FRANCE GOLOB Karl Jožef Prenner - loški muzealec ter njegove zgodovinske, topografske in umetnostnozgodovinske razprave Kari Jožef (Carljoseph) Prenner se je rodil 3. novembra leta 1780 v Škofji Loki', verjetno v Homanovi hiši. Mestni trg 2\ materi Mariji Ani (Maria Anna) in protipisarju, justiciarjn , mestnemu sodniku, predstojniku' Ignacu Antonu (Ignaz Antonius) Prennerju. Umrl je za kapjo 13. maja 1841 v Stični. Od 1818 do 183-t je bil aktuar (sodni pisar) državnega gospostva v Škofji Loki ter od 1835 do 1841 aktuar vero- zakladnega gospostva v Stični. Svoje zgodovinske, topografske in umetnostno- zgodovinske razprave je objavljal v časopisih Carniolia in Illvrisches Blalt. Po njegovi smrti so objavili še nekaj njegovih razprav in študij v časopisih Carniolia in Mittheilun- gen des historischen Vereinsfur Krain. Prenner je bil tudi vnet podpornik Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Muzealec Kari Prenner Prvi slovenski muzealec Franc Jožef Hanibal grof Hohenvvarf je s svojim predanim delom uredil v pritličju liceja v Ljubljani [stal je na današnjem Vodnikovem trgu] takrat zbrane predmete v muzej, imenovan Kranjski deželni muzej, in ga 4. oktobra leta 1831 odprl za javnost*. Z odprtjem muzeja se je povečalo zbiranje predmetov (muzealij) za muzejske zbirke in zbiranje denarnih prispevkov od podpornikov muzeja. Po cesarski odredbi se je moral muzej vzdrževati sam s prostovoljnimi prispevki". Kurator deželnega muzeja, grof von Hohemvart, se je leta 1832 pisno zahvalil vsem prebivalcem Kranjske za podarjene muzealije in jih zaprosil za starine vseh vrst, ki so najdene na domačem ozemlju". Tej prošnji se je odzval tudi Kari Prenner, ki je od leta 1833 do svoje smrti 1841 zbiral muzealije ter jih daroval Kranjskemu deželnemu muzeju. Svojemu donatorstvu je bil tako predan, da je še na smrtni postelji mislil na muzej in mu daroval knjigo o turnirjih (Thurnier-Buch, vom Anfange, Ur- sachen und LJrsprunge der Thurniere)". Tu je še pripis, da [Kranjski deželni] muzej obžaluje izgubo pokojnega, ki je po svojih močeh do zadnjega diha pomagal pri širitvi muzeja [muzejske zbirke]'". Prennerjevo donatorstvo je omenjeno tudi v Hohen- wartovem letnem poročilu za leto 1838, ko je muzeju poklonil grafike in helebardo". V popisu podpornih članov Kranjskega deželnega muzeja je omenjen kot član'J. Tudi v vodniku Deželnega muzeja Rudolfinum iz leta 1888 so navedene razstavljene 55 LOŠKI RAZGLEDI 50 Prennerjeve donacije, in sicer: kip beraču, delo Pavla šubica, model dvojnega pluga i/. okolice Škofje I.oke ter slika dveh žoln". DONACIJE MUZEALIJ KARLA PRENNERJA KRANJSKEMU DEŽELNEMU MUZEJU V LJUBLJANI V LETIH 1833 DO 1841 Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1833, str. 164: Carl Premier je Deželnemu muzeju v Ljubljani predal naslednje darove [darovalci so bili Ločani]: Št. 199: Gospa Francisca Gerbiz je darovala naslednje kovance: - kovanec za četrtinko petice: Johann Krnest, Arch. Ep. Salis. 1088. - kovanec za dve beneški liri. drobiž, 1801. - kovanec za eno beneško liro. drobiž, 1802. Št. 200: Gospod Ludvvig Gerbiz (Grbec). doktor medicine [prvi okulist na Kranj skem)", je daroval knjigo: Marxen Gerbizio M. I).. Vindiciae Meclicae Aurae l.abacensis. Lavbach F10. Št. 201: Gospod Johann Gerbiz je daroval spominski kovanec ob kronanju: Ludo- vicus XV. Kemisii. 23- Oktob. 1722. Kex caelesti ollo unctus ter srebrnik za pet soldov: Regno d'Italia 1788. Št. 202: Gospod Anton Gerbiz je daroval kovanec, bakreno petico 1788. Št. 203: Gospod Franz.Gusel iz Puštala (Burgstal), izdelovalec glavnikov, je daroval: - ženski glavnik rjave barve. - frizerski glavnik. Ob tem je pripomba, da izdelovalec prodaja svoje glavnike na Štajersko in v Be neško republiko. Št. 204: Gospod Anton Pollanz od tam [iz Puštala], izdelovalec glavnikov, je daroval dva glavnika z gostimi zobmi. Glavnika sta narejena iz vdovskega parklja. Ob tem je pripomba, da te izdelke prodaja na Madžarsko in na Hrvaško. Št. 205: Gospod Gregor Stuscher je daroval staro sliko, na kateri so upodobljeni: Kristus kot otrok, sv. Jožef, sv, Elizabeta, sv. Zaharija in sv. Janez. Št. 206: Predstojnik mestne občine v Škofji Loki, Maximilian Zebal, je daroval muzeju naslednje predmete: - velik dvoročni meč z rezilom, ki je oblikovano kačasto. - turški ščit. - dve stari puški iz. starega časa z. opornim drogom in vilicami. Št. 207: Gospod Valentin Murnig, okrajni sodnik, je daroval bankovec: J'an premier dela republicjue. Št. 208: Gospodična Henriette Gerbiz je darovala kovanec za petdesetico Marije Terezije Pat. Hung. Št. 209: Gospodična Katharine Kollar je darovala sliko, na kateri je upodobljena stara ženska ob prižiganju pipe. Št. 210: Gospodična Marie Kuschmann je darovala bankovec za 10 forintov iz leta 1806. 