Martin Hollis: Filozofija družbene vede. Ar iste j 2002 (zbirka Dialogi).
"Odlična in originalna knjiga, ki je presegla nezainteresiranost filozofije do družbenih ved in obratno." Sodeč zgolj po slavospevu Borisa Vezjaka, ki preži na bralca z zadnje platnice, bi od Hollisove knjige pričakovali precej več, kot je pripravljena ponuditi. A kaj, ko pričujoče delo, bojda izvirno ravno zaradi svoje interdisciplinarne zastavitve, ni prav nič izvirnejše kot kateri koli klasični družboslovni podvig, pa naj bo to Durkheimov sociologizem (kot ponavadi imenujemo sintezo metodološkega pozitivizma in agelicizma), Webrov* nominalizem ali pa
* Prevod izraza iveri (vrednost ali vrednota) je v knjigi precej nedosleden (čeprav nemški jezik ne pozna ločenih izrazov). V mislih imamo Webrovo sintagmo vrednotna nevtralnost (prevajalec uporablja izraz vrednostna).
Sodobnost 2003 I 456
Misli  o(b)   knjigah
sistemi	igre
subjekti delovanja	akterji
Marsova "kritika politične ekonomije", s katero je bil Weber, mimogrede povedano, v dosmrtni kritični konfrontaciji. Saj ga vendar ni temeljnega družboslovnega dela, ki bi vzklilo na zemlji, ne da bi to zemljo poprej gnojila filozofija. Se posebej to velja, kadar je govora o naravi znanstvene metode, da o terminih, kot so racionalnost, vzročnost in spoznanje, niti ne izgubljamo besed. Če že, potem je vendarle bolj prikladno govoriti o relativni brezbrižnosti filozofije do družbenih ved, nikakor pa ne obratno. Kot piše Richard Rorty (Posledice pragmatizma, 1982), ni nič čudnega, da se je na primer ameriška povojna filozofija tudi zaradi pomanjkanja komunikacije z družboslovnimi kolegi izgubila v slonokoščenem stolpu akademske apatičnosti.
Mar to, da knjiga ni izvirna, kar koli odkrhne od njene vsebine? Nikakor ne. Če nič drugega je Filozofija družbene vede domiselno strukturirana: kot ples okoli mlaja, ples prek meja štirih ključnih razdelkov družboslovne metodologije, kijih ponazarja spodnji diagram.
RAZLAGANJE          RAZUMEVANJE
HOLIZEM
INDIVIDUALIZEM
Ob tej navidezni sistematiki smo takoj postavljeni v položaj, kličoč k postavitvi vprašanj v zvezi z mejami, ki jih Hollis z dobršno mero samozavesti začrta pred nami. Vodoravna ločnica označuje družboslovno različico predhodne filozofske razmejitve tega, kar je Sir Francis Bacon leta 1620 poimenoval "dve poti raziskovanja in odkrivanja resnice", oziroma pot racionalistov (tistih, ki začno pri najsplošnejših aksiomih) ter pot empiristov (ti začnejo s čuti in nadrob-nostmi). Zelo prikladni postaneta metafora ure in de Fontenellova primera z opero, ko ju Hollis na več mestih prikliče, da bi predstavil koncept raciona-lističnega motrenja fenomenov "od zgoraj navzdol", češ vzmeti in kolesje ure oziroma sočasno delovanje škripcev, vrvi in uteži v zakulisju so čutom skriti, torej je cilj misleca, ki je izbral prvo pot, stopiti za kulise v operi in se skozi povečalo "intelektualne intuicije" dokopati do univerzalnih zakonov. Tak mehanski pogled na delovanje sveta, pri izviru katerega je nenasitno pila in se napajala kartezijanska metoda, je kaj kmalu pričel rušiti trdnjavo iz zidakov aristoteljanskega in krščanskega nauka, pa najsi je Descartes še tako zapovedoval, da ateist že ne more postati znanstvenik. Kajti vse bolj je postajalo pomembno, kako svet deluje, in vse manj, zakaj obstaja. Na Boga seje pozabilo takoj, ko je ta izrekel: "Svet (stroj) seje začel."
