4i 8
Anton Medved: Vlahinji.   —   Velimir: Najmlajši mojster.
Na steni le  kapele grajske tam Izdolbene  se  zde  mi  črke  znane. Pod križem  in  pod sidrom  meč leži, Ki  sekal  več  ne  bo  nikomur rane.
Na vrbi tožne kite  se majo; In  listje šepeta na  stari  lipi. Kaj  šepeta?   „Dobil je zadnji  mir." In šepeta:  Bili,  bili so hipi . . .
Prepozno sem  prišel   —   oh ne naprej!  — Tu nekaj  bom  trenutkov zdaj  še čakal, Naslonil  se  na  sidro,  križ in  meč; Zastonj  bom čakal, a zastonj  ne plakal.
Anton Medved.
Vlahinji.
V lahinja,  temna reka! Solnce in luna sijeta vate; Ali kalno je tvoje vodovje, Slike ne kaže nazaj jima zlate.
Vlahinja, tiha reka!
V   strugi vale- se  polagoma vali, Kakor bi trudni od  daljnega  pota
V   Kolpe naročaju radi   zaspali.
Vlahinja, tožna reka! Tvoje bregove ločje  pokriva, Ločje in trstje   —   ni je  cvetlice, Da bi ti klila ob strani vonjiva.
Vlahinja,  tajna reka! Kaj  li zakrivajo tvoje globine? Vate strmim.  O  kako  si podobna Mnogemu srcu te solzne doline!
Anton Medved.
Najmlajši mojster.
(Povest iz leta   1608.  — (Dalje.)
Spisal   Velimir.)
XI.
Pod steno med oknoma je Čepela mala miza, i am po  beli   nedelji   je  bilo.    Pomlad   je     na kateri je stala podoba križanega IzveliČarja.
ogrnila zemljo z zeleno odejo in gori po Gradu je cvetlo že polno pomladanskih cvetlic. Pred hišo vdove Tramterice se je raztezal do Ljubljanice majhen kos ograjenega vrta, v katerem je zelenjad v gredicah že kazala svoje glavice. Pred hišnimi stopnicami sta stali dve palmi in z lesenega pomola je stegal zeleni bršljin svoje vejice  navzdol.
Čedno pobeljena hiša je kazala skrbno gospodinjo. Pri tleh je bila na jednem koncu pekarna, na drugem pa peči. V prostorni veži so stale vreče ob stenah, in v prvo nadstropje se je prišlo po širokih lesenih stopnicah. Na jedni strani sta bili dve navadni sobi s kuhinjo in shrambo. Na drugem koncu pa se je prišlo iz prednje sobe v veliko izbo, ki je bila za meščansko sobo nenavadno bogato opravljena.
Stene so bile ogrnjene pri tleh s fino tkanimi italijanskimi preprogami. Leseni strop je bil barvan z modro barvo, tramovi pa žlebani, in zlate zvezdice so bile posejane po višnjevkastih deskah. Na sredi je visel s stropa bakrenast lešČenec, na katerem je bilo nataknjenih dvanajst voščenih sveč.
Ob strani sta rastla v lončenih posodah dva tulipana in spodaj dve centifoliji podobni rastlinici. Pri vratih je stalo dvoje oleandrov, ki sta strazila s Čipkasto zaveso zagrnjeni vhod, in po oknih so se vrstile razne vrste rože, vijolice,  klinčki,  fuksije in pelargonije.
Na levi steni je visela podoba poslednje sodbe v protestantovskem duhu. Posebno pozornost je obračal nase prizor, v katerem dva črna peklenščka z dolgima repovoma žagata vrat katoliškemu duhovniku. Takoj poleg pa krilat angel podaje v zlatem kelihu luteran-skemu predikantu nebeške ambrozije. Na drugi steni pa je slika svetopisemske Suzane, Tram-teričine patrone. Med palmami stoji Čista devica v srebrni vodici. Sramežljivo sklepa roei-na prsih in dolgi lasje se usipajo raz povešeno glavo po životu. Tam izza lotosovega grma pa gledata poželjivo dva starca zgubanih lic in osivele brade.
Na sredi sobane je stala okrogla miza na vezeni preprogi. Nekaj lepo izrezanih stolov jo je ščitilo in več knjig je ležalo na stoleh in na mizi.   Lepo  vezano Dalmatinovo sv. pismo