Puščanje krvi
Ko je Nikolaj Berdjajev pisal o komunizmu v Rusiji, ise ni toliko bal komunizma samega kot njegove dediščine', ker je vedel, 'da komunizem ne more zdržati kritike kot družbena doktrina, še manj pa kot gospodarski 'sistem. Bal se je injegove dediščine, pokvarjenosti Idružlbe. Do te stopnje so 'prišli jugoslovanski komunisti. Da se obdrže kot 'pàraziti na oblasti, so 'pripravljeni 'sprejeti za partnerje kogarkoli, s kakršnimikoli pogoji.
Tarnanje in krokodilske solze slovenskih komunistov o šibkih točkah samoupravnega sistema je sedaj zvonjenje po toči. Ukinjena omejitev dobička in deleža tujih oseb v slovenskih TOZD-ih je storila svoje: lanska anketa slovenskega javnega mneinja je pokazala, 'da je zanimanje iza samoupravljanje bilo na devetem mestu (anketa ise je vršila pred sprejetjem zakona). Sedaj' bi pa najbrž pokazala še manj zanimanja ali pa sploh nič, keir samoupravljanje obstaja samo še v besedah. Namesto «njega je ostala partija, vraščena v slovensko gospodarstvo, seveda ne več kot avantgarda delavstva, ampak kot dtfžavna birokracija, živeča od delavskih žuljev.
Po vsem tem se je še bolj' povečal razkorak med lažnimi teoretičnimi postavkami partije in realizacijo v gospodarski praksi.
Marxov in Engelsov sen o socialistični družbi prihodnosti, ki ne bo več poznala izkoriščanja, se je za Slovence v teoriji približal, v praksi pa oddaljil1, ker se slovensko gospodarstvo noče pustiti izkoriščati še tujemu kapitalu, ki se mu udinja partija.
Praktičen primer, k; foo več povedal o morali socialističnega gospodarstva, o delitvi dobička v samoupravnih TOZD-ih, o kompetencah slovenske republike v gospodarstvu, o bratstvu iin edinstvu med jugoslovanskimi narodi, kako in zakaj naj bi emigracija navezovala stike v tujini za vlaganje kapltalov, kakor vse prej napisano, je primer založbe „Mladinske knjige“.
TOZD Koprodukcija, katere sestavni del je „Mladinska knjiga“, je dobil naročilo s Poljske Za natis v 600.000 izvodih poljske enciklopedije v štirih zvezkih, čeprav je že prej opravila več naročil za Poljsko in je ta «bila njen reden klient, se je morala „Mladinska knjiga“ obrniti za posredovanje in podpis
pogodbe na „Jugoslavijapuhlik“, ki je nekakšen posrednik med Slovenijo in Poljsko, ker Slovenci nimamo na Poljskem svojega trgovskega predstavnika, ’imajo ga pa Srbi. Ta je slovensko ceno 6,40 dolarja za izvod enciklopedije dvignila na 11 dolarjev in ibi tako za svoje posredništvo brez vsakega dela zaslužila 80%. Seveda je „Mladinska knjiga“ naročilo izgubila, ker so se vtaknili Finci, ki so 'za izvod računal; samo 4 dolarje. Vrhu vsega je pa še „Mladinska knjiga“ dobila ukor zaradi nelojalne konkurence s strani Gospodarske' zbornice Jugoslavije, ki je nekak regulator za te vrste poslov.
Slovenisko časopisje in m( se sprašujemo, kdo je odgovoren za izgubo 14 milijonov dolarjev, ki bi jih slovensko gospodarstvo lahko dobilo (seveda če ne bi bilo zakona o devizah, ki greldo v Jugoslovansko banko, namesto da bi s slovenskimi žulji pads lužen dobiček ostal v Sloveniji, če bi bila Slovenija res država, če...). Medtem ko je Slovenija izgubila še več takih naročil, ker ji v Beogradu niso dovolili skleniti pogodb s tujimi partnerji, slovenski OZD-i iščejo med emigracijo svoje predstavnike. Vse to zgovorno kaže, do kod segajo pristojnosti slovenske republike, kakšno je samoupravljanje v praksi in za koga naj bi emigracija 'delala piri vzpostavljanju stikov in trgovskih zvez.
Tega načina puščanja krvi slovenskemu gospodarstvu ni omenil Tone Peršak na Javni tribuni v Cankarjevem domu, ne Miloš Mikeln na kongresu jugoslovanskih književnikov v Novem Saldu (tam ga tudi ni mogel, ker so srbski delegati odšli iz protesta, ker je začel govorit; v slovenščini) pa vendar 'spada tudi rešitev teh problemov tja.
To naj ne bi bilo pisanje o joka vrednem stanju slovenskega gospodarstva, ampak o ljudeh, ki ga zločinsko upravljajo. Slabo ni gospodarstvo, niti tako zavoženo; a s socializacijo dolgov so nam naprtili tudi plačevanje tistih, k; jih nismo nikoli storili.
Delavstvo se šele sedaj začenja zavedati, da je z „Zakonom o vlaganju“ v večini TOZD-ov nastal konec samoupravljanju v Jugoslaviji, ne tako v 'Sloveniji, kjer pomanjkanje vlaganja jemljejo kot pasivni odpor proti tujemu izkoriščevalcu.
Tone Brulc
Albanija danes
Zapaldni novinarji radovedno sledijo gospodarskemu in političnemu razvoju v Albaniji. Pol leta po smrti Enver Hoxhe v tej deželi ni skoro nič novega. Vodja Ramiz Alia se še vedno giblje v senci svojega predhodnika in kaže, da nima prav nobene želje, da bo kaj spremenil. Ob nastopu vladanja je sicer poudarjal, da se mora v Albaniji vpeljati adiravo gospodarstvo, ker bo leto njena najboljša obramba. V zadnjih mesecih pa se je pokazalo le rahlo izboljšanje. Vlada se’ izgovarja, da je Albanija, enako kakor tudi druge države, pod pritiskom težke krize, ki vlada po svetu.
Tudi notranjepolitično je ostalo praktično enako, kot je bilo pod prejšnjim predsednikom. Ateistična propaganda,- ki se ,je v zadnjih mesecih Hoxhe sicer malo pomirila, je ostala enaka. Pojavilo se je pač nekaj novih osebnosti, ki se sučejo o-krog Ramiz Alle. Hoxhejeva vdova je skoro izginila iz javnega življenja in o njej malo govorijo. Odnosi s sosednjo Jugoslavijo so ostali kot prej, ker je vprašanje Kosova vedno enako vroče. Edina novost naj bi bil; razgovori z Anglijo, kjer se še vedno nahaja albansko zlato izza druge svetovne vojne, Anglija ga

zadržuje, ker zahteva odškodnino za dva angleška rušilca, katera so Albanci potopili leta 1946 pri Krfu.
O stanju Cerkve v Albaniji je Svobodna Slovenija poročala že pred nekaj meseci. Sedaj pa je mednarodna idruižba za pravice človeka IGFM razposlala dokument o „Položaju človekovih pravic v socialistični ljudski republiki Albaniji“. V tem dokumentu navaja, da so Albanci od leta 1945 dalje usmrtili 7 škofov, 60 duhovnikov, 90 redovni-kodv, 10 seminaristov in 8 usmiljenk. Po ustavi dlržava ne priznava nobene veroizpovedi, temveč izvaja ateistično propagando. Poleg tega ima po zakonu vso pravico, da — med drugim — tudi kaznuje vsako versko propagandistično delovanje. Dokument poroča, da je v državi 6 strogih ječ, kjer naj bi vedno bilo med 600 in 1.200 političnih pripornikov. V Albaniji obstaja 9 koncentracijskih taborišč, kjer naj bi bilo trenutno čez 10.000 oseb. Imajo 14 delavskih taborišč in tudi 8 tkzv. krajev za „notranje izobčence“. Teh naj bi tam živelo okrog 40.000.
IGFM poziva svetovno javnost, naj se zavzame za Albance, katerim so odvzete človekove pravice!
FAZ — prir. Pavlina Dobovškova
Za Iri vagone tobaka
Za opis dogodka, ki ga imam namen opisati, moram seči nekoliko nazaj v predhodne okoliščine našega begunskega življenja v špittalskem taborišču.
V zgodnjih jutranjih urah, 10. novembra 1947 je angleško vojaštvo obkolilo taborišče in pričelo po barakah z iskanjem raznih oseb. Z bratom sva se skrila na podstrešju barake za dimnikom in naju tako niso našli, ker so po obeh povpraševali. Bilo je v ponedeljek in zvečer’ sva našla zatočišče v podstrešni izbi špitalskega župnišča, kjer je kaplanoval prof. Pavel Slapar.
Do petka je bilo vse pripravljeno za pobeg. Ponoči smo se trije na kolodvoru zakopali s klaftrskimi drvmi. Tako- smo se rešili v ameriško zasedbeno cono. S čudežno božjo pomočjo so se za nami rešili tud; najini domači in drugi preganjani rojaki, kakor je pač kdo vedel in znal.
Ob slovesu mi je špitalski dekan izročil svojo priporočilno posetnico s pripombo, da mi utegne kaj koristiti pri salzburškem nadškofu msgr. dr. Andreju Rohracherju, s katerim sta bila v bogoslovju vrstnika.
Po neštetih postajah križevega pota v teh okoliščinah, ki jih tu ni
KRATKE "NOVICE IZ JUGOSLAVIJE
KOMUNISTI V MANJŠINI — TUDI V PARTIJI
Beograjski ilustrirani list „Duga“ objavlja anketo med člani partije v Nišu in ,s tem priznava, da so komunisti v manjšini tudi v partiji:
10% partijcev veruje, da „je Bog ustvaril svet in da človek ne more narediti nič, da bi ga spremenil.“ 28,6% članov ni prebralo program Zveze komunistov; 29,9% ne ve, da je marksizem ideološko teoretski temelj partije; 46,6% ni nikoli niti prelistalo nobene knjige Karla Marra, a samo 16,3% je kaj prebralo iz Engelsa!
(iz Nove Hrvatske, 25. avg. 85)
ŠEŠELJU SO ZNIŽALI KAZEN
Bivši docent na sarajevski univerzi Vojislav Šešelj je bil lani zaprt in obdolžen protidržavnega delovanja ■— zarad; nekaterih člankov, ki jih ni niti objavil!! Naj'prej je bil obsojen na 8 let ječe, ker pa je njegov proces dvignil veliko prahu tako doma kot v tujini, mu je vrhovno sodišče Bosne in Hercegovine zmanjšalo kazen na 4 leta.
Sedaj pa je vrhovno sodišče v Beogradu dokončno odločilo kazen in sicer vsega skupaj eno leto in deset mesecev, ki jih bo kmalu odsedel. Tako so potrdili v bistvu odlok prvega sodišča, Šešelj' pa bo kmalu prost in se bodo tako otresli neljubega problema, ki jim je zelo škodoval pri mednarodni politiki.
DEVIZE — VZROK RAZDORA? FAZ - prir. Pavlina Dobovškova
V Jugoslaviji se vršijo dolgi razgovori o preureditv; državnega deviznega sistema. Centralna vlada je namreč izdelala predlog, po katerem naj bi se vse, z izvozom pridobljene devize nakazale na skupni centralni fond. Iz tega, enotnega državnega fonda, pa b; izvozna podjetja nato imela pravico dobivati devize, ki jih potrebujejo.
Temu predlogu sta se odločno u-prli Slovenija in Hrvaška. T; dve republiki namreč doprinašata Jugoslaviji največ deviz. Razpravljanje je zelo energično in marsikateri o-pazovalec je mnenja, da so dobri medsebojni oldnosi jugoslovanskih republik ogroženi.
Agencija DPA pa je pred kratkim poročala o izrednem porastu glavnega mesta Jugoslavije, Beogra.
mogoče popisati, smo končno našli zatočišče v begunskem taborišču v Astenu pri Linzu ob Donavi.
Pa je prišla tudi semkaj za nami angleška tiralica. Jugoslovanskim o-blastem je pač verjetno uspelo pri Sovjetih, da bi nas Amerikanci morali vrniti v angleško zono, iz katere smo ilegalno pobegnili.
Taboriščni komandant nam je po slovenskem predstavniku inž. Tavčarju dal vedeti, da bi nas moral v teku osmih dni odpeljati v Linz in nas prepustiti naši usodi.. .
Pa je bilo božje varstvo z nami! Moj oče ravn. Marko Bajuk se je zatekel z mojo vizitko špitalskega dekana v Salzburg k nadškofu Rohra-oherju, ki naju je bil že prej sprejel v avdienco.
Nadškof mu je obljubil vso svojo pomoč in dejansko tudi uspel z našo rešitvijo. Po posredovanju svojega kaplana Schwarzbacherja. je dosegel, da je bil ukaz o naši nasilni vrnitvi razveljavljen.
Prizadeti — bilo nas je vsega o-koli petdeset oseb skupno z ženskami in otroki -— smo medtem iskali najrazličnejše možnosti, da čimprej zginemo iz Evrope. Končno nas je sprejela argentinska komisija za od-
V času kraljevske Jugoslavije je centralni komite komunistične partije Jugoslavije v Beogradu izdajal glasilo „Proleter“. 28. decembra 1929 najdemo v tem lističu zanimivo izjavo o ustaškem gibanju, ki ga partija hvali in mu obljublja svojo podporo. Očitno je bilo, da se je partija skušala gibanja polastiti v svoje namene, kar pa so preprečili skrajni hrvaški nacionalisti kot Pavelič in Perčec.
„Proleter“ najprej poroča, da se širi v Liki in severni Dalmaciji u-staško gibanje „zoper srbsko okupa-
da. Pravi, da je komaj' še kakšno 'evropsko mesto po drugi svetovni vojni doživelo takšen razmah in porast, kakor Beograd. Oid 300.000 predvojnih Beograjčanov je število istih danes 1.300.000. Pred vojno je bilo v območju mesta registriranih komaj 2.000 avtomobilov, danes jih je že preko 300.000. V zadnjih letih iso Beograjčani zasedli 290.000 novih stanovanj. Agencija poroča o arhitektonsko prikupnem novem Beogradu okraj Save, k; naj bi bil zgrajen na osušenem močvirju. Poroča o velemodernih, luksuznih hotelih, mreži avtomobilskih cest in o impozantnih vladnih palačah. Nešteto manjših in večjih starih hiš, ki obstajajo še iz devetnajstega stoletja, pa so olepšali ‘in modernizirali. Mesto ima veliko športnih i-grišč in je obkroženo od lepih parkov, polnih bujnega zelenja!
DOMOVINA V TABORIŠČU
PRVI NASTOP SLOVENSKEGA EMIGRANTSKEGA ZBORA V SER-VIGLIANU. SEZ je v soboto prvič nastopil javno v Serviglianu; na akademiji, ki jo je priredilo vodstvo poljske podčastniške šole apsolventom svoje šole, je nastopil tudi SEZ s 3 točkami ter je žel med poslušalci veliko odobravanje in priznanje, tako da je moral zapeti še eno pesem. Na, isti akademiji je nastopil tudi tercet sester Finkovih. SEZ je včeraj pel tudi pri osmi maši. Domačini so z napeto pozornostjo poslušali lepoto slovenskih cerkvenih pesmi. SEZ ima sedaj redne pevske vaje ter
selitev v Argentino, nekaterim se je posrečilo drugam.