56 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Št. 211: Maric Prenner je darovala veliko medaljo, izdano leta \~~t ob kronanju cesarjaJosepha II. Za nemškega kralja in srebrni krajcar: Leop. 1700. Št. 212: Gospodična Antoniette Prenner je darovala kovanec v vrednosti za polovice^ franka: Rej"). Francoise IMOtS in žeton za mir od Campo Formio. Komentar k št. 206: Po prizadevanju Carla Prennerja je predstojnik mestne občine v Škofji Loki, Maximilian Zebal, daroval za [Deželnij muzej naslednje predmete: - t 'elik dvoročni meč z rezilom, ki je oblikovano kačasto. Ferdinand Tancik v ka talogu razstave (katalog pri predmetih nima navedenega izvora) poimenuje meč kot plamenasti dvoročni meč. ki je dolg 161 cm (dolžina rezila 12 i cm in ročaja 3" cm), sign.. Milano, 16. stol. Ob tem opiše meč: »Dvorezno, plamenasto razgibano, v prerezu lečasto rezilo, zgoraj nebrušeno. Tri vtisnjene milanske znamke z nakazano trirogelno stilizirano krono in valovnico. ki jo ločuje premica. Pod nebrušenim delom odbojna kavlja. Trn v balustrskem oblesju, ki je spodaj pre vlečeno z rdečim žametom in prepleteno s konopljeno nitjo, zgoraj pa ima usnjeno prevleko. Trn zaključen z gobastim glavičem. Vodoravno esasto zavita odbojna kraka imata na obeh straneh odbojni obod s ščitkom v obliki polmeseca in sprednji in zadnji odbojni ločen." Meč poseduje Narodni muzej Ljubljana, inv. št. 32'\ - Turški ščit. Matija Zargi v katalogti razstave o bitki pri Sisku navaja, da je ščit darovala leta 1833 Mestna občina Škofja Loka1". (Pravilno: Predstojnik mestne občine v Škotji Loki. Maximilian Zebal). V katalogu razstave je ta ščit datiran v l- stoletje. Podana je njegova velikost - premer je S cm. Ta podatek je napačen, saj je bil premer ščita gotovo večji od 50 cm. V katalogu je tudi opis: »Ščitje izdelati iz zaritih vrhovih vej. ki so obšite z večbarvnimi kovinskimi nitmi. Notranja stran ščita je obložena in ima pritrjeno blazino kot ščitek za roke \roko\«. Ščit poseduje Narodni muzej Ljubljana, inv. št. 1056. Ob tem pripomnimo, da turški ščit. ki je sestavljen iz takega materiala, ni dobro varoval roke in ščitenega dela telesa. - Dve stari puški iz starega časa z opornim drogom in vilicami. Ti dve puški sta tipa mušketa. Ferdinand Tancik ju v katalogu razstave poimenuje »Mušketi z netil- nim mehanizmov/ na zažigalo« in ju datira v prvo polovico 17 stoletja'". Mušketa, ki je v posesti Narodnega Muzeja Ljubljana, inv. št. 19362. je dolga 146 cm, kaliber njene cevi je P mm. Avtor kataloga opiše mušketo: »Osmeroroba cev z odebeljenim ustjem in smodniško komoro. Na komori je znamka z monogramom WK nad trilis- tom. nad znamko pa vgrarirana inicialka N. Duša [notranjosti cevi je gladka. Netilni mehanizem ima petelina z zažiga/oni na vzvod. Neti/na ponvica ima zadaj privito zagrado. Francosko oblesje ima na kopitu neugotovljiv lik«'". Ferdinand Tan cik opiše v razstavnem katalogu oporni drog kot »oporne vilice za mušketo«, poda dolžino L35,5 cm ter jih datira v 1. pol. 17. stol. Nato poda opis: »Vilice v podobi lire s trnom, zabitim v leseno palico, ki ima zgoraj prstan, spodaj pa stožčast okov«'". Oporne vilice so v posesti Narodnega muzeja v Ljubljani, inv. št. 19362b. Drugo muške to avtor v katalogu razstave poimenuje »Mušketa z netilnim mehanizmom na zažigalo iz prve polovice 17. stoletja. Kaliber cevi je 18.4 mm. Dolžina muškete je 152 cm«. Nadalje opiše mušketo: »Osmeroroba cev z odebeljenim ustjem in smodniško komoro. 57 LOŠKI RAZGLEDI 50 Na komori je znamka z upodobitvijo lilije in nespoznavnima črkama. Duša [notranjost] cevije gladka. Netilni mehanizem ima petelina z zažigalorn na vzvod. NetUna ponvica ima zadaj privito zagrado. Francosko oblesje ima na kopitu neu- gotovljiv lik«"'. Mušketa je v posesti Narodnega muzeja v Ljubljani, inv. št. 188. Avtor kataloga opiše v razstavnem katalogu oporni drog kot -oporne vilice za mušketo«, opis pa je enak kot pri opornih vilicah inv. št. 19362bJ1. Te oporne vilice so v posesti Narodnega muzeja v Ljubljani, inv. št. 188b. »Neugotovljiv lik« na kopitu obeh mušket predstavlja verjetno v kopito vžgano glavo zamorca, ki je vzeta iz grba treisinške škofije. Glava zamorca je bila upodobljena na raznih predmetih že mnogo prej. Tako je bil v gradu freisinškefa škofa Konrada III. der Sendlingerja (1314-1322) v sobi za orožje ščit z upodobitvijo glave zamorca. Tudi na treh skri njah, ki so bile v zakladnici Freisinga in na blazini (culckrum bonum) je bila upodobljena glava zamorca-. Na Loškem gradu je bilo po inventuri iz leta 1318 shranjenih 40 vojaških vrhnjih sukenj, na katerih je bila upodobljena glava zamor ca1. Mušketi sta imeli oporni drog in vilice. Zaradi teže muškete (6 do 8 kg) je mušketir pri streljanju uporabljal drog z vilico. na katero je naslonil mušketo. Mušketir je na levi rami nosil mušketo, oporni drog z vilico pa v desni roki. Obe mušketi ilustrira s fotografijama v svojem razstavnem katalogu tudi Matija Žargi in za mušketo kat. št. 59 navede tudi izvor - Škofja Loka'1. Da sta mušketi iz Škofje loke, priča tudi naslednje poročilo: »Poročilo iz leta 1659 navaja, da so odposlancem (škofovi odposlanci, poslani iz Freisinga, da pregledajo upravljanje gospostva) sko- >'aj do Kranja prišli naproti protipisar. kaščar in starološki graščak Janez Papler. Zunaj mestnih vrat je odposlance pozdravil loški odvetnik ob prisotnosti mestnega sveta in 12 mušketirjev v rdečih suknjičih, ki so odposlance spremi/ali na grad«1''. