OB ŠTIRIDESETLETNICI VELIKE   OKTOBRSKE   SOCIALISTIČNE   REVOLUCIJE
Boris   Ziherl
Ko so čete Vojašiko-revolucionamega komiteja proti jutru 25. oktobra 1917 — šteto po julijanskem ikoledarju — obvladale vse najvažnejše položaje v tedanji ruski prestolnici, je bil ob desetih izdan proglas, ki ga je napisal Lenin in čigar glavna misel je bila strnjena v besedab: »Stvar, za katero se je borilo- ljudstvo, je zagotovljena!«
Prva odločilna zmaga ruskega proletariata in z njim tesno zvezanega ositalega delovnega ljudstva Rusije je bila dobljena. Dobljena tudi za svetoviii socializem, v čigar imenu je bila bitka od vsega začetka bojevana in izbojevana ...
Od vsega začetka je bilo zmotno mnenje, ki je veliko oktobrsko socialistično revolucijo in perspektive njenega razvoja povezovalo zgolj z Rusijo in s tedanjo ravnijo njenih »proizvajalinih sil«. Oktobrska revolucija je imela svoj najgloblji vzrdk v svetovnem družbenem razvoju, ki je ob koncu preteklega in zlasti v začetku našega stoletja dosegel stopnjo monopolističnega kapitalizma, stopnjo imperializma. Mesec dni po zmagoviti oboroženi vstaji v Petrogradu je zapisal Lenin: »Kapita-liizem, iki se je razvil v imperializem, t. j. v monopolistični kajpitalizem, se je pod vplivom vojne izpremenil v državno-monopolisticni kapitalizem. Mi smo dosegli tisto stopnjo v razvoju svetovne ekonomike, ki je neposredno preddverje socializma. Zato socia;listiična revolucija, ki je izbruhnila v Rusiji, predstavlja zgolj začeteik svetovne socialistične revolucije.«
Monopolistični kapitalizem je povezal vse celine v sistem svetovnega gospodarstva. Svoibodno konkurenco je domala izrinil monopol, ki se je prelko bank in velikih kapitalističnih združb zraščal z državnim aparatom, zatekajoč se vedno pogosteje in vedno bolj sistematično k državnemu nadzorstvu nad produkcijo in distribucijo. Namesto svobodne konkurence med kapitalisti se je razvnel orjaški boj med monopoli za kolonije in vplivna področja, boff med imperialističnimi velesilami
61    Naša sodobnost                                                 961
za ponovno razdelitev sveta, ki je neogibno vodil v svetovne vojne, kakršnih pretelklost ni poznala. Prva taka vojna se je začela leta 1914.
Osnovno nasprotje kapitaliznia, nasprotje med delom in kapitalom, se je v sistemu svetovnega gospodarstva neločljivo prepletlo z vsemi drugimi družbenimi nasprotji, ki so bodisi ostala nerešena iz prejšnjih dob a;li pa jih je imperializem potisnil v ospredje, ko je hkrati s svojo ekonomsko in politično ekspanzijo ustvarjal materialne in moralne pogoje za njihovo razrešitev. Ta nasprotja so se razodevala v boju kmetov za zemljo in proti vsem ostankom fevdalizma in pa v nacionalno osvobodilnih gibanjih kolonialnih in drugih odvisnih ljudstev, ki so družbeno dozorevala in se osveščala db dotiku z zapadno civilizacijo in v boju proiti kapitalizmu lasitnini metodam njenega presajanja v zaostale dežele.
Prepletanje in združevanje vseh teh nasprotij v zaostalejših deželah je vprav te in take dežele izpremenilo v najšibkejše točke celotnega kapitalističnega sistema.
Ko je obroč preveč napet, poČi na svojem najšibkejšem mestu.