Pred odhodom se je oče šel zahvalit v Salzburg za posredovanje in rešitev. Nadškofa ni našel doma. Pač pa je govoril s kaplanom Schwarz-bacherjem. Ta mu je razložil svoje posredovanje nekako z besedami:
„Srečen sem, da se mi je vaša rešitev posrečila. Amerikanskemu komandantu sem spovednik. Tako sem imel pot do njega in sem uspel. Težava pa je bila v tem, da je bila v ozadju obljuba jugoslovanske nagrade treh vagonov jugoslovanskega tobaka Angležem, če bi vas izročili. Vas vse bi bili v Linzu z ženskami in otroki zaprli v železniški vagon ter vas odpeljali naravnost na jugoslovansko mejo. V svojem življenju še nisem imel tolikšnega zadoščenja v duši, kot ga imam za to vašo rešitev.“
So to besede, kakor si jih je zapisal sam rajni oče v svojih osebnih spominih. Ponavljam : šlo je za usodo okrog petdeset oseb, vključno ženske in otroci.
Rajnega nadškofa Rohracherja se bo verjetno kateri od starejših Gorenjcev spomnil, ker je za časa njegovega škofovanja v Celovcu spadala od Hitlerja okupirana Gorenjska pod njegovo dušnopastirsko področje in je med svojimi vizitacijami bil velik dobrotnik naših ljudi.
tonsko oblast“. Na območju Šibenika in Benkovca so ustaši vrgli v zrak. štiri orožniške postaje in pet o-rožnikov odpeljali s seboj kot talce. Zaradi teh dogodkov je beograjska vlada razglasila obsedno stanje in poslala na nemirno območje 1.400 orožnikov in tri bataljone vojske. Nato „Proleter“ nadaljuje dobesedno: „To, da se je ustaško gibainje pojavilo prav v Liki in severni Dalmaciji — ki spadata med najbolj revne pokrajine Jugoslavije — priča, da igrajo v tem pokretu družbenogospodarske okoliščine veliko vlogo. Komunistična partija zato pozdravlja u-staški nastop liških in dalmatinskih kmetov in se postavlja v celoti na njihovo stran. Dolžnost vseh komunističnih organizacij, in slehernega komunista je, da to gibanje podpre. Treba pa je paziti na fašistične e-lemente (Pavelič, Perčec), ki imajo na ustaštvo precejšen vpliv. Boj za razširjenje osnovne baze ustaškoga gibanja proti terorističnim metodam posameznih hrvaških fašistov je bodoča naloga komunistov. Ker se komunisti borijo zoper srbsko in hrvaško malomeščanstvo, za samoopredelitev zatiranih narodov, za prevzem oblasti s strani delavcev in kmetov, zato hočejo kar se da aktivno sodelovati v ustaškem pokretu in ga povezovati v njegovem boju z>a narodno osvoboditev, za zagotovitev dela, kruha, lastne zemlje in svobode.“
Torej taktika ponujene roke, ki pa v tem primeru ni uspela.
(K. G., 9. maja 1985)
bo nastopal tudi pri raznih prireditvah v taborišču.
TUKAJŠNJA poljska posadka je priredila 4 novoporočenim parom iz našega taborišča včeraj svatbeno kosilo,, ki je trajalo v najlepšem {razpoloženju. do večernih ur.
DAVI je nenadoma umrl v našem taborišču Alojzij Slabe, trošarinski u-službenec ljubljanske mestne občine. Pokojnik je prišel v naše taborišče šele včeraj, Doma zapušča ženo in tri nepreskrbljene otroke. — Dan in uro pogreba bomo objavili jutri.
(Zedinjena Slovenija, Servigliano, 1. oktobra 1945.)
Prof. Božidar Bajuk
JUGOSLOVANSKA PARTIJA JE BILA SVOJČAS NA STRANI USTAŠEV
Med nas je usekalo...
Ob 40-letnici našega begunstva
(233)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
SLOVANSKA APOSTOLA
Pri zadnji uprizoritvi igre slovaškega dramatika Sto'dole v režiji Mihe Gaserja Kralj Svetopolk pod ombu-jem na Slovenski pristavi v Castelar-ju so dobili udeleženci brošuro SLOVANSKA APOSTOLA, ki zasluži, da jo omenjamo tudi v naši rubriki. Izšla je na osmih straneh in ima dva namena: prvič, da poudari 1100-let-hico smrti sv. Metoda, v katerega spomin je bik ta igra igrana, in drugič, da opozori na najnovejše kiparsko delo našega rojaka prof. Franceta Ahčina, predstavljajoče oba sveta brata v obliki reliefne plošče, ki je reproducirana kot ovitek te lične tiskovine.
Uvod je napisal msgr. Anton Ore-har, v katerem priporoča slovenskim družinam, da s to podobo ohranjajo v naših družinah vero staršev in ljubezen do materinega slovenskega jezika. Ta podoba naj bo izraz našega notranjega prepričanja in žive ljubezni do obojega. Sledi v odlomkih ponatis iz papeževe poslanice „Egre. giae virtutis“, v kateri poudarja najprej pomen češčenja svetih bratov kot slovanskih blagovestnikov, nato pa zaključuje poslanico z naslednjimi besedami :,,... za vedno postavljam in razglašam za sozavetnika vse Evrope pri Bogu sveta brata Cirila in Metoda.. . “
'Sledi daljša razprava Sveta brata in Slovenci, ki jo je napisal prof. Tomaž Debevec. V njem najprej navaja zasluge slovenskega znanstvenika dr. Grivca za raziskavo delovanja svetih bratov, nato pa oriše njuno življenje, predvsem pa delovanje v Kocljevi Panoniji.
Zaključuje prospekt ponatis znane pesmi Simona Gregorčiča obema svetima bratoma pod naslovom Blagovestnikom.
Na posebnem lističu pa javlja Društvo Slovenska Pristava, da posreduje nakup Ahčinovega reliefa o svetih bratih. Relief je na voljo v formatu 17x35 cm ali okrogel v premeru 19 cm v naslednji tehniki: patina (imitacija brona) ter pološčen (emajliran) v barvah terracota ali temnorja-va.
Naslov: Društvo Slovenska Pristava Montes 1851
1712 Castelar (Buenos Aires) Argentina — TE 628-5234 628-1141
KULTURNI IN NARAVNI SPOMENIKI SLOVENIJE
Iz Slovenije so mi v spomin prinesli nekaj knjižic iz zbirke vodnikov (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije). — Z zanimanjem bo gotovo sprejeta knjižica o Vipavski dolini. Ta prvi del je spisal Davorin Vuga in nosi naslov Vipavska dolina 1. Arheološki vodnik. Na prvi strani je prevod pesmi Clauid'ianusa, k; je živel okrog leta 370, doma iz Aleksandrije, kjer opeva potek bitke z leta 394 pri Ajdovščini ob „reki Vipavi“, Frigidne, nekako pri današnji Hrušici oz. Vrtojbi. Ta bitka med Rimljani in v Italiji bivajočimi Goti je bila eden največjih spopadov, ki so se vršil; na slovenskih tleh, in je bila svetovnega pomena, kajti bila je bitka med krščanstvom in poganstvom, med vzhodom in zahodom. To pesem je za uvod vodiču poslovenil zdaj prof. Kajetan Gantar. Knjižica vsebuje tudi podatke in slike o drugih arheoloških najdbah, tako npr. i'z grobišč v Bujah, in o sta-roegiptoVskem sarkofagu, na vipavskem civilnem pokopališču, ki ga je avstrijski generalni konzul Lavrin, vipavski 'domačin, dal pripeljati iz Kaira ;n ga postaviti na grob svojim staršem. •— Ta knjižica nam odkriva večinoma doslej neznane zanimivosti arheoloških najdb v Vipavski dolini, na katere opozarjamo prihodnje obiskovalce.
JURIJ VEGA (Jože Povšič). Ob 200-letnici prvega logaritmovnika je izšla prikupna brošura na 30 straneh in z mnogimi ilustracijami o življenju in delu vsakemu Slovencu dcbro poznanega moravskega rojaka, matematičnega genija, Jurija Vège, k; je izšel iz preproste kmečke hiše iz Zagorice pri Moravčah, pa je dosegel najvišje odlikovanje jned Slovenci vseh časov, kajti njemu v slavo nosi njegovo ime gorovje v Mare Australe na Luni.
Tega morda vsak Slovenec ne, ve, gotovo pa vsak slovenski študent višjih razredov srednje šole . pozna njegove logaritme, ki so že 200 let v rabi v višjih razredih vseh srednjih šol. Knjiga, ki nosi naslov Zakladnica kompletnih logaritmov (Thesaurus Logarithmorum completus), je izšla leta 1794 in je bila po vsej Evropi željno pričakovana. Vsesplošna sodba je bila, kako se bodo še zanamci čudili, kako je bilo mogoče tako truda-polno delo dokončati v tako nemirnem času za časa francoske revolucije.
Jože Povšič navaja mnenje sloven-
Tone Mizerit
Ulil IZMJENI A ARGENTINI
Verjetno bližina volitev vpliva, da te dni bolj jasno in glasno odmevajo izrazi in glasovi argentinske družbe, katero skrfoi sedanjost, a še bolj jo skrbi bodočnost. V mnogih izmed teh glasov je zaznati precejšnjo nepoznan je položaja, a še večje pomanjkanje razumevanja do osebnosti in do skupin. Zlasti pa po-manjkanjie razumevanja do družbe same in do sistema v katerem živimo. Ni težko najti ljudi, na splošno med narodom, pa tudi v naši skupnosti, ki trdijo, da „je bilo bolje pod vojaštvom“, in ob logičnih problemih izbruhov družbe menijo, da j;e „tega kriva demokracija“.
MLADOSTNI POGANJKI
Argentinska demokracija je pravzaprav mlada. Niti ni še jasno, do katere mere se je utrdila, ker nihče ni gospodar bodočnosti. Prav te dni je najvišja vojaška osebnost v državi, vrhovni poveljnik glavnega štaba, general Rios E'renü izjavil, da je pojem udara „izven vojaške miselnosti“, a to ni nikaka garancija za prihodnja leta. A tudi, če domnevamo, da je v Argentini konec vojaških udarov, moramo upoštevati, da domala zadnjih 55 let narod ni živel v pravi demokraciji.
Od nobenega začetnika ne moremo zahtevati mojstrskih jotez. Tako tudi od mlade argentinske demokracije ne moremo pričakovati blestečega razvoj,a. Dobro poznamo obraze mladostnikov, polne mazuljev, ki kvarijo predstavo ;n motijo pogCed. Nekaj' podobnega se dogaja v argentinski družbi. In v to kategorijo moremo spraviti tudi izjave in izraze kandidatov, katerih trenutna naj-
■skih znanstvenikov, da je Vega prva slovenska genialna osebnost, prvi naš genij pred Prešernom, V knjižici nam pisec riše Vegov življenjepis, kako je izšel iz ljubljanskih šol in stopil v vojaško službo. Posvetil se je pisanju matematičnih učbenikov in je tako s pridobljeno teorijo prenesel v praktično zboljšanje topništva in s tem pripomogel večkrat k zavzemanju dotedaj nepremagljivih trdnjav, n. pr. Beograda po generalu Laudónu in v Franciji v MannheimU. Te zmage so mu prinesle visoka odlikovanja, kct znanstvenika pa so ga imenovale številne akademije za svojega člana. Na njegovem življenjskem višku ga je leta 1802 doletela smrt, ko so ga našli utopljenega v Donavi, verjetno umorjenega.
večja iskrb je zagotoviti si potrebno števflo glasov, da pridejo v kongres.
Nekaj podobnega se dogaja z dejanji, ki kalijo dokaj mirno predvo-ivno vzdušje. Sem spada napad na judovski otrošk; vrtec ali bomba v p erom is tič nem komiteju v Cordobi, kjer je bita tudi ena smrtna žrtev. V tem soglašamo z diagnozo vlade, ki trdi, da so t; „podvigi“ delo skupin, katerih glavni namen je preprečiti miren razvoj demokratičnega življenja. Ne moremo pa se zgražat; ,nad pocestnimi spopadi med radikalno mladino in mladimi pristaši Alsogaraya. To je zraz mladinskega navdušenja, navaden „auf bik®“, katerega najdemo povsod in v vseh časih, če v tam primerjamo Argentino z drugimi, tudi razvitimi državami na svetu, moramo priznati, da živimo nadvse mirno življenje. Poglejmo le v Anglijo, kjer te dni poulični spopadi znova majejo trdnost „žeLeiane dame“.
RAJŽE, SALME RAJŽE
Da, predsednik Alfonsin je znova potoval. To pot je bil le kratek skok v Španijo, kjer je prejel dvoje odlikovanj, med temi najbolj priznano aisturijanskega princa, zaradi zaslug svobode in demokracije. Ljudje nekoliko postrani gledajo ta nenehna predsednikova potovanja, češ, toliko problemov je doma, on pa rajža po svetu. A priznati je treba, da to niso prazni sprehodi. Morda bi jih morali nekoliko časovno porazdeliti, a nikakor ukiniti. Je to sestavni dèi diplomatske ofenzive, ki jo Argentina potrebuje tako v političnem, kot v gospodarskem oziru. S tega vidika ne moremo ničesar oporekati radikalni vladi.
Prej srno omenili Anglijo. Tudi španska turneja predsednika Alfonsina je imela rahel angleški prizvok. V Madridu ga je, med drugim, pričakoval vodja angleških liberalcev David Steel. Z njim je' imel daljši razgovor, in kot zaključek sta podala skupno izjavo, v kateri predvidevata nada.jnje razgovore in načrte za vzpostavo stikov in pogajanj, v katere naj bi bila vključena tudi zadeva suverenost nad Malvin-skim otočjem. Akoravno dandanes to spada bolj' v angleško kot v argentinsko notranjo politiko, je primer zanimiv. Enako kot sedaj. Steel, je komaj pred tedni tudi laburistični vodja Kinnock prišel z Alfonsi-nom v Parizu do podobnega sporazuma. Angleški opoziciji gre bistve-
no za omajan je ugleda gospe Thatcher z ozirom na prihodnje splošne volitve. In „trdnjava Falkland“ je predraga za angleške praizne žepe v trenutku, ko gospodarska in socialna kriza močno udarja tudi na britanskem otoku.
Seveda ne smerno izvzeti tudi u-godnosti, k; jih ta stik prinaša Argentini. V primeru zimage opozicije v Angliji (in prej .ali slej bo do tega prišlo), so že odlpirta vrata za mirne in resne razgovore o bodočnosti otočja. Alfonsin pa si tud; zagotovi za radikale, prav sedaj pred volitvami, novo zmago na diplomatskem področju.
MED STRANKAMI IN KANDIDATI
Pravzaprav je volivno ozračje precej razredčeno. Kandidati se trudijo, člani strank vlagajo moči in navdušenja, a na splošno med ljpdmi, med volivci, ni tistega zagona kot so ga voditelji pričakovali. Zanimivo je, da je v raznih anketah največji procent takih, ki še ne vedo, koga bodo volili. To je po svoje razumljivo, in ima dva bistvena vzroka. Prvič: ne gre za predsedniške volitve, in tudi rezultat volitev, vsaj v kratki dobi, ne bo spremenil stvari, ne sedanjega političnega ravnotežja. Oktobra 1983 je bilo le dvoje resnih iizJbir: peronisti al; radikali, in odločitev je bila lažja. Sedaj' je vrsta kandidatov, precej vrednih, še več nevrednih, in izbira je težja.
