281
Najimenitniša slovenska narodna pesem mitičnega zadržaja.
Spisal Davorin Trstenjak.
Slovenskih narodnih pesem, v kterih bi pozvanjali mitični spomini, imamo malo, temveč pa narodnih pripo-vedek, — ali kedaj bodemo našli na slovenskem Štir-skem, Koroškem in Kranjskem moža, ki bi ta zaklad tako srečno vzdignil, kakor ga je naš slavni M. Valjavec na Medjimurskem in Hrvaškem?! V narodnih pesmah „o Trdoglavu, sv. Jurju rešečem sv. Marjeto", še so se ohranili mitični življi, in poskusil sem jih že razložiti, vendar najimenitniša je, ki se je našla v zapuščini prezgoda umrlega preslavnega pesnika jugoslovanskega Stanko Vraza, ktero je g. Kočevar v „Glasniku" (XI. 201. 2.) razglasil. Hočemo, kolikor nam prostor tega lista dopušča, to prevažno pesem komentovati od strofe do strofe.
Oj svetel, svetel grad stoji,
Pred gradam so lipe tri,
Pred gradam so lipe tri,
Pod lipam zbor eestit sedi:
V  sredi svetli gospodar,
V  sredi svetli gospodar! Rožic zvit prime v roke, In piska, — tresejo se gore.
Pod svitlim gradom se ima razumeti — visoko svitlo nebo, nebeški grad; — vsi miti arjanskega plemena so si visoko svetlo nebo mislili kot grad — ali kot zlato goro, kot stekleno goro, na kteri stoji svitel grad. Lipa je simbol drevesa sveta z onim pomenom, ki ga ima Agv&ttha (sveto figovo drevo) pri Indih, in jesen pri germanskih Skandinavih. Svitji gospodar je vladalec nebeškega sveta bodi-si: Dažbog, Svarog ali Perun. Cestiti zbor so bogovi nebesnih prikazen — svitlobe, vedrine, mirnih in gromonosnih oblakov; ta stoluje nad deveto deželo v znamenje, da so si starodavni Slaveni devet nebeških prostorov mislili. Ta svitli gospodar zapiska v zvit rožič. Rog ni samo v starih mitih simbol obilnosti, temoč tudi glasilo groma, zato ga najdemo pri grškem Zeusu in germanskem Toru. V naši pesmi poznamenuje grom, ker po gromu „tresejo se gore", toraj je svetli gospodar vladalec nad gromom in bliskom.
Prvič zapiska, aaroži Prv' služabnik tu stoji. Kaj se, kaj se po svet godi? Povej nam zdaj služabnik ti! „Jez pridem iz prve dežele,
V  nji veseP dobri ludje
V  celem svetam v mir' žive\"
Prva dežela je tedaj nebeški prostor od zemlje do oblakov, v tem ni boja nebeških elementov, nego mirno vladanje vozduha.
Drugič piska, zaroži Drug služabnik tu stoji. Kaj se, kaj se po svet' godi? Kam razloži sluga ti!
282
„Jaz pridem iz druge dežele
Ker Polk o nji so doma,
Za vojske navajeni,
Kot blisk so urni in strašni
Pesoglave uganjajo,
Ki nič Človeškega ne vedo."
Druga dežela je svet oblakov, tam je domovina pol konje v. Polkonji so tudi znani v ruski mitologiji, in se vjemajo z grškimi Kentauri po vseh kritičnih basnoslovcih spoznani kot: „Wolkendamo-nen, die mit ihren Feuerbranden, Felsstucken und der ganzen sonstigen Einkleidung als eine der rohesten Auffassungen des Gewitters anzusehen sind". Po grških mitih je bil Kentaur, odzdolej človek, od-z gore j konj. Slovanske basni ga predstavljajo na robe; po teh ni Kentaur človek konj, marveč konj človek. Ime sta TVelcker in Kuhn dobro razložila v „Luftstachler" od: zsvrsco, stacheln, in: avqa. Ko-reniko k en t v pomenu „stacheln" so gotovo tudi Slo-veni poznali, kajti pri njih cvetlica Rittersporn se veli: centrih ali centri g« Imamo po Slovenskem še obilo imen: Centrih v ženskem spolu: Centrižica, toraj najdemo v besedi on sufiks, kakoršnega v besedi kotrig, člen, ud. Tudi keltščina pozna: center, stimulus, stachel. Utegnili so se polkonji naravnost imenovati: Centrih i, Centrigi. Tri takošne polkonje nahajamo na slovensko-rimskih spomenicah, in sicer na kamenu zidanem v cerkev sv. Janeza pri Herbersteinu blizo Videza (Weiz) kakošnih deset ur od Gradca. En polkonj iz pečevnate duple vkrade psička, dva psička še stojita v dupli. En polkonj s kijem ubija psa kodrastega, za polkonjem, ki je psička vkradel, beži psica, tretji polkonj beži kos pečine z rokama držeč druzima na pomoč. Na spomeniku še 4vidiš dve jagnedi.
