'

-




*•


ZABAVNA KNJIŽNICA

XXVI. ZVEZEK


IZDALA

»SLOVENSKA MATICA

V LJUBLJANI, 1914.

NATISNIL ANT. SLATNAR V KAMNIKU.

Pertinčarjevo pomlajenje

Sanjska povest.

Spisal

ETBIN KRISTAN.

V Ljubljani, 1914.

Založila »Slovenska Matica".

e, d

I.

Pertinčar je bil mož stroge stvarnosti;
kor ni maral fantastičnosti, v katero se
sodeč po literaturi, zopet zaljubiti naj¬
mlajši, po svoji lastni sodbi najmodernejši svet. Imel je
prav tesne stike z znanostjo in kdor bi ga bil imenoval
učenjaka, ne bi bil dejal pravzaprav nič preveč, dasi mu ni
pristojal naslov profesorja ali pa doktorja. Svoje sve¬
tovno naziranje je poplačal s budimi duševnimi boji.

Za njegove mladosti je bilo še malo prirodnega
spoznanja, cvela je romantika na vseh koncih in krajih,
misticizem je preveval vse mišljenje, fantazija je imela
neprecenljivo vrednost. Tak je bil duh časa in tudi
Jernej se je klanjal njegovi oblasti — seveda. Za neki
list, ki je izpodbujal mlade talente, je v tistih časih
pisal podlistke, in ni ga bilo peresa v domačih krajih,
ki bi bilo prekosilo njegovo meglenost, njegovo sanja¬
vost, njegovo nadoblačno tehniko.

Drugod po svetu so se že javljale drugačne struje,
realizem, verizem, naturalizem; do naših gimnazij pa
so prihajala le imena, prazen zvok, in Jernej je z vso
odločnostjo odklonil estetiko, ki je hotela umetno knji¬
ževnost ponižati na nivo časnikarstva. 'Čemu pa naj bi
bila književnost, če se ji vzame idealizem? In idealom
ne moreš služiti z jezikom uvodnih člankov, ki jih ni
dostojen; pravi pisatelj prede in plete svoje povesti in
pesmi iz sape in diha, iz žarkov in svetlobe, iz šum-
Ijanja in žuborenja. Tako je mislil Jernej takrat in taki

1

1

so bili njegovi mladeniški spisi. Tudi pesmi so bile
vmes, kaj bi tajil?

Pozneje se je izpremenilo. Sram ga je bilo, ko si
je začel na tihem priznavati, da ga spisi najzaniker-
nejših naturalistov mnogo bolj zanimajo od eterične ro¬
mantike in od del, ki jih je bila sama duša. Kar pre¬
strašil se je, ko je spoznal, da mu ugaja celo Zola, ki
ga je prej smatral za božji bič v literaturi, in ki se ga
je, pohujšljivca, izogibal kakor kuge in kolere. Ali kaj
bi strah in vsi notranji glasovi, ko ga je sililo, da je
jemal take knjige drugo za drugo v roke, in kadar je ka¬
tero imel v rokah, je navadno ni mogel odložiti, dokler
je ni použil do zadnje pike.

Čtivo pa tudi ni ostajalo brez učinkov, ker je bil
Pertinčarjev Jernej dovzeten fant in sploh bistre glave.
Celi kosi v gimnaziji pridobljenih trdnih nazorov so se
krušili, raztapljali, razblinjali, razpuhtevali. Gloriola okrog
pazno frizirane okrogle glavice profesorja idealista Stolp-
nika je bledela, v Jernejevo dušo je prišel nemir, iz ka¬
terega so včasih zatulili besni orkani; polagoma so viharji
razdejali večji del bleščeče stavbe, ki so jo bili v prejšnjih
letih zgradili v njem. Tedaj ni več pisal podlistkov; kar
je še imel svojih pesmi, jih je sežgal in posvetil se je
znanosti. Zapustil je pravno fakulteto in se poklonil ve¬
liki Prirodi, proseč jo, naj ga reši vseh utvar in mu
pokaže pot do resnice. Pa ji je ostal zvest vsa dolga
leta, in zdaj, ko so lasje posiveli, je utrjena njegova
vera, prosta vseh sanjarij in izvirajoča zgolj iz spo¬
znanja . . .

Dan je bil vroč, kakor se spodobi sredi avgusta,
četudi debeluharji in razni mehkužci, ki so se odtujili
prirodi, tarnajo in stokajo, da se preveč pote.

Jernej Pertinčar se je navžil vročine na dolgem
pohodu s prijateljem Miho Strmačem, upokojenim fi¬
nančnim komisarjem, in zdaj se hoče naužiti še bla¬
ginje, ki jo daje osvežujoča kopel.

Od prvega jezera se razlega smeh, zdaj pa zdaj
je slišati posamezno besedo; tam imajo urejeno javno
kopališče in ljudje so se zbrali, kakor na družabni
veselici.

2

Jernej in Miha se strinjata v misli, da to ni nič.
Kazat se hodijo in kdove, kakšne namene imajo s svo¬
jimi koketnimi plavalnimi kostumi, ki jih ne narekuje
prava potreba, temveč moda!

Nemara je v drugem jezeru kopel prepovedana,
ali na srečo vsaj ni nikjer taka prepoved nabita, in zato
sta si prijatelja izbrala prav ta krasni prostorček za
osveženje svojih udov.

Enkrat sta že bila v vodi; zdaj pa se sušita, sedeč
pod bukvijo, ter si krajšata čas z modrimi in šaljivimi
besedami. Bliža se že večer, toda čez dan je solnce
ogrelo kotlino, da je še sedaj zrak čisto gorak, in lahna
sapica prav godi ljudem, ki niso omehkuženi in ne žive
v večnem strahu zaradi prehlajenja. Tudi kakšen žarek
se še pritihotapi skozi veje. Voda v jezeru je na prvi
pogled jasno modra kakor nikjer drugod, po daljšem
opazovanju se opazijo na njej modre in zelene, ali celo
višnjeve nianse, po njih se poigravajo zlati in rdečkasti
odsevi. V ozadju štrli navpična gola stena skalnatega
velikana. Tu in tam se oglašajo ptiči.

Miha, ki bi rad pozabil, kako preklicano prozaična
je bila njegova služba, poizkuša v takih momentih po¬
ezijo. Priznava pa sam, da nima besed za svoja čustva.
Povedati zna le, da je lepo, da je čudežno; ali to ni
nič. V srcu mu je vse drugače in če bi mogel vse to
izraziti, bi pridobila slovenska literatura najkrasnejšo
liriko. Tako pa je le notranji pesnik.

Jernej se namrduje. Takih pesnikov ni treba iskati
z lučjo. Sam zase je vsak človek lahko poet; ali kdo
je res človek? Vsaka lutka, ki zna hoditi po dveh
nogah, si že domišlja, da je homo sapiens.

Pričela se je dolga godrnjavščina, kakršnih je bil
Miha že vajen. Vse te ropotave kritike življenja, social¬
nega reda, konvencionalnosti, oficialnosti in bogsigavedi
česa, je slišal že neštetokrat, a poslušal jih je še vedno
rad, ker so mu dajale priliko, da je tudi on lahko ponovil
stoprvič marsikaj, kar je že povedal stokrat. Ker sta
bila Jernej in Miha prijatelja, sta se seveda pogostoma
prepirala in tudi danes je upokojeni komisar ugovarjal,
kolikor je znal. Ali teklo mu ni posebno gladko; zdelo
se mu je, da so možgani napovedali stavko. Jerneja pa

3

1

je godrnjanje le tedaj prav veselilo, kadar je izzvalo
prijateljeve ugovore, ki so mu dajali novih snovi. Ker
je bilo to oporekanje danes vse premedlo, je jel pikati,
da bi umetno nekoliko poživil razpravo.

„Na, tukaj imaš gozd, jezero, hrib, skale •— ozri
se malo! Notranji pesnik! Le poglej, koliko je tu pro¬
stora za satire, favne, vile in tako romantično svojat.
Kar ustvarjaj, prijatelj idealist! Moje oči vidijo le debla,
veje in listje, pečine in kamenje, vodo in pesek. Ti si
pa poet. Nič se ne ženiraj!“

Miha bi mu bil od srca rad ustregel. Toda vse
njegove misli so se bile poslovile. Vsaka je našla skrit ko¬
tiček in je šla najbrže spat. Tako se mu je zdelo, zakaj
nenadoma je vedel, da je sam zaspan. In ne da bi za¬
vihtel uma svetli meč, je klavrno vzdihnil:

„Prijatelj, starava se! Kaj mi je bil včasih tak
marš kakor današnji? Toliko kolikor ljubljanskemu gi¬
zdalinu izprehod pod Tivoli. Zdaj sem pa od borih
dvaintridesetih kilometrov že truden. Eh, da bi bil
človek še enkrat mlad!“

Jernej ga je pogledal in mahoma je pozabil na
probleme, ki jih je bil hotel razbirati, pa je nehote za-
sekundiral:

„Da bi bil človek še enkrat mlad!“

Zagledal se je v sivo pečino in dolgo strmel,
dočim so mu misli odjadrale v povsem drugo smer.
Tisti vzdih mu je bil ušel, ker je sam čutil nekoliko
utrujenosti v kosteh in mišicah; ali to ni bilo vse,
zakaj njegova želja po novi mladosti, je imela več vse¬
bine. Kaj bi Miha pravzaprav rad? Črne lase na glavi,
pa krepke ude, nekoliko ljubavnih pustolovščin, kakšno
obsežno krokarijo, izkratka obnovitev praznih užitkov,
za katere so udje sedaj nesposobni. Jernej pa si misli
to reč vse drugače. Koliko je bilo v življenju izgub¬
ljenih ur, koliko neplodnih poizkusov, brez prida za¬
pravljenih sil! Človek je moral tavati po neštetih potih,
predno je izmučen našel pravo stezo! Na ta način se
seveda ne more priti daleč. Drugačne cilje bi lahko
dosegel, če ne bi bilo tavanja po meglah in teminah.
Da je sedanje znanje na začetku, ne pa na kraju, bi

4

bilo delo lahko rodovitno; človek bi bil srečen in bi
se ponosno zavedal, da ni živel zaman.

Ozrl se je in hotel nekaj reči prijatelju. Toda
ko je on upravičeval svojo željo po novi mladosti, je
bil Miha položil utrujeno glavo na zvito suknjo ter je
spal mirno in blaženo kakor v Abrahamovem naročju.
Jernej je zmajal z glavo, kakor da mu je to nepojmljivo,
dasi je sam čutil v koži na čelu nekaj težkega, kar mu
je hotelo zlesti v trepalnice.

Naj spi prijatelj, čeprav je škoda, da zdaj ne bo
debate.

Jernej je iztegnil noge in podprl glavo s komolcem.
Zabavati se je moral sam s svojimi mislimi. Pred kratkim
je čital zanimivo teorijo o luni in o koncu življenja na njej.
Marsičemu je pritrjeval, o nekaterih posameznostih pa
je imel pomisleke. Če bi imel še štirideset let do smrti,
bi tudi tukaj lahko dognal še marsikaj važnega. Ali pa,
če bi bil še enkrat mlad.

Neumnost! Kako je neumnost nalezljiva. Ni čuda,
da je je toliko na svetu. Miha, ki je v njem precej
fantasta, izreče nesmiselno željo, ne da bi si kaj mislil
ob tem, pa glej, njega se prime! Tako eksaktno šo¬
lani možgani dovoljujejo, da se bavi misel z nemogočo
absurdnostjo! Naravne procese poznaš, leta znaš šteti,
veš, da je zakon neizpremenljiv, pa se daš vendar ujeti
taki smešni želji. Da bi bil še enkrat mlad . . . !

II.

„Nič pametnejšega ne bi mogel misliti! Kaj na
svetu bi moglo biti lepše od mladosti, kaj bi mogel
doseči večjega od pomlajenja?"

Srebrn sopran se je oglasil in Jernej je zastrmel
v deklico, ki je sredi jezera dvigala* glavo iz vode.
Torej najprej abotne fantazije, potem pa še halucinacije!

»Poglej nas, resni mož! Kdaj si mislil na haluci¬
nacije, če si doživljal ob fizikalnih eksperimentih naj¬
čudovitejše rezultate? Ce se ti je zdelo neverjetno, si
* se prepričal. Poglej in spoznaj, da smo."

5

»Kdo ste?“ je zaklical Jernej. V jezeru je bila že
druga deklica; njen sopran je bil le nekoliko nižji in
mehkejši od prvega. Takoj pa so se poleg zlatoplavih
zasvetili črni lasje in zazvenel je bronast alt:

„Ne sramuj se svojih najlepših želja in nikar jih
ne zatajuj! Saj so tvoje, tem bolj tvoje, čim bolj se
javljajo iz nezavesti in brez ukaza tvoje volje. Rad bi
bil še enkrat mlad — kaj bi bežal pred resnico ?“

Jernej Pertinčar je čutil, da se mu je nekaj usta¬
vilo v glavi — kakor ura, ki ji je nenadoma počilo pe¬
resce. Kaj je to ? Kaj se godi ?

»Cenjene dame so torej prisluškovale?" pravi čim
porogljiveje in ugiba, kako so se mogle približati, raz-
praviti, in iti v vodo, ne da bi bil kaj opazil.

V jezeru se nasmeje tercet, kakor še ni slišal no¬
benega ne v gledališču ne v koncertni dvorani.

„Me ne! Nekdo je pač prisluškoval, toda ne tako,
kakor misli cenjeni gospod. Kajti če se blagovoli cenjeni
gospod malo popraskati po glavi, se bo nemara spomnil,
da je mislil večji del po tihem."

To je res! Razposajenke odgovarjajo besedam, ka¬
terih ni niti izrekel. To je ... tu nekaj ni normalno.
Zdaj se nenadoma spomni, da je slečen, in cela kopica
prirodnih nazorov je hipoma pozabljena. Ko pogra v bi
svojo obleko, že zopet zazveni ubrani smeh . . . Ce
bi se začel zdaj oblačiti, bi se pravzaprav še bolj osmešil.
Nekam za silo se pokrije, nabere šobo in premišljuje,
kaj naj stori. Očitati mu pravzaprav ne morejo nič, saj
so same ustvarile to nerodno situacijo. Naj pa tudi same
gledajo, kako pridejo iz zadrege. Cez noč ne morejo
ostati v vodi. —

»Zakaj pa ne, modri gospod? Ce smo pa tako
vajene vode?"

Tristotisoč . . .! To je zopet odgovor na neizrečeno
misel. Kakor da je kraj začaran!

»To bi bilo gospodu Pertinčarju všeč, ako bi mo¬
rale lesti iz jezera, ne da bi se mogle skriti njegovim
grešnim očem!“

Poznajo ga torej tudi! Ta je lepa ... Iz tega se
lahko izcimi blamaža, kakršne ni doživel niti v svojih
šolskih letih. Tiha jeza vstaja v Jernejevi duši. Osmešil

6

se je že. Tega se je treba otresti na kakršen koli način.
Pomagaj ti, ironija, da rešimo, kar še ni popolnoma
izgubljeno.

„Ce imam izredno čast, da me preljubeznive dame
poznajo, mi ni treba iskati vizitnice. Nemara pa bi bile
velecenjene še tako milostive, da bi osvežile moj spomin
in —“

„— povedale, kdo da nagaja gospodu Jerneju?
O, blagorodni, s spominom ni nič. Saj se nismo še
nikdar videli. Me smo vile tega jezera."

Jerneju se je storila tema pred očmi. Noč je bila
zunaj in znotraj. Vse je bilo črno. Vedel pa ni nič dru-
zega, kakor da še ni bil v svojem življenju tako neumen
kakor ta hip. Neumno je bilo tudi, kar mu je prišlo na
jezik in ušlo skozi zobe:

„Vile? Teh vendar ni. Kakšne šale pa so to?"

Komaj so bile besede izrečene, pa se je že zavedel,
da se ne bi mogel bolj nerodno izraziti. Seveda ni-vil;
torej je vrhunec smešnosti, če človek to še posebej
konstatira, kakor da so se mu zdele besede porednic
resne. Ko je to sam v sebi utrdil, se je razblinila tudi
tema, videl je jezero, dekliške glave v njem, v ozadju
hrib, na nebu-ne, danes je vse narobe!

Da ni natančno vedel, da je popil ves dan le pol
litra vina, kar na takem obsežnem izprehodu res nič
ne pomeni, bi bil verjel, da je pijan.

Zdaj se sveti na nebu mesec. Torej ni opazil, da
je zašlo solnce, ni opazil, da se je znočilo, ni opazil,
kako je minil čas; naenkrat je mesec na nebu. In se¬
veda tudi v jezeru; na njega površju je srebrna steza
in v njegovi vodi odsev kakor zlata lestev. Po njej leze
čudna prikazen kvišku, dvigne glavo iz vode in jo mo¬
gočno strese, da poškrope debele kaplje iz njegovih las
vse jezero in zatrepeče na gladini tisoč biserov, položi
dvoje okornih šap na vodo kakor na mizo, pa zabasira:

„Nemara pa mene tudi ni, blagorodje?"

Jernej se je dovolj načudil. Ce bi hotel skakati
iz osuplosti v osuplost, bi mu morali živci od nečlo¬
veškega napora tako oslabeti, da bi bil do jutra nepre¬
klicno blazen. Ta poklic pa se mu je zdel od nekdaj

7

antipatičen, in dasi je čital marsikaj o nameravanih mo¬
dernih reformah v umobolnici, ga vendar ni mikalo
empirično preučavanje tega hvalevrednega napredka.
Zato je odločno sklenil, da se ne začudi več, dokler
ne bo kraj in konec teh absurdnih burk.

Hladno in ravnodušno je vprašal:

„Kdo pa, prosim, ste, velecenjeni, Vi, ki ste?“

Bas je odgovoril važno in dostojanstveno:

„Krnski povodnjak sem po poklicu, ime pa mi je
Jezerko Praplavač."

„Vsa čast! Ime je originalno. Le kar se tiče po¬
klica, moram priznati, da mi je bil doslej neznan, sedaj
pa mi je nerazumljiv."

v „To ti verjamem, hahaha!"

Široko se je razlegal globoki smeh, ki se je pričel
kakor strel iz topa, potem pa prešel v celih notah dol od
glasu do glasu celo skalo in zamrl v globočini, ki je
niso dosegli niti glasoviti basi Slavjanskega. Siva stena
je odbijala ton za tonom, skala med prvim in drugim
jezerom jih je vračala in nastal je koncert, kakršnega
še ni komponiral ne Liszt, ne Wagner, ne Rihard Strauss.

Jernej Pertinčar pa je molčal. Moral je molčati,
kajti da kriči z največjim naporom svojih pljuč, ne bi
bil mogel slišati svojega glasu.

Medtem se je zgodilo nekaj ljubeznivega in lepega,
kar je bilo mogoče le v tem odleglem kraju, kjer ni poli¬
cije in njenih nravnostnih nazorov. Razposajenke so prišle
iz vode, si podale roke in zaplesale kolo okrog Jerneja.
Jernej je občudoval to krasoto brez besed in brez ugi¬
banja. Ko so zagonetna dekleta dovršila svoj ples, so
hipoma izginila v jezeru.

Oglasil pa se je zopet gospod Jezerko Praplavač:

„Za moj poklic ni treba, da bi si belil glavo.
Lahko ti zadošča, če ti povem, da to uro tudi tebi
lahko poslužim s pomočjo teh deklic.

„Rad bi vedel", je zarenčal Jernej, „kaj vse to
pomeni. Ce mi to razložiš, mi poslužiš, druge službe
pa ne pričakujem, ne zahtevam in ne potrebujem."

„Počasi, počasi, prijatelj godrnjač! Ti zahtevaš
preveč in premalo. Človek si, pa bi rad poznal in razu¬
meval vesoljnost. Seveda, iz nje si prišel in ostalo ti je

8

hrepenenje po njej, pa ti radovednost ne da miru. Tudi
mene je mučila, dokler nisem spoznal, da ima vsaka
moč svoje meje. Vse je vse, del je del. Tudi ti si del,
še manjši od mene. Torej ne zahtevaj nemogočega, in
sprejmi rajši, kar je mogoče. Povedal sem ti, da sem
povodnjak; to dvoje jezer je v moji oblasti. Veliko nas
je; nismo vsi enaki. Jaz pa sem tak, da bi ti to noč
izpolnil željo, ki sem jo slišal v tvoji duši."

„V moji duši ? Ti si kaj slišal v moji duši ?“ se
je začudil Pertinčar.

„Nisi li želel nove mladosti? Nocoj mi ne moreš
ničesar utajiti. Slišal sem tvojo željo; tvoje hrepenenje
je dospelo do mene, in če hočem, ti naklonim mladost."

Jerneju se je storilo na smeh.

„Zdaj torej pozitivno vem, da imam halucinacije."

»Pozitivno ne veš ničesar, prijatelj. Ti, ki baje
ljubiš in iščeš resnico, ne bi smel biti tako prevzeten.
Ali za filozofsko disputacijo nisem razpoložen; tudi
nimam nocoj časa zanjo. Cuj torej! Želel si mladosti.
Pri meni jo lahko dobiš."

Jernej Pertinčar je zamahnil, kakor da je hotel
nekaj prepoditi; potem je stisnil pest in udaril z njo
po zraku, kakor da je hotel nekaj pribiti. Naposled je
ostro pogledal povodnjaka, kakor da je hotel reči:
Lažnjivec, zdaj ti mora zardeti nos. Pa ni dejal tega,
temveč je izpregovoril:

»Dobro. Tudi to mora miniti. Za sedaj pa recimo,
da to ni halucinacija. Tedaj si ti Mefistofel".

Trije ženski glasovi so se zasmejali, kakor da
pritrkavajo trije zvonovi, in zapelo je:

»Hojaho, hojo!

Naš striček je Mefisto ! “

Stričev bas pa je zagrmel svoj haha haha, da se
je zapenilo valovje, kakor da je jezero ocean in da pleše
na njem orkan. Ali bil je le poizkus, ki je hitro minil,
in povodnjak je dejal:

»Mefisto je velik gospod in enkrat bi ti privoščil
tudi njegovo družbo. Jaz pa sem le Jezerko Praplavač
in sem zadovoljen s tem."

9

„In kljub temu bi me lahko pomladil ?“

„Nocoj — da. Zakaj ta noč je moja.“

„Nisi li velik bahač? “

„Vse, kar živi, se včasi rado malce pobaha. Pa
to nima nič opraviti z vprašanjem tvoje pomladitve.
Bržčas si pozabil, da ni preporod nič nenaravnega, nič
izvennaravnega, nič nadnaravnega. Nisi li sam že dosti¬
krat povedal, da je smrt le prehod? V prirodi je večno
pomlajanje, kajneda? Minimalna razlika je sedaj le ta,
da ti jaz lahko vrnem tvojo  mladost, običajno člo¬
veško  mladost, torej prav tisto, ki jo je klicalo tvoje
hrepenenje."

Torej vendar kakor Mefistofel, četudi si Jezerko
Praplavač? Tedaj pa bo najbrže tudi tvoja cena enaka
kakor Mefistova."

„Tvoja duša? Motiš se, prijatelj Jernej! Kaj naj
počnem s človeško dušo? Saj je tudi Mefistovo izti¬
kanje za takimi penami le prazna bajka. Lucifer, Mefisto,
Asmodi in vsi skupaj imajo res dosti druzega, pamet¬
nejšega opravka, kakor dolgočasno, nesmiselno, duha-
morno in neplodno trpinčenje vaših duš. In tudi večni
zakon ima druge namene z njimi. Jaz jih ne potrebujem.
Ničesar ni treba, da mi zapišeš, celo ne s krvjo."

Jernej je pozabil, da gleda, posluša in govori v
halucinaciji. Kar se je zdaj godilo, mu je bila že resnica,
čudna, nezaslišana, ali resnica. Pozabil je na ironijo, pa
se je zamislil. Naposled pa je odgovoril slabe volje:

„To ni nič. Saj vem, da me misliš zvabiti v jezero,
najbrže s pomočjo teh razuzdank, ki jih imenuješ vile.
To me ne bi oplašilo, ker se ne bojim smrti. Ali tvoja
ponudba me ne mika. Da začnem še enkrat življenje
mlad in neumen, kakor sem bil v svojih zelenih letih,
pa da počenjam zopet enake budalosti ? Kaj pa je
pametnega počenjal Faust? Hvala lepa, cenjeni po-
vodnjak!"

Jezerko pa ni odnehal.

„Saj sam ne veš, kaj bi rad. Nič se ne jezi zaradi
tega, ker je to zelo človeško. Da sem na tvojem mestu,
bi si resnično poželel take mladosti, neumne, domišljave,
viharne. Ali tvoja glava, tvoj svet."

10

„Da, če bi mi mogel vrniti mladost, ne da bi mi
vzel sedanje znanje, izkušnje let, dozoreli razum — to bi
bila druga pesem! Tedaj bi se še kaj pomenil s tabo!“

„Tudi to se lahko zgodi. Ali premisli, preden se
pobotava. Jaz bi govoril drugače."

„Kaj bi ti, ki ne poznaš človeškega stremljenja!"

„Misliš li, da je to res kaj posebnega? V ne¬
skončni verigi si kratek član, pa yendar zahtevaš, da
bi ti priznavali same posebnosti. Človeško stremljenje!
Pusti take doneče besede, pa rajši misli na stvar!
Vprašaj moje družice vile za svet; saj se naposled
vendar lahko ravnaš po svoji glavi."

One trojice ni bilo treba veliko vpraševati; ogla¬
šale so se kar same. Vse tri so mu svetovale, naj za¬
hteva kar mladost brez vsake primesi. Tako lepo so
mu pele, da bi ga bile morale njih besede očarati, če ne
bi bila njegova zakrknjenost nedostopna najljubeznivej¬
šemu prigovarjanju.

„Bahal si se s talenti, katerih nimaš," je zagodel
Jernej, „pa iščeš zdaj vratca, da smukneš in uideš.
Deklinam se ne čudim; saj so jim fantje še vedno pre¬
malo neumni. Jaz pa ne maram več tukaj posedati in
poslušati vaše neslanosti. Itak je pozno; pa lahko noč."

Jezerko Praplavač se je namuzal. Dobro je vedel,
da ne pojde Jernej nikamor, ker je bila njegova želja
prevelika. Mislil je pač, da je povodnjak podoben člo¬
veškemu trgovcu, od katerega izsiliš nižjo ceno, če se
napraviš kakor da resnično odhajaš. Jezerko pa ni bil
zaradi tega nič užaljen. Potolažil je Jerneja:

„Kaj bi kar tako: Lahko noč? Potrpi malo! Saj
si moral v življenju dostikrat zaradi neznatnejših reči
še veliko bolj potrpeti. Svetoval sem ti nekoliko pre-
mišljanja, ker ti ne želim kesanja. Ne silim pa nič. Pri
meni je več tolerantnosti kakor pri ljudeh."

„Je že prav," se je jezljivo odzval Jernej; „kdor
hodi kakor mačka okrog vrele kaše, ne uživa pri meni
veliko zaupanja. Nehaj se toraj izprehajati po ovinkih,
pa povej naravnost: Znaš li kaj ali nič?"

Med ljudmi bi bil dobil Jernej najbrže tak od¬
govor, da bi bila nastala afera iz tega. Jezerko Pra¬

li

plavač pa je hladnokrvno, kakor se pravzaprav spodobi
možu, vedno v vodi živečemu, odgovoril:

„Sva že skupaj. Povedal si, kaj bi rad. Na tem
vztrajaš. Naj se ti izpolni želja!"

„Resnično?“

„Pri nas se ne lažemo, tovariš. Naše socialne
uredbe nas ne silijo na to.“

„Torej naj grem v vodo?“

„V vodo moraš seveda. Pa se ti nič ni treba

bati."

Jernej je bil že sredi jezera. Debelo se je začudil,
ker je bila voda prijetno topla, kar mu je dobro delo,
zakaj nočni vzduh ga je bil že precej ohladil. Mesec je
zopet zgradil lestev v globočino, vile so rahlo prijele
junaka in ga odvedle po stopnicah niže, vse niže spodaj
so se odprla vrata iz zelenega mahu in nenadoma je bil
Jernej v velikanski dvorani iz čistega kristala. Svetlo je
bilo tam kakor o poldnevu in še svetleje. Zatisniti je
moral oči.

III.

Ko je Pertinčar zopet izpregledal, so njegove oči
že laglje prenašale bleščečo svetlobo. Takoj se je ogla¬
sila njegova radovednost in vprašal je, po kakšnem
sistemu razsvetljujejo povodnjakov dom, ki pač ne more
biti nikjer drugje, kakor v precejšnji zemeljski globo¬
čini, torej v kraljestvu teme.

Jezerko Praplavač je bil medtem že slekel svojo
vodno kožo in Jernej ga je videl v nekakšni domači
uniformi, ki se mu je veliko bolje podajala in ga je
kazala vitkejšega in sploh prikupljivejšega. Povabil je
Jerneja z gesto, naj sede; ta je šele sedaj opazil divane
in naslanjače, o katerih ni mogel uganiti, če so pokriti
s čudovito lepim, njemu doslej še neznanim mahom naj-
raznovrstnejših barv, ali s predragocenimi preprogami, s
katerimi se ne bi mogle ravnati ne smirnske ne per¬
zijske. Vsekakor pa je bilo zelo ugodno sedeti na teh
sedežih.

12

Jezerko je dal svojemu gostu nekoliko časa, da
se je ogledal, potem pa mu je odgovoril:

»Tukaj imamo samo solnčno luč."

Jerneju se je zdelo, da je to prav neumestna šala,
češ, da je preneumna. Svoje nevolje ni nič tajil. Nje¬
govemu obrazu se je posrečil izraz porogljivega prezira,
ki ga obvladavajo večinoma le stari diplomatje in ple¬
miči med meščanskim ljudstvom, in dejal je, kakor da
govori v zrak:

„V megalomaniji si domišljate, da je modrost na
svojem potovanju obtičala vsa pri vas. Tega vam ne
bi zameril, ker sem imel z nadutostjo tudi med ljudmi
že toliko opravka, da sem se ji privadil. Zato pa še
ne bi bilo treba, da smatrate človeka za tepca, le ker
je človek. Ce ste kaj večni, zakaj absolutne večnosti pač
tudi za vas ne more biti, je tak-le gospod povodnjak
nemara videl človeka v tisti dobi, ko se je še trudoma
učil hoditi po dveh nogah in grgrati prve nerazločne
glasove, pa misli, da živi naše pleme še vedno na oni
nižini znanja. Dragi moj gospod Jezerko, ki si najbrže
danes tak, kakršen si bil v dobi mamuta in v dobi ple-
siosaura in v dobi enoceličnih bitij, ne smeš soditi po
sebi človeka, ki je stvor napredka in razvoja. Dandanes,
cenjeni gospod povodnjak, ne mislimo več, da je zemlja
plošča in nebo steklen pokrov in zvezde nočne svečice.
Naši teleskopi nam odpirajo pogled v neskončnost,
naši mikroskopi nam kažejo svet najdrobnejših orga¬
nizmov, premerili smo vesoljnost, prekopali smo zemljo,
naše znanje se množi od dne do dne. Tvoji dovtipi, s
katerimi se hočeš norčevati iz človeka, so torej smešni
in abotni."

»Resnično, v tebi ni napuha," se je nasmehljal
Jezerko. »Gore ste prevrtali in pota zvezd ste preraču¬
nali in tudi po zraku znate že plavati. Vaše izume in
iznajdbe, vaša odkritja, vaš napredek poznam. Vse te
reči zvemo tudi doli. Toda zakaj naj bi tukaj ne imeli
solnčne luči? Ne bi bilo mogoče, da jo ujamemo in
prenesemo sem? To ne bi bilo težko. Pa nam ni treba
tega, ker imamo druga sredstva. Mnogo jih je, ki žive
še veliko bolj v zemlji kakor jaz, ki imam svoja jezera.
Malo pa jih je, ki imajo radi temo. In časa imamo in

13

brez dela ne bi vedeli, kaj početi; pa smo izvrtali pre¬
dore od ognjenika do ognjenika križem zemlje, razme¬
stili smo ogromne kristalne leče, ogledala in reflektorje.
Sedaj pač razumeš, da ima vsak škrat, vsak palček, vsak
povodnjak v svojem domu lahko solnčno luč. Mi pa jo
dobivamo tudi skozi jezero, tako da nam je nikoli ne
zmanjka, pa naj bo katerakoli stran zemlje obrnjena k
solncu. In včasi nam je to zelo potrebno, ker nocoj
na primer ne vem, kako bi te mogel pomladiti brez
solnca."

„Aj, da! Spomnil si me, po kaj da sem prilezel v
to čudno klet. Pa naj premišljujem gor ali dol, nazaj ali
naprej, vendar ne uganem, kaj imaš od tega. Če
praviš, da ne zahtevaš moje duše . . .“

Ta hip so se zopet pojavile vile, ki so bile izgi¬
nile Jerneju izpred oči, odkar je prišel v povodnjakov
dom. Vsaka je imela kup krasnega, dehtečega cvetja v
naročju, pa tudi njih pajčolanaste obleke so bile videti
kakor iz rož in krizantem. Jezerko jim je hudomušno
pomežiknil in dejal:

„Vidite ga! Človek ne razume, da je mogoče kaj
storiti brez misli na plačo in dobiček. Ponosni človek!"

Zopet je pogledal Jerneja in nadaljeval:

„Izumrli pač še ne boste kmalu, zakaj vaša pot
do cilja je še dolga, konca pa ni, dokler ni vse do¬
polnjeno. Kako daleč ste še od onega življenja, v ka¬
terem je moč dobrote in lepote sama ob sebi tako
velika, da zadošča sama sebi in ne išče nobene na¬
grade, ker je ne potrebuje! Roža cvete, ker mora
cvesti; vijolica dehti, ker je to njena natura; vi pa pri¬
čakujete plačo vsaj na drugem svetu, če je že ni na
tem. Preveč se bahate s svojim napredkom. Jaz in moje
vile te pomladimo, ker imamo tako sposobnost, in ker
se izpolnjuje življenje s tem, da se čim bolj izrabljajo
sposobnosti."

Pertinčarja so ozlovoljile te besede, ker mu je
donelo iz njih neprijetno očitanje, pa je odgovoril precej
razdražen:

„Ce bi kaj vedel o človeškem življenju, ne bi
tako maziljeno modroval. Ti lahko iztresaš tako filozo-

14

fijo, ker ti ni treba skrbeti za vsakdanji kruh. Kaj ti
veš, čemu je človeku treba zaslužka!“

„Nikar se ne huduj!“ je povzel povodnjak. „Saj
beseda ni konj. Veselo se mi pa ne zdi to vaše živ¬
ljenje za vsakdanji kruh. Za zaslužjtom se pehate, ob
tem pa zapravljate živa bogastva. Škrjanec živi bolje in
pametneje od vas.“

Vile so se že ves čas muzale. Zdaj pa je prva,
zlatolaska, segla govorniku v besedo:

„Stric povodnjak misli gotovo, da je v šoli, pa je
pozabil na svoj opravek."

»Stric povodnjak ni nič pozabil," jo je zavrnil
Jezerko, »takoj napravimo, kar je treba. Gospodu Per-
tinčarju pa nič ne škoduje, če sliši nekoliko besed za
premišljanje, preden se pomladi. Zdaj je itak mojih
sitnosti kraj, pa lahko nemudoma začnemo. Saj si pri¬
pravljen, prijatelj?"

»Eh, pripravljen, pripravljen! Zvabili ste me že
sem, sicer bi se res še skesal . . .“

»O Jernej, Jernej! Povej po pravici: Ne hrepeniš
li po življenju in po mladosti?"

Jernej se je hotel odrezati, da ne. Ali ko se je
zganil jezik, je odrevenel, zakaj nenadoma je začutil,
da bi se zlagal. Priznanje pa se je vendar še obotav¬
ljalo in dejal je:

„No da, nedokončanega dela je še toliko, da je
človeku lahko žal, kadar pomisli, da nima več dosti
časa."

»Ne, prijatelj Jernejček, če bi ti arhangel ali Pan
ali Lucifer dal na izbiro, da dovršiš svoje delo to noč,
pa te jutro pozdravi mrliča, ali pa da se ti podaljša
življenje preko pravila, pa ostane tvoje delo nedopol-
njeno — kaj bi izbral? Reci resnico, Jernej!"

»Povej resnico, Jernej!“ so se oglasile vile.

Pertinčar je bil brez volje. V njem pa se je go¬
dilo nekaj nenavadnega. Zdelo se mu je, da se vale
cele ogromne skale v njegove prsi in pritiskajo z ve¬
likansko silo navzdol, odkoder se je trudoma dvigalo
nekaj neznanega. Pod to silno težo bi se bilo moralo
zadušiti vse, kar bi bilo slabotno. Ali kar je bilo na
dnu, je imelo neverjetno moč. Uprlo se je pritisku,

15

vstalo je, razmaknilo je pečine in zmagovito je prodrlo
na dan. Jernej je dejal:

„Izbral bi življenje."

„Prav,“ je odgovoril povodnjak; „zdaj ne vpra¬
šujem, zakaj in čemu si ga želiš. Da si le povedal res¬
nico. Težko je šlo, ali z resnico je vedno tako, da se
bori dolgo, dolgo z zaprekami, ki so navidezno ne¬
premagljive; a naposled vendar zmaga . . .“

„Dobro, dobro", je opomnil Jernej, „ali s temi
sicer čisto pametnimi razmotrivanji se mi zdi, da le
tratimo čas."

„Tako se ti zdi, seveda. Saj si človek, povrh še
človek dvajsetega stoletja; in vi res nikoli nimate časa.
Tudi to ni veselo. Kdaj neki živite?. . . No, pustiva!
Zdaj bi se torej rad pomladil, hitro pomladil. Naj se
zgodi {,“

Se enkrat je Pertinčar nezaupljivo pogledal po-
vodnjaka ter ga vprašal :

„In pogojev res ni nobenih?"

Jezerko ga je dobrodušno potolažil:

„Nobenih ne. Lahko bi pač zahteval, da pametno
porabiš svojo novo mladost, ali itak ne verjamem, da
bi to kaj zaleglo."

Jernej se je zavzel:

„Kaj praviš? Če je mogoče, kar mi obetaš, hočem
sam pametno živeti. Nisem li zahteval, da mi pustiš
izkušnje in spoznanje?"

„Zahteva že sama na sebi ni pametna," je opo¬
rekal Jezerko. „Izpolnim ti jo pa vendar, ker si boš sam
odgovoren. Seveda ne more biti tvoje drugo življenje
enostavno nadaljevanje sedanjega. Lahko ti ostane mo¬
drost, izginiti pa mora spomin."

„Kaj mi je za spomin? Veliko itak ni vreden in
če vzameš, kar ga je neprijetnega, ti dam prijetnega
povrh."

„In še nekaj. Človek ostaneš pač tudi v drugem
življenju. Ne boga, ne polboga ne morem napraviti iz
tebe."

„Tega nisem zahteval. Nisem ne babilonski kralj,
ne rimski Cezar. Človek! To mi je dovolj ponosno
ime."

16

„Mislim, da se razumeva. Si li pripravljen?"

„Sem.“

Vile  so napravile iz cvetja in zelenja mehko le¬
žišče ter so dale Jerneju znamenje, ki ga je razumel
brez besed. Legel je na nenavadno posteljo; na svoje
začudenje je opazil, da ni njegova teža nič stlačila
rastlin, ki so se ovile okrog njega in ga vsega pokrile.
In že so ga opojne dišave vspavale. Nič več ni vedel,
kaj se godi.

Prva vila je splavala v višino, pogladila strop
nad Pertinčarjevim ležiščem, zapršil je droben dež in
orosil njegovo telo. Le trenotek je to trajalo, nato je
druga Vila odmaknila velik kristal v steni, in v mo¬
gočnih vročih pramih so se usuli solnčni žarki na spe¬
čega; prodrli so mu v pljuča, v srce, v mozeg, v vsako
mišico in v vsako žilico. Tudi to je bilo opravljeno
hipoma. Tedaj ga je tretja vila posula z drobno prstjo.

Povodnjak je pihnil, osušena prst se je razpršila,
Vile so si podale roke, zaplesale kolo, druga za drugo
je poljubila Jerneja z mladostnimi usti, pa so se dvignile
in Pertinčar je na nevidnih krilih splaval med njimi
navzgor. Kristalni strop se je odprl, jezero jih je vzneslft
na površje. Tedaj je prijel Jerneja povodnjak in ga po¬
ložil pod drevo, kjer ga je bil uzrl zvečer.

Jezerko je izginil s svojimi vilami. Zvezde so si¬
jale na nebu, vse je bilo tiho in mirno. Jernej je po¬
kojno spal. Globoko je dihal in nič se mu ni sanjalo.

IV.

Upokojeni finančni komisar Miha Strmač se je
zbudil ves trd in premrl, tako da si je le z največjim
naporom zmel oči, ki so začudene gledale po krajini
kakor po tuji deželi. Ošteval je svoj 'spomin, ker
mu nikakor ni hotel povedati, kako je prišel v ta
nenavadni hotel. Spal je, vstal še ni, torej bi moral biti
sedaj v postelji. Kar je pod njegovim telesom, pa ni¬
kakor ni podobno takemu važnemu delu pohištva. In
ce so oči v glavi še njegove in normalne, tedaj je go-

17

2

tovo, da gledajo drevje, vodo, skale, hrib; toda nikjer
ni okna in nikjer stene, da bi mogla biti okna vzidana
vanjo.

Ni dvoma: Gospod finančni komisar je spal pod
milim nebom kakor katerikoli vandravec; pa pravzaprav
niti tako ne, ker se je zbudil nag, le pokrit s svojo
obleko.

Ali to ni mogoče, ker se to na noben način ne
ujema s Strmačevimi navadami. V vojaških letih — to
je bila druga reč. Ali to je bilo davno, davno. In tedaj
je človek spal v uniformi, s telečakom pod glavo, ne
pa tak, da bi ga lahko aretirali . . .

Naenkrat je upokojeni gospod planil po konci in
se hitro začel oblačiti. Naenkrat mu je bilo vse jasno.
Solnce, kadar vzhaja, pomoli sicer res najprej le košček
roba izza vrha in le polagoma zleze z vso svojo oblo
nad hrib. Toda blizu Dubrovnika privre Reka takoj
široka in globoka iz hriba, kakor da se porodi mesto
otroka dorasel mož. Tako je tudi v Mihi nenadoma pla¬
nilo; po puščavi zmot in nezmiselnosti je tavalo ugibanje,
a nenadoma, brez priprav in prehoda se je vrnila zavest.
Hipoma se je spomnil na vse in je vedel, kako je tukaj
zaspal.

Tako hitro se je opravil, kakor da je še pri vo¬
jakih in je trobentač zatrobil alarm. Kljub temu je vse
gumbe prav zapel. Ko je bila toaleta gotova, je šel
budit Jerneja.

Ko pa je stopil do prijatelja in mu pogledal v
obraz, ga je prešinilo tako nečloveško začudenje, da je
hipoma pozabil na svoj namen. Pregnalo gaje vprašanje:

Je li to Jernej ali ni? . . . Seveda je . . . Seveda
ni . . . Miha Strmač se je popraskal po čelu, po temenu,
se ozrl okrog naokrog, iztikal po umevnotehničnih pripo¬
močkih : Je li bil Pertinčar bradat ali obrit?... V duhu se
je ujezil: Trrr—risto medvedjih medvedov! — To je bila
njegova najkrepkejša kletvica. In potem je zopet po¬
gledal spečega moža pred seboj. Ta nima brade, pa je
nima, glej ga, kolikor ga hočeš.

Ha!

Nit njegovih misli se je odvijala:

18

— Jernej je včasi muhast. Jernej je posebnež.
Včasi bi ga človek lahko imenoval čudaka. Kaj, če se
je obril, ko je Miha spal? Zakaj zaspal je Miha prvi.
In ko se je Jernej hotel prepirati, pa je — najbrže ne¬
pričakovano — ostal brez nasprotnika, in se je dolgočasil.
Tedaj pa je lahko posegel po britvi iz dveh vzrokov;
prvič zato, da dobi opravka, drugič zato, da podraži
svojega tovariša. Tako se je lahko zgodilo, če . . . ej,
kajpada, le tedaj, če je imel Jernej britev pri sebi. Oj
preklicani klopčič v možganih! Mota se, mota se, vse
je zamotano. Jernej se sploh nikoli ni bril; kako naj bi
torej vlačil tako orodje s sabo, on, sovražnik vsega ne¬
potrebnega? Kvečjemu če bi bil našel britev v gozdu.
Ali kdo je še izgubil britev v gozdu? In kako bi se
Jernej higienično tako spozabil? In kdo naj bi ga bil
nenadoma naučil Figarove umetnosti? Eh, Miha, pamet,
pamet! Zavozlano je, če ne moreš razvozlati, pa presekaj!

In Miha Strmač je zbudil tovariša. Bilo je trdo
delo. Ko je bil Miha izčrpal že vse svoje metode, je
nekaj zaklelo: Proklete sitnobe! In nato so se odprle
strmeče oči.

Miha je hotel kratkomalo vprašati Jerneja, če ni
bil snoči še kosmat. Vprašanje pa mu je zamrlo na je¬
ziku. Zaspanec se je, naslonjen na komolec, nekoliko
vzravnal, buljil Strmaču v obraz, dvigal obrvi, in napo¬
sled vprašal bolj jezno nego radovedno:

„Kdo pa ste? Kaj pa hočete? Kdo Vas je klical?"

To je bil Jernejev glas in ni bil njegov. Gladek
je bil, kakor da ni grla opraskal ne alkohol ne nikotin.
Ali kaj! Z Jernejem Pertinčarjem sta bila včeraj ves
dan skupaj, kopala sta se skupaj, počivala sta skupaj
■n prepirati sta se hotela — kdo drugi bi mogel biti
zdaj na Jernejevem mestu? Uganke so pač vmes, ali
razlaga že pride.

»Obleci se rajši, obleci, potem imaš še dosti časa
za svoje burke."

Več ni mogel Miha povedati. Iz tovariševih oči
se je zabliskalo in nato je zagrmelo iz njegovih ust:

„Ne spominjam se, velecenjeni stari gospod, kdaj
sva skupaj krave pasla, ne kdaj sva pila bratovščino,
vem pa, da dobro vzgojeni ljudje ne motijo človeka,

19

2

še preden je dovršil jutranjo toaleto. Oblekel se bom
po svojem spoznanju in po svoji potrebi, ne pa na Vaš
ukaz. Kadar se mi bo ljubilo uganjati burke, pa tudi
ne predložim Vašemu Blagorodju kolkovane prošnje."

„0 jejmene!" se je Miha poizkušal nasmejati, ne
da bi se mu bilo prav posrečilo, „kaj smo res tako
slabe volje? Saj sem tudi jaz prespal vso noč pod ne¬
beškim šotorom, pa se vejidar ne vedem tako kani¬
balsko. O, Jernej, Jernej! Če misliš, da je to duhovito,
bi moral sklepati, da so ti možgani prezebli."

„Jernej? Jernej?" se je režal golobradec s takim
odkritosrčno začudenim in iskreno srditim izrazom, da
je bil Miha ob vse duševno ravnovesje. „Kje je tukaj
kakšen Jernej? Kdo je Jernej?"

Miha Strmač se je opotekel. Zdelo se mu je, da
je nastal potres. Roke so mu zakrilile po zraku, kakor
da se morajo oprijeti česa, pa niso našle ničesar. Potem
je začel z vsemi desetimi prsti stiskati glavo.

„Zdaj . . . jaz sem vendar upokojeni finančni ko¬
misar Miha Strmač," je jecljal. „Saj sem vendar Miha
Strmač?"

„Kaj to mene briga?" je zarohnel oni.

„No, vsekakor! Ce ti nisi Jernej Pertinčar, tedaj
tudi jaz nisem Miha Strmač."

„Bodite zaradi mene Absalon Jeroboamovič Jafe-
tinski. Če sami ne veste, kdo da ste ..."

„Torej me ne spoznaš?" je strahoma hitel Miha.
„Sem se li tudi jaz tako izpremenil preko noči? Ti —
ti si se namreč — silno izpremenil."

„Kdo se je izpremenil? Zdi se mi, da se je le
Vam nekaj izpremenilo pod streho. Iz katere blaznice
ste pa ušli? To mi povejte in potem počakajte, da se
oblečem, pa storim delo usmiljenja in Vas povedem
nazaj v gostoljubni dom mrzlih curkov, brona in železnih
ograj."

Mihi se je v duši utrjevala vera, da je res bolan.
Potil se je kakor v parni kopeli, dasi je bilo jutro
hladno, srce mu je nepravilno utripalo, dihanje mu je
bilo težko. Vendar pa se je nekaj v njem borilo proti
bolezni in proti priznanju tega stanja. „Saj ni res! Saj
ni res!" je šepetal prijazen glas; „saj si Miha Strmač;

20

samega sebe pač poznaš." Za skrajno potrebo mu je
to dalo nekaj poguma, pa je dejal, ne baš krepko, a
vendar še precej glasno:

„Res je, da si obrit in da se ti je glas izgladil.
A po mojem preudarku moraš biti Jernej Pertinčar,
ker ne more biti drugače."

„Ta je pa lepa!" je zdaj zabobnelo. „Ne more
biti drugače! Norcem se ne dam krstiti, velespošto¬
vani gospod! Sicer me najbrže ne razumete, toda ker
sem olikan človek, Vam povem, da sem filozof Zorko
Jezerski, da znam okretno sukati sabljo, točno streljati
in Vas uljudno vabim, da me pustite samega. Toliko
pameti še imate, da boste vedeli, kako se to stori."

Miha Strmač ni zinil besedice več. Zmajal je z
glavo, obrnil se je in počasi odkorakal. Kaj pa bi?
Zgodilo se je nekaj zagonetnega, neumevnega, nenarav¬
nega. Edino, kar si more za ta trenotek rešiti, je zavest,
da je vendar pravi Miha Strmač. Vsekakor pa mora kmalu
priti do ogledala, da se prepriča, koliko je njegov da¬
našnji obraz podoben včerajšnjemu, zakaj slutiti je, da
so po noči delovale kakšne čarovniške moči. Nekaj
se je zgodilo, kar se ne da razlagati z naravnimi za¬
koni, udejstvovala se je romantika . . .

Zorko Jezerski je gledal za odhajajočim umirov-
ljencem in se porogljivo smehljal.