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illyrisch.es Blatt, Laibach 1833, str. 57: Št. 272: Gospodična Marie Prenner iz Loke je darovala: a Kolorirano sliko kapucinskega samostana v steklenem okviru. b Sliko s pogledom na Mali grad pri Postojni z okolico in izvirom Unice. Sliko [kol< >rirano risbo na papirju] je narisal Aloys [Alojzij] Schaffenrath. Št. 273: Gospodična Antonie Prenner iz Loke je darovala sliko [tehnika gvaš] s pogledom na Predjamski grad, delo Aloys Schaffenrath. Št. 274: Gospod Carl Prenner iz Škofje Loke je daroval predmet iz belega porcelana. Lastnik tega predmeta je bil Hranz Lutner iz hube [kmetije] Dolenja vas, fara Selce. Ob tem je pripomba, da je predmet izdelek ljubljanske tovarne. Komentar k št. 212b in 273: Avtor obeh upodobitev je Alov.s [ Alojzij) Schaffenrath, gradbeni inženir in amaterski slikar, sin pozlatarja Tobije. Rojen je bil 10. julija 1794 v Ljubljani, umrl pa je 14. sep tembra 1836 v Postojni. Schaffenrath je bil risar pri stavbni direkciji v Ljubljani, leta 1829 je postal okrožni inženir pri glavarstvu v Postojni-''. Med službovanjem v Postojni je upodabljal Postojnsko jamo in izdeloval gvaše s pogledom na Postojno". Risal je tudi gradove in naselja v postojnski okolici. Po posebnem naročilu je leta 1821 za avstrijskega cesarja Franca I. naslikal nekaj motivov iz Postojnske jameJ". 58 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Komentar k št. 274: Ta prednici (iz obvestila o novih pridobitvah muzeja ni razvidno, ali gre za krožnik, posodo ali kaj drugega) je izdelek ljubljanske tovarne za fajanso. Fajansa (ime po mestu Faenza) je nepravi porcelan in vrsta koščenih, večidel umetniško okrašenih glinastih izdelkov'". Baron Žiga Zois je v Ljubljani osnoval tovarno [delavnice] /a fajanso. Te so kmalu prešle v posest Jožefa Alborghettija in kasneje bratov \X'asser. Te izdelke M > razen na Kranjskem in Goriškem prodajali zlasti na Hrvaško. Podobne žgalnice za fajanso so imeli tudi v Kamniku"'. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1834: št. 2, 11. januar: Št. 331: (lospod Carl Premier iz Loke, ki tako vneto zbira za muzej prispevke [muzealijel je poslal: 1. Fosil hrbtenične kosti. 2. Kos čeljustnice. v kateri sta dva trdna zoba. 3. Dva zoba in dva sekalca nekega glodalca. 4. Tri fragmente kosti. Najdeni so bili v rudniku železa na Jelovici, ki je med Loko in Radovljico. Našel jih je Gaspar Jellenz v globini 15 klafter |1 klaftra = 1,89 m] in naj bi bile kosti rudarjev. Komentar k št. 4: Kurator Kranjskega deželnega muzeja Franz Hohenwart k temu prispevku pripominja, da ti trije fragmenti kosti pripadajo prazgodovini. Svetuje, da se za določitev starosti teh kosti uporabi knjigoSurlesossementsfossiles. Kost (rebro), ki je v Crngrobu, pomotoma pripisuje mamutu (pravilno: kitu) in pravi, da sodi v muzej Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1834: Verz. 6, št. 375: Gospod Carl Prenner iz Loke je daroval: 1. Kovanec za en krajcar: Carol. Alb. H.J.B.C, Landmunz, 1729. 2. Zrno železove rude in zob neznane živali z odlično ohranjeno posteklino. 3- F.n zob male mesojede živali. Komentar k št. 2: Zrno železove rude se imenuje bobovec ali rjavi železovec in ima obliko boba. Pogosto je ruda ležala na površini zemlje. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1834: Verz. 20, št. 472: Gospod Carl Prenner iz Loke je daroval topografsko in zgodovinsko opisovanje rudnikov železa« ter Božjepotne podobice na Kranjskem: 1- Resnična upodobitev kipa milostljivega sv. Jošta pri Kranju, folio [folio je list v velikosti polovične pole]. 59 LOŠKI RAZGLEDI 50 2. Podobica z motivom »Čudodelna kri« iz župne cerkve v Radovljici. Podobica je v velikosti 4"' [kvart. četrtina velikosti pole]. 3. Podobica bratovščine sv. Trije kralji iz župnije Žiri. Podobica je v velikosti 4l". 4. Podobica »Mati božja« iz Homca. 5. Podobica »Mati božja« iz Kokre, župnija Preddvor. (). Podobica z upodobitvijo kipa sv. Antona iz Padove v kraju Štanga, župnija sv. Martin pri Litiji. Podobica ima letnico 1762. 7. Podobica kipa sv. Lucije device iz cerkve Pod goro. župnija Radovljica. 8. Podobica »Resnizhna podoba S. Marjete u novi Zerkvi na Gollu blis Igga«, 1821 9. Čudodelna podobica milostne Marije iz Crngroba. 10. Podobica bratovščine »Srce Marijino« iz 12. februarja 1719. Bratovščina je bila ustanovljena v deviškem samostanu Mekinje. 11. Podobica sv. Telesa in sv. Urbana iz župne cerkve viteškega reda Komenda sv. Petra iz leta 1753. 12. Podobica »Marija dobrega sveta« iz župnije sv. Križ pri Kostanjevici. Komentar k podobicam št. S-11: Podobice je kupoval največ kmečki živelj na romarskih proščenjih in na sejmih. Hranil jih je med drugim v molitvenikih ali v predalih ženitovanjskih skrinj, lahko pa so bile nalepljene tudi na notranji strani pokrovov skrinj. Podobice so bile izdelane v različnih grafičnih tehnikah, v našem primeru pa so vse izdelane v tehniki bakro reza. Bakrorez nastane tako, da v bakreno ploščo z graverskimi noži vrežemo risbo. Barvo nato vtisnemo v vreznine in ploščo očistimo. Na ploščo položimo navlažen papir, da se lahko vleže v vreznine in iz njih pobere barvo. Na tem mestu naj izpostavim naslednje podobice: Št. 8: Podobica je zanimiva zaradi napisa v slovenskem jeziku. Št. 10: Uršulinski samostan v Mekinjah je hranil leta 1928 v župnišču dve podobici bratovščine »Srce Marijino«, ki sta se med seboj le malo razlikovali. Nastali sta v 1. polo vici 18. stoletja". Št. 11: Na podobici je upodobljen sv. Urban s Komendo in župno cerkvijo sv. Petra. Pod njo je ležeči sv. Urban (kot relikvija) in pod njim napis v nemškem jeziku. Leta 1752 je Peter Pavel Glavar v Rimu pridobil relikvije sv. Urbana, ki so pod oltarno menso velikega oltarja v Komendi". Iz seznama predmetov, objavljenega v Illyrisches Blatt, Laibach 1834: verz. 30, št. 546: Gospod Carl Premier iz Loke je daroval muzeju naslednje predmete: 1. Kip »Berača« [les], delo Pavla Šubica, kmeta in mlinarja iz Hotovlje pri Poljanah. 