Druga razlaga pa je sledeča. Volili bomo poslance. In ljudje niso preveč zadovoljni z .dosedanjim delom poslancev. Naj bodo radikali ali perorasti, mnogokrat v kongresu ni bilo zasedanj ker poslancev .enostavno ni bilo. Tudi tu so ljudje zaznali preveč potovanj, preveč slavja, a premalo resnega dela. Narod ni slep, in tudi več ne gleda v stran, kar je tudi izraz potrebnega dozorevanja. Ko se volivec odloča za svojo glasovnico, premleva vse to, in se spomni, kolikokrat se je hudoval zaradi poslanskih izostankov, golega političnega prerekanja ali nedelavnost; in neresnosti v parlamentu. Vsè to vpliva na neodločnost, poleg prisotnosti številnih poznanih osebnosti, ki se to pot nudijo volivcem in obljubljajo resnejše delo v pripravljanju in glasovanju zakonov.
KRATKO ZA KONEC
Položaj pe.ronizma v provinci Buenos Aires se je nekoliko razčistil. Seveda boido nastopili ločeno. A notranje strankine volitve so bile prestavljene na prihodnji april, in glede Cafierovega izigona še n; rečena zadnja beseda.
OGT je organizirala pohod na de-(Nad. na 6. str.)
Dr. Franc Gnidovec	(1)
Slavorum apostoli
NOVA PAPEŠKA OKROŽNICA O SV. CIRILU IN METODU
1100 let, odkar dediščina sv. Cirila in Metoda cplaja kulturno in versko življenje med Slovani, je vsekakor dolga doba v zgodovini krščanstva. Iz teh stoletij so važni zlasti štirje papeški dokumenti, ki se nanašajo na njuno delo.
Že za življenj^ Metoda kot panonskega nadškofa je papež Janez VIII.
1.	880 izdal posebno apostolsko pismo (1), ki potrjuje liturgijo v slovanskem jeziku, kot sta jo uvedla na Moravskem Ciril in Metod. — Za tem je v katoliški Cerkvi na zahodu minilo tisoč let, ko je njuno delo ostalo skoro pozabljeno, pa je tiho vršilo svoje versko-kulturno poslanstvo med Slovani na vzhodu, ki so prešli v pravoslavje. Šele v preteklem stoletju je znanost začela odkrivati veličino njunega dela in tako. je za tisočletnico imenovanega prvega papeškega dokumenta o njima L 1880 izšla okrožnica Leona XIII. „Grande munus“ (2). Z njo uvaja praznik sv. Cirila in Metoda za vso Cerkev in ga postavlja na 7. julij; po zadnjem koncilu ga obhajamo 14. februarja, na smrtni dan sv. Cirila (1. 869). •—: Pred nekaj leti pa je sedanji in prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob stoletnici Leonove okrožnice s posebnim apostolskim pismom (3) proglasil sv. Cirila in Metoda za sopatrona Evrope (skupaj s sv. Benediktom, ki ga je v zadnji dobi, 1. 1964., proglasil za
patrona Evrope papež Pavel VI.). -— In sedaj, za 1100-letnieo smrti sv. Metoda (f 885) je isti papež — Poljak izdal novo okrožnico o sv. bratih (4) „Slavorum Apostoli“ (2. junija 1985), kot nadaljevanje Leonove okrožnice iz preteklega stoletja.
Že ta odmev, ki ga je v tisočletni zgodovini Evrope imelo delo sv. bratov v teh papeških dokumentih, nam govori o pomenu njunega dela za krščanstvo v Evropi. V luči njunega dela, ki ga danes bolje poznamo, so nam še bolj razumljivi in jasni odgovori na važna vprašanja naših dni: o pravi misijonski metodi v evangelizaciji narodov, o edinosti krščanstva' in Cerkve, o duhovni edinosti Evrope.
Naj tu kratko podamo samo glavne misli in ugotovitve, ki so kot idejno ogrodje v zgradbi nove okrožnice' o sv. Cirilu in Metodu.
1.	Ciril in Metod sta prava misijonarja; najprej po svoji misijonski gorečnosti. — Za oznanjevanje evangelija med Slovani sta bila temeljito pripravljena; zapustila sta svojo domovino in tedanje delo, odšla v tuje dežele in se v življenju prilagodila drugim ljudstvom; v oznanjevanju ■evangelija sta se zanje popolnoma žrtvovala: v delu in trpljenju, v preganjanju, do smrti, ko sta padla sredi dela. Kot sv. Pavel sta „vsem postala vse“, da bi nova ljudstva pridobila za Kristusa. — Zato jih že od nekdaj
častijo kot svetnika vsi slovanski narodi in danes soglasno' tako pravoslavna kot katoliška Cerkev.
2.	Kot misijonarja med Slovani sta po svoji metodi že tedaj odgovarjala današnjemu vzoru pravega misijonarja in bosta ostala vzor misijonarjem za bodočnost. ■— Za razvoj verskega življenja je potrebna neka osnovna kultura in splošno vidimo med narodi, da je njihova prva literatura verskega značaja. Ciril in Metod ’ sta kot Grka bila vzgojena med vrhovi tedanje bizantinske kulture, še posebej doma v filozofiji in teologiji, pa tudi v jezikoslovju in cerkvenem kot civilnem pravu. Tako je Ciril slovanskim rodovom svojih misijonov u-stvaril prvo pisavo (glagolica) ; takoj sta na njihov jezik prevedla dele sv. pisma in cerkvenih knjig, ki sta jih potrebovala; in to delo danes znanost odkriva kot stvaritve izjemne temeljitosti.
Vse bogočastje sta jima dala v njihovem domačem jeziku, ker sta to spoznala za koristno in potrebno. To ■so bili sveži in po naravi. verni rodovi. Verniki in učenci so si osvajali z lahkoto in veseljem nauk in duha evangelija. Čutila sta, da tu ne moreta in ne smeta vsiljevati ljudstvu grščine ali latinščine, ampak jim nuditi samo zanesljivi verski nauk j točni domači besedi. Zato sta osebno šla v Rim in dosegla pri papežu potrditev te slovanske liturgije.
Danes se v Cerkvi jasno uči, da pri ■ evangelizaciji narodov njihovi naravni darovi ne smejo biti kaj prizadeti, ampak v krščanstvu le oplemeniteni in izpopolnjeni; v krščanstvu je prostor za vsako resnično kulturo, da se
more v njem počutiti doma in vršiti svoje poslanstvo; različne kulture s svojimi dobrinami dajejo krščanstvu, Cerkvi, posebno bogastvo in pravo univerzalnost.
To sta kot misijonarja sv. brata delala že pred tisoč leti in to zavestno učila. Resnico naravnega prava o e-nakosti vseh narodov in jezikov pred Bogom sta utemeljevala s sv. pismom: vsi narodi so poklicani, da v svojem jeziku slavijo Boga; ostro sta nastopala z besedo sv. pisma proti „trijezični hereziji“, ki je imela za veljavne v uradnem krščanskem bogočastju samo tri jezike: hebrejščino, grščino in latinščino. •— Poznala sta lepe lastnosti novih, rodov in hotela, da vse to ohranijo in ponesejo s seboj v krščanstvo in tam nastopijo pot velikih narodov.
S tem delom sta dosegla velike u-spehe in njun vpliv je segel najprej tudi v sosednje slovanske pokrajine in potem še na oddaljene, tako da so se kmalu slovanski narodi na splošno spominjali sv. bratov kot svojih apostolov in očetov njihove kulture.
3.	Ciril in Metod sta apostola edinosti: v Cerkvi, v krščanstvu, in tako graditelja duhovne edinosti Evrope, ki temelji na krščanstvu, v medsebojnem spoštovanju ras in narodov in njih različnih kultur.
Delo sv. bratov je gradilo edinost v povezovanju evropskega vzhoda in zahoda, Rima in Bizanca, na osnovi vsem skupnega evangelija, in v isti Cerkvi, ki je tedaj še ni delil razkol.
Bila sta Grka, vzgojena v okolju visoke bizantinske kulture, misijonarja Bizanca, poslana med slovanske rodove na njihovo prošnjo. A svoje
poslanstvo sta vršila v skladu ne samo z Bizancem, ampak prav tako s papežem v Rimu. Svojemu versko-kulturnemu poslanstvu sta se posvetila z vsem srcem in sta v tem imela velike načrte. Zahod s središčem v Rimu in krščanski grški vzhod s središčem v Bizancu sta že imela vsak svojo visoko krščansko kulturo. Slo je za to, da oblikujejo v krščanskem duhu svojo kulturo tudi slovanski rodovi z vzhoda, kot tretji člen v duhovni zgradbi Evrope ; naj tudi krščansko slovanstvo, morda kot sinteza med vzhodom in zahodom in vez med njima, duhovno bogati Evropo in doprinese svoje k njeni edinosti.
Njuno' delo je bilo zasnovano točno v tem smislu in sta mu za bodočnost pripravljala solidne temelje. E-den med njimi je pismeni jezik, ki sta ga ustvarila, staroslovenščina. •— V njunem prevodu sv. pisma je takratni slovanski jezik, ki sta ga uporabljala, dovršeno izražal vsebinske odtenke bibličnega besedila, v točnem skladu z grškim tekstom, po katerem je bil napravljen ta slovanski prevod. Ta „staroslovenščina“ se je hitro razvila v kulturni jezik, ki je dolga stoletja služil ne samo v Cerkvi, ampak tudi kot uradni in literarni jezik in celo kot občevalni kulturni jezik višjih slojev med slovanskimi narodi; močno je vplivala tudi na oblikovanje današnjih slovanskih jezikov .—• vse v podobni vlogi, kot jo' je imela na evropskem zahodu latinščina.
V tem je tudi razlog, da je na verskem področju sv. brata kot svetnika papež proglasil .za sozavetnika Evrope.
(Konec prihodnjič)
SVETOST RESNICE IN IDEOLOGIJE
V knjigi Ustvarjam, torej sem, ki jo je letos izdala Mohorjeva družba v Celju Cin v katero je napisal tudi Andrej Rot esej o ustvarjanju med našo emigrantsko skupnostjo v Argentini) je napisala daljši esej Spomenka Hribar pod vprašanjem: Ali vas ateizem (ideologija) omejuje pri ustvarjalnem delu? V njem dejansko Hribarjeva opisuje svojo pot in iskanje resnice, in kako je prišla do poguma, da je to tudi javno povedala. Na žalost je članek predolg za celotno objavo, iz njega bomo navedli le najvažnejše dele.
Prej pa naj navedemo še nekaj biografskih podatkov. Spomenka je bila rojena 'leta 1941 v Beogradu, od kader je po voj'ni prišla z mamo v Slovenijo. Očeta, predvojnega komunista, so z mučenjem ubili v beograjski Glavnjači leta 1942, starega očeta v Dachau-u. Leta 1965 je končala filozofsko fakulteto, od tedaj dela v Centru za preučevanje vere in Cerkve. Izdala je tri knjige: Vrednote mladih in resnica časa, Meje sociologije, Ubiti očeta. Poročena je s filozofom Tinetom Hribarjem.
Sledijo odlomki iz njenega članka. (iPodnaslove je vstavilo uredništvo Svobodne Slovenije) :
MLADOSTNA VERA
Če ateizem predvsem pomeni zanikanje obstoja Boga, potem moram ugotoviti, da zanikanje nikakor ni bil moj prvi odnos do Boga, ki se ga zavedam. Prej narobe. Pa ne zavoljo okolja, v katerem sem naključno prebivala, temveč zavoljo nečesa v meni, kar je iskalo tudi zunanje razlage in odmeve za tisto, kar sem bila v sebi sama. Že ko sem bila čisto majhna deklica, osamljena in zamišljena, sem z vso svojo bitjo pila lepoto narave in prijaznost in dobroto ljudi. Ne vem, kdaj se mi je ta čudovitost razkrila kot čudež katerega del sem sama, čudež, ki me je napolnjeval, obenem pa me vedno znova nekako puščal nepotešeno. Drugo, česar se spominjam, da me je krojilo in zaznamovalo, je bila nezapolnljiva odsotnost mojega umrlega očeta. Ta praznina se je nekako uglašala v eno samo občutje intenzivne navzočnosti mene same v svetu, v tej lepoti/sre-či, ki je prav na sredi imela neza-polnljivo rano odsotnosti, smrti.
S staro mamo sva tedaj sami živeli v majhni hišici, daleč od industrijskega kraja, v katerem je prebivala moja mama, prepričana ateistka in komunistka. In prav to leto se/ mi je najbolj vrezalo v spomin. Pri sosedovih je bilo več otrok in vsi so bili zelo verni. Skupaj z njimi sem hodila na pašo, pekli smo krompir in nabirali jagode. Vsako nedeljo pa so hodili z zapravljivčkom k maši. Njihov oče je ponosno sedel spredaj in „fu-
Vse oblasti in hjiihovj birokratič-ni aparati si prizadevajo, da bi obdržale vse vrste kontrolo nad svojimi državljani, v nekaterih deželah pa tudi kontrolo političnega mnenja državjanov. V razvitih državah se ta kontrola že vrši s pomočjo računalnikov, v manj razvitih pa z bolj enostavnimi sredstvi in tudi s silo, strahovànjem, zatiranjem in omejitvami človekovih pravic.
V državah, ki imajo uzakonjene demokratične principe, se ljudje proti kontroli oblasti in načenjanju človekove integritete (neokrnjenosti) borijo javno in na glas. V represivnih (strahovalnih, zatiraltaih) režimih pa iso državljani obsojeni na molk. Protest in kritika, ki bi utegnila omajati oblast — velikega brata — sta že vnaprej zatrti s pomočjo zakonov, ki jih sodni aparat oblasti lahko vedno poljubno tolmači. Državljani se bojijo posledic, da bi zaradi družbene kritike in povedanih resnic izgubili fizično svobodo, bili človeško ponižani, izgubili imetje’, bili mučeni ali pa celo ob življenje.
Represivni sistem, ki je uispel med državljani ustvariti vzdušje strahu, je dosegel svoj cilj : vsaka aktivna kritična angažiranost je onemogočena. Ljudje -cenzurirajo sami sebe v govoru in pisani besedi. Sčasoma postane te vrste samocenzura že navada in nekaj „normalnega“. Žal pa
ral“. Že to, da je bil oče zraven, je bilo zame nekaj nezaslišnega. Seveda sem želela iti z njimi.
Potem sva se s staro mamo kmalu preselili k mami, ki je medtem dobila primerno stanovanjce. Svojo vero sem morala pred mamo skrivati in dolgo sploh ni vedela zanjo, dokler je „prijazni tovariši“ niso posvarili, da „tvoja hči kar naprej čepi v cerkvi in pri farju“. Njeno zoprvanje me je le še bolj spodbujalo k moji iskreni veri.