Kakšna čudna bitja nosi potrpežljiva mati zemlja!
Visoko vihte prapor napredka, a ta simbol se ironično
roga reformatorju vsega sveta, vsega življenja, le ne
samega sebe. Pri konjih, kravah, ovcah, kozah, kurah
gleda ubogi domišljavi človek na pleme, rože in klinčke
oplemenjuje in zboljšava, ali na misel mu ne prihaja,
da bi bila stroga, smotrena izbera predvsem potrebna
zanj, ki hoče vladati nad vsemi drugimi bitji.

Hm, torej Miha Strmač . . .! Miha Strmač? Tako
se je sam imenoval stari gospod.

In Zorko Jezerski gleda za njim škodoželjno, kakor
za človekom, ki se je mogočno prevaril, blamiral ali
kaj! gleda in dobro se mu zdi, pa ne ve prav, zakaj.

Gospod Strmač je izginil. Zorko je urno skočil
na noge, se okopal v jezeru, oblekel in pogledal na
uro. Osem!

21

Aj, aj, to se pravi krasti Bogu čas. Tako to ne
pojde, bratec; kam pa prideš? Ce izgubiš vsak dan to¬
liko brez ur prida, boš nenadoma star, pa boš lahko stokal
med Saharo svojega življenja. Saj nisi neumen fantič,
ki misli, da naj človek, če je mlad, živi tja v en dan . . .

S tem koristnim opominom v glavi jo je Zorko
Jezerski mahnil do postaje.

Spotoma mu je oko zakrožilo po krajini in brzo¬
javilo možganom, da je krasen dan in krasen kraj in
krasna pot. Visoko v zraku je pritrjeval škrjanec. Ob
levi se je vzpenjal gozd, ves zelen in dišeč, ob desni
je šumel potok veselo popotno pesem. V malem tol-
munčku so se ustavljali valčki in zaplesali poskočni kolo,
preden so nadaljevali svojo pot: „Saj še pridemo do
cilja! Ta nam ne uide, a škoda bi bila vsake zabavice,
ki bi jo zamudili spotoma. V malem zalivu je strmela
z mahom obrasla skala navpik, valčki pa so radovedno
smukali okoli nje in jo ogledovali od vseh strani: »Po¬
glejmo zdaj, kar moremo videti zdaj, zakaj navzgor ne
bomo tekli." Ko so si jo dobro ogledali, so pohiteli
dalje.

Zorko Jezerski pa je premišljal: Prirodoslovje.
Znanost naše dobe. Znanost resnice. Brezmejno polje!
Tukaj te čaka delo, ki obeta bogate uspehe; tukaj va¬
bijo visoke naloge ponosne duhove, vabijo tudi tebe,
Zorko, ki nosiš v sebi najglobokejše, najstrastnejše hre¬
penenje po spoznanju. Se je življenje uganka, in še ni
vstal človek, ki bi jo bil rešil. Hiti, Zorko, da izpo¬
polniš svoje znanje, svoje orodje, vsa svoja pomagala,
in potem na delo, na delo!

Ssss ššš sss . . . je šumelo izmed košatih vej, ki
so se vzpenjale preko pota, svetlozelene, temnozelene,
tupatam rumenkasto- rdečkasto bojne. Veter je popi-
haval in igral na velikanskem inštrumentu, ki mu ga je
pripravila priroda; od nekod pa so skrivnostno donele
besede, ki jih je spremljala ona glasba: »Glej, popotnik,
to lepoto v solnčnem blišču in uživaj jo, ko si mlad!"

Zorko je zamahnil, kakor da hoče prepoditi roj
mušic, plešočih okrog njegove glave. Preganjal pa je
le vsiljivo zapeljivost. »Slišim, slišim sirenske glasove.
Pa pamet v glavo! Ves dan izgubiš zaradi brezuspešne

22

zabave. Pojdi na postajo. Zvečer si lahko na Dunaju,
jutri začneš z delom."

Pospešil je korake, dasi ni mogel zamuditi na
kolodvor. Bilo mu je, kakor da mora uiti sili, ki ga je
mamila.

Potok se je zaganjal v žago z močnim bobnenjem,
pojoč slavo svoje moči, vmes pa je pošumeval hudo¬
mušne okrogle, češ, nekaj dela in nekaj zabave, nekaj
resnobe in nekaj šale, vsega nekaj, pa bo prav. Žaga
je enakomerno hreščala, ko je rezala les, a ko je hitela
gor in dol, gor in dol, je skladala tistih par glasov,
kar jih je imela, v pesemco . . .

»To je atavizem človeka, ki je podedoval nag-
nenje za lenobo in nesmotreno zapravljanje časa od
svojih prapradedov. Tudi v tebi se oglaša, Zorko, pa
te vara z utvarami v očeh in ušesih. Premagati jih
moraš, da prideš navzgor."

Onkraj mostu, ko so bile hišice že za njim in se
je pot zopet obrnila v gozd, ga je nenadoma pozdravil
neznanec, ki se je vzel kdove odkod.

„Dobro jutro, gospod Jezerski. Kam se Vam pa
tako mudi?"

„Dobro jutro! Na postajo."

„Ej, za to ne bi bilo take sile. Kolodvor stoji že
dolgo, pa bo jutri pojutršnjem še tam, kjer je danes."

Jezerski ga je pogledal. Zdelo se mu je, da je v
sanjah nekoč videl podoben obraz, ali pameten človek
ne išče spomina v takih sferah.

»Oprostite, ne spominjam se, da bi bil že kdaj
imel čast ..."

„Nič do tega," je malomarno odgovoril neznanec,
»kdo pa bi prenašal življenje, če ne bi včasi pomagala
pozabljivost? Poznala sva se in jaz se slučajno še spo¬
minjam. Takoj ste mi bili všeč . . .“

„To je zelo laskavo. Toda . . .“

»Študirat hitite, kajneda?"

»Kdo Vam je to povedal?"

Zorko se je zavzel. Hitela je njegova misel, beseda
je pa ni razodela nikomur. Neznanec je pomežiknil:

v „Sami ste mi to povedali, pa se ne spominjate
več. Študirat, študirat se Vam mudi. Ali verjemite mi,

23

da ne zamudite prav nič, ako se zarijete štiriindvajset
ur pozneje med svoje knjige. Dan je tako lep, zrak
tako svež in tako zdrav, da bi se ga moral človek na¬
užiti, zakaj zdi se mi, da se kmalu izpremeni vreme.
Na Dunaju pa sploh ne boste dihali tako blagoslovlje¬
nega čistega vzduha."

„Res ne vem, zakaj mi to pripovedujete, gospod."

„Rad bi Vas povabil na izprehod po teh krajih,
ki jih prav dobro poznam. Vzeli bi s sabo med stene
in knjige celo zalogo svežosti in nemara tudi nekoliko
prijetnih spominov. Pojdite z menoj — v gozd, na hrib
lepote Vam pokažem, ki jih še ne poznate in stavim,
da ne pozabite kmalu nanje."

„Ce Vas poslušam, Vas lahko hitro presodim. Ob
prvi stezi okrenete na levo ali desno, če je tam kaj
zapelo, kar vabi Vaše uho. Tako pa ne pride človek
nikamor. Trden ^smoter je treba imeti in ta mora biti
življenju zakon. Ze sem preveč grešil, da sem Vas tako
dolgo poslušal. Zdaj moram resnično hiteti, da ne za¬
mudim vlaka. Zdravstvujte! Pa brez zamere, gospod!"

Jezerski se je požuril. Za njim je neznanec še za¬
klical v slovo:

„Nič niste grešili, gospod Zorko Jezerski. Nemara
grešite zdaj, ko hitite od mene. Toda Vaša glava, Vaš
svet."

Jezerski se je v naglici ozrl, ali neznanca ni bilo
nikjer več. Izginil je, kakor da ga je pogoltnila zemlja.
Zorko je prišel ves upehan na kolodvor. Jedva da je
še mogel kupiti listek. Hitro je skočil v vagon, kjer se
je moral zadovoljiti s slabim prostorom. Zapiskalo je,
zažvižgalo, stroj je potegnil, vlak je odsopihal.

V.

Jezerski se je na Dunaju z brezprimerno vnemo
poglobil v študije. Učil se je tako lahko, da so se pro¬
fesorji čudili in ga smatrali za fenomen. Ob vsej res¬
nobi, s katero se je posvetil svojemu delu, so se mu
nauki včasi zdeli igrača. Tako mu je bilo, kakor da

24

je vse le obujanje spomina, kjer je že iz starih časov
shranjeno, kar sliši na predavanjih, kar čita v knjigah.
V laboratoriju so mu šli najbolj zamotani eksperimenti
izpod rok, kakor da ponavlja, kar je delal vsaki dan.
Težki problemi, ki so druge dijake odganjali od dela,
so mu bili jasni prvi hip.

Življenja svojih tovarišev se Zorko ni udeleževal.
Med njimi ni imel ne prijateljev, ne sovražnikov. Ne¬
koliko intimnejši je bil le z Zdenkom Povodnikom, dasi
je bil ta znatno starejši od njega. Med „stare bajte"
ga pravzaprav ni bilo šteti. Prišel je pozno na vse¬
učilišče in nihče ni natančno vedel, zakaj. Z Jezerskim
se je slučajno seznanil v knjižnici, ko sta se oba zani¬
mala za neko redko, od drugih dijakov dosledno pre¬
zirano knjigo. V pomenku sta spoznala, da imata v
marsičem enako nagnjenje, pa sta se potem tudi vza¬
jemno posečala.

Jezerski je imel prijazno sobo na robu šestnajstega
okraja. Pred okni se je širila še nezazidana plan in če
se je nekoliko nagnil, je lahko videl gozd. Včasi je
šel peš v mesto ali pa domov. Toliko gibanja si je
po resnem premisleku moral privoščiti.

Neko soboto je bil zopet Povodnik pri njem.

„Veš, kaj sem sklenil?" je pravil Jezerski. „Vpišem
se na pravno fakulteto."

Zdenko se je začudil.

„Kaj ti preseda prirodoznanstvo ?“ je vprašal.
»Mislil sem, da si z dušo in telesom v tej vedi."

„Sem, sem. Toda greh se mi zdi, da se le igram.
Doslej še nisem naletel na nobeno težavo. Dobro vem,
da pridejo še velike uganke, prav tiste, zaradi katerih
sem si izbral to znanost. Ali ker nisem otrok, ne pri¬
čakujem čudežev. Treba je najprej zbrati vse, kar je
znano, potem se lahko prodira v neznano. To nabiranje
sem tako pospešil, da si nimam kaj očitati.' Strog sodnik
sem sam sebi. Vse sem preudaril, pa prihajam do za¬
ključka, da ne morem storiti v tej smeri več nego sem
storil. Brez domišljavosti lahko pravim, da mi ne bodo
mogli v dveh, treh letih profesorji nič več povedati.
Preostaja mi časa. Kako naj ga porabim v prid?"

25

Zdenko je odprl okno in si prižgal cigareto. Od¬
pihal je nekoliko dimov, potem je sedel.

„Veš kaj ? Po mojem ti nič ni treba juristarije.
Naša stroka je že toliko vredna, da je človek lahko za¬
dovoljen s tem, kar mu pove. Vrhutega imaš še svoje
jezike. Kaj pa bi še več? Za samo študiranje vendar
nisi rojen."

„Za kaj pa sem rojen?" se je porogal Jezerski.

„Za življenje — bi dejal," je odgovoril Povodnik.
„Tudi spoznavanje je del življenja, toda le del."

„Kajpada, študentovsko življenje, to je nekaj ce¬
lega! Te bolezni še nisem opazil na tebi."

„Na meni še marsičesa nisi opazil. Za svetnika
me ne smeš imeti. Študentovsko življenje ni moj ideal,
tvoje samotarstvo in tvoje zamotavanje v znanosti pa
tudi ne. Kavarna in gostilna ni vrhunec užitkov, ali
včasi kakšna urica tudi v takem lokalu ne škoduje. In
če mladi ljudje semtertja malo pokrokajo, ne bo za¬
radi tega potresa. Ti si pa pameten in se imaš toliko
v oblasti, da se ti ne bi bilo treba bati posledic, ki
tepo slabiče."

„Ti bi me resno hotel zvabiti v tako plitvo, ne T
spametno življenje, ki poraja le kes in pokoro, če ne
ugonobi človeka tako, da je naposled še za kes in po¬
koro nesposoben?"

„Eh, pojdi, pojdi! Kakšen starec pa si ti? Kesal
se boš, če zapraviš svojo mladost; in pokoril se boš,
ko spoznaš, da si star in da nikdar nisi bil mlad. Pusti
danes knjige in znanstvene brige in skrbi za stara leta,
pa pojdiva rajše malo v gozd, zvečer pa v opero. Po¬
misli, kakšen srečen slučaj! Don Juan se poje, pa imam
dva listka."

„ „Don Juan ... kaj bi mi to ? Opera mi ne uide.
Ce ostanem živ, bom še lahko poslušal Mozarta in
Gounda, Wagnerja in Leoncavalla."

„Skoraj da imaš prav. Le na to si pozabil, da ga
najbrže nikdar v življenju ne boš poslušal tako kakor
nocoj. In če ti ne uide Don Juan, ti tudi ne uidejo
skrivnosti miocena, pliscena in pleistocena. Kdo vraga
pa je še videl, da je človek tvoje mladosti tak mizan¬
trop in puščavnik?"

26

Jezerski se je zagledal v svetel kolobarček na
steni, ki ga je tam naslikal solnčni žarek. Nekaj je pre¬
mišljal, naposled je zamrmral kakor proti svoji volji:

»Čudno!... Čudno!"

„Kaj pa je čudnega?" je vprašal Povodnik brez;
posebne radovednosti.

»Kadar tako-le govoriš, se moram nehote spo¬
minjati nekega neznanca, ki me je ustavljal, ko sem
hitel na postajo, da se odpeljem na Dunaj."

»Da, pravil si mi. Dobro se spominjam."

»Pravzaprav je bilo le škoda, da nisem slušal
onega čudaka."

»Glej, glej!"

»Kdo pa naj bi bil slutil?"

»Zal ti je torej vendar, da nisi zapravil dneva."

»Eh, kaj ti veš! Tisti dan ne bi bil zapravljen,
ce bi bil šel z neznancem."

»Zaradi onih kosti?"

Jezerski je obrnil glavo hitreje, nego se menjajo
kinematografske slike, in pogledal tovariša kakor po¬
osebljen vprašaj.

»Kaj pa veš o tem ? Saj ti nisem pripovedoval

tega."

»Prijatelj, če bi smel vedeti absolutno le to, kar
mi ti poveš, bi bilo moje suženjstvo preveliko. Kaj pa
se ti zdi tako čudovito? V doslej neznani jami je našel
kosti velikega saurusa, tako imenitno ohranjene, da se
bo lahko sestavila vsa žival."

»Da. Ali . . . kdo ti pravi, da je to našel moj
neznanec ?

»Tega mi ni pravil nihče. Le zdi se mi tako, in
najbrže me ne vara instinkt. Na vsak način jih je moral
najti, kdor se je tisti dan klatil tam. In če bi se bil ti
spajdašil s svojim neznancem, bi bil nemara ti našel
jamo in^ okostje."

»Čudno! . . . Čudno!"

»Ze zopet? Včasi sem mislil, da se sploh ne znaš
čuditi."

»Meni roji po glavi misel, ti jo pa izrekaš z be¬
sedami. Ko sem čital poročilo o oni najdbi, me je takoj

27

izpreletelo: To je bil moj neznanec! In jaz bi bil lahko
našel dragocene ostanke!"

„E — da. Ali zdaj je, kar je. Zakaj nisi šel z
možem? Saj te je vabil dovolj."

Jezerski se je zagledal v Povodnika. Dolgo mu je
zrl v oči, potem je zmajal z glavo:

„V nečem me živahno spominjaš onega neznanca,
pa se trudim zaman, da bi našel podobnost."

„Podobnost med menoj in tvojim Gorenjcem ?. . .
To je asociacija misli in nič drugega ne. Vidiš, tudi
tako realen človek se nima vedno popolnoma v oblasti.
To iztikanje po podobnosti prihaja le odtod, da se v
mislih neprenehoma vračaš v Belo Peč in se jeziš."

„Ne. Prvi trenotek me je res premagalo, toda
zdaj ni govora o jezi. Saj bi bilo zelo lepo, če bi bil
našel ono okostje, in zame bi bilo veliko vredno. Toda
bil bi slučaj; življenje pa mora imeti jasno začrtano pot
in se ne sme zanašati na slepo srečo."

Povodnik je hotel odgovoriti in je imel že hudo¬
mušen dovtip na jeziku. Ali ta hip so se odprla vrata
in gospodična Lora, hčerka Zorkove gospodinje, se je
pojavila s kavo. Povodnik ji je hitel pomagat, ker je
imela roke tako polne, da ni mogla niti zapreti vrat
za sabo. Dekle se mu je zahvalilo z ljubeznjivim smeh¬
ljajem, Povodnik pa je vendar opazil, da so njene oči
bolj iskale Zorkov pogled, in ko ga je trenotek ujela,
je zardela kakor oblak, če ga zadenejo žarki zahaja¬
jočega solnca. Naglo se je zopet obrnila k gostu in
dejala:

„Tako sem nerodna! Malo da nisem polila prta."

Zdenko pa je vedel, da je bil to le izgovor za
izdajalsko rdečico. Toda njene zadrege ni hotel pove¬
čavah, in je odvrnil:

„Malo nerodnosti se itak poda lepim mladim da¬
mam. Veliko je pa ni bilo, ko ni na prtu niti ene kap¬
ljice. Vaš strah je bil večji od vzroka."

Dekle ga je hvaležno pogledalo, češ, lepo je od
tebe, da mi verjameš. Bila je prepričana, da ni suma
v njegovem srcu. Medtem ko je razpostavljala posodo,
mešala kavo z mlekom in pokrivala melanžo z gosto

28

smetano, je nagnila pogovor na vreme in ga hvalila.
Povodnik ji je važno prikimaval.

„Saj je tudi že čas. Za moje potrebe je bilo dežja
že več kakor dosti."

»Kajneda, kajneda, gospod Povodnik," se je raz¬
vnemala Lora. »Vse tedne je bilo treba prečepeti doma.
Zdaj nam plačuje nebo odškodnino."

Zopet je pogledala Zorka. Povodnik je natančno'
opažal, da ji je oko proti njeni volji uhajalo tja. Je¬
zerski se je držal čudno kislo.

»Aha,“ je malo zbodel Povodnik, »solnce je zbu¬
dilo hrepenenje."

In zopet je bilo dekle rdeče kakor mak.

»Hrepenenje, pravite?"

»Seveda. Hrepenenje po prirodi, po gozdni senci,
po ozki stezi preko osojnega travnika, po ptičjem kon¬
certu ..."

»O, da, da!" je vzkliknila Lora, in zdaj ji je bil'
glas prost, oči pa velike in žareče. »Zdi se mi, da se
mora človek izsušiti, če ne pride včasi ven, tja, kjer ni
nič več mesta. Večno čepeč tukaj med zidovi in po¬
žirajoč prah, bi se moral izpremeniti v mumijo."

»Slišiš, prijatelj?" je dregnil Jezerskega. »Kakor
kakšen faraon v piramidi postaneš. Par dni me bodo
zadrževali opravki, a ko pridem zopet, me sprejme go¬
spodična Lora vsa zmedena, vsa žalostna, pa poreče:
,Nič ne vem, kaj je z našim prijateljem; odkar ste bili
zadnjič pri nas, se ni ganil iz sobe in menda niti izza
pisalne mize. Tam sedi, pa študira, študira, študira, ne
vidi nič, ne sliši nič, ne pravi nič ...‘ Meni se zazdi
čudno, stopim v tvojo sobo, pogledam, obstrmim: ,Go¬
spodična Lora, prijatelj Zorko je mumija/"

Nasmejal se je, da so žvenketale šipe; Jezerski
pa je nakremžil obraz.

»Tvoja procedura je preklicano enostavna. V starem
Egiptu bi ti jo bili drago plačali, dandanes pa ne moreš
upati na dobro kupčijo. Nimam volje, da bi ustregel
tvoji ljubeznivi želji, ker ne opravi mumificiran študent
niti toliko dela, kolikor pijan študent."

29

Neskončno rad bi se bil tudi on nasmejal, toda
mišice niso hotele ubogati povelja.

Tovariša sta popila kavo, gospodična Lora je spra¬
vila posodo in se poslovila.

„Lepo dekle, pri moji veri!“ je vzkliknil Povodnik.

Jezerski je molčal in stiskal ustnice, kakor iz strahu,
da bi mu po sili ne ušla beseda.

„In rada te gleda," je nadaljeval Zdenko.

Jezerski se je v mukah obrnil k oknu. Pod lo¬
banjo ga je peklo, kakor da so mu bili možgani po¬
suti z žerjavico, srce mu je nepravilno utripalo in čez
prsi ga je telovnik tako stiskal, da se je moral odpeti.

Zdenko je vedel, ali pa vsaj slutil, kaj se godi v
njem. Stopil je za njim in ga potrepal po rami.
v  „Kaj pa je hudega, če te ima lepa deklica rada?
Ce bi ti bila zoprna, bi se pač lahko rešil. Na Dunaju
je stanovanj za dijake toliko, da ne bi bilo zadrege,
če bi prihrumelo vse slovensko študentovstvo in še ne¬
koliko drugega povrh iskat učenosti in modrosti v ce¬
sarski prestolici. Toda kaj bi ti bila zoprna? Priznaj
vendar, da ti je všeč."

Počasi se je Zorko obrnil in pogledal tovarišu

v oči.

„Nič ti ne tajim, če si že opazil", je rekel. „Tre-
notek je bil, ko sem izgubil oblast nad seboj, pa me je
prijelo kakor katerega si bodi mladeniča." „Hipoma
sem ugledal vso njeno lepoto in občutil čar njene
ljubezni."

„Cemu pa je tedaj treba trpinčenja?" je vprašal
Povodnik. „Veliko slučajev nesrečne ljubezni poznam,
toda tukaj ne najdem ne enega onih elementov, iz ka¬
terih se sestavlja."

»Nesrečna ljubezen!" je oni srdito zaklical. „Kdo
govori o nesrečni ljubezni? Nesreča je v tem, da je
sploh ljubezen, ko je ne bi smelo biti."

„Temu ni dorasel moj razum."

„Kaj bi meni ljubezen? Si li že kaj pomislil, kaj
lahko nastane iz nje? Težko pač ni uganiti njenih
vsakovrstnih posledic. Moja naloga je študij."

30

»Dragi moj, to se mi zde nekoliko prezrele misli.
Tvoja naloga! Od kdaj pa se je življenje tako stegnilo,
da bi mogel reči: Po tejle ozki črti ga povedem ali
poženem? Kdaj pa so vse njegove barve utonile v eni
sami? Študij je moja naloga! Vraga! Ko te je vrglo
v življenje, ti je bilo ukazano: Živi! Dobil si sposob¬
nosti za nauk, poleg njih imaš pa še celo zbirko drugih,
pač ne zato, da jih umoriš s študijem."

„To je zopet pesem, ki jo dobro poznam, pa
nima moči do mojih ušes."

„Kaj pa storiš s svojo ljubeznijo?"

»Kaj bi storil? Premagam jo, da me ne bo ovi¬
rala. Če sem bil že toliko nepreviden, da nisem za¬
pahnil vrat tisti hip, ko se je pojavila, bom toliko pa¬
meten, da jo spodim, dokler je še čas."

„Pa si prepričan, da imaš toliko moči?"

„Nič ne skrbi! Dovolj je, da hočem."

„Ne zameri, če nisem tako trdno uverjen. Pravijo,
da se ljubezen zaveda svoje suverenosti, pa se zato
bore malo zmeni za našo voljo. Ne misliš li, da bi te
lahko zapletla v boje in pogoltnila več tvojih moči,
kakor če se ji vdaš?"

„Prav rad verjamem, da imaš dobre namene, ali
najbrže ne razumeš teh reči. Le zanesi se name, pa
spoznaš, da vem več o življenju, nego mi prisojaš, ker
mi neprenehoma šteješ leta."

„Dobro. Ali če se ne motim, si mi nekdaj raz¬
lagal svoje visoke smotre. Zaupal si mi celo svojo nado,
da razkriješ bistvo življenja. Nisem se ti rogal. Ne
rogam se ti, dasi je to ideja Luciferja. Toda po moji
pameti mora živeti, kdor hoče spoznati življenje. In pla¬
čevati mu mora cene spoznavanj."

„Dosti, dragi moj, dosti. Tvoje teorije so tako
stare, da bi me bilo sram, če jih ne bi poznal. Ali
to so nauki udobnih ljudi, ne pa zakoni 'za človeka,
sledečega smotru, ki ga je spoznal in si ga izbral. Po
tvojih svetih bi moral razblinjati moči, ko je treba, da
jih koncentriram."

»Kako pa jih misliš obnavljati in nadomeščati?
Ce roka nič ne dela, zakržljavi in je naposled le še

31

neroden privesek. Ce dela preveč, se pa zmuči in
otrpne."

Jezerski je vzklonil glavo in začel z dolgimi, trdimi
koraki hoditi po diagonali sobe gorindol.

„To je kakor zarota. Od vseh strani me napadate.
Vsak ima svoj način, vsi pa enak namen. Kaj vam je
moje delo na poti? Ali je to zavist? Ali sovraštvo do
neenakega?"

„V meni je prijateljstvo, nič drugega. Ce bi te
ne maral, bi ti prigovarjal, da zlezi še bolj sam vase
in se zarij v svoje študije, ker bi vedel, da jih tedaj
na vekomaj ne dovršiš; ker pa nisem ne tvoj sovražnik,
ne tvoj tekmec, ampak ti želim največji uspeh, mi je
žal, da hočeš po sili biti ličinka."

»Uspeha mi želiš!" je vzkliknil Jezerski, in bilo
je, kakor da zveni tajna bol v njegovem glasu. „Take
moči nimam, da bi zaprl vsa vrata svoje duše tisočerim
vtiskom, ki silijo vanjo; le toliko moči imam, da pre¬
magujem njih sugestijo. To mora biti, če hočem priti
do cilja. Tega najbrže tudi ti ne razumeš. Meni pa je,
kakor da sem že enkrat živel in se kesal za izgubljene
ure in minute, ko sem prepozno spoznal, da se ne
vrne nobena zapravljena sekunda. Ta živa zavest je
moja opora; ne trudi se, da jo omaješ."

Med govorom se je Zorko ustavil in je gledal
proč. Sele sedaj se je obrnil in Povodnik je videl iz¬
mučeni obraz, razoran in siv, udrte oči in drgetajoče
nosnice. Pljuča so morala naporno loviti zrak in šiloma
širiti kakor z obročem okovane prsi. Povodniku se je
zasmilil tovariš. Toda že je zmagovala eneržija. Tilnik
se je vzravnal, obrvi sta se zbližali, ^oči so se temno
zalesketale in lica je pobarvala kri. Železna odločnost
se je izražala v pogledih.

Zdenko je skomizgnil.

„Lorka je hrepenela po gozdu," je dejal, „pa bo
morala ostati doma. Zakaj jaz ti je ne odpeljem. In če
bi šla z mano, saj bi ne videla ne listnega zelenja ne
solnca ne migajočih senc. Sam pojdem. Pa zdravstvuj!“

Jezerski mu je stisnil roko in Povodnik se je
poslovil.

32

VI.

Črni oblaki so se podili po nebu in v nepravilnih
robih menjavali smer, zakaj veter je bil ves vrtoglav in
je vlekel zdaj od juga, zdaj od zapada, včasi v dolgih,
počasnih vzdihih, včasi v kratkih besnih sunkih. Dež
je zabobnal po šipah, kakor da jih hoče razbiti, pa je
nenadoma prenehal. Zatulilo je okrog dimnikov, pa je
hipoma utihnilo, da je bilo človeka bolj strah tega
miru kakor divjanja; a že je zabrlizgalo med brzojavnimi
žicami in stene so se stresle, kakor da so se zganile
podzemeljske sile. Tema je legla v sobo, da ni bilo
mogoče razločiti črk.

Nevoljen je Zorko porinil knjigo od sebe. Prene¬
umno! Skoraj da bi bilo treba prižgati luč. Pa itak ne
bi nič pomagalo, ko je dan sovražen učenju. Zunaj
raznaša barbarski veter smeti po cestah; pa tudi zidovi
niso dovolj gosti, da bi mu ubranili prihod v sobo.
Kar v glavo sega in razganja misli na vse strani.

Vse zaman — človek ima živce. Vsa odločnost
ne zaleže včasi nič. Divje melodije viharja komponirajo
grozno veličasten koncert in uho ga mora poslušati,
kakor da mu je ukazano. Poglobiš se v zgodovino
prava, a nenadoma zaplešejo tvoji rimski zakonodajci
divji ples, da frfotajo toge kakor krila in pajčolani
kakšne Saharet, in stroga načela se prekucujejo, mešajo
m motajo, rogajo drugo drugemu, zofismi ti kažejo osle,
ogromen plesiosaurus skoči čez mizo, povodni mož se
zareži izpod mize, tri vile se zasučejo na pandektah,
gospodična Lorka se prikloni in zasmeje:

„Prav Vam je! Zakaj niste porabili vremena, dokler
je bilo lepo!"

Ne, danes so prirodne sile močnejše. Pravo mora
počakati. Zorko ne obožuje te panoge znanosti; sam s
seboj je celo na jasnem, da pravo ni nikakršna znanost,
temveč le nekakšno duševno žonglerstvo. Z dušo in s
telesom je prirodoslovec in če bi smel slušati le svoj
nagon, bi se vse svoje življenje ne brigal za noben
kazenski zakon in za nobeno civilno postopanje. Ali
premislil je vse z zrelim razumom in spoznal:

33

3

Svoje prirodoznanstvo ljubi iz vse duše. Če bi bil
bogataš, bi se ne ganil od te znanosti. Ker nima toliko
posvetnega blaga, si ga mora pridobiti, da ga lahko
porabi za svoj glavni namen. Pameten človek se ne
sme zanašati na slepo srečo. Daši je priznana njegova
nadarjenost in pridnost, se vendar lahko zgodi, da ob¬
tiči kje na srednji šoli, kjer ne bo ne sredstev ne prave
prilike za one velike, obsežne in globoke študije, ki ga
mikajo. Pravnik pa si s trdno voljo lahko pridobi toliko
Mamonovega blaga, da mu bo omogočeno ljubljeno
delo.

Ali danes ni nič s pravom in nič s prirodoslovjem.
Ves dosedanji napredek človeštva je vendar še majhen.
Gospodar zemlje, krotilec prirode, je le še njena igrača.
Nekoliko juga in nekoliko burje v zraku — malenkost
pravzaprav za silo, ki uprizarja tajfune in ciklone kakor
gledališki mojster grom v stroju — pa ne more človek
niti svojih misli ohraniti v izbranem tiru.

Kdo je zdaj klical gospodično Lorko? V sedanjem
novem Zorkovem stanovanju ni nobene mlade dame. A
iz Ottakringa v tretji okraj je tako kakor iz Ljubljane
v Kranj. Se večja se zdi daljava, zakaj Gorenjci imajo
dosti opravkov v deželnem glavnem mestu, in v slo¬
venski metropoli je skoraj čudež, če ne srečaš v enem
dnevu vseh svojih znancev. Kaj pa ima človek iz šest¬
najstega okraja iskati v tretjem, če ni lokalni agent?

Zorko je pobegnil iz prejšnjega stanovanja. Sam
sebi že lahko prizna: Pobegnil je. Ne skrivoma kakor
tat. Bog obvaruj! Odpovedal je, kakor je predpisano,
plačal je stanovanje in se dostojno poslovil. Ali drugo
sobo bi bil dobil lahko veliko bliže. Pa se je preselil
takorekoč v tujo deželo, da bi bil kitajski zid med
njim in gospodično Lorko. Zakaj resnica je, da se je
Zorko ^zaljubil.

Ce ne bi bilo dekle imelo takih oči, bi se najbrže
ne bilo zgodilo. V njih je sanjalo nekaj neizrečnega,
in Zorko, ki ni bil sanjač, je za njih pogledi zrl v ne¬
skončne, čudovite nerealne daljave kakor pesnik, dovo¬
ljujoč svoji fantaziji, da ustvarja svetove, katerih ni.
Spoznal je nevarnost takih trenotkov. Slike iz raja opa¬
jajo. Prijetni občutki premotijo človeka. Tudi v gleda-

34

lišču ve gledalec, da je le igra, kar se godi na odru;
nekje v možganih ostane ta zavest živa, umetniki pa ga
vendar prisilijo, da čuvstvuje z njimi in se z vso dušo
udeleži namišljenega, med kulisami igranega življenja.
Ljubezen čara utvare, veš, da so utvare, pa vendar-

Pozor, prijatelj! Nekaj več modrosti ti je udelila
kdo ve katera prijazna sila. Pazi, da je ne zapraviš!
Zdaj je potrebna. Če se ti razlije po žilah strup, se ti
bo godilo kakor tisočerim drugim. Ljubezen že plete
mrežo, da te popolnoma ujame. Raztrgaj jo, dokler ni
prepozno.

Zares, brez bolečin se ni zgodilo. Zdaj je poko¬
pano; za to ni treba tajiti, da je Zorko vsak dan z
nekim zanimanjem — no, s tihim veseljem,. nemara
celo s hrepenenjem pričakoval uro, ko je hčerka gospo¬
dinje prinašala popoldnevno kavo. Njegova ura je bila
vedno točna, ali zadnjih petnajst, dvajset minut pred
južino je vsak dan pogledoval na kazalce, kakor da
ne zaupa njih pravilnosti. Kadar je odgovarjal gospodični
Lorki, je bil njegov glas trd in raskav; človek bi bil
sodil, da je hripav, in mu svetoval, naj gre k zdravniku,
ker ne bi bil vedel, da šiloma zatira mehkobo v grlu.
In kadar je dekle odšlo, je ostajalo v sobi nekaj praz¬
nega, pa se je že javljala želja, da bi bilo kmalu jutri
popoldne.

Zdravi razum se je v glavi Zorkovi vedel kakor
legitimen vladar. Vse drugo pa ga je smatralo za uzur-
patorja, ne za postavnega dediča svoje oblasti. Vnel se
je boj in padali so udarci. Konec je bil ta, da se je
Zorko preselil; zmagal je razum. Truda je bilo tudi še
potem s preganjanjem spomina, a končno so boli utonile
v pozabljenju.

Danes pa je vse zopet narobe.

. . . Treba bi bilo instrumenta, s katerim bi se
dala precizno dognati vsaka reakcija živcev na vplive
zraka, njega sestave, njega tlaka, luči, vremena, vetra .. .
Ne le reakcija živcev, ampak vse življenske funkcije bi
se morale meriti s takim aparatom.

Ne — danes ni sposobnosti. Nekaj težkega ka¬
kor železna ali svinčena plošča leže na teme in pri¬
tisne na možgansko mreno. Ni mogoče jasno misliti!

35

3 *

Pameten fant si, Zorko, pametnejši od večine
svojih tovarišev, ali če je to res prava sreča, tega
vendar ne veš gotovo. Kaj je sreča ? Ovira dela, za¬
preka napredka in razvoja. Kljub temu mora biti pri¬
jetno, če more človek brezskrbno užiti trenotek in se
brez misli na preteklost in bodočnost veseliti njegovega
darila. Bilo bi sladko, če bi bila prav ta hip Lorka
tukaj s svojimi sanjavimi očmi in s svojo toplo mladostjo,
pa bi jo objel in prižel na prsi, ona pa bi se ga okle¬
nila kakor slak močnega debla ter ga poljubila, da bi
mu ogrelo kri . . .

Luč! Luč! V tem mraku uhajajo misli, kamor jih
nihče ne pošilja . . .

Zorko prižge svetilko in zagrne okna, da ostane
sam v sobi, ločen od vsega zunanjega sveta. A pamet
se nocoj ne da več dresirati; najrajša se prilagodi zani¬
mivi študiji o čutilih os, doslej še neobjavljeni, od pro¬
fesorja Vanariona pripravljeni za prihodnji kongres, ki
pa že v korekturnem odtisku leži v Zorkovi miznici.

Da je prejel ta odtisk, to je bilo neprecenljivo za¬
upanje. Ošaben pa Jezerski ni bil zaradi tega, čeprav
je vedel, da bi si bili še drugi ljudje oblizali prste, ko
bi dosegli tako odlikovanje.

Zorko je prečital ves prvi list odtiska, sto vrst, pa
kratkomalo ni imel pojma, kaj da je čital, česa se tiče
uvod, in niti ni vedel, kje da so bile njegove misli.
Bil je kakor paglavec v šoli, ki vpričo učitelja obrača
glavo od leve počasi na desno, jo sunkoma potegne
na levo, pa zopet polagoma obrača na desno in šumno
prelistava, kakor da čita ves zamaknjen, zares pa z
vso napetostjo pripravlja bojni načrt za večerno bitko
s svojimi sošolci; leda  paglavec naposled vsaj ve, kaj
je počenjal njegov strategični duh, dočim se Zorko kakor
neumen brez uspeha vprašuje, v katerih krajih so imele
njegove misli opravka.

Treba je začeti iznova. To je opis osjega gnezda
— prilog —dejal bi, da ga je spisal poet. Vsakega lajika
mora to prijeti. Le čitaj, prijatelj, pa se zabavaj ob
šegavem humorju; še opazil ne boš, kako zabredeš v
resnost in srkaš strogo znanost namesto ljubeznive
poezije. Le čitaj, Zorko, pa se naslajaj ob živahnem

36

opisu znanih reči; nenadoma boš sredi neznanega, no¬
vega — ■— le čitaj, čitaj, čitaj — — — kaj ?

Kje so sekirice, da poješ?

V tej zatohli sobi ni mogoče jvstrajati. Zadušilo bi
človeka. Povodnika ni na Dunaju. Skoda. Z njim bi de¬
batiral, da ne bi bil čas popolnoma izgubljen.

Zorko se obleče in gre na ulico. Kam bi krenil?
Cilja ni.

Življenje brez cilja ali pa ura brez cilja — četudi
ni vseeno, je vendar zelo podobno. Ce se človek zaveda
odgovornosti, mora vsakemu trenotku določiti njegov
smoter. Pameten si dovolj, da poznaš to modro pravilo;
ali kje je ostala moč ?

Torej kamorkoli! Ne izbiraj ulic, ne oziraj se po
ljudeh, ne pazi na dež in veter. Hodi, hodi, da se
vrnejo in zbero ubegle misli. Čevlji so močni, plašč iz
gumija je gost, vode se ti ni treba bati ne od zgoraj
ne od tal.

Zorko, Zorko ! Pa misli kaj pametnega.

Treba bo napisati obljubljeni članek za „Prirodo-
slovno smotro“. Ali si pozabil ? Vidiš, zdaj si ga lahko
lepo sestaviš v glavi in ko prideš domov, sedeš za mizo,
ga spraviš na papir, ko danes itak nisi za nobeno
drugo delo. Torej —

A te nožiče, ki capljajo že ves čas pred teboj po
mokrem asfaltu, brez galoš, v visokih čeveljčkih, iz ka¬
terih se vzpenjajo tanke nogavice . ..

Zorko se je ustavil in ozrl na vse strani, kakor
da se je nenadoma zbudil. Globoko je vzdihnil. Potem
je srdito stresel glavo.

... Je li v meni danes kaj tujega?

Veter se je lovil v poštnem nabiralniku, brnel med
telefonskimi žicami, hreščal okrog prodajalniških tabel.
In okrog vogla je krenila dama z onimi noži^ami. Urno
je Zorko stopil zanjo. Prav tako^ naglo se je zopet
ustavil. Močno je butnil veter, dama se je obrnila, ker
ji je hotel odnesti klobuk. Zorko je opazil pravilno
ovalno mlado lice in zazdelo se mu je, da se smehlja
in ga gleda. Morda se ni obrnila zaradi vetra, ampak
zaradi njega. Tesneje je prijela krilo z eno roko, z

37

drugo si je popravila klobuk, pa je zopet stopala s
kratkimi, hitrimi koraki. Zorko je odšel za njo.

Zopet se je ustavila gospodična . . . kajpada, go¬
spodična . . . zopet se je ozrla, nasmehnila . . . zdaj je to
povsem razločno . . . Zorka je pogrelo in potegnilo
kakor magnet. A že je ni bilo več. Izginila je v veži.
Težka vrata so se jsaprla. In Zorka je izpreletel mraz.

Kam sedaj? Ce je anarhija v glavi, v srcu, naj pa
še noge gredo, kamor hočejo. Kar naprej . . .

Kakor da so noge razumele dovoljenje, pospešijo
korake. Oči se ne brigajo zanje, temveč begajo sem in
tja, opazijo, da se ulične svetilke karikirano zrcalijo v
lužah, pa ne pripisujejo tem fenomenom nobene važnosti,
ampak pošiljajo poglede zopet tu okrog vogla, tam na
drugi trotoar. V možganih se jim nekaj poroga: Hehe,
po ženski iztikate!

Strela švigne iz oči.

Brezobzirno prisopiha mimo avtomobil, kolo smukne
skozi lužo, umazana, blatna voda poškropi Zorka po
bradi, po nosu, po licu. Zdaj ima jeza svoj predmet.
Ali kaj bi z njim, ko je voz prevzetnosti že kdo ve
kje in morda že kolne deset drugih pobrizganih pešcev.

Zorko se ozre. Kje je pravzaprav ? V sedmem
okraju. Tukaj ni prav nič domač. Ali najkrajšo pot bi
našel odtod v Ottakring.

Gospodična Lorka stanuje tam, toda zaradi nje ni
mislil na Ottakring . . .

Saj se ob tej uri itak ne bi spodobilo hoditi v
tujo hišo.

Tako neznansko tuja pa ta hiša vendar ni. Sta¬
noval si tam in imeli so te kakor za domačega. Nihče
ti ne bo zameril, če prideš, ko ni čas za oficielne vizite.
Lorka se bo najbrže veselila.

Koliko časa je že taval po tem divjem, nesnažnem
vremenu, nevajen dolgih potov? Saj ni čudno, če je
utrujen. Ko je odšel, ni pogledal na uro. Na ulicah pa
še niso gorele svetilke. Zdaj bije deset in do doma je
še uro hoda.

Niti na misel mu ne prihaja, da so cestne železnice,
omnibusi, izvoščki, avtobusi tudi zanj. Zoprna mu je
misel na dolgo pot. Zoprna mu je misel na dom. Truden

38

je ? . . . Ne, ne. Misli ga ne ubogajo, toda fizično je
povsem krepak.

Lačen je, naravno! Gostilniški vonj mu je udaril
v nos in želodec se je spomnil na svojo pravico. Jezerski
ne zahaja rad v povsem neznane lokale, zdaj pa je go¬
stilna kakor rešilna postaja. Najfinejša ni, najslabša tudi
ne. Noge se spočijejo in misli umirijo.

Ko polaga roko na kljuko, se ustavi tuja ženska
poleg njega. Vsiljiv parfum puhti od nje.

„Dragec!“ . . . ^

Jezerski jo začuden pogleda. Opravljena je po
najnovejši modi, nekoliko je našminkana, ali ne bolj
kakor marsikatera dama iz stare palače. Le parfuma je
preveč. Sicer bi nihče ne mogel priseči, da ni kom-
tesa. Pa je demimondka . . .

„Pojdi z mano, dragec!“

Tudi šepetajoči glas je prijeten. Zorka izpreleti
vročica. Šiloma potaji vzdih. Naglo odpre vrata in od¬
hiti v gostilno.

„Natakar! Hitro jedilnik."

Resnično — malo da ni šel s poulično sireno.

„Cetrtinko dobrega belega vina."

„Prosim, pijačo naročite pri natakarici. Takoj
pride."

Tudi v tem izgubljenem svetu so velike razlike.
Nič ni res, da je vsaki na obrazu zapisano. Mnogo je
veledostojnih dam, ki bi jih po videzu prej uvrstil v to
kategorijo.

„Da, gospodična. Cetrtinko dobrega. Starega, da."

„Takoj Vam prinesem seznam pijač."

„Ni treba, gospodična. Kar kaj boljšega mi pri¬
nesite."

„Naj li izberem po svojem okusu ?“

„Da, da, prosim, gospodična?"

Sicer pa — povabila te je; to je njen poklic. Je
li bilo prav, da si ji tako žaljivo obrnil hrbet? Kaj ti
veš, kako je prišla na to pot. Ona se najbrže zaveda,
da opravlja dobro delo. Ali ti si bil nevljuden, ker si
hotel uiti sam sebi. Prišla je, kakor da je slišala tvoj
klic. Bodi zadovoljen, da te je še o pravem času po¬
svarila pamet; osornosti pa ni bilo treba.

39

Oj, Lorka . . .!

»Mislim, da boste zadovoljni, gospod ! Najboljšega
sem Vam prinesla."

»Hvala, gospodična."

»Nocoj je pust večer. Vreme je krivo. Sicer je pri
nas polno gostov, nocoj pa celo uro pred Vami ni bilo
nobenega."

Natakar prinaša naročeno večerjo in balansira
krožnike kakor žongler na produkciji. Mici je bila že
na odhodu, pa se vrne in pomaga, zopet po nepo¬
trebnem, zakaj natakar bi igraje opravil.

Oba želita Zorku dober tek, natakar izgine, škrici
fraka frfotajo za njim in poudarjajo naglico.

Mici si popravlja bluzo, kakor da je ob težkem
delu prišla v nered, pa je le premaknila steklenico in
kozarec na mizi — brez vzroka.

Zorko večerja. To je taka reč, da je pamet, razum,
izkušnja, modrost, sploh vse, kar je duševnega, brez
moči. Žival. Jesti mora. Niti Nietzschejev Ubermensch
bi ne zmagal v boju z želodcem, podedovanim in ne¬
odpravljivim.

Mici še vedno smuka okrog bližnjih miz. Prav go¬
tovo nima tam dela.

Na steni tika ura — doslej je ni slišal. V glavi
tika prav tako.

Povečerjal je.

Mici pospravlja. Z nogo se dotakne njega.

Zorko je objel Mici okrog pasu. Napol se je de¬
lala, kakor da se mu hoče izviti, napol se je pritiskala
k njemu. Okrog oči ji je podrhtaval smehljaj; tudi
njemu so se ustne nekako nategovale, ali smešek ni bil
prost in ni izražal radosti.

Kaj delaš ? je nekaj vpraševalo. Zorko je slišal
kakor v sanjah ali kakor iz velike daljave. Roka je sama
tesneje pritegnila natakarico. Ta mu je položila desnico
na glavo. Krč mu je stisnil komolce k telesu, čutil je,
da so se mu oči skalile, v ušesih mu je brnelo, nosnice
so se napenjale, kakor da se mu hoče kri pocediti iz
nosu.

Tam v kotu se je rogalo: Žival! Žival!

40

Ta trenotek je bilo, kakor da se mu je v prsih
res zganila žival s počasnimi kretnjami, trdovratna, samo-
pašna, željna in sigurna plena.

Mici je zašepetala: „Pozneje“ in se mu rahlo, a
hitro izvila. Iz sosedne sobe je prišel natakar, ona pa
je že stala pri drugi mizi in skladala prtiče. Nič se ji
ni poznalo. A Zorku je bilo, kakor da ima obraz po¬
polnoma skremžen in da se mu mora poznati razbur¬
jenost od daleč. V čudni zadregi je naročil sira in na¬
takar je odšel, kakor da ni ničesar opazil. Mici je dalje
gladila prtiče, Zorku pa so drgetali udje in želel je, da
bi se zopet privila.

Natakar je prinesel sir.

„Dolgčas je, kadar je tako prazno v gostilni," je
dejal, misleč nemara, da prežene s tem gostu dolgčas.

Zorko je prikimal. Reči ni hotel ničesar, ker je
imel občutek, da bi mu glas izdal abnormalno, skoraj
psihopatično stanje.

Natakar je vtaknil roko s prtičem v žep in po¬
gledal skozi vrata. Veter je pihnil nekoliko svežega
zraka v sobo.

„Jasni se. Hvala Bogu, zvezde se že kažejo."

Zaprl je vrata.

„Saj je že pozno," se je začudil Zorko. „Cas je
vendar minil."

„Po polževo pač," je odgovoril natakar in zazehal.
„No, zdaj pride kmalu oko postave naznanit policijsko
uro."

„Da, da. Treba se je odpraviti. Plačam. “

„Takoj,“ se je priklonil natakar, pobral posodo in
je odšel.

Ko je bil zunaj, je Mici obrnila glavo. Tiho je
šla k mizi v nasprotnem kotu; le mimogrede se je s
komolcem dotaknila Zorka in mimogrede je šepetaje
vprašala:

„Ali me hočete počakati za voglom ?“•

Zorka je dušilo. Prikimal je. Mici je že pobirala
perilo po mizah.

„Ko zapremo, pridem kmalu."

Zorku je vrelo v glavi. Natakar se je vrnil in
napravil račun. Trudil se je, da bi posnemal stanovskega

41

tovariša iz prvorednega hotela. Zorko je plačal in zdelo
se mu je potrebno dati Ganimedu obilno napitnino. Ta
se mu je dostojanstveno poklonil. Ko je gost vstal in
se napravil za odhod, mu je podržal plašč in kakor
da je blebetanje med njegovimi dolžnostmi, je dejal:

„Zdaj pač ne pride nihče več. Kar zaprli borno."

Pri vratih se je Zorko še enkrat ozrl. Mici mu je
poslala kratek, a zgovoren pogled.

Na ulici je postal. Zrak je bil vlažen, mehak in
topel. Pljuča so hlastno dihala.

Čakati ? . . . Kar domov bi šel. Kaj! Če ga ne
bo za voglom, ga ne bo.

A že je krenil na desno. Do vogla je bilo le ne¬
koliko korakov.

Nesmisel. Kaj bi čakal? Saj nje ne bo.

Zavil je za vogal in stopal počasi. Pa se je vrnil
pogledat, če so vrata že zaprta. Potem je zopet izginil
za voglom. Zeblo ga je, dasi ni bilo mraza. Nenadoma
se je hotel obrniti in pohiteti domov. Obrnil se je pač,
toda hitel ni nikamor. Prijela ga je nestrpnost.

Najpametnejše bi bilo, če ne bi prišla . . . Dolgo
se obotavlja. Nemara res ne pride. A to ne bi bilo
pošteno.

Zakaj ? Če noče, pa ne pride. Ali zdaj bi že
lahko bila tukaj. Hitro stopi na drugo stran ceste. Proč,
proč, proč od tod. Domov! Nekoliko korakov napravi,
pa se zopet počasi vrne. Krila zašume, Mici je poleg
njega, obesi se mu za rame.