2. Štiri izvode Slovenske kmečke pratike z letnicami 1774, 1809, 1834 in 1812, s pripombo, da je ta izvod pratike iz časa francoske okupacije. 3. Eno majhno prsno kost [živalsko] in zob prežvekovalca. Obe kosti sta iz neke jame, kjer so kopali železno rudo na Jelovici. 4. Zrno železove rude [bobovec ali rjavi železovec]. 60 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Komentar k št. 1: Družina Šubic je izhajala iz Poljanske doline. Bili so podobarji in slikarji. Prvi doslej znani Šubic je bil Simon, poročen s Heleno v Hotovlji 4. Njun sin je bil Pavel starejši, kmet. mlinar in rezbar. Rojen je bil v Hotovlji 11. januarja 1772 in umrl 17. oktobra 1847. Bil je prvi doslej znani likovni delavec iz te rodbine. Njegova dela so med drugim Križani na Kalvariji na Hribcu nad Škofjo Loko. veliki oltar v podružnični cerkvi sv. Ožbolta nad Škofjo Loko iz leta 1835 in dva kipa Berača". K rodovniku rodbine Šubic (z navedbo likovnih in kulturnih delavcev), ki je bil objavljen leta 1984 v Loških razgledih '. moramo sedaj pripisati še akademsko slikarko Majo Šubic. hčer pokojnega slikarja, grafika in ilustratorja Iveta Šubica. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illyrisch.es Blatt, Laibach 1836: Verz. 7, št. 23: Gospod Carl Prenner iz Stične pošilja predmete (razne okrožnice in kovance), ki jih je dobil od posestnika Ignaca Wogatheia iz Bogenšperka: 1. Pregled za deželno obrambo, Ljubljana 1815. fol. 2. I Tjenje - Pravila za deželno obrambo v notranji Avstriji. Gradec 1808. 3. Okrožnica - uredba d.d.o. Ljubljana. L julij 1808, za ustanovitev deželne brambe [ljudske vojske], fol. 4. Ugotovitev in odobritev pravilnika za deželno hrambo, d.d.o. Dunaj. 24. feb. 1809. loL 5. Poziv deželni hrambi za notranjo Avstrijo, d.d.o. Gradec, 2. dec 1800, od visokega komisarja grofa Franza Josefa Wurmbrancla. fol. 6. Črna vojska - patent [uradni odlok), d.d.o. Ljubljana. 12. maj 1809. fol. 7. Obljuba zvestobe - patent za Ilirijo, d.d.o. Dunaj. 4. julij 1814, fol. 8. Poročilo deželni hrambi o posvečanju zastave v notranji Avstriji, od visokosti nadvojvodeJohanna, fol. 9. Navodilo za gospodo bataljona in stotinje, poveljnik deželne hrambe [brez datuma], fol. 10. Pravilnik in službeni predpis za deželno hrambo v notranji Avstriji. Gradec 1809. 11. Zapoved za vodenje in izvajanje cepljenja proti kravjim kozam, Ljubljana 1808, fol. 12. Dr. Kumpf: Poznanje ob posvetitvi zastave, od tržaške deželne brambe, 26. marec 1809. 13. Supantschitsch: Prevod kranjske ljudske pesmi o vitezu Lambergu in Pegamu, Ljubljana 1806. 14. Kovanec za groš:Jos.I.R.I. 1710. 15. Kovanec za groš: Georg Ludovicus Christ. Frotnes, duces Silesiae, 1624. Komentar k št, 1-12: Avstrijska uprava je v času osvajalnega pohoda Napoleona na avstrijska ozemlja za deželno hrambo (iz katere je nastala tudi domača, krajevna »črna vojska«) izdala razna pravila, okrožnice, pozive, navodila in zapovedi. Kako je ponekod delovala »črna vojska«, zgovorno priča primer iz Šentožbolta. Naselje leži ob glavni cesti 61 LOŠKI RAZGLEDI 50 Domžale-Trojane. V času francoske okupacije je bil prav Šentožbolt med tistimi kraji, ki so bili najbolj znani po svojih napadih na Francoze. Duhovni oče teh napadov je bil šentožboltski župnik Anton Rozman, ki je tudi s prižnice spodbujal farane, naj napadajo Francoze, češ cla to ni greh. Te svoje, po navodilih za avstrijske deželne brambovce in »črne vojske«, borbeno vzpodbudne govore je podkrepil s trditvijo, da je tudi sam papež izobčil brezbožnega Napoleona iz Katoliške cerkve. Sprva so Šentožbolčani, ki so imeli ob nedeljah, po cerkvenem nauku, vaje z orožjem, napadali poleg francoskih blagajn tudi vojake. Kasneje pa se je ta oblika nekake vseljudske obrambe izrodila v hajduštvo in cestno razbojništvo". Ta tiskana opozorila so pričevalni dokument za zgodovino tega časa. Komentar k št. 13: Suppantschitsch (Supanzhizh. Zupančič), Janez Anton, leposlovec. zgodovinar, potopisec. Rojen je bil v Ljubljani 23- maja 1785 očetu urarju Andreju in materi Jožefi. Umrl je 2-t. julija 1833 v Kopru. Med drugimi študijami, leposlovnimi, zgodo vinskimi in potopisnimi deli je izšla v Ljubljani brošura z. naslovom Ubersetzung des krainerisehen Volksliedes von dem Turnier zivischen dem Ritter Lamberg tnid Pegam, Laibach 1806'". Turnirje opisuje tudi Josip Gruden in med drugim pravi: »Turnirji so bili vojna šola za viteze. Tu so pokazali farno svojo moč. spretnost in pogum.«'' V turnirju sta se borila viteza eden nasproti drugemu jahaje na konju s polno bojno opremo in turnirskim kopjem. Z njim sta poizkusila zadeti eden dru gega tako, da bi nasprotnik padel s konja. Zgodba o turnirju med Lambergarjem in Pegamom je bila med slovenskim narodom zelo znana. Tako slovenska narodna pesem »Pegam in Lamberger« opisuje njun viteški dvoboj, ki so ga upodabljali tudi slikarji panjskih končnic. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1836, str. 68: Št. 57: Gospod Carl Prenner iz Stične je daroval: 1. Helebardo iz 17. stoletja. Z njo so bili oboroženi oficirji Kranjske deželne milice. 2. Na bakreni plošči naslikan portret za kranjsko zgodovino zaslužnega pisatelja viteza von Kalchberga. 3. Sliko ptice legat, ki so jo videli leta 1714 v Ljubljani. Komentar k št. 1: Helebarda je imela leseno kopjišče in na njem nasajen kovinski del. Ta je imel nasadilni tulec, sekirni list. na nasprotni strani pa konico ali vranji kljun. Kovinski del helebarde se je končal z bodno ostjo. Helebarde so bile različno dolge, nekaj 10 cm nad 2 metra. Darovano helebardo iz 17 stol. [verjetneje iz 18. stol.j so imeli poleg meča nižji oficirji. Imenovali so jo »podoficirsko kratko orožje«". Komentar k št. 2: Johann Nepomuk von Kalchberg je bil deželni odbornik. Leta 1791 je v Celju pri knjigarju in tiskarju Francu Jožefu Jenku izdal dramo Die grafen von Cilli, eine Bege- benheit aus der Vorzeit [Grofje Celjski, zgodba iz davnine |w. 62 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Komentar k št. 3- Legat (Meropsapiaster) je zelo barvita ptica selivka z zelo dolgim upognjenim kljunom. Hrani se z insekti in čebelami'". Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1837, str. 40: Št. 201: Gospod Cad Prenner, okrajni uradnik iz Stične, je daroval: 1. Dva srebrna in bakrena novca iz novejšega časa. 2. [Grafika] Pogled na Ljubelj, bakrorez. 3. [Grafika] Cerkveno žegnanje pri sv. Roku nad Ljubljano, litografija. Komentar k št. J: Likovna upodobitev cerkvenega žegnanja v Dravljah, ki ga je narisal Vincenc Dorfmeister (učitelj risanja na ljubljanskem Lieeju, rojen na Dunaju 19. 11. 1774, umrl v Ljubljani 7. -i. 1839) v grafični tehniki litografije. prikazuje tedanji način živ ljenja in praznovanja cerkvenega praznika sv. Roka. Grafika je nastala med leti 183^ in 1837". Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1838-1839, str. 36: Št. 55: Gospod Carl Premier iz Stične je daroval: 1. Več kamenin v manjših odlomkih. 2. Kovanec iz bakra, sold. Tirolska 1739. 3. Kovanec iz bakra, sold. Gorica 1769. 4. 10 kosov tiskov kmečkega koledarja Pratika in Šematizme. Komentar k št. 4: »Nova Crainska pratika. na lejtu MDCCXXVI« je prva publikacija, ki je bila namenjena predvsem kmečkemu sloju. Izhajala je več kot dvesto let in se je med kmečkim življem tako razširila, da so jo ob koncu 18. stoletja pokupili kar okoli 20.000 izvodov. Kasneje je »Pratika« izhajala v skoraj 200.000 izvodih''. Pratika se je kasneje imenovala »Velika pratika« in nato »Družinska pratika«, ki je po letu 1919 postala močno strankarsko obarvana. Tako so bili v njej slike in sestavki »O lubljenih narodnih voditeljih« in razni sestavki o vladarski rodbini Karadjorcljevičev in npr. leta 1943 fotografija »Naša kraljevska rodovina« italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. in fotografija vojnega hudodelca Benitta Mussolinija. Šematizmi so letopisi s podatki o državnih organih kot seznami in imeniki uradnih oseb po stopnjah (učiteljski, častniški...]. Iz seznama predmetov, objavljenega v Illvrisches Blatt, Laibach 1840, str. 252: St. 237: Gospod Carl Prenner je daroval: 1. Sliko, portret gospoda Ernesta barona Apfalterja, ki je bil lastnik »Gutes Poganiz«. Posestvo Poganiz in Griinhof (Grmače). 2. Potrditev pisma [prepis] iz rimske kurije |.svetovalnice|, ki jo je izdala ljubljanska škofija 11. junija 1682. 63 LOŠKI RAZGLEDI 50 3. Košček kamna »črni Kalkstein (apnenec]« iz Trebeljevega, ki je v tari Prežganje. -t. Oljno sliko. 28,6 x 33.8 cm z motivom -osem ovnovih glav«, delo Franca Potoč nika [starejšegaj iz Krope. 5. Risbo s tušem sv. Janez Krstnik. delo Janeza Potočnika. 6. Majhno srebrno svetinjico z. inicialkami F.M.L.G. in datumom 3- maj ISIS. 7. Kovanec za 50 centov z napisom Carol Felbc D.G. Rex Sardinie 1829. 8. Bakreni salzburški krajcar z. letnico 1797. 9. bakreni krajcar .Marije Terezije z letnico 1780. Komentar k št. 1: Grad Grmače, ki je bil na vzhodni strani Zavrstnika (Šmartno pri Litiji) last dunaj skega barona Apfalterja, so uničili nekateri tovariši s svojimi neupravičenimi izgovori, na podlagi katerih so požigali gradove in graščine ter jih tudi rušili (grad Turjak je bil edini kulturni spomenik, ki je bil upravičeno uničen, žal z inventarjem). Z rušenjem kulturnih spomenikov se je nadaljevalo tudi nekaj let po letu 19 n (npr. grad Križ pri Kamniku), vendar so izbrani vodilni revolucionarji dobro poznali finančno vrednost slovenskega nacionalnega bogastva. Zato so si prilaščali stilno pohištvo, slike (mdr. tudi sliki Ptičarja in Prestarja, deli baročnega slikarja Fortunata Herganta), kipe in dragocene knjige. Komentar k št. 4: Franc Potočnik [starejši] je bil slikarski samouk (samorastnik). Komentar k št. 5. Janez Potočnik (Pototsehnig, Potozhnig), rojen 15. 4. 1749 v Kropi, umrl 9. 2. 