Koliko je v življenju nikol; dojemljivih stvari in dogodkov!? Eden takih je ta, da sem nekega dne kratko malo prišla do spoznanja, da vera v Boga ni zame. Dobesedno sklenila sem, da ne bom več verovala. Da tega ne potrebujem ali kaj. Da to ni... Da SEM in BOM, četudi ne bom več verovala.
In nisem več verovala. Nikoli več.
KOMUNISTKA
Še se spominjam večera, ko so me z dvema sošolcema sprejeli v organizacijo- Zveze komunistov. Bila sem tako srečna, da so me oblile solze, ko mi je sekretar segel v roke. In 'spominjam se tudi začudenih pogledov drugih, starejših članov. Niso razumeli, da more biti nekdo tako srečen, ker je sprejet v organizacijo.
Ne, zame to ni bilo dovolj. O, šele čez veliko let sem razumela tiste ljudi, predvsem ženske, ki so po težkem delovnem dnevu morali (in seveda hoteli) sedeti na sestanku, premlevati vedno iste stvari, sicer vsakikrat servirane drugače, a enako brezpogojno. Stvari diskusije so bile v večini primerov „naročene od zgoraj“, vse že prej premlete in ■— v imenu demokratičnega centralizma — jim ni preostalo drugega, kakor da stvari obravnavajo tako in nič drugače, potem pa jih sprejmejo, „potrdijo“.
Moja aktivistična energija pa še ni upadla. Vedno znova je izhajala iz mene kot moj najboljši del, predan stvari jutrišnjega boljšega življenja. Iskreno sem verovala vanj in iskreno sovražila naše sovražnike. Ideja dobrega me je vso prevzela. Slabo — mlačnost ljudi, apatijo ali tudi njihovo nestrinjanje ■— sem razumela kot slabost ljudi, ne Ideje same. Počasi, ne da bi se tega zavedala, semi je v dušo selila ošabnost Absolutnega vedenja. Bila sem nekaj več od drugih ljudi, ki niso vedeli za to Dobro, za Nujnost, da moramo delati tako in samo tako, da bomo kdaj do-segli Raj na zemlji. Moja vz-
ta navada, ne zapusti miselnega sveta človeka večkrat niti takrat, ko se ta preseli v bolj svoboden svet, brez represije, kjer ima možnost u-živati resnično svobodo vesti. Nevidna roka kontrole in strahovanja velikega brata ga zasleduje tudi tam.
Naj napišem prav na kratko, kako to deluje med slovenskimi izseljenci, „začasnimi delavci v tujini“ na Švedskem.
Pred več kot desetimi leti so Slovenci na Švedskem ustanovili svoja društva na osnovi slovenske narodne pripadnosti in kulturne -dediščine svoje domovine in ne na kakršnikoli politični pripadnosti Jugoslaviji. To je dejstvo, ki ga lahko potrdijo ustanovitelji društev.
Ko je veliki brat -zvedel za ta društva, se je pričela politizacija teh in društva so postala prostor za politične manifestacije ter čaščenje političnih simbolov velikega brata, manj pa kulture stare domovine. Ena izmed takih večjih političnih manifestacij jte bil tudi .letošnji slovenski festival v Stockholmu.
Ker /se prvotni ustanovitelji društev (sposobni animatorji kutur-e in razumniki) z vnašanjem političnih elementov v društveno življenje niso strinjali, so se umaknili. Spoznali so namreč, da so društva postala mesto medsebojnih političnih obsodb, ovajanj in vohunjenja. Ve-
višenost je bila prav tako iskrena in, če hočete, nedolžna, kakor je bila moja vera v PRAV ideologije, ki sem ji pripadala z vsem srcem. Tudi moj študij, filozofija-sociologija, je bil določen po tej moji naravnanosti za delo med ljudmi v smeri Prihodnosti. Kar samoumevno mi je postalo, da smo ljudje a priori razdeljeni na tiste, ki SMO, in tiste, ki pravzaprav nekako NISO, saj nimajo (Naše) absolutne Resnice, ker pač še niso dovolj zavedni ali pa je — hudiči •— celo nočejo sprejeti. In kar samoumevno mi je postajalo, da smo nekateri ljudje bolj NAŠI, bolj Slovenci in Jugoslovani, od drugih. Nisem pomislila na to, da smo vendarle vsi doma v tej družbi.
In vendar se je prav ta deklica (iz mladih let; op. ur.) kar naprej oglašala, se prerivala v ospredje in vedno znova kazala na razdor med ideologijo, ki sem ji bila zavestno in srečno zavezana, in njo samo, deklico, razprto za čudež in trpljenje. Oglašala se mi je kot vest in kot ljubezen do bližnjika in me vedno znova spravljala v zadrego glede moje ljubezni do človeštva. Oglašala se mi je kot mila, že skoraj pozabljena misel in kot čustvo človeške zavezanosti skrivnosti življenja i.n smrti.
SUMLJIVA
Tako s to službo ni bilo nič. Pa tudi drugod ni bilo nič; ene službe nisem dobila zato, ker sem „Hribarjeva žena“, pa čeprav so mi jo v začetku ponujali. Ocene tistega simpozija in njegovih organizatorjev so se bile pač spremenile po ukinitvi Perspektiv.
Samo jaz sem bila vedno bolj sumljiva in „nezanesljiv element“, „abstraktni humanist“ in kaj vem, kaj še vse; seveda je bilo to mišljeno kot psovka. Nenadoma sem spoznala, da sem ■— ne vem kdaj in ne zakaj ■— odrinila in bila odrinjena na oni breg, na breg zaupanja nevrednih, sumljivih, če ne že kar nevarnih ljudi.
Kot nesporazum sem dojemala tudi vsa „razčiščevanja“ z mojim možem v letih 1973—74, ko je pod obtožbo,
' da ni dialektični materialist, po sklepu CK ZKS izgubil pravico predavanja študentom na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Bila sem kakor v čudnih morastih sanjah. Vedno večji je bil razpor med mojo človeško naravnanostjo in znanjem IN ideologijo, ki je zahtevala zase Kriterij Resnice. Nesporazum je bil prevelik in nisem ga mogla ne
liki brat si je’ v društvih pridobil svoje zaupnike, vohljače, ki so poročali o dogodkih, poimensko tožili člane društev itn. — toda ne zaradi svojega gorečega političnega prepričanja, temveč osebnih nagibov.
To dokazujejo tudi zasliševanja članov /društev v času njihovega o-biska v domovini. Po pričevanju teh so organi službe državne varnosti vedeli za podrobnosti dogajanj v društvih, mnenja posameznih članov o politiki, njihova imena itn. Osebno poiznam veliko rojakov, ki so bili zaslišani v domovini, in tudi take, kj jiih je varnostna služba nagovarjala k poročanju. To ni nobena skrivnost, toda o tem se ne govori javno in naglas. Naj navedem primer.
Pred leti sta se na seminarju a učitelje slovenskega dopolnilnega pouka iz Švedske pojavila uslužbenca službe državne varnosti in nagovarjala eno izmed učiteljic, da bi prikrito zbirala In posredovala podatke o tukajšnjih kolegicah. Ona je /sicer to „sodelovanje“ odklonila, rekli pa so ji, naj o tem premisli. Ali je premislila ali ne, se še danes ne ve.
To se je zgodilo v Ljubljani.
Vest o zasliševanju rojakov, ko so ti obiskali domovino, se je seveda razširila med Slovenci na Švedskem. O tem so poročali tudi švedski časopisi. Ker pa ljudje zasliševanj policije in ovajanj ne marajo, se je precej članov pričelo izogibati društev, kjer se je vršilo zbiranje informacij. Nekateri so postali pre-
odpraviti in zanikati. To je bil čuden čas mrčanja, brez vprašanj in še toliko bolj brez odgovorov.
GROZA SPOZNANJA
Tako sem živela do dneva, ko je bil 9. maja 1975 v Naših razgledih objavljen Pahorjev intervju s Kocbekom, v katerem je le-ta pri nas prvi javno spregovoril o poboju domobrancev, ki so jih po vojni — po eksodusu iz domovine — nazaj domov poslali Angleži.
Dotlej o tem poboju nisem slišala ničesar. Vedela sem le za belogardistično izdajstvo in njihove ter okupatorjeve poboje in hudodelstva. Zdaj pa tole! Deklica v meni, ki je objokovala smrt svojega očeta, se je zgrozila. Bila sem dobesedno spodrezanih korenin, "obenem pa mi je bilo, kakor da me je nekdo udaril sredi čela, med oči, ki so vse doslej zares z
■	zaupanjem gledale v Svet odrešujočo ideologijo.
Dolgo sem bila čisto zmedena. Sprla sem se z nekaterimi starejšimi 'prijatelji, ker mi o tem niso ničesar povedali. Kako? Da nisi vedela? Saj to se ve, saj to vsi vedo. Kako vsi? Od kod naj bi bila vedela jaz, ki sem
■	rasla v maminih komunističnih jaslicah, ki sem se šolala na Naši šoli! Zavarovana od vseh strani, daleč od resnice, od sveta in boga -— kako naj bi bila vedela?! Zame je bila revolucija povsem neomadeževana.
Najprej sem se čutila strahovito prevarano. Nikomur ne želim, da bi doživel kaj takega, najmanj pa svojima hčerkama, da bi jima kdo tako nesramno zatajil in s tem ukradel del zgodovine, kakor so jo meni. In zato bcm naredila vse, kar je v moji intelektualni moči, da takšnih tabu tem ne bo. Da ju ne bi nekega dne udarilo tako, kakor je mene. Da bi se nikoli ne počutili tako „okrog prineseni“ in da se jima ne bi v srcu nabiralo in kopičilo sovraštvo, kakor sr je meni.
Kajti prvemu šoku presenečenja in groze je sledila zamera. Nato. je počasi prihajalo sovraštvo. Sovraštvo do tistih, ki so po vojni pobili te ljudi ■— pa četudi bi bili vsi po vrsti sami krivci in morilci, v to pa nisem mogla verjeti, če pa ni bilo sodnega postopka in obsodbe. O, dobro sem vedela za grozodejstva belogardistov med vojno! Še več, da bi nekako našla ravnotežje med tem pobojem in grehi, ki so jih zakrivili belogardisti, sem zdaj prebrala vse, kar mi je prišlo v roke o njihovih pobojih. Vendar sem morala ugotoviti, da se mi
vidni in .strokovnjaki za molk, drugi zopet otroci vetra in. orodje velikega brata.
Ta ovajanja, k'i so sad zavisti, medsebojnih osebnih sporov in nekakšno zbiranje točk za politično neoporečnost, seveda nimajo resne podlage. Seveda se veliko slovenskih izseljencev po dvajsetih letih 'bivanja na Švedskem navdušuje za demokracijo švedskega modela (ve-iko jih je tudi sprejelo švedsko državljanstvo), za večstrankarstvo, in so sposobni kritizirati zlorabo oblasti, okoriš,čenje priviligiranega razreda in gospodarski kriminal v Jugoslaviji. In kaj zato? Te kritike je vedno več tudi v jugoslovanskih časopisih. Seveda pa je velik; brat občutljiv za kritiko, ki prihaja od 'izseljencev in jo kar počez imenuje za sovražno propagando emigracije, fašistično in teroristično.
Ovajanja in zasliševanja so med Slovenci na Švedskem ustvarila neprijetno vzdušje strahovanja. Namen je bil dosežen: zavedaj se, da te veliki brat tudi na razdaljo nadzoruje, pa čeprav živiš v demokratični Švedski. Njegove nevidne tipalke represije sežejo tudi sem. Drži gobec in zanimaj se za pri vat hi-štvo in potrošništvo, odvajaj redno tvoje devize v domovino — osebno samostojnost, svotoodo vesti in mislili pa pusti na. miru, /da boš lahko dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.
J. T.
Svobodna misel; Švedska, št. 6, sept. 85
groza ne manjša, ampak veča. Groza minule vojne. Najsi sem se še tako trudila opravičiti ene grehe z drugim, eno smrt z drugo, mi to ni uspelo. Kakor je majhna deklica v meni vedela, da s tem, ko je sosedovi Manici umrl oče, odsotnost mojega lastnega očeta ni nič manjša, temveč je le groza smrti večja, tako tudi tu nisem mogla videti nekakšne zamenjave, izravhave. Smrti se kvečjemu „seštevajo“, odštevajo in izravnajo — nikoli.
Ljudje smo pač različni. Najbrž je veliko ljudi, ki so šele tedaj, kakor jaz, izvedeli za poboj domobrancev na Rogu, pa so to sprejeli nekako samoumevno ali celo ravnodušno. Ne vem pač, kako so to doživeli in preživeli. Mene je zares zadelo v srce in tudi v bistvo mojega odnosa do ideologije.
Moja pretresenost je bila, kakor rečeno, dvojna. Deklica prvega spomina v meni se je zgrozila, odrasla ženska pa je predvsem protestirala zoper zamolčevanje tega dogodka, zoper zavestno zavajanje. Zakaj nam, za božjo voljo!, tega niso povedali, skušali utemeljiti, povedati smiselne razloge?! Zakaj so se postavljali pred nas tako nečloveško čisti in idealni svetniški, da je bilo zdaj to razočaranje tako boleče? To zamolčano dejstvo, ki je. — hočeš nočeš — del naše zgodovine, pa je zdaj toliko bolj zevalo v svoji brezupnosti in brezumnosti kot — najbolj blago rečeno — strašna, nepojmljiva in nepopravljiva zmota.
O ne, samo dejstvo tega poboja me ni niti za hip speljalo na pomisel, da izdajstvo ni izdajstvo, ali da je izdajstvo belogardistov zato kaj manjše, ker je bilo tako kaznovano. Ali da je katoliška ideologija(!), ki je na svojih prsih vzgojila belogardizem, zdaj odvezana odgovornosti za to krivdo in nujnosti svojega lastnega očiščenja! Ne, samo belogardizem sem šele zdaj zares začutila kot človeško tragedijo, tragedijo, našega malega naroda, še na misel mi nikoli ni prišla politična in ideološka rehabilitacija (živih ali mrtvih) belogardistov, toda nanje nisem mogla več gledati zgolj s sovraštvom ali kot na nekaj, kar se mene kot človeka ne tiče. Kot da bi bilo to kaj abstraktnega. Belogardisti so zame dobili — kot mrtvi — telo in dušo in njihova usoda je postala del narodove, moje iisode.
NEBO SE JE ODPRLO
Kako malo more narediti človek sam s svojo voljo in znanjem! Kako čuden, neodvisen od njega je njegov 'vstop v novo razprtost sveta, v drugačno resnico ! Nekega dne se je odprlo nebo, prišla je milina •— ta stavek sem nekoč že zapisala. In tega, kar se je zgodilo z menoj, tudi ne znam drugače opisati. Sovraštvo je odšlo od mene kakor grde sanje, kakor mora, iz katere se človek zbudi v nov, svetel dan. Končno sva si podali roke obe, jaz, odrasla ženska in deklica prvega spomina. Znova se mi je odprl čudež sveta in zavezujoča ' nedotakljivost vsakega človeka. Ta čudež breztemeljnosti bivanja, ki sem ga zdaj sprejela, ne da bi zahtevala Odgovor na vprašanje absolutne odgovornosti posameznika za njegova dejanja, me je šele dokončno odprl za bližnjika. Snela sem junakom,. in očetu, avreolo zgolj-junaštva, in jih končno priznala kot ljudi. Šele tako sem se zares spravila s končnostjo človeka in z zgodovino. Gradili so jo ljudje, ne Angeli in ne Demoni, ljudje kakor jaz in ti. V svojem hrepenenju in hotenju po Dobrem so z žrtvovanjem svoje vesti •— ali tudi svojega življenja — gradili naš srečni, pa tudi nesrečni svet. Bili so ljudje svojega časa, svojega prepričanja, svoje svete resnice, svoje ljubezni in sovraštva. Vse to so dali nam vsem v darilo in za-vezo. Naš čas, naša sreča, pa tudi iz njihovih nedojemljivih junaških in strašnih dejanj. Nobene pravice nimam z OBSODBO posegati v njihovo življenje, morem le vzeti njihova dejanja nase kot svojo lastno zavezo tej zgodovini in temu narodu. Z druge strani pa tistega, kar vidim kot zmoto, ne smem in ne morem zanikati na apologetski način, ker s tem greh nikoli ni očiščen.