„Bi li šla v kavarno?" ga vpraša, in to zveni
kakor da mora biti tako.

„Le pojdiva."

Odšla sta v kavarno. Ona je zgovorna. Vse je
brezpomembno, kar pripoveduje, ali o vsaki drobtini
zna toliko povedati, kakor da gre za sama svetovna
vprašanja in zgodovinske dogodke. Zorko molči. Sam
ne ve, če posluša ali ne posluša. Zdi se mu, da nič
ne misli. V glavi se mu nekaj suče kakor strojno kolo.
V ušesih mu šumi kakor znani ropot na železniški
vožnji. Vroče mu je. Mici se ga tesno oklepa.

42

VII.

Jezerski se je pripeljal dopoldne z avtomobilom
domov. Se ta mu je vozil prepočasi, dasi je šofer pri¬
segal, da krši že vse zakone in naredbe. V sobi je
takoj zaklenil vrata za seboj. S trdimi koraki je stopal
od kota do kota.

Duh človeški, reši snočnjo uganko! Povej, kaj se je
zgodilo, pa razloži, motiviraj! Kje, brate, je ostala pa¬
met, razsodnost, previdnost, volja, moč? Fej, fej, trikrat
fej! In gorje, da je to mogoče.

Bistvo življenja misliš dognati, domišljavi pritli¬
kavec? Tukaj imaš eno samo epizodo, kapljico iz oceana,
trenotek iz večnosti, pa strmiš pred zaklenjenimi durmi
in ne najdeš ne ključa, ne ključavnice. Danes veš vse,
kar se je zgodilo. Ce ne bi bilo tako zoprno, gnusno,
odurno, bi lahko sedel in spomin bi nabral od trenotka
do trenotka vse dogodke kakor jagode na trak. Ali
kaj pomeni znanje, ko je vsa stvar tako nerazumljiva.

Ogabno je. Prvič vidiš žensko, brez ljubezni, brez
zaljubljenosti, brez nagnjenja . . . ženska je, to je vse . . .
pa se človek izgubi. Živalski nagon se igra ž njim kakor
veter z velim listjem, upihne razum, pohodi vsak du¬
ševni odpor, a kakor za ironijo pusti tleti neznatno
iskrico pameti, da tupatam malo vzplamti: Kaj delaš?!
Svarilo je brezmočno, ali toliko zavesti ostaja zbujene,
da spominja človeka sredi užitka pregrehe in mu po¬
kaži še zadnje: živalsko slast.

In Lorka ? . . . Zdaj naj bi bila tu; kako bi ji po¬
gledal v oči?

Nekdo trka. Zorko se ustraši. Včerajšnji dan še
ni popolnoma premagan.

»Svobodno."

Roka pritisne na kljuko, potem zazveni glasan,
dobrodušen smeh:

»Pričakuješ li duhove z drugega sveta-, da jih
vabiš kar skozi ključavnico ?“

»Oprosti! Pozabil sem, da je zaklenjeno."

Zorko hiti odpirat. Na pragu stroji Milan Ribar.

43

„Tako torej sovražiš pregrešni svet, da se kar
zaklepaš, dasi ti ni treba ničesar skrivati! Hahaha! Če
bi kdo izmed nas grešnikov pustil človeka trkati, bi
bila stvar vsaj razumljiva. Ali ti, svečenik znanosti in
njen požrtvovalni junak, pač nimaš takih skrivnosti, da
bi jih moral zaklepati."

Zorku je pihnil mrzel veter skozi kosti. Da skrije
svojo zadrego, je ponudil gostu stol. Ribar je vrgel
klobuk in palico na posteljo, pa sedel.

„Odkod pa veš vse te zanimivosti?" je vprašal.
„In odkod si se vzel nenadoma?"

„Hvala vsem staroslovanskim bogovom," se je za-
krohotal gost, „spominjaš se torej še. Mislil sem, da
se bom moral javiti s posetnico."

Zorko se je sam čudil, da se spominja. V sanjah
se včasi prikaže popolnoma tuj človek; najbrže ga ni
na svetu, ali sanjač ga takoj pozna in ne dvomi, da
ga pozna že davno. Nekako tako je bilo z Riharjevo
prikaznijo. Došlec pa je že odgovarjal:

„Bila bi predolga istorija, če bi ti pravil, kje in
kod sem se potepal, pa te tudi gotovo ne bi zanimala.
Zdaj sem tukaj, da se pripravim na izpit. Nemara veš,
da sem posvetil svoje duševne moči vzvišeni vedi prava,
ki si jo tudi ti počastil s svojim vpisom. Učil se pač
nisem preveč, ker se mi zdi prokleto slabo gospodar¬
stvo, če trpa človek tisočere reči v glavo, le zato, da
zopet izpuhte. Zanašam se pa na svojo srečo, ki me
ni še nikdar zapustila. To je moja filozofija: Smatraj
življenje za loterijo; če imaš srečo, zadeneš pri vsakem
žrebanju, če je nimaš, ti ne pomagajo najlepše srečke."

Zorku je odleglo. Zdaj ni bilo treba več misliti
na včerajšnji dan in na zadnjo noč: v duhu je veselo
pozdravljal Milana kakor odrešenika in je poizkusil še
bolj zaplesti razgovor okrog oddaljenejših predmetov.

„Prijetna je tvoja filozofija," je dejal, „mogoče,
da se celo včasi obnese. Toda za izpit se mi zdi vendar
nezanesljiva. Brez nog vendar ne moreš hoditi; brez
peruti bi niti ptič ne letal."

„Kaj to!“ je vesel odgovoril Ribar. „Ce imam
srečo, me brez nog in peruti spečega prenese odtod v
Pariz. In izpit? Prosim te! Vsak lajik ve, da je pravo

44

zbirka, v kateri je nekoliko pametnega in logičnega,
še veliko več pa vsaki pameti nasprotnega. Sicer itak
ne bi bilo treba te znanosti, ker bi se lahko opravilo
z zdravim razumom. Pri izpitih gre torej večji del le za
to, da uganeš, kdaj je treba odgovoriti pametno, kdaj
pa neumno."

„No, za te se ni treba bati!“ se je nasmejal
Zorko, „zakaj če propadeš, lahko živiš kot humorist."

»O, ne boj se! Humor si ohranim celo tedaj, če
splavam brez vsake poškodbe med Scilo in Karibdo
do takozvanega cilja. Težko bi bilo življenje brez hu¬
morja, še težje pa pravo. Seveda ti si bolj za resnobo."

„Kaj hočeš? Humorja nimam."

„Eh, obesiti se tudi ni treba zaradi tega."

„Kdo pa pravi, da mislim na to?"

„Vidiš ga! Kdo bi to pravil? Nihče! Le jaz.
pravim, da ni treba, ker imam nekaj boljšega za te."

„Zame ?“

„Prav kakor nalašč za te. Povej mi, prosim te,
kako si zadovoljen s svojim stanovanjem?"

„0, inkvizicija? No — naj ti priznam, da nič
kaj posebno. Zelo mi je ugajalo, ko sem ga najel. Ali
na dvorišču ima klepar delavnico. Tisti dan, ko sem
ogledoval sobo, je bil pijan; dva delavca sta bila zunaj
na delu, z dvema se je pa v svojem alkoholnem raz¬
položenju tako sprl, da sta kar odšla. Zato je vladal
svet mir in jaz nisem opazil nič neprijetnega. Ali med
tem se je mož iztreznil in zdaj klepa, bije, tolče pet
ljudi s tako vnemo, da človeku odmeva v glavi. Vrhu
tega se je zadnje dni naselila učiteljica klavirja v prvo
nadstropje. Zdaj ne slišiš ničesar; toda pridi popoldne,
in če ostaneš par ur, lahko slišiš vse skale, La priere
d’ une vierge, valček iz grofa Luksemburškega, romarski
zbor iz Tannhauserja, vmes pa še vsakovrstne etudes, za
dvoje rok, za štiri roke in menda tudi še za roke in
noge."

„To je res zabavno. Zame bi bilo tako stanovanje
izvrstno. Tako bi imel vedno dober izgovor, da ne bi
mogel ostati doma."

„Ali čemu vraga pa imam potem stanovanje? Kje
pa naj študiram?"

45

„Seveda, zate je stvar že drugačna kakor zame.
In gotovo si izbiral sobo z vso previdnostjo. Ali za to
ni živ krst dovolj pameten in izkušen. Toda jaz bi ti
lahko priporočil stanovanje, kjer je skoraj nemogoče
razočaranje."

„Kje? Na pokopališču ali na luni ali v šoli?"

„Ne, prav brez šale, tam, kjer sem jaz bil zdaj."

„To je še v Evropi?"

„Da, celo ne predaleč od Dunaja. Pri knezu Pio-
reschi, v graščini Miramonte."

„Iz te šale ne izluščim jedra."

»Pravim ti, da govorim brez šale. Knez Pioreschi
išče . naslednika zame. Boljšega pač ne dobi od tebe.
Dve leti sem bil tam in slavnostno potrjujem, da sem
bil prav zadovoljen. Najbrže bi bilo tudi tebi všeč.
Fantu in dekletu bi moral tupatam pregledati naloge;
če jaz nisem čutil dela, bi ga ti še manj. Zato pa bi
imel tri sobe, popolnoma ločene, povsem zase, mirne
kakor sredi gozda, s pogledom v star park, izvrstno
postrežbo, časa v izobilju, bogato knjižnico, pa še plačo,
za katero bi se skominalo vsakemu suplentu."

Zorko je gledal kakor Tomaž, ko se mu je pri¬
kazal Zveličar.

»Zbudi me, če se mi sanja. Ali pa povej pointo
dovtipa."

»Ne, ne, dragi moj, tu ni nič dovtipov. Jaz sem
si tam prihranil denar za takse in še za marsikaj dru¬
gega, kar ne prihaja v tvoje račune. Ostal bi bil, če
ne bi bilo treba vendar enkrat končati študentovstva.
In zdaj ti moram kar priznati, da sem te že priporočil
knezu. Brez pretiravanja: Navdušenje zate, kajti toliko
resnosti, moralnosti, sploh solidnosti in vsakovrstnih
idealnih lastnosti, kolikor jih je združenih v tebi, se ne
najde izlepa v naših dekadentnih časih."

Zorko je zardel; bilo mu je, kakor da je dobil
nevidno zaušnico. Posumil je: Ribar ve kaj o snočnji
Odiseji. Ali to je bilo vendar nemogoče.

»Prišel sem torej k tebi po odvezo," je nadaljeval
gost. „Ce odkloniš, sem jaz blamiran, knez v zadregi,
ti pa tam, kjer si."

46

„Če govoriš resnico, bi moral seveda pograbiti z
obema rokama. To bi mi sijajno olajšalo študije."

„Kar piši knezu! Tukaj imaš naslov. Zdaj pa ne
zameri, da te ostavljam. Predolgo me ni bilo na Dunaju.
Treba se je odškodovati. Zbogom torej, pa veliko
sreče!“

Ribar je odšel, Zorko pa se je zamislil. Ni dvoma,
da je to čudovito ugoden slučaj. Če je resnica, kar je
govoril Povodnik — ah, ne! to ni bil Povodnik! Saj
je bil Ribar! — Če je govoril resnico, si prihrani de¬
narja in poveča svojo neodvisnost. Kako ^bo tedaj olaj¬
šano delo, koliko krajša bo pot do cilja! Skoda za vsak
izgubljen trenotek. Tako dolgo ni življenje, da bi se
smel zapravljati čas.

Jezerski je sedel in napisal ponudbo knezu. Omenil
pa je v pismu, da more sprejeti službo le tedaj, če ne
bo ovirala njegovih študij.

To delo je bilo dovršeno, ko mu je pismonoša
prinesel pismo v rdečkastem zavitku. Naslovu se je po¬
znalo, da ga je pisala nerodna roka. Zla slutnja je obšla
Zorka. Hitro je razgrnil pismo in čital:

Dragi Zorko!

Pozdravljam te in tisoč poljubov ti pošiljam.
V tebe sem se zaljubila z vso dušo. Ti nisi tak kakor
zapeljivci, ki se nič ne brigajo, če spravijo ubogo
dekle v nesrečo in sramoto. Tvojim prisegam verjamem,
ker imaš poštene oči in vem, da me imaš rad. Nocoj
imam veliko dela in te ne morem čakati, pa bom
mislila nate. Pridi v soboto popoldne, ko sem prosta.
Komaj čakam nate v hrepenenju in ti pošiljam tisoč
vročih poljubov

Tvoja ljubeča
Mici.

Zorko je planil pokonci, kakor da je treščilo.

Kaj je to? „Tvojim prisegam verjamem—!“ Kakšnim
prisegam? Saj ni bil pijan in ve, da ni izpregovoril
deset besed! Saj ga je tako žgalo in tako ga je bilo
sram, da sploh ne bi bil mogel govoriti. Kaj naj bi

47

bil prisegal, ko je ves čas trpel neizrečne muke ?
Kakšna ljubezen?!

Ali „poštene oči imaš“ — pravi. So li res oči
kaj govorile ? . . . Laž, laž! Begale so na vse strani, ne
enega mirnega pogleda ni bilo v njih. Ali dekle je či-
talo poštenost v njih. In njene besede izrekajo, da se
je zgodila lopovščina. Opazila je zadrego človeka, ki
se sramuje v dnu svoje duše, pa je ni prav razumela
in sklepa, da ta človek ni zapeljivec. In zdaj čaka
nanj . . .

To je brezdno.

Toda — ne ne! To ni mogoče. Pred Lorko je
bežal in srce mu je moralo krvaveti, da si ohrani svo¬
bodo, potrebno za njegovo delo, za cilje. Pa da bi zdaj
tako po neumnem dobil verige na roke in kroglo na
noge? To ni mogoče!

Toda — dekle ima prav. Res da ji ni ničesar ob¬
ljubil; toda ker je, molčal, si lahko misli to, kar ji je
najbolj po godu. Če bi bil pošteno ravnal, bi bil moral
reči: Nocoj, dekle, potem pa zbogom do konca večnosti!
Taka je bila njegova misel, če je sploh kaj mislil.

Pa vendar — je li smela pričakovati, kar je soditi
po tem pismu ? On je ni zapeljal. Ce bi ne bilo pre-
smešno, bi lahko dejal, da je ona njega zapeljala.

Zorko — pozor! Ne iščeš li izgovorov? Nihče te
ni silil, da greš z njo. Ko si sprejel njeno vabilo, si
moral sprejeti posledice. Pravočasno bi bil moral pre¬
misliti. Cernu pa imaš pamet v glavi ?

Pa takrat ni bilo pameti. Žival jo je ugonobila.
Vsaj v kot jo je potisnila, čisto v kot. In zdaj-

In zdaj naj bi bilo zaradi blazne ure uničeno vse
življenje, zagrajena pot, odmakneni cilji v nedogled ?
Ah! Tako bi bila kronana neumnost. Zdaj je pamet na
svojem mestu in ne bo dovolila take pogube.

Zorko je napisal poštno nakaznico, dasi je že
zjutraj pustil na Micini mizi svotico. To in pismo za
kneza je odnesel na pošto. Zavedal se je, da je tako
prav. Vendar je imel zelo neprijetne občutke in kosilo
mu ni šlo v slast.

48

VIII.

Knez Pioreschi je bil zelo zadovoljen z Zorkom,
ki se je kmalu vživel v Miramontu. Svojo nalogo je
komaj čutil. Gospodar je moral biti pravi Nabob, zakaj
za gospodično Rižo in za sina Enrika je bilo šest pro¬
fesorjev. Zorko je imel za študije več časa in prilike
nego v mestu. Njegovo znanje se je množilo kakor
plevel na rodovitni zemlji. Če bi ga bil zbiral le za iz¬
pite, bi bil že lahko vse dovršil. Čim dalje bolj se mu je
dozdevalo, da odpira predale, ki so že davno napol¬
njeni, pa so bili doslej le zaklenjeni. Hrepenel je po
novem. S svetim strahom je čakal na trenotek, ko
obogati svoj zaklad s pravim odkritjem, s spoznanjem
doslej resnično neznanega. Ali čim bolj se je polnilo
njegovo skladišče, tem daljša se mu je zdela pot.

Knez Pioreschi je rad slišal, da uspeva Zorkovo
delo, ni se pa dalje zanimal za njegove študije in njih
značaj. Sam je imel izredno krasno knjižnico, pa je na¬
bavljal zanjo vse, kar so mu priporočali profesorji. Tudi
Zorkove predloge je sprejemal brez pomisleka. Toda
sam menda ni rabil biblioteke. Imel je svoje zabave,
o katerih pa Jezerski ni veliko vedel.

Zato se je začudil, ko je nekega dne prišel knez
naravnost v njegovo stanovanje in ga povabil na souper
v večji družbi.

„Upam, da Vam žrtev ne bo pretežka. Goste
bomo imeli in če jaz ne bom prave volje, se bodo
dolgočasili. Zato bi rad, da bi mi pomagali, če bo po¬
trebno. Saj ne vem, ali bodo gospodje veliko razumeli
o tem, kar nam utegnete povedati, ker tudi niso zrastli
v atmosferi učenosti. Toda o svojih konjih je že vsak
toliko govoril, da poznamo vsako kopito. Upam, da mi
ne odrečete."

Zorko se je poklonil. Nekoliko ga je mikala doslej
neznana družba, čutil je pa tudi, da mu je sploh treba
nekoliko občevanja, da ne postane medved, ki se ne
zna vesti v družbi. Potrebna je tudi ta vaja, si je mislil,
kajti prav v nevažnih rečeh naj človek ne igra poseb¬
neža in čudaka. Kravata ni nič; ali če imajo vsi črne

49

4

kravate, si jo priveži tudi ti, ker se bodo sicer vsi po¬
gledi upirali v tvojo pentljo.

Drugi dan so prihajali raznovrstni vozovi in avto¬
mobili. Do večera so bili že vsi gosti zbrani.

Za souper je bilo pogrnjeno v srednji dvorani, ki
je Zorko dotlej še ni videl. Na eni strani so visoka
benečanska okna gledala na park in človekuje bilo,
kakor da se pred njim razgrinja neskončnost. Čez ko¬
šato drevje je pogled segal v sinjo daljavo, kjer se
nebo sklanja k zemlji. Dvorana je bila visoka; beli
marmor je podajal prostoru nekaj nepopisno mirnega.
Varčno porabljeni zlati ornamenti niso motili tega vtiska.
Vse umetnine so bile iz umetniških rok. Velika slika
na stropu je kazala Aleksandra Velikega, razsekavajočega
gordijski vozel. Na eni strani, v gaju eksotičnih rastlin,
je bila marmorna skupina: Ranjeni Mars pred Jupitrom.
Tupatam so bili razvrščeni posamezni kipi.

V salonu, ki je služil nekako za predsobje, je knez
predstavil Zorka gostom. Slišal je vsakovrstna visoka
imena; da se obrazi niso ujemali s pojmom visokosti,
ga ni presenetjlo. Tudi s svojo soprogo ga je knez
tukaj seznanil. Sele zdaj je prišlo Jezerskemu na misel,
kako čudno je to, da še nikdar ni videl kneginje. Po¬
zdravila ga je zelo ljubeznivo in takoj je opazil veliko
razliko med njo in knezom. Ker je bila veliko mlajša,
si je Zorko domislil, da bo najbrže njegova druga
žena, in obšla ga je slutnja: Njen mož bo ljubosumen.
Tudi njej se je poznalo, da je plemkinja, nemara še
bolj kakor njenemu soprogu, toda vse drugače; onega
ponosa, ki prehaja v prevzetnost in nadutost, ni bilo
v njej.

Pozvonilo je. Bil je čas, da gredo k mizi. Knez
je ponudil roko grofici Rademski, soprogi nekakšnega
državnega dostojanstvenika. Pari so bili že prej dolo¬
čeni. Gospodje so se priklanjali damam, ki so jim bile
namenjene, in so jih vodili v dvorano. Ali nekje se je
morala zgoditi pomota. Zorko je čakal, misleč, da zanj
ni dame. Toda odhajali so vsi po vrsti, zunanji gostje,
potem profesorji, kneginje pa še nihče ni povedel. Na¬
posled ni bilo v salonu nikogar več — razun njega in
— nje. Kaj naj stori? Je li to slučaj, njemu neznano

50

pravilo, napake aranžmana — kaj li? Čutil je, da bo
situacija tem mučnejša, čim bolj se podaljša. Tedaj se
je hitro odločil in pristopil s poklonom:

„Vaša Svetlost, odpustite, če sem predrzen . .

Kneginja mu je smehljaje segla v besedo:

„Saj morava pač tudi midva večerjati. Ako ne
prideva v dvorano, izgube ubogi aranžerji popolnoma
glave. S stališča krščanskega prizanašanja ne kaže prav
nič drugega, kakor da zasedeva prostora, ki sta še
prazna. Seveda boste morali ostati moj sosed; izpre-
meniti se to zdaj ne da. Ali če bi Vam bila sreča ne¬
prijazna, bi lahko zašli še v neprijetnejšo družbo. Ob
takih prilikah, kakršna je nocojšnja, ni'izbire. Prosim,
bodite torej moj kavalir."

Pari pred njima so stopali tako počasi, da sta se
lahko brez prevelikega presledka priključila dolgi vrsti.
Bilo je, kakor da ni nihče opazil napake. Le ko je že
vsa družba sedela, se je Zorku zazdelo, da je knez za¬
čuden pogledal svojo soprogo. Ali to je trajalo komaj
trenotek. Kneginja ni niti opazila tega pogleda.

Razvijala se je konverzacija.

Tupatam je Zorko nehote ujel kakšno besedo.
Kar je tako slišal, se mu je zdelo malenkostno. Ali vse
je imelo izraz in naglasek važnosti. Grof Liven je nekaj
razlagal svoji sosedi; govoril je nekoliko skozi nos,
monotono, toda z brezprimerno resnobo; soditi je bilo,
da poroča o velikem državnem dogodku ali pa da po¬
roča o pomenljivem znanstvenem problemu. Pa je raz-
motrival, katero ime bi bilo najprimernejše za princa
njegove sestre, porojenega pred tremi dnevi.

Knez Makin je glasno pripovedoval, da ne potre¬
buje na svojem avtomobilu nobenega svarilnega signala,
ker zna njegov šofer tako presunljivo žvižgati, da mo¬
rajo celo glušci zbežati.

Zavedel se je, da ima tudi on sosedo in da mora
skrbeti za njeno zabavo. Toda o čem naj človek govori
z damo, ki jo vidi prvič v življenju, pa nima pojma, kaj
da jo zanima? Ce zahteva take razgovore, kakršni se
razvijajo vseokrog, bo križ.

»

51

4 *

„Vaša Svetlost je prej govorila o krščanskem pri-
zanašanju," je dejal, da napravi uvod; „tudi jaz moram
prositi prizanašanja, ker mi ne dostaja izurjenosti."

„Za to ni treba zahtevati prizanašanja. Učena
nisem, ali če mi poveste kaj pametnega, se ne bom
dolgočasila. Hvaležna Vam bom, ker nimam pogostoma
take prilike. Ce se Vam pa ne ljubi govoriti, se Vam
ni treba siliti, ker imam nekoliko razuma in vem, da
se človek s prisiljenim govorom trpinči, ne da bi mogel
z njim storiti kaj dobrega. Predvsem pa Vas prosim,
da me ne imenujete Svetlost; ne slišim rada tega.“

Zorku je bilo prijetno kakor človeku, ki pride iz
mrzle kopeli, pa ga ogreje solnce. Neopaženo sta prišla
v razgovor, ki je oba zanimal. Na svoje začudenje je
opazil, da se kneginja bavi z vprašanji, o katerih je
mislil, da zanja ni zanimanja v njenih krogih. A prito¬
ževala se je, da tiči v diletantizmu; zavidala mu je
znanost.

Zorko se je neveselo nasmehnil.

„In kaj vem jaz? Noč in dan zbiram znanje; zdi
se mi, da imam pravo bogastvo, cel zaklad. Pa izrečete
enostavno misel, za katero niste potrebovali ne knjig
ne profesorjev; in jaz se moram ustaviti na svoji jadrni
poti in priznati: Moj zaklad je beraška malha, in prav¬
zaprav ne vem ničesar."

„To je prevelik skok. Malo je več kakor nič. Malo
je včasi že veliko. Kaj ne, da je dokazano, da so živeli
pred sto-, dvesto-, tristotisoč leti ljudje na zemlji ? Pri¬
merjajte svoje znanje z njihovim, pa ne boste več rekli:
„nič“. Radi bi imeli vse. Ali ker ga nimate, ne smete
zaničevati svojega resničnega imetja. Pomislite, kako
malo imam jaz, pa ne govorite o beraški malhi."

„Revež je, kdor nima vsega, kar potrebuje."

„Reveži smo vsi. Zadovoljen mora biti, čigar rev¬
ščina je manjša od drugih. Na cesarskem dvoru šo
imenitnejši obedi kakor pri nas. Za pojedine pri Vander-
biltu rabijo včasi zlate krožnike. Mnogo ljudi se pa niti
z golo roko ne more najesti suhega kruha. In verjemite,
da so pri tej mizi ljudje, ki na tihem vzdihujejo, da ne
zajemajo iz zlatih skled."

52

„Tudi ti so veliki reveži, gotovo, ali sami ne po¬
znajo svoje revščine. Kaj pomeni razlika med gomoljiko
in krompirjem v primeri z duševno bedo?"

„Ne vem, če ni Vaša ločitev prestroga. Želodec
je prav tako potreben organ kakor možgani. Izbirčna
znata biti oba in lepo bi bilo, če bi oba dobivala vse,
kar potrebujeta. Ali kaj, če nima materijalni človek niti
najnujnejšega? Kam pride tedaj duševni človek?"

Zorku so skoraj padle vilice iz rok.

»Tega ne bi bil pričakoval," je jecljal. „V tej dvo¬
rani, v tej graščini ..."

„Zakaj pa ne?" je mirno vprašala kneginja. Ker
mislite, da še nisem sama stradala? Slučajno sem po¬
izkusila tudi to. Izgubila sem se nekoč na lovu. Petnajst
ur sem tavala po gozdu. Naposled sem prišla k oglarjem,
ki so mi spekli krompirja. Bila sem resnično lačna.
Takrat sem razumela, kaj je lakota. Ko sem prišla do
ljudi, je bila moja prva želja: Jesti! Dokler ni bil
krompir pečen, nisem mislila ne na dom, ne na moža,
ne na otroke, ne na daljavo. Le enkrat se mi je to
zgodilo in bilo mi je tako hudo, da sem komaj zadrže¬
vala solze, dasi navadno nisem preobčutljiva. Smilila
sem se sama sebi, tako da me je pozneje bilo sram.
Ko je že vse minilo, sem se spominjala tega dne —
ne rada, temveč proti svoji volji — kakor težke bo¬
lezni. Tedaj sem morala misliti, koliko je ljudi, ki so
večkrat lačni kakor siti."

„Resnično je to," je mrmral Zorko.

Kneginja pa je nadaljevala:

„In kako naj se lačni ljudje bavijo z astronomijo
ali pa z metafiziko ? Kaj naj počno s knjigo, če nimajo
kruha ?“

„Ne, Vi ne smete govoriti o svoji revščini," je toplo
dejal Zorko. „Vaše bogastvo je tako veliko, da Vam
zavidam. Moje hladno znanje, če bi bilo dvakrat, tri¬
krat večje, nego je, bi moralo ponižno klečati pred
Vašim žarkim čuvstvom."

Zorko se je skoraj ustrašil. Tako glasne je slišal
svoje besede, kakor da je kričal. Toda govoril je bil
skoraj tiho. Ali vseokrog je utihnila konverzacija. Vse

53

raz¬

je poslušalo kneza, ki je očividno že dlje nekaj
lagal. Zdaj je tudi Zorko obmolknil.

»Zgodovina je tisočletja delala tako, da je ločila
ljudi, slabejše in boljše. Plemstvo je plod historične iz¬
bire; narodi, ki ga nimajo, stoje na najnižji stopnji
kulture, če se sme govoriti o kulturi sploh pri prebi¬
valcih Melanezije, Petagonije, centralne Afrike. Kulture
ni bilo nikdar brez plemstva," je predaval knez.

„Hehe!“ se je^nasmehnil grof Liven, „to so anti-
kvirani nazori, he! Ce bi te slišal kdo izmed modernih
demagogov, he, kakšen demokratičen poslanec, ali pa,
he, kakšna vseučiliška korifeja meščanskega rodu !“

„Kaj bi bilo?" je vprašal knez Pioreschi nepo¬
pisno zaničljivo.

»Dokazal bi ti, da ni res. Dokazal," je nosljal
knez Makin. »Sedanji tribuni venomer dokazujejo. Naša
kri ni modra. Dokazano. Jesti in piti moramo kakor
drugi smrtniki. Dokazano. Ehm — na svet prihajamo
— pardon! -— kakor navadni ljudje. Dokazano."

»Troti smo, troti!“ je zagrgral baron Losits.

»Veliko boljših argumentov res nimajo," je samo¬
zavestno nadaljeval domači knez. »Jaz pa le vidim, da
gre vse navzdol, odkar je plemstvo zapostavljeno. Krivi
pa smo največ sami, ker smo pozabili na svoje tradicije,
ker smo se umaknili deloma užaljeni deloma leni, če ne
naravnost bojazljivi. Izdali smo svoj poklic. Kajti naša
naloga je vladanje. Pokazati bi bilo treba plebejskemu
svetu, da je razdalja med njim in med nami. Ne ogrevam
se za neusmiljen despotizem. Ali predrzno je moderno
poveličavanje vsakovrstnih pravic, ki bi smele imeti svoj
vir le v naši milosti po božanskem pravu."

Zorko je strmeč poslušal in kipelo je v njem. Za¬
zdelo se mu je, da ga je kneginja pogledala z velikimi
vprašujočimi očmi. Tisti hip ga je nevidna notranja sila
pograbila ter ga hotela dvigniti. Prsti so krčevito okle¬
pali čašo, ustnice so mu drgetale, mogočen protest mu
je vstajal v prsih. Zdaj vstane in zavrne knezovo neza-
slišno žalitev.

Toda z zmagovito močjo se je oglasila pamet:

»Kakšen nesmisel! Kaj pa opraviš, če govoriš z
jezikom vseh modrijanov? Tvoje razloge zaduše, tvoje

54

besede zagluše, od mize odideš moralno tepen in jutri
lahko zvežeš culo pa z Bogom! Vsi tvoji računi se po¬
kvarijo, lepo uglajena pot se posuje s kamenjem, tvoji cilji
se odmaknejo v nedogled. Bodi pameten, pa sedi, trdno!“

Zorko je obsedel in molčal. Ali davilo ga je v
grlu kakor svinčen cmok in srce mu je utripalo, kakor
da je v njem kovačnica. Kneginje se ni upal pogledati.
V svojo čašo je zrl, nenadoma jo je dvignil in izpraznil
in mislil je, da je popil razbeljeno železo.

Makin se je hihital: »Dandanes hodijo še aristo¬
krati med demagoge. Na primer Tolstoj."

„Ali pa Krapotkin!“ je siknil grof Tonči.

»Treba bi bilo železne šibe," je razmotrival knez
Pioreschi. »Kadar bi bila objestnost ugnana, bi lahko
zopet odpuščali in prizanašali. Toda rešpekt si je treba
pridobiti z biči in škorpijoni."

»Bravo! Bravo!" je klical Losits; Liven je zaplo¬
skal, za njim so drugi jeli aplavdirati. Zorko je čutil,
da mu gre šiloma vsa kri v glavo, tiščal je zobe in
krčil pesti, gledajoč srepo v svetlo točko za kozarcem.
Srce mu je butalo; v glavi pa je ukazovaje šepetalo:
»Mir! Mir! Pamet!"

Naenkrat je zaslišal poleg sebe mirne besede:

»S palico si je včasi najneumnejši korporal prido¬
bival rešpekt; koliko je bil vreden, pa ne vprašam."

Hipoma je nastal nenaraven mir.

Zorko, še vedno zroč v eno ^točko, je čutil, da
je vse omizje pogledalo kneginjo. Čutil je, da je v po¬
gledih začudenje, strah, neizvestnost. In čutil je tudi,
da ga je sram kakor še nikoli ne; krč v prstih, togost v
mišicah, napetost v živcih je odnehala, obšla ga je slabost.

Slišal je nerazločne besede — nekdo je govoril,
ali pa jih je več govorilo? Ali odgovarjajo kneginji?
Ali odvračajo razgovor? Mraz mu je legel na čelo;
sramota mu je stiskala grlo kakor da ga hoče zadaviti.

»Ti si molčal, ona je govorila!"

Pred očmi so zaplesali višnjevi kolobarji, rožnata
luč jih je presijala, rumene pege so skočile vanje . . .
Sarasate je igral na dveh strunah, kakor da gode cel
orkester, iz tal je zrastel glasovir iz črne ebenovine, iz
pogreza se je dvignil Rubinstein in je jel obdelavati

55

tipke kakor Bog, madame Saharet je zaplesala na odru,
godba je blazno, zmagovito pohitela, haj! haj! haj! —
vrtinec je dvignil plesalko, zdaj pleše skozi teater nad
glavami gledalcev, zdaj — nekaj mokrega na čelu,
Zorko odpre oči in mukoma zbira misli in išče orienta¬
cijo — livrirani sluga mu moči čelo, zdravnik mu od¬
penja telovnik . . .

„Mala omedlevica — te atmosfere niste vajeni —
no, le malo počitka, hudega ne bo nič.“

„Nisem vajen, nisem vajen," je ponavljal Zorko.
Polagoma je razbral situacijo. Doktor ga je spremil v
njegovo stanovanje, mu priporočil mir in ga pustil sa¬
mega. Ko so se zaprla vrata za njim, je Zorko brez¬
močno zaihtel in solze so se mu ulile iz oči. Kakor
živa žerjavica ga je pekla sramota, znana le njemu.

In — kneginji. Da, da — tudi njej.

IX.

Zdravnik ve, kar ve; znanost mu daje moč, ne¬
zmotljivost pa tudi ni njegova. Lahko je njemu reči:
Mir! Počitek! Pa naj pričara mir v nemirno dušo! Dober
bi bil počitek; to ve Zorko tudi brez zdravnikovega
potrdila; ali kam s pošastmi, ki se ne dajo pregnati?
Uro, dve, tri poizkuša že vse, kar bi moglo živce tako
utruditi, da bi se morali vdati Morfeju. Zaman. Zdaj mu
je jasno, kako so si stari narodi ustvarjali svoje bogove.
Ves čas že gleda poosebljene vse strahove, ki morejo
napadati grešnika, bojuje se z Erinijami, odvrača pogled
od Meduze, pa gleda druge, nove prikazni, ki jih dotlej
še nobena fantazija ni utelesila.

Tukaj ni take atmosfere kakor v dvorani, najbrže
je celo hladno, pa vendar se Zorko poti, da mu je
vlažna koža od vratu do peta. Ves dan je bilo okno od¬
prto, pa vendar ni dosti zraka, da bi mogla pljuča dihati.

Vun, vun, pod milo nebo! To je edina pomoč.

Urno poskoči in pohiti v park. Pošasti kakor divja
vojska za njim. Zunaj pa se nenadoma razkrope. Med
belkastimi, skoraj prozornimi oblački plava mesec, in

56

nj e g-ov a  hladna svetloba, enakomerno razlita po vsej
krajini, je dovolj močna, da loči oko list od lista na
drevesu. Nemara so se zbali te jasnosti. Veter piha to¬
liko, da se giblje trava, kjer je nekoliko višja, in po¬
drhtava listje. Nemara jih je on razpršil.

Zorko se je ustavil pri kamenitem vodnjaku, kjer
se razhajajo steze na vse strani. Bil je upehan kakor
po dolgem, napornem pohodu; v telesu je čutil nepri¬
jetno toploto, stlačeno nekako pod kožo. Nobena mišica
mu ni bila sveža.

Nekaj časa je stal truden, kakor z velikim bre¬
menom na plečih. Blagor Atlasu! Njemu je bila dana
moč, da je mogel nositi težo neba. Navadnemu smrtniku
je že breme ene same krivde pretežko, a v življenju jih
nabere toliko, da bi njih kup presegal najvišjo faraonsko
piramido.

Z globokim vzdihom je pogledal kvišku. Prav nad
glavo so mu sijale tri zvezde tako mirno, kakor da ni
v vesoljnosti ne boja, ne skrbi, ne greha, ne kesanja. Prsi
so mu dihale in zazdelo se mu je, kakor da čita tam gori:

„Veš li, kako daleč je od tebe do nas, pa kako
kratek je ta košček poti po vesoljnosti? Veš li, kako
neznatna je tvoja velika boI?“

Zorko je dihal in od temena se mu je počasi po¬
časi razlivalo nekaj svežega po telesu in duša se mu je
umirila. Eden, ki je bil večji —- oj, koliko večji! — je
dejal: Duh je močan, meso pa je slabo. Z drugimi be¬
sedami bi sedaj izrekel to misel; ali če je njega mogla
premagati slabost, koga ne bi? Težak je greh, treba
je kesanja, ali treba je tudi življenja.

Tiha otožnost je objela Zorka in obšla ga je slutnja,
da bo vse njegovo življenje polno grehov, prežečih že
sedaj po neznanih skroviščih njegovega bitja. Mogoče
da so priklenjeni; a ko pride čas in prilika, raztrgajo
verige in planejo na dan. Vsa dobra vpija, vsi pošteni
nameni, vse lepe lastnosti, podedovane od staršev in
dedov in pradedov, pridobljene od učiteljev in mojstrov,
jih ne zadrže, čim najdejo košček proste poti, čim opa¬
zijo, da so vrata le prislonjena.

Polagoma se je vrnil. Težki so mu bili udje; noge
so stopale kakor mrtve berglje, roke so visele ob te-

57

lesu kakor nihalo ure, ki se je ustavila, stroj v glavi je
odpovedaval delo. Oči so mu bile že napol zagrnjene.
Od nekod mu je dišal mak.

Nenadoma je začul glasove. Nehote se je ustavil.
Okno salona v prvem nadstropju je bilo odprto. Luč je
bila tam in skozi nočno tišino so jasno donele besede.
Bil je knezov glas.

„Med štirimi stenami me ne bi bila presenetila
tvoja opazka; ali v družbi, vpričo gostov bi bil priča¬
koval od svoje soproge toliko takta in toliko duševne
moči, da bi znala brzdati svoj neugnani temperament in
presoditi besedo, preden se pretvori v glasove.”

„To ni bil temperament. Nanj ni treba ničesar
odkladati. Bila sem tako mirna kakor na izprehodu, kadar
poslušam ščinkavca in so vse moje misli pri njegovi
pesmi. Ti si povedal svoje mnenje, jaz svoje. Tebe ni
bilo sram, da si žugal s škorpijoni; mene bi moralo biti
sram še na smrtni postelji, če bi bila zatajila svojo
misel.”

Govorila je kneginja. Mirna odločnost je bila v
njenem glasu, blagem in zvonkem. Zorka je zopet pri¬
jelo za srce; popolnoma je bil predramljen in vrnil se
je nemir.

Knez je nervozno odgovarjal svoji ženi:

„Za privatno zabavo ti dopuščam vso tvojo sen¬
timentalno človekoljubnost, dasi ne vem, kje si se na¬
lezla te bolehnosti, neznane v tvoji rodbini prav tako
kakor v moji. Dokler se bavijo s to mehkužnostjo tvoje
sanje, ne more nikjer povzročiti škode. Niti anonimnih
liričnih pesmi s to komično plebejsko noto bi ti ne pre¬
povedal. Za nobeno ceno pa ti ne dovolim, da se javno
kažeš v luči takega tribunskega apostolstva in mi de¬
klamiraš liberte, egalite, fraternite. Dolžnost vseh tvojih
dolžnosti je ta, da vedno misliš in niti za sekundo ne
pozabiš, da si kneginja Pioreschi.”

„Dragi moj, kaj se ti ne zdi deplasirano in — ker
ljubiš ta izraz — nekoliko komično, da me obsipaš s
takimi nauki sploh in še ob takem času posebej ? Ne
misliš li, da imam nekoliko svojega prepričanja, vsaj
toliko trdnega, da ga ne omaje nasprotno mnenje, ki ni
nič drugega kakor mnenje?”

58

„Motiš se, kneginja! Razložil sem ti svojo voljo."

” Vol i° ? “

Zorku, poslušajočemu brez sape, se je zazdelo, da
je v vprašanju kneginje občutna ironija. Smehljala se je,
ko je dejala: Voljo?

„Svojo voljo, kneginja! Ne pozabi, da sem senior
rodbine, vladar v obitelji!“

»Absoluten — seveda. Ali dragi moj, jaz sem bolj
vneta za ustavnost. In brez šale: Svojega mnenja ne
cenim manje od tvojega. Pridobila sem si ga teže kakor
ti svoje, ker sem se morala boriti zanje tudi sama s
seboj. Kar mislim, se mi zdi istinito. In če se ne motim,
je bila istinitost nekdaj plemiški ideal. Torej se ne smeš
sklicevati na svoje rodbinsko načelstvo, zahtevajoč od
mene, da zatajim svoje mišljenje in s tem samo sebe.“

»Madame, nisem Vas povabil na disertacijo. Po¬
vedati sem ti hotel, da se ne sme nikdar več ponoviti,
kar se je zgodilo nocoj. Tvoja trdovratnost, v kateri
sem že večkrat opazil plebejske sledove, me sili, da
govorim odločneje in te opozorim na mogoče posledice."

»Prosim, dragi moj. Govori, če se ti zdi potrebno.
Poslušala bom s plebejsko paznostjo. Saj ne ve nihče
izmed nas, v kateri žili je kakšna kaplja navadne rdeče
krvi. Tudi v naši hiši je bilo med uslužbenci vedno ne¬
koliko lepih, krepkih, zdravih moških. Kdo bi mogel
vedeti vse tako natančno, da se ne bi včasi zbal kakšne
prisege ? V krstni knjigi je pač vpisan za mojega očeta
grof Belski, za deda na eni strani tudi grof Belski, na
drugi knez Grodiere — toda v knjigah so včasi zmote.
Vsekakor pa sem na svetu; o tem ne more biti dvoma,
da sem rojena."

»Misli, da nisem slišal teh neverjetnih, naravnost
lascivnih besed. A zapomni si, da mi pojema potrpežlji¬
vost. Vedeti moraš, kaj se ujema z dostojanstvom kne¬
ginje Pioresche in kaj ne. Ce ne veš, se' nauči. Nujno
ti svetujem to, zakaj neznanje ti ne bo smelo služiti za
izgovor, ako zopet pogrešiš. Ako se to zgodi, se ločita
najini poti. V tej graščini tedaj ne bi bilo prostora
za ženo, ki ponižuje svoje in moje ime; koliko drugih
pravic bi smela v takem slučaju pričakovati, pa blagovoli
sama premisliti."

59

„Hvala za to svarilo, za ta dokaz tvoje skrbi.
Hvala za to, ker verjamem, da imaš s svojega stališča
dober namen. S svojega stališča seveda. Sicer je bilo
svarilo nepotrebno. Zakaj verjemi, da ne vzamem nikdar
krinke pred obraz, razen na maškaradi. Posledice? —-
Te prihajajo pač poslej."

»Povedal, sem, kar je bilo treba. Za rezoniranje
nimam volje. Želim ti dober počitek. Lahko noč.“

„ Lahko noč, dragi moj!“

Slišali so se trdi, počasni koraki, odpiranje in za¬
piranje vrat. Zorko se je hitro odplazil kakor begunec.
Gledal je, da se skrije v parku. V hišo sedaj ni mogel;
srečal bi lahko kneza. Tudi pod oknom ni smel ostati...

Prisluškaval je! Ali se sme izgovarjati, da je tako
nanesel slučaj? Ko je zaslišal glasove, ni nič mislil; nič
se ni oglasilo v glavi, da bi ga bilo opozorilo na ne¬
spodobnost. Na nespodobnost — ali nemara celo na
nepoštenost. Pa tudi to ne more biti opravičenje. Saj
je prav to žalostno, da se ni takoj zbudil poštenjak v
njegovi duši in mu povedal, da ni povabljen na ta raz¬
govor. Na njegovo glavo so padali udarci, kneginja mu
je izrekla sodbo. To poslušanje ni bila slast. Vseeno
— prisluškavanje ni za poštenega človeka . . .

Za ribnikom je majhen bukov log. Med drevjem
stoji udobna klop in majhna miza. Tam je Zorko sedel.
Obupne misli so mu rojile po glavi. Tako malo se ima
v oblasti kakor otrok! 2e prihodnji trenutek lahko zopet
zgreši. To je šumelo za čelom kakor okrog panja. Odtod
pa ni prišla misel nikamor. Sukala se je v kolobarju,
potem se je uborna jela trgati, dokler ni izginila in je
ostalo le mehanično šumenje. Zorko je zadremal. Po-
šumevale so veje, pihljal je veter, v ribniku je valovje
važno šepetaje pripovedovalo nekaj skrivnostnega, nekje
je avgursko zaskovikal skovir, luna je vse skupaj ma¬
terinsko odevala s svojo svetlobo, zvezde so se bleščale,
zatopljene vase. Zorko je spal. Izgubil je merilo časa,
ki ga potrebuje človek kakor hromeč palico.

Naenkrat so ga zbudili koraki na pesku. Tako
nenadno se je to zgodilo, da je burno planil pokonci.
Se ves zaspan se je opotekel, zadel ob mizo in padel
nazaj na klop, da je zahreščala pod njim. Koraki so se

60

ustavili. Za hlevom ali na hlevu je kričal pav. Priklenjeni
Hektor je zalajal, energično in kratko.

Zorko si je zmel oči. Spanec ga je bil povsem
omamil. Ozrl se je. Skozi veje so se opažale zvezde
Velikega medveda. Sapa mu je hladila čelo.

Kaj dela tukaj — v gozdu? Ni li tam jezero?...
Ne, ne, ribnik. V parku je. Kako je prišel sem? Saj je
noč. Težko se je oprl ob mizo in vstal. Zaškripalo je.
Zdaj so prihajali koraki sem.

Bila je kneginja. Kakor prikazen iz pravljice je stala
pred Zorkom. Zvečer ni bil opazil njene lepote, zdaj ga
je opajala.

„Tukaj prenočujete? Udobno pač ni, dasi pravijo
nekateri zdravniki, da je zdravo, četudi ne baš na ta
način."

„V sobi nisem imel miru, gospa kneginja, pa sem
moral pobegniti izmed sten, da bi pod milim nebom za
silo potolažil svojo vest in na zraku ohladil vročino, ki
jo je podžigala sramota."

„Vesti je torej zadoščeno in sramota je izbrisana."

„Nikdar, milostna gospa, nikdar!"

„Zakaj ne? Vaša vest se je vznemirila, torej je
živa in budna. Sramovanje Vas je obšlo, torej ste spo¬
sobni tega čuvstva."

„Podlo je bilo, strahopetno. Vi ste ravnali dru¬
gače."

»Spremite me malo, gospod Jezerski. Hladno je."

Sla sta po parku. Zorku so bile noge lahke, sapa
mu je hladila čelo, v prsih pa mu je bilo toplo.

»Tako sem ravnala, kakor sem morala," je pravila
kneginja. „V meni ni moči, ki bi znala brzdatHn urav¬
navati občutke. Misel prihaja vedno za njimi. Če bi se
prej oglašala, bi bilo najbrže marsikaj drugače. Vaša
misel — se mi zdi — je vedno na straži. To je vsa
razlika. Sedaj tudi jaz lahko razmotrivam. Kaj sem do¬
segla s svojimi besedami? Nikogar nisem izpreobrnila,
niti za kratko minuto nisem v nobeni duši dvignila
kakšnega skritega zaklada. Pričakovati nisem smela sence
uspeha. Lahko bi bila poznala družbo. Nepotrebna je

61

bila moja opazka. Ali tega se zavedam še le sedaj; vi
ste to premislili, preden se vam je zganil jezik.“

Zavzel se je:

„Kdo Vam pravi, da se je hotel zganiti?"

»Kako bi moglo biti drugače, ko niste rojen
suženj ? Upor se Vam je moral oglasiti v srcu. Kaj ne
da se je?“

V njenem vprašanju je drhtelo pričakovanje po¬
trjujočega odgovora. Skoraj sugestivno je bilo izrečeno,
a kakor na drugi struni je tiho, tiho vibriral strah, da
bi se lahko motila. Zorko je spoznal, da bi jo za¬
nikanje razočaralo, in srečen je bil, da je lahko po pra¬
vici pritrdil.

„Izbruhniti je hotel upor. Šiloma je vzkipel."

Ona mu je segla v besedo :

„Vedela sem. Saj je moral vzkipeti. To je glavno.
Kadar ga ne bo treba krotiti in kadar bo plodovit, iz¬
bruhne gotovo. Koliko je vredna hrabrost enega zoper
četo sovražnikov, hrabrost med štirimi stenami, hrabrost,
ki ni niti zgled?"

„Vi niste vprašali, koliko je nasprotnikov, koliko
prijateljev, kdo Vas sliši in koliko se jih more navdu¬
šiti ob Vaši pošteni besedi."

Tema mu je legla v oči in srce je bilo stisnjeno.

„Meni je bila drzna beseda užitek, osuplost in za¬
drega omizja pa zadoščenje . . . No, če bi povsem slabo
sodila o Vas, bi sedaj ne govorila z Vami, zlasti če po¬
mislite, da je to pravzaprav nekoliko nenavadna ura in
za to uro nekoliko nenavaden prostor."

»Odpustite mi, kneginja!" je vzkliknil Zorko, in
klic mu je prihajal iz globočine. »Najbrže je ta nena¬
vadna ura kriva, da sem prezrl svojo nespodobnost in
pozabil, v kakšno nevarnost Vas spravljam s svojo družbo.
Odpustite mi!"

»Nevarnost ?“ — Kneginja se je nasmehnila. „V
nevarnosti je človek vedno, če se vpoštevajo vse mo¬
žnosti. Kdor bi se zavedal vsake nevarnosti, bi se moral
izpremeniti v živo strahopetnost. Ce bi zlezel sam vase
in se zaril v najskritejši kot, bi še spoznal, da preže
nevarnosti nad njim in pod njim in okrog njega in da

62

bi bila edina rešitev taka blaznost, ki bi mu sugerirala
božansko vsegamogočnost."

„Kljub temu je moja dolžnost, da se poslovim,
gospa kneginja."

„Pojdite, gospod Jezerski. Itak pa je pozno; tudi
jaz pojdem počivat. Lahko noč."

