Joža Vovk:
Visok obisk v Zaplankah.
i.
Žabarjev Pepe iz Zaplank je edeu od tistih, ki jih je veliko na »T.etu. Domača hiša te ne more rediti, hajdi po svetu, nemara bo nekje le k~aj lepše sonce sijalo. Saj je Pepe jokal, ko se je poslavljal iz Zaplank — in kdo bi ne, če bi bil še tako majhen, kakor je bil Pepe takrat, ko je zapustil svojo rodno vasico. A vse solze niso pouagale, Pepe je moral od doma in sam ata župan Teleban so ga tolažili, da je v svetu vse lepše kakor clorna in da se bo kot gospod vrnil  domov.
>Zbogom, ljubljene Zaplanke, večno vas bom nosil v svojem srcu . . . Naj te Bog ohrani in mene tudi, zbogom, ata župan, in nikar me ne pozabite!«
Tako se je torej Žabarjev Pepe poslovil od Zaplank in jo mahnil v svet. Nekaj časa je še vzdihoval po Zaplankah in po Ijuberri rodnem kraju, a tuji svet ga je tako premotil, da je kmalu pozabil na vso Iepoto in prikupnost Zaplank. Videl je, da je tudi drugi svet lep in da se lepo živi tudi drugod in da niso samo Zaplankarji modri ljudje, ampak tudi drugi. Čez glavo ata župana Telebana je sicer ni na svetu bolj modre, a so take, da za silo že gre.
Tako se Pepetu v svetu ni nič hudega zgodilo, še celo zdelo se mu je, da je preveč srečen. Vedno je imel jesti dovolj, povsod je udobno spal, povsod so mu delo pošteno plačali. V ti svoji sreči je pa nesrečnik ua Zaplanke čisto pozabil. Svojim domačim ni nikoli pisal, saj tudi oni niso njemu, kaj bi jih potem dražil in nadlegoval, si je inislil. Sicer pa nikomur ni bil ničesar dolžan. V Zaplankah je stradal, norec, in trdo delal, tu v svetu pa malo dela, jesti ima pa preveč. Slednjič je Pepe prišel na neko misel, ki se mu pa ni zdela prav nič grešna, čeprav je bila v resnici kaj grda. To je začel premišljevati, da so prav za prav vsi Zaplankarji z atom županom vred tepci in norci, da nikjer na svetu takih. O tem je bil tako trdno prepričan, da bi mu nihče ne mogel ugovarjati. Tako se mu je zdelo, kakor da je Bog pozabil Zaplankarjem ustvariti možgane. Prav za prav so vsi skupaj malo prismojeni, ata župan Teleban nemara še najbolj. Nazadnje je pa popolnoma vseeno, ali so prismojeni ali niso, ali so ata župan najbolj, ali je kdo drugi še bolj, si je dejal Pepe, mene ne brigajo več, čeprav bi morali vsi zuoreti od svoje modrosti.
Tako je Žabarjev Pepe v svetu povsein pozabil na Ijube Zaplanke in Zaplankarje.
A zgodilo se je nekaj, česar Pepe nikoli ni pričakoval, kakor da ga je sam Bog kaznoval za njegovo prevzetnost. Nekega dne se je namreč Pepe znašel na široki cesti — brez dela, brez jela, brez upanja. Postal je tako rekoč brezposeln. Zadnji denar je imel v roki in premišljeval ves jezen, ali naj zanj kupi kruha ali cigaret, ali naj denar na vso jezo vrže v blato. Ni se mogel odločiti in ga je spet stisnil v žep.
Tako je Žabarjev Pepe postal revež in siromak, da bi se bil najraje samemu sebi smilil, pa se ni. Ni bil toliko neumen. Beračiti je začel in se potepati naokrog, nekaj so mu dobri ljudje dali, nekaj je sam kje sunil, če je bila le kaka prilika. Dolgo je tako živel iz dneva v dan, beračil in kradel, spal vsak večer drugod. Celo policaji so ga nekoč zasačili,   a  je   pred   sodniki   znal   tako   lepo   govoriti   in   tako   nedolžno
26
gledati, da se jim je zasmilil, pa so ga izpustili. A sreča se mu ni dolgo smejala. Saj bi bila tucli krivica, če bi ga ne bili pošteno zašili, ker je nekje pokradel z dvema tovarišema toliko, da bi s tistim blagom lahko živel leto dni. Pri samem sodniku so vlomili in kakor nalašč so jih zasačili pred vrati in jih zaklenili. Tovariša sta poskakala skozi okno, a Pepetu se je zdelo nekam pregloboko in se je premislil, češ, bolje je pa le, če sem cel in malo zaprt, kakor pa da si tu pod oknom polomim kosti, zaprt bi bil pa kljub temu. Takrat je Pepe staknil nekaj mesecev zapora. Sprva mu ni bilo hudega, saj mu ui bilo treba ničesar delati, preveč lačen pa ni bil nikoli. A se je kmalu naveličal prodajati dolgčas in bolbe pokati. Premišljeval je, da bi bilo najbolje, če bi začel spet kakšno pošteno življenje, ko bo prost. Pa kakor je mislil, mu ni nikamor kazalo. Biti pošten, to se pravi toliko, kakor od lakote umreti, a to mu spet ni preveč dišalo. Sklenil je, da bo ostal lump, a ne prav prevelik, zmerea, pošten lump in toliko previden, da ga ne bodo več zaprli.