Kot človek, kot ženska in mati svojih otrok morem in moram, samo razpirati prostor naše medsebojnosti, naše medsebojne dejavne ljubezni in
(Nad. na str. 4)
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a■■■■■■■■
Veliki brat te nadzoruje
Preobrazba sociološke strukture
V številnih in javnih debatah o slovenski tragediji v Sloveniji v drugi polovici 1984 je bila izrečena trditev, da je dilema slovenskega človeka v letih 1941/45 obstajala v alternativi: „ALI ZOPER OKUPATORJA K SOVJETIZACIJI ALI ZOPER SOV-JETIZACIJO Z OKUPATORJEM“. To alternativo je prva citirala Spomenka Hribar, ki je tudi izrazila idejo o postavitvi spomenika v Ljubljani vsem padlim za časa revolucije, vključno vrnjenim in pobitim. Hribarjeva je kljub vsej svoji previdni stilizaciji to humano, nepolitično gesto plačala z izključitvijo iz stranke. Ta kazen jo ni preveč prizadela, saj je sedaj ona ena izmed redkih skoraj svobodnih Slovencev, ki žive doma. Vendar gornja stilizacija alternative ni povsem točna. Ni na mestu mešanje okupatorja z revolucijo.
Večina slovenskega naroda je dobro vedela leta 1941, da so za obstoj naroda vsi trije okupatorji smrtno nevarni. Zavojevalci so to takoj pokazali s tem, da so dele razkosane Slovenije takoj inkorporirali v svoje države, kar je povsem proti mednarodnim zakonom. Nobenega dvoma ni bilo za Slovence, da bi ob končni zmagi osi bili vsi zlepa ali zgrda potujčeni. Spričo modernih metod potujčevanja in asimilacije bi Slovenci v teku ene generacije izginili. To se danes vidi v silnem osipu slovenske manjšine na Koroškem, na Primorskem in skorajšnjem izginotju porabskih Slovencev. To se dogaja v demokratski Italiji in Avstriji. Heidrich, nemški guverner Češke, u-bit 1. 1942, je zastopal stališče, da se mora Slovane najprej zlomiti in potem šele pripogniti. Z drugimi besedami, najprej se mora uporabiti sila v formi zaporov, taborišč, preselitev in streljanja, potem bo druga faza asimilacije hitra in uspešna. V smislu te nemške teorije so selili, zapirali in streljali na Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem.
Ta faza zloma našega naroda je bila prekinjena zaradi težkih vojaških porazov na vzhodni fronti in silnega večanja vojaškega potenciala na zapadu. Sreča v nesreči je bila, da slovenski demokrati niso začeli rešenega vojaškega odpora proti Nemcem in, da so se partizani v glavnem borili le proti lastnemu narodu. Tako smo se izognili nevarnosti drastičnega počiščenja Štajerske, Koroške in Gorenjske, kar so Nemci napravili v Varšavi skoraj na koncu vojne !
in boste našli, da vsak moder raziskovalec priznava, da je kmet podlaga in temelj v zgradbi vsakega zdravega naroda, kjer so varno spravljene vse fizične in duhovne prvine za njegovo rast in razvoj. Tam je zakladnica kulturnih in verskih vrednot, ki jih drugje ni mogoče nadomestiti. Kdo bo to zgubo na Slovenskem kdaj mogel popraviti?
V tem vprašanju leži tragika slovenske prihodnosti.
L. P.
Sovjetizacija
K podani alternativi režim ni reagiral, pobitje opozicije po uspeli revoluciji mu težko leži na vesti. S strani borcev je bilo nekaj protestov: „Ni šlo samo za in proti revoluciji“ (Ivan Franko Iztok; Delo 2/3/85). — Zadostnega argumenta za narod-no-osvobodilno vojno nihče ne more doprinesti. Dejstva, pričevanja opozicije in predvsem pričevanja prvakov revolucije dokazujejo nasprotno. Vojaške akcije proti okupatorju so bile maloštevilne in nepomembne, vsa teža akcije je bila na revoluciji. Komunisti se do 22. junija 41, do vstopa SZ v vojno, niso premaknili. V evropskem merilu so bili povezani s Hitlerjem, s katerim so si delili Poljsko, in z njegovim pristankom so si osvojili baltske države in napadli Finsko. Teža partizanskih vojaških akcij je bila naperjena v veliki večini ,proti domači opoziciji, četnikom, domobrancem. Večina delovanja komunističnih prvakov in njihovega kadra je šla za izgradnjo političnega družbenega reda v letih 1941/45.V to delo spada VOS, ki je zakrivil več izgub slovenskih ljudi in materiala kot vsi okupatorji skupaj. Na ta način so pripravljali prevzem oblasti, le malo pa je bilo izrazitih vojaških akcij proti zavojevalcu.
Da je šlo za uspeh revolucije in le imalo drugega, so na razpolago citati Broza, Kardelja, Djilasa, Dedi-jiera in nešteto drugih komunističnih prvakov. Nekaj novega pomeni v tej zvezi izjava Milana Apiha, staroste slovenskih komunistov, osebe, ki je zavzemala cel kup važnih mest v sedanjem režimu. V znani debati je marca 1985 zapisal: „KPJ je poleg odpora okupatorju ves čas mislila na socialno revolucijo, čeprav tega ni posebej poudarjala zaradi širšega zavezništva v okviru OF. Komunisti pa smo seveda vedeli za naš cilj, zagrizeni in zavedni nasprotniki komunizma pa tudi. Komunisti in večina članstva OF je upala na popolno socialno osvoboditev in v socialistično obliko bodoče države. Največji del naših nasprotnikov pa je do zadnjega verjel, da bodo vsaj Slovenijo zasedi; Angleži i ,n jim prinesli svojo svobodo. Svobode, ki je morala priti obenem s porazom okupatorja, pa so se bali le tiisti, ki so verjeli v fašizem ter bili pripravljeni za zmeraj žrtvovati svojo nacionalno identiteto.“
Ta zadnji stavek je samo Apihovo taktiziranje, ko že preje pove, da je večina nasprotnikov čakala in upala na .sVobodo, ki bi jo naj prinesli zapadni zaveizniki. V čast našega naroda se lahko, mirno reče, da se v tem težkem času pod okupacijo ni pojavil noben vplivni posameznik, poznana ni niti ena organizacija ali gibanje, ki bi isprejelo kot rešitev za slovenski narod priključitev dela Slovenije v italijansko, madžarsko
Piscu tega sestavka se zdijo dogodki zadnjih 40 let v naši domovini, ki so, bi dejal, do skrajne možnosti predrugačili sociološki sestav narodnega telesa, naravnost usodno nevarni za sam obstanek slovenstva. Nisem imel dostopa do raznih razprav o tem važnem predmetu, če jih je kaj v domovini ali na tujem, radi česar se to pisanje ne opira na nobene objavljene vire, če jih je kaj in kolikor jih je, temveč je produkt lastnega razmišljanja, temelječega na lastnih skušnjah človeka, ki se je v svojih mladih in pozneje zrelih letih aktivno ukvarjal s temi problemi in se zanje živo zanima tudi na svoj star dan.
Sestav narodnega organizma je zgrajen iz množice človeških skupin v okviru naroda, več ali manj različnih po svojem načinu življenja, miselnosti, vrednotenju svoje osebnosti in vnanjega sveta, po kulturni in verski usmerjenosti in še drugih e-lementih življenjske stvarnosti. Vse to izvira deloma iz njegove otroške in mladinske vzgoje, največ pa iz njegovega življenjskega poklica. Ta namreč uravnava tek njegove eksistence in daje smisel njegovim ukrepom.
Ko se je iz srednjeveškega fevdalnega sistema, zelo nasilnega in omejenega na dve skupini: fevdalni gospod in njegov podložnik, razvil mnogo svobodnejši sistem kapitalizma, se je človeštvo razcepilo v tri temeljne produkcijske skupine. Največ ljudi je 'ostalo pri obdelovanju zemlje in pri ' panogah, ki so sorodne temu poklicu. Iz srednjeveških cehov se je razvil sloj rokodelcev in obrtnikov, katere je pa poznejši industrijski razmah pritegnil več ali manj v industrijsko ; delavstvo.
Dotedanji poklic fevdalnih slug se je z gospodo in redkim slojem izobražencev vred preobrazil v poznejšo iširšo vodilno plast v človeški družbi, in je z duhovščino vred ta položaj ohranil do današnjega dne.
Po samem zgodovinskem razvoju je obdelovalec zemlje z vsemi panogami proizvodnje, ki je tesno povezana s kmetovanjem (n. pr. kolarji, kovači, sedlarji itd.) ostal daleč najmočnejša in najštevilnejša ljudska plast kot pridelovalec ljudske prehrane, vse do naših dni. To velja tudi, in zlasti, za ,naŠ0' domovino, kjer se je še pred samim začetkom revolucije s poljedelskimi in sorodnimi posli ukvarjalo nič manj kot 60 odstotkov slovenskih ljudi. S to ugotovitvijo nočem reči, da je bil ta visoki odstotek zaposlitve naroda na razmeroma pičlo donosni zemeljski površini Slovenije zadovoljiv ter ekonomsko in socialno zdrav.
Kdor se je s tem piscem vred resno- ukvarjal med obema vojnama ; s problemi kmetovanja in vprašanji kmečkega doma, bo rad priznal, da so se bila že našla pota in načini, kako zagotoviti zadovoljivo življenje
V	članku, objavljenem v številki ' 35. letošnje „Svobodne Slovenije“ pravi gospod Tine Duh, da si Slovenci mnogokrat ne 'Upamo, izraziti svojega mnenja, „da se ja ne bi komu zamerili“.
Torej si bom dovolil napisati nekaj opomb na rob njegovim razpravljanjem o slovenski bodočnosti.
Izrecna napaka naših preteklih političnih prilik je bilo pomanjkanje smisla za realnost in čisti sentimentalizem v političnih zadevah, ki vedno temeljijo na jako stvarnih osnovah. Seveda so spretni akterji dostikrat tak sentimentalizem znali izkoristiti in tako smo doživeli vojno, ki je pri-' peljala partijo na oblast.
V	Duhovih člankih povsem odklanjam avtoritarno pisanje o tem, kaj moramo vsi Slovenci doma in po svetu misliti in za kaj se moramo navduševati. Seveda ima vsak lahko svoje mnenje in sme svoje nazore obrazložiti, a prav gotovo nihče ni upravičen vsiljevati takih nazorov drugim, Se manj pa proglašati to, kar se mu zdi pravilno, kot edino zveličavno. Žal je bilo tako zadržanje bistveni in
na kmetiji z močnimi ukrepi oblasti in boljšo poklicno izobrazbo kmečke mladine, na drugi strani pa načrtno izvajati gospodarsko in socialno primeren odliv odvečnega kmečkega ljudstva v mesta in tovarne, ne da bi se s tem odlivom zamajala trdnost zdrave kmečke domačije. Kajti v naših idejah je trdno prevladovalo prepričanje, da je kmečki dom funda-dament narodovega obstanka, nosilec kulturnih in verskih vrednot in najtrdnejši ohranjevalec vseh narodnih svetinj in duhovnega etosa. Ta perspektiva je veljavna danes ta dan prav tako-, kot je bila pred 50 leti.
Marksizem ni tega mnenja. Sicer nosi v svojem emblemu s r p in kladivo, srp predstavlja poljedelca, a v praksi dosledno uničenje kmeta in njegovo domačijo, iz obojega hoče napraviti kmečkega proletarca brez trdne lastnine in brez korenin v zemlji, voljnega pokoriti se odlokom komunistične partije. Ker slovenski kmet takega gospodarskega in socialnega razvoja ni bil voljan sprejeti in se je načrtom kolektivizma in socializacije odločno uprl, se je partija odločila njegov odpor streti s si-
lo.	In smo bili pred desetletji priče usodnih zakonov in odločb, kj so kmečki stan pahnile prav na'rob propada. Ni prostora na tem mestu naštevati razne ukrepe oblasti, ki so izpraznile kmečke hiše, mladino pognale v mesta in tovarne, na kmetijah pa pustile le stare ljudi, kar vodi v propad. Ves ta revolucionarni preokret in gospodarsko-socialna preobrazba slovenskega naroda, ki je stanje kmečkega poklica pahnila od predvojnih 60 na sedanjih 9 odstotkov, je bil izvršen v komaj par letih, torej proces dolgotrajnega naravnega razvoja, ki bi zahteval desetletja za neškodljivo preobrazbo sociološke narodove strukture v zdravo ravnovesje med hitro rastočo industrializacijo in modro zaščito nazadujočega kmečkega življa, je bil nasilno izveden tako rekoč čez noč. To pa iz povsem političnih razlogov.
Narod v domovini posledice drago plačuje. Celo režim sam že priznava neugodne rezultate na gospodarskem področju, kjer mora drago plačevati kmetijske pridelke, uvožene iz tujine, ki bi jih bilo s pametno politiko do kmeta prav lahko pridelati doma. Pa so najboljšo orno zemljo dovolili ali celo ponujali zazidati, drugod pa o-staja neobdelana, ker ni več pridnih rok in potrebnih sredstev obdelavo. Toda to ni edini piškavi Sad smrtne-'ga greha nad kmetom, ki ga ni lahko ' popraviti — če ga je sploh mogoče. Z gledišča narodove bodočnosti je važnejša psihološka, sociološka in duhovna zguba, ki jo je narod utrpel in jo mora prenašati zaradi strukturne prekucije čez noč.
Le odprite katero koli znanstveno razpravo o notranji zgradbi naroda
sestavni del slovenske politike polpretekle dobe in komunisti so tako taktiko samo speljali do .zadnjih nasledkov. Ker že desetletja živimo v drugih razmerah v več ali manj demokratskih državah, bi se lahko naučili nečesa, kar je v slovenski politiki vedno manjkalo: strpnosti.
Menim tudi, da vsi tisti, ki že več kot pol življenja prebivamo v inozemstvu, in tisti, ki so že tukaj rojeni, nismo upravičeni govoriti v imenu slovenskega naroda. Mi Slovencem doma lahko ponudimo kako idejo, jih podpremo v tej ali oni težnji, a slovenski narod živi pod Alpami, ne v Argentini in ne v Severni Ameriki. Politični krogi v inozemstvu •—- itak jako omejeni v svojem številu — se moramo predvsem prizadevati za spremembo avtoritarne oblasti v stari domovini. Vsi, ki želijo neko politično svobodo-, pa prav gotovo ne želijo zamenjati eno diktaturo za drugo, prav tako oblastno in vsevedno kot je partijska.