Roko, ki mu jo je dala, je poljubil, pa je odšel.
Iskal je odlegle steze in čimbolj se je bližal gradu, tem
previdnejši so bili njegovi koraki. Naposled se je plazil
kakor tat.

Za debelim hrastom je postal. Vsa okna so bila
temna. Globoko se je oddahnil, srce pa mu je burno
utripalo. Počakati je moral, da se je nekoliko umiril.
Potem je po prstih stopal dalje, oziraje se ob vsakem
koraku na vse strani. Truden je prišel do vrat. Bila so
prislonjena. Zbal se je, da zaškripljejo, če jih popolnoma
odpre. Prav počasi je bilo treba to opraviti, a bil je
tako nervozen, da ni zaupal svojim rokam. Sedel je na
stopnice in po sili krotil pljuča, da bi pravilno dihala.

Cez nekoliko minut je vstal in odmaknil vrata to¬
liko, da je mogel smukniti v vežo. Bal se je, da v temi
kam ne zadene in ne zaropota, luči se pa tudi ni upal
napraviti. Za vsak korak je pretipal vse okrog sebe, in
to ga je tako upehalo, da se je tresel po vsem životu
in potil kakor v vročici. Neskončna je bila pot do nje¬
govega stanovanja. Ko je bil v sobi, se mu je zdelo,
da ne bi bil zmožen nobenega koraka več. Brez moči
je padel na divan in obležal.

Tema in tišina sta jela blagodejno vplivati. Velika
utrujenost mu je upokojila živce in mišice. Po čelu je
lezlo nekaj težkega nad oči, zahotelo se mu je spanja.
Zadremal bi bil na divanu; z zadnjim napororn zavesti
si je dopovedal, da se mora sleči, pa je vstal. Ze napol
speč, mehanično odpenjajoč ovratnik, je slišal mirne,
enakomerne korake. Iz parka se je vračala kneginja. V
njeni hoji ni bilo previdnosti in strahu.

Zorko se je stresel, kakor da ga zebe. Zaril se je
v posteljo, odejo je potegnil čez glavo. Najrajši bi se
bil skril sam pred seboj.

63

X.

Gosti so se poslovili, v graščini je zopet mir. Izza
mnogodnevnega trušča je to prava blagodat. Knjižnica
je dostopna, park je odprt. Dokler se družba ni raz¬
kropila, ni Zorko zapustil svojega stanovanja, da ne
sreča koga izmed visokorodne gospode. On je le slu¬
žabnik, četudi je bil povabljen na plemenitaško večerjo
in je smel vesti kneginjo k mizi. Ponižnega bi se moral
kazati vsakemu gostu; rajši je ostal doma.

Zdaj je zopet svoboden. V zadnjem delu parka
za upravnikovo hišico je čudovit prostorček, pripraven
za študiranje, kakor da je namenoma za to urejen.
Človek čuti veliko prirodo, vse spajajočo, a vendar je
drevje tako gosto, da obkroža klop kakor stena. Vrhovi
so se prepletli in napravili zeleno streho. Potoček žu¬
bori v bližini; njegovo modro šumljanje slišiš, njegove
bistre vodice ne vidiš. Debelo knjigo si je Zorko pri¬
nesel in tukaj se potaplja v učenost.

Študiraj, fante, kar je v strugi in v pritokih tvoje
vede, pa ne trati časa, sicer ti ne bodo patriarhova
leta dostajala. Študiraj, pa zahvali svojo srečo, ki ti je
tako lepo pripravila priliko.

Aventura bi te mikala, kaj ? Ne daj se, fante!

In ne slušaj zlagane modrosti, zapeljujoče z resno
gesto in s poštenjaškim glasom. Da jo trpinči knez ? Da
ima — mučenica — pravico do ljubezni, ki jo lahko plača
s svojo? Bratec — kako so pele Sirene? Le potrpite, za¬
peljivci! Vse se še lahko zgodi, ali vse lepo po vrsti.
Kadar doseže Zorko Jezerski svoj cilj, ustreže nemara
še vam,, ker se tako trudite. Ali vse naenkrat ni mo¬
goče. Skoda za vaše lepe besede, ki ste se jih naučili
gotovo od same Polihimnije.

Dečko, študiraj! Zdaj imaš opraviti z osami.

A zaradi os potrebuje še drugo knjigo, ki pa je
ni vzel s seboj, mora žrtvovati nekoliko časa in iti
po njo.

Kaj pa je to pred upravnikovo hišico? Kaj na¬
kladajo na ta veliki voz?

„Hej, gospod upravnik, kaj pa pomeni to?“

64

»Dobro jutro, gospod doktor. Selim se.“

„Vi — se selite? Kaj pa Vam prihaja na misel?"

„Nič drugega kakor to, da si moram poiskati
novo službo."

„Ej, kaj pa se je zgodilo?"

»Knez bi me nujno potreboval in zato me ne po¬
trebuje več."

»Kdaj pa so se Vam prikupili taki paradoksi?"

»Ne, ne; prav enostavna reč je to. Za kratek
dopust sem prosil. Knez pravi, da ni mogoče, ker zdaj
ne more izhajati brez mene. Jaz trdim, da je mogoče,
ker sem opravil vse, kar bi šlo težko brez mene. Knez
pravi, da mi dovoli dopust po dveh mesecih; jaz odgo¬
varjam, da ne vem, čemu bi mi bil po dveh mesecih
dopust, ki ga potrebujem sedaj.

Nato me Njegova Jasnost pomeri od kape do
podplatov tako pozorno, kakor da me ni v dvajsetih
letih nikoli videl, v  pa mi odpove službo, ki jo lahko
zapustim takoj. Cim prej zaprem vrata za seboj, tem
ljubše mu bo. In če se je že treba seliti, je tudi meni
ljubše prej kakor pozneje."

»Tako radi odhajate? Nič Vam ni žal za službo?"

»Kaj naj pripovedujem? Knez Pioreschi je tukaj
gospodar in lastnik. To je tako gotovo, da bi si na¬
kopal škode in sramote brez mere, kdor bi ugovarjal
najmanjši drobtini knezove pravice. Pa vendar mi je
tako, kakor da se selim s svojega v tujino. Tu ni dre¬
vesa, ni grmiča, ni živali, ni kamna, ki ga jaz ne bi
poznal. In mene pozna tukaj vse — bolje kakor kneza.
Ribe priplavajo k bregu, kadar se prikažem, ščinkavci
mi zobljejo iz roke, srne tekajo za mano kakor psički,
veverice mi plezajo na hrbet. Kaj pa se to pravi: Moja
posest? Eh — v zemljiški knjigi ni vsa modrost. Od
vse te zemlje gre vendar več vezi do mene kakor do
kneza. Ali jaz mu ne morem reči: Pojdite odtod, saj
ste nepotrebni. On pa meni lahko ukazuje: Poberi šila
in kopita, pa glej, da se izgubiš!"

»Resnica je torej, da se težko poslavljate in bi
rajši ostali."

»Veliko je resnice, ki nič ne velja."

65

5

„Če bi povedali kneginji? Nje je sama modrost
in dobrota."

„Govorila je zame tako, kakor ne bi znal jaz ni¬
kdar govoriti. Slišal sem jo.“

„In knez ?“

„Ustnice je stisnil in pogledal jo je — en sam hip
-— ali v tem pogledu je plamtelo sovraštvo, kakršno
je le med peklom in nebesi. Meni se je razlil mraz
po hrbtenici. Kneginja ni trenila. On se je obrnil in
odšel."

»Sovraštvo je bilo, pravite?"

„Ta pogled poznam! Slepec se ne bi bil mogel
motiti — sovraštvo je bilo, iz globočine kipeče so¬
vraštvo, ki ne more pozabiti in ne zna odpustiti."

Zorko je verjel. Pred očmi se mu je razmaknila
meglena stena in videl je usodo kneginje, ki je krenila
na pot, odločitvi naproti. Nemir mu je pretresel dušo
in stisnil prsi.

„Vso srečo Vam želim za bodočnost," je dejal,
»drugega ne morem. Ta želja pa mi prihaja istinito iz
srca. Naposled ste si vendar rešili vsaj svobodo in
delo, ki Vam je tukaj pribavilo idealno posest, Vam
ostane zvesto, kamorkoli pojdete."

»Hvala, gospod doktor! Jokavost ni bila nikdar
moja tovarišica. In razen dela me bo spremljal ponos,
ki ga ne more zadušiti ne knezova krivičnost ne nje¬
gov napuh."

»Z Bogom, gospod upravnik!"

»Z Bogom, gospod doktor!"

Zorko mu je stisnil roko in odvihral — ne po
pozabljeno knjigo, temveč . . . kam pravzaprav? Kam
in po kaj ?! V boj zoper krivico ? Prosit milosti za
upravnika? Odvračat nevarnost od glave kneginje? H
knezu ? K njej ?

Množina občutkov se je bila obenem zbudila in
vsi so burno zahtevali dejansko spoštovanje. Le brez¬
dušen tiran more zaradi take malenkosti, zaradi golega
nič, prav brez razloga pognati starega, zvestega slu¬
žabnika čez prag in ga udariti, kakor da je bitje brez
srca. Kdo bi mogel mirno gledati, kdo brez ugovora
trpeti, da se vrši taka brutalnost? . . . Kneginja ni

66

mogla molčati, zlasti ona ne. Zato pa se je zabliskalo
tiranovo sovraštvo in zdaj je že nemara strela na poti,
da zadene svoj cilj.

Toda — kaj bi ti, srce, ki tako divje utripaš, tako
silovito poganjaš kri po žilah, da bije po sencih, kakor
da je tam dvoje kovačnic? Razburilo si se zopet hi¬
poma, pa pričakuješ junaštvo, zahtevaš upor, kličeš po
osveti in pravici. Kdo naj bo junak, kdo naj maščuje?
Kaj more ubogi Zorko Jezerski, razdražen kakor na¬
paden lev, ali slab kakor mravlja vpričo slona? Zorko
obsoja tiranstvo, surovost in krivičnost, ali njegova
roka nima meča, pritlikavčeva gola pest pa nima vre¬
dnosti. Kdor je močan, pograbi, pa napiše zakon.
Pravo je njegova volja ... Bi se li meril s knezom,
kakor da si blazen ? Ne veš li, da te lahko požene
hitreje nego svojega upravnika, da te lahko brcne ka¬
kor garjevega psa, in komaj da moreš zacviliti, kadar
zadeneš s čelom ob tla.

Sto besov skoči iz vseh kotov duše in razkačen
zbor ugovarja. Kri se ogreva in sili v možgane, da bi
vnela voljo. Je li zdaj čas, da se opravičuje slabost in
da ukazuje strahopetnost? Boj za pravico je svet, če¬
tudi nosi njegovo zastavo najbolj zaničevani malič.
Upor zoper krivico je plemenit, pa če je suženj, kdor
trga verige. Ni li pošten gnev, ki je zapalil grmado
v srcu ?

Stoj! Kam divjaš ? Kam te nosi vihar nepremišlje¬
nega srda? Tam v hladni senci platane je klop; tja
sedi in mirno premisli. Upravnikove usode ne izpre-
meniš. Poizkus nemogočega ni hrabrost, a neumnost.
Knezovo zamero lahko dosežeš, dobro službo lahko
zavržeš, prepotrebna sredstva za svoje študije lahko
izgubiš — o drugem uspehu ne smeš niti sanjati. Dosti
je bilo takih junakov, kakršnega bi razdražena čuvstva
rada napravila iz tebe; plemeniti so bili boji neštetih
upornikov, ali od Prometeja do božanskega Nazarenca,
od Spartaka do Gubca je bil njih konec vedno enak.

Zorko ni vedel, koliko časa je presedel na klopi
pod platano. Ko je vstal, ga je bolela glava in v ko¬
lenih je čutil slabost. Prepričan je bil, da bi videl raz-
oran obraz utrujenega starca, ko bi se pogledal v

67

5 '

ogledalu. Potreboval je počitka, pa je šel v svoje sta¬
novanje.

Na hodniku je srečal kneza. Pozdravil ga je avto¬
matično in je hotel dalje. Ta pa ga je ustavil s pri¬
jazno besedo:

„Pazite, prosim Vas, nekoliko na otroka, dokler
se ne vrnem."

„Vaša Jasnost odpotuje?"

„Le za nekoliko dni. Ce le vem, da tupatam po¬
gledate, kaj da delata otroka, bom brez skrbi. Zaradi
tega Vam ni treba žrtvovati svojega časa in izpremi-
njati svojih navad."

Knez je dostojanstveno pozdravil in odšel. Kmalu
nato je Zorko slišal signal in ropot njegovega avto¬
mobila.

V svoji sobi se je zleknil v fotelj. Za delo je bil
nesposoben. Vsaka žilica je neizprosno zahtevala miru.
Misli so tavale kakor po mraku. Tu je ena vstala, malce
se dvignila, pa je zapadla na drugi strani možganov.
Nekaj časa je bilo vse tiho v glavi, pa se je zopet
nekaj medlo zabliskalo, in takoj je bila zopet tema.

Knez je odpotoval. Torej je sklepati, da je bil
strah nepotreben. Njegov glas ni izdajal niti sledu kak¬
šnega nemira, njegova beseda je bila prijazna. Kome¬
dijant pač ni. Upravnik se je moral motiti: v onem po¬
gledu je bilo kaj drugega kakor sovraštvo.

Kneginja je knezova soproga. Kdo je dal Zorku
pravico, da bi se postavil med njo in njega?

Učiti bi se bilo treba. Čas je dragocen. Po knjigo
je hotel iti. Po katero . . . Zopet so izgubljene ure.

Iz ukročenega šakala se je razvil pes. Šakal, šakal,
šakal . . . šakal, šakal, šakal . . . kakor uspavanka . . .
šakal, šakal, šakal. Dobro bi bilo spati. Moči bi se
vrnile,^ pa bi delale. Toda spanec noče priti. Le tiho
poj: šakal, šakal, šakal — to je tako brezmiselno, tako
prazno, da mora v glavi vse zadremati ob tej pusti
melodiji.

Mora — pa noče! Taka utrujenost, kakor da se
telo pripravlja na smrt, pa ga vendar ne objame
spanje . . .

68

Naposled je to tako mučno, da ne more več se¬
deti. V parku bi bilo bolje.

Zorko je pospešil korake, kakor da se mora s
hitrejšo hojo približati svojemu idealnemu cilju. Tedaj
je njegovo oko opazilo svetlo točko med debli in za¬
slutilo, da bi moglo biti krilo kneginje tako belo. Točka
se je premikala in Zorkovi pogledi so jo sledili. Čemu
in zakaj ? V brezmejnosti časa in prostora tudi obleka
kneginje Pioresche ne pomeni nič več kakor lahki
prašek na metuljevem krilu. In gospa kneginja sama in
njena mladost in lepota ne šteje več kakor dišava rož,
ki jo prinaša sapa z grede, pa odnaša. Zakaj ne mislijo
možgani tudi na to ?

Možgani ne mislijo na to, ali srce utripa hitreje in
noge stopajo . . .

Res je kneginja. Zamišljena hodi po belem pesku,
v eni roki ima knjigo, v drugi tanko paličico, njena
lahko svetla obleka se vsa blišči v solnčnem sijaju,
veter se igra v njenih bujnih plavih laseh. Vse to opaža
Zorko in vse ga spominja metulja. Kneginja ga še ni
opazila.

Ne bi li bilo najbolje, da bi se vrnil? Tisti hip,
ko je stopil izza drevja, ki ga je zaklanjalo, je zaškripal
pesek pod njegovim podplatom, in kneginja je obrnila
glavo.

Ko je segel po klobuk, mu je kneginja prijazno
prikimala za odzdrav. Bila je videti tako mirna, da bi
bil umetnik na njenem obrazu lahko študiral izraze naj¬
popolnejše spokojnosti. Zorku pa je sram pognal vso
kri v glavo. Kje je njegov mir? . . . Nemara ga je
bilo sram še iz drugih razlogov. Letoma se je spomnil,
kako prijazen je bil z njim knez, preden se je odpeljal.
In on je sprejel prijaznost, dasi je vedel, da je gospodar
malo prej storil krivico in izražal sovraštvo. Zdaj pa spre¬
jema prijaznost nje, kateri je bilo namenjeno sovraštvo.

„Zakaj pa tako ceremoniozno, gospod Jezerski?"
se je nasmehnila kneginja. Zorko je potegnil klobuk
skoraj do tal in se povrh še globoko priklonil; tako
je zakrival svojo zmedenost, ki je dušila besedo.

Kneginja ga je pogledala, čudeč se, ker ni bilo
odgovora, pa je vprašala:

69

„Kaj Vam je? Se je li tudi Vam kaj zgodilo,
gospod Jezerski?"

„Tudi meni . . .?“

Njegov glas je bil nekoliko hripav in se je tresel,
ona pa je govorila mirno kakor prej.

„Da — Vi najbrže ne veste: Upravnik nas za-

V v /t

pusca.

„Vem, gospa kneginja. Pravil mi je."

„Torej veste. Zal mi je; ali prav je storil."

„Pomagati ste mu hoteli."

„Hotela! . . . On Vam je povedal? No, pomagala
mu vendar nisem."

»Njegova Jasnost vlada absolutno."

„Drugače ne more. Upam, da vsaj Vi niste ob¬
čutili neugodnosti njegovega absolutizma."

„Jaz, milostiva gospa kneginja, imam preneznatno
vlogo tukaj. Ali Vi trpite!"

Ko je bila ta beseda izrečena, je bilo Zorku že
žal. To je bilo predrzno. Videti pa ni bilo, da bi mu
kneginja zamerila. Smehljala se je celo.

„Jaz si lahko pomagam."

„Ce odidete kakor upravnik ?“

„Ce odidem."

»Resnično ste mislili na to?"

„Kar hoče človek storiti, na to mora misliti. Zmo¬
tila sem se, ko sem prišla v to graščino. Zmota na¬
stane lahko, le popraviti jo je treba, kadar se spozna.
Če je mogoče."

„In Vam je mogoče? . . .“

„Knez me ne bo hudo pogrešal. Ne pravim, da
mu bo vseeno. Moji nazori mu niso prijetni, in ker jih
ne znam in ne morem zatajevati, mu odleže, ko mu
moj odhod zajamči, da mu jih ne bo treba več poslu¬
šati. Ne veže me nobena taka dolžnost, ki se ne bi
mogla ali ne smela prekiniti. Torej vidite, da mi je
mogoče."

»Upravniku je bilo hudo, ko je nakladal svojo
prtljago na voz in domotožje ga je stisnilo. Pa se je
poslavljal od hiše, ki ni njegova."

70

„Ki ni njegova in je njegova — kakor je moja in
ni moja. Ali preden so se ljudje naučili zidati hiše, so
se znali bojevati za svobodo."

Zorko je molčal. Zadnja beseda kneginje ga je
zadela. Kako dolgo že ni mislil na svobodo! Med nje¬
govimi cilji se ni bleščal tak ideal, na njegovi poti ni
bilo take postaje. Davno že je bila svoboda zanj mrtva
beseda. Zdaj ga je pogrela. Roke so ga zabolele, kakor
da ima lisice na njih, in v prsih mu je postalo tesno,
kakor da diha gosti, nečisti zrak ječe.

Molčala je tudi kneginja. Opazil je to šele tedaj,
ko so bile že njegove muke tako neznosne, da se jih
je moral iznebiti na kakršen koli način. Poklical je klju¬
bovanje na pomoč. Svoboda je res prazna beseda. Iz¬
mislili so jo kratkovidni ljudje, nesposobni, da bi živeli
brez slepila. Priroda pozna potrebo in zakon, za svo¬
bodo ni prostora v njenem kraljestvu. Z rojstvom, ne¬
zaželenim in nezahtevanim, se pričenja odvisnost in za¬
tiranje. Zato je prav, če živi človek za vedno tako,
kakor mora.

Izreči je hotel to misel; tilnik se mu je vzravnal,
mišice so se mu napele in v očeh se mu je zalesketalo
nekaj trdega. Kneginja pa ga je prehitela.

„Kako dolgo ostanete še v tej hiši?" je vprašala.
Zorku je bilo ob tem vprašanju, kakor da je njegovo
ponosno kljubovanje polito z mrzlo vodo, in vsi fizični
znaki moči so nenadoma zopet izginili. Skoraj jecljaje
je odgovoril:

„Moje razmere, gospa kneginja, me silijo, da
ostanem še nekaj časa. Knez ima pravico, da zahteva
to od mene. Saj sem le služabnik."

Kneginja je blago nadaljevala:

„Morda sem Vas užalila s svojimi besedami. Toda
hotela nisem tega. Ce bi mi odgovorili, da je to Vaša
reč, ki ne briga nikogar, Vam ne bi zamerila. Vem, da
Vam skoraj ne kaže kaj drugega, kakor da še potrpite
na svojem mestu. To je žrtev, ki jo doprinašate svoji
znanosti. Vprašala sem le zato, kako dolgo bo trajalo,
ker razumem, da je žrtev."

Rdečica je oblila Zorka. Težko je dihal.

71

„Gospa kneginja,“ je dejal, „Vaše besede so sama
dobrota. Če pa bi jim jaz pritrdil, bi bil hinavec. Tudi
jaz bi lahko odšel iz te graščine. Z nobeno verigo
nisem tako priklenjen, da se ne bi mogel ganiti. Mnogo
ljudi je posvetilo svoje življenje znanosti, pa ne morejo
biti pri knezu Pioreschem v službi. Jaz sem tukaj. In
če tehtam ugodnosti in neugodnosti stroge službe,
opažam, da. je prvih več. To spoznanje me drži. Lepo
ni, toda Vam ne morem tajiti resnice."

Glas kneginje se je še nekoliko omehčal, ko mu
je odgovorila:

„Zopet si očitate prevelik greh. Ugodnosti svoje
službe, kakor jih imenujete, plačujete z neugodnostmi
zato, da si olajšate delo za svoje znanstvene cilje in da
tako služite višjim namenom. Ge bi mogli doseči enak
cilj brez samozatajevanja, bi Vam gotovo bilo ljubše.
Moje vprašanje ste smatrali za očitanje, ker ste pozabili,
da nisem sodnica."

„Vi niste hoteli soditi, ker je Vaša duša blaga.
Ali v meni se je oglasila sodba: Glej, on, ki se mu je
zgodila krivica, odhaja, dasi čuti ta odhod kakor pre¬
gnanstvo; ona, ki ni mogla preprečiti krivice, odhaja,
dasi je to njen dom. Ti pa, ki si tukaj tujec, ostaneš
in zatajuješ s tem odhajajoče, ki bi ti morali biti bližji."

„Hvala Vam za to priznanje! Vaša tožba vnovič
dokazuje, da je Vaše srce dobro."

Podala mu je roko. Njemu je bilo tako, kakor da
mora vse preklicati in obrniti hrbet tej hiši. Ali molče
se je sklonil nad roko kneginje in jo poljubil. Tisti tre-
notek pa so bila njegova čuvstva močnejša od razuma
in tisti poljub na roko je kneginji razodel vse, kar je
Zorko zamolčal. En sam trenotek je trajalo to, pa se
je zopet vzravnal. S prijaznim pogledom se je kneginja
poslovila in krenila na desno. On je šel ravno dalje.

XI.

Ta dan ni bil plodovit za Zorka. Nekoliko se je
bavil z otrokoma, zdelo se mu je, kakor da tudi ona
svobodneje dihata, kadar ni očeta doma. Ne glede na

72

to mu je bila ura v njiju družbi tako prijetna, da bi jo
bil najrajši temeljito podaljšal; ali gospodje profesorji
so neizprosno vztrajali na svojih pravicah, zaznamovanih
v urniku. Otroka sta morala ob določeni uri plamteti
za čudeže zemljepisa; natančno po razpredelbi pa je
moral ugasniti ta ogenj in misterij matematike jima je
moral biti nad vse. Nič ni pomagalo, da bi bila rajša
kramljala z gospodom Jezerskim o rečeh, katerih ni bilo
v njunih učnih knjigah, pa so ju vendar bolj zanimale
od vseh predpisanih znanosti.

Zorko jima je v parku pokazal mravljišče in po¬
jasnil, da prebiva v njem dvoje rodov, takorekoč go¬
sposko pleme, pa ugrabljeni sužnji. Opisaval jim je stavbe
pritlikavih arhitektov, razlagal njih delo, pravil o mravljih
bojih in vojnah, o njih degenerirani aristokraciji, ki jo
je treba pitati, da ne pogine, o njih domačih živalicah
— in ob vsem tem se je njegov duh čudovito osvo¬
bodil. Ko so pa poklicali otroka v učno sobo, je nena¬
doma minil njegov mir. Hotel je študirati, ali njegovo
duševno razpoloženje ni slušalo volje. Pribito je bilo,
da mora ostati v graščini, ker ni misliti, da bi drugod
dobil tako prijetno službo ob tako sijajnih pogojih.
Vsaka beseda o tem bi bila nepotrebna. Ali kakor da
ga hočejo namenoma mučiti, so se misli venomer sukale
okrog vprašanja, ki ni bilo več vprašanje.

Kaj? Ni li podlo, da molčiš, ko te smatra knez
za lakaja? Nisi li moralno dolžan, da stopiš pred njega
in praviš: Kar ste storili upravniku, smatram za krivico,
in če ne more kneginja ostati pod Vašo streho, tudi
zame ni prostora v Vaši hiši?

Kneginja se zanima za tvojo usodo. Vprašala je,
kako dolgo še ostaneš tukaj. Si li ti vsaj v duhu vprašal,
kaj bo z njo, če odide odtod? Morda niti ni bogata,
in ker je vajena vsega, kar ji je dajalo tukajšnje živ¬
ljenje, bo njena ^ bodočnost nemara kruta in bolestna.

Mir! Mir! Ze zjutraj si šel iskat pozabljeno knjigo,
a je še zdaj nimaš.

— In danes je sploh ne boš imel! se mu je rogal
neznan in znan škrat izza lobanje. Pod to streho — je
dociral — ne prebiva le tvoj oboževani čisti razum,
temveč tudi mi, mi, mi.

73

Zorko je šel po knjigo. Dan se je že bližal zapadu,
ali večer bo dolg in tedaj se nadomesti izguba bleščečih
nemirnih ur. ... Do knjižnice ni prišel, zakaj srečal ga
je profesor Prenk, zgodovinar in geograf, pa ga je
ustavil z naznanilom, da je dovršil knjigo, v kateri raz¬
vija povsem novo teorijo o poreklu starih Helenov.
Dognal je — nepobitno — da so se Lakedemonci pri¬
selili iz sedanje Tripolitanije, Atenci iz severne Tunezije,
Tebanci pa iz južne. Delo je še povsem tajno, ali kadar
izide, mora učinkovati kakor potencirana senzacija. To
bo zijal kolega Doda, če se razsuje v prah njegova
antikvirana hipoteza o prihodu iz Male Azije! Profesor
Prenk namreč dokazuje in je dokazal, da je bila za-
ščitnica Aten doma v Asiriji in da je hrabra boginja
potovala čez Egipt po severni Afriki, preden se je na¬
selila na Grškem. Naj poizkusi Doda, da pobije te
že—lez—ne ar—gu—men—te!

Profesor Prenk bi bil v svoji brezmejni prijaznosti
naštel in analiziral Zorku vse dokaze, če se ne bi bil
ta sredi najživahnejšega razlaganja spomnil, da ga za¬
nima duhovita in nedvomno utrjena teorija gospoda
profesorja ta hip prav toliko kakor število ognjenikov
na glavnem Aldebaranovem planetu; sicer pa lahko čita
vse to pozneje v profesorjevi knjigi, kar je na vsak
način bolj priporočljivo; zakaj knjigo lahko zaluči v kot,
če se je naveliča, gospoda profesorja pa ne more. Za¬
torej se je poslovil z globokim, resničnim obžalovanjem,
da bo moral krotiti svojo nestrpno radovednost, dokler
ne izide preznamenita knjiga, ker ga je dala ta hip, žal,
poklicati gospa kneginja.

„A, a, gospa kneginja!" je zapel profesor Prenk;
„to Vas pa najbrže ne bo tako veselilo kakor Parisova
sodba. Hm, hm, gospa kneginja ima včasih nazore, o
katerih bi se skoraj lahko reklo, da niso kneževski. To
je za nas neprijetno. E e e — če bi se hotela kaj vti¬
kati v vzgojna vprašanja, kar odklonite, kar odklonite!
Saj veste, da gospod knez ne mara nobene ingerence.

„Doslej ni Njena Jasnost nikdar izražala takih
zahtev, vsaj meni ne. Pa me tudi sedaj ne kliče s takim
namenom. Vsekakor pa je gospa kneginja, in zelo ne¬
spodobno bi bilo, če bi zakrivil, da bi morala čakati."

74

„0, to pa imate prav; nespodoben pa človek res
ne sme biti, zlasti ne akademičen človek." — Pripravljen
je bil, da oblagodari Zorka z obširnim in temeljitim pre¬
davanjem o spodobnosti, tako da je moral ta naposled
brezobzirno zanemariti spodobnost napram profesorju in
ga zapustiti skoraj brez slovesa.

Hitel je, češ, kneginja čaka itak že predolgo. Se
le na hodniku, kjer so bili njeni prostori, se je spomnil,
da je s povestjo o pozivu kneginje nalagal Prenka; v
istini je hotel priti v knjižnico.

Ze je bil blizu biblioteke, kar mu je pred nosom
zavihrala dolga brada profesorja Dode.

„Raca na vodi! Kam pa ste dali Siegfridovo kapo,
da Vas nenadoma vidijo smrtne oči? Sploh — ste li
Vi živ človek ali vizija? Ce ste živ človek, bi mi pa
lahko povedali, če znate igrati Piquet.“

Zorku se je zdelo, da mu je skozi podplate zrastlo

trnje.

„Znam pač, gospod profesor, pa ne igram."

„Oho!“ ga je ustavil Doda in si pogladil brado
z izrazito gesto. „Znam, pa ne igram — to bi mi šlo
v glavo, če bi Vas bil vprašal za hazardno igro. Pa
taka nedolžna reč!"

„Tudi taka nedolžna reč je potrata časa."

„A, s tega stališča! Seveda! Ali tedaj lahko pra¬
vimo, da je vse življenje potrata časa. Stari Grki, dragi
prijatelj, so tudi znali tratiti čas in so bili zelo pametni.
Kar so nam zapustili, je več vredno od Gouldovih in
Kruppovih pridobitev, pa so vendar živeli."

„So li tudi igrali Piquet?“

„Niso,“ je Doda odgovoril povsem resno. „Ali
Piquet ni nič slabši od marsičesa, kar so uganjali. Pri
meni bi prav lahko napravila partijo. Tudi čaša čaja bi
se dobila."

Medtem je bil profesor prijel Zorka izpod roke in
ga odvedel skoraj do svojega stanovanja. Kako bi se
mu izmaknil? Če mu pove resnico, bi ga Doda gotovo
tako bombardiral z argumenti, da bi s prepirom izgubil
toliko časa kolikor z igro. Porabil je torej zopet enak
izgovor kakor pri Prenku: Gospa kneginja mu je na¬
ročila, naj se oglasi pri njej.

75

„To je druga reč, kajpada, to je druga reč. Tudi
jaz bi odklonil poziv na kvarte, če bi me klicala gospa
kneginja. Tedaj pa le pojdite! Bog ne daj, da bi bil
indiskreten. Nič ne vprašujem, zakaj Vas kliče. Ali,
dragi prijatelj, priliko bi lahko porabili za dobro reč.
Pripravite kneginjo do tega, da se bo kaj zanimala za
grške klasike. Pravkar dovršujem novo knjigo o tem
predmetu. Ta bi ji lahko izvrstno poslužila. Malo pri¬
poročilo . . .“

„Da, da, prav rad, če me vpraša —“ je zaklical
Zorko ves razdražen in se tako poslovil, da je bil njegov
odhod podoben begu. Zopet je krenil proti prostorom
kneginje — saj je moral, da ne izda svoje laži. In zopet
se je tako vživel vanjo, da se je osvestil šele na pragu
in se odkradel kakor hudodelec.

Bila je že tema, ko je naposled vendar prišel v
knjižnico. Odklenjena je bila dan in noč; knez je pač
mislil, da kradejo ljudje cekine in srebrnino, ne pa knjig.
Zorko je napravil luč in stopil k omari, da poišče zju¬
traj pozabljeno delo. Noga mu je zadela ob predmet,
ki gotovo ni imel pravega prostora na tleh. Pripognil
se je in pobral trdo vezan zvezek, skoraj ves popisan.
Pogledal je — bil je dnevnik kneginje.

Na svojo knjigo je pozabil. Kaj naj stori? Name¬
noma kneginja gotovo ni pustila svojih zapiskov v
knjižnici. In če so nedolžni kakor šolska naloga, ji vendar
ne bo vseeno, v čigave roke da pridejo. Ta tihi prostor
obiskuje prav malo ljudi, pa je verjetno, da ni še nihče
opazil dnevnika. Treba ga je le vrniti kneginji. Toda
— — pogledal je na uro, ob pol osmih zvečer, to ne
gre. Jutri zjutraj. Medtem pa ona lahko pogreši zvezek,
in kdo ve, kakšno noč prebije, če ga ne najde? Prvo
ni prav, drugo ni prav, tretjega mu nič ne pride na
misel.

Treba je preudariti. Zorko sede in premišljuje.
Prsti mehanično prelistavajo knjigo, oči mehanično pla¬
vajo preko vrst. Misli so drugje. Naenkrat pa čita. Kakor
da bi bil razpolovljen: Zorko prvi ugiba, kaj mu je sto¬
riti, Zorko drugi čita dnevnik kneginje. Besede gleda
skozi nekakšno meglo; sprejema jih le s pogledi, do
zavesti mu ne sežejo. Naenkrat ga nekaj zbode.

76

„. . . Lepo bi bilo,“ čita, „ali njemu ni treba nič
vedeti o tej ljubezni, katere si najbrže niti ne želi. Večja
bi bila sreča, ako bi njegovo srce čutilo kakor moje in
bi se dvoje čuvstev strnilo v eno ter porodilo blaženost
izpolnjenega hrepenenja. Ali nemir, ki je meni vir novih,
doslej neizkušenih slasti, bi bil njemu lahko stvarnik
težkih bremen ..."

Je li res to čital v dnevniku kneginje? Če ni kje
kakšno okno, ki ostane zvečer odprto, da bi ji mogel
vreči zapiske neopažen v sobo? Če je ne bi vznemirjalo
tudi to, ker ne bi vedela, iz čigave roke so prišle njene
beležke? Medtem je resnično čital ... in besede bi
lahko letele nanj.

Ali — to je domišljavost!

„. . . V njegovih očeh je zažarelo kakor odsev
ognja, ki se je vžgal v srcu. To je videl moj pogled,
ker mu je svetila želja, da bi se res ljubezen vnela v
njegovih prsih. Opazovanje poroča, da so vse njegove
ure posvečene delu in znanosti. Tam je njegova sreča,
tam so njegove slasti. Ljubezen je sebična, ali če je res
ljubezen, mora imeti toliko moči, da ne kali sreče iz
sebičnosti . .

To nemara vendar ni domišljavost. Zakaj se vse
tako ujema? Če pa piše kneginja res o njem, tedaj se
izpolnjuje tudi njegovo tajno, skoraj njemu samemu tajno
hrepenenje. Tedaj pa ni treba nič več premišljevanja,
zakaj pot je jasno začrtana. Le k njej je treba pohiteti
in ji povedati: »Ljubim Vas in kadar zapustite ta dom,
pojdem z Vami na sever ali na jug, v raj ali pekel, v
vrtinec življenja ali pa v puščavo." To je vse. Kaj bo
pozneje iz te ljubezni, ni treba vedeti današnjemu dnevu.
Tudi ona ne vprašuje. Skopo je življenje, sprejeti je
treba njegove darove, kadar jih ponuja; za odklonjeno
radodarnost se maščuje, drugič izteguje roko le, da
udari.

Trezna knjižnica je bila nenadoma polna krasot.
Le v sanjah so mogoče take izpremembe, le v sanjah
in v ljubezni, ki je njemu doslej bila neznana v taki
moči. Enkrat je zamudil pravi čas . . . Lorka . . . tudi
takrat so sledile ure obžalovanja. Sedaj je ljubezen po¬
segla v globokejše globočine . . .

77


Kneza ni doma. Naj je tiran, pa je vendar gen-
tleman. Z vohunstvom menda ni obdal svoje soproge.
In če bi se bil tako ponižal — saj odide kneginja
odtod.

Zorko je vstal, da odnese dnevnik njegovi lastnici.
Nenadoma je stala kneginja sama na pragu. Dva vroča
curka sta ga vžgala ob hrbtenici. Kneginja pa je bila
tudi sedaj povsem mirna.

Nekaj časa sta oba molčala. Zorko je hotel go¬
voriti. Zdelo se mu je, da se mora izpremeniti njegov
obraz in pokazati hudodelca, če ne izpregovori. Ali bilo
mu je kakor v sanjah, kadar tlači mora človeka; sapa
sili skozi dušnik, besede se plazijo na jezik, usta se
odpirajo, grlo se napenja — vse zaman.

Kneginja je opazila njegovo muko. Pokojni smeh¬
ljaj, ki ga je že večkrat občudoval, ji je priplaval na
ustnice, in s svojim blažilnim glasom je dejala:

»Pričakovali me niste, verjetno pa se vam je zdelo,
da se še srečava. In da se nisva srečala, bi bili prišli
k meni."

Šiloma si je njegov glas izkrčil pot skozi ra¬
skavo grlo:

»Kako ste uganili?"

Tako mu je prišlo na jezik. Skoraj nevedoma.

»To ni bilo težko. Tukaj sem izgubila svoj dnevnik.
Dobro je, da ste ga našli Vi, ker ste poštenjak. Da mi
ga še niste prinesli, mi dokazuje, da ste premišljevali,
kako bi mi ga vrnili. Zdelo se vam je, da stvar ni tako
enostavna, kakor je v resnici."

»Pravkar sem Vam ga hotel odnesti, gospa kne¬
ginja."

»Mislila sem si. Bili ste na poti k meni. Nisem
vedela, sicer bi Vas bila počakala."

»Kako ste dobri!"

„Ce Vam je žal, da sem Vam prišla naproti, me
lahko spremite; če mi nočete oddati dnevnika tukaj,
pa mi ga lahko izročite v mojem salonu."

»Da, da, če mi dovolite, milostiva gospa! . . .“

Govoril je kakor v vročici, ne iz glave, temveč
iz srca. Zdaj pa se je oglasilo nadzorstvo . . .

78

„Namreč — ako Vam ne povzročim's tem kakšnih

— težav. “

Veselo ga je pogledala.

„Ce me ne kompromitirate, mislite? ... Ne bojte
se. Moja hišna je utrujena od poštenega dela, pa je
šla spat. Moja adjutantka ljubi podnevi marnje, ponoči
pa počitek. Tudi ona se je že priporočila Morfeju. In
naposled sem Vas povabila, torej sem sama odgovorna.
Zame se ni treba bati, zase pa vem, da se ne bojite,
kadar Vas more obhajati strah za drugega."

„Kako dobro sodite vedno o človeku!"

„Vedno — ne. Ljubše mi je pač, ako mi ni treba
misliti nič slabega o ljudeh. Ali toliko sem vendar ži¬
vela, da znam nekoliko ločiti. Iz prahu smo ustvarjeni

— pravijo eni; v živalstvu nam je iskati pradede —
pravijo drugi. Tako ali tako — bogovi nismo, tudi če
tle božanske iskre v nas."

Zareče oglje in led — prečudna zmes; in Zorko
stoji v vročini in mrazu. Kri ne teče po žilah, marveč se
sunkoma dvigne in pada kakor slap. Nevidna ogromna
mačka poboža ledje z mehkimi šapami, pa nenadoma
zasadi ostre kremplje vanje. Srce zahteva, glava pa
odklanja.

Kneginja se je napol obrnila, da je za Zorka
prostor poleg nje. Stopi mehanično k njej. In potem
gresta oba počasi po hodniku. Ona je mirna, v njegovi
glavi kljujejo čudni topi kljuni.

V salonu mu kneginja ponudi prostora, nalije
čaja in mu sede nasproti. Njegovo zadrego razume, pa
začne sama:

„Da zveste, čigav je dnevnik, ste ga morali pogle¬
dati. Ne vem, kaj ste čitali v njem; a to vprašanje bi
me moglo mučiti le tedaj, če bi bila prišla ta knjižica
v druge roke, pa bi si čitatelj krivo razlagal moje misli.
Kar je na teh straneh, ni bilo namenjeno nikomur,
tudi Vam ne. Ali če ste čitali kaj takega, kar se tiče
Vas, ste pač zvedeli nekaj resnice; in Vas ne prištevam
onim slabičem, ki ne morejo prenašati tega."

Najenostavneje bi bilo reči, da je čital nekoliko
indiferentnih stavkov, ki so mu le toliko povedali, da
je spoznal lastništvo. Toda gledajoč kneginji v oči in

79

poslušajoč njene mirne besede, polne resničnosti, se ni
mogel lagati:

»Nehote in nevede sem čital prav to, kar se naj-
brže tiče mene."

»Najbrže? ... Pa sem mislila, da je dvom ne¬
mogoč."

»Prevzeten bi bil, če bi bil verjel brez dvoma.
Veliko samozavesti je bilo treba, da sem sploh mogel
verjeti."

»Samozavesti . . . Nemara je prišlo spoznanje od
druge lastnosti. Po mojih mislih se razumevanje včasi
ne poraja v glavi. Ali o tem nama zdaj ni treba raz¬
pravljati. Reči sem hotela to: Če ste čitali, imate pra¬
vico, da zahtevate sedaj razgovor. Morda Vam je ljubše,
če molčiva. Ali pa da kaj pokramljava o novih rožah, o
megli v Orionu ali karkoli, pa se potem posloviva . . .“

Njen glas je bil za komaj znatno nianso globo-
kejši kakor navadno in včasi je malce podrhtaval. Da
je mogel Zorko paziti na to, bi bil spoznal, kako je
kneginja s silnim naporom volje zbirala vse moči, da
obdrži svoja čuvstva v oblasti in obvaruje poslušalca
sugestije, ki bi izhajala iz njih. Ali Zorko je imel sam
s seboj preveč posla. Njegove oči so se zatopile v le¬
poto mlade žene, s pogledi je pil opojnost, ki je zazi-
bavala misli, a razvnemala čutila, obzorje se mu je te¬
snilo in tesnilo, vse druge slike so izginile, videl je le kne¬
ginjo. Trudno so roke počivale na naslonih, a gomazelo je
po njih od nohtov do ramen, kakor da se morajo dvigniti
in — in — in objeti žensko. Ustne so zašepetale:

»Kako neizmerno Vas ljubim!"

Kneginja je vstala in ga prijela za roko. Se je
bila njegova kri razgreta, prsti so se oklenili njene
roke in jo stiskale krčevito, čutila je, da je bila nje¬
gova beseda resnična.

Ali že je razum dobival moč, zmaga se je na¬
gibala na njegovo stran. Klical je ubogega človeka
na odgovor, karal ga kakor nespametnega paglavca,
očital mu nepremišljenost, lahkoumnost, brezvestnost. In
ubogi človek je bil kakor rastlina brez korenine, kakor
hromeč brez opore. V prste je zlezla nepremagljiva
slabost; kakor prerezane polipove srkalice od žrtve, so

80

popadali od ženine roke, glava se je brezmočno nagnila,
na mokro čelo je legel mraz in lice je pobledelo.

Kneginja se je ustrašila.

„Kaj se je zgodilo? Ali Vam je slabo? Sedite,
sedite!“

Kakor otroka ga je posadila na naslonjač.

„Milostiva gospa kneginja, premagalo me je čuv-
stvo in v nezavesti sem izrekel besedo, ki ne bi bila
smela nikdar zapustiti mojih ust. Zločinec bi bil, če bi
hotel izrabiti trenotek; več pa ne bi moglo biti. Odpu¬
stite! Odpustite! . . .“

Glava se mu je sklonila v roke, komolca je uprl
na kolena. Lice mu je bilo skrito, ali život mu je stre¬
salo kakor v mrzlici. Ona mu je položila desnico na
glavo, nekaj časa ga je gledala z usmiljenimi očmi,
potem je polahko odstopila in sedla. Ni je videl, ali
čutil je vsako njeno kretnjo. Čutil je tudi, da se je v
njeni duši vršil velik proces.

Ko je izpregovorila, ni bilo njenemu glasu poznati
najmanjše razburjenosti.

»Potolažite se!“ je dejala. „Saj se ni zgodila ne¬
sreča. Nemir sem zasejala s svojim dnevnikom v Vašo
dušo, ali moj namen ni bil tak . . .“

Zorku je bilo še hujše ob teh besedah. Dvignil je
obraz, njegove motne oči so jo proseče pogledale:

„Ne, za božjo voljo! Ne govorite, kakor da bi mogli
sebi kaj očitati. Name pada vse. Preden sem čital be¬
ležke Vašega dnevnika, so moje želje koprnele k Vam,
Vaši zapiski so mi oznanjevali srečo, ali močan bi bil
moral biti in molčati. Zakaj jaz moram iti svojo pot.
Na to ne bi bil smel pozabiti noben trenotek. Že zato
ne, ker bi bil moral misliti na Vas.“

„Ne, ne. Zaradi mene nikar ne obžalujte, da ste
povedali, kar je dobro delo moji duši. Ker sem slišala
lepo besedo in ker sem verjela, Vas smem prositi: Ne
mislite, da v svoji sebičnosti ne razumem, kar je po¬
trebno. Vi imate svoj cilj in prosta mora biti Vaša pot.
Jaz pa bi Vas ovirala, če tudi ne po svoji volji. Tisoč
zaprek bi zrastlo iz tal. Naj bi zahtevala ali pa ne —
Vi bi mi posvečali ure, potrebnejše za Vaše delo. Od
študij in raziskavanja bi Vam misli uhajale k meni. Se

81

6

huje bi bilo. Ljudje gledajo in poslušajo — mnogo
koristnega jim uide, ali kmalu bi vedeli, da živite z
ženo, ki je ušla svojemu možu. Vaše delo bi izgubilo
veljavo, zakaj ljudje so strožji sodniki od prirode in od
bogov; njihovi zakoni so jim svetejši od večnih . . .
Vse to razumem. To dolžnost poznam. Usoda je hotela,
da sva se srečala, in bilo je lepo. Usoda hoče, da se
razideva — in zgodilo se bo . . .“

Neslišno je pošepetal razum: „Vidiš, kako gladko
se je razvozlalo. Zdaj bodi zadovoljen!“

Toda Zorko ni mogel ^biti zadovoljen. Vse je tako,
kakor je rekla kneginja. Človek bi verjel v čarobije.
Njegove misli je čutila in jih izrekala. Tako mora biti.
Ali zadovoljnost —?

Zorko se je poslovil. Tukaj je bilo vse opravljeno.
Ničesar nima več iskati pri kneginji. Megleno je bilo
okrog njega, v prsih je bila prazna votlina. Zdelo se
mu je, da je bilo slovo nerodno.

Na stopnišču je srečal profesorja Prenka in Dodo.
Držala sta se izpod pazduhe, opirajoča se drug ob
druzega. Imela sta svetle oči. Ko sta opazila Zorka,
sta se ustavila kakor na povelje, ali z zakoni ravno¬
vesja sta imela take sitnosti, da jima je moral priskočiti
na pomoč, ker bi bil padec po stopnicah lahko zelo
neprijeten.

„Hoj la!“ je zatrobil Prenk, „sva pa midva na¬
pravila partijo — z vsem potrebnim spremstvom. Ime¬
nitno partijo!“

Doda je pograbil gumb Zorkove suknje.

„Pa bi se vrnili — zdaj — ko smo kompletni.
Tres faciunt collegium . . .“

„Kako pa, ko smo absorbirali vse duhove?" se
je zakrohotal Prenk. „Zum Teufel ist der Spiritus —
le steklo je ostalo."

„A, a, prepozno prihajate, domine Jezerski!"
Zakaj pa tako pozno? Kaj ste ves čas tičali pri gospe
kneginji ?“

„Ha v ha! Vi v službi, midva pa pri zabavi. O —
hm hm! Ce bi se pa obrnilo?"

,„Kako mislite?!"

82

»Midva v službi — recimo v Bakhovi, Vi pa na
zabavi — recimo pri gospe Veneri."

„Kaj Vam prihaja na misel, gospod profesor!"

„Hihi! Tako se plašijo svetniki. Ali izkušnjave so
imeli tudi anahoreti, he he he . . . Eh, kaj! Vinca ni
več, v klet je pregloboko, do postelje se pa še najde
pot. Ali prihodnjič morate napraviti z nama partijo.
Prihodnjič. La—ahko no—oč!“

XII.

Drugi dan se je kneginja odpeljala. Zorko je ni
več videl. Zaklenil se je v svoje stanovanje iz strahu
pred seboj. Sinoči je zmagal, cena pa je bila draga.
Ponosni razum je bil dovolj močan, da je prisilil vse
drugo na kapitulacijo, ali uničiti ni mogel čuvstev in
trpljenja.

Zorko je vstal, ko je rano jutro posijalo skozi
okno, zakaj na postelji mu je bilo kakor na križu. V
sobi pa mu je bilo kakor v ječi. Poteptana čuvstva so
se poizkušala dvigati, upirala so se, zvijala. Dosegla niso
nič drugega kakor nove muke.

Gorindol je hodil Zorko po sobi kakor panter v
kletki. Nenadoma ga je pograbilo: »Otresi se! Vzravnaj
se! Pojdi k njej, pa ji priznaj, da si bil strahopetec.
Povej, da je vsa tvoja namišljena doslednost le strah
pred boji, da je tvoja ravna pot le želja po udobnosti,
tvoja samozatajevanja le malenkostna sebičnost!"

Ali nadzornik se je trdo oglasil: »S kakšnimi ob-
manami bi rad ušel? Tu ostani, pa izpolni svojo nalogo
in nič ne fantaziraj o plemenitem kesanju. Tvoje meso
je polno poželjenja, po užitku koprniš, erotična blaznost
ti draži živce in razgreva kri. Zdaj divjaš, sugeriraš si
nesrečo, olepšavaš svoje nizke nagone — in če bi te
izpustil, bi skakal kakor živalca, pa s pusto poezijo
odeval svoje klavrno početje. Ali ne izpustim te! Zakaj
jaz mislim na bodočnost. Jutri se nasitiš, pojutršnjem
se naveličaš — in kaj bo potem? Na nogi bo veriga,
na verigi krogla, čelo bo nagubančeno, živci bodo jav-

83

6 *

Ijali bolečine. V srcu bo stud in kes, očitanje te bo
spremljalo noč in dan. Cilji se ti bodo rogali, ne boš
poletel kakor sokol, lezel boš kakor polž in sline bodo
kazale sled za tabo. — Tukaj ostaneš, spametuješ se
in lotiš se svoje naloge! . . .“

Zorko je ostal. Skozi jutrnji mrak je posijalo
solnce v sobo, žarko in toplo — in Zorko se je stresel.
Izgnalo je zadnje sence, od poda do stropa je bila raz¬
grnjena polna svetloba — in Zorku se je zdelo mračno.