Takšno najšibkejše mesto v kapitalističnem obroču je bil v letih prve svetovne vojne stari ruski imperij. Stoječ na meji med civiliziranimi deželami Zahoda in zaostalimi deželami Vzhoda; Iki jih je ta vojna na svojstven način dokončno povezala s civilizacijo, je ruski imperij osredotočal v sebi vsa nasprotja zaostalega Yzhoda in civiliziranega Zahoda. Ob precejšnjih zaostankih srednjevekovja so z izredno ostrino stopala v ospredje nasprotja kapitalizma. Kot predstavnik jutrišnjega dneva v ruski zaostalosti včerajšnjega dneva se je iz kapitalističnega razvoja porajal mlad, revolucionaren delavski razred, neposredno povezan s tradicijami nenehnega boja ruskih delovnih množic proti fevdalnemu despotizmu, še nič korujmpiran z drobtinicami, ki so v razvitih deželah Zahoda padale z mize kolonialnih eksitraprofitov. Ta proletariat je dobil v roke ključ za učinkovirto in trajno, se pravi, progresivno razrešitev nasprotij, ki so razkrajala trhli ruski imperij.
Mnogo je bilo posebnih okolnosti, ki so ruskemu proletariatu omogočile njegovo svetovnozgodovinsko zmago v oktobrski revoluciji. Naj iz vsega, kar je bilo' o tem že napisanega in rečenega, povzamem najvažnejše.
Prvič, politična zaosialoist carske monarhije z njenim neznosnim pritiskom na vse družbeno življenje Rusije je izzvala nenavadno močan revolucionarni odpor množic; drugič, zaostalost Rusije je na svoj način zlila proletarsko, socialistično revolucijo proti buržoaziji s kmečko revolucijo proti veleposestnikom; tretjič, delavci in kmetje Rusije so se sila mnogo naučili iz pomanjkljivosti in napak, ki so leta 1905 prispe-
962
vale k porazu prve ruske revolucije: četrtič, delavsko gibanje v Rusiji je bogato izkoriščalo izkušnje delavskega gibanja v drugih državah, predvsem izkušnje pariške komune iz leta 1871, pa tudi dolgo šolo stavkovnega boja in druge izkušnje evropskega delavskega gibanja; petič, boj za sovjetsiko oblast je bil združen z bojem za izhod iz imperialistične vojne, ki je do kraja izčrpala ruske delavce in kmete: šestič, oktobrska revolucija je lahko vsaj do neke mere računala z vojiiim stanjeim med imperialističnimi silami, ki se zaitegadelj niso mogle osredotočiti za napad na mlado sovjetsko republiko-: sedmič, njena razsežnost in drugi geografsko-klimatski pogoji so Rusiji omogočili, da se je delj kakor druge dežele upirala vojaški premoči razvitejših kapitaliističnih dežel.
Med činitelje mednarodnega značaja, ki so omogočili zmago olktobr-ske revolucije, sodi predvsem solidarnost in pomoč delovnega ljudstva kapitalističnih držav. Ta pomoč se je razodevala v najrazličnejših oblikah, od stavk in demonstracij v korist Sovjetske Rusije do- večjih revolucionarnih nastopov proti lastni imperialistični bnržoaziji, ki so ponekod preraščali v upostavljanje sovjetske oblasti bodisi v nacionalnem ali v ožjem, lokalnem merilu, od množičnih akcij proti vmešavanju v notranje zadeve Rusije in proti podpiranju ruske notranje kontrarevolucije do uporov v vojskah tujih intervencionistov. Z vso pravico- lahko trdimo, da so- bili ti revolucionarni nastopi delovnega ljudstva drugih dežel tisti činitelj, ki je ob herojskem boju ruskih delavcev in kmetov odločilno pripomogel k zlomu razvpitega »pohoda štirinajstih držav« proti Sovjetski Rusiji. S tem zlomom je bila zapečatena tudi usoda ruske notrairje kointrarevolucije.