Misel o slovenski državi je zanimiva, a nj neko čudežno zdravilo, ki bi nenadoma spravila vse probleme s
sveta. Možnost take samostojne države zavisi od raznih mednarodnih in notranjih jugoslovanskih prilik in seveda tudi od volje Slovencev v domovini. Naš narod je preživel tisoč let v Avstriji in se potem vključil v Jugoslavijo ob popolnem sporazumu vseh naših takratnih političnih čini-teljev. Verjetno se je tam okrog leta 1918 preveč govorilo o bratstvu in *0 zatiranju v monarhiji ter podobnih sentimentalnostih. Vendar obstaja nekaj razlike med obema državama. V nasprotju s staro Avstrijo, v kateri smo bili brezpomemben narodič, ki ga ne dunajska vlada ne nemški vladajoči sloj nista hotela prav priznavati, smo postali v Jugoslaviji eden državnih narodov in prav po zadnji vojni se je slednjič organizirala slovenska republika, v kateri so z izjemo Korošcev združeni praktično vsi Slovenci. Parole o „vsiljenih mejah“ in zahteve po „zadnji pedi slovenske 'zemlje, kjer še zveni slovenska beseda in živi slovenska narodna zavest“ lepo zvenijo, a SO' nerealne in pretirane. Slovenska beseda živi v Bariločah in Clevelandu, pa menda nihče ne misli teh krajev priključiti Sloveniji. V Evropi pa so žal nujni kompromisi, po katerih je treba začrtati neke približne meje. Duh pravi, dà Slovenci nismo imperialisti, a prav dobro se spomnim, da smo govorili o slovenskem Trstu, ki je nesporno italijan-
ski, čeprav prebiva tam tudi slovenska manjšina.
Po raznih slovenskih publikacijah čitam o nekih smrtnih nevarnostih, 'ki pretijo Slovencem v jugoslovanski federaciji, predvsem radi pritoka juž-njakov v slovenske kraje. Tak pritok je resničen in zaradi sorodnega jezika večkrat tudi neroden. A dokler slovenske oblasti žilavo branijo slovenski značaj republike, pritok z juga ni bolj nevaren kot je za druge evrop-.ske države nevaren dotok tujih delavcev ali kot je nevarna občutna čilska imigraicja v Patagoniji. Številni partijci so v preteklosti stali na podobnem skrajno 'slovenskem stališču kot gospod Tine Duh in ker predstavljajo zdaj dejansko oblast, so oni predvsem poklicani, da ta problem uredijo. Za vsakega človeka, ki količkaj pozna zgodovino, pa je povsem jasno, da je v sedanjem stoletju res največjo nevarnost za slovenski narod predstavljal nemški nacizem, ki ga je odstranila zmaga zavezniških vojsk pred štiridesetimi leti.
Marsikaj bi hotel še napisati, a se mi zdi nekoristno' začenjati neko dolgo polemiko. Hočem samo podčrtati, da se z mnogimi izvajanji g. Tineta Duha ne strinjam, in sé zahvaljujem „Svobodni Sloveniji“, da je te vrstice objavila.
dr. V. Arko
PISMA UREDNIŠTVU: V
Drugačno mišljenje
ali svoboda
a!lli nemško državo. Slovenska medvojna alternativa se zato samo more dati pod znak SOVJETIZACIJA ALI SVOBODA.
V gornji ‘izjavi se Milan Apih močno približa resnici dogajanja doma leta 1941/45. V takem pojmovanju je začetek nekega poffiirjenja, ki bi moralo zavladati že pred dolgim časom. Tu bi mogla biti ona skupna tdčka dialoga, evolucije in skromni poskuls demokratizacije. V Apihovem stališču ni več one primitivnosti, ki vse nasprotnike, pretekle, sedanje in bodoče enostavno a priori oznalč'i kot izdajalce, človek je vesel novega poprijema in odprtosti pri Apihu, Hribarjevi, Krivicu 'in mnogih drugih, predvsem med kulturniki. Skrbno zasledujemo tudi že napol uradno, skromno opravičevanje s strani režima za nesrečne dogodke iz junija 1945. To so prvi znaki pomladi, ki pa bodo verjetno to tuidi ostali. Bistvo komunizma ne pozna odprtosti do svojih nasprotnikov. To pa vodi k strašnemu prelomu. Iz tega dojemanja današnje diktature je nesmisel truditi se za neko narodno spravo. Ko bo prišel konec za diktaturo v Sloveniji in Jugoslaviji, sprava s stranko ne bo več potrebna, z narodom pa opozicija, ni bila nikdar v nasprotju. Še je nam v spominu strašni zaton fašizma in nacizma v a-priiu in maju 1945. Ali je bila za novo nemško in italijansko demokracijo potrebna sprava od maja 1945 naprej, ko po vsej Italiji in Nemčiji nisi več našel pristaša fašizma 'in nacizma?
dr. Peter Urbanc
(Nad. s 3. str.)
Svetost resnice in ideologije
razumevanja. Da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo!
SPRAVA S SMRTJO
Šele sprava s smrtjo, s človeško-končnostjo in s tem z zgodovinskostjo zgodovine mi je razširila srčno obzorje. In šele ko se je to zgodilo, sem tudi začela ustvarjalno delati, če lahko; tako rečem. Že jeseni leta 1979 sem se prvič javno oglasila in odtlej skušam biti z besedo- TU, med nami. Se pravi, osvoboditev od maksime cilj opravičuje sredstva., ali — kar je isto — kdor ni z nami, je proti nam, me je zares osvobodila v ustvarjalno polje. Za obe gornji maksimi je namreč človek ali subjekt ali objekt neke manihejske akcije, za ljubezen do človeka kot osebe, bližnjika, pa v takem razmerju do človeka ni prostora. Toda ustvarjati moremo le iz ljubezni.
Ne Beg in ne Človek, ne vera v Boga ijn ne vera v Človeka nas ne odrešuje od zavezujoče ljubezni do bližnjika, od poslušanja svoje vesti in tako od vedno znova očiščujočega odpiranja drugemu. V Človeka ali Boga — kot cilj, ki bi opravičeval sredstva — zazrta „skupnost“ je sama v sebi razklana, je sovražna kakor ranjena zver, ki — sicer zazrta v svetla obzorja svojega cilja -— more ubijati živo narodovo telo.
Res, šele to in takšno očiščenje, katerega subjekt nikakor nisem bila sama s svojo voljo, temveč mi je bilo to nekako darovano, me je povezalo v narodovo skupnost kot občestvo. In šele jz tega očiščenja od sovraštva izvirajo moje besede; še sama ne vem kako in zakaj. Vem pa, da jih moram sporočiti naprej. Seveda skupaj z zmotami, ki so v njih. To pač moram vzeti nase kakor vsak človek.
Toda nikoli me ne ateizem ne sprejemanje marksistične ideologije nista omejevala v moji razprtosti za čudež/ svetost sveta. Razprtost za svetost bivanja in v tem smislu za resnico mi je bila (že deklici prvega spomina) darovana in njej sem bila zavezana svoj živ dan. Se pravi, da je ta razprtost in odprtost za svetost bivanja nekaj, kar je eksistencialno pred in pod vsako konfesionalno vero ali pripadnostjo kateri koli ideologiji, še več, ta odprtost za svetost življenja in smrti, za svetost resnice je tista, ki znova in znova problematizira vsako (začasno) človekovo, moje, poiste-nje s katero koli Zideologizirano resnico.
^éL,. NOVICE IZ SLOVENUE
S SLOVENCI V ARGENTINI
MARIBOR — Dve milijardi din so
vredna dela, ki jih načrtujejo na železniškem območju Maribora v letošnjem letu. Dobili so dvanajst novih diesel-skih lokomotiv, uredili nekatere železniške postaje; na programu je tudi rekonstrukcija proge Pragersko-Sredi-šče ob Dravi in ureditev ptujske postaje.
NOVO MESTO — Tri tisoč katrc —
Renault 4 — bo prihodnje leto izvozila, IMV na Madžarsko. Dogovor je z madžarsko Mogurt iz Budimpešte in francoskim Renaultom v vrednosti 10 milijonov dolarjev.
LJUBLJANA — Sladoledarna Ljubljanskih mlekarn je v preteklem poletju izdelala na dan od 350 do 400 tisoč kosov sladoleda. Z njimi je zalagala poleg Slovenije tudi kupce od Beograda do Sarajeva, Splita, Kvarnerskih otokov in Istre. Ugotavljajo pa, da jo bodo morali obnoviti in zmodernizirati opremo. Sladoled iz Ljubljanskih mlekarn je na dobrem glasu (bolje: okusu), poleg tega je pa še cenejši od drugih, ki jih izdelujejo v ljubljanskih kavarnah ali slaščičarnah.
MAIRIBOIR — Razlitje kurilnega olja v TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) je povzročilo, da so sanitarni inšpektorji z nadzorom podtalnice posegli na območje Dravskega polja. U-gotovili so, da je velik del tega območja onesnažen z mineralnimi olji, katerih izvor pa je starejšega datuma od razlitja v TAM.
LJUBLJANA — Kovance manjše vrednosti od enega dinarja, bodo vzeli iz obtoka do 31. decembra, možno pa jih bo še zamenjati do 31. marca 1986.
LJUBLJANA — Prenočitev je bilo letos v Sloveniji kar 1.970.000, kar predstavlja rekord, saj pomeni to za 12% več kot lani v istem času. Od vseh mesecev je le april nižji. Pri pregledu, kdo pride v Slovenijo, so zraču-nali, da je v prvih petih mesecih najbolj naraslo število Francozov in Britancev.
LJUBLJANA — Pšenico naj bi letošnjo jesen posejali na. 25.500 ha polj, pridelek pa naj bi bil 90 tisoč ton: Pri tem pridejo na površje nekateri problemi, kot je manjša poraba gnojil zaradi visokih cen, neupoštevanja dejstva, da so v Sloveniji najbolj razdrobljene obdelovalne površine v Evropi in neumestno sejanje pšenice na tleh, ki zanjo niso primerna.
MARIBOR — Metalna je skoraj tri mesece pred rokom oddala gradbeno-obrtniška dela na gradbišču tovarne velikih turibin v Karlovcu.
ROGAŠKA SLATINA — 320-letni-
co obstoja praznujejo letos v zdravilišču, opirajoč se na zgodovinske vire, ki pišejo, da si je Peter Zrinski s slatino lajšal svoje želodčne težave. Zvrstilo se je več prireditev, med njimi koncertna izvedba opere Seviljski brivec, večer slovenske folklore, večer narodne pesmi, koncert ansambla, Avsenik. Proglasili so to leto za leto kakovosti in zato si prizadevajo za iskanje sodobnejših oblik zdraviliške ponudbe, za obnovo poslopij, pa tudi za posodabljanje in kakovost proizvodov, ki jih izdelujejo iz mineralne vode.
MARIBOR — Nov oddelek za otroške bolezni bodo zgradili pri mariborski splošni bolnišnici.. Začeli naj bi prihodnje leto. Imel naj bi prostora za 124 postelj in 4.800 kv. metrov pokrite površine.
POČITNICE so že pri koncu, po sezoni na, je možno še ostati na letoviščih za precej manj denarja, kot v poletju. Od prvega septembra so cene znižali 20, 30 in tudi 50%.
LJUBLJANA — Načrte za prenovo
hotela Lev in stavbo Pod tumom so že narejeni. Po njih naj bi povečali Leva za tristo sob, in parkirišče do 150 prostorov. V stavbo Plod tumom pa se bo vselil Mednarodni grafični likovni center.
LJUBLJANA — Uvoz opreme se že šesto leto zmanjlšuje. V prvih sedmih mesecih letošnjega -leta je bil uvoz o-preme za 3% manjši od lanskega istega obdobja. V primerjavi s celotnim u-vozom s konvertibilnega območja je Slovenija uvozila 11,5%. Celoten pregled številk spet pokaže, da ni sorazmerja mčd izvozno, uspešnostjo in možnostmi uvoza opreme: Slovenija u-stvari četrtino (največ) jugoslovanskega konvertibilnega izvoza, pa zato o-staja šele na petem mestu kot uvoznik.
RIBNO — Štirinajst mladih plesalcev in en harmonikar, članov otroške folklorne skupine KUD Rudi Jedretič se je udeležilo II. Balkanskega, festivala mladosti v Prevezi v Grčiji. Udeležili so se ga tudi otroci iz Albanije, Romunije, Cipra, Grčije in Bolgarije.
KOPER — Tovarna Tomos bo začela izdelovati nove motorne žage z licenco švedske Huasquarna, modela 261 in 266. To sta, najmodernejša modela, ki se ponašata, z avtomatsko zavoro, ogrevanim držalom in ne onesnažita toliko okolja. Prej bo Huasquarna preskrbela novo opremo, nakar naj bi prve žage prišle v prodajo v začetku 1987.
Osebne novice
Krsti: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bil krščen v nedeljo 6. oktobra Matjaž Manuel Brandan, sin Omarja Alberta in ge. Pavle Magdalene roj. Korošec. Botrovala sta Raul Orlando Dip in Marija Ana Korošec. Krstil je msgr. Anton Orehar.
V Mendozi pa, sta bila krščena dvojčka Friderik Martin in Zofija Aleksandra Štumberger, otroka Vladimirja Jureta in ge. Helene Terezije roj. Hir-schegger. Krstil je g. Jože Horn.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroka: V župni cerkvi v Hurlin-ghamu sta se poročila v soboto 5. oktobra, gdč. Monika Andreja Jerebič in Ricardo Garcia Torales. Čestitamo!
Nov diplomant: Na Tehnološki. univerzi v Haedu je končal študije in postal strojni inženir Oskar Ivan Medvešček. čestitamo !
»■■■■•■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■a
Radio Rivadavia FM bo oddajala v ponedeljek 14. t. m. ob 21. uri koncert BERNARDE FINK z istim programom, kot ga je imel zadnji v Zlati dvorani Teatra Colon.
KÜJEiüS (5MEÜ
9.	OBLETNICA
PRI SVETOGORSKI MARIJI
Primorski rojaki, ki so prišli v Argentino med obema vojnama, imajo svoje versko središče v cerkvi sv. Rafaela, ul. José Pedro Varela 5272, v buenosai-
UMRLI SO od 16. do 21. avgusta 1985:
LJUBLJANA — Pepca Šekoranja; Srečko Ostanek; Silva Gabrovšek roj. Wohinz; Marija Globočnik; Janja Zo-mer; Vinko Ceglar, 63; Karol Kmetič; Zvonimir Popit, 67; Rudolf Zavašnik, 75; Stanka čelebič roj. Urh; Slavka Vukičevič roj. Jemec; Anica Sterle roj. Bahun; Terezija Hmeljak roj. Martinčič; Rafael Kravcar; Milolš Ivanc; Viktorija Zidar roj. Černič; Stanko Klavs; Emil Klamšek; Anton Kuzmič; Antonija Seliškar roj. Zalaznik; Karel Verdenik, 79; Katra Bleje.