Gospodar pod lobanjo je počakal nekaj časa, po¬
tem se je zopet oglasil:

„Dela se loti! To je tvoj poklic in tvoje zdra¬
vilo/*

Prejšnjega dne ni prinesel knjige iz knjižnice.

„Ne delaj se nerodnega! Brez te knjige že opraviš.
Tvoje znanje še ni tako bogato, da bi ne mogel seči
po drugem delu. Po knjigo pojdeš, kadar bo zrak čist.“

Sel je v svojo delavnico. Bogato je bila oprem¬
ljena in veseliti bi se moral izrednih pripomočkov za
nauke. Ali v njegovem srcu ni bilo veselja in nepo¬
klican škrat je zamrmral: Brez veselja ni plodovi¬
tega dela.

Poveljnik v glavi Je takoj odgovoril: Delo je samo
ob sebi veselje. — Škrat je obmolknil, le neizvesten
dvom je ostal. Duh se ni mogel zbrati; kadar je Zorko
prečital stran, je opazil, da so čitale oči, ne da bi bile
dale vtiske dalje; ko je začel iznova, so pogledi vrstili
le črko za črko, le besedo za besedo . . .

Ob desetih je slišal drdranje voza. Divja sila ga
je gonila k oknu; bilo mu je, da mora sam zblazneti,
če je ne sluša. A močnejša sila mu je branila : „Zdaj bodi
krepak! To je trenotek zmage!" Napetost je dosegla
vrhunec; bilo je, kakor da ima v sebi dinamitno bombo,
ki mora zdaj zdaj počiti in ga raznesti.

Nenadoma je odjenjalo vse. Medlo je bilo telo od
temena do nog, mišice so bile mehke, koža ohlapna,
živci brezčutni, v glavi in v prsih pa je bila praznina.
Svet se je nehal sukati, vse realnosti so se razblinile.
V takem stanju se je nemara staremu filozofu porodila
misel na nirvano.

84

Zorko ni spal in ni bedel. Njegovo telo se je na¬
slonilo na zofi, da je napol ležal in napol sedel; v tem
nenaravnem položaju je vztrajal dolge ure — brez misli,
brez bolečin, brez žeje in lakote, brez želje.

Proti večeru se je vrnil knez. Avtomobil je pri-
brenčal, potem je bilo dolgo vse tiho. Pred večerjo je
dal poklicati Zorka. Popolnoma avtomatski je ta šel k
gospodarju.

„Gospod Jezerski, Njena Jasnost gospa kneginja
se je odpeljala in se ne vrne več. Prosim, vzemite na
znanje, da se o gospe kneginji in o njenem odhodu ne
govori več.“

Zorka je zbodlo. Neznansko ostra igla se mu je
hipoma zapičila v prsi in kakor blisk mu je švignilo
skozi život. Stisnil je zobe in se poklonil, ne da bi bil
pogledal kneza. Menil je, da mu ne bo mogel nikdar
•več pogledati v oči. Opazil je le, da je knez napravil
kretnjo z roko; to je smatral za odslovitev, pa je odšel.

Ko je bil v svojem stanovanju, se je zopet po¬
greznil v ono čudno polzavestno stanje. Dolgo je ležal
ne speč ne bedeč. Polagoma pa so se jele iz teme dvigati
čudne slike brez obrisov, kakor sence, nesmiselne slike,
kalejdoskopske, brez zveze — kakor v vročici. Naenkrat
on ni bil on; življenje, ki ga je živel, je bilo izposo¬
jeno ; plaval je brez najmanjše kretnje po jezeru, iz
valov pa so se dvignili povodni mož in tri vile.

Tema.

Velika cerkev se odpira, orgle buče, kočije se
vozijo, svetišče je polno ljudi, radovednih, zijajočih, še¬
petajočih ; dolg slavnosten izprevod koraka k oltarju;
ženin je starec, nevesta je mlada, lepa, bleda, smrtno
bleda, ali čudovito krasni so biseri okrog njenega vratu.
Zdaj obrača žalostne oči proti Zorku in njen pogled je
težka obtožba. Lorka . . .

Cerkve ni več.

Nič . . .

Ogromen plesiosaurus priskače in se čudno suče
po planjavi. Naenkrat se nasmeje in izpregovori: Jaz
imam skrivnost, ki jo iščeš in jo ne najdeš, ker si živ;
iskal je nisem, a našel sem jo na poti, ki drži iz življenja

85

v življenja brez konca in kraja. Najdeš jo tudi ti, so¬
rodnik moj . . .

Razpršilo se je.

Dolgo je bila tema, le posamezne iskre so vstajale,
padale, krožile v različnih barvah. Mehka otožnost je
plavala po mističnem ozračju; skromno se je javljala
neizvestna slutnja.

Dolgo je vladala tema —- — — — — —

Zorko je vstal kakor rekonvalescent izza dolge
bolezni. Vse njegovo bitje je hrepenelo po svežem zraku.
Sel je v park. Dolgo se je izprehajal brez cilja, ne mi¬
sleč na nič drugega kakor na prijetno toploto, ob ka¬
teri se mu vračajo moči.

Zdramil se je, ko je srečal profesorja Prenka. Ta
ga je ustavil z bučnim pozdravom. Takoj pa je znižal
glas, da je skoraj šepetal. Ozrl se je na vse strani, ka¬
kor da se boji kakšne nevarnosti. Potem je siknil:

„Včeraj se je odpeljala gospa kneginja. Kaj sem
Vam dejal o njenih nazorih? Sprla se je s knezom,
pomislite, pa je odšla, popolnoma odšla. Kneginja! Kaj
pravite? Vi niste vedeli, kajpada, saj vsi skupaj nismo
vedeli, da je tako. Kdo bi mogel misliti! Od Vas pa
je najbrže še kaj hotela. Ko je bila že v kočiji, se je
še ozirala z nekakšnim pričakovanjem in naposled je
vprašala, če ste nemara pri otrocih. Boga zahvalite, da
niste bili navzoči; kdo ve, kakšne sitnosti bi Vam bila
naročila! Za kneza je namreč mrtva, veste — izbrisana
iz življenja. Kneževski poslej ne bo živela. Odklonila je
vse, kar ji je ponujal knez, sama pa ni bogata. Vidite,
take reči se dogajajo dandanašnji!"

Zorko je poslušal, kakor da ga vsa povest nič
ne zanima. Prenk ni mogel videti, kaj se godi v njem,
in to je bilo dobro, kajti profesorju se ne bi bilo zdelo
prav; profesor bi se bil celo prepadel. Bilo je pa tudi
dobro, da se mu je mudilo dalje, kajti Zorku ni bilo
lahko se pritajevati.

Na drugi strani parka je srečal, ne da bi bil vzra-
doščen, profesorja Dodo. Ko ga je ta opazil, se je
ustavil široko razkoračen, izbočil trebuh ter začel
ritmično nagibati glavo na desno in levo. Potem je iz-

86

tegnil roke, prijel Zorka za rame in mu nagnjene glave
gledal v oči z izrazom, ki se ni dal definirati. Lahko
bi bil pomenil sožalje, lahko občudovanje, lahko pa
tudi kaj drugega. Ko je dovršil te proste vaje, se je
odkašljal in zajel glas iz globočine.

„Skoda, škoda za kneginjo — kaj, mladi moj pri¬
jatelj ? Vi ste jo poznali, Vi jo boste najtežje pogrešali;
toda verjemite, tudi jaz. Predvsem pa Vi. Saj vem —
še zadnji večer pred njenim odhodom ste bili pri njej.
Vam je odprla srce in dušo, ker je vedela, da ste
vredni njenega zaupanja. Le previdni ste bili premalo,
mladi prijatelj! Seveda, to je greh mladosti. Toda pa¬
zite! V graščini so oči, ki so videle, ko je prišla kne¬
ginja po Vas v knjižnico in ko ste šli z njo v salon in
ko ste odhajali. Ne vem, koliko se je zanašati na ljudi.
Vsekakor pazite, da ne zve knez. Jaz sem prepričan,
da ni bilo nič hudega; ali knez je Argus. Mož, ki je
izgnal svojo soprogo le zaradi idejnih nasprotij, tak mož
— no, le posvariti sem Vas hotel kot prijatelj: Pa¬
zite 1 “

Zorko se je glasno nasmejal, toda okrog srca mu
ni bilo na smeh. Se z večjo nestrpnostjo kakor od
Prenka se je poslovil od Dode. Zapustil je park in od¬
šel v gozd. Tam je poiskal skrit prostor med starim
drevjem, legel na mah, podprl glavo in se zagledal v
modro krpico neba, ki jo je oko ujelo skozi veje v

V graščini vedo, da je bil pri kneginji. Ce ve
Doda, vedo tudi drugi, zakaj J:a ga ni mogel videti sam,
ker je kvartal s Prenkom. Ce zve knez, je polom ne¬
izogiben.

Kako bi se to preprečilo? So li slučajno opazili
njegov poset pri kneginji, ali je bilo vohunstvo? Kdo
ga je opazil? Eden, ena, ali njih več?

To bi bilo treba pozvedeti in potem poskrbeti za
molk. Ce so lakajske duše, bi se to najbrže doseglo z
denarjem.

Ali kaj se opravi z odkupnino? Hudobnež opazi,
da je molk dragocen, in žrtev se nikdar ne reši iz rok
izsiljevalčevih. — Kaj, če bi šel naravnost h knezu in
mu povedal-kaj? Resnico? ... To bi bila že ob-

87

sodba. Ali omiljeno resnico, brez dnevnika, brez čuv-
stev ?

Ali knez ni mož, ki bi verjel kaj druzega kakor
izpoved, ki obremenjuje njegovo soprogo, ki pretirava
resnico.

Končano je. Žrtev je bila zaman doprinesena.
Čemu so bila poteptana lepa čuvstva? Cena je vendar
izostala, zakaj sedaj se je treba pripraviti na odhod.

Truden je Zorko vstal. Ozrl se je po okolici, ki
jo bo moral čimprej zapustiti. Kako bi se bilo lahko
vse drugače razvilo! Je li res vedno najbolje, kar pravi
razum ? . . .

Treba bo poskrbeti za drugo službo. Dobi se že
nemara kaj, zlasti če ga priporoči kateri izmed profe¬
sorjev, ki cenijo njegove sposobnosti. Ali takih ugo¬
dnosti ne bo kmalu kakor tukaj.

Zorko je odšel domov in napisal mnogo pisem.
Odnesel jih je sam na pošto. Po poti si je izkušal do¬
povedati, da je tudi v tej nepriliki mnogo dobrega. Saj
je prav, da zapusti ta kraj, kjer bi ga še dolgo mo¬
tili spomini. Uspešneje bo delal drugod. Tako pride
zopet v muzeje, do zbirk, do večjih knjižnic, v bližino
profesorjev. Bolje bo.

Pa le ni prav verjel svoji sugestiji in v srcu niso
minile bolečine. Globok vzdih je dejal: Zdaj moraš!
Vse drugo je slepilo . . .

XIII.

Knez še ni zvedel ničesar, pa tudi Zorko ni do¬
gnal, kdo je tisti mnogovednež, ki bi mu lahko vrgel
zanko okoli vratu. Po graščini je hodil, kakor da ima
v prsih polno trnja, pa se duša venomer boji, da bi se
ne nabodla.

Kaj pa, če si je profesor Doda vse le skombiniral,
da bi ga preplašil za svojo zabavo, ali pa, da bi kaj
zvedel s pomočjo take policijske zvijače? „Vsekakor
so mi živci zadnji čas nekoliko oslabljeni, to se kaže
tudi pri učenju. Selitev, prehod v novo službo, sitnosti

88

z novimi razmerami jim najbrže ne bi posebno koristile.
S tega stališča bi že bilo bolje, da bi vsaj še nekaj
časa vse ostalo pri starem. Medtem pa bi bilo treba v
miru, brez razburjenja pripraviti novi položaj."

Na svoja pisma je dobil Zorko le malo odgovorov
in izmed vseh je bil le eden nekoliko vreden uvaže-
vanja. Dvorni svetnik Eniver je potreboval domačega
učitelja za svojega sina, ki je bil v ostrem nasprotju z
realnimi predmeti ne glede na to, da so polagali pro¬
fesorji na realki prav nanje največjo važnost.

Seveda — ako bi se smelo čevljarstvo šteti med
realne predmete, bi bilo drugače, zakaj za usnje, dreto,
čevlje, škornje, pete in podpetnike je imel mladi Kosta
čudno, abnormalno nagnjenje. Ali sin dvornega svetnika
vendar ne more postati čevljar! Njegovi dosedanji uči¬
telji pač niso bili sposobni, ker niso dosegli nobenega
rezultata. Če ima gospod Jezerski zanesljivejšo metodo,
da vlije bodočemu inženirju, svetniku i. t. d. za izpite
potrebno znanje v glavo? In če je dovolj energičen za
primerno strogo nadzorovanje? Zaradi plače bi se brž¬
kone dosegel sporazum. Dvorni svetnik je tudi vpliven
mož, ker ima zlasti po sorodnikih svoje soproge važne
zveze.

Kar je Zorko vobče vedel o gospodu Eniverju,
ni bilo tako mikavno, da bi se pulil za službo v nje¬
govi hiši. Pa kaj ga brigajo navade in nazori dvornega
svetnika? Izpolnjeval bo svoje dolžnosti po vesti in ne
bodo mu mogli nič . . .

Seveda, če pravi: „Po vesti," si mora priznati,
da je tudi to relativno . . . No, napisal je pameten od¬
govor, tako da je bil omogočen ugoden razvoj.

Zgodilo pa se je, česar ni Zorko nikdar priča¬
koval.

Nenadoma ga je dal poklicati knez. Vstal je brez
oklevanja in šel. Toda spremljal ga je strah. Nemara
se je zdaj utrgal plaz in nesreča že drvi, da ga zasuje!

Ko je vstopil v knezovo delavnico, mu je za tre-
notek odleglo. Videl je tam tujega gospoda. Kaj bi
mogel ta vedeti o onem večeru ? In če bi hotel knez
govoriti o oni zadevi, gotovo ne bi storil tega vpričo
drugih ljudi.

89

Neznanec je stopil Zorku naproti in mu povedal
svoje ime: Odvetnik doktor Hamid.

Knez je pokazal Zorku naslanjač in vsi trije so
sedli. Knez se je vedel tako formalno in rezervirano,
da je Zorko moral opaziti. Tudi odkašljal se je očitno
brez potrebe, le za uvod.

Odvetnik si je popravil manšete, dasi pravzaprav
ni bilo kaj popravljati, potem pa je povzel suhoparno,
poslovno:

„Gospod Jezerski, zastopati mi je gospodično Ma¬
rijo Zarifovo."

Zorko ga je debelo pogledal. Njegova osuplost
je bila odkritosrčna kakor prvi glas novorojenega deteta.

»Oprostite, gospod doktor, to ime mi je popol¬
noma neznano. Nikakor ne razumem, v kakšni zvezi bi
mogla biti moja oseba z gospodično."

Odvetnik se je nasmehnil.

„Ne pravim, da govorite neresnico, gospod Je¬
zerski. Spomin Vam je tako pobledel ali pa — tako
prenapolnjen. Gospodični Mariji Zarifovi ste obljubili
zakon."

„To je čudna šala, gospod doktor. Kar sem na
svetu, nisem še nikomur obljubil zakona, najmanje pa
dami, ki je niti ne poznam."

»Gospodična Zarifova^ pač ni dama. Vaš spomin
mora iskati v drugi sferi. Ce vpoštevam razliko social¬
nega položaja, verjamem, da Vam je vsa stvar sedaj
neprijetna. Toda mož mora odtehtati vsako besedo.
Kar pa je dejal, mora zastopati . . .“

»Z Vašimi nazori ne polemiziram; lepi so, v teo¬
riji so zelo razširjeni. Ali jaz nimam ničesar zastopati,
ničesar izpolnjevati. Nič druzega si ne morem misliti,
kakor da zamenjavate mojo osebo s kakšno drugo."

»Taka zmota je popolnoma izključena, gospod Je¬
zerski. Glas moje pisarne in moja briga zanj mi nala¬
gata skrajno vestnost. Nikoli ne storim koraka, ki bi
mogel voditi v zmoto. Previdno sem se informiral tudi
v Vašem slučaju. Vem, da ste v vsej državi edini Zorko
Jezerski, torej resnično mož, ki ga iščem. Gospod Zorko
Jezerski pa je obljubil gospodični Mariji Zarifovi zakon
in jo je zapeljal s to obljubo."

90

„Jaz? Zapeljal?! . . . Ne zamerite, to je smešno.
Za to sploh nisem in nisem bil nikdar.“

„Da dobi Vaš spomin nekoliko opore, naj Vam
povem, da je bila gospodična Marija Zarifova nata¬
karica —“

„Mici!“ je vzkliknil Zorko. Presenečenje mu je
izsililo klic. Ali bila je napaka in takoj se je zavedel.
Izbrisati pa ni mogel besede, ki je bila zadonela kakor
priznanje. Odvetnik jo je takoj ujel.

„Mici — no vidite! Saj sem vedel, da niste mogli
pozabiti ..."

„Pardon, gospod doktor! Kdo ne pride tupatam
v gostilno ? Kdo ne pozna raznih natakaric in nata¬
karjev, kakor pač poznamo ljudi, s katerimi prihajamo
tako po naključju v dotiko?"

„To je druga reč, gospod Jezerski. Gotovo mine
vsako nasprotje med nama, če Vam povem, da je go¬
spodična Zarifova mati —“

„Mati? Mici — mati?“

„Torej res niste vedeli. Da, da, iskreno je Vaše
začudenje. Ali sedaj, ko veste tudi to, se pač spora¬
zumeva."

„Ali to vendar še ne dokazuje ničesar, vsaj njene
trditve ne dokazuje."

Knez, ki je doslej molčal, se je vmešal:

„Vsa reč je zelo netečna. Najmanj simpatično
pa se mi zdi vendar to, da Vam je treba izvabljati pri¬
znanje tako v obrokih."

Odvetnik je prizanesljivo zmajal z glavo:

„Moja sodba ni tako stroga. Epizoda — no, čisto
človeška. Ali sedaj je dete na svetu. Gospod Jezerski
razume, da je to resna reč. Sedaj ne more biti več
govora o epizodi."

Zorko se je razsrdil. Prepričan je bil, da pozna
odvetnik resnico; zakaj plete mrežo, da bi mu jo vrgel
čez glavo ? . . . Ogorčen je dejal:

„Nič druzega ne vem kakor to, kar ste mi prav¬
kar povedali. Mici je mati. Seveda Vam verjamem. Ce
sem oče, izpolnim svojo dolžnost . . .“

„Bravo!“ je vzkliknil odvetnik. „Nič nisem dvomil."

91

»Prosim, prosim. Ta dolžnost ne sega tako daleč,
da bi do smrti združil svoje življenje z življenjem
ženske, ki mi je tuja danes, kakor mi je bila vedno
tuja."

„0, o, gospod Jezerski! Prevdarite sine ira et
studio: Možnost svojega očetovstva priznavate. Gospo¬
dična Zarifova določno izjavlja, da je dete Vaše. Lahko
bi prisegla, dasi ni treba. Torej ne morete reči, da
Vam je bila vedno tuja.“

„Kaj to! Resnico sem dejal: Ne vem, če sem go¬
voril z jijo deset besed."

»Štiri zadoščajo, gospod Jezerski! Štiri besede:
Vzamem te za ženo."

»Nikdar ji nisem obljubil tega. Tisti večer nisem
bil sam svoj. Ona je imela voljo, jaz je nisem imel.
Bili so trenotki, ko nisem bil odgovoren za svoja de¬
janja. Kljub temu prevzamem odgovornost, kolikor je
more zahtevati pravičnost."

»Gospodična Marija zahteva, da jo poročite, kakor
ste ji obljubili."

»Pravim Vam, da ji nisem obljubil ničesar."

»Morete li to dokazati? Gospodična Marija namreč
lahko dokaže svojo trditev s prisego."

„ »To bi bila kriva prisega, drzna, nesramna laž!
Ce je sposobna take prevare, tedaj ji ne morem verjeti
niti drugih trditev. Tedaj izbira, kar se ji zdi po njenem
okusu in po njenih računih najbolj primerno."

»Gospod Jezerski, to je nesmiselno. Saj veste,
da je bila stvar odločena, ko ste priznali možnost."

Knez je vstal.

»Dovolite, da se odstranim, gospod doktor. Moji
moralni občutki mi branijo, da bi še dalje poslušal to
brezprimerno konverzacijo. Gospod Jezerski, nama, mi¬
slim, ne bo treba mnogo razprav. Jasno Vam bo, da
je Vaša naloga v mojem domu dovršena. Vzgoja mojih
otrok mora biti v rokah ljudi, ki se lahko ponašajo s
popolno integriteto, zlasti seveda v moralnem pogledu.
Vsaka možnost okuženja mora biti izključena. Groza
me obhaja, če pomislim, v kakšni nevarnosti sta bila
doslej moja otroka. Prosim Vas torej, predložite svoj
račun, seveda po zakonu, zakaj prikrajšati Vas nočem

92

za noben vinar. Dovoljujem Vam, da ostanete v svojem
stanovanju, dokler ne uredite svojih stvari za prese¬
litev. Strogo pa Vam prepovedujem vsako bodisi naj¬
manjšo dotiko z otrokoma. Z Bogom, gospod doktor!
Upam, da Vas še vidim, preden odidete."

Odvetniku je pomolil tri prste, Zorku je z nedo¬
sežno prevzetno vljudnostjo nagnil glavo, pa dostojan¬
stveno odšel.

Za to, kar se je imelo še zgoditi, se je Zorko
jedva še zanimal. Le kakor v daljavi, kakor nekaj tu¬
jega, je opazil, da se je odvetnik nenadoma prepadel.
Suho je, dejal Zorko :

»Čestitam Vam, gospod doktor! Ce je bil to Vaš
namen, ste ga sijajno dosegli."

Odvetnik pa je kar jecljal. Vsa njegova hladno¬
krvnost in sigurnost je minila.

„Ne, ne, narobe! Tega nisem hotel."

„Torej ste se zmotili v vsem."

„Kdo bi pa mislil ... v naši prosvetljeni dobi . . .
Knez, ki je član na naprednih načelih sloneče stranke ...
Mislil sem, da Vam bo pomagal . . .“

Zorko se je ironično nasmehnil. Zdaj šele je prav
opazil doktorjevo zmedenost in zadrego.

„Tako, tako! Gospodična Mici bi si dala odku¬
piti poroko, ki ji ni bila nikoli obljubljena. Ta prilika
pa se je sedaj nenadoma poslabšala, kaj ? Zdaj bi bil
nemara tudi za očeta boljši kdo drugi, kdo, ki ima
službo. Nerodno je to, kajpada! Ali jaz Vam ne morem
pomagati."

»Gospod Jezerski, žal mi je, da se je tako zgo¬
dilo." Obrisal si je pot s čela — bilo mu je pač
resnično žal. „Vaš položaj — ne, — to je zelo sitna
reč. Ne mislite, da sem človek brez sočutja. Tudi Vam
je zdaj treba časa, da preudarite. Urediti bo treba za¬
devo tako ali tako. Toda le mirno, le mirno! Ta hip
torej nič ne silim v Vas. Pozneje se zmeniva pismeno.
Tako bo bolje za Vas."

„In najbrže tudi za Vas."

Krepka škodoželjnost, ki jo je Zorko občutil prvič
v svojem življenju, mu je vsaj začasno pregnala bole¬
čine. Zdelo se mu je, da ne bi mogel dočakati nič

93

lepšega kakor odvetnikovo razočaranje ob ponesrečeni
špekulaciji. Videti je bil večji, prsi so se mu izbočile,
dihal je prosto in globoko, oči pa so mu žarele.

Doktor se je poslovil. Ponosno je gledal Zorko
za njim, dokler se niso zaprla vrata. Tedaj pa je bilo,
kakor da se je nož zapičil v napihnjeno gumijevo bla¬
zino, da je ušla vsa sapa. Opotekel se je in brezmočen
padel na fotelj.

XIV.

S službo pri gospodu Eniverju ni bilo nič. Dvorni
svetnik je zvedel o škandalu in seveda —-

Zorku vse skupaj ni bilo popolnoma jasno. Vedel
je za činjenico, sicer pa mu je bilo tako, kakor da
je prespal dolgo dobo.

Kombinacija se je ponesrečila — Zorko je bil
brez posla. Prihranjeni denar je porabil. Ko ni mogel
plačati stanovanja, je gospodinja skomizgnila: „Meni
gospodar ne prizanaša; ob četrtletju moram plačati. Zal
mi je, toda če do večera ne dobim denarja, moram od¬
dati Vašo sobo drugemu."

Tudi Zorko je skomizgnil. Odkod naj bi do ve¬
čera dobil denarja? Vsi viri so zamašeni. Krasti ne
sme, pa tudi ne zna.

„Vsaj mojo prtljago shranite, prosim, dokler ne
pridem ponjo. Odškodnino Vam že plačam, ko pridejo
boljši časi. V Donavo namreč še ne mislim skočiti."

„ 0 , prosim, prosim 1“ je hitela gospodinja. „Kr-
ščanska žena sem, toliko me že poznate, pa ne gonim
nikogar v smrt. Ali tudi sama moram živeti in kjer ne
pokažem denarja, ne dobim ničesar."

Zorku se je zazdelo, da je ta debata zapravljanje
časa, pa je odšel. Na ulici se je ustavil. Kam? Na
desno ? Na levo ?

Mogočni razum, zdaj govori, svetuj, pomagaj! Po
časopisih so oglasi; tu iščejo domačega učitelja, tam
vzgojitelja, prefekta' v privatnem učnem zavodu. Nikjer
ne iščejo Zorka Jezerskega. Povsod je vpraševal, povsod

94

so obžalovali, da je prišel prepozno, da je bil pripo¬
ročen drug prosilec, da žele filologa, skratka — obža¬
lovali so. Tudi po odvetniških pisarnah je bilo tako.

Kaj bi človek počel s svojim znanjem?

Je li izdelovanje hlač, opeke, sodavice cilj živ¬
ljenja? Ali se doseže kakšen smoter, če se popisujejo
neštete pole s številkami, ki imajo vrednost od danes
do jutri, s kazenskimi ovadbami, ki bodo čez leto dni
pozabljene pod prahom kakšnega arhiva ?

Treba je jesti in piti, treba se je oblačiti in imeti
streho nad glavo. Ali sredstvo ne more biti namen. In
vendar se zdi, da če iščeš smoter, iščeš jedro, iščeš
bistvo, ki ga je treba spoznati, da se more razumeti
cilj, lahko pogineš kakor pes za plotom. Mož, v čigar
tovarni izdelujejo igračke, ki ga zvečer pri Sacherju
trpinči sestava menuja, potem v Palais de danse izbera
vina, ki bo jutri imel nekoliko sitnosti z nakupovanjem
sveta za novo vilo, se pojutršnjem že odškoduje, ko
prisili z avtoriteto gospodarske sile svoje delavce, da
glasujejo pri političnih volitvah za njegovega kandidata.
Na njegovo voljo se bodo morali ozirati ministri.

A ti?

Je li res, da te ne potrebujejo nikjer? Čemu si
na svetu ?

Priroda te je ustvarila porabnega, napravila je iz
tebe sposobno orodje. Ali ljudje te ne potrebujejo . . .
Priroda je velika zapravljivka. Kupi semenja, ki jih za¬
nese veter na pečine in v puščavo, pa ostanejo ne¬
plodni in poginejo, vsaj ne vedo ničesar o svoji trago-
komični usodi. Človek pa je umno bitje — hahaha!
Zato stoji na vrhu lestve.

Krasen vrh! O, razgled bi bil že lep, ^e ga ne
bi ovirala materija, ki tudi na najvišjem vrhu zasužnjuje
duha. Da — če bi se bil pri plezanju spotoma iznebil
njenih potreb in zahtev — — —

Ah — primum vivere! Tudi lačen človek filo¬
zofira, ali v filozofiji so razlike. Lačen človek je prav¬
zaprav bolan. Ni li zato tudi njegovo modroslovje
bolno ? Ali vsekakor je njegovo prvo modrovanje izha-

/

95

jalo iz lakote in dokler bodo lačni ljudje na svetu,
bodo imeli svojo filozofijo. In želodec jim ne bo do¬
volil vere, da so na vrhuncu lestve.

Treba je nekaj ukreniti. Za inštrukcijami zdaj ni
iztikati. Ce bi bila zima in bi zapadel sneg, prav vi¬
soko, tako da bi obtičali v njem avtomobili in bi se
ustavila cestna železnica in ministri ne bi mogli na sejo
ministrskega sveta in bi dame obupavale, ker je pot
do plesne dvorane zamedena . . . Prekrasna želja prav¬
zaprav! Tudi vrane slede polkom na vojno in se vesele,
da bodo mrliči na poljani.

No, snega ne bo zdaj, ker bi morala sicer ban¬
krotirati vsa meteorologija. Torej tudi ne bo zaslužka
s snegom. Sicer bi ga človek že kidal — če bi namreč
zašel med srečne izbrance. Cital je zadnjo zimo, da je
stotisoč ljudi po dunajskih ulicah demonstriralo, da ni¬
majo dela. Stotisoč ljudi — to je tudi za kidanje snega
preveč. Stotisoč nepotrebnih ljudi v enem samem mestu,
nevštevši one, ki so iz drugih razlogov nepotrebni —
priroda razsipava . . .

Hm — s takimi mislimi pride človek daleč. Ne¬
nadoma je bil Zorko na robu desetega okraja, pa ni
vedel, kako je prišel tja. Namenoma pač ne. Česa naj
bi iskal v tem kraju?

Da — iskati je hotel.

Ce bi bil, kakor drugi dijaki, redno zahajal v go¬
stilno in kavarno, bi si gotovo za nekaj časa lahko po¬
magal s kreditom. Ko je romal od enega kraja mesta
do druzega, je potekal čas in približal se je večer.

Dela! . . . Dobro! Takega dela, ki bi mu ugajalo
in se ujemalo z njegovim poklicem, z njegovimi spo¬
sobnostmi, ni. Zdaj se loti vsega. Poniža se. Ali —
kako doseže človek brez primernih izkušenj vsaj tako
ponižanje ?

Komična situacija. Mizar, čevljar, ključavničar, pek
bi vedel, kje naj potrka; on, z glavo, polno vsako¬
vrstnega znanja, je na slabšem kakor neizučen delavec.

Ali vsemu bi se odrekel, če bi bila vsaj postelja.
Bogve kdo spi sedaj v oni dobri, ne premehki in ne
pretrdi postelji?

96

Nihče ne. Tako hitro se ne odda stanovanje. In
če še ni drugega kandidata za posteljo, zakaj ne bi
spal on v njej? Kakšen dobiček ima gospodinja, če ji
ostane soba prazna?

Ali to bi bilo vendar preveč ponižanja. In zelo
daleč je nazaj. Kajti — glej! — tu je hrib, tu že prav¬
zaprav ni več mesta, noge so ves čas korakale dalje
in dalje, oči pa niso pazile, kam.

Nekje laja pes. Trava je mehka, utrujenost pa
velika. Noč je razpela svoje temno nebo visoko nad
zemljo in večni zvezdni čar se blešči v nepopisni ču¬
dovitosti. Veličasten mir se razliva po brezmejnem pro¬
storu in vliva pokoj tudi v dušo izmučenega bitja; ni
ga človeka tako dobrega in tako močnega, da bi mogel
potolažiti trpečega brata toliko kakor tiha zvezdna noč
v prosti prirodi, kjer se mučenikovi živci spajajo s taj¬
nimi občutki vesoljnosti.

Je li Zorko zaspal v objemu blage noči ? . . .
Streslo ga je in mraz mu je segel v kosti. Temperatura
je padla. Od severne strani je hladno popihavalo.

Vstal je, predvsem da se ogreje s hojo, potem pa
da pride kam drugam.

Vsekakor bo najbolje, da se vrne v mesto. Kako
da se ni že prej spomnil posredovalnice dela? Tam je
treba vprašati. Zimsko suknjo še ima; če se plačuje za
posredovanje kakšna pristojbina, jo zastavi. Ostane mu
tudi še toliko, da ob svojih skromnih potrebah lahko
počaka nekoliko dni.

Takih sitnosti večne zvezde ne odpravijo. Za tako
reč ima zastavnica več veljave. In čimprej pobledi zadnja
nočna iskra na nebu, tem bolje bo, zakaj taki uradi
poslujejo le po dnevi.

Zorko ni bil nikdar ponočnjak, in čudno se mu
je zdelo, da je bilo tudi po mestu zelo tiho. Po neka¬
terih glavnih ulicah so se počasi zibali vozovi, posamič
ali pa v daljših kolonah, obloženi s sočivjem, sadjem
in drugimi kmetskimi pridelki, za trg velikega mesta.
Drugih vozov je bilo zelo malo. Tupatam se je pri¬
kazal pešec. Utrujen muzikant z violinsko skrinjico pod
pazduho je počasi, napol speč, šel svojo znano pot
kakor najbrže vsako noč po opravljeni službi v kakšnem

97

7

šantanu. Okrog vogla iz stranske ulice je prišla gruča
delavcev v obrabljenih, mastnih oblekah — iz velike
tovarne pač, kjer se dela noč in dan. Koraki so jim
bili težki; molčali so in v očeh jim je bilo čitati željo
po počitku. Cez dolgo časa se je prikazal mož s ci¬
lindrom na glavi in z ogrnjenim površnikom. Požviž¬
gaval je, nemara bi bil rad zaplesal na trotoarju, ali
noge niso slušale, pa so ga nenadoma zanesle na sredo
ceste. Dvignil je kazalec, kakor da ogleduje nohet, in
se ustavil. Noge so se mu čudno opletale, ko se je
vrnil do cestne svetilke in se motal okrog nje, glasno
govoreč, kakor da ji pripoveduje nekaj važno zabav¬
nega. Zorko se je moral na tihem smehljati; homo
sapiens — duh, ki razkriva tajne in zamotane zakone
večnosti — sila, ki izsiljuje razodetja prirode, gradi
mesta, organizira države, odločuje o usodi narodov —
nekoliko kapljic alkohola —- homo sapiens je bebast
otrok, ^ponosna inteligenca je blaznikovo jecljanje.

Cop — malo da ni bil Zorko ves premočen. De¬
lavci so škropili ulico in pometali. Vodovod, hidrant,
brizgalnica, voz z ogromnimi ščetkami — same reči, ki
jih prebivalec velikega mesta skoraj ne opazi. Se pes
se ne začudi. In vendar je bila že prva metla velik
izum . . . Mehanično opravljajo delavci svoj posel; kaj
je to delo v primeri z učenjakovimi raziskavanji, kom¬
binacijami, sklepi? Gorje, če se ne bi opravljalo, gorje
tudi učenjaku in bogatašu in ministru, ki ga koki in
bacili prav nič ne razlikujejo od berača in vlačugarja...

Po potih, katerih si ni zapomnil, preko tretjega
okraja, je prišel Zorko do Pratra. Menil je, da so mo¬
rali biti dolgi ovinki, zakaj skozi noč se je že javljala
slutnja dneva. Ptičje petje ga je pozdravljalo; zdelo se
mu je, da ga že dolgo, dolgo ni slišal. Ptičem ni treba
iskati službe, da morejo živeti. Zelo so zaostali! Kadar
delajo gnezdo, jim gre le za to, da dobe gnezdo. No¬
benega pojma nimajo, kakšno sijajno kupčijo bi lahko
napravil tisti, ki bi najel jato drugih ptičev, da bi na
njegovo povelje gradili gnezda, on bi jih pa pro¬
dajal >v , .

Ce spomin ne moti, so nekje v Pratru klopi. Go¬
tovo bi bila sramota za mesto, če ne bi imelo tlako-

98

vanih ulic; ali človeškim podplatom granit ni pri¬
jazen.

Glasovi. Klici iz Pratra se ponavljajo. Resnično:
Pomagajte!

Torej zločin? . . . Da, to bo. Kraj je pust in pri¬
meren za hudodelstva.

Zamolkli klic se je ponovil.

Tedaj je ustavilo Zorka.

Pozabil je na utrujenost, na razbolele noge, na
sitnosti in nevarnost, pa je hitel tja, odkoder je pri¬
hajal glas. Nekolikokrat je moral prisluškovati, da je
uganil pravo smer, potem je kar tekel.

Na trati med drevjem je našel človeka. Trava
okoli glave in ob prsih je bila rdeča. Nobenega glasu
ni dal več od sebe. Zorko je pokleknil, da vidi, če je
še živ. Z roko mu je poiskal srce in prsti so začutili
kri. Dolgo ni mogel opaziti nobenega znaka življenja.
Pritisnil je uho na prsi. Potem se je spomnil, da ima
v žepu ogledalce. Držal ga je ranjencu pred usta —•
steklo se je skalilo.

Skočil je na noge. Zazdelo se mu je, da je dvoje
ljudi nenadoma izginilo za drevjem, oddaljenim štiri do
petsto korakov. Najbrže morilca. Ali na to zdaj ni bilo
mogoče paziti. Pomoči je treba, hitre pomoči. Sam ne
zmore ničesar.

S temi mislimi že hiti nazaj, kar more. Naenkrat
ga ustavi osoren glas:

»Stoj!"

Zorko se ozre in opazi redarja. Veselje ga pre¬
šine, zakaj to je pomoč. Povedati mu hoče, kaj je našel.
Ali redar ga prehiti:

»Kakšni pa ste? Kaj ste storili? Odkod ta kri?
Kaj delate ob takem času v takem kraju ? V imenu
zakona, pojdite z menoj!“

»Pojdite rajši Vi z menoj. Do najbližjega telefona
pohitite, pa pokličite rešilno družbo. Ali hitro. Krvav
zločin se je zgodil."

»Hm — saj sem si mislil. Za maškarado se niste
pomazali s krvjo."

V Zorku je hudo kipelo, ali premagoval se je,
vedoč, da se sicer le zavleče rešitev. Mirno je povedal

99

7 *

redarju, kaj in kako je opazil. Ta ni tajil, da nič ne
verjame, požvižgal je in kmalu se je prikazal drug redar.
Razdelila sta si vloge in potem je šlo hitro: Naznanilo,
ogled, prihod rešilnega voza, prevoz ranjenca v bolnico.

Zorku pa se je godilo kakor jetniku. Odpeljali
so ga na komisarijat, pregledali, zaslišali, izpraševali re¬
darja, zapisavali — naposled so mu naznanili, da mora
— za sedaj — ostati na dispozicijo oblasti, to se pravi,
v zaporu. Stanovanja nima, denarja nima — to so vse¬
kakor čudne reči. Da pride dijak v tak položaj —
hm, prav naravno to ni. Če zmanjka staremu dijaku
denarja, si zna pač drugače pomagati. In pri knezu
Pioreschem je bil v službi? Kako pa jo je izgubil?
To bi bilo dobro natančneje pojasniti. Pa tisto dvoje
sumljivih ljudi! Zakaj ni pohitel za njima?

Nekaj časa je Zorko odgovarjal, potem je sko-
mizgnil in stisnil ustne. Kaj bi s takimi vprašanji? . . .

Vsa utrujenost se je vrnila in podvojila. Resigniran
se je dal odvesti v zapor. Zdelo se mu je, da je to
preveč za človeške živce. Daši je bil že davno dan, je
bila pred njegovimi očmi tema.

V zaporu je menda izgubil zavest.

XV.

Policija je imela smolo, Zorko pa škodo. V zapor
ni dobil nobenega časopisa, vendar je dobro vedel, da
so vsi listi poročali o misterioznem zločinu. Nekateri so
označili osumljenca le z začetno črko, drugim se je
zdela taka delikatnost nepotrebna, pa so objavili ime.
Zakaj bi se toliko ozirali na navadnega dijaka, ko so
čitatelji radovedni, časopisi pa zato na svetu, da zado¬
ščajo radovednosti?

Onih dveh prikazni, o katerih je pravil Jezerski,
ni bilo mogoče najti. In kdo naj bi resno verjel, da ju
je videl, ko je sam pravil, da se je lahko motil?

Preiskovalni sodnik je zatrjeval, da pride prej ali
slej vse na dan, misleč, da je to velika tolažba za Zorka,
če je res nedolžen, za justico pa v vsakem slučaju. Zato

100

je tudi želel, da bi ranjenec okreval; za sodišče je bilo
njegovo življenje važno. Seveda je storila oblast vse
korake, da bi ugotovila identičnost; ali v nobeni hiši,
v nobenem hotelu baje ni zmanjkalo takega človeka.

Bila je silno nerodna težava. Zakaj če bi bilo
znano ranjenčevo ime, bi se s pomočjo bistroumnih
metod že dognale druge okoliščine: V čigavi družbi je
bil tisto noč, kakšne sovražnike je imel, se je li kje kaj
prepiral, je li imel kaj denarja pri sebi, pa če je šlo
morda za kaj ženskega? Saj so se razmotali še veliko
bolj zamotani slučaji in pravi kriminalist ljubi komplici¬
rane zadeve . . . Preiskovalni sodnik pa je suhoparno
dejal, da bi šlo najbrže tudi brez posebnih bistroumnih
metod, če bi mogel bolnik sam povedati, kdo ga je
ranil.

In preiskovalni sodnik je imel prav. Precej dolgo
je trajalo, ali zdravniška umetnost je storila, da je ra¬
njenec odprl usta. Tedaj je razložil, da se je pripeljal
pozno zvečer z železnico, da se je hotel nekoliko raz¬
vedriti, preden bi si poiskal prenočišče, da je tako zašel
v pratersko restavracijo, kjer se je seznanil z dvema
gospodoma in neko žensko, da so bili potem še v raznih
drugih lokalih, da so ga nazadnje hoteli odvesti v hotel,
spotoma pa da so ga napadli, ranili in mu vzeli denar.
Enega je znal približno opisati, drugega in žensko pa
prav natančno. S popolno sigurnostjo je trdil, da Jezerski
ni bil član one honetne družbe in da ga ves večer
sploh ni videl.

Prave razbojnike so našli in Zorka izpustili. Pred
odhodom je zahvalil moža, katerega je bil rešil, da ni
umrl, zakaj sicer — je dejal — bi bile imele bistroumne
metode pretežko nalogo; zavest, da pride prej ali slej
vse na dan, bi pa bila za človeka na višalih znatno okru¬
šena tolažba.

Vsekakor je bil Zorko zopet svoboden in se je
spomnil, da je svoboda najimenitnejša človeška lastnina.
Toda podvomil je o izpravnosti takih lepih naukov.
Zazdelo se mu je, da mu v zaporu ni bilo treba skrbeti
za hrano in ležišče. Oboje sicer ni bilo tako kakor v
hotelu prvega reda, ali jetniki, katerih nedolžnost se ni
tako srečno izkazala kakor njegova, upajo, da bodo

101

oboje še nekaj časa uživalj, dočim ima on vso svobodo,
zato lahko zopet strada. Če bi zapuščal zapor kot zlo¬
činec, po prestani kazni, bi bil nemara na boljšem, zakaj
za kaznjence skrbi dobrotvorno društvo, da dobe kakšno
delo. To je čisto prav, ali še bolje bi bilo, skrbeti tudi
za tiste, ki niso kaznovani, ker marsikdo bi ne postal
kaznjenec, če bi dobil dela, kadar ga išče.

Zorko ni hotel ponoviti napake, ki jo je bil za¬
grešil oni kritični dan. Sel je v nekdanje stanovanje, ki
je bilo medtem že oddano, po svojo zimsko suknjo.
Gospodinja se je delala začudeno kakor riba na suhem
in je hitela zatrjevati, da ni verjela ne besedice tega,
kar je bilo v časopisih. Zorko ji je čital v očeh, da je
verjela še mnogo več. Ker se mu je pa mudilo, je vzel
suknjo, a je ob tej priliki odkril še frak, brez katerega
bi se dalo nekaj časa izhajati. Tako je dobil v zastavnici
res nekaj denarja in se je sam sebi zdel bogat. Pri¬
voščil si je pošten obed, potem je šel iskat ■ srečo v
posredovalnico.

Ko je suh uradnik s pergamentu podobno kožo
vpisal njegovo ime in vse, kar je bilo potrebno, se je
med njim in Zorkom razvil dialog.

„Nekaj bi že bilo tukaj, ali kaj pomaga!"

„Kaj pa ?“

„Nekoliko natakarjev iščejo."

„Pa pojdem."

„Ali natakarjev za serviranje."

„Dobro.“

„Kaj pa mislite?"

„Zakaj ?“

„Saj ne znate servirati."

„Je li to težko?"

„Seveda, ker ne znate. Pa izpričeval tudi nimate."

Kajpada jih ni imel, ali začudil se je, da so izpri¬
čevala tudi za natakarje. Sicer si ni nikdar mislil takih
važnih papirjev brez šole in učenosti.

„Hm — ste li kaj močni?"

„Mislim, da nisem najslabotnejši."

„Ce se kaj zanašate nase, bi bilo že še nekaj
tukaj."

102

„Le povejte! Vsakega dela se lotim, seveda pro-
vizorno."

„Pri požarni brambi. Ali poguma je treba •—“

„Ker je tam štrajk", je zabrundal tuj, nekoliko
tolst in raskav glas vmes.

Zorko se je ozrl. V kotu na klopi je sedel, s
hrbtom in z glavo naslonjen na zid, star delavec v pono¬
šeni obleki. Nad visokim, strmim čelom so se mu mršili
še gosti, a večinoma posiveli lasje, kakor da so pač
občutili glavnikove poteze, a so si vendar poiskali svojo
lego. Obrvi nad očmi je bilo primerjati dvema vrstama
grmičev nad jezerima, ležečima v globoki, temni vdol¬
bini. Nos je bil močan, a pravilen. Lici je pokrivala in
ves obraz obdajala gosta, dolga, z neštetimi svetlimi
nitmi pretkana temna brada.

„Kdo Vas je vprašal?" je zapiskal uradnik in po¬
gledal moža čez naočnike, ki jih je z naglo kretnjo
glave pomaknil na kraj nosa. „Tukaj imamo posredovati
delo", je godrnjal migajoč s trepalnicami.

„Pošteno delo!" se je oglasil oni iz kota, počasi
izrekajoč besedi in naglašajoč zlog za zlogom.

Uradnik je dvignil rame in iztegoval skrajšani vrat.

„Glasno Vam ni treba misliti", je momljal, „na
tihem pa kritizirajte zaradi mene ves svet."

Očividno se je trudil, da bi spravil strogost v
svoje besede, pa se mu ni posrečilo, ker mu najbrže
ni prihajalo od srca.

Delavec je nadaljeval, ne da bi se količkaj pre¬
maknil, in z enakomernim glasom:

»Sramota je, da se priporoča v javnem uradu po¬
štenim ljudem sramotno delo. Požarna bramba štrajka.
To je boj. Izdajstvo je v vsakem boju podlo. Tukaj pa
vabite ljudi, naj postanejo izdajalci."

Uradnik je globoko sklonil glavo, da je mogel
čez naočnike pogledati na vse strani. Potem je povzel
napol šepetaje:

„Vi, Andrej, če ne boste tiho, Vam pokažem vrata.
Kaj pa mislite, če bi Vas kdo slišal ? Jaz sem uradnik
in moram izpolnjevati svojo dolžnost, kakor mi je uka¬
zano. Tudi jaz imam doma ženo in otroke."

103

„Ze prav, že prav“, je odgovoril delavec. „Ob
kruh Vas ne maram pripraviti. Jutri pridem vprašat, če
bo kaj. Z Bogom!"

Vstal je.

„Zakaj ? Zakaj ?“ je sopihal uradnik. „Saj Vas
nisem spodil. Počakajte! Lahko še kdo pride, pa do¬
bite takoj delo."

„Jutri pridem, če sedim tukaj, ne morem molčati.
Zdi se mi, da sem deležen hudodelstva, če mirno gle¬
dam, kako vabite ljudi v neznačajnost. Na svidenje!“

Odšel je. Zorko je dolgo gledal za njim. Zdelo
se mu je, kakor da je že videl tega človeka, ali nika¬
kor se ni mogel spomniti, kje in kdaj. Nemara pa je
bil le komu podoben . . .

Vrnil se je k uradniku.

„Kaj je pri požarni brambi?" je vprašal.

Uradnik ga je dvomljivo pogledal.

„Saj ste menda čitali v časopisih."

„Te čitam sploh malokdaj, zadnji čas pa sploh ne.
Kaj je torej?"

„Hm! Delavec je povedal."

„Da je stavka, da. Ali zakaj?"

„Zakaj bi neki bila stavka? Zato, ker jim gospodje
ne dado tega, kar zahtevajo."

„In zdaj iščejo druge ljudi namesto njih?"

„Seveda. Kaj pa bi bilo, če izbruhne ogenj ?“

„Kakšno službo bi jaz mogel dobiti?"

„Zglasiti bi se morali pri poveljniku. Vam bi že
dali kaj boljšega. Ampak —“

„Ampak kaj?"

„Hm!“

„Zakaj ne govorite?"

»Slišali ste delavca."

„Da. Ali povedal sem Vam, kaj da sem. Odkod
naj poznam delavske navade in proletarsko moralo?
Pripovedujete mi, da bi pri požarni brambi dobil službo,
obenem pa se vedete tako, kakor da mi hočete odsve¬
tovati."

„Bog ne daj, Bog ne daj! Jaz izpolnjujem svojo
dolžnost, gospod. Kar je predpisano, je predpisano."

104

„Že razumem. Bojite se govoriti, kakor Vam je
pri duši, ker bi bil jaz lahko vohun in denunciant. Pa
nisem. To mi lahko verjamete. Le resnico bi rad vedel.
Preživeti se moram, dokler ne dobim zopet takega
kruha, ki je zame. Kaj naj torej storim?"