Ne bo odveč, če ipripomnim, da so v obrambi mlade ruske sovjetske repid>like na najrazličnejše načine sodelovali tudi delovni ljudje iz vseh dežel Jugoslavije. Prehajanje najnaprednejših elementov iz vrst avstrijskih vojnih ujetnikov in prebežnikov v Rusiji na stran Rdeče armade, vojaški upori v Judenburgu, v Boki Kotorski, v Zagreibu in v Mariboru, »sovjetske republike« v Prekmurju, v Labinu, v Trbovljah in drugod, val delavskih štrajkov in demonstracij proti tuji intervenciji v Rusiji in na Madžarskem, revolucionarno vrenje na kmetih, ki je ponekod preraščalo v krvave spopade z žandarmerijo, — vse to so pričevanja o- internacionailni solidarnosti naših delovnih ljudi in o njiho-vem razpoloženju v letih razsula Avstro-Ogrske in nastajanja versajske Jugoslavije. Temu razpaloženju je manjkalo tisto, kar je bilo v Rusiji nedvomno odločilnega pomena za začetek in za zmagovit izid oktobrske revolucije — organizirana politična avantgarda delovnega ljudstva, enotna v revolucionarni volji in v revolucionami akcijii.
963
Prav v tem je bistvena razjilka med revolucionarnimi gibanji množic drugod po Evropi in med zgodovinskim prevratom v Rusiji.
Rusko delavsko gibanje je raapolaigalo s tako mogočno politično vodilno silo, kakršna je bila boljševiška partija, morda manj mogočno po številčni moči, toda toliko mogočnejšo po sili leninskega duha, po jasni zavesti o tem, kaj je v odloičilnem zgodovinskem trenutku treba storiti in kako je treba storiti, mogočno po neomajnem zaupanju, ki si ga je r težkih preizkušnjah preldvojnih in vojnih let in pa zlasti v revolucionarnem letu 1917 pridobila med širokimi množicami ruislkih delavcev in kmetov. Pod geslom »za mir, za zemljo, za delavsko kontrolo nad produkcijo, za oblast sovjetov« je boljševiška partija zbrala olkrog ruskega proletariaita najširše delovne množice Rusije in jih popeljala v naskok na trdnjave kapitalizma in vsakršne reakcije v svoji deželi, s tem pa hkrati izvedla prvi zgodovinski proboj vsega svetovnega kapitalističnega sistema.
Boljševiška partija kot najvažneijši subjelktivni činitelj prve zmagovite socialistične revolucije je gradila svojo strategijo in taiktiko na znantveni marksistični analizi novih dejstev svetovnega in rusikega dogajanja. Leninova dela iz tega časa niso le teoretična podlaga te strategije in taktike, marveč so bila in bodo zmerom ostala dokumenti ustvarjalnega, po vsem svojem bistvu antidogmatičnega marksizma, ki nikdar ne vztraja pri starih postav*kah, če jih je čas očitno prerasitel in če nova dejstva terjajo novih zaključkov in novega ravnanja. Lenin in boljševiki so z vso ostrino nastopali proti tistim teoretikom delavsikega gibainja, ki so svoj oportunizem in svojo nerevolucionarnost skrivali za politično-taktične do^ktrine, ustrezajoče morda preteklim razdobjem in drugim deželam, toda povsem neprikladne in škodljive v oikoliščinah, v katerih je dozorevala, nastopila in se razvijala oktobrska revolucija v Rusiji. O takih teoretikih je Lenin dejal, da jim je »povsem tuja sleherna misel o tem, da ob dbči zakonitosti razvoja v vsej svetovni zgodovini nikakor ne moremo izključevati, marveč narobe, predpostavljati moramo posamezne razvojne tdkove, ki predstavljajo svojevrstnost bodisi po obliki ali pa po zaporedju tega razvoja«. Kakor je odklanjal sleherne obvezne vzorce, po katerih naj bi se ravnalo revolucionarno gibanje v Rusiji, tako mu je bilo povsem tuje, da bi izkušnje, nakopičene v posebnih okoliščinah niskega in sovjetsikega razvoja, komur koli vsiljeval kot oibčeobvezna napotila za socialistično akcijo v drugih deželah. Znana je njegova misel, ki jo je večkrat ponavljal: v primeri z naprednimi deželami je bilo Rusom laže začeti veliko proletarsko re-