No, Bacon ni kaj dosti maral za racionalizem in racionalisti so se mu zdeli vse preveč podobni pajkom, pletočim mreže iz lastne substance.
Sodobnost 2003 I 457
Misli  o(b)   knjigah
Po njegovi drugi poti je kako stoletje kasneje krenil Hume, odločen, da iz znanstvenega sklepanja izžene vse neizkustvene prvine. Najbolj radikalno so to načelo zaostrili protagonisti "dunajskega kroga" (Carnap, Godel...), tako da je ta ostra in še danes močno kritizirana (s strani poznega Wittgensteina, Quinea, pragmatistov, kognitivnih lingvistov) različica empirizma postala celo sinonim za filozofijo pozitivne znanosti, česar pa za kompromise vendarle bolj dovzetna Hume in predvsem Bacon gotovo nista predvidela.
Napak bi bilo predstavljeno ločnico neposredno ugnezditi v družboslovje, kljub temu pa druge brez prve ni mogoče razumeti. Tako Hollis Durkheima (na katerega je poleg Comta in Espinaze vplival tudi Descartes) z njegovim značilnim proučevanjem družbe kot realnosti suigeneris, kjer se družbeni pojavi kažejo kot "zunanje stvari", in Marxa (...ne določa zavest ljudi njihove biti, nasprotno, njihova družbena bit določa njihovo zavest...), pobrati v naturalizmu in holizmu*, na južno poloblo pa postavi Johna - Stuarta Milla, ki družbenim vedam utira pot do posameznega človeka, k "njegovim strastem združenim v družbeno stanje".
Navzlic širokogrudnemu individualizmu pa je Mili ostal presenetljivo dogma-tičen (Dilthev je v tem videl pomanjkanje njegove historične izobrazbe), njegov posameznik pa vse preveč podoben mehanskemu stroju. Na človekovo nesrečo takšni "racionalni subjekti delovanja" še dandanes prebivajo v večini ekonomskih teorij (teorije iger), kjer za posameznika ni pomembno, ali ima raje čednost kot greh, le da bo v skladu s svojimi preferencami in "notranjim računalnikom" čimbolj racionalno povečal svoje koristi. Rečeno s Heiddegrom: težava torej ni v sami tehniki, temveč v tehničnem gledanju na svet. Kako potemtakem v posamezniku ugledati moralno in duhovno bitje, pa je že stvar navpične ločnice HoUisovega diagrama. Hollis se pri postavitvi te, za družboslovno metodo ključne ločnice, ki družboslovje po epistemološki plati osvobaja od naravoslovja, ob Hegla samo obregne, močno pa opre na Diltheva in tako odzove klicu interpretativne oz. hermenevtične paradigme. Ta se s svojim imperativom zoperstavi pozitivizmu (proučevanju "od zunaj") in moralni znanosti zabiča, naj na družbene fenomene pogleda "od znotraj", naj v teh nedrjih poišče pomen kot "kategorijo, značilno za življenje in zgodovinski svet". Tako nas Hollis poplesaje zapelje prek navpičnice (meje med razlaganjem in razumevanjem), od mstrumentalnih subjektov delovanja k akterjem z "bogateje stkano eksistenco", kjer imajo njihova dejanja subjektivni pomen, potem pa jih, kakor da jim je dopustil preveč svobode, po logiki Wittgensteinovih "jezikovnih iger" omeji z institucijo družbenih pravil in norm.
Ob branju knjige se kar nismo mogli izogniti občutku, da se Hollis v tem vrtoglavem tempu vedno bolj izgublja, na koncu pa, odločen, da ne bo zavzel trdnega stališča, upehan privoli v zlitje vseh štirih sestavin družboslovne misli, bralcu pa zapusti sveženj vprašanj brez odgovora, čeprav bi si jih lahko mirne vesti zastavil v samem uvodu knjige.
* Hollis je po našem mnenju v zmoti, kajti Mara je pravzaprav zavračal holizem in prav zato namesto izraza celota (das Ganze) v francoskem jeziku poiskal besedo skupek (ensemble). Ta paradoks je nekatere avtorje (prim. Louis Dumont) celo napeljal k ideji, da je Mara pravzaprav individualist.
Sodobnost 2003 I 458