„Stopite bliže!" je zašepetal uradnik. „Zaupam
Vam, da me ne izdaste. Jaz mislim tako: Uslužbenci
gotovo zmagajo. Gospodje računajo, da je dosti brez¬
poselnih ljudi. To je že res. Ali tudi brezposelni delavci
imajo vest. Pri nas se jih je priglasilo v v treh dneh
petnajst. Kaj je to ? Kaj naj začno z njimi ? Ce jih dobe
sto, dvesto, ni to nič. In če bi jih dobili petsto! Saj ni
dovolj, da se obleče brambovska obleka; od danes do
jutri se nihče ne nauči gasiti. Prej ali slej bodo gospodje
morali odnehati. In kdor bo danes sprejet v službo, bo
odpuščen, kadar zmagajo uslužbenci."

„HvaIa Vam za to pojasnilo! Toda jaz ne iščem
pri požarni brambi stalne službe. Za to pač nisem štu¬
diral."

„Da, da. Za nekoliko dni že pridete pod streho.
Ce Vam to kaj pomaga . . . Zdaj sprejmejo vsakega.
Predpisana je zdravniška preiskava, ali jaz ne verjamem
prav . . . Ljudi bi radi dobili, da bi uslužbencem srce
zlezlo v hlače ..."

„Pa mislite, da jim ne bo?"

„Ne bo, ne bo. Ne verjamem."

„Tedaj pa uslužbencem ne škodujem, sebi pa po¬
magam, če sprejmem službo."

„Hm — mogoče . .

Zorko se je dal vpisati. Dobil je nakaznico in
odšel k poveljništvu. Niso ga mnogo izpraševali, spre¬
jeli so ga samo začasno, češ, da se mora šele prak¬
tično dognati, če je v vsakem oziru sposoben za službo.
Dali so mu tiskane predpise z opombo, da naj jih pre¬
čita; z ozirom na njegovo omiko da mu jih ni treba
posebej razlagati. Potem je oblekel službeno obleko in
šel na stražo.

Seznanil se je z novimi tovariši. Povedali so si
imena, potem so pa molčali. Zdelo se mu je, da ga
gledajo nekateri nezaupno, nekateri pa celo zaničljivo.

105

Cez nekaj časa je pristopil dolg-, suh človek in ga
vprašal,^ če ima kaj tobaka.

»Zal, ne kadim", je odgovoril Zorko.
v  »Kaj ti bo žal, če res ne kadiš?" je dejal oni.
»Zal je človeku, če kadi, pa nima tobaka; če pije, pa
nima vina."

»Smenta! Kaj ti vse veš!" se je oglasil debeluhar
izza mize, po kateri je s svinčnikom risal imaginarne
podobe. »Da si s tako učenostjo prišel sem. Mar bi bil
rajši postal profesor!"

»Saj ni popolnoma neumno, kar praviš", je odgo¬
voril suhec. »Le prepozno mi to svetuješ. Zapomnim si
pa, če pridem še kdaj na svet. A ti bi bil že zdaj lahko
drugod, ko znaš drugim tako pametno svetovati. Sam
se ne moreš bahati niti s tem, da si gasilec za dva dni
in še stavkokaz povrh."

»Ti! Jezik za zobe!" je siknil debeluharjev sosed,
ki je doslej molčal, čitajoč iz knjižice, ki jo je držal
pod mizo, kakor da jo skriva.

»No, no!" je ironično miril debeli. »Kaj se boš
jezil zaradi resnice? Stavkokazi smo vsi, le da si ti še
neumen povrh." Hudomušno ga je sunil med rebra in
se nasmejal, ne da bi se zmenil za sosedov besni po¬
gled. Tudi nekateri drugi tovariši so se smejali. Debeluh
je nadaljeval:

»Jaz vem, da dobim brco, ko bo štrajk pri kraju.
Ti pa misliš, da pojdeš še kot gasilski vodja v pokoj
in da te imajo v časti, ker te potrebujejo za štirindvajset
ur. Vroča kaša, prijatelj, vroča."

»Norec!" je zarohnel hudi sosed. »Ti lahko dobiš
brco, meni so pa obljubili, da ostanem. In tudi napre¬
doval bom. Zame vedo, da nisem socialist in anarhist.
Kaj si ti, pa nihče ne ve."

Debeluh se je zakrohotal, da so zažvenketale šipe.

»Tebi so obljubili! Glej no, glej! Ce bi bil pa¬
metnejši, bi te vprašal, če si že kdaj slišal, kaj je vis
major."

»Misliš, da si učen, če si pobral kakšno francosko
besedo. Ampak tvoji majorji me nič ne brigajo. Mene
poznajo."

106

„1 seveda te poznajo, zato te tudi spoštujejo ka¬
kor riba žabo. Ali kadar se vrnejo stari gasilci, te
vržejo tako na tlak kakor nas. In če se boš kaj skli¬
ceval na obljubo, ti poreko, da je to vis major, če nočejo
prejšnji uslužbenci delati s stavkokazi."

„Nehaj s to besedo!*'

„1 zakaj si pa postal stavkokaz, če te beseda
boli ?“ „

»Zaliti se ne dam!“

„A, žaliti? Kaj praviš! Užaljen si, četi kdo pove
resnico ?“

„Razburjeni gasilec je planil po konci in dvignil
roko, v kateri je imel knjižico, kakor da je hotel udariti.
Debeluh se je sklonil nazaj, pet drugih gasilcev je po¬
skočilo. Dvignjena roka je brezmočno padla.

„Taka mevža, pa bi se pretepala!" je zaklical

eden.

Suhec je dejal mirno:

»Pritožit se pojdi. Nas obesijo in ker bo to preveč
dela za enega krvnika, te vzame za pomočnika. To je
tudi lepa služba."

Debeluhov sosed je spoznal, da je osamljen in je
sedel v kot. Na drugi strani se je oglasil prileten mož:

»Stavkokaz gor, stavkokaz dol! Lakota požre
vsako čast."

»Čast je v fraku in pod cilindrom," je pripomnil

drugi.

„Kaj pa predavate ?“ je zakrulil očiten pijanec.
„Ce hočem delati, ne bom vprašal nikogar, najmanje
pa kakšne rdečkarje."

Debeluh se je zopet nasmejal:

»Tedaj pa tudi samega sebe ne smeš vprašati.
Saj ti je na nosu zapisano, da si rdečkar."

»Sram bi me bilo, če bi mi bil nos tako bled,
kakor je tvoj. To je znamenje, da se moj nos nič
ne boji."

»Le vode", je zbodel debeluh. »No, za ta teden
bo že žganje; potem bo pa za nekaj časa križ, kadar
nam zažele srečno pot."

»Kaj me briga!" se je namrdnil pijanec. »Kdor
ima korajžo, se že preživi."

107

»Četudi na državne stroške", je zabelil suhec.

„Ti ne. Ti si prevelika šleva."

»Nemara imaš prav. S policijo nimam rad opravka."

»Sleva, pravim. S Turkom se ne morem vojsko¬
vati, s policijo se lahko. Zakaj se ne bi?"

»Pa se!"

Pijanec se je razvnel.

»Misliš, da se baham. A! Dobro vem, kaj govorim.
Dvakrat so me vjeli. Kaj je to? Dvajsetkrat sem jih
zvodil za nos."

»Verjamem."

„He! Misliš, da je to kar tako? Za moj poklic
je treba soli v glavi. Le čakaj, o meni še kaj zveš!“

»Nemara se ti še posreči, da izprazniš policijsko
blagajno?"

„Ce bi le vedel, da je kaj notri."

»Pa si vendar bahač", je zaklical oni, ki je pri¬
znaval čast le fraku.

»Jaz bahač? Jaz?" se je srdil pijanec. »Dragoti-
narju Weichselbaumu sem izmaknil tri zlate ure izpred
nosa. Pa povej ti kaj takega o sebi."

»Ne morem. V tatinsko šolo nisem hodil."

»Smiliš se mi. V tatinsko šolo — to delajo ne¬
umni revčki. Kdor nima talenta, naj rajši nosi zidarjem
opeko za dve kroni na dan."

»A, talent za tatvino — to je druga reč."

»Talent, seveda talent. Policija bi mi ga dobro
plačala, če bi le hotel. Ampak k sovražniku ne grem
v službo."

»Vidiš, to je značajnost", je ironiziral oni.

»Je, je! Tristo satanov, seveda je. Kaj misliš, da
pri nas ni značajnosti? A? . . . Zakaj pa ne? Povej,
zakaj naj bi pri nas ne bilo značajnosti? Povej!"

»E, kaj se pa tako napenjaš? Saj ti jo priznavam.
Bo pač tatinska značajnost."

»Kakršna je, dobra je. Ti misliš, da je krasti greh,
pa bi vendar kradel, če bi mogel. Vsak bi kradel.
Ampak eden ni za pisarja, drug pa ne za tata. Kaj bi
bil greh? Saj nisem morilec ali pa oderuh. Kdor ima
preveč, lahko pogreša, kar mu vzamem. On je tudi
vzel."

108

Suhec je suhoparno pripomnil:

„Tat ima filozofsko teorijo."

Vsi razen onega v kotu so se nasmejali.

Potem se je zopet oglasil debeluh:

„To pa ni zoper tvojo značajnost, da si zdaj
tukaj ?“

Pijanec ga je pogledal od strani.

„To nima nič opraviti z značajnostjo in nezna-
čajnostjo."

„Kaj pa je?"

Pijanec je zažvižgal in se zoprno skremžil, ker se
mu ni mogel posrečiti izraz navihanosti:

„To je kupčijski načrt."

„Kaj?“

„Ne vprašuj, ko ne razumeš!"

Oni, ki je prej pravil, da požre lakota vsako čast,
je nenadoma vstal.

„Mene je sram. Odtod pojdem."

Pijanec je vzrojil:

„Mene te je sram, kaj ?“

„Eh kaj — tebe! Sram me je, da sem tukaj. Pet¬
indvajset let sem bil pošten delavec. Petnajst let sem
bil organiziran. Petkrat sem bil sam v stavki. In zdaj
sem lump . . .“

Videlo se je, kako ga je začelo tresti v nogah
in je stopalo više, više, do vratu, da se mu je glava
zamajala. Zaihtel je kakor otrok. Šiloma ga je potisnilo
na stol, obraz se mu je sklonil na mizo, pa se je raz¬
jokal, da so mu solze curkoma tekle.

Debeluh se je zresnil:

„No, no, no. Saj nisi nikogar ubil. Glej no, kako
se joka. Bodi pameten!“

Suhec je pristopil s počasnimi koraki:

„Le izjokaj se . . . Pusti ga, naj se izjoka. Kaj bi
mu jemal še to srečo, da se ne more jokati?"

„To nič ne pomaga", je odgovoril debeluh. „Jaz
sem se tudi sam s sabo pretepal, preden sem prišel
sem. Pa bi s šalami rad ubil nerodne misli. Ampak ne¬
koliko jih preženeš, ne zamoriš jih pa ne s smehom ne
s solzami."

Tat je zaničljivo zamahnil z roko:

109

»Bog" vedi, kakšni norci ste vsi skupaj! Jaz ne
vem, kaj se vam zdi hudo.'*

Delavec se je umiril in si z rokavom obrisal solze.
Težko je vstal.

„Jaz grem", je dejal. „Rajši vnovič stradat, kakor
pa tukaj."

„Saj te ne bodo pustili", ga je zavrnil suhec. „S
straže sploh ne smeš, potem moraš pa v kosamo."

„Naj me le poizkušajo ustaviti!"

Vsi so molčali. Oni v kotu ga je sovražno pogle-

daval.

Zorko je slišal enakomerno se ponavljajoče vpra¬
šanje :

„Kaj pa ti delaš tukaj? Kaj pa ti delaš tukaj?"

Kri mu je šumela, v ušesih mu je pozvanjalo, v
glavi mu je trkalo, v dušniku mu je soplo, v srcu mu
je bilo:

„Kaj pa ti delaš tukaj?"

Naenkrat so tuji glasovi peli to vprašanje.

Trobilo, zvonilo, brlizgalo je : Kaj pa ti delaš
tukaj? Pa — ti? Pa — ti? Pa — ti?

Hoj! . . . To je nekaj drugega. Vodja je v sobi,
gasilci hite nekam, tudi Zorka vleče struja za sabo.
Kam, kam?

Ogenj je. Alarm. Kaj pa je slišal?

Na dvorišču so konji že pred brizgalnico, pred
vozovi za gasilske oprave; sami so prišli iz hleva, vsak
je poznal svoj prostor. Le pripeti jih je bilo treba.

Vodja je ukazoval, gonil gasilce na njih prostore
in proklinjal na vso moč. Zameriti mu ni bilo, zakaj
zmešnjava je bila od minute do minute večja in ko bi
bila morala parna brizgalnica normalno že ropotati skozi
velike duri, je bila konfuzija na dvorišču taka, da so
se čudili celo konji in postajali nemirni. Signalni aparat
je venomer zvonil, pri telefonu se je ponavljalo vpra¬
šanje, če oddelek še ni gotov, vodja je preklical že vse
vrage in satane; kar se je pripeljal še poveljnik, razgret,
razburjen, podoben bombi, ki mora vsak hip počiti.

„Kaj za Belcebuba je s tem oddelkom," je klical,
ko je skočil iz kočije: „naj li pogori vse mesto ? Banda
zanikarna, tritisočkrat prekleta, za mojo nesrečo ustvar¬

ilo

jena! Zdaj bi morali biti že na pogorišču, pa se menda
tukaj igrate slepo miš. Škandal in sramota, da še nikoli
ne! Kaj naj zdaj počnemo s temi maškarami?"

Videti ga je bilo, kakor da mora res iz kože sko¬
čiti. Šepetaje je nekaj dejal vodji, oba sta pohitela k
telefonu.

„Pa tak ogenj! Tak ogenj!" je bilo še slišati, po¬
tem je poveljnik z vodjo izginil v pisarni.

Na dvorišču so vsi obstali. Storilo se ni nič, ali
bil je vsaj mir.

Nekoliko minut je minilo. Vodja se je prikazal na
pragu in zaklical:

»Gospod Jezerski!"

Zorko je pohitel.

»Kaj ukazujete?"

»Pridite!"

Skokoma ga je odvedel k poveljniku.

»Imam Vas za inteligentnega človeka", je dejal ta.
»Sedite v mojo kočijo in se odpeljite na magistrat. Iz¬
ročite gospodu županu to pismo. Telefonski je obve¬
ščen, ali pri telefonu bi bil lahko tudi slepar. Pismo
lahko prečitate — meni je vseeno. Kočija počaka. Po¬
tem se nemudoma pripeljite na pogorišče in mi nazna¬
nite županov odgovor. Voznik že ve, kam Vas po-
pelje."

Zorko je salutiral. Nekoliko skokov, pa je bil v
kočiji. Voznik je pognal. Poleg njega je sedel trobentač,
ki je neprenehoma trobil. Vse se je umikalo, tupatam
so se vozovi ustavljali. Konji so se komaj dotikali tlaka.
Nenadoma je Zorko stal pred županom, ki je že čakal,
ter mu izročil pismo. Zupan je prečital in poklical ne¬
kega gospoda iz sosednje sobe.

»Prosim, telefonirajte: Odobreno."

»Gospod župan, pravkar je prišlo naznanilo, da so
že stari gasilci pri svojih oddelkih. Imeli so shod. Ko
so zvedeli, da je velik požar, so izjavili, da bodo delali
službo, dokler ne bo nevarnost odpravljena."

»Tem bolje. Kljub temu so pogoji sprejeti."

Zorko je dobil od župana kratko pisemce in se
je odpeljal v enakem diru kakor prej na pogorišče. Za¬
čudil se je, ko je opazil, da že dela cela vrsta brizgalnic.

111

Ali bilo je res že nujno potrebno. Velika petnadstropna
hiša je bila v plamenu; tri sosednje hiše so bile v naj¬
večji nevarnosti, ki pa je kolikor toliko pretila vsej
okolici. Ogenj je švigal skozi streho, skozi okna, lizal
je stene, umaknil se je včasih za zid, pa je nenadoma
zopet planil kakor divja zver iz zasede. Plapolal je, ka¬
kor da zavedno kljubuje mogočnim curkom vode, ki so
jih dolge cevi neustavno metale, kjerkoli se je pokazal
plamen. Tupatam je odnehal ogenj, na drugem kraju se
je voda izparila in je plamen pognal cel oblak v vis.
Čez strehe se je valil gost, črn dim, šumelo je kakor
iz stoterih parnih kotlov, veter je raznašal zoprni smrad
po okolici.

Gasilci so opravljali svoje delo kakor vojaki. Na
najrazličnejše načine so naskakovali besnega sovražnika,
ki ga je bilo videti kakor živo bitje, polno hudobnih
zvijač. Visoko v zraku so stali posamezniki na skoraj
nevidnih lestvah; zdelo se je, kakor da plavajo med
nebom in zemljo. S težko cevjo so zasledovali zavrat¬
nega nasprotnika in ga dušili s svojim mokrim strelivom.
Drugi so plezali navpik po stenah do četrtega, petega
nadstropja. V četrtem nadstropju je eden zlezel skozi
okno. Čez nekaj časa — nihče ni vedel, je li trajalo
sekunde ali minute — se je zopet prikazal s čudnim
svežnjem v desnici. Presunljiv krik se je razlegel po
ulici. Neka ženska je omedlela. Bilo je, kakor da nihče
ne diha. Gasilec se je urno spuščal po lestvi navzdol.
Otroka je oddal trepetajočemu očetu, pa je takoj po¬
hitel za drugim delom.

Zorko je našel poveljnika in mu oddal županovo
pismo. Ta ga je hitro prečital.

„Dobro. Hvala!“ je dejal. „Naši gasilci so po¬
štenjaki. Če hočete, lahko odidete."

Zorka je dušilo. Vse, kar je videl in slišal zadnje
ure, mu je segalo v dušo z železnimi kremplji.

„Gospod poveljnik, tako me je sram kakor hudo¬
delca, ki se nenadoma zave, da ja storil gnusen zločin.
Če me morete kaj porabiti, dajte mi dela!"

„Vaše tovariše smo pustili domov", je odgovoril
poveljnik. „Naj bo za Vas izjema! Gospod vodja, dajte
gospodu Jezerskemu dela."

112

Vodja je bil tam, kakor da je zrastel iz tal. Bolj
z gestami kakor z besedami je poslal Zorka, ki je imel
nenadoma čudno krinko na obrazu, v hišo. Drug ga¬
silec je jemal bolno ženo iz postelje. Zorko mu je po¬
magal. Soba je bila polna dima; na prsih pripeta sve¬
tilka je komaj dajala nekoliko svetlobe. S težavo sta
dvignila bolnico. Tovariš jo je držal za rame, Zorko za
noge. Zamolklo je stokala, najbrže je bila brez zavesti.
Tovariš je korakal naprej, Zorko za njim. Smrad je bil
neznosen, dim je silil skozi kožo, v stropu je pokalo.
Prišla sta do vežnih vrat. Tovariš je bil že na ulici,
Zorko je stopal na prag.

Takrat je nekaj zaropotalo, nekaj ga je udarilo po
glavi — zgrudil se je in zgubil zavest . . . Pred očmi
so se mu sukali veliki kolobarji, iz njih je stopila čudna
mitološka prikazen povodnega moža, potem so ga pri¬
jele tri vile za roke in plesale z njim, nenadoma je
plaval visoko v zraku, da je bilo zemljo videti komaj
kakor večji globus, potem kakor oreh, potem kakor
svetlo piko. Mars je bil že velik kakor mesec, pa kakor
solnce, pa tako velik, da so se jasno razbrali njegovi
kanali — Zorko je letel proti Martu. Hipoma je izgi¬
nilo vse. Potem je bil Zorko na potu v Sibirijo. Nepre¬
gledno vrsto jetnikov so gnali vojaki z nasajenimi bo¬
dali. Zorko je komaj stopal, ker ga je v glavi bolelo,
kakor da so si ose napravile gnezdo v njej. Bradat
kozak je prijahal in ga oplazil z nagajko, da se je
zgrudil . . .

Naenkrat je odprl oči. Prijeten hlad je čutil na
glavi. Ob njegovi postelji je stal zdravnik.

XVI.

Zorko je okreval. Zdravnik se je bil vestno po¬
trudil in rekonvalescentu niso ostale nobene posledice.

Ali bolezen sploh ni delala Zorku največjih skrbi.
Tudi njegove gmotne prilike mu niso nič hodile po
glavi. Najhujša bol je bila ta, da mu je v ušesih
venomer odmevala beseda „stavkokaz“. Spominjal se je

113

8

na jokajočega delavca, ki se je vrnil v stradanje, ko se
je zavedel nepoštenosti svojega dejanja. Dve leti je bil
oni mož brez dela; le tupatam je dobil posla za dan
ali dva. Vse oblike bede je preizkusil. Kaj je čudnega,
da pahne tako brezupno trpljenje človeka naposled po¬
polnoma v prepad in zaduši vse svareče glasove člo¬
veškega dostojanstva? In kdo bi zameril trpinu, ki je
telesno in duševno tako izmučen, da ne more biti od¬
govoren za svoja dejanja? Ali mož seje skesal, in kdo
ve, kakšna je pokora, ki si jo je naložil!

Stavkokaz! Kdo je porok, da ne bi tudi kradel ?
In nemara ne bi bila tatvina tako podla, vsaj ne vsaka.

To bol je nosil Zorko v sebi. Grizla ga je in
vrtala kakor intenzivna, vztrajna živčna bolečina, ki ne
kaže nobenega znaka, pa trpinči iz ene same točke ves
organizem. Nikomur ni mogel potožiti in nihče mu ni
mogel pomagati. Tudi zdravnik ne, dasi se je brigal
za Zorka kakor za rodnega sina. Zvedel je bil približno,
kakšne težave so privedle njegovega bolnika k požarni
brambi, pa mu je v znani rodbini pribavil službo do¬
mačega učitelja.

Zorko je bil rešen krušnih skrbi, imel je zopet
prilike za svoje študije.

Zdaj je sklenil, da se popolnoma zakoplje v svojo
znanost in zgradi okrog sebe kitajski zid, ki naj ga
obvaruje vseh slučajev in naključij . . .

Po dvajsetletnem peticioniranju, debatiranju, pro¬
učevanju, pogajanju in pripravljanju so sklenili zgradbo
nove električne železnice skozi Jelično dolino. Ko so
prekopavali zemljo, so delavci naleteli na kosti. Stavbno
vodstvo je naznanilo najdbo politični oblasti, ta pa je
obvestila fakulteto.

Profesor Malsor je poklical Zorka.

„Hočete li z mano? To bo kaj drugega kakor
rimski in germanski grobovi."

„Hvaležen Vam bom, če me vzamete s sabo. Za¬
nimive plasti morajo biti v tej dolini."

„Dobro. Pripravite se kakor za ekspedicijo v divjo
deželo," se je smejal profesor. „Ce bo kazalo, bova
prenočevala pod šotorom, kosilo in večerjo pa si bova
kuhala po vojaško. Odrineva kar jutri; četudi so usta-

114

vili delo, je vendar bolje, da sva čimprej tam. Ljudi
sem že najel in vse pripravil.“

Zorko je bil vesel. Ko je hitel domov, so bili
njegovi koraki lahki; čutil je, da se mu je čelo izgla-
dilo in oko zjasnilo. Solnce je obsevalo ljudi po ulicah,
zrcalilo se je v izložbenih oknih trgovin in dajalo sencam
ostre obrise. Moški so imeli živahne kretnje, mlade
ženske so bile, kakor da so prišle naravnost iz kopeli,
starejše so dihale častitljivost.

„Lepo je! Lepo!" je ukalo Zorkovo srce.

Drugo jutro sta se s profesorjem odpeljala. Dve
uri sta imela vožnje po železnici, potem ju je čakal voz.
Cesta je držala izprva po široki ravnini; po obeh straneh
se je razprostrlo polje. Težko pšenično in rženo klasje
se je v počasnem taktu zibalo, slak je spremljal ritem,
modrice so se bahale s svojo živo barvo. Solnce je
pripekalo, zrak je bil poln dišav.

Potem so se od obeh strani bližali griči, voz je
krenil v dolino, ki se je polagoma ožila. Z južne strani
je staro drevje iztezalo svoje košate veje čez šumeči
potok, ki si je v dolgi dobi izgrebel globoko strugo
in zdaj gladi skale, štrleče iz tal in zadirajoče se v
njegove valove, da se razbijajo in penijo in vzkipevajo.
Severna stran je strmejša, zarasla z grmovjem, nad ka¬
tero se le tupatam vzpenja vitko drevesce.

Senca je legla v dolino, iz višave pa je dihala
toplota.

Vso pot sta premolčala. Zorku se je zdelo, kakor
da se je zbudil iz dolgih težkih sanj, kakršne obhajajo
včasi izmučenega človeka.

... V davnih časih je bil že enkrat na svetu.
Temni spomini so ostali nekje — v možganih — v ce¬
licah — kdove kje. Pa je umrl. Kdaj se je to zgodilo,
kje, na kakšen način — tega ne ve. Najbrže je utonil.
Potem je minila dolga, dolga doba. Stoletja? . . . Po¬
rodil se je vnovič. A kaj je bilo z njegovo mladostjo?
Nekateri ljudje imajo spomine iz svoje otroške dobe,
prav iz prvih let svojega življenja. Zorko je pač moral
biti bolan, ker ne ve ničesar do onega časa, ko je
začel študirati ... In pozneje — —? Zopet je vse zme¬
deno. Nikjer ni mogoče določiti meje med resnico in

115

8 *

sanjami. Vsekakor se mu je mnogo sanjalo, mnogo
čudnega, neverjetnega, mučnega. Čas ni v sanjah nič.
V kratkih trenotkih, preživi človek ure in dneve, v mi¬
nutah dolga leta. Ce prespi vso noč, je od večera do
jutra lahko živel od rojstva do smrti, nobena podrobnost
mu ni ušla, jasno je mislil in bistro sodil kakor čuječ
nikoli ne . . .

Ali zdaj živi! Tudi če so bile v življenju resnične
grenke ure, so zdaj izbrisane, kajti vstala je v njem
taka moč, da lahko pozabi.

Profesor je prekinil molk.

„Lastnikom onih kosti, ki jih greva zdaj iskat, se
najbrže ni sanjalo, da jim bodo nekoč vznemirjali pokoj
z gradbo železnice."

„Ce so res človeške kosti, so gotovo doživele le¬
deno dobo," je odgovoril Zorko. A profesorjeva opomba
se mu je zdela banalna, pa njegov odgovor tudi. Kaj
mu je zdaj mar ledena doba, kaj ga brigajo kosti ter¬
ciarnega človeka, polčloveka, dvonožne živali ? Veljavo
ima sedanjost.

„Nič ne dvomim, da so kosti človeške. Videli
boste, da bova oba vesela."

Zorka je pošegetalo.

„Grobarstvo ni vesel poklic," je odgovoril s
smehom.

„Oh! Človeku je veselje potrebno, zato mu je
potrebno tudi nekoliko brutalnosti. Kako naj bi zdravnik
prenašal življenje, če bi moral sočuvstvovati z vsakim
bolnikom, katerega zdravi?"

„Res ima človek včasi preveč srca."

„Je li Vam že delalo neprilike?"

Zorko je vzdihnil. Najbrže je oblak zakril solnce,
zakaj sence so se stemnile in izgubile jasne obrise, v
vzduhu se je pojavilo nekaj motnega. Ali pa je bilo
vse to le v Zorkovih očeh.

Energično se je otresel in bilo je zopet jasno.
Kosti, ki jih gresta pregledavat, so mrtve, in z njimi
je mrtva radost in žalost njihovega časa. Kaj bi se
danes trpinčil zaradi včerajšnjega dneva? Sedanjost
velja!

Zakašljal je.

116

Profesor ga je pogledal.

„Nikar ne pojte take melodije! Rajši imam vri¬
skanje in ukanje.“

„Saj ni nič. Ako človek malo zakašlja, še ne
umira."

„Kaj pa da ne. Ali sumljiv je.“

»Jetike?" ^

„Ves čas čepite v sobi, v laboratoriju, v zatohlih
prostorih. Tako pripravljate pljuča tuberkulozi kakor
kmet, kadar gnoji polje, da bo seme vzklilo in rast
uspevala."

Zorko je zopet zakašljal.

Prepričan je bil, da ni nič. Ali po profesorjevih
besedah ni bilo prepričanje več dovolj trdno. Take
proklete male živalce bi človeka lahko kruto spomnile
preteklosti, ki se ne da pokopati.

In jetika je zoprna bolezen . . .

Poldne je že minilo, ko sta se pripeljala do večje
vasi in našla gostilno, v kateri so bili pripravljeni, na¬
krmiti konja, pa skuhati njima in vozniku kosilo.

Profesor je bil božanske volje. Vse mu je ugajalo,
vse je opažal in hvalil. Pogledal je na vrt za hišo; tam
so cvetele rdeče in rumene rože, velike bele marjetice,
baržunaste vitke skabioze, visoki zlati helianti, koprneče
bigonije in strastne, košate malve.

Malsor se je ustavljal in kramljal s cveticami kakor
z živimi bitji.

„Saj ne mislite, da sem blazen?" se je obrnil k
Zorku. „Kdo bi mogel povsem zanesljivo vedeti, če nas
rastline razumejo ali ne? Lahko na primer razločijo, ali
smo jim prijazni ali neprijazni."

Zorko je zmajal z glavo.

„Znanstveno pa tako mišljenje ni, gospod pro¬
fesor."

„Ej, prijatelj, pomislite, da je naša znanost še
zelo mlada, pa ne smemo zahtevati nemogočega od nje."

»Ali sami ste radi poudarjali, da se sme verjeti
le, kar je dokazano."

„Verjeti — seveda! Kdor more živeti od same
vere in z dokazi izpolniti vse svoje bitje, naj koraka

117

po svoji ozki stezi. Blagor mu, če se čuti srečnega ob
tem; ne zavidam mu take sreče."

Zorku se je zazdelo, da je zaslišal znan — ne¬
znan glas, ki se je že neštetokrat javil v njegovem živ¬
ljenju in v njegovih sanjah. Čudeč se je pogledal pro¬
fesorja: Je li to on? . . . Ni li zapeljivec?

Sla sta na polje. Okrog vasi se je razgrnilo in
na hrib se je vzpelo, solnčni žar je legel nanj.

„Vidite, kako se veseli?" je profesor vprašal Zorka.

Ta je molčal.

„Ni mogoče," si je mislil, „da imam zopet halu¬
cinacije. Kdo mi prihaja na poti tega zagonetnega živ¬
ljenja vsak čas naproti, pa vsakikrat v drugi obliki?"

Stresel se je.

„Ze sem podlegel! Takih bitij ni na svetu, da bi
mogla smukati iz telesa v telo in nas izkušati, kakor je
hudobec izkušal svetnike. Profesor Malsor je profesor
Malsor, trezen, resen učenjak, a danes se šali. To je vse."

Na meji med zlato njivo in zelenim travnikom je
bila vrsta lip. Cvetele so in močno dehtele.

„Ta dišava me opaja," si je Zorko dalje razlagal.
„Zabredel sem v pravi vrtinec. Podlegel sem. Komu ?
Izkušnjavca ni — odkod torej izkušnjava?"

„Kaj se Vam zdi?" je čebljal profesor. „Ne bi li
bilo včasi lepše, ležati tako le pod lipami s ponatisnje¬
nimi očmi, kakor eksperimentirati pri retortah?"

Profesor je pokleknil, se iztegnil in legel na travo.
Poltiho je zažvižgal znano melodijo.

Zorko se je ustrašil.

„Gospod profesor!" je zaklical. „Kaj, če zamu¬
diva?"

Malsor je pomežiknil.

„Kaj pa naj zamudiva? Dokler ni kosilo skuhano,
ne moreva jesti. Ko bo gotovo, naju pa pokličejo."

Zorko je zardel.

„Kaj je z menoj?" se je vpraševal. „Najresnejša
misel porodi največjo neumnost."

Nenadoma ga je obšlo, da bi bil najrajši še sam
legel. Toda sram ga je bilo. Hodil je sem in tja, neza-
• dovoljen sam s seboj.

118

Bos, razoglav in golorok deček je priskakljal, od
daleč kričeč, da je kosilo že kuhano.

Profesor je počasi vstal in poklical fantiča.

„Mama so rekli, da morate priti jest," je po¬
navljal deček, opletal z rokami in gledal za kačjim pa¬
stirjem, ki je graciozno plaval nad travnikom.

„Kosilo nama ne uide," je odgovarjal profesor,
„a tebe bi rad nekaj vprašal."

„Shladi se," je važno zatrjeval fant.

„Saj je itak vroče."

„Mora biti," je naglašal deček, se razkoračil, vtaknil
roke v žep in švigal z očmi za svojim kačjim pastirjem.

„Prav imaš. Ker si tako moder, nama pa še povej,
kako ti je ime."

„Peter . .. Zakaj bi pa to vsak tujec rad vedel ?“

„Glej, glej! Vsak tujec bi rad vedel, kako ti je
ime ?“

„Vsak," se je odrezal Petrček.

„Najbrže si vsakemu všeč. Kaj praviš?"

„Zakaj pa ne?"

„Postaviti se že znaš."

„Pojdite kosit. Je že vse pripravljeno."

„Zakaj pa naju podiš?"

„Mama so me poslali." v

Zorko je bil nevoljen. Cernu ta pomenek z otro¬
kom? Znoči se, preden prideta do cilja, pa ne bo do
jutra niti mogoče si ogledati kraj. V glavi tega pa¬
glavca je več resnobe kakor v profesorjevi.

„Kaj pa postaneš, kadar boš velik ?“ je vpraševal
Malsor.

Deček se je zamislil. Pozabil je celo na kačjega
pastirja. Nagnil je glavo in gledal postrani v lipe. Na¬
posled Je odgovoril:

„Se ne vem."

„Kdaj pa boš vedel?"

„Kadar bom velik."

Pogledal je še više; med vejami je zapazil ptičje
gnezdo.

Nenadoma je profesor dvignil palico in zamahnil
z vso silo. Nekaj je siknilo in padlo v travo.

119

Zorko je pogledal; bil je gad. Profesorjeva pa¬
lica ga je ubila. Deček se je pripognil in ga radoveden
prijel. Niti slutil ni, da bi ga bila gladka žival najbrže
pičila, in da bi se strup sedaj nemara že razlival po
njegovih žilah, če ne bi bil tuji gospod o pravem času
udaril.

Profesor je bil miren, kakor da se ni nič zgodilo.

Zorko ni mogel zbrati svojih misli. — — —

Kosilo je šlo profesorju v slast. Hvalil je gospo¬
dinjo in njeno delo, pripovedoval anekdote in pregnal
tudi Zorku slabo voljo. Gostilničarka se je smejala, da
so ji solze zalivale oči.

„Kje ste vse to pobrali?" je vprašala in sedla k
peči. „Ali veste še veliko takih?" *

»Takih in drugačnih toliko, da mi jih ne zmanjka
od jutra do večera."

„Pa ostanite kar pri nas in pripovedujte! Vso vas
Vam skličem, da Vas pride poslušat. Vsaj se enkrat
dobro nasmejemo."

„0, to je zdravo. Ali zdaj nimam časa. Mogoče
pa ob drugi priliki."

»Pridite, pridite k nam na počitnice. Snažno sobo
dobite pri nas, hrana bo pa še boljša kakor danes, če
naprej vemo, da pridete. Pa Vam ne bo treba nič pla¬
čati ne za sobo, ne za kosilo, ne za večerjo."

»Oho! Kako pa to?"

„Ce nas razveselite, je to tudi toliko vredno kakor
kakšna pečenka ali kakšen piščanec."

»Pa se res nemara še zmeniva. Kraj je prijazen,
zrak čist, hrano imate dobro — to bi se mi vse pri¬
leglo."

Zorko je pogledal profesorja, gostilničarko, zopet
profesorja, zopet gostilničarko — rad bi bil spoznal, ali
se šali on ali ona, ali se šalita oba. Toda oba sta bila
videti vesela, kakor da se jima je zgodilo kaj posebno
prijetnega, nič pa ni kazalo, da ne bi resno jemala po¬
nudbe in protiponudbe.

To mu ni šlo v glavo.

120

Profesorja Malsora pozna že nekoliko let. Na glasu
je zaradi svoje učenosti in temeljitosti, pa zaslužuje
svojo slavo po vsej pravici. Mnogostransko je njegovo
znanje, mojstrsko obvladava različne panoge, kar je
mnogim drugim vsa vsebina, je njemu le pripomoček.
Tudi svojim bolj nadarjenim dijakom je kazal, kako se
odpirajo vrata do raznih shramb prirode ... In tak
mož bi mogel razveseljevati kmete in kmetice z bur¬
kami, pa jemati svinjske krače in solato za honorar... ?

Ko sta pokosila, je profesor pogledal na uro. Bilo
je pol štirih.

„Zdaj je pa dovolj zabave," je dejal.

„Res bo že čas," je nehote pritrdil Zorko in sli¬
šati je bilo kakor očitanje.

„In ker bo zdaj čas za delo, se nama ne bo treba
kesati zaradi časa, ki nama ga je dobrohotna usoda
naklonila za razvedrilo," je odgovoril profesor. „Vsaj
jaz se ne kesam, a žal bi mi bilo, če bi se Vi. Zakaj
povabil Vas nisem na to ekspedicijo le zaradi znan¬
stvene zanimivosti."

Zorko je molčal. Čutil je, da ima profesor prav,
kljub temu se je neprijetno počutil, kakor da ima v
duši greh, katerega ne more spoznati.

Gostilničarka ni hotela povedati računa. Zaradi
tega se je razvil vesel prepir. Profesor je dejal, da bo
kosilo predrago, če se bo moral še enkrat pripeljati le
zato, da plača; gospodinja je zatrjevala, da že od svoje
poroke ni bila tako dobre volje kakor danes in če bi
šla v mesto poslušat komedijo, da bi bilo veliko draže.
Oba sta znala soliti besede in tudi ocvirkov jima ni ne-
dostajalo. Zorko bi se bil ob tej disputaciji lahko kne-
ževski zabaval, da ni bil že ves čemeren, ker ni mogel
svojih misli in občutkov spraviti v ravnovesje.

Med tem prepirom je vstopil Petrček z ubitim
gadom v roki.

Mati se je prepadla.

„Jezus, kaj pa imaš?" je zakričala.

„Saj ne grize," jo je modro tolažil fantič. „Nič
ni živ."

„Kje si pa pobral to nesnago?" je vprašala go¬
spodinja.

121

Peter je povedal, da je gospod ubil kačo, pa je
razpredel celo povest, kako da se je priplazila iz gozda
po travi in hotela njega pičiti, ker je vedela, da je
njegova kri sladka. Na lepem si je izmišljal: Kača je
imela grad v gozdu pod skalo. Vrata so tako ozka in
nizka, da ne pride nihče razen nje skozi, izbe so pa
velikanske, še večje kakor v farovžu, vsaj tako velike
kakor cerkev, pa še večje; zlate in srebrne dečke in
deklice ima notri postavljene kakor svetnike v cerkvi
—- vse, kar so jih ona in njene podložne kače popikale
in potem pozlatile, ko so jim izsrkale kri. Tudi orgle
so tam in včasi se slišijo po gozdu, ali tiho, ker so
pod zemljo.

„Nemara si se pa vendar kaj zlagal", se je na¬
smejal profesor.

„Nič zlagal!" je kljuboval Petrček.

„Odkod pa veš vse to?"

„Videl sem."

„Ti si videl? . . . Kako pa?"

„Skalo sem odvalil!" se je pobahal pobič. „Pod
skalo je veliko okno."

„Kako veliko?"

„Kakor cerkvena vrata."

„Ej, ej! Tedaj mora biti tudi skala tako velika,
da ga pokrije."

»Saj je."

„Pa si jo vendar odmaknil?"

„Sem.“

„Tega ti pa ne verjamem."

„Ce pa sem!"

„Saj si premajhen."

„Aaaa — •— ampak skala drči, če se prav po¬
rine."

„Tedaj pa že. Kdor zna, pa zna, kajneda?"

Deček je izbočil prsi in bilo je videti, kakor da

raste.

„To je fantazija!" se je profesor obrnil k Zorku.
„Kdor bi si jo mogel ohraniti tako bujno in tako pre¬
drzno ..."

Nenadoma je zopet pogledal dečka in ostro vprašal:

„Ce pa vendar vse skupaj ni nič res ?“

122

Petrček se ni prav nič ustrašil. Kakor odrasel
človek je skomizgnil, prezirljivo zakrožil ustnice pa
dejal:

„Kako pa bi Vam mogel povedati, če ne bi bilo

res ?“

„In sam si videl vse to?“

„Vse. Še več."

„No, zdaj si pa zmagal. Na, tukaj imaš desetico,
ker si vse to videl."

Deček je vzel desetico in jo pazno ogledal od
obeh strani, preden jo je vtaknil v žep.

„Vidite,“ je dejal profesor, „denar že ogleduje bolj
realno kakor gadov grad . . .“

Petrček je odšel.

Mati je potožila:

„Toliko se trudim, da bi ga odvadila laži, Vi ga
pa še podpihujete."

„Le pustite mu veselje, dokler se tako laže. Sebi
in drugim pribavi s takimi lažmi nemara nekoliko sre¬
čnih uric in olajša življenje."

„Star pregovor pravi: Kdor laže, tudi krade."

„Ni res. Tat je lahko lažnivec povrh tega, da
krade; krade pa ne zato, ker se laže. Bodimo veseli,
da so na svetu še ljudje, ki se znajo lepo in prijetno
lagati, sicer bi bilo še več puščobe."

Zorka je zadela beseda kakor udarec. Čudna
vizija se mu je razgrnila pred očmi: Njegovo življenje
do te ure je peščeno morje; mlivka pokriva nedogledno
ravan, valuje kakor voda polahko, se popolnoma umiri,
a vse je pusto, pusto, pusto. Le od časa do časa za¬
piha veter, dvigne pesek v divjem vrtincu in zagrozi z
uničevanjem, drugič ga razpiha, da zaštrli skala izpod
sipine pa se zopet poleže vse in zopet je povsod sama
puščoba . . .

Profesor se je pobotal z gospodinjo, plačal račun
in poklical voznika.

Z Zorkom sta se odpeljala. Za vozom je še enkrat
pritekel Petrček, na ves glas kličoč:

„Dajte mi deset takih desetic, pa Vam pokažem
kačji grad."

Voznik je švrknil z bičem in pognal.

123

Profesor se je nasmejal:

„Skoda, da ni več časa. To bi bilo zanimivo, kako
bi se paglavec izmotal."

Zorko je prikimaval.

„Kako bi se človek sploh izmotal", si je mislil.
„Imel si nit neskončno dolgo, da ti označuje pot; ob
njej si hotel brez ovinkov priti do cilja. Cim se pa za
trenotek ustaviš, opaziš, da si motal nit okrog sebe,
vanjo zapredel roke in noge in vso zavozlal. Pa se ne
upaš ganiti, da je ne raztrgaš, in bojiš se, da potratiš
vse življenje, če bi jo hotel razvozlati. . . . Pobalin, ki
nima nobene niti, pa najde gadov grad . . .!“

XVII.

Med vožnjo je profesor nekoliko zadremal.

Zorko je ogledaval okolico in jo geološko oce¬
njeval. Tudi njegova fantazija se je zganila, kakor da jo
je zbudilo fantovo zračno stavbinstvo. Premikal je čas
nazaj za tisočletja, izpreminjal krajino, naseljeval s pred¬
potopnimi živalmi, posejal in zastavil z zdavno mrtvimi
rastlinami in obljudil s človeškim rodom iz pozabljenih
in izgubljenih grobov. Podal jim je življenje, jih zbiral
v družbe, napolnjeval z željami in hrepenenjem, s stra¬
stmi, z ljubeznijo in sovraštvom . . .

Zamahnil je z roko. Sanje! . . . Proč odtod! Oba
pač ne smeta zaspati.

Pretipal si je suknjo; v žepu je našel smotko in
jo prižgal, da bi lažje premagal dremotico. Nekaj le¬
nega je bilo v zraku in je šiloma legalo pod trepalnice.
Bilo je, kakor da je drevje, grmovje, polje dremalo.
Voda v potoku je trudno pošumevala, solnčni žar je
leno plaval po zraku.

Teža se je počasi, počasi spuščala nizdol. Z go¬
rečo smotko v ustih je Zorko le zadremal. Prav kratek
čas je moglo trajati. Ali mučna prikazen mu je otežčala
dihanje, kakor da mu je legla mora na prsi.

Neznatna pičica mu je zaplesala pred očmi. Ni
mogoče, da bi jo videl brez mikroskopa. Vendar jo

124

vidi. Pika pleše brezumen ples, dviga se počasi ravno
navzgor, bliskoma se spusti do tal, vzpenja se v spirali,
splava na levo, splava na desno, iztegne se, skrči se.
Pika je živa. Na neskončno majhnem aeroplanu sedi,
samolet je neznaten prašek.

Oko se privadi. Zorko spoznava piko.

In zdaj izpregovori s tankim, tankim glaskom,
kakor da dela molj sapo.

„Hihihi! Kašelj nič ne pomeni, hihihi! Ali jaz po¬
menim veliko. Kaj se me bojiš? Tvoja pljuča, tvoja
koža, tvoje kosti, hehehe — povsod se prijetno živi.
Tudi jaz sem življenje. Od tvojega življenja se redi
moje. Možganov nimam, tvojih velikih misli nimam —
meni niso nič vredne. Hrepenenje imam kakor ti, silo
življenja imam in voljo za življenje. Oboli, da bom zdrav,
da se ugojim in razmnožim, da napolnim ves svet. Naj¬
lepši bo svet samih bacilov."

Pika se je iztegnila v majhno nitko, zvila in zaple¬
sala. Poleg nje se je pojavila druga, tretja. Deset jih
pleše, sto, tisoč, miljon! Vse mu silijo v usta, v nos, v
ušesa.

Grozen strah ga pograbi. Zakričal bi, pa ne more.
Vsi udje so odreveneli, grlo je suho in zadrgnjeno,
misli hite po možganih kakor mravlje, če jim razbrskaš
mravljišče.

„Naši veliki cilji! Naši svetli cilji! . . .“

Nitke silijo in silijo.

»Življenje živi od življenja . . .“

Z nepopisnim trudom zastoka Zorko, dvigne roke
težko kakor dvoje polen, pograbi klobuk in se zbudi.

Veter mu je hotel odnesti klobuk.

Smotka mu je padla iz ust, kašelj mu bruhne iz
prsi, močno pljune in odleže mu.

Kaj je bilo? Sanje? Ali pol resnice?

V prsih se je nekaj osvobodilo. Nemara je bilo
vendar več kakor sanje.

„Ah, zlodja!" je vzkliknil profesor. Zorkova smotka
je bila padla na njegov rokav, pa zdrknila na roko in
ga spekla.

»Odpustite, gospod profesor!"

125

„A tako! No, to ni nič hudega. Zaspal sem, kaj¬
neda? Seveda, saj se mi je sanjalo. Mehka roka se mi
je rahlo položila na čelo, druga pa na srce. Pa čutil
sem, videl ne. Lahno so odplavale vse nadloge in se
izgubile v nedoglednih daljavah kakor dim. Potem je
moje telo izgubilo vso težo. Vse vezi so odjenjale, atom
se je ločil od atoma. Plaval sem visoko v zraku in imel
sem občutek, da sem oblak. Razdruženi atomi pa so se
stikali v višavah z drugimi, ki so jih bili iskali od dav¬
nine. Razblinil sem se, in to je bilo tako blago čuvstvo,
kakor da me objema zdravje, še nikoli ne znano, izza živ¬
ljenja, ki je bolezen. Moji pogledi so se strnili s pogledi
vesoljnosti in začeli prodirati v zastrte skrivnosti. Tedaj
me je zbudila Vaša smotka."

»Skoda," se je nasmehnil Zorko.

„Eh, kaj!“ je veselo odgovoril profesor; skriv¬
nosti pač niti v sanjah ne smemo odgrinjati."

Dospela sta na cilj pozno zvečer. Poklicali so in¬
ženirja, Jd je vodil gradnjo.

„Cakali smo, gospod profesor, “ je dejal. „Mislili
smo, da pridete po dnevi. Lahko bi bili vsaj površno
kaj ogledali."

„Nič za to", je odgovoril profesor. »Površno tudi
sedaj lahko kaj ogledamo. Z delom pa moremo itak
šele jutri pričeti."

Odšli so na prostor, kjer so se bile našle zadnje
kosti. Bil je ograjen in neenakomerno prekopan. Z
bakljami so svetili.

„Dve kosti smo odnesli v barako", je pravil inženir,
»drugo smo vse pustili, kakor je bilo. Pripravili smo
tudi plahto, če bi zapretil dež. Pa ni bilo treba."

Sklonjen je profesor oprezno stopal in gledal kosti,
še deloma pokrite s prstjo.

»Dajte mi bakljo v roko", je ukazal . . . »No, to
je človeško stegno . . . oho, kos lobanje! . . . Ehe, to
je medved brlogar ... In nosorog . . . Ho! Človeški
zob . . . Imenitno!"

Zabeležil si je nekaj v žepno knjižico, potem se
je obrnil.

»Prosim, poskrbite, da ostane še do jutri vse ne¬
dotaknjeno. Zdaj se lahko vrnemo."

126

„V vasi sem naročil dve sobi", je pravil inženir.
„Ali štiri kilometre je do vasi. Večerja bo tudi že pro¬
blematična. Če ne bi bilo zaradi kuhinje — prenočišče
bi se za silo že uredilo v moji baraki. Eno noč potrpi
človek ..."

„Bodite brez skrbi, gospod inženir. Nisva prišla
za to, da bi pomnožila Vaše nadloge. Če je le drv in
vode, vse drugo bo kmalu v redu. Večerjo si skuhava,
spala bova pa pod šatorom. Noč je lepa; še pod ne¬
beško streho bi bilo prijetno spati."

Vrnili so se do taborišča, kjer je bil voznik že
odložil vso prtljago. Profesor je izbral pripraven pro¬
stor na travniku, in šator je bil kmalu postavljen. Ob
strani je delavec medtem izkopal jarek in priredil
ognjišče. Zaprasketal je ogenj, dim se je dvignil; kuhale
so se konserve, ob strani se je pekla na male kosce
zrezana, na paličice nasajena slanina.

Dva poljska stolčiča so primaknili blizu k ognju,
iz kovčega in navadne deske so improvizirali mizo.

Profesor je Zorku razlagal svoje mnenje o tem,
kar sta opazila doslej, in se z njim posvetoval. Večerja
je bila kmalu gotova, tudi steklenica vina se je odma-
šila, in profesor, ki se je ves čas šalil, je vstal, da
dvigne kozarec v slavo manom onih pradedov, ki so
tukaj shranili svoje kosti, da povedo pravnukom, kako
so se pripravljali iz kraljestva začetkov v deželo hrepe¬
nenja, kako so romali iz megle instinktov v svetlobo
spoznanja, kako so prebili na svoji postaji in kakšno
dedščino so zapustili poznim rodovom.