964
vohicijo, toda teže jo bodo nadaljevali in jo pripeljali do končne zmage v smislu popolne organizacije socialistične družbe. Ali drugače rečeino, če «so nerešeni družbeni problemi predbodnih obdobij nakopičili v ru-slkilh delovnili Ijudeb ogroimno množino revolucionarnega eksploziva, katerega mišilni učinek je v oktobrskih dnevih usmerjala boljševiška partija v smislu družbenih smotrov proletariata in v skladu z najna-prednejšbni težnjami dobe, tedaj so se prav zaostanki predhodnih obdobij v biti in zavesti ljudi pojavili kot ogromna zaviralna sila v procesu sociialistične graditve. Ti zaoistanki so bili izhodišče mnogih stranpoti in blodenj, izvor mnogih usodnih zmot, ki so kakor mora legale na ustvarjalnega duha graditeljev socializma in vsemu mednarodnemu delavskemu gibanju o-težkočale njegov boj proti preživelemu kapitalizmu.
Pralktične izkušnje dežel, ki so v zadnjih dveh desetletjih stopile na pot socialistične graditve, pričajo o tem, da gornja Leninova ugotovitev velja več ali manj za vse sorazmerno zaostale dežele in da so v Rusiji obveljale s prav posebno silovitostjo predvsem zategadelj, ker je prva stopila na pot, po kateri še nihče v zgodovini ni hodil. Zato tudi škoda, ki so jo povzročile stranpoti in zagate na tej poti, pomeni hkrati težko preizkušnjo in bogato izkušnjo za vse, ki so se pozneje pričeli vzpenjati k vrhovom socializma.
Pa tudi sicer bi bilo zelo napak misliti, da izkušnje taiko velikega dogajanja, kakršno je odprla oiktobrska revolucija v Rusiji, morejo biti kakor koli brezponfiembne za delavsko gibanje drugih dežel, zlasti pa tistih dežel, v katerih se je socialistična revolucija spočenjala in razvijala v okoliščinah, bolj ali manj podobnih zgodovini^kim in trenutnim dkoliščinani, ki so izzvale vstajo ruskih delavcev in kmetov v letu 1917. Mnoge osnovjie črte oktobrske revolucije od samega začetka nisO' imele zgolj lokalnega, nacionalno-posebnega, ruskega pomena, marveč so imele mednarodni pomen. In ne le v tem splošnem smislu, da je oktobrska revolucija pomenila začetek svetovne socialistične revolucije, mogočno vzpodbudo izkoriščanim in zatiranim vsega sveta, marveč vprav v smislu zgodovinske ^ponovljivosti nekaterih njenih osnovnih in dnigo-vrstnih črt.
Najbližje potrdilo tega dejstva nam bo \isdkakor naš domači primer, razvoj socialistične revolucije v Jugoslaviji, ki je imel navzlic zgodovinskim razlikam in iposebnostim hkrati mnogo dotikališč z oktobrsko revolucijo, z njeno osnovno družbeno problematiko in z njenimi neposrednimi nalogami.
Y doibi, ko se je socialistična revolucija v Jugoslaviji pripravljala, ei je proletariat v naših deželah po leninskih napotilih skoval svoje naj-
965
močnejše politično orožje, ki ga ni moči pogrešati v revolucionarnem boju za oblast delovnega ljudstva, svojo zavestno in organizirano avantgardo. Komunistično partijo Jugoslavije.