Da tukaj nimamo pred seboj grških Kentau-rov, temoč slovenske polkonje, prepričamo se iz prestave polkonjev, ki so odzdolej konji z vsemi štirimi nogami, odzgorej pa ljudje. Tudi grški mitus ne vč nič o boji s psi ali pesoglavi. Pes je v slovanski mitologiji simbol vetra, kakor v staroindijski; simbol vetra je tudi „topol trepetlika" v znamenje, da je na naši podobščini izražena ona nebeška prikazen (scene-ria), kakor grom in blisk iz oblakov, ktere simboli-zuje v mitih pečevnata gora, tirata vetrovje, burni vihar, kteri nečloveško divja, zato pesem pravi, da pesoglavi nič človeškega ne ved6.
V  tretjič piska zaroži, Tretj; služabnik tu stoji.
Kaj se, kaj se po svet* godi?
Jez pridem iz tretje dežele,
Ker doma velik* 1 u d j e,
Gore na gore znašajo
Prot* neb' šopih a j o in šturmajo
Pa kolkor viš se vzdignjejo,
Hujš' jih strele bijejo. Tukaj najdemo mitus1 slovenski, podoben grškim gigantom — veletom orjašom, stramorom. Tretja dežela je toraj tudi v oblačnem gromskem svetu, in naša pesem nam popisuje strašen boj gromskih velikanov, divjanje hude ure — hudega viharnega vremena, ktero hoče isto^ visoko svetlo nebo pokončati, ali ker je nad viharnimi gromskimi oblaki neizmeren prostor, zato ga ne doletijo gromske strele — gromski demoni, nego pobiti padajo nazaj.
V  četrtič piska zaroži,v Četrt' služabnik tu stoj L
Kaj se, kaj se po svet' godi? Nam razloži služabnik ti.
Jaz pridem iz četrte dežele,
Ker tiče kraljestvo si drže,
Železne kljune, parklje 'maj o,
In s pogledam otrovajo.
Med saboj v strašni vojsk žive,
Ko toča mrlič na tla lete.
Četrta dežela je ledeni oblačni kraj, tu je kraljestvo tic z železnimi kljuni in parklji. Mi tukaj najdemo enak mitus z grškim o stimfalskih ticah — Harpyah, in v kterih je že učeni Prellac našel pravi pomen, pisaje: die symphaiischen Vogel in Harpyen konnen nichts anderes bedeuten, als ein heftiges durch einen dichten Hagel von Schlossen sich entla-dendes Unwetter (Griech. Myth. II., 137.), kar tudi naša pesem sama razloloži rekši: „ko toča mrlič na tla lete". Slovensko ljudstvo pravi, da se ptice s železnimi kljuni in parklji, ktere točo delajo, velijo: G rake. *j Ime bi nekaj bilo slično grškim Graciam. Tudi v peti deželi ni še jasno nebo, kakor pesem pripoveduje :
V petič piska zaroži,
Peti služabnik tu stoji.
Kaj se, kaj se po svet' godi?
Razloži nam služabnik ti!
Jez pridem iz pete dežele,
Ker si zver' kralja drže,
Vsaka želi več imet,
Pa mora Še za se v' strah' živet.
Večanje, tule nje noč in dan,
Srečen komur to ni znan\
V tej deželi toraj zveri stanujejo.  V starih mitih najdemo, da so tudi v oblačni svet postavili volkove, volkodlake,   divje  ture,  meresce  kot   simbole vse razdirajočega  viharja  in   burje.   Tem zapoveduje vladar groma in bliska, burje in viharja, Perun, Thor, Indra.    Večkrat se  lotijo  te  zveri istega  svojega vladarja in kralja, ali zastonj, on jih kroti v strahu drži. Peta  dežela je  toraj   skrajni svet viharnih oblakov, kjer je neskončno večanje in tuljenje vetrovja. Poznavcem  mitologije ni treba navajati, — primer iz grške,  indijske in germanske mitologije,   tudi  nisem hotel tukaj pisati znanstvenega pretresa, nego hotel sem samo one prijatelje, kteri med  narodom žive,  spodbuditi, naj pobirajo te zlate kosce, da konca ne vzamejo. Drugi del te prevažne narodne pesmi  (ktera je toliko vredna  kot   pisana  knjiga  o   viharnih božanstvih),  v kterem se  popevajo mirna jasna  svetla nebesa nadgromskimioblaci, hočem razkladati drugokrat.
*) Graka sem jaz enkrat primerjal z grško:  Gor g o.   Primeri imena reke: Gračnica, kmetov: Gračnar itd.                          Pis.