„Zdaj, ko smo mi, kar so bili oni — — —“

Sredi stavka je profesor zajecljal, zahropel, roka
mu je zadrhtela, kozarec je padel na kamen in se žven-
ketaje ubil.

Prestrašen je Zorko priskočil in jedva ujel profe¬
sorja, da ni telebnil na tla. Rahlo ga je položil na travo,
mu odvezal ovratnik, razpel srajco, zmočil čelo, pa po¬
ložil glavo na prsi. Napeto je poslušal, srca ni slišal.

Iz vsega grla je zakričal:

„Na pomoč! Na pomoč!"

Prvi so prihiteli delavci, ki so bili na straži; pri¬
nesli so ročne svetilke s seboj. Potem so pritekli drugi,

127

napol oblečeni, ki so že spali. Tudi inženir je prišel s
svojim asistentom.

Poizkušali so z umetnim dihanjem. Udje so bili
še gibčni, ali iz prsi ni bilo diha. Cisto blizu so pri¬
maknili svetilke, osnažili stekla in pomolili ogledalce
pred usta. Ostalo je čisto.

„Kako se je zgodilo?" je vprašal inženir.

Zorko je pripovedoval in njegov glas se mu je
zdel tuj.

„Najbrže je srčna kap“, je ugibal inženir.

Asistent je dodal:

„Postaren gospod, najbrže je bila vožnja preutrud-
ljiva zanj. Tu ne bo pomoči."

„Kako pridemo do zdravnika?" je pozvedoval
Zorko.

„To bo težka reč", je pojasnjeval inženir. „Do
vasi je tričetrt ure hoda. Preden kdo zapreže, zdaj, po
noči, mine ura. Do trga ima voz dve uri; zdravnik se
mora še obleči, pred jutrom ne more biti tukaj."

„Vseeno. Treba je pohiteti ponj."

„Seveda. Ali pomagati ne bo mogel. Konstatiral
bo smrt. Le poglejte, saj je obraz že mrtvaški."

„Ves gladek je, mlajši nego pred večerjo."

„Smrt ga je izgladila."

„Ni mogoče. Treba je nadaljevati umetno dihanje.
Včasi je treba več ur."

„Naj se nadaljuje! Tudi jaz imam rad mirno vest.
Ali uspeha ne bo."

»Nadaljevali so, ali truplo je ostalo leseno. Prisilno
gibanje je postajalo težje in težje. Bilo je gotovo, da
ni v telesu več iskrice življenja.

Hoteli so odnesti mrliča v barako, da pride pod
streho. Zorko jih je zavrnil: Naj ostane pod milim
nebom; sam bo stražil do jutra.

Iz dehteče trave je napravil zglavje, na vsako
stran glave in k nogam je zataknil po eno novo bakljo,
roke mu je položil križema na prsi in zatisnil oči.

Vsi so se razkropili. Zorko je ostal pri mrliču.
Blizu njega je postavil poljski stolček, sedel in gledal
mirni obraz, na katerem ni bilo sledu bolečine.

128

Visoko se je razpelo nebo, zvezde so žarele, mir
se je razlil po krajini. Mrliču je pel šumeči gozd in žu¬
boreči potok, nočna tišina mu je skrivnosten mrtvaški
plašč. Dvakrat se je oglasil slavec, drobeč svojo sladko
sentimentalno pesem. Zaklical je skovir . . . Nočni me¬
tulji so frfotali okrog bakelj, ki so žarele v noč.

Zorko je bulil predse. Iskal je misli, pa jih ni
mogel zdramiti. Klical je čuvstva, pa se niso oglasila.

„Tako nenadoma . . . Tako nenadoma . . .“ mu je
pelo v ušesih.

Dolgo je tako čudno top strmel v noč. Naenkrat
je začutil stiskalnico v prsih, dvoje svedrov v očeh,
zastokal je, zaihtel in drgetaje se je razjokal ob mrtvem
profesorju — prijatelju. Solze so tekle dolgo, dolgo,
dokler niso same usahnile.

Zvezde so bledele. V nočno temo se je zarila
bleda meglica, se širila in izpodrivala mrak. Dolgi raz¬
cefrani belkasti prameni so se raztegnili po nebu. Po
zraku je hladno drhtelo. Po travi so se zabliščale
rosne kapljice. Oglašali so se škrjanci.

Zdravnik se je pripeljal. Konstatiral je smrt.

Zorko je nemo kimal. V očeh in v srcu je čutil
praznoto.

XVIII.

Brzojavno je Zorko dobil poziv, naj opravi delo,
ki je bilo namenjeno profesorju Malsorju, in pošlje fa¬
kulteti poročilo. Pismene inštrukcije dobi pozneje.

Kakor so zahtevali, je odgovoril ter izjavil, da
se upa izvršiti potrebna dela na mestu. Čakati ni ka¬
zalo, ker se je pripravljal dež. Tudi stavbno vodstvo
je prosilo, naj se gradba ne zadržuje preveč.

Vestno, a s trajnim, bolestnim občutkom, da mu
manjka nekaj važnega, velikega, je opravljal svojo na¬
logo. Na vsako malenkost je pazil, fotografiral krajino,
splošni položaj, vsako podrobnost, prebrskal vsak prašek,
pedantično gledal, da se nič ne zdrobi, nič ne izgubi,
in vse je takoj vsestransko opisal. Znanstveniku, ki bo

129

9

vse uredil, je hotel podati materijal, s katerim se lahko
posluži v vsakem oziru.

Vsak dan je pošiljal poročila. Dobil je pomočnika,
vodstvo pa so mu prepustili. Bilo je videti, da so zelo
zadovoljni z njegovim delom.

Tri tedne je delal od zore do noči brez počitka.
Ko se je vrnil, so ga povabili, da spiše motiviran
referat.

Nič ni hotel odlašati. Zdaj, ko je bilo prvo oprav¬
ljeno, je bil v ognju. Čutil je, da ga ne zapusti nemir,
dokler ne razkaže vsega bogastva, ki ga je prvi smel
gledati . . .

Sedel je za mizo in urejal svoje zapiske, ko je
nenadoma pozvonilo. Neznan gospod je vstopil. Gledal
je izpod naočnikov, kakor da mora steklo zadrževati
ostre puščice. Postal je pri vratih, in se ozrl po sobi,
potem je zamahnil s klobukom in z mehkimi koraki
stopil do mize, za katero je bil Zorko vstal.

Nasmehnil se je in Zorku je bilo, kakor da ga
hoče hipnotizirati.

„Oprostite; neznan sem Vam.“

Odložil je klobuk in snemal rokavice.

„Prosim, kako naj Vam postrežem?"

Z roko je došlecu ponudil stol.

Ta je sedel, kakor da se pripravlja na dolg po¬
govor.

„Jaz sem doktor Mustaf. Po imenu me nemara
poznate."

Zopet so se mu ustnice nabrale na smehljaj in
pogledal je preko naočnikov.

»Pripravljam se na zadnje izpite; naravno je, da
poznam tako ime?"

„Hm, hm! Brez laskanja. Čestitati Vam moram.
Nesrečni slučaj vrlo cenjenega kolege Malsorja Vam je
pribavil izredno nalogo."

»Zelo sem bil počaščen. Ali bolj me je bolela
smrt mojega profesorja nego veselila lepa naloga."

„To je simpatično. O, slišal sem že to in ono o
Vas, in marsikaj mi je bilo zelo všeč."

»Kako naj Vam poslužim, gospod profesor?"

130

»Hm, treba bi se bilo obširno pomeniti. Toda
okrajšajva stvar, kolikor je mogoče. Tudi Vi nimate
sedaj preobilo časa.“

„ Prosim."

„Pisali boste knjigo?"

„Izvedeli ste to?"

„0, težko ni bilo. Take reči se razglašajo. Pred¬
meti so bili že opisani. Veliko podrobnosti je znanih...
Gospod Jezerski, kakšni so vaši zaključki?"

„Ne zamerite, gospod profesor, saj veste, da se
to ne da povedati s kratkimi besedami."

„Da, na gotov način ne. Ali mene zanima le naj-
notranjejše jedro. Vi mislite, da ste našli kosti človeka
iz ledene dobe."

„Na vsak način."

„Motite se, gospod Jezerski."

„V tem oziru bo zmota pač izključena."

„Motite se, Vam pravim. Takega človeka ni bilo."

„Oh, gospod profesor! Poznam Vašo teorijo. Ali
v zmoti ste pač Vi."

„Mladi gospod, o tem se ne moreva zdaj pre¬
pirati. Kajneda ne? . . . Ali poslušajte! Včeraj je bil
gospod Ramazin imenovan za naučnega ministra."

»A?“

»Njegove znanstvene nazore poznate."

„Da — a. Rajši bi dejal: Njegove protiznanstvene
nazore."

„To je odvisno od stališča, na katero se postavite.
Lahko bi se postavili tudi na njegovo stališče, pa bi
nemara sami sklepali tako kakor on, kakor jaz. Tu-
patam nas loči kakšna malenkost; nič za to. Svetovni
nazori . . .“

»Gospod profesor, o modi bi nemara lahko iz-
premenil svoje mnenje. Kako naj zavržem svoje ute¬
meljeno znanstveno prepričanje? Ako količkaj preudarite,
morate razumeti, da želite od mene nemogočo reč."

»Pustiva znanstveno prepričanje! Mislite rajši na
to, da je gospod Ramazin minister. Pomislite, kakšen
veter veje. Vpoštevajte, da se nimajo Vaše struje ni-

131

9*

česar nadejati. Vsaj za sedaj in za mnogo desetletij še
ne. Na naši strani je tehtnica težja."

„Kako sodite o poštenju, gospod profesor?"

»Proučite našo materijo, poslušajte nas; če si tedaj
ohranite sedanje prepričanje, pa ga ne zatajite, se lahko
pomenimo tudi o poštenju. Ah, pri tej priči Vam lahko
pokažem cele kupe nepoštenih ali vsaj dvomljivih sred¬
stev iz skladišč naših nasprotnikov."

»Gospod profesor, cilje imam!"

»Kako ponosno to pravite! Zakaj bi jih ne imeli?
Tudi drugi jih imajo. Vaše poznam nekoliko. Pa pre¬
udarite: Spišite svojo — z mojega znanstvenega stališča
— krivoversko knjigo. No, pridobili si boste nekaj imena
med naskakovalci upravičenih avtoritet. In potem? . . .
Potem se bo treba oblačiti, bo treba jesti, piti; obide
Vas želja po obitelji, po svojem ognjišču. Cilji? ... V
blatu bede se pogreznejo in zaduše . . . Cilje imate. Mi
Vam lahko pomagamo. In pomagali bi Vam, ker ste
nadarjeni in pridni. Takih ljudi potrebujemo. Gospod
Ramazin je minister. Cital bo Vašo knjigo. In tedaj —
tako ali tako. Sredstev, ki Vam pomagajo na poti do
ciljev, je dovolj. Vedeti je treba, kje so ključi. Primer¬
jajte: Kaj je važnejše za Vas, za Vaše namene, za
večnost — da, za večnost: Knjiga, ki jo zdaj spišete,
ali pa Vaši cilji ?

Zorko je vstal in hotel vljudno, pa odločno po¬
vedati, da nima več časa za tak pogovor. Doktor
Mustaf mu ni dal priti do besede.

Postal je pesnik. S pošastno sugestijo je naslikal
grozo bede, v kateri utone značajnost, moč in volja.
Temne barve v vseh niansah je mešal na svoji paleti.
Zamolkle akcente je polagal v svoje besede. Strahot-
nejša in strahotnejša je postajala slika.

Zorko se je zgrozil.

Mustaf je opazil učinek. Se temnejši mrak je raz¬
grnil okrog Zorka, da ga je vsega zavil kakor strašna
pošast, ki se vsesava z neštetimi polipskimi sesalkami
v srce, v glavo, v hrbet, sreba moči in zapušča v duši
grozo in slabost.

Tedaj je zadonela fanfara. Mustaf je zapel himno
blagostanja.

132

„Na Vaš razum apeliram, gospod Jezerski. Proti
nam ste nemočen suženj bede, z nami ste krepak mož,
in česa se naj bojite Vi, česa Vaši cilji, če pridete z
našo pomočjo na vrhunec? . .

Zorko je vstal. Težko so se mu dvigale prsi.
Mustaf ga je smehljaje gledal. Tudi ta smehljaj je bil
sugestija.

„A kaj — zahtevate?"

„Le nekatere listke iz Vaših zapiskov. Sami veste,
katere."

Kakor da je tuja sila v njegovi roki, je Zorko
prebrskal svoje papirje in dal Mustafu nekatere lističe.

Ta jih je površno pogledal in nonšalantno spravil
v žep.

„Kar hitro se oglasite za izpit. Čez pol leta imate
profesuro. Bog z Vami!“

Vrata so se odprla in zaprla. Nikogar ni bilo v
sobi. Zorko si je mel oči.

Po stopnicah so se drsali koraki.

Zdaj se je Zorko zavedel.

Ugrizlo ga je v srcu, zbodlo ga je v glavi.

„Podlež! Podlež!" je vršalo.

Z enim skokom je bil pri vratih, na stopnicah —
v veži je dohitel Mustafo. Ta se je čudeč se obrnil.

„A, nemara bi radi pismeno?"

Zorko ga je udaril s pestjo, posegel mu je v
suknjo, vzel papirje, ga brcnil in skokoma pohitel po
stopnjicah.

V mrzlični razburjenosti je zaklenil zapiske. Koža
ga je pekla. Žile so se mu napenjale. V kolenih se je
tresel kakor starec.

Pograbil je palico in se šel kopat. Voda je bila
mrzla. Komaj ga je ohladila. Ko se je oblekel, se je
tresel od mraza.

Bil je že večer. Nič ni vedel, kdaj je minil dan.
Sel je spat.

Tri dni je bil nesposoben za delo.

Potem je začel pisati referat.

133

XIX.

Zorko je napravil izpite in promoviral na obeh
fakultetah.

Toda popolnega veselja ni užil nikoli. Široko se
mu je odprlo obzorje znanosti, posrečila so se mu važna
odkritja, njegovi spisi so imeli v učenem svetu veliko
ceno. Ali do cilja se mu je zdela pot po vseh prido¬
bitvah enako dolga kakor od začetka.

Vrnil se je v domovino, kjer je otvoril odvetniško
pisarno. Posla je bilo toliko, da je nastavil tri konci-
piente in imel sam časa v obilju za svoje prirodoznan-
stvo. Večkrat ga je kakšen proces zaradi smešnih ma¬
lenkosti ujezil. Se večkrat se je razsrdil, videč, da pri¬
pisujejo stranke, tovariši, včasi celo sodniki zvijačnosti
več veljave kakor jasni pravici. V takih trenotkih ga je
včasi prijelo, da bi zaprl pisarno in obesil vso juristarijo
na klin. Toda pisarna je bila vir bogatih dohodkov,
prirodoslovje pa je zahtevalo le žrtve. Odvetništvo mu
jih je omogočalo. Odvetništvo je imelo zaveznika v
glavi, prirodoznanstvo pa v srcu. In srce je vedno mo¬
ralo odnehavati. Ohraniti si je hotelo vsaj svoje hre¬
penenje, pa je doprinašalo glavi žrtve, ki mu jih je
diktatorsko nakladala, le da je moglo utripati.

Ali dočim je bila Zorku njegova znanost nekdaj
vse in je mislil, da mu lahko povsem izpolni življenje,
se mu je sedaj vse pogosteje zdela komaj uboren
ostanek velikega, dragocenega, pa po krivem zaprav¬
ljenega bogastva. Včasi mu je bilo, kakor da ima v
srcu mrliče in jih nosi s sabo. V drugih časih pa se
mu je zopet zazdelo, da opravlja nesmiselno delo, pe¬
hajoč se za nemogočim spoznanjem; kako naj bi našel
bistvo življenja, ki je le utvara?

V pisarno je prihajal Zorko poredkoma. Enkrat,
ko je sprejemal poročila svojega prvega koncipienta,
mu je oko obtičalo na imenu Lenora Hikmetova. Obšlo
ga je neko neizvestno čuvstvo, od daleč znatiželjnosti
podobno.

„Kakšna zadeva pa je to?“ je vprašal.

„0, ločitev zakona," je odgovoril koncipient.

134

„Ona toži?“

„Da. Pa pri moji veri, da ima prav.“

„Mož je najbrže surovina?"^

„To je še preblag atribut. Žival!"

„Kaj pravite, gospod kolega! Le žival — to bi
ne bilo^ prehudo."

„2ena je bila že večkrat tukaj. Daši je njena
povest podobna romanu, ji mora človek verjeti."

„Prosim, pustite mi te spise tukaj. Rad bi jih
pregledal."

Zorko je čital čudno povest.

Gospod Hikmet je bil bogat zasebnik in že v
letih, ko je poročil mlado Lenoro. Dekle takrat ni slu¬
tilo, da je bila njena mati nekdaj njegova ljubica. Tem
manj ji je to prihajalo na misel, ker ji je mati sama
prigovarjala in hvalila ženina kakor vzor vseh moških.
To je bila plačana reklama. Vse to ji je pozneje Hikmet
sam neverjetno cinično pravil. Ko se je poganjal za
njeno ljubezen, je pa virtuozno glumil poštenjaka, pri¬
znavajoč, da je za Lenoro žrtev, če mu posveti svojo
mladost, ali prisegajoč obenem, da ga je njena lepota
mogočno očarala, da je zasužnjila njegova čuvstva in
da ne bo imel do smrti druge naloge kakor skrb za
njeno srečo. Lenora je kljub svoji neizkušenosti znižala
njegove obljube v svojih nadah; čudežev ni pričakovala,
temveč bi se bila zadovoljila z življenjem, ki se ji je
zdelo mogoče ob strani postarnega soproga. Prvi čas
je bilo v zakonu več dobrot, nego jih je pričakovala.
Mož jo je oblačil kakor grofico; prinašal ji je drago¬
cena darila, venomer ji je prigovarjal, naj se na vse
načine briga za toaleto in telesno nego, pa ji je najel
toliko vsakovrstnih služkinj, da je bila druga drugi na
poti. Lenori je bilo vsega tega preveč in povedala mu
je, da se taka potrata ne ujema z njenimi skromnimi
navadami. Toda ker jo je prepričeval, da ga to veseli,
se je vdala. Vodil jo je v opero, v gledališče, na kon¬
certe, na plese in zabave. Ali kadar se je vsa njena
duša vtopila v igro na pozornici ali v glasbenikovo
delo, jo je znal nenadoma zmotiti, kažoč ji dame in
gospode po ložah, pripovedujoč ji po njegovem mnenju
zabavne anekdote in vprašujoč jo, kako sodi o tej toa-

135

leti ali pa o onem nakitu. Njemu ni bilo nič do Sha-
kespeareja in Ibsena, nič do Mozarta in Chopina; ka¬
zati jo je hotel in se bahati z njo. Na balih je sam
skrbel, da ji ni zmanjkalo plesalcev, mladih in elegantnih,
glasovitih in vplivnih. To življenje jo je včasi zelo utru¬
dilo; a to bi bija pretrpela, da se ji ni zazdelo ne¬
skončno pusto. Ce pa je iskala utehe pri dobri knjigi,
se ji je rogal, češ, v humorističnih časopisih je več za¬
bave, in če ostane kakšen dovtip v spominu, se vsaj
pomnoži duhovitost. Veliko mu je bilo do tega, da bi
ugajala družbi. Ne da bi bila pozvedovala, je sem ter
tja slišala, da se poučeni ljudje posmehujejo raznim nje¬
govim ljubezenskim aferam. Take govorice ji niso nikdar
prišle prav do živega, dasi jo je včasi zabolela misel
na njeno mladost. Zgodilo se je večkrat, da ji je pri¬
peljal družbo v hišo, sam pa je odšel po svojih potih.
Ce jo je potem smehljaje vpraševal, v koga se je kaj
zaljubila, je to smatrala za šalo, ne sicer duhovito, ali
tudi ne žaljivo. Cez nekaj časa je pokazal neprijetno
slabost: Prihajal je pijan domov. Tedaj se je otvoril
prepad, ki se je pozneje čim dalje bolj širil in poglab¬
ljal. V alkoholnih blodnjah je izražal želje in zahteve,
ki so jo navdajale z gnusom. Izprva se je trudila, da
bi premagala ogabnost, in si je dopovedovala, da pi¬
janec ne ve, kaj počenja. Toda ponavljalo se je tako,
da ni bilo mogoče pripisovati vseh podlosti in vse
grdobne pohote sami pijači. Tudi iz spomina ni mogla
več izbrisati odurnih prizorov.

Potem je enkrat odpotoval, ne da bi ji bil kaj po¬
vedal. Pet mesecev se ni vrnil in ves čas ni vedela, če
je živ ali mrtev. Tudi denarja ni pustil doma. Zastaviti
je morala nekaj nakita, tretji mesec je odpustila tudi
nekoliko osobja. Ko se je vrnil, jo je brutalno ozmerjal,
češ, v zastavnico hodi proletariat, ne pa ljudje, katerim
se klanjajo v bankah. Ona seveda ne more pozabiti
na milieu, ki je bil nekdaj njen, in navade onega be¬
raškega sveta se je drže kakor klop. Cernu se je toliko
trudil, da bi napravil damo iz nje? In zakaj je odpu¬
stila ljudi? Zato, da bi bilo manj nadzorstva v hiši!

Molčala je, a bilo ji je tako hudo, da se ni mogla
niti jokati.

136

Enkrat ji je naročil, naj se pripelje v Baden. Ko
je tam čakala nanj, se je peljal dvakrat mimo nje v
odprtem avtomobilu z znano kurtizano, potem pa ji je
po postreščku poslal listek, naj se vrne domov. Drugič
jo je vzel v družbo in ji pravil, da gre za posvetovanje
o veliki dobrodelni prireditvi. Pa je zašla na bakhanal.
Napili so se drugi, napil se je tudi on; razvila se je
taka umazana orgija, da je pobegnila.

Zopet je odpotoval in ji pisal, da ji stradati pač
ne bo treba, ker je prepametna za to, vendar pa upa,
da ga ne bo blamirala. Takrat je mislila zapustiti raz¬
košni dom, najeti skromno stanovanje, pa si poiskati
dela. Toda zbala se je njegove jeze ob povratku, pa
je ostala, trpela in tudi stradala. Čez štiri mesece ji je
nenadoma sporočil, naj proda vse na Dunaju in pride
na jug, kjer je kupil graščino. Tam — je dejal — se
prične novo življenje. Luč njenega upanja je nekoliko
vzplamtela. Hitro je opravila in odpotovala. Tisto uro,
ko se je ona pripeljala v graščino, se je odpeljala pol-
boginja, ki je kupčevala s svojo ljubeznijo. Lenora je
zamežala, molčala in čakala.

Mož ji je predstavil nekega grofa, baje zelo vpliv¬
nega, mladega in starega obenem. Ko sta bila sama,
ji je govoril nerazumljive reči. Naposled je dejal, da
ga ne veseli bogastvo, če nima od njega nič drugega
kakor materialne užitke. Zdaj bi bila prilika, da doseže
kaj višjega. Ce se grof resno pobriga, mu lahko pri-
bavi plemstvo ali pa vsaj red, ki kaj pomeni. Tako bi
bila tudi ona povišana. Grofa bi bilo lahko ogreti; to
bi bila njena naloga. Kako? . .. Neumno vprašanje!
Kako pa dobi ženska oblast nad možem?

Mislila je, da se ji blede. Ali bila je umazana res¬
nica; ponovil jo je kakor v trgovini besedo, katere ni
trgovec prav razumel.

Tedaj je bila mera polna. Udarila ga je v obraz,
odšla in vložila tožbo za ločitev . . .

Zorko je čital in bilo mu je čudno, kakor da je
sam prizadet. Napil se je mrzle vode, ali živčni nemir
ni minil. Hotel se je porogati sam sebi: Kolikokrat se
ga je polastil tak nemir, če je čital vest o kakšnem
strašnem zločinu in o prizadevanju oblasti, da bi našle

137

hudodelčevo sled! V takih slučajih mu je bilo, kakor
da mu mora vsak hip stražnik položiti roko na ramo:
V imenu zakona . . . Nerazumljiv strah, ki bi ga kvečjemu
psihiater razložil. Smej se! — Ali resnoba se ni hotela
umakniti.

Nenadoma je vstopil pisar:

„Gospa Lenora Hikmetova vprašuje, če bi mogla
govoriti z gospodom šefom."

„Prosim.“

Popil je še kozarec vode. V želodec mu je leglo
kakor kamen, ali po koži ga je bodlo kakor tisoč igel
in srce mu je burno utripalo.

Dama je vstopila. Zorko jo je pogledal in oči so
mu hotele skočiti iz glave.

„Lorka! ..."

Dama ga je gledala z začudenimi očmi, polnimi
globoke žalosti, ki je zrastla na polju trpljenja.

„Ah . . . ne spominjate se več name . .

„0, spominjam se. Začudila sem se le, ker nisem
mislila, da Vas še kdaj vidim, a najmanje bi Vas bila
pričakovala tukaj."

„Niste li vedeli, da je to moja pisarna?"

„Nisem. Ko ste stanovali pri nas, sem slišala vedno
le Vaše krstno ime. Tudi sem mislila, da ste študirali
nekaj drugega. Zdaj, ko sem potrebovala odvetnika, mi
je bilo vseeno, h kateremu se zatečem. A ker je bilo
enemu ime Zorko, sem to smatrala za znak, pa sem
prišla sem. V resnici je bilo kakor znamenje. Moj so¬
prog odgovarja namreč s tožbo, in Vi ste, nedolžen in
nevedoč, prizadeti."

»Jaz — ?“

„Med mojimi rečmi, ki so ostale v graščini, je
našel fotografijo mladega dijaka. Bila je Vaša slika..."

„Moja slika?"

„Da. V tistih časih, ko ste bili pri nas, ste se
dali slikati. O, vem, da to ni bila ničemurnost; potre¬
bovali ste jo za legitimacijo. Nisem se Vas upala pro¬
siti, pa sem šla k fotografu in sem moledovala tako
dolgo, da mi je napravil posnetek."

„Lorka! Takrat ste me ljubili . . .“

138

„Karkoli bi bili ukazali, vse bi bila storila. Ah,
to je bilo davno. Ko ste odšli od nas, mi je bilo zelo
hudo. Zamerila Vam pa nisem. Kaj bi bili počeli z
menoj, nemara s cokljo na svoji poti?“

„0, pameten sem hotel biti v tistih časih. Zdaj
sem kaznovan. In če bi me vprašali, je li Vaše ali moje
življenje bolj izgrešeno, se Vam ne bi upal odgo¬
voriti." v

„Cemu primerjati? Cernu vpraševati? Na milijarde
ljudi je že živelo, a dvoje življenj ni bilo popolnoma
enakih. Brez števila je še možnosti, brez števila variacij
in kombinacij. Očividno stremi Usoda za tem, da iz¬
polni vse možnosti, pa zadene enega sama dobrota,
drugega samo zlo, tretjemu se pomeša oboje. Zoper
ta zakon pač ni upora."

„Blagor Vam, da se morete tolažiti s tako hipo¬
tezo."

„In vendar ne bi Vi dali svoje skepse zanjo."
„Ne."

XX.

Zorko je prepustil pisarniške posle svojim konci-
pientom in odpotoval brez cilja, da bi pozabil na raz¬
burljivi proces, v katerem se je razgalilo pred njego¬
vimi očmi toliko podlosti, surovosti, živinstva, da je
večkrat podvomil o zdravju svojih čutil. Da se more v
enem samem bitju nabrati toliko gnilobe! Pa — to
ni niti gniloba! Vsa tista brezvestna, nesramna lopov¬
ščina, še veliko večja, nego jo je gospa Lorka začet¬
koma opisala, je bila videti tako čvrsta in zdrava, da še
dolgo ni misliti na njen pogin.

Zdaj je Lorka ločena od ničvrednega bitja, ki se
je imenovalo njen mož. Kakorkoli se poslej obrne njeno
življenje, vsekakor bo lepše nego doslej. Izbrisati se ne
da trpljenje, ali pozabila bo vsaj toliko, da bodo njene
misli več v sedanjosti in bodočnosti nego v preteklosti.

A Zorko sam?

Se delo nima toliko moči, da bi trajno pregnalo
vprašanje: Kje so plodovi tvojih let?

139

V svojem laboratoriju je imel Zorko velik uspeh.
Našel je nov element in ko je spoznal njegove čudo¬
vite lastnosti, tekmujoče s svojstvi radija, a različne od
njih, se mu je zazdelo, da je napravil namesto do se¬
danjih počasnih, kratkih korakov skok na svoji poti. Se
je bilo njegovo odkritje tajno. Mnogo je bilo treba še
preizkusiti in premisliti, preden bi mogel izročiti rezultat
znanstveni javnosti. Na potovanju je hotel pridno
delati.

Ali že se je zopet oglašal dvom. Pridobitev bo
gotovo velika. Nemara posluži industriji. Treba bo še
revidirati vse račune; ako so pa pravilni, je verjetno,
da dobe veliki obrati silo, ki povzroči pravo revolucijo
modernega dela. Za tovarne, železnice, ladje, avtomobile
bo novi element nemara neprecenljivo sredstvo.

Razum že ocenjuje veliki dobiček, ki ga odkritje pri¬
nese človeštvu. A v srcu se že giblje sum, se razliva brid¬
kost. Kdo je človeštvo? . . . Tovarne se lahko preurede,
doslej neznana prirodna sila bo opravljala delo neštetih
človeških mišic, novih blagajn bo treba, da se bo vanje
moglo stekati novo bogastvo. Mogočni kralji bodo vsta¬
jali, gospodarski vladarji, silnejši od tiranov in despotov
zgodovine; dosedanji Krezi in Nabobi jim ne bodo segali
do kolen; svetovna carstva bodo ustanavljali in milijoni
bodo podložni oblasti njihovega Mamona. Nepregledne
trume pa bodo kakor v brezupni puščavi sredi najvišje
kulture, ker bodo njih roke nepotrebne, glas njihove
bede pa ne bo dosegel ušes onkraj zidu. Vrne li se
tedaj barbarstvo prve polživalske dobe? Pomiri li epide¬
mija razkrajajoče lakote plemena bednih in zapuščenih?
Plane li iz prekomernega trpljenja krvavo maščevanje,
da polije zemljo s krvjo tiranov, da zdivja človeštvo,
pijano krvi in zahrepeni po novi krvi, dokler se ne
utrudijo roke in ne skrhajo kose in sekire? . . .

Sila novega elementa prekosi lahko učinek vseh
morilnih naprav; kdor bi znal spretno porabiti njegove
čudovite moči, bi lahko uničeval največje ladje, vojaške
trume in največja mesta. Bog Mars nemara že koraka
in izteguje roko, da si prvi prilasti blagotvorno energijo,
ki jo je človek izvil prirodi, pa jo izpremeni v pogubno
silo.

140

Strašne vizije vstajajo v megli bodočnosti, vse
rdeče od krvi; besen plamen se podi po zemlji od
dežele do dežele, groza pustoši po mestih in vaseh,
orkani divjajo čez plan in se uničevaje odbijajo od
hribov, izvabljeni iz vznemirjenega zraka, ki ga pretresa
jok in stok in presunljivi klici poteptanih, pohabljenih,
umirajočih in smrt rotečih.

Proč, proč! Dol zagrinjalo! Kje si, čarovnik, da
preženeš grozno fantazmagorijo ?

Gorje! Rajši nič. Rajši naj ostane pokopan izum,
ki bi osrečil človeštvo od tečaja do tečaja, od oceana
do oceana, če bi se človeštvo zavedalo samo sebe in
znalo obrniti sebi v prid, kar prihaja iz teme prirodnih
skrivnosti na beli dan. Rajši molči o svojem uspehu
kakor grob, ki naj ga pogoltne . . .

Toda — molčati ne smeš. Priroda ne odpira svojih
lin, da 'se napase oko sebičnikovo ob njenih zakladih
pa potem zadrema. Cernu razum in njegove moči, ako
bi imel človek delati kakor osel, ki tepta svojo pašo,
kakor sraka, ki ukrade in skrije bleščečo dragocenost,
ne da bi se pobrigala za storjeno škodo, ne da bi imela
koristi od tatvine? Kdo ti je dal pravico, da ukradeš
človeštvu bogastvo? Tvoj duh je le atom; vesoljni duh
človeštva je morje, v katerem plava tvoja kapljica, ki
ki bi jo samo zemlja popila, ki bi se na skali izparila.
In kar je, tega ne uničiš, tudi če skriješ in zatajiš. Tako
ne moreš skriti, da bi se izgubilo iz vesoljnosti in bi
ne našel drug . . .

Dinamitna bomba ubija ljudi, uničuje življenje;
dinamit razstreljuje skale in krči pota skozi hribe. Vse
prirodne sile so dobre; Prometej se je pokoril na Kav¬
kazu, ker je prinesel ljudem ogenj iz božjega doma;
Prometej ni kriv, da požiga človek človeku hiše in
shrambe . . .

Ali — cilj ? Bleščeči cilj iz mladosti, tako visok,
da oči, ki so se upirale vanj, niso videle ne bujnih
poljan na desni, ne cvetnih vrtov na levi, veliki cilj, ki
je neusmiljeno zahteval žrtve, zatiranje želja, resignacijo
srca — je li ta cilj res kaj bližji ? Ni li sploh previsok ?
Ne leži li onkraj vseh meja, tam, kamor nikdar ne
prodre slabotna iskra vesoljnega plamena, imenovana

141

človeški duh? . . . Nov element, nov prašek neizmernosti,
Elektrika je nerešena uganka; a življenje — — —?

Zaničljivo se je oglasil razum.

Sedanje potovanje je koristno. Nekoliko odmora
in oddiha po dolgem dolgem delu osveži sile, in z
eneržijo se okrepča tudi volja. Pa so po svetu vsako¬
vrstne prilike za sposobnega človeka; kdor more, pa
jih ne porabi, je sam kriv in zasluži, da pije z rešetom.
Doma ne bo nič z odkritjem; kvečjemu, da zapiše ta
ali oni časopis, če bo drugje priznano: Da, Jezerski je
naše gore list! Ali kdor zasleduje cilje, potrebuje svo¬
bode in potov in sredstev; bogastvo pa daje vse. Srebra
in zlata za tako imenitno najdbo! Saj ga je dobiti v
izobilju, če greš le s pravim blagom na pravi trg. A
kadar se napolnijo blagajne, da ne bo več treba misliti
na jutršnji dan, ne na prihodnje leto, se lahko zapro
vrata pisarne; paragrafe naj tedaj zavija, besede naj
spravlja s pojmi navskriž, kdor hoče in mora, mi pa
povemo nadutemu in našemljenemu pravu, da smo ga
zaničevali od vseh začetkov in da se poslavljamo od
njega, ker ga ne potrebujemo več. Brca, zaničljiv pogled,
konec! Naša znanost pa se tedaj lahko veseli, zakaj
nobena briga, nobena dolžnost nas ne bo več odvračala
od nje.

He, bratec! Je li nas odkritje približalo cilju ali
ne ? . . .

V Benetkah je bil razum milostiv; dovolil je Zorku
tiho elegijo ob lepi, veliki mumiji nekdanje slave, ki ne
ve, da je mrtva in razkazuje svoje lice vsakemu, kdor
more plačati vstopnino, kakor v panoptiku. V Rimu so
smele sanje oživljati velikanski muzej, ki so ga napol¬
nila stoletja legende in zgodovine; pogovarjale so se s
preteklostjo slave in sramote, cesarstva in suženjstva,
razkošja in bede; gledale so v ogledalo večno nemir¬
nega, večno valujočega življenja, mogočnega dviganja
in globokega padanja, sile in nemoči, resnice in utvar.
In zazdelo se jim je, da bi bilo najlepše, če bi ostale
sanje vekomaj. Nikdar bi v tem Rimu ne dospel do
svojega cilja; sem drže vse poti, odtod dalje no¬
bena ne.

142

V Egiptu je vzdihnil vpričo mednarodnega občinstva,
prepričanega, da gledajo nanje kakor na Napoleonove
vojake tisočletja s piramid in da iščejo njegove duše
stika z dnevi faraonov in z Osirisovim misterijem, pa
vdanega skrbi, da pride v pravi toaleti k table d’hote
in da mu ne uide kakšna znamenitost, o kateri bo treba
praviti doma. V Monte Carlu je dušil svoj gnev in se
naporno izkušal izviti tugi, ker igralnica ni pravljica,
človeška praznovernost pa tako živa resnica, kakor da
je vsa prosveta obtičala v modi, v konvencionalnih šegah,
v pripomočkih udobnosti, ne da bi bila mogla prevrtati
lupino in se dotakniti duše.

V Parizu je razum pritegnil vajeti: Treba je misliti
na žetev ; a pred njo ni le setev, temveč tudi okopa¬
vanje, pletev in vsakovrstno delo. Tukaj je eden tistih
krajev, kjer zore zlati plodovi umnemu in spretnemu.
Naj se napasejo oči — paše imajo dovolj. Ali tukaj ne
odseva le preteklost; tudi sedanjost je tukaj doma. La
Gloire plava po zraku in prsi ljudi jo vdihujejo; ali v
ta vzduh se dviga tudi dim iz tovarniških dimnikov, pa
sili v telesa skozi nos in usta, skozi ušesa in kožo. Za¬
kladi umetnosti, se ponosno merijo z zbirkami lepote
drugih metropol; pa tudi banke in borze tekmujejo za
zmago in prvenstvo . . . Zorko je slišal povelje in vzel
v roke prozaično knjigo: Seznam naslovov industrijskih
in prometnih družb in podjetij . . .

Vendar pa mu je bilo še dovoljeno mimogrede
užiti Pariz, po katerem je koprnelo srce. Neštete dolge
ure je prebil v Louvru in Luxembourgu; kadar ga je
vpričo kakšnega velikega dela božanskega genija obšla
otožnost, se razum ni po stari navadi razsrdil, ampak
prizanesljivo je tolažil: Mnogo jih je na zemlji, ki niso
nikdar okusili darov Apolona in muz; in koliko jih ima
ključe, ki odpirajo vsa vrata, pa niso nikdar prestopili
praga hrama, da bi v njem napojili dušo z lepoto! Le
slabost toži o zamujenih letih; življenje traja do smrti,
in bogastvo izkrči tudi duši pota do živih studencev...
Tolažba se je zdela Zorku pičla, ali upiral se ji ni . . .

Bil je topel večer. Leno se je zibal zrak, jedva
da ni povsem zamrlo gibanje. Od juga proti Montmartru
seje polagoma polago/na pretakala soparica; nekaj ne-

143

izvestnega je bilo v vzduhu, kar je dražilo živce. Zorko,
sam v velikem, tujem mestu, je koprnel po osveženju,
po hladu in po nečem neznanem.

Nenadoma se mu ustavijo noge pred vhodom v
Jardin de Pariš. Vstopnico, s’ il Vous plait!

Tukaj še ni bil. Vrt je to, ali nekakšen gostilniški
vrt, prirejen za zabave, za Variete, kaj li. Spored: Koncert,
balet, žive slike, trebušni ples, bioskop.

Pozvonilo je. Gostje gredo na svoje prostore pri
mizah. Tudi Zorko sede. Na odru se producirajo pevci.

Zorku se zazdi, da stoji nekdo za njegovim stolom.
Dama. Cisto blizu mora stati, tako da je med njo in
med njim komaj naslanjalo njegovega stola. Ne upa se
obrniti, a sapa mu zastaja. En hip pomisli, da je treba
v velikem mestu paziti na denar. Alj — smešno. Za
njim ne stoji žepni tat, ampak dama. Četudi je ni videl,
ve natančno, da . . . Toda — dama se ne postavlja za
stol neznanega gospoda.

Eh — torej — take ženske prihajajo sem.

Pevci so odšli. Zorko se trdo nasloni na stol in
njegov hrbet začuti roko. Je li to nameraval? Hitro
prime za klobuk: Pardon — pa se obrne. Dama se
smehlja, Zorko se prepade in odvrne pogled. Saj ni
mogoče! Kakšna optična prevara . . .!

Srce mu utripa, da čuti v vratu udarce kakor od
kladiva. Roka se mu trese. Zdaj bi rad še enkrat po¬
gledal in se prepričal, da ga je varala slika, ki je prišla
na nepojmljiv način v oči. Ali vrat mu je odrevenel in
obraz mu je tako spačen, da bi ga skril, če bi mogel.
Trdo prime za čašo, sili prste, da se je oklenejo, pa
zlije vino vase. Vrat se mu nekoliko omehča. Obrne
se — nikogar ni za njim.

Kaj pomeni to? Je li bilo preveč pijače?

Čuden nemir se ga polasti. Zmotil se je na vsak
način, ali kako naj se mu vrne mir, dokler se ne pre¬
priča?

Produkcije na odru so pri kraju. Velike reklamne
slike priporočajo Moulin rouge in druge lokale. Gosti
se razhajajo. Zorko se ozre na vse strani; njegova po¬
zornost je napeta kakor struna, preden poči. Instinktivno
se obrne na vrt, kjer ni tako velika gneča kakor na

144

verandi. Njegove oči iščejo in iščejo; vsakega vrabca
bi morale opaziti. V obrazu se je zmotil, toda postava,
klobuk, celo pero na klobuku mu je točno v spominu.
Ce je dama še na vrtu, jo mora najti. Toda njegovi
pogledi hite zaman na vse strani. Njegov nemir pa
raste in tako mu je pri duši, kakor da se zgodi ne¬
sreča, ako ne najde one — ženske.

A vse je brezuspešno. Naposled nameri z resigni-
ranim vzdihom korak proti izhodu. Ko je že skoraj pri
vratih, pa obstrmi. Ona dama je tik pred njim. In zdaj
se ne moti. Ta obraz se mu je tako vtisnil v spomin,
da ga ne more zamenjati.

Na ulici, kjer se razdeli ljudska reka v potoke in
potočiče, pospeši korake in zdaj jo dohiti.

„Gospa kneginja . . .!“

Dama se hipoma ustavi in ozre na vse strani
kakor človek, ki išče pomoči, pa nima upanja, da jo
najde. Pol minute — potem vpraša mučno:

„Kam ste namenjeni? V Moulin rouge?“

Zorko odkima.

„Kaj pa predlagate?"

„Ne vem, če smem biti tako drzen —“

„0, le bodite!"

„Ce bi Vas smel povabiti v restavracijo ali pa v
kavarno, kjer ni hrupa . . .“

Nasmehnila se je.

„Tudi to smete. Pa rajši v kavarno. Ta atmosfera
mi bolj ugaja."

Zorko ni razumel, toda spremil jo je. Oba sta
molčala. Sele v kavarni, kjer sta našla osamljen kotiček,
je izpregovoril.

„To je pač nenavadno srečen slučaj, gospa kne¬
ginja . . .“

Ona mu je segla v besedo:

„Gospod Jezerski, nočem, da bi se motili. Res je
naključje, toda srečno se Vam ne bo zdelo. Najbrže
Vam bo še žal, da ste me povabili."

„0, milostiva gospa kneginja —“

„Da, to sem Vas hotela prositi: Ne imenujte me
kneginje. Ne živim v družbi, v kateri naslovi kljub re-

145

10

publičanskim zakonom še kaj štejejo. Pariškega življenja
pač ne poznate?"

„Priznati moram . .

„Oh, saj ni sramota. Ali če bi ga poznali, me
bržčas ne bi bili šli iskat, ko sem odšla."

„Kako da ne? Ko sem Vas spoznal, ne bi bil
imel miru, če Vas ne bi bil našel."

„To pomeni, da bi Vas lahko preslepila, če bi le
hotela. Toda glejte, nočem se lagati. Ce se ozrem v
nekdanje čase, bi rekla, da ste edini človek na svetu,
o katerem bi želela, da bi resnično dobro mislil o meni.
Ali to je nemogoče, ker ste zadnji, ki bi mu hotela
tajiti resnico. Da se nisva srečala, bi ne bilo treba tega.
Lahko bi si bili napravili za svoj spomin sliko, ki bi
Vam bila najbolj všeč. Ker ste me našli, morate spo¬
znati pravo sliko."

„Oh — obtoževati se hočete, pa bi radi napravili
velik greh iz kakšne majhne zmote. Drugim odpuščate
vse — da, da, spominjam se — medtem pa ne priza¬
našate sebi niti toliko, kolikor bi izpregledal najstrožji
sodnik."

Zopet se je nasmehnila, a v tem smehljaju ni bilo
veselja.

„Tako govorite, ker še nič ne veste. Potrpite malo!
Ce bi redno zahajali v Jardin de Pariš, bi me pogo-
stoma opazili tam. Zdaj hodim tja, ker sem se privadila
kraju. Tudi upokojen uradnik hodi rad vsaj pod oknom
svoje nekdanje pisarne. Sicer nimam tam nobenega na¬
mena. Kaj pa bi? Tudi moja leta niso krajša od drugih.
Včasi pa sem zahajala tja za svrho.

„Ne razumem, milostiva —“

„Zdaj že slutite, gospod Jezerski. Le verjeli ne bi
radi. Ali z resnico se ni mogoče pogajati. Hodila sem
tja kakor druge dame, ki ste jih videli, in včasi sem
odhajala s spremljevalcem, ki ga po dnevi ne bi bila
pogledala."

” Ah  —!“

„Da, tako je bilo. Le toliko, da to ni bila moja

obrt."

„Ali . .. Zopet se mi reži nerazumljiv kos življenja
v obraz. In zopet slutim krivdo, ki je ne poznam."

146

„Svojo krivdo? . . . Meni se zdi, da ni krivde.
Nerazumljivo — to je druga reč. Nerazumljivo je tudi
meni. Vse se sicer lahko pove in razloži, kako se je
zgodilo in kako je bilo. Pa naposled vendar ni vse;
prav kar je najvažnejše, se ne da povedati. Ko sem
odšla od kneza, sem imela malo časa mir. Mučna mu
je bila misel, da bi se lahko po naključju srečala v
kakšni družbi. Iz njegovih dopisov sem posnela, da bi
mu bilo najljubše, če bi odšla v tujino, če mogoče v
Brazilijo, Avstralijo, ali vsaj v Indijo. Takrat se mi ni
mudilo, da bi ustregla njegovi želji, ki se ni posebno
ujemala z mojimi neizvestnimi nadami. Potem sem zve¬
dela nekaj o Vaši aferi. Saj so jo razbobnali tako, da
so morala slišati zamašena ušesa." Ko ste že zapustili
graščino, mi je sporočil knez po svojem odvetniku, da
je bil naknadno obveščen tudi o nemoralnih razmerah,
ki da so pod njegovo streho obstojale med Vami in
med mano. S tem je opravičeval tudi neke gospodarske
posledice, in mi prepovedal, da bi se še nadalje tako
imenovala kakor on. Mislim, da mi lahko verjamete, da
me ni vse to prav nič vznemirilo. Odvetniku sem od¬
govorila, da mi je vseeno, naj store, kar hočejo. Potem
sploh nisem več odpirala takih pisem. In sedaj Vam
lahko priznam, da sem tisti čas nekaj upala. Pričako¬
vala sem, da pridete k meni. Nemara je bilo nespa¬
metno. Toda mislila sem tako: Dokler ste bili v gra¬
ščini in dokler ni bilo prilike, da bi bili pobrali kepo
blata in Vam jo vrgli na suknjo, bi Vam bila moja lju¬
bezen lahko škodovala na izbrani poti. Ko pa je zatulilo
farizejstvo in ste odšli kakor izgnanec iz dežele brez-
madežnosti, se mi je zazdelo, da ste dosegli svobodo.
In mislila sem, da zaloputnete vrata za sabo in otresete
prah s svojih čevljev, ne da bi se še enkrat ozrli za
onimi, ki poznajo grehe, katerih niso poznali niti bo¬
govi, in odpuščajo samo ponižanju. Upala sem, da se
ob poštenem zaničevanju oglasi Vaša ljubezen in da
pridete tja, kjer je čakalo na Vas trepetajoče srce, kjer
bi se bila vnovič dvignila Vaša moč in bi bila dozorela
Vaša volja."

Bolestno se je Zorku nekaj skrčilo v prsih in
vzkliknil je:

147

10

„Kriv sem! Kriv sem! Takrat sem grešil nad Vami
in nad sabo!“

Kneginja je nadaljevala z mehkim glasom :

„Ničesar Vam ne očitam. Bilo bi krivično, pametno
pa ne.“

„Sam bi si moral očitati."

„Kaj bi dosegli s tem? Tedanji položaj se ne
vrne, zakaj vse, kar se zgodi pod solncem, je novo . ..
Ali — pripovedovati sem Vam hotela. Vas ni bilo.
Toda jaz sem upala. In prevara take nade, ki veže vse
življenje, vso srečo na eno samo nit, boli neizmerno.
Iz takih bolečin se lahko porodi blaznost . . . Ko se je
utrdilo prepričanje, da Vas ne bo, sem onemogla. Nekaj
dni sem živela povsem avtomatiško življenje. Vstajala
sem, oblačila sem se, jedla, pila, se izprehajala, hodila
spat in zopet vstajala — vse brez misli, vse brez čuvstev.
Truplo se je gibalo kakor navita ura. Ste li že kdaj
slišali, da se v kakšni uri včasi navidezno prekucnejo
vsi znani zakoni, da takorekoč zblazni ? Kazalec se
začne iznenada obračati, da beže ure kakor sekunde.
Ali pa bije, bije, dvanajst, trinajst, petnajst, dvajset,
trideset — dokler se ne ustavi popolnoma. Tudi mene
je nenadoma pograbilo. Blaznost? Živčna mrzlica? Hi¬
sterija ? . . . Ne vem, kaj. Kakor da mi gore tla pod no¬
gami, sem uredila svojo prtljago, pa se odpeljala v
Pariz. Lahko bi bila odpotovala v Berolin, v Peterburg,
v London, v Rim, v Atene, v Aleksandrijo. Instinktivno
sem se obrnila v Pariz. Okrog mene je zavel nihilizem.
Iz njega se je razvila kakor gosenica iz ličinke sla za
užitkom. Kdo ve, če bo jutri živ? Na kaj naj človek
čaka? Moja ljubezen ni imela ničesar več upati, pa je
zamrla. Zelje, ki so ostale, močnejše nego sem jih kadar¬
koli poznala, želje, ki jih je ljubezen oplemenjevala in
brzdala, so bile samo telesne. A zdaj so se javljale z
despotsko silo . . . Ah! Ce bi bila hotela, bi bila lahko
našla dom, bodisi takega, ki ga družba sankcionira, ali
pa takega, ki ga tolerira. Saj je razlika zelo neznatna.
Ali stud mi je pretresel dušo, čim se mi je kdo pri¬
bližal s tako vabo. Vse sem hotela utopiti v tolmunu
brezmiselne, pijane razvihranosti. Po dnevu sem šivala,
prevajala pisma in druge reči, poučevala na klavirju,

148

da sem se preživljala, zvečer sem se naučila zahajati v
zabavišča. Včasi sem gledala kakor z visokega hriba
prezirljivo in hladno na nesmiselni vrtinec pod menoj;
včasi pa se je zbudila žival, ki zna z brutalno silo pre¬
magati vse, kar je tisočletja polagoma dvigalo človeka.
Tedaj me je kakor nezavedno, kakor pijano samo pa¬
hnilo v vrtinec, in kar je polsvetu poklic, mi je bilo
hladilo . . . Zdaj ni več treba, ker ni več vročine . .