1834. Bil je gluhonem, kar ga je zaviralo v umetniškem razvoju. Slikal je cerkvene slike v olju in pastelu ter risal risbe s tušem". Naslikal je tudi Križev pot za cerkev Matere božje v Drtiji. na katerem je štirinajsta postaja signirana in datirana: Joannes Potoschnig 1818". Iz seznama predmetov, objavljenega v Illyrisch.es Blatt, Laibach 1841, str. 170: Št. 88: Gospod Carl Prenner, okrajni zapisnikar gospostva v Stični, je še na smrtni postelji mislil na muzej in mu daroval sledečo knjigo: Thurnier-Buch, vomAnfange, l 'rsachen und Ursprungeder Thurniere. Knjigo je napisal in uredil Reinhard starejši, grof iz Solmsa, gospod Miinzenberga, zdaj pa jo je na novo izdal Sigmund Fever- abend. Knjiga je izšla v Frankfurtu na Maini 1566 in je opremljena z mnogimi lesorezi. Muzej obžaluje izgubo pokojnega, ki je po svojih močeh do zadnjega diha pomagal pri širitvi muzeja. Komentar: Ta donacija ni prvi tisk iz leta 1566 temveč ponatis Sigmunda Feverabenda. 64 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Donaciji Karla Prennerja, ki ju omenja Deschmann',: Št. 13 (str. 157): Model navadnega dvojnega pluga iz okolice Loke. | Model je daroval] Carl Prenner iz [Škofjej Loke. L836. Št. 14 (str. 173): (Slika) »Dve žolni«. Slika je grobo naslikana, s pripombo »neizdelana- in ima zapis: Takšna tuja lica [velika jata] je sedela okoli I. maja 1710 v Ljubljani. | Sliko je daroval] Carl Prenner iz Stične. Komentar k št. 13: Model dvojnega pluga je povprečen modelarski izdelek, narejen iz bukovega lesa in dolg 39,3 cm. V inventarni knjigi Narodnega muzeja je vpisan pod številko 1186, zraven pa je ime donatorja in leto donacije (Carl Prenner 1836). Predmet je v posesti Slovenskega etnografskega muzeja, inv. št. EM2254. Komentar k št. 14: V katalogu iz leta 1888 je navedena lokacija te slike: Slika visi na steni nasproti okna v sobi slik'". KARL PRENNER IN NJEGOVE ZGODOVINSKE, TOPOGRAFSKE TER UMETNOSTNOZGODOVINSKE RAZPRAVE Kar! Prenner se je vneto posvečal ne le muzealstvu in zbiranju muzealij. ampak tudi Zgodovinopisju. Njegove študije lahko po vsebini razdelimo na pet skupin: 1. Razprave o štajerskih in kranjskih plemiških rodbinah: Celjani na Kranjskem, Herbersteini na Kranjskem, Baumkircherji, Scharfenbergi [Svibenski gospodje], Stubenbergi, baron Rauber, Eggenbergi. 2. Razprave, ki opisujejo priprave na obrambo pred turškimi napadi na Kranjsko-. O stanovskih dajatvah in deželna oborožitev na Kranjskem. Križni ognji [kresovi, signalni ognji] in tabori na Kranjskem, Vikariat Primskovo in tabor. 3. Razne zgodovinske razprave: Dan pri Sisku. Koristne ustanove na Kranjskem, Albrecht von \Vallenstein na Kranjskem, Dve glavi junakov iz Turjaka, Poklon dednemu vladarju cesarju Leopoldu prvemu v Celovcu in Ljubljani. Poklon dednemu vladarju vsrednjem veku [ l (stoličevanje koroških vojvod |. 4. Topografsko-statistični razpravi: Tok Save na Kranjskem. Rudnik železa na Kranjskem. 5. Umetnostnozgoclovinska razprava: Božjepotna cerkev Naše ljube gospe' vCrngrobu na Gorenjskem. Der Tag bei Sissek Prenner v razpravi »Dan pri Sisku« izčrpno opiše bitko pri Sisku in poudarja velike zasluge Andreja Auersperga in Adama Rauberja za zmago nad Turki. V opisu bitke se močno zgleduje po Valvasorjevem opisu tega dogodka. Navede seznam poveljnikov - plemičev in število njihovih mož. Po njegovem končnem seštevku naj bi se bitke udeležilo 3880 pešcev in konjenikov. Razpravo zaključi z navedbo redkih ohranjenih predmetov, ki izhajajo iz bitke pri Sisku, npr. zastavo kranjske plemiške konjenice in masni plašč [kazulo], ki naj bi bil izdelan iz zastave Hasana paše [tako 65 ILOŠKI RAZGLEDI 50 trdi tudi Valvasor]. To ne drži, saj je bil masni plašč narejen iz Hasan paševega plašča in ne iz zastave. Iz istega blaga so naredili tudi manipelj (naročnico). Prenner omenja tudi kasnejši likovni upodobitvi s prizorom »Bitka pri Sisku«. Uber die standischen Gultpferde und die ehemalige Landesbewaffnung inKrain" Prenner v razpravi »O stanovskih dajatvah v konjih in deželna oborožitev na Kranjskem« opisuje priprave na obrambo pred grozečo turško nevarnostjo, pri čemer podaja tudi seznam dajatev v konjih in vozovih. Tako so morali v primeru turške nevarnosti dati naslednje dajane: Freisinško ozemlje mestnega gospostva Škofja l.oka 23 pripravljenih konj in dva voza z vsemi pritiklinami. opat iz Stične 12 konj in en voz, opat iz Kostanjevice tri konje, prior iz Bistre 6 konj. opatinja iz Mekinj 3 konje, prior iz Velesovega konje. Ob tem našteva tudi dajatve plemstva in citira Valvasorjevo pisanje o turški nevarnosti. Die Kreut: oder Kreuzfeuer und die Tabor in Krain" Prenner v razpravi »Križni ognji [kresovi, signalni ognji] in tabori na Kranjskem« navede lokacije kresov, s katerimi so signalizirali vdor Turkov na Kranjsko, in te kresove (signalne postojanke) tudi poimensko navede. Nato poda še seznam zaščit nih postojank oziroma taborov. Leta 1839 to razpravo dopolni z novimi izsledki'", kjer omenja, da mu je njegov rojak Krischai (Križaj), kooperator (pomočnik) tare Stara cerkev pri Kočevju posredoval nekaj novih spoznanj o ostankih taborov. Tako je bilo ohranjeno taborsko obzidje ob cerkvi v Moravcu. Gotenici in Reki. Navaja tudi, cla je bil ob župnišeu v Stari Loki »ostanek debelega starega zidu«, ki naj bi pripa dal nekdanjemu taboru. V Valvasorjevi Topographia Dncalns Camio/iae je upodob ljena Stara Loka s cerkvijo, obdano z zidanim zidom, župniščem in visokim okroglim stolpom. Ta stoji na levi strani župnišča in je na levi strani podprt z visokim in močnim podpornim zidom". Verjetno so »ostanki debelega starega zidu«, ki jih omenja Prenner. ostanki podpornega zidu okroglega stolpa. Misel o taboru ostaja torej nedo rečena. Ob tem