V dobi prevzemanja, utrjevanja in progresivnega razvijanja ljudske oblatsti so nam bile in so nam dragoceno napotilo genialne Leninove misli o državi in o revoluciji, o takojšnji in dosledni likvidaciji vseh ostankov fevdalizma na kmetih, o glavnih poteh socialistične graditve v sorazmerno zaostali deželi, o socialistični industrializaciji kot temelju sleherne moderne družbene preobrazbe in graditve novih odnosov med ljudmi, o neogibnem pretvarjanju »upravljanja v imenu ljudstva« v neposredno upravljanje delovnega ljudstva samega.
Med najpomembnejša izročila leninslke teorije in prakse, ki so nam odločilno pomagala in nam še pomagajo v graditvi nove Jugoslavije, sodi nedvomno Leninovo pojmovanje, (Obravnavanje in reševanje nacionalnega vprašanja. Veliko načelo o pravici narodov do* samoodločbe, vključno pravico do odcepitve, o socialistični mnogonacionalni državi kot skupnosti enakopravnih in svobodnih narodov je bilo osnovno vodilo v oblikovanju naše jugoslovanske socialistične federacije. Kot še vedno sodoben primer nam mora služiti Leninova vztrajna borba proti slehernim recidivam velikodržavnega unitariznia — tokrat z birokratsko socialno osnovo —, proti slehernemu zanikavanju nacionalnih individualnosti v mnogonacionalni socialistični državni tvorbi, kakor tudi proti vsem ostankom malenkostnega partikularizma, nacionalizma in šovi-nizjna. proti nacionalni nestrpnosti in ožini vseh vrst in barv, skratka, proti vsemu, kar rahlja bratsko skupnost osvobojenih narodov in jih ovira v njihovi ekono-mski, politični in kulturni rasti.
Predvsem pa nam oktobrsika revolucija potrjuje resnico, ki so jo teoretično in praktično branili največji revolucionarji v zgodovini: vsak boj za temeljito progresivno preobrazbo družbenih odnosov terja od svojih nosilcev in zlasti od svojih vodilnih sil pogumno zgodovinsko iniciativo, ki je ne ovirajo nobeni predsodki, preživeli obrazci in dogme, in pa maksimalno gibčnost, ki se ne ustavi pred ničemer, kar je v konkretni zgodovinski situaciji novega in še ne preizkušenega.
Oktobrska revolucija je s svojimi daljnosežnimi rezultati in posledicami sama ustvarila novo zgodovinsko situacijo, dokaj različno od tiste, v kateri je bila spočeta. Revolucionarna iniciativa boljSeviške partije in delovnih množic Rusije je posegla globoko* v družbene odnose dežele. iz katere je bila izšla, a prav tako tudi v mednarodne odnose, v svetovno razmerje družbenih sil. Praktična graditev socializma v eni sami in sorazmerno zaostali deželi je navrgla vrsto novih problemov, s katerimi
966
se dotlej še nihče ni neposredno sipoprijel, lusmerjala človeSko misel k odkrivanju novih razvojnih zakonitosti in protislovnih teženj, ki so značilne za prehodno dobo od kapitalizma k socializmu in komunizmu. Progresivne socialistične sile so naletele na nove zapreke in nove zadrževalne, konservativne činitelje, s katerimi se je treba odločno spopaisti, da bi se sprostil ustvarjalni polet množic.
Med obema velikima vojnama ni bilo v svetovnem dogajanju nobenega pomembnega mednarodnega in notranjepolitičnega problema, ki ga ljudje, prijatelji ali sovražniki, ne bi reševali z vidika obstoja in razvoja prve socialistične države na svetu, ki zavzema eno šestino zemeljske oble. Njene progresivne pridobitve so bile zmerom v prid razvoju mednarodnega socializma in njegovega glavnega nosilca, delavskega gibanja. Vsak njen zgrešeni korak in vsak neuspeh progresivnih socialističnih teženj v njenem notranjepolitičnem življenju je bil v prid mednarodni reakciji in njenim poizkusom, da bi okrepila svoj omajani položaj.
Oktobrska revolucija je odprla dobo obče krize kapitalizma.