RAZNI KRAJI — Marija Ilc (Ven-ckova mama), 82, GojJča vas; Albin Lesjak, Celje; Frančiška Plut' roj. Lozar, Vojna vas; Stane Senica, Rimske Toplice; Anton Šebenik (Tončkov a,ta), 82, Notranje Goriče; Jože šiško, Mirna peč; Julijana Končar roj. Lajovic, 81, Kresnice; Helena Friškovec, Janče; s. Keruibina-Angela Pavlič* Lipica; Helena Pulškargviič, Tržič; Franc Hočevar, Mokronog; Ivan Černič, 75, Koper; Danica Herkoviič roj. Faleskini, Slovenj Gradec; Marija: Šercer roj. Žagar, 96, Kočevje; Jože Primožič, 85, Maribor; Slavko Stare, Vrhnika; Roza Mencin, Izola; Janez Simonič, Podreber; Jože Oblak, 71, Brezovica; Franc Tocon, Vreme; Tatjana Vrhovec roj. Osredkar, Mala Ligojna; Dane Doltar, Piran; Mihael Satler, Polzela; Janez Košmerlj, Turjak; Ana Smole (Kovačeva Mana), 94, šmarje-Sap; Stane Grahek, 59, Be-ričevo; Severin KatraJšnik, 41, Brezje; Lado Kaluža, Narin.
reški četrti Villa Devoto. Po priselitvi v Buenos Aires se je tedaj večina tistih, ki so ostali v Buenos Airesu, naselila v Devoto, kjer so si zgradili tudi 3 skupne domove, in pa v sosednjem Paetmalu. Z leti so se seveda razselili po vseh predelih velemesta, vendar je ostal Devoto najprimernejši kraj za občasno shajanje.
Pred 9 leti, v nedeljo 17. oktobra 1976, je prišlo do važnejšega dogodka v verskem pogledu. Tisti dan je mons. Anton Orehar blagoslovil in ustoličil v cerkvi sv. Rafaela podobo svetogorgke Marije. Podobo je verno po izvirni sliki na Sveti gori pri Gorici naslikal akad. slikar Dore Mole, slovenski frančiškani na Sveti gori pa so jo po posredovanju prelata Andreja Simčiča poklonili goričkim rojakom v Buenos Airesu. Okvir je zasnoval arh. Jure Vombergar, kroni pa je izdelal akad. slikar in rezbar Ivan Bukovec.
V	tej cerkvi je za primorske rojake slovenska maša vsako prvo nedeljo v mesecu ob petih popoldne in pa na božič in veliko noč. Dušnemu pastirju Jožetu . škerbcu pomaga odbor žena, ki mu predseduje ga. Dragica Mizerit, pevski zbor „Svetogorski zvon“ pa vodi in orgia organist Gabrijel Čamemik. Včasih je po maši v farni dvorani družabno srečanje ob prigrizku in prepevanju narodnih pesmi. Kljub letom in razdaljam se primorski rojaki raidi zbirajo in napolnijo prostorno cerkev.
V	nedeljo 6. oktobra so praznovali
9.	obletnico ’blagoslovitve in ustoličenja p/odobe s petimi litanijami Matere božje in blagoslovom z Najsvetejšim ter s slovesno mašo, med katero je mons. O-rehar podelil sveto maziljenje 59 starejšim in bolehnim rojakom. Naravno je, da vsako leto nekateri zvesti obiskovalci opešajo ali se tudi preselijo v boljši svet, razveseljivo pa je, da se približajo novi in da se versko občestvo ohranja in ohnavlja in služi rojakom pni njihovem krščanskem življenju s slovenskim bogoslužjem.
Sl	L	)[	isi	s	Sl	«1	iDom
; ’ ; . 'j- '-		S A N		MARTIN			
LIGA ŽENA-MATI
Pri septembrskem sestanku sanmar-tinske Lige žena-mati, je govoril Rudolf Smersu. To pot si je izbral tèmo o vohunstvu. Najprej je omenil mednarodno znane vohune, med njimi slavno Mata Ha.ri, potem pa se. je osredotočil na našega Vladimirja Vauhnika in njegovo knjigo: „Nevidna fronta“. Vauhnikovo življenjsko pot je prikazal z vso izvedenostjo in sproščenostjo, tako da je bilo za vse zanimivo in razumljivo.
Prihodnji sestanek Lige bo v četr-
GORIŠKA in
Člani in somišljeniki Slovenske skupnosti so se udeležili v Mavhinjah proslave 40-letnice osvoboditve izpod naci-fašizma in 10. obletnice deželne SSk. Na proslavi sta sodelovala moški pevski zbor Fantje izpod Grmade in godba na pihala, iz Nabrežine. Kot govorniki so nastopili deželni predsednik SiSk dr. Rafko Dolhar, deželni tajnik prof. Andrej Bratuž in devinsko-nabre-žinski občinski odbornik Bojan Brezigar. Dr. Rafko Dolhar je poudaril misel, da se Slovenska skupnost drži načela, ki se glasi: „Neomajen boj za dosego naših narodnih pravic in enakopravnosti z večinskim narodom s pomočjo samostojnega in neodvisnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji.“
Številno občinstvo se je udeležilo razstave Društva slovenskih zamejskih likovnikov v prostorih Beneške hiše v Miljah. Bogata razstava je bila tehnično in vsebinsko zanimivo. Veliko zanimanja je vzbudila med nekaterimi obiskovalci možnost, da so s pomočjo televizijskega medija in video-kaset lahko sledili predstavitvi detajlov raznih del.
Na Tržaškem volitve niso prinesle nobenega presenečenja, saj ni bilo vidnih sprememb v dolinski, repenta,brski zgonilški občini. Slovenska skupnost je ohranila svoje dosedanje svetovalce. Povsod so prodorno zmagale leve sile (KPI in PSI). Na Goriškem so pa zadnje volitve prinesle spremembe; glede
PRIMORSKA
položaja slovenske narodne skupnosti. V števerjanu je Slovenska skupnost izgubila občinsko upravo, ki jo je vodila ves čas po drugi svetovni vojhi. V tej mandatni dobi so torej vse tri slovenske občine na Goriškem v rokah komunističnih in socialističnih upravnih koalicij.
Na pokrajinskih volitvah na Videmskem so bili izvoljeni kar štirje kandidati iz Benečije. Ti so dosedanji župan v Špetru Marinič, izvoljen na listi PSI; Blazetič, izvoljen na listi KPI; Cinch, predsednik Gorske skupnosti Nadilških dolin, izvoljen za, Krščansko demokracijo; in mladi Mazzola, doma iz Podbonesca, za socialdemokrate.
Slovenski raziskovalni inštitut in Sindikat slovenske šole sta pripravila v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu posvet na, temo: „Predšolska vzgoja na dvojezičnem območju v Italiji“. Poklicni strokovnjaki so poročali o „Pomenu slovenskih vrtcev v Italiji“ in o „Demografskih osnovah in perspektivah“ z ozirom na vpis otrok v slovenske vrtce.
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je znani umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc predaval o umetnosti v XVI. stoletju na Slovenskem. Predavatelj je osvetlil posledice Trubarjevega, duha na slikarstvo in kiparstvo. Protestantski vpliv je povzročil upadanje likovne in arhitektonske u-metnosti. Tudi katoliški protireforma-
torji so za nekaj časa sledili protestantskemu zgledu.
Prof. France Bučar je predaval na zaključnem večeru, ki ga je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu. Predavatelj je govoril o stiskah in precepih sodobnega človeka. V uvodnih mislih je ugotovil, da 'je sedanji človek postavljen na rob sposobnosti prilagajanja, kar povzroča velike pretrese. Prof. Bučar je zaključil svoje predavanje z mislijo, da je edini izhod iz te človekove krize — v moralni prenovi posameznika.
Vasica Padriče je praznovala 400-letnico. Po arhivskih virih, ki jih hrani arhiv tržaške škofije, je neki Tomaž Grgič prišel in postavil svoj dom v Padričah na Krasu leta 1585. Ob tako pomembni stoletnici vaščani nameravajo v jesenskih mesecih pripraviti razstavo orodja,. Brošura o zgodovini vasi bo važen doprinos k boljšemu poznanju preteklosti tega naselja.
Odprli so sobotinsko cesto, ki povezuje Goriška Brda z Novo Gorico. Načrt za gradnjo te ceste se ;e sprožil pred desetimi leti v Osimu. Pri stroških za gradnjo sta sodelovali italijanska in jugoslovanska stran. To cestišče ni pomembno zgolj z gospodarskega vidika temveč tudi s turistične perspektive, saj je cesta speljana tako, da z nje potnik uživa krasen razgled na gorilško stran.
O svetem Cirilu in Metodu v cerkvenem, kulturnem in političnem pomenu je predaval Jurij Eldarov, docent na, papeški univerzi Seraphicum v Ri-
mu.	To predavanje je priredil (omogočil) Zavod za družbeno in cerkveno zgodovino iz Gorice. Predavanja se je u-deležilo lepo število poslušalcev, med njimi tudi goriški nadškof Anton Vitale Bommarco.
Številni pevci in ljubitelji narečne pesmi so se udeležili letoišnje, že 12. tradicionalne prireditve „Senjam beneške piesmi“. Kulturno društvo „Rečan“ iz Les je tudi letos organiziralo tridnevno slavje beneške pesmi. Tri najboljše pesmi letošnjega, tekmovanja so bile nagrajene.
V Novi Gorici so slovesno predstavili knjigo Branka Marušiča z naslovom „Primorski čas pretekli“. Avtor je poznan kot dolgoletni ravnatelj Goriškega muzeja na gradu Kromberk in preučevalec primorske zgodovine. Glavni poudarek je na obdobju od srede prejšnjega, stoletja do prve svetovne vojne.
Člani ožjega odbora senatne komisije za ustavna vprašanja v Rimu so nadaljevali z avdiencami v zvezi z izoblikovanjem besedila zakonskega predloga za, globalno zaščito slovenske narodne manjšine v Italiji. Člani ožjega odbora so stopili v stik s predstavniki slovenske duhovščine v Videmski pokrajini, z zastopniki organizacije Lega democratica in predstavniki Zveze beneških izseljencev; s predstavniki slovenskih profesorjev in docentov na videmski in tržaški univerzi itd. V središču pozornosti je bila problematika slovenske manjšine v videmski pokrajini, kjer slovenski rojaki nimajo prav nobene zaščite.
Darovali so
V	tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Triler Franc, San Justo, A 2.50; Jože Markovič, San Justo, A 5; Bariločan A 8; ga. Marija Ha-veluka, San Luis, A 5; ga. Iva Vivod, Moron, A 10; ga. Matilda Furlan, G. Catan, A 2; ga. Vilma Vrbica, Chu-but, A 6 in g. Joseph Ferkulj 40 dolarjev.
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
V	dobrodelni sklad Zveze slovenskih mater in žena so darovali (v avstralih): N. N. 20, Zupanc Mira 5, Tončka Rožanc 5, N. N. 10, družina Klemenc 30, Zadruga Sloga 40. Vsem darovalcem lepa hvala !
tek 17. oktobra, ob običajni uri. Govori msgr. Anton Orehar. Vabljene vse!
Slovenska vas
Iz lista Slovenska vas, št. 128, ki izhaja priložnostno in je glasilo slovenske skupnosti v Lanusu, posnemamo nekaj poročil o delu v Hladnikovem domu in med vaščani:
iSredi aprila je Lovro Jan organiziral 'knjižno razstavo v društvenih prostorih.
8.	junija je slovenska kreditna zadruga SLOGA odprla svojo podružnico v Slovenski vasi. Gotovo bo veliko koristila vsem vaščanom, da lahko svoje denarne posle opravijo kar doma. Podružnica posluje v Hladnikovem domu pod vodstvom M. Goršetove.
Očetovski dan so praznovali na Skupnem asadu 16. junija. Organizirala je prireditev Zveza mater in žena.
Letos je prišel na obisk domov iz Madagaskarja misijonar Rado Sušnik. Skupaj z laičnim misijonarjem Jožetom Erjavcem iz San Justa, ki se je pred kratkim tudi vrnil od tam, sta pripravila zanimivo predavanje s skioptičnimi Slikami, ki se ga je udeležilo lepo število prijateljev in sovaščanov.
Dobro je tudi uspela spominska proslava padlim in pobitiim protikomunističnim žrtvam 30. junija. Spominski govor je imel domobranski polkovnik Emil Go-f, sledil je še primeren kulturno-spo-minski del.
Obletnico Hladnikovega doma so praznovali 28. julija. Častni govornik je bil predsednik Zedinjene Slovenije, Lojze Rezelj. Pred polno dvorano je sledil kulturni program, med katerim je omeniti prijeten prizorček otrok.
Kot smo že poročali, so otroci igrali igrico O'stržek, v režiji Zdenke "Janove. Igro so pozneje tudi ponovili v Slovenski kiši.	•
V nedeljo, 6. septembra, pa so priredili že tradicionalni Buhov asado, M se ga je udeležilo veliko družin, da tako naberejo sredstev za prvega misijonarja iz Slovenske vasi na Madagaskarju, Franca Buha.
SLOVENIJA V SVETU Kanada
SPOMINSKO ROMANJE
Torontski Slovenci so 8. septembra poromali v Midland, na kraj kanadskih mučencev, kjer so pred 10 leti postavili Spominsk- križ vsem slovenskim žirtvam komunizma in njegove krvave revolucije ter žrtvam nemškega in italijanskega nasilja za časa okupacije.
Romanje je void.il pomožn; mariborski škof dr. Jože Smiej, ki je v cerkvi kanadskih mučencev opravil ‘sv. mašo za v'se žrtve revolucije in vojne v Sloveniji. Somaševali so še gg. J. Kopač in Horvat, ter mlad slovenski duhovnik iz Rima, ki tam študira.
Še prej' pa je bila. piri Spominskem križu kratka spominska proslava, katero je vodil Ciril Preželj, z nastopom Ludvika Jamnika, Otmarja Mauserja in govornikom Stanetom Pleškom. Ta je pred križ položil venec, ljudje pa so pod vodstvom Blaža Potočnika zapeli nekaj nabožnih pesmi. Po kratki svečanosti pri križu so opravili! še križev pot, ki ga je -vodil g. Kopač. V Kristusovem trpljenju so po-do'življali trpljenje tistih naših bratov in sestra, ki so mučeničko umirali med revolucij'o ‘in po končani vojn. S sv. mašo so darovali vise žrtve našega naroda Bogu na oltar, da nam po svoji brezkončni dobroti nakloni mir in narodno spravo, da bo narod lahko naprej živel v Njegovi ljubezni in po Njegovih zakonih.
(O. M. v Am. domovini 24. 9.)
i
NAMESTO KRIŽA M GROB
Kot je bilo prej objavljeno, bomo za vernih duš dan objavili preostale osmrtnice za padle in pobite protikomunistične žrtve, kj smo jih prejeli v zadnjih mesecih.
Zato opozarjamo vse, ki bi se želeli spomniti na ta način svojih pokojnih sorodnikov ali prijateljev, da Sprejemamo te osmrtnice do nedelje, 27. oktobra, v naši upravi ali v Dušno, pastirski pisarni v Slovenski hiši. Cena posamezni osmrtnici je 2 avstrala.