dodajmo, da je stal v neposredni bližini grad, ki ga je leta 1542 sezidal Anclreas von Lamberg. Ta je s svojim močnim obzidjem v primeru turških vpadov lahko nudil zaščito duhovščini. Die Cillier in Krain,J Prenner v razpravi »Celjani na Kranjskem« navede zgodovino mogočnih celjskih grofov, ki so imeli v poznem srednjem veku veliko veljavo, bogastvo in vplive. Uvodoma omeni zgodovinarja in pesnika Johanna viteza von Kalchberga in njegovi literarni deli »Ulrich von Cilli« in »Hdlen von Tiichern«. Opiše tudi grb celjskih grofov - tri zlate zvezde na modrem polju. Nadaljuje z zgodovino celjskih grofov, ki izhajajo iz gradu Sovnek kot plemiči Sovneški. Cesar Ludvik je Friderika s Sovneka povzdignil v grofovski stan in mu pridal ime grofa Celjskega. Prenner predstavi tudi sorodstvene vezi, ki jih je ta rodbina pridobila s porokami. Vrhunec slave in oblasti za Celjane je bila vlada grofa Hermana II. (1385-1434). Njegova hči Barbara se je poročila z nemškim kraljem Sigismundom, sin Herman pa je bil v letih 1412-142] freisinški 66 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... škof (nasledil je v Loškem gradu umorjenega Konrada V. von Hebenstreiba). Premier v nadaljevanju opiše še usodo Friderikove žene Elizabete in Veronike Deseniške. Die frommen Stifterinen in Krain" Prenner v razpravi »Pobožne ustanoviteljice na Kranjskem« uvodoma poudari, da so bile v davnini gospe iz visokega plemstva ustanoviteljice pobožnih ustanov (predvsem samostanov in cerkva), s čimer so si ohranile spomin na Kranjskem. V nadaljevanju obširno opiše donatorico vojvodinjo Viridis, ženo nadvojvode Leo polda 111.. ki je izhajala iz milanske vojvodske hiše Sforza Visconti. Z možem sta bila donatorja stiškega samostana. V drugem poglavju avtor opisuje Hemo. spanheimsko grofico, katere rod izhaja iz Brez na Koroškem. Imela je zemljišča okoli Vitanja in v dolini Mirne, kjer je bila donatorica pri zidavi nekaterih cerkva. Ljudstvo jo je vseskozi imelo za svetnico, čeprav jo je Cerkev kanonizirala šele leta 1938. Albrecht von Wallenstein in Kram"' Prenner ga v razpravi »Albrecht | Albert ] von \Vallenstein na Kranjskem« poimenuje učitelja junakov v tridesetletni vojni (Albrecht Eusebius VCenzel von Wallenstein. 1625 knez von Friedland, je bil rojen 1-t. 9. 1583 v Hermaniču (Češka) in umorjen 25. 2. 163-t v Egerju). V nadaljevanju avtor opisuje beneške vojne (1508-1516) ter nadaljuje s tridesetletno vojno med katoličani in protestanti (1618-1648). Loško gospostvo je bilo v tej vojni neposredno udeleženo. Bavarska in s tem škofovski sedež v Freisingu sta bila sedem let glavno bojišče, zato je škofija za odpravo posledic vojne potrebo vala velika finančna sredstva. Ker je bilo loško ozemlje posest freisinške škofije, so morali Ločani plačevati višje davke. Prenner pomotoma navaja, da je bil \Vallenstein na Kranjskem. Die zwei Heldenkopfe zu Auersperg" Prenner v razpravi »Dve glavi junakov iz Turjaka« opisuje junaštvo kranjskega deželnega glavarja Herberta Turjaškega in Friderika Višnjegorskega. Oba sta umrla v bitki proti Turkom pri Budačkem leta 1575. Turki so jima odsekali glavi ter jima odrli in ustrojili kožo in ju poslali sultanu v Carigrad. Nagačeni glavi so grofje Turjaški od Turkov odkupili. Prenner navaja, da sta glavi shranjeni v skrinji in razstavljeni v knjižnici (Valvasor omenja, da sta glavi v orožarni). Das Schlois Wagensberg in Kram" Prenner v razpravi »Grad Bogenšperk na Kranjskem« opisuje zgodovino gradu s posebnim poudarkom na Valvasorju, pri čemer navaja »Slavo Vojvodine Kranjske«. Opis okolice Bogenšperka povzame po grafični upodobitvi gradu, ki je upodobljen iz ptičje perspektiv e,_. Die Herbersteine in Krain™ Prenner v razpravi »Herberštajni na Kranjskem« opisuje to štajersko plemiško dru žino, ki je bila izpričana že v 12. stoletju. Imeli so močne stike s Kranjsko, povezani pa 67 LOŠKI RAZGLEDI 50 so tudi s kulturnim razvojem Slovencev. Herberstein Jurij IV z družino je bil protestant, Sigismund Krištof pa trinajsti ljubljanski škof in leta 1700 soustanovitelj prve javne knjižnice na Slovenskem (danes Semeniška knjižnica). V času njegovega škofovanja so začeli zidati novo ljubljansko stolnico po načrtih Andrea del Pozza. Herberstein Sigismund pa je bil diplomat in zgodovinar (omenja ga tudi Valvasor). Die Baumkircher*" Prennerv razpravi »Baumkircherji« opisuje rodovnik te plemiške družine, ki izhaja iz okrožja mesta Judenburga. Imenuje junaka Andreasa Baumkircherja, barona iz Schlamiga. njegovega očeta \Vilhelma in starega očeta Georga. Potem navaja razne listine o tej rodbini in opiše njihov grli. na katerem je na rdečem polju upodobljena gotska cerkev z brestom. Das Pfarrvikariat Primskau und dessen Tabor in Krain' Prenner v razpravi »Vikariat Primskovo in njegov tabor« opiše vikariat, njegove duhovnike in okoliške kraje s cerkvami. Opiše tabor, ki je bil na vrhu Primskove gore (sodeč po opisu je bilo taborsko obzidje v Prennerjevem času še precej ohranjeno) ter zunanjost in notranjo opremo sakralnih objekten' v njem. Razpravi zaključi z opisom panoramskega pogleda s Primskove gore na okoliške cerkve in gradove. Der Savestrom in Krain" Prenner razpravo »Tok Save na Kranjskem, topografsko-statistična predstavitev« razdeli v uvodni del in dve poglavji. Uvodoma