V zaporu se je pa Pepe po dolgih letih spet spomail — Zaplank in Zaplankarjev. Milo se mu je storilo pri srcu ob misli na doinači kraj in na rojstao vasico, ki sameva in joka po njem tam daleč za tretjo-goro. Jokati je začel in že ma je bilo žal, da je sklenil ostati lump in vagabund. Na zaplankarsko občino bi se obrnil in poprosil ata župana Telebana, naj mu preskrbe kako službo, pa bi lahko živel skoraj pošteno. Občinski sluga bi bil lahko ali kar bi hoteli, čeprav bi atu županu cigarete zavijal pri sejah. S tem bi spet komaj kaj bilo. Ko bi le Za-plankarji ne bili tako zaplankani! To so vam pravi troti, norci, prismo-jenci, kdo bi mogel med njimi živeti kot pošten človek. Iz te.moke niti črnega kruba ne bo. A Zaplanke Pepetu niso šle več iz glave. V tej luknji je rak, mu je nekaj pravilo in odločil se je, da bo ob prvi priliki, to se pravi, ko ga bodo spustili iz zapora, spet šel pogledat, kako se kaj godi Zaplankarjem, potem pa uaj bo že, kakor hoče.
Nekega jutra so se odprla težka vrata in Žabarjev Pepe je bil na svobodi. Prej je seveda sveto obljubil, da se ne bo nikoli več pregrešil, ampak živel kot najbolj pošten človek. Toda čez pol ure je že sunil nekemu gospodu suknjo in čez na-slednje pol ure jo je prodajal pri sta-rinarju in tožil, da mora plačati sta-iiovanje, sicer bodo njega, njegovo ženo in šest nedolžnih otrok vrgli na cesto. Naj se ga vendar usmilijo, je prosil, če ne djega, pa vsaj nedolžnib. otrok. Trgovec mu je dal nekaj denarja. Pe-pe je sicer milo to-žil,  da je premalo                               Pepe piše brzojavko.
za  tako  lepo  suk-
njo, a v srcu se je tako veselo smejal, da je v naslednji pol ure na pošti oddal tole brzojavko:
27
Viaoko spohtooani in čislani gospod župan v Zaplankah! Po dolgem
času sem zahrepenel, da bi spet videl Zaplanke, sooj mili rodni kraj.
Prihodnjo nedeljo,  ko boste praznuoali žegnanje, želim spet prežioeti
med oami. Pripravite mi doe lepi sobi. Na oeselo soidenje! — Pepus
Žabar, ministrski predsednik v Karekiroku, lastnoročno.
Potisnil   je   roke   v   žepe   in   mislil:   Naj   si   zdaj   Zaplankarji   belijo
glave in  županu Telebanu  naj  jo  raznese,  ko  bo  premišljeval,  kaj  naj
zdaj to pomeni. Žabarjev Pepe ne mara  priti v Zaplanke  kot  revež,   ne
kot brezposelni in ne kot berač,  kot gospod   bo  prišel!  Ministrski pred-
sednik! Župan Teleban še besede .sreski načelnik* s strahom izgovarjajo,
pred  ministrskim   predsednikom  se   pa  gotovo nezavestni sesedejo.   Naj
se le! Ampak!   Jaz vendar ne   bom  ministrski  predsednik   z   raztrganimi
hlačami in takimi čevlji, da ti   palec  pol   metra   raoli   iz   njega!   Gospod,
gospod bom! Kje bom tako cnbleko dobil, to je Dazadnje meni vseeno in
me prav nič ne briga,   briga naj se potem,   ko jo bom imel   —  policija,
če se hoče!
II.
Čez dva dni je brzojavka iz mesta srečno dospela v Zaplanke. Občinski poštar je prisopihal k atu županu zvečer, ko je bila že tema. Pravkar so imeli sejo občinski možje in po seji so še inalo posedeli in se menili.
»Iz mesta, ata župan!« je rekel sluga ves zasopel in podal županu v roke list.
»O, kakopa, kadar se bodo spomnili, pa bom v mesto trapal. Bo že spet kakšna seja ali zborovanje, da brez mene ne bo šlo. Naj se gredo solit, jaz že ne pojdem! Drugi teden, če hočejo ...« Ata župan so odmo-tavali  papir in se potem učeno   zatopili v pisanje.   Nadeli so  si  še  očala
in se primaknili k . luči, da bodo bolje videli. Vsi so po-tihnili in si niso upali, da bi župana kaj ne motili, saj so že take volje, kakor da so na burkljah. Molčali so in gledali za-upno v resni, ue-koliko nakremženi obraz ata župana. Kadar so bili ata župan resni, bi vsakdo, ki jih ne pozna, mislil, da Ata župan čitajo brzojavko.                          so   jezni,   tako   so
nakremžili    obraz.
Nenadoma pa je začel obraz ata župana počasi bledeti in postal čisto bel. Roka jim je zatrepetala in se povesila, da je papir zašumel. Kakor da jih je nekaj zadelo in da bodo umrli. Sedli so k mizi in ničesar niso rekli. Občinski možje so se samo nekajkrat spogledali med seboj in molčali naprej, niso si upali vprašati ata župana, kaj jim je in kaj jih je tako prijelo. Morebiti jih samo trebuh boli in to ni prijetna zadeva, Bog pomagaj. Ali pa bo kaj hujšega.
(Dalje.)
28