Kneginja je počasi popila ledeno limonado. Potem
je dejala z izpremenjenim, trdim glasom:

„Zdaj veste vse. Dajte mi roko — toliko me ne
zaničujete, da bi mi jo odtegnili — pa mi recite: lahko
noč. Ni mi žal, da sem Vas še enkrat videla. Celo ne¬
koliko utehe je v tem. Poslej pa se ne vidiva nikdar
več."

Zorka je tako pretreslo, da je pozabil, kje da je.
Glasno, trepetaje je vzkliknil, da se je obrnil natakar:

„Ne, ne!“

„Tiho!“ je zašepetala kneginja. »Ganjon je truden,
čemu bi ga vznemirjali?"

„Ne, ne!“ je Zorko tiše ponovil. „Tako se ne
moreva posloviti. Zakaj bi se vobče poslavljala? To
naključje se mi zdi skoraj zakon. Zdaj je treba popra¬
viti krivdo, kolikor je še mogoče."

Kneginja se je bolestno nasmehnila, a še v tem
njenem smehljaju je bilo nekaj dobrega, blagega.

„Kje naj se išče krivda in kdo naj jo popravlja?
Kaj bi zdaj drugega, kakor da se posloviva? Najine
steze so se razšle, ko bi se bilo dvoje upov lahko še
strnilo v eno srečo; zvonček ne cvete jeseni, podlesek
ne poleti. Kar se ni zgodilo, ko je bil čas, naj se ne
poizkuša več."

„Saj ni mogoče, da bi bilo prepozno! Oba sva
še na svetu, še bova živela in še lahko uravnava ne¬
koliko let svoje bodočnosti po svojem spoznanju. O,
kar je mogoče, se mora storiti, se mora popraviti, sicer
me zaduši kes in ugonobi grizoča vest."

„V mladosti je bil Vaš razum močnejši, gospod
Jezerski! . . . Preudarite vendar trezno, kakor ste znali
včasi. Jaz sem Vas ljubila tako, da bi bila storila vsako
blaznost zaradi Vas; in moja ljubezen je skopnela. Kako

149

naj bi bila obstala Vaša, ki ni bila nikdar tako žgoča
in tako brezobzirna, Vaša, ki se je znala pokoravati
razumu, ko je bilo v njej še hotenje? Saj Vam ne pravi
ljubezen, da bi kazalo krpati črepinje, iz katerih ne bo
nikdar več cele posode. Zal Vam je, da so pobledele
barve na sliki, za katero ste se nekdaj ogrevali .in da
je celo zaprašena, če ne celo oblatena. Ždi se Vam,
kakor da ste pomagali — hote, nehote — pahniti svoj
nekdanji ideal na cesto grehov; in zato menite, da bi
mi morali plačati nekakšen imaginaren dolg. Ali zami¬
slite se v to: Kakšno more biti življenje dveh ljudi, če
se čuti eden dolžnika, drugi upnika, ali pa nemara
celo oba eno ali pa oba oboje? Kje bi ostalo veselje?
In kaj bi bilo z Vašim delom, ki Vam je vsebina
življenja?"

„Kje ste to čitali? Je li to zapisano v mojih
očeh? Zavedal se nisem takih misli, a vendar ste uga¬
nili, da je to v meni. Povedali ste, kar je hotel moj
tiran. Jaz, slabotnež, bi to uro lahkega koraka stopil z
Vami pred uradnika, da naju združi, in moje srce bi
bilo olajšano kakor verniku, kadar prihaja od odkrito¬
srčne izpovedi. A potem — bi se najbrže godilo tako,
kakor pravite. Takrat sem bil strahopetnež, ko ni bilo
treba niti junaštva, ampak le nekoliko samosvojega, ne¬
koliko naravnega; zdaj se maščuje, in Vi imate prav.
Pokvarjeno je Vaše življenje, pokvarjeno je moje živ¬
ljenje, in kar se je zgodilo, je nepreklicno. Herkulanum
je mogoče odkopati, prebrskati, zgodovine pa ni mo¬
goče priviti nazaj, da bi Vezuv ne bil bruhal in da bi
mesto oživelo na oni točki, na kateri je umrlo."

Kneginja je s slamico črtala po vodi, ki se je bila
razlila po podstavku. Zorkove oči so zasledovale njene
lahne kretnje, kakor da more iz njih zvedeti njene
misli. Nič starega, nič težkega niso izražali njeni „prsti.

„To je vse preveč pesimizma," je dejala. „Ce se
ne vrne včerajšnji dan, pride vendar jutršnji. Mrliči za¬
služijo nekoliko našega spomina, ali vsega našega živ¬
ljenja ne smejo zahtevati. Jaz nisem tako bolna, da bi
si že pripravljala smrtno posteljo. In Vi? Je li se Vam
je svet tako skrčil, da je na njem prostora le še za Vaš
grob?"

150

Zorko ji je poljubil roko.

„V Vaši zakladnici je neizčrpno bogastvo. Poni¬
žali bi se, če bi zdaj še spojili svoje življenje z mojim.
In jaz bi bil zavor na Vašem vozu. Res je, da se mo¬
rava zopet ločiti. Meni bo težko, ali za to uro sem Vam
hvaležen kakor za nezasluženo darilo."

Obmolknil je, ker so mu solze silile v oči. Kne¬
ginja mu je odgovorila s toplim glasom:

„Darila dajemo drug drugemu, in največ so vredna
tista, ki jih dajemo nevedoma. Ta sestanek z Vami, ki
mi je zbudil spomine, je poživil v meni moči, napol
pozabljene, napol zanemarjene, pa vendar pripravljene,
da vstanejo, čim jih pokličem. Zdaj dobe moje povelje.
Včasi, kadar si boste hoteli oddahniti od svojega dela,
se spomnite, da mislim s čistim srcem in s pokojno
dušo na Vas."

Razšla sta se.

Zorko je šel peš v svoj hotel v Quartier Latin.
Nebo je bilo čudovito modro. Na krajih, kjer so se
razmaknile hiše, da je moglo oko objeti nekaj oboka,
so se kazale zvezde mirne in svetle in zamišljene. Sena
je šumela pod mostom in okrog ladij, kakor da so
nočne ure njene. Zorku je bilo, da bi moral razumeti
njeno skrivnostno povest, če ne bi bile njegove misli
daleč daleč v novih, še neznanih deželah, skrivnostnih
kakor šumenje reke. Pred Panteonom se je zavedel,
da je zašel predaleč. Stal je pred Rodinovim mislecem,
ki je bil v jasni noči kakor živ, njega pa je obšel pre¬
čudni občutek, da sedi sam na onem kamnu in raz¬
mišlja neskončnost ugank.

Naposled se je vrnil do hotela. Pozvonil je. A
ko je čakal na vratarja, mu je planilo v duši, da bi bil
pohitel nazaj, poiskal kneginjo in jo poprosil na ko¬
lenih, naj ne hodi od njega, naj ga ne požene v temo,
naj ga reši iz viharja. Vratar je odprl, skozi vežo je
zapihala mlačna sapa: Kod bi jo iskal, če nisi znal
ostati? In kaj bi ji mogel dati za to, kar bi ji vzel?
Pojdi spat in prosi bogove, naj te varujejo nespametnih
sanj . . .

Vratar mu je posvetil čez stopnice.

151

XXI.

Doktor Jezerski se je vrnil domov, da sklene ra¬
čune z odvetništvom in pravništvom ter se popolnoma
posveti svoji znanosti. To je bil uspeh njegovega po¬
tovanja, s katerega je prinesel bogastvo, zadostno za
brezskrbno življenje, tudi če bi se ga izogibala smrt
sto let. V Londonu se je ustanovilo društvo za izrab¬
ljanje njegovega elementa; člane je imel sindikat na
obeh straneh oceana, kapitala so podpisali deset miliard,
Zorku so plačali deset milionov za enkrat, povrh pa
so mu zajamčili dvajset odstotkov čistega dobička.
Bila je čudovita kupčija. Ali da se je Zorko energičneje
pogajal, bi bil lahko dosegel še več. Pa čemu ? Za
študije, poizkuse, znanstvene pripomočke in za lastne
potrebe mu ne more zmanjkati, zbirati denar zaradi de¬
narja je pa nesmiselno.

Pozabljenja pa ni mogoče kupiti ... In če bi bilo
na prodaj, kdo ve. Človek hrepeni, da bi mu zaspal
spomin, a če bi mu ga blagodejna roka hotela zagrniti
z neprodirnim pajčolanom, bi jo vendar najbrže pahnil
od sebe.

Tisti dan, ko se je vrnil, je Zorko dobil poziv,
da prevzame zagovorništvo mladega morilca. Zgabilo
se mu je prvi hip, ali potem se je premagal.

„Bodisi! To bo zadnji odvetniški posel, moje slovo
od presvetega prava in njegovih nesvetih praktik. Po¬
glejmo, kaj da je; pa nemara bo še mogoče dobro
delo. Tudi morilec je lahko vreden usmiljenja."

Koncipient je povedal Zorku, da se je zgodil
zločin medtem, ko je on potoval in da je bilo vse ča¬
sopisje polno one krvave afere. Bila je snov za deset-
vinarski roman. Mlad fant, očitno izprijen potepuh in
sovražnik vsakega dela, je zaklal svojo mater, ker je
hotela, da bi opustil svoje zanikamo življenje in se lotil
poštenega zaslužka. Oba sta bila tujca; mladenič je pre¬
bival v mestu okrog pol leta, mati je prišla šele dva
ali tri dni pred zločinom.

Zorko je poslušal.

152

„Vsaka snov je primerna za hlastavo povest, a
vsaka je vredna poglobitve. Takega zločinca pač ni mo¬
goče zagovarjati, kaj?“

„Pulil se ne bi za takega klienta. A priori izgub¬
ljeni slučaji niso po mojem okusu."

„A priori ni nič izgubljeno in nič dobljeno ;
Rontgenovi žarki ne bi bili nikakršna iznajdba, če bi
smeli po obrazu apodiktično soditi, kakšno je okostje...
Ta zadeva morilca matere me vsekakor zanima. Vsak
dan se ne zgode take reči; nenavadni dogodki pa mo¬
rajo imeti nenavadne vzroke."

„Prosim, takoj prinesem spise."

„Dobro. Preden jih pregledam, pa obiščem zlo¬
činca. Rad bi dobil prvi vtisk od njega, ne pa od pa-
pirj a -“

Zorko je odšel na sodnijo naznanit, da bo zago¬
varjal mladeniča, okrivljenega umora matere. Preisko¬
valni sodnik je takoj ukazal, naj pripeljejo fanta v od¬
rejeno sobo.

Zorko je čakal. Čudno se mu je zdelo, da dobi
prav za slovo od poklica tak slučaj, in ni se mogel
ubraniti občutka, da je tudi tukaj na ta ali oni način
prizadet. Zanimivo bi bilo izvedeti, če imajo tudi drugi
ljudje take občutke; vsaj nevrologa bi bilo dobro vpra¬
šati. Naposled bi se dala stvar še nekoliko razlagati.
Ce je res človeštvo večji in višji organizem, ki ga v
njegovi enotnosti le zato ne vidimo, ker so naše oči
nezadostne in ker del ne obseže celote, je že mogoče,
da se razpletajo po tem velikem bitju nam nevidni živci,
ki raznašajo ugodne in neugodne občutke po vsem ve¬
likem telesu . . .

Vrata so se odprla; spremljan od justičnega pa¬
znika, je vstopil inkulpat. Zorko ga je pogledal in osupnil
je. Mrzlično ga je pretreslo po vsem životu in po
srčnem živcu je hitela intenzivna bolečina sem in tja,
sem in tja. Pa ni vedel, odkod izvira. Navdajal ga je
strah pred neznano grozo, katere ni mogoče odvrniti.

Pa tudi njegov klient je stal in ga čudno gledal.
Bil je lep fant simpatičnega, inteligentnega obraza. Lice
mu je bilo bledo, pa najbrže je bila to le posledica raz¬
burjenosti ob zločinu in zapora. Pod nosom so se mu

153

komaj zaznamovali prvi brki. Od nosa proti očem pa
so bile neke čudne poteze, ki so motile splošni prikiip-
ljivi izraz; lahko so označevale cinizem, lahko pa tudi
bolest prezgodaj ostarelega človeka.

Nekaj časa sta se gledala. V Zorkovih očeh je
gorelo mučno, nesigurno vprašanje. Vzplamtevalo je in
pojemalo. Mladeničev pogled je bil izprva radoveden.
Potem se je temnil bolj in bolj in nekaj grozečega je
leglo vanj.

Naenkrat se je zgodilo nekaj povsem nepričako¬
vanega. Hitrega koraka je mladi zločinec pristopil, bli¬
skoma dvignil roko in udaril bi bil odvetnika v obraz,
da ga ni stražnik zadnji hip s tako silo sunil v rebra,
da je odletel do stene.

Zorko je bil rešen strahu, le neizmerna osuplost
mu je jemala sapo. Stražnik se je zadrl nad zločincem
in ga hotel ukleniti. Zorko je preprečil to. Nekaj se je
zgodilo, minila je groza neizvestnosti.

„Sedite!“ je dejal svojemu namenjenemu klientu.
Glas mu je bil odločen, pa vendar prijazen, in kakor
da je dobival tudi zli čar, ki mu je podlegel mladenič,
le v tišini svojo moč, je omehčalo njegov pogled zdaj
nekaj otroškega. Sedel je in v komični zadregi pritiskal
dlani na kolena, pa pogledaval zdaj na svoje roke, zdaj
na odvetnika.

Zorko se je obrnil k stražniku:

»Pustite naju sama! Pomeniti se moram z mladim
možem. Kadar bova gotova, že pozvonim."

»Gospod doktor, videli ste ... Bolje bi bilo, če
bi ga postavili za mrežo."

»Ne, ne! Nič ni treba."

»Ali pa vsaj da ne bi imel prostih rok — raz¬
bojnik."

»Zame se ne bojte! Zdaj mi ne stori ničesar. Vso
odgovornost prevzamem sam."

Pogledal je mladeniča.

»No, povejte sami! Kajneda boste mirni?"

Zločinec ga je hvaležno pogledal:

»Tudi če me vklenete, se ne bom branil."

In resnično ga je rdečica oblila ob teh besedah.

154

»Le pojdite brez skrbi," je Zorko dejal stražniku.
Ta je salutiral in odšel.

Zorko si je primaknil stol, sedel in se zagledal v
mladeniča.

Bilo je vendar čudno. Nikdar še ni mogel videti
tega fanta in vendar je bilo na njegovem obrazu, zlasti
pa v njegovih očeh nekaj tako znanega, da je po sili
moral premišljati, kam naj to dene. Vprašujoče in ne¬
mirne oči so begale po sobi in včasi so se uprle v
steno, kakor da jo morajo prodreti.

Odkod pozna te radovedne poglede? . . . Pozna
jih. Ali od kod?

„Mladi mož,“ je naposled nagovoril morilca, »po¬
trudite se zdaj, da mi poveste resnico. To je težko in
lahko — kakor vzamete. Če mi verjamete, da Vam
hočem pomagati, kolikor mi je le mogoče, Vam bo
lahko. To pa mi morate verjeti že zaradi tega, ker mi
veleva dolžnost, da ščitim svojega klienta, ki ga bodo
napadali drugi, tudi po svoji dolžnosti. Če pa se Vam
zdi preveč, da bi to verjeli, ne smete pozabiti, da sem
človek, torej željan uspeha, ki pa bo tem večji, čim
bolje se mi posreči Vaša obramba. Hočete mi li za¬
upati?"

»Hočem," je tiho odgovoril zločinec.

»Torej čisto resnico! Pripovedovali jo boste le
meni in kar ni za druge, ostane pri meni kakor v grobu,
če se kaj zmotite, popravite sami. Nemara se Vam bo
zazdelo, da morate kakšno reč olepšati, omiliti; če Vam
uide taka neresnica, sezite nazaj, pa povejte po pravici."

»Povem, gospod doktor. A kje naj začnem ?“

»Kjer mislite, da je potrebno. Če poveste kaj ma¬
lega preveč, ne bo nesreče. Zdaj je moj čas določen
za Vas. Če poveste premalo, Vas vprašam."

Mladenič je nagnil glavo in se zamislil. Potem je

dejal:

»Zgodaj bi moral začeti."

»Tem bolje," je odgovoril Jezerski.

Fant se je zopet zamislil. Polagoma se mu je čelo
nagubančilo, oči so se mu stemnile, žila na vratu se je
napela. Nenadoma se je stresel in vstal.

155

»Pustite me od tod!“ je mučno zaklical. »Naj me
zagovarja kdorkoli, ali pa nihče. Vi ne! Vi ne!"

Čudeč se je Zorko pogledal.

»Kaj pa Vas obhaja? To je nesmisel . . . No, se¬
dite, pa se umirite! Zdaj še niste pred sodnikom. Z
Vami govori mož, ki ne pozabi, da se zateka k njemu
človek, nesrečen človek, potreben opore in utehe . . .
Popijte požirek vode, da mine razburjenost. . . Tako . . .
In zdaj govorite kakor z očetom."

Fant se je zdrznil. Nekaj časa je požiral, kakor
da se bojuje z jokom. Naposled je dejal:

»S tem se pač pričenja moja povest. Očeta ni¬
mam."

»Je li umrl?"

»Ne, ne," je hitel mladenič. »Neumno sem se iz¬
razil. Brez očeta ni sina. Ali jaz nisem nikdar poznal
svojega. Moja mati ni bila omožena . . .“

»Le pripovedujte. Tudi to moram vedeti. Je že
prav; le povejte vse, kar veste."

»Ko sem bil majhen, so pravili, da je moj oče
častnik. Pa to ni bila resnica. Ko mi je bilo trinajst ali
štirinajst let, sem že dobro razumel take reči. V šoli so
mi tovariši pomagali, da sem jih na tem polju prekosil
s svojim znanjem. Dajali so mi vsakovrstna imena, pa
sem pozvedoval, kaj da pomenijo, dokler nisem zvedel
vsega. Živel sem takrat s svojo materjo v malem mestu,
kjer je bila v hotelu za hišno. Tisti častnik, o katerem
so pravili, da je moj oče, nas je nekoč obiskal. Z ma¬
terjo sta se dolgo razgovarjala. Jaz sem čepel v ku¬
hinji in vlekel na ušesa, a dolgo nisem razumel ničesar.
Pozneje sem lovil posamezne besede in spoznal, da se
prepirata. Zdaj je bilo šele prav zanimivo zame. Pri¬
plazil sem se do vrat in poslušal. Krčil sem pesti, ker
nisem mogel slišati vsega. Razumel sem pa, da se je
mati razjezila nad vso mero. Kar hripav ji je bil glas,
ko je zaklicala častniku:

— Ti, ti, ti? Ti nisi niti Pavlov oče! Hvala Bogu,
da nisi!"

Častnik je nekaj siknil. Besed nisem razumel, a
ko sem pozneje enkrat videl gada v gozdu, ki je pihal,

156

sem se spomnil tega trenotka. Mati pa mu je odgo¬
varjala porogljivo:

— Nič ni imel takrat, zato sem izbrala tebe. Ali
bil je drugačen fant ... Le pojdi, v  le pojdi! Ce te ne
vidim nikdar več, mi bo vseeno. Se ljubše mi bo. Ze
davno sem te sita kakor pelina.

Prepirala sta se še nekaj časa, toda zopet tiše.
Potem je zažvenketala sablja. Hitro sem hotel odskočiti,
ali vrata so ,se že odprla in mati me je prijela za uho
kakor rak. Častnik je odšel, mati me je pa neusmiljeno
pretepla . . .

Dovršil sem meščansko šolo. Za to je mati dobila
potrebni denar. Jaz pa bi se bil za vse na svetu rad
dalje učil. Po pravici lahko povem, da so me učitelji
radi imeli, in zlasti dva sta mi prigovarjala, naj pri¬
tisnem na mater, da me pošlje v realko. Lahko sem se
učil in veselilo me je. Posebno prirodoslovje mi je bilo
kakor zabava.

Toda pri materi je bila vsaka beseda zaman. Ho¬
tela je, da pridem čim prej do zaslužka, pa je izprosila
v hotelu, da so me vzeli za dečka pri dvigalnici. Tam
ni bilo mnogo opravila; liftboy je bil v smešni uniformi
tja postavljen bolj za parado in reklamo, nego za re¬
snično potrebo. Ker pa pri takih podjetjih ni navada,
hraniti ljudi brez koristi, sem moral pozno zvečer in
zgodaj zjutraj pomagati hlapcu. Čevlje znam zdaj ime¬
nitno snažiti, vsakovrstne, črne in rjave, moške in ženske,
kavalerijske škornje in plesne šolne; tega sem se naučil
takrat.

To je bilo borno znanje, četudi je godrnjavi hlapec
na svoj način hvalil temni lesk čevljev in me je gospod
portje, ki je že mogočen poveljnik v hotelu, enkrat
milostno potrepal po rami in mi prerokoval, da sča¬
soma lahko še kaj dosežem. Vsi skupaj pa niso vedeli,
da je le moja večna togota tako lepo likala čevlje; ko
mi je v srcu plalo hrepenenje in mišice napenjala jeza,
je roka pritiskala na usnje, kakor da je ono krivo moje
nesreče. Zakaj bil sem nesrečen; in tem večja je bila
moja nesreča, ker bi se bila zdela smešna, če je ne bi
bil skrival na dnu svoje duše. Liftboy, ki bi rad spoznal
zvezde po imenih, po velikosti, luči, ki bi rad vedel,

157

kako so nastale, kako se sučejo, kako izhajajo in za-
padajo, ki vprašuje, če so tam gori tudi ljudje in živali
kakor na zemlji? Hotelski vajenec, ki mu je nekaj zvo¬
nilo o Darwinu in darwinizmu, pa nima miru, ker ne
ve, kako se je mogel človek razviti iz živali n: kako
so nastale živali! Kdo bi se ne smejal?

Le meni ni bilo za smeh, kajti zdelo se mi je, da
vse življenje nič ne pomeni, če se mi ne izpolni to
hrepenenje po rešitvi ugank.

V hotelu sem lahko opažal marsikaj. Taka hiša
je kakor veža življenja; nič celega ne ostane v njej,
ali venomer se pretakajo skoz njo struje, namenjene
drugam. Videl sem bogastvo, visoke časti, vsakovrstno
udobnost; ali vse to se ni prav nič dotaknilo mojega
srca in ni vzbudilo nobene želje v njem. Včasi sem
zalotil vprašanje, ki je pokukalo skozi kakšno špranjo
mojih misli in sanj, če ne bi bilo prijetno, imeti take
lepe obleke, voziti se v kočiji, gosposko obedovati,
sprejemati poklone od vseh strani in pokonci nositi
glavo kakor mnogo naših gostov. A to vprašanje se
mi je zdelo neumno in vsakokrat ga je hitro prepodilo
drugo vprašanje, na primer kako je to, da človek gleda
in sliši, kako da loči barve? Drugi smejo vedeti to,
jaz ne! Drugim nemara nič ni do tega, če vedo take
reči ali ne, jaz pa trepečem, pa moram mazati črne
čevlje s črnim, rumene pa z rumenim mastilom . . .

Dolgo sem škripal z zobmi in grizel ustnice. Na¬
enkrat sem spoznal, da to nič ne pomaga. Nekoč, ko
sem v hotelski čitalnici izmenjaval časopise, je dvojica
gostov razpravljala z važnim glasom najbrže o važnih
rečeh. Eden je razkladal, kako si nezadovoljni ljudje
grene življenje s tem, da mislijo venomer na to, česar
nimajo, dasi jim vsa nezadovoljnost ne pribavi zaželje-
nega. Pozneje sem se domislil, da sem najbrže napak
razumel ta nauk; ali takrat se mi je zdelo, da mi je
manjkalo prav tega spoznanja. ,Kaj bi se grizel in trpinčil'
sem si dejal, ,ne da bi porabil čas za boljšo misel:
Kako bi kljub vsemu prišel do zaželjenega znanja . . .?
Kako bi se mi odprla šolska vrata? Kako bi dobil
knjig?'

158

Strašno neumne misli so se mi pletle po glavi.
Ker je bil plačilni natakar v restavraciji zame velik
gospod, je bilo kakor v  pribito, da ima veliko denarja in
veliko prostega časa. Če bi torej postal plačilni natakar,
bi se lahko uresničila tudi moja želja. Saj nisem vedel,
kakšne križe in težave ima tak mož. Pa kaj ? Preden
dosežem tako stopnjo, bi bil že prestar. Pa sem začel
paziti na hotelske goste. Se iz šole sem se spominjal
nenavadne sreče nekaterih ljudi, ki so bili v mladosti
v položaju, podobnem mojemu, pa so se povzpeli na
vrhove življenja, na primer papež Sikst V. Če bi prišel
v hotel profesor, šolski ravnatelj, ki bi opazil moje hre¬
penenje in morda kaj talenta v meni, pa bi mi dejal:
,Skoda bi bila zate, fantič, ako bi se tvoja nadarjenost
izsušila v hiši za prenočevanje tujcev. Pojdi z menoj,
pa se uči, da bo danes ali jutri kaj iz tebe . . . f

Oh, prihajali so tudi profesorji in ravnatelji v hotel
in tudi drugi ljudje, ki bi bili lahko storili kaj takega
takorekoč za šalo. Ali nobeden ni opazil mojih želja in
nobeden me ni tako pogledal, da bi se bil upal od¬
preti usta.

Enkrat, ko sem nekemu gospodu nosil prtljago na
voz, sem našel pred hotelom listnico. Pogled na to
najdbo me je popolnoma omamil. Četudi so se zbirale
misli v glavi, vendar lahko pravim, da nisem vedel, kaj
počenjam. Pohitel sem v izbo, kjer nas je spalo več
fantov. Bila je prazna. Pregledal sem listnico in oči so
se mi zakresile; toliko denarja še nikoli nisem videl.
To je bila sreča, rešitev, izpolnjeno upanje! Resnico
govorim: Pobegnil bi bil s tem denarjem — daleč kam,
kjer me ne bi nihče poznal, pa bi se bil zapisal v šolo.
Prepričan sem bil, da se to izvrši brez težav, prav nič
pa nisem mislil, da bi to bil greh. A ko sem prišel v
vestibul, je že vratar pripovedoval osobju, da je eden
naših gostov izgubil listnico z denarjem in važnimi pismi
in lahko da mu je padla kje v hotelu iz žepa. če bi jo
kdo našel . . .

Gost, ki je imel to nezgodo, je bil v vratarjevi
loži; videl sem ga tam. Stopil sem k njemu, vzel najdeno
listnico v roko in ga vprašal, če je njegova. Da so
važna pisma v njej, sem bil slišal. Gotovo me je to na-

159

potilo, da sem jo vrnil. Dobil sem lepo darilo za svoje
pošteno ravnanje, o katerem je vest prav tako maio
vedela, kakor o grehu, ki sem ga bil hotel storiti. Pla¬
čilo se mi je zdelo tako bogato, da bi bil tudi s tem
denarjem lahko izvršil svoj namen, pa se mi še skrivali
ne bi bilo treba; ko sem se tega zavedel, sem se ve¬
selil svojega poštenja. Ali tudi kes ni izostal. Ce bi bil
skril denar, ne bi bil nihče vedel, da ga imam; moja
nagrada pa ni ostala tajna in tudi moja mati je zvedela,
kako sem bogat. Obdržati sem si smel nekaj za ciga¬
rete, drugo je vzela ona. Kaj bi paglavec s tolikim de¬
narjem ?

Tisto noč sem veliko slabše snažil čevlje kakor
hlapec, zakaj oči so mi bile ves čas polne solza. Moja
mati pa je od tega dne pazila name kakor pajk na
muho; včasi mi je prebrskala vse žepe, če nimam kaj
denarja. Tedaj sem se navadil neodkritosrčnosti. Tu-
patam sem dobil kakšno napitnino, pa sem skrival svoje
male zaklade kakor tat. In kadar sem videl mater, mi
je zlezlo nekaj potuhnjenega v oči.

Enkrat me je zalotila, ko sem v trafiki menjal po¬
lagoma nabrani drobiž. Prišla je slučajno kupovat vži¬
galice. Strašno se je potem znesla nad mano. Zlagal
sem se, da denar ni moj, ali verjela mi ni in s svojimi
vprašanji me je tako prignala v zagato, da se nisem
mogel geniti. Najhujše pa ni bilo to, da mi je pobrala
denar; ker sem se znal lagati, se ji je zazdelo naravno,
da moram znati še kaj drugega ali pa da moram imeti
vsaj sposobnosti za drugačno nepoštenost. Hotela je,
da bi kradel — malenkosti, drobne reči, ki se lahko
izgube, ne da bi lastnik takoj opazil. Ustrašil sem se
in izprva nisem hotel verjeti, da govori moja mati. Tudi
prej je nisem tako spoštoval, kakor včasi otroci spo¬
štujejo starše, vendar pa mi je bila mati. To je bilo
nekaj, kar sem čutil, ne da bi bil imel besedo za to.
Zdaj pa se je zgodilo nekaj strašnega:

V srcu se je zbudilo sovraštvo do rodnih staršev.
Do matere, ker me je tako nizko cenila, da mi je pri¬
sodila sposobnost za tatinstvo; do očeta, ker se ni ni¬
koli brigal zame . . .“

160

Mladenič je obmolknil; težak vzdih, ki ga, je oči-
vidno hotel potlačiti, se mu je izvil iz prsi. Celo mu
je bilo mokro. Zorku je bilo nenadoma tesno, kakor
da mu ne pripoveduje svoje povesti klient, ampak
človek, ki mu je zelo, zelo blizu. Po kratkem premoru
je mladenič nadaljeval:

„Poslej sem skrival denar še pazneje, pripravljen,
da se stepem z materjo, če bi mi ga zopet hotela vzeti.
Zakaj sklenil sem, da^ odidem, čim si prihranim toliko,
da se lahko ganem. Slo je počasi; naposled se mi je
posrečilo. Zadnjo noč, ko sem prežal na ugoden tre-
notek, da odnesem pete, sem doživel nov udarec: Mati
je po zadnjih stopnjicah skrivoma privedla neko dekle
v hotel, pa v sobo znanega gosta, zoprnega človeka.
Hipoma sem razumel, kar mi je bilo popolnoma novo.
Vse srce se mi je napolnilo z gnusom, samega sebe
me je bilo sram, kakor da sem sokriv, zbežal sem kakor
zločinec; nepopisna groza me je podila.

Poizkušal sem različne reči. Vsega mi ni treba
praviti; križevih potov je mnogo, na vsakem pa je
vendar trpljenje in muka. Marsikaj mi je izpodletelo,
marsikaj sem pridobil. Naučil sem se stenografirati, roka
se mi je olajšala in pisava mi je postala čedna. Lov
za primernim zaslužkom me je privedel sem. Tudi tukaj
ni stala sreča razprostrtih rok na kolodvoru, da me
objame davno pričakovanega. Ali našel sem košček živ¬
ljenja. Dobil sem zdaj v kakšni trgovini, zdaj v kakšni
pisarni nekoliko dela, večinoma prepise, včasi steno¬
gram, včasi kratek prevod. Podlago sem bil dobil v
hotelu, pa sem se lahko naučil nekaterih jezikov. Trdo
je bilo to, zakaj nikdar ni bilo zanesljivega zaslužka;
vsako delo je bilo treba sproti poiskati, za Vsako ho¬
diti po mnogih potih. Ali ne pritožujem se. Pomagalo
mi je veliko upanje, da se bom vendar še mogel učiti.
Kadar se mi je tako dobro godilo, da sem si kupil
knjigo, sem pozabil na vse nadloge, a spoznaval sem
seveda iz vsake, da ne vem še nič. Moje hrepenenje se
je oživljalo in vzpenjalo više in više.

Seznanil sem se z dekletom. Povest o tej novi
sreči ni za druga ušesa. Najrajši bi jo bil skril kakor
mesec svojo drugo stran. Nekatere oči pa že gledajo z

161

11

največjim zanimanjem to, kar se jih prav nič ne tiče.
To bi se v navadnih razmerah pretrpelo. Toda usoda
piše čudne romane. Privedla je mojo mater sem. Nič
ne vem, ali je iztikala za menoj in me naposled našla,
ali je bila njena pot slučajna. Nisem je vprašal, nisem
se brigal. Nenadoma je bila pri meni in o vseh mojih
razmerah je bila tako poučena, kakor da me je zasle¬
doval detektiv in ji poročal.

Oh, če bi znal pripovedovati! Vse bi bilo treba
opisati, vse razložiti. A to je hudo: Na dno srca si
lahko pogledam, natančno vem, kaj se je godilo v njem;
če se spominjam, mi drgetajo živci prav tako kakor
takrat, žila mi bije povsem enako — pravih besed pa
nimam. Poleg tega, kar more jezik izraziti, je bilo še
več, še mnogo več, in prav tisto je bilo nemara naj¬
važnejše. Ko je stopila mati v mojo sobo, se je zgodilo
nekaj prečudnega z menoj. Kakor ris je planilo so¬
vraštvo, enako močno pa se je oglasila tudi ljubezen.
Spomin se je boril s pozabljenjem, maščevalnost z od¬
puščanjem, kakor kača mi je lezel mrzel strah po hrbtu,
v očeh pa se mi je svetila radost . . . Prišla je z lju¬
beznivostjo. Nobene besede ni dala preteklosti, še oči¬
tala mi ni, da se ji nisem nič oglasil. Opravljena je
bila gosposko — to sem opazil šele med razgovorom.
Mnogo je govorila, njeno pripovedovanje pa me je utru¬
dilo. Najbrže sem kaj pričakoval, česar ni bilo. Toda
nenadoma me je poživila, a zelo neprijetno. Pravila je,
da noče denarja od mene, potem pa mi je začela go¬
voriti o dekletih in o mojem dekletu. Zabolelo me je,
da je omenila mojo ljubezen, katere se ne bi bil smel
nihče dotakniti, in tisti trenotek sem občutil, da prav
ona ne bi smela z v besedo skruniti njej neznane in ne-
umevne svetosti. Se bolj me je dražilo, da je kar od
denarja preskočila na ljubezen. Nedoločena razburjenost
mi je švigala po živcih in oči so se mi skalile. Jedva
sem slišal njene besede, več kakor polovice nisem ra¬
zumel, ker misli niso sledile njenega dopovedovanja. A
prišlo je, da sem moral razumeti. Z bičem me je uda¬
rilo po obrazu, žerjavice mi je nasulo v kri, groza, kakor
na pragu pekla, mi je ustavila dihanje. Moja mati, moja
rodna mati mi je predlagala nesramno kupčijo z bitjem,

162

v katerem je bila zame vtelešena vsa svetost človeštva!
Od mene je zahtevala, naj povedem svoje dekle za
denar v najgnusnejše blato! Od tistega hipa se mi je
bolj in bolj kalila zavest. Spomin mi ne more razložiti
tega, kar mi je bilo še takrat nejasno. Zmračilo se je
okrog mene. Sovražne besede so švigale sem in tja —
ponavljati jih ne morem, ne vem, od kod so prihajale,
ne vem, kako so se glasile. Besnele so. Porogljivo mi
je zažugala, da jo sama poišče. Planil sem, kakor da
je že stopila in da ji moram preprečiti pot. Zaničljivo
se mi je nasmejala: Naj se ne vedem, kakor da je
svetnica; saj ljudje vedo, da se ne shajava za prepe¬
vanje psalmov . . . Takrat se ji je zaril nož v srce —
in moje oči so gledale kri — samo kri — vso sobo
polno krvi — skozi okno nebo krvavo — in ko so me
prijeli, so imeli vsi ljudje krvave obleke . . .“

Pripovedovalec je obmolknil. Bil je ves bled in
tresel se je kakor v mrzlici. Zorko je za trenotek po¬
zabil nase in pristopil, da ga potolaži, sam ne vedoč,
kako bi to storil. Morilec mu je odmignil z roko.

Nekaj časa je vladal v sobi molk, tako globok
kakor na morju, kadar ni od nikoder sapice. Tudi Zorko
je bil globoko ginjen, obenem pa se mu je plazil čuden
strah po kosteh.

Naenkrat je mladenič skočil s stola in obstal kakor
kip. Njegovi pogledi so se upirali v Zorka kakor sulice,
ogenj, vse žarkejši, je plamtel v njih, obraz je okamenel,
in kakor je rastla zločinčeva postava, tako je Zorka ob¬
hajala slabost. Pogleda ni mogel odvrniti od mladeniča,
prsta ni mogel premakniti, jezika ne ganiti. Oči pa so

spoznavale-spoznavale-nekaj davnega, nekaj

neznanega, pa vendar znanega — nekaj strašnega . ..

Tedaj je morilec izpregovoril s tujim glasom:

„Zdaj veš vse. In zagovarjati me ne moreš. Jaz
sem Pavel Zarif, moja mati je bila Marija Zarifova, in
oče ne more zagovarjati svojega sina, ki je umoril svojo
mater. Mirno mora počakati, da ga obesijo . . .“

Zorku se je zavrtelo. Soba se je obračala od
stropa h podu, z glavo je gledal navzdol, njegov sin je
stal na desni steni in iztegoval roke proti levi. Soba
se je vrtela dalje, miza in stol sta plesala čuden ples,

163

11 *

poskakujoč tako, da sta mu venomer butala v glavo,
ura je divje mahala z nihalom in hotela, naj mu srce
enako divje bije; stene so zrastle, strop je izginil, izza
tesnega dvorišča se je dvignilo temno poslopje ječe z
žalostno zamreženimi okni, miza se je zadrla v tla, raz¬
tegnila, izpremenila, pred vešali je stal rabelj . . .

Zorko je stisnil pesti na pekoče oči, pa ni mogel
ustaviti vročih solza; tekle so, napolnile vse dvorišče,
porušile stene, razlilo se je jezero, in Zorko je plaval
po hladnem valovju začuden, trudoma zbirajoč misli,
ki so prhale po zraku kakor nočni metulji. Polagoma
se je potapljal. Voda mu je božala razboljene ude in
hladila razgreto telo. Blagodejen mir mu je legel v
dušo. Vsi spomini so ga zapustili, bilo mu je kakor v
sanjah, le zavest pokoja je živela v njem.

XXII.

Na dnu jezera so tri vile čakale na Zorka. Znan
mu je bil ta tercet iz davnih, pozabljenih časov, ko so
se uresničevale neverjetne, nemogoče pravljice, preden
je zagonetno življenje odprlo vir svojih sovražnih sil,
zasmehujočih človeka in njegovo pamet.

Ljubeznivo so vile sprejele Zorka, odprle dno
jezera in ga povedle v veliko dvorano, zgrajeno od
mogočne Prirode brez umetnosti in tehnike, a veličast-
nejšo od najponosnejših stavb, kar jih je bil Zorko
gledal po sijajnih metropolah človeštva.

Star znanec ga je prijazno pozdravil: Jezerko
Praplavač, povodni mož.

„Ali me še kaj poznaš?"

»Prijatelj mitološki, spominjam se. Ne vem sicer,
kam naj te spravim, zakaj takega te niso poznali ne
Grki ne Egipčani, Asirci in Babilonci niso imeli opra¬
viti s tabo, Germani in Slovani so gojili v svojih vodah
nekoliko drugačna bitja. Midva pa se kljub temu po¬
znava. Zdaj tudi vem, da te moram prišteti okrutnim
šaljivcem, prikaznim brez občutka, igrajočim se z ljudmi
in njih usodo za svojo brezsrčno, v neusmiljenosti
uživajočo zabavo."

164

Gospod Praplavač se je nasmejal, da so se odbi¬
jali bobneči odmevi od vseh sten.

»Prijatelj, smejem se. Ako bi bil človek, občutljiv
in nagle sodbe, bi moral biti hud. Zakaj tvoji očitki so
— da govorim s človeškim jezikom — krivični. Izpolnil
sem tvojo željo, pomladil sem te, vrnil sem te življenju
in odvedel sem te iz njega, ko ti je bilo huje kakor
kulturnemu potniku, ki je zašel med kanibale. Kaj mi
očitaš?"

„Veš li, kakšno je bilo moje življenje?"

»Poglej me, Zorko, pa ti ne bo treba vpraševati."

Zorko ga je pogledal. Čudež se je izvršil pred
njegovimi očmi. Povodni mož se je izpreminjal, cela
vrsta prikazni je vstajala in se razblinjala, druga za
drugo. Vse je poznal, vseh se je spominjal, moža, ki
ga je prvi dan vabil v hribe, tovariša Povodnika, mnogo
drugih do delavca, ki je sedel v kotu posredovalnice
za delo, in do njegovega sina.

»Ti si Protej!" je zaklical. A pred njim je stal
Jezerko Praplavač.

»Kakšno življenje si mi dal!“ se je Zorko prito¬
ževal. »Kakšno krivdo si mi nakopičil na glavo! Moji
cilji so ostali cilji, oddaljeni kakor v prvem življenju,
moja pot pa je šla iz zmote v zmote in za mojimi ko¬
raki so ostajali sledovi zlega."

»Zahteval si mladost, da začneš novo življenje.
Dal sem ti mladost. Preklinjal si prvo življenje, povedel
sem te v drugo. Zahteval si razum, kakršen bi mogel
priti iz izkušenj dolgih človeških let. Dal sem ti ga in
rabil si ga. Jaz nisem kriv, da je večnost večna, da se v /
suče svet in da je življenje vesoljnosti novo od trenotka
do trenotka. Solonu in Cezarju, Aristotelu in Konstan¬
tinu, Avguštinu in Napoleonu, Goetheju in Abdul Ha-
midu se ne bi drugače godilo, če bi z vsemi svojimi
izkušnjami pričeli novo življenje. Tebe je plod izkušenj
obremenjeval, ker je hotel povsod imeti prvo besedo.

A tvoja volja je bila taka. Jaz sem te svaril. Si li mi¬
slil, da pretvori razum človeka v Boga? Povedal sem
ti, da ostaneš človek. Očitati mi ne smeš ničesar."

165

„Po tvojem nauku bi bile torej vse izkušnje brez
cene in vsak rod bi moral začeti tam, kjer je pričel
homo primigenius."

Praplavač se je zopet nasmejal.

„Zakaj ne tam, kjer se je prvi košček protoplasme
začel gibati? . . . Izkušnje starih generacij uživajo nove
generacije, ali življenje, ki bodočnosti odpira zaklade
preteklosti, ni tako okrutno, da bi polagalo vso moč v
možgane in iz njih napravilo shrambo hladnega znanja.
V vsakem človeku je kos vesoljnosti, vse, kar živi, pri¬
haja iz davnine in gre v nedogledno prihodnjost . . .
Ali to so le povodnjakove misli in filozofija ni moj po¬
klic. Povrh tega poteka moj čas. Kmalu se bom zopet
igral s svojimi vilami, ki mi bodo nagajale, pregle-
davati bom moral svoji jezeri, da si ohranita svojo barvo,
opravljati bom moral posle, ki jih ne poznaš in bi se
ti zdeli nesmiselni, čarati pa ne bom mogel. Zdaj povej,
če imaš še kakšno željo."

„Pa moj cilj? .Kaj je bistvo življenja?" je vprašal
Zorko, hitro, kakor da se boji, da mine povodnjakov čas.

„To bi moral vprašati duha vesoljnosti, ki je z
enim atomom v tebi, zmenim v meni in vprašuje s tvojim
jezikom samega sebe. Živi! se glasi njegov ukaz. Slušati
ga moraš kakor močerad v mojem jezeru in imperator
na svojem prestolu. Živi! je povelje za milijone in^mi-
ljarde. In v bilijonih živi on in trilijoni vonjem. Živi!
— ta zakon obsega vse. Več ne vem ... Se minuta je
moja. Bi li še kaj rad?"

Zorko seje zamislil. Počasi, počasi mu je prišel vzdih
iz prsi.^

„Se enkrat bi bil rad mlad, pa ves neumen. Ves
neumen ! . . .“

Minuta je minila, izginilo je vse.

XXIII.

„Ej, hej! Daj no, daj! Ho ho! Hrrr! Drrr! Kaj
se nikdar več ne zbudiš?"

Jernej Pertinčar je čudeč se izpregledal. Oziral se
je na vse strani, gledal drevje, jezero, skale, Miho

166

Strmača . . . da, resnično, Miho Strmača. Pomel si je
oči in še enkrat pogledal: Nič ne pomaga; to je upo¬
kojeni finančni komisar Miha Strmač, čedno oblečen,
umit, počesan in dobre volje, dasi se trudi, da bi grdo
gledal. Sam pa je skoraj tak kakor Adam, preden se
je zavedel greha, le da je čudno pokrit z vsem, s čimer
bi pravzaprav moral biti oblečen.

„Si li ti res Miha Strmač?" vprašuje Jernej Per-
tinčar, kakor da je čudež postavil prijatelja predenj.

„Kdo pa naj bi bil, zaspanec zaspani? Glej, za
takega lenuha te pa še nisem poznal. Se zdaj, ko že
gledaš, se nisi popolnoma zbudil."

„Kaj nisi odšel?"

„Kam pa naj bi bil odšel? Misliš li, da bi te
pustil tukaj takega, da te zasači orožnik ali pa da —
Bog ne daj — pridejo dame na jutranjem izprehodu in
se ustrašijo misleč, da se je preselil Pan iz Arkadije ?“

Jernej je hitro vstal, skočil v jezero in se okopal.
Potem se je urno oblekel.

„Kaj sva pa snoči govorila, preden sva zaspala ?“

„Oha, to pa že vem," je odgovarjal Miha. „Da
bi bil človek še enkrat mlad. Neumnost. Ali zakaj si
ne bi človek privoščil včasi kakšne neumnosti?"

„Da, da, govoričila sva neumnosti. Pa si najprej
ti zaspal. Spominjaš se pa še."

„Kaj se ne bi spominjal? Saj se mi je še sanjalo,
da sem mlad."

„Tebi se je to sanjalo?"

• „Zakaj pa ne?"

„Mhm .... No da ....  Hvala Bogu, da ni življenje
tako kakor sanje."

„Protestiram! Kar se je meni sanjalo, je bilo že
kaj vredno. Bil sem resnično mlad, poln življenja, de¬
kleta so me imela rada, lazil sem po hribih, finančni
komisar nisem bil, vse je bilo lepo, le škoda, da je
bilo prekratko."

„Kam pa jo mahneva danes? Ne bi li splezala
zopet enkrat na Triglav, da pogledava malo v daljavo?
Saj je svet tako velik, tako velik!"

167

„A? . . . Hm, meni je prav. Ali čuj: kaj se je pa
tebi sanjalo? Ko sem te budil, si nekaj mrmral, pa je
bilo slišati nekako kakor „neumen.“

„Si že prav slišal. Sanjalo se mi je, da sem se ves
izpremenil v glavo. Požrla mi je vse telo, srce, pljuča,
skratka vse. Drugi organi so se branili, pa ni nič po¬
magalo. Dokler so se mogli še upirati, so užili nekoliko
bornega suženjskega življenja. Naposled pa je glava vse
premagala. Sam razum je kraljeval v njej, mogočen,
absoluten. In zato je bila glava vsa neumna."

„Aha. Dobre volje si, vidim. To je že priporočljivo
za Triglav. Ali na laži sem te vendar zasačil. Glava —
neumna; ti si pa mrmral: Neumen. Masculinum, prijatelj,
masculinum."

„Brencelj sitni! V sanjah sem dejal, da bi bil rad
ves neumen."

„To si dejal ti?

”Jaz-“

„Tega ti še v sanjah ne bi verjel."
v  „Saj si tudi sam ne verjamem. Toda kar je res, je
res. Če bi si mogel izbirati, bi vzel iz one velike škatlje
nekoliko zdrave pameti in nekoliko zdrave neumnosti,
pa bi oboje položil na tehtnico in tako izpremešal, da
bi bilo obojega prav, da bi razum vodil, pa ne tirani¬
ziral, da bi mogla neumnost zahtevati, pa ne ukazovati,
da ne bi bilo za boga in ne za žival, ampak za človeka.
In da bi bil lahko mlad, dokler bi bil mlad, pa star,
kadar bi bil star."

»Ponavljam, da si dobre volje, ker klatiš take, da
nimajo ne repa in ne glave."

»Kako da ne?"

»Kdor je mlad, je mlad, kdor je star, je star."

Pertinčar se je ustavil in važno dvignil prst:

»Motiš se! Prav to je tragičen moment, da ni
vedno tako. In velika, skoraj mistična modrost je to, če
traja ponedeljek od nedelje do torka, nedelja pa od so¬
bote do ponedeljka, če oblečeš za blato škornje, sandale
pa za gladko cesto, če greš spat, kadar si truden in
delaš, kadar si spočit."

»In če fantaziraš ..."

168

„Da. Tudi če fantaziraš, hrepeniš, letaš po zraku,
pa vrtiš vreteno, računaš, da je dvakrat dve štiri in hodiš
po zemlji. In tako dalje."

„Danes torej na Triglav!"

„Na Triglav ... Blagor onim, ki bodo lahko hodili
na Triglav in v Jokohamo in v Deveto Deželo in k po¬
vodnemu možu in v poset med Plesiosauruse in Ichtyos-
auruse, pa v kraljestvo elektrike in v carstvo idej po
svoji želji in po potrebi, tako da bo sloga med željo
in potrebo."

»Blagor jim."

„In blagor onim, ki orjejo s svojo muko in gnoje
s svojo krvjo, da bo nekoč žetev na polju ... A zdaj
na Triglav."

„Na Triglav!"