Ali ste kdaj pomislili,
da v SLOGI lahko zelo hitro dobite ugodno posojilo? Razumeli pa boste, da imajo člani-vlagatelji pri posojilih prednost pred tistimi, ki se šele takrat včlanijo, ko iščejo posojilo. Se vam ne zdi, da bi bilo pametno stopiti v SLOGO in to-urediti, tako,... za vsak slučaj ? — Glavna pisarna: Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejia. 'Tel.: 658-6574 in 654-6438. Uradne ure: ob delavnikih od 15. do 19. ure. — Podružnica v San Martinu: Slovenski dom, Cordoba 129 — Tel. 755-1266. Uraduje ob torkih in četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11,30. ure. — Podružnica v Slovenski vasi : Hladnikov dom. Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 11. do 12. ure.
V SUOGI JE MOČ!
OBVCSTILfl
SCELTA, 12. oktobra:
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure
v Slovenski hiši.
11. kulturni večer SKA v Slov. hiši ob 20h — Gregor Batagelj Draga 85.
Izlet Slovenskega srednješolskega tečaja na letovišče Sloge.
Izlet osnovnošolskih otrok v Villa Albertina. Maša ob 9.30.
V	Slovenskem domu v Sar Martinu družabni večer s plesom; SDO in SFZ.
V	Slovenskem domu v Carapachayu večerja ob 25-letnici Doma.
NEDELJA, 13. oktobra:
29. obletnica Našega doma v San Justu.
ČETRTEK, 17. oktobra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Predava msgr. Anton Orehar.
SOBOTA, 19. oktobra:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Kulturno-družabni večer z večerjo v priredbi RAST XIV v Slomškovem domu ob 20. uri.
NEDELJA, 20. oktobra:
Misijonska nedelja v Slovenski hiši.
Ob 16 maša, potem v dvorani misijonska proslava.
SOBOTA, 26. oktobra :
Proslava narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši.
NEDELJA, 27. oktobra:
31. skupni mladinski dan SDO in
SFZ v Našem domu v San Justo.
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
(Nad z 2. str.)
lavsko ministrstvo za ta četrtek. Ni si upala napovedati splošne stavke, ker niso uverjeni glede uspeha ali neuspeha take poteze. Pač pa smo zasledili zadnje dni vrsto omejenih ätavk in konfliktov: pri železničarjih, telefonskih delavcih, grafikih, časnikarjih, sodnijskih uslužbencih, kovinskih delavcih, električarjih, itd., itd. Večina teh staVk ima bolj poOitično kot pa sindikalno ozadje In končno, kar hi moralo biti pravzaprav na prvem mestu: mladinsko romanje v Lujän. Ni bil to politični dogodek, a ima opraviti s politiko. Pogled na kilometrske strnjene kolone, ki so prehodile šestdeset kilometrov med Buenos Airesom in Lujanom je bil čudovit. Ob tem pogledu se je moral strest; marsikateri poÈtifc in funkcionar, katerega želja je izriniti Boga in vero iz argentinske družbe, časnikarska poročila govore o milijonu ljudi. Številke niso vaižne. Važen je pojav, ki prepričljivo govori o globoko zasidranem verovanju, svojevrstnem morda, s posebnim „ljudskim“ prizvokom, a ki; polaga svoj pečat na to družbo, ki se s prvim; in okornimi koraki podaj'a na pot demokratičnega življenja.
11. KULTURNI VEČER SKA	XXXII. SEZONA
Gregor Ratagelj DRAGA 85
V soboto, 12. oktobra, ob 20. uri v Slovenski hiši.
Naš dom
San Justo
29. obletnica
Ob 8.00:
Ob 9.00: Ob 10.00:
Ob 13.00:
Ob 17.00:
v nedeljo, 13. oktobra 1985
V	STOLNICI SV. MAŠA za žive in mrtve člane Našega doma, ki jo bo daroval msgr. A. OREHAR
V	Našem domu: AKADEMIJA, nato skupni zajtrk. TEKMOVANJA: mladina v odbojki
starejši v balinanju
Kosilo
*
SLAVNOSTNI GOVOR: predsednik ZS, LOJZE REZELJ
Veseloigra
Joža VomBERfiAi^
Režija: FRIDO BEZNIK
Po igri GASILSKA VESELICA ob zvokih INSTRUMENTALNEGA ANSAMBLA
Slovenci na Koroškem
O slovenskih vplivih na koroško nemščino je predaval univ. prof. dr. Gerhard Neweklovsky na povabilo Koroškega centra za izobraževanje odraslih. Dejal je, da se moti, kdor misli, da so si samo Slovenci izposojali besede. To medsebojno oplajanje je posledica večstoletnega sožitja. Do srednjega veka je
Sobota 26. oktobra: proslava slovenskega narodnega praznika"
n
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILO® STARE REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml.
U r_e dniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
O « 8 53 _	FRANQLEO PAGALO
	Concesión N9 5775
H C rt	
o o u a	TARIFA REDUCIDA
^ o	doncesión N? 3824
Registro Nacional de la Propledađ	
	Intelectual N9 299831
bila Koroška jezikovni mozailk. Kot primere slovenskih besed, ki so se v nemščini ohranile, je dr. Neweklovsky naštel sledeče: „Jauk“ iz „jug“, „Jause“ iz „južina“, „Zauchen“ iz „Suha“, ‘,Keu-tsche“ iz „ kajža“, „Kraxe“ iz „krošnja“. Vpliv slovenščine se kaže tudi v tem, da imajo v koroški nemščini mnoge besede drug spol kot v Visoki nemščini.
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
^a, Argentino A 5.30, pri pošiljanju po posti A 6,00; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO*’ S.R.L., ESTÀ-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES • T. E. 362-7215
Prispevajte v tiskovni sklad!

'■■■■aaaaaaaaaaBBB
Bariloche Ugodno prodam: MOTKU - HOSTERIA
6 spalnic - popolnoma opremljene za 25 gostov, vsaka s privatnim straniščem - jedilnica in/ ali tea-room - kuhinja - centralna kurjava in pralnica - 1600 m2 ograjenega parka - garaža. Izbrana kliente! a. Cena: U$A 80.000
ORGANIZACION ESLOVENA INMOB1LIARIA
651-5885. H. IRIGOYEN 2946
S.	JUSTO.
ZAVAROVANJE VSEH VRST
M. In H. LOBODA
Sarmiento 386 - 1. nadstr. - pi*, io Buenos Aires - Tel. 312-2127 ▼sak dan od 11 do 18.30
Potovalna agencija EMONA bo
zaprta do konca oktobra.
• BaBaaaaaaaaaBMaaaaBaBaaMaa«aaaaaBBBaBaBaBaaaaBaaaaaaBaBaBBaaBaBBBBaBBaBaBnBar.?aaKaBB«BBaaBBaaaaaaaaaBaaaaBaaaBaaaBaBBBBaaBaBBBaBBaBBBaaBaaaaBaaBBBBBaaaaBBBBaaBaaBaBaBaaaBaaBaaaaaaaBaaaaaBaBBaBaaBBaaaaaaaaaaBBBBaaBBBaaa
PORAVNAJTE NAROČNINO SVOBODNE SLOVENIJE!
NE ČAKAJTE OPOMINOV, KI POVZROČAJO STROŠKE VAM, UPRAVI PA NEPOTREBNO DELO.
a laBBBasasBisBavsaBasaaasaaBBaBBSBttsaiBaBBBaaaaMace
Marja Rodziewiezovna	(62)
HRAST
.(DEWAJTIS)
Tedaj je maršalek dvignil oči, grdo pogledal gospo Czertwanovo, prijel njene paprije in jih nejevoljno sunil predse.
Zavladal je zadušen molk, ki ga je trgalo jokanje gospe Czertwanove in težko dihanje gospoda župnika. Sodniki niso vedeli, kaj naj store. Rajši bi se vdrli v tla, kakor da stoje tu pred mirno in ogromno postavo mladega velikana, katerega glas je zazvenel zopet kot včasih gluho in temno:
„Prosim za razsodbo, gospod maršalek!“
Vprašujoče so se spogledali. Naposled je stopil k njemu stari Rymwid, mu položil roko na rame in z lahkim nasmehom rekel:
„Mladi človek! Take vnuke imam, kakor si ti, in sem prišel sem z močnim sklepom, da ti bom umil glavo, kakor bi ti jo oče, če bi delal take lumparije ! No, medtem pa se je stvar tako zasukala, da je zdaj red na nas, da te prosimo za oproščenje. Težko ti nekaj svetujem, toda oprosti, tudi sam si kriv, da si padel v to pravdo. Greh je, da si se umikal ljudem in jim nisi pokazal pravega obraza. Sivo glavo je sram prositi oproščenje mlado glavo, toda kljub temu sem vesel, da sem te spoznal. No, daj mi svojo zdelano roko in ne glej tako divje, poslal bom k tebi v šolo svoje fante, mene starega
pa moraš ti sam obiskati, zapomni si! No, je vse v redu?“
Marko se je molče globoko sklonil pred starcem.
„Jaz nisem vrgel še svoje črne kroglice !“ je dodal Illiniez. „V meni imate vedno iskrenega prijatelja!“
„Mi smo prišli, ne da bi vedeli, za kaj gre,“ so kot v en glas rekli Ole-chonowiczi.
Maršalek je sedel ko na žerjavici. Edino on ni imel besede za opravičbo, kajti on ga je strogo, brezobzirno obtoževal. Toda 'še nikdar se mu predsedstvo pri takem plemiškem sodišču ni tako žalostno kopčalo kakor sedaj.
Pogledal je iše enkrat papirje, pomislil in se obrnil k vsem udeležencem: „Spoštovani sosedje! Ne tajim, da so mi napačno predstavili zadevo in da nisem dobro poznal obtoženca. Zelo mi je hudo. Toda v svojem dolgem življenju sem se neštetokrat prepričal, da ni na svetu človeka, ki bi bil popolnoma kriv ali popolnoma nedolžen. Napake ima lahko najplemenitejši značaj, kakor tudi dobre strani najslabši brez-značajnež. Zato predlagam, da bi v tej družinski zadevi izrekli takle pravdo-rek: Podela zemljišča se odlaga za eno leto od današnjega dne. V tem pasu naj gospod Marko pusti svojemu bratu popolno svobodo, toda ne sme mu posojati denarja, ne od njega kupova-
ti zemlje in ne zahtevati česa od kapitala. čez eno leto se napravi obračun imetja, in tedaj ali goispod Witold izplača brata — in mu mora Marko odstopiti vse pravice —, ali pa, če bo obračun slabo pokazal in bi Witold imel potrebo in voljo prodati zemljo, ima gospod Marko Ozertwan pravico zahtevati, da mu brat proda zemljo, njemu in nikomur drugemu. Natančnejše pogoje določi skupna pogodba. Ste vsi za ta predlog?“
„Seveda, saj ni slab.. Gospod mladi Witold bo lahko prišel do posestva,“ je rekel Rymwid in pogledal študenta.
Zasmehljiv in lahek nasmešek je skrčil Witoldu lice. Stisnil je usta, kakor da bi hotel 'žvižgati, pa se je premagal in je samo zazehal.
Gospa Czertwanova je molčala, toda malo je manjkalo, da ni omedlela.
„Dobro, naj bo!“ so pritrdili vsi in stopili k mizi, da se podpišejo.
„Tudi vam je pogodi?“ je vprašal maršalek in se obrnil s pogledom proti oknu.
Toda nihče mu ni odgovoril.
Ko so vsi, ki so stisnili Marku roko, sedli zopet na prostore, kamor jih je pozval glas predsednika, se je naglo-ma izza okna izmed ovijalk, slaka, in fižola zganila vitka postava Irenke Or-widove. Pogledala je v sobo in podala .samotnemu Marku ob oknu obe svoji dlani. Mladi in lepi obraz se ji je smejal ves v žaru in prisrčni glas je veselo zaklical:
„(Glejte, gospod ima mojo veliko belo kroglico, tako veliko, da bi vse one pokrila!“
Marko je zardel, nagnil se je s po-
klonom k njej, njeni ročici sta se znašli v njegovih dlaneh in, tako zaverovana druig v drugega, sta si zrla nekaj hipov v oči, ne da bi spregovorila
Maršalek je zaman vprašal. Czert-wan ni slišal in tudi nič drugega mu v tem hipu ni bilo mar.
Ker ni odgovoril, so se tudi ostali obrnili v njegovo stran in okrog njiju so se v hipu zbrali vsi.
Župnik je prvi skočil, da pozdravi gospodično; Witold je pozabil vso zadevo in je skočil k njej ter se ji galantno priklonil; gospa Czertwanova si je obrisala solze in stišala svoje jadikovanje. Drugi gospodje, ki so poznali milijonsko dedinjo samo na videz, so se ji poklonili od daleč, opazujoč jo s točo kritičnih pogledov.
Pozornost vseh je obrnila nase. Ni se zmešala. Svobodno je sklonila glavo vsem v pozdrav, le blesk je izginil z njenih potez in radost se je umaknila v .globino oči.
„Hvala, gospod župnika,“ je odgovorila na njegovo vabilo, naj se spočije v sobi. „Prišla sem samo za hip po kupčiji.“
Obrnila 'se je k Marku, ki se ji- je umaknil, in vprašala:
„Ali je tu gospod Ragis?“
„Ne, gospodična. Na vasi sprejema les že ves dan.“
„Ah, škoda, da ni tu. Prinesla sem mu darilo.“
Segla je na klop za seboj in položila na okno neki predmet v batistni ruti.
„Ali bi lahko pogledal, kaj je v njej?“ je vprašal Witold udvorno.
„Seveda, samo pazite, ker grize!“
„Jež!“ je kriknil študent, ko je pogledal v culo.
„To bo stari vesel!“ se je zasmejal župnik.
„Posebne vrste ljubezen !“ je pripomnila Czertwanka.
A Irenka je govorila veselo, še vedno obrnjena proti molčečemu Marku.
„Napotila sem se danes na sprehod, peš in s čolnom, kajti na brodu je tak promet zaradi vašega lesa, da sploh ni misliti, da bi prišla na vrsto. V travi na Dewajtu sem naišla tole živalco in jo vsa vesela shranila, morebiti pa le lahko vsaj malo nadomesti zgorelega Ragisovega ljubljenčka.“
„Hvala, gospodična! Takoj ga bom nesel krstnemu botru,“ je rekel Marko in segel po žival.
„A, Bog varuj! Pustimo ga tu ljubeznivemu varstvu gospoda župnika, vi me pa malo pospremite. Saj že lahko greste, ne? Sodišče je že končalo, ne?“
Med tem časom je bila namreč pod zidom in je vse slišala. Pod gospo Czertwanovo se je zamajal pod, Witold je pobledel. Ta zadeva ni bila namenjena ušesom lepe gospodične, bogate dedinje, še manj pa tak konec. Šele zdaj ga je postalo sram.
„Takoj bom nared, gospodična!“ je rekel Marko in stopil k maršalku. Irenka ni hotela začeti pogovora. Gospa Czertwanova se je prva znašla.
„Je gospod Marwitz že odšel?“ je vprašala in se prisilila, da bi si priklicala nasmeh na lice.
„Da, gospa, odšel je,“ je odvrnila gospodična in se sklonila k psu Mar-gasu, ki je ležal pod zidom in čakal na gospodarja.