Vse, kar so po' oktobrski revoluciji počenjali zavestni sovražniki obče-človeškega napredka, vključno pošastne zločine fašizma, je bilo podobno početju človeka, ki je zašel v globoko močvirje, opleta z rokamii in z nogami, da bi se rešil, dejansko pa se pogreza vedno globlje in globlje.
O tem najzgovorneje priča druga svetovna vojna, v kateri je ljudstvo Sovjetske zveze sprejelo na svoja ramena glavno breme boja proti fašističnim agresorjem. Fašizem je v tej vojni doživel svoj veliki poraz, čeprav ni mogoče trditi, da bi bil v njej tudi dokončno uničen in s koreninami izruvan. Vsekakor pa je bil izid te vojne drugačen, kakor so pričakovali njeni inspiratorji. Nove milijonske množice so ina tak ali drugačen način razklenile okvire kapitalizma in stopile na pot socialistične graditve. Revolucionarna socialistična iniciativa ljudstev Jugoslavije, Kitajske, Poljske, Vjetnama in drugih dežel Evrope in Azije je poimnožila število socialističnih držav in pospešila pretvarjanje socializma v svetovni sistem, ki skozi vse pore vdira v steLvi kapitalistični svet in mu bolj ali manj naglo izpreminja obličje. Narodnoosvobodilna gibanja Azije in Afrike so s svojimi zmagami v Indiji, Indoneziji, Burmi, Egiptu in v drugih deželah Bližnjega in Daljnega Vzhoda temeljito razmajala ves preživeli sistem kolonializma in ga še nadalje rušijo, iščoč svojih poti svobodnega razvoja, ki ustrezajo njihovim zgodovinskim posebnostim in izhodiščem ter občim progresivnim težnjam našega časa.
Velika odkritja v prirodnih vedah, ki jih je nedavno kronal uspeh sovjetsikih znanstvenikov z umetnim Zemljinim satelitom, odpirajo člo-
967
veštvu neslutene perspektive v pogledu produktivnih sil njegovega dela, njihovega napredovanja na poti k ostvaritvi materialnih predpogojev za osvoboditev človeka kot človeka. Humanistični ideal socialiizma, svobodna človeška osebnost, prosta moreče vsa^kdanje nuje, ki se postavlja po robu uveljavljanju človekovih prometejislcih moči in sposobnosti — ta ideal postaja s tem vse realnejša možnost. Izprememfca te možnosti v resničnost je v rokah tistih neštetih ljudi umskega in ročnega dela, katerih naprednosit in humanizem se dandanes najkonkretneje razodevata v odporu in aktivnem boju proti uporabljanju epohalnih znanstvenih odkritij našega časa kot najstrašnejših sredstev za iztrebljenje človeškega rodu in za uničenje vseh plodov njegovega ustvarjalnega dela.
Druga svetovna vojna in razdobje po njej sta ustvarila povsem novo zgodovinsko situacijo, ki je ni moči meriti z merili izpred prve svetovne vojne in oktobrske revolucije, pa tudi ne z merili, iki so bolj ali manj ustrezala razdobju med obema vojnam^a.
Sovjetska zveza je in bo ostala dežela velike zgodovinske iniciative, prva dežela socialistične revolucije in graditve, in kot taka nosi ogromno odgovornost pred človeštvom. Toda Sovjetsika zveza danes ni več edina dežela socializma, obdana z obročem kapitalističnih držav. Poleg nje in okrog nje je danes vrsta drugih dežel, katerih delovni ljudje gradijo socializem, izhajajoč iz posebnih predpogojev, ki jih je ustvaril njihov zgodovinski razvoj in ki jim narekujejo najustreznejše in najsmotrnejše prijeme v boju za dosego njihovega družbenega cilja. Prav zato ni naključje, če je bil probleni odnosov med socialističnimi deželami takoj po vojni v vsej ostrini postavljen v ospredje in posital eden izmed najaktualnejših problemov sodobnega sveta, ki v interesu svetovnega socializma terja svojo progresivno rešitev. Nadaljnji razvoj svetovnega socializma je v veliki meri odvisen od tega, ikaikšen zgled bodo svetu dale socialistične dežele s svojimi medsebojnimi odnosi, kako učinkovito bodo lahko svoje zadevno dejanje postavile nasproti reaikcionarni teoriji in praksi neenakopravnosti narodov in nacionalnega zatiranja, skratka, koliko bodo v svojih medsebojnih odnosih uveljavile socialiistični demokratizem in resnični proletarski internacionalizem.
V to smer morajo iti vsi naši napori, napori vseh zavestnih graditeljev socializma v teh deželah.
Izkušnje druige svetovne vojne, njen izid in nova razmerja sil, ki jih je usitvarilo vse povojno dogajanje s svojimi mednarodnimi odnosi in z notranjim elkonomskim, političnim in ikulturnim razvojem posameznih dežel, z epohalnimi odkritji v jedrski fiziki in z njihovim nenehnim razvijanjem in izpopolnjevanjem— vse to je navrglo vrsto velikih pro-
968
blemov, katerih reševanje takisto ne dopušča primenjave preživelih obrazcev in meril, marveč terja zase ustvarjalne napore naprednih družboslovcev in politikov. Iz takih ustvarjalmili naporov se že poraja sipoznanje, da z uničujočimi svetovnimi vojnami ni moči rešiti nobenega velikega vprašanja sedanjosti. Spričo nevarnositi, ki jo danes vsaka vojna predstavlja za elementarno eksistenco človeških bitij na tem našem planetu, se človeštvu kot edino- ustrezen način reševanja mednarodnih vprašanj vedno bolj vsiljuje politika aktivne koeksistenee, mirnega sodelovanja in tekmovanja dežel z različnimi družbenimi sistemi ob spoštovamju suverenosti njihovih narodov in nevmešavanju v njihove notranje zadeve, ki naj jih urejajo prizadeta ljudstva sama. Politika aktivne koeksistence držav in narodov z različnimi družbenimi sistemi postaja dandanes vedno bolj temelj sleherne resnično napredne, liumani-stične in socialistične vnanje politike.
Štirideset let je minilo od tistega zgodovinsko prelomnega dogodka, o katerem je naš veliki pesnik zapisal:
»Zn tisto noč se po sredi razpočil je stari soet, in iz jedra, krvavega nov mu je skočil planet, ves mlad.«
Spomin na ta veliki dogodek pred štiTidesetimi leti slavimo v znamenju boja za krepitev delavskega gibanja in socialističnih sil po vsem svetu, za poglobljeno sodelovanje med temi silami, za plodno medsebojno izmenjavo pridobljenih izkušenj in ustvarjalinih ipdbud; v znamenju boja za konsolidacijo odnosov med socialističnimi državami po socialističnih načelih mednarodnega sožitja; v znamenju novih zmag človekovega duha, ki s svojimi rezultati vse bolj revolucionirajo materialne osnove družbenih odnosov in tem odnosom ustvarjajo pogoje za Tjihovo korenito izpremembo, za zmago socializma.
Jugoslovanski komunisti in vsi zavestni graditelji socializma v Jugoslaviji praznujemo veliko obletnico v ponosni zavesti, da smo v težkih okoliščinah druge svetovne vojne in povojnega razdobja vršili in vršimo svojo dolžnost do delovnega ljudstva vsega sveta in do socializma, prispevajoč po vseh svojih močeh k njegovi zmagi.
Naj bo štirideseta obletnica velike dktobrske socialistične revolucije mejnik v oblikovanju novih odnosov med ljudmi, odnosov, za katere se borijo sile vsega socialističnega eveta, ki ni omejen z državnimi mejami, marveč združuje vse ljudi resnično človeških čustev in naprednih stremljenj!
969