predstavi upravni aparat z. uradi, ki urejajo plovbo po Savi. Ti so bili: Uprava za cesarsko-kraljevi okoliš s sedežem v Litiji. Urad za nadzor nad tokom Save v Krškem in urad za višji nadzor [za plovbo po Savi] pri cesarsko-kraljevi deželni gradbeni direkciji v Ljubljani. V prvem poglavju opiše Savo z. vsemi pritoki, spominsko ploščo nadvojvodi Janezu in pesem Valentina Vodnika slapu Savici. V nadaljevanju omenja vse kraje ob toku Save z brodarskimi postojankami in skladišči. Ob tem opiše plovila za plovbo po Savi z merami, kot so jih izdelovali v Litiji. V razpravi navaja tudi Valva sorja in zgodovinarja Linharta. Drugo poglavje, v katerem poda zgodovinski oris brodarstva. nosi naslov »Plovnost Save«. Posebno strokovno vrednost imajo opisi in tipi plovil z merami. Prennerjeva razprava »Tok Save na Kranjskem« je pomembna strokovna študija o brodarstvu v tedanjem času. Die Scharfenberge und ihre Seitenlinien in Krain"J Prenner v razpravi »Scharfenbergi in njihov stranski rod na Kranjskem« opiše to staro fevdalno rodbino. Pred opisom Prennerjeve razprave podajam kratek zgodovinski oris družine Scharfenberg. Imenovali so se po gradu Svibno (Scharfen- berg), ki je v osredju posavskega hribovja. Od tod nepravilni prevod J. Ludvika Schonlebna Ostri vrh (Ostrovrharji), od tod izvira tudi nepravilna povezava z gradom Sostro (Osterberg). Svibenski gospodje (Scharfenberg) so se ustalili v Savinjski krajini pred letom 1169. Njihove posesti so bile fevd Smlednik, freisinški fevd Štatenberg ter kraška fevda Planina in Podsreda. Tu so izoblikovali močne 68 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... fevdne veje. Pridobili so tudi fevd Lanšprež, Krško in oskrbništvo freisinške dolenj ske posesti. V 15. stol. so svoje delovanje prenesli na Zgornjo Avstrijo in Zgornjo Štajersko, v Sloveniji pa so bili dejavni še v 16. stol. Rodbina je po moški liniji izumrla v 19. stoletju '. Premier v obsežni razpravi navaja rodovnik Seharfenbergov (Svibenskih gospodov) in njihove posesti na Kranjskem. Ime so dobili pogradu Scharfenberg(Scharffenberg), ki stoji v kraju Svibno. Premier omenja enega izmed Seharfenbergov ki se je leta 1165 udeležil turnirja v Švici. Avtor navaja tudi njihove kasnejše sorodstvene vezi, nagrob nike in družinski grb. Kot zanimivost omenimo, da je Kranjski deželni muzej leta 18-45 prejel donacijo 10 listin iz 13- stoletja, ki se vse nanašajo na freisinške posesti. V dveh listinah sta navedena \\ ilhelm in Heinrich von Scharfenberg*". Prva listina (K) je reverz, izdan na dan sv. Jurija 1258 v Loki (Škofja Loka), s katerim se je freisinški škof Konrad (Konrad II. \\ildgraf. 1258-1279) zavezal, da odstopi posestvo Telsach (Telče, kraj leži severno od Zagradca) \Vilhelmu von Seharfenbergu. Druga listina (B, pravilno: H) je bila izdana v Loki 22. aprila 1259. Y njej piše. da freisinški škof Konrad vrača izposojenih 50 mark Heinrichu von Seliarfenberehu (pravilno: Seharfenbergu) in s tem zopet prevzame lastništvo nad posestvom vTelčah. Die StubenbergeM Premier v razpravi »Stubenbergi« opiše ta štajerski plemiški rod z rodovnikom in njihovim delovanjem. I'vodoma omeni, da se nahaja študijski material med ustanovnimi listinami in v samostanih, nekaj zgodovinskega gradiva pa je v mestnem arhivu v Gradcu. Med člani rodbine omeni Jacoba von Stubenberga, ki je bil deželni glavar. Stubenbergi so imeli ob reki Kabflufš v romantični pokrajini Feistrilšthal grad. ki je bil leta 1269 že razvalina. Avtor predstavi tudi družinski rodovnik in povezave z drugimi plemiškimi družinami. Razpravo zaključi z navedbo njihovih družinskih nagrobnih spomenikov. Kaiser Leopold des Ersten Erbhuldigungen zu Klagenfurt und Laibach (als Herzog in Karnten und Krain im Jahre 1660)" Prenner v razpravi »Poklon dednemu vladarju cesarju Leopoldu prvemu v Celovcu in Ljubljani«" izčrpno opiše potek obiska nemškega cesarja Leopolda L (1658-1705) v Celovcu in omenja, da je cesar obiskal Koroško v drugem letu po kro nanju ( 1658). Njegova pot je potekala od Gradca skozi Zgornjo Štajersko. 26. avgusta je prispel v Breze, nato 28. avgusta dopoldne v Gospo Sveto. Tu sta ga med drugimi sprejela deželni glavar Georg Andreas von Kronegg in grajski knez Johann Andreas grol von Rosenberg. Imenovani so tudi vsi plemiči ob cesarjevem prihodu v Celovec. V spomin na njegov obisk, ki se je končal 5. septembra, so postavili dve spominski plošči v latinščini. Huldigung Kaiser Leopold I. in Krain's Prenner v razpravi »Poklon cesarju Leopoldu I. na Kranjskem« opisuje njegovo Pot iz Koroške v Ljubljano in nekatere kraje na Kranjskem. Cesar je pripotoval čez 69 LOŠKI RAZGLEDI 50 Ljubelj in je bil naslednji dan v Kranju. Tu ga je ob častni četi mušketirjev, streljanju in zvonjenju sprejel dr. Miehael Dienstmann. Naslednji dan je zjutraj iz knezoškofij- skega dvorca Goričane odpotoval skozi Šentvid v Ljubljano, kjer je bil na gradu velik deželni grb. Pred vhodom v mesto so ga pozdravili škof. stolni dekani in cerkveni dostojanstveniki iz Novega mesta. Čast mu je izrekla tudi četa ISO mož pod vodstvom grofa Auersperga. Ob tem so ga pozdravili plemiči, meščani in vojaški poveljniki, med njimi kvartirmojster Jakob Wiederkehr von Wiedersbach, polkovnik Johann Ludvik Gall, baron von Gallenstein, baron von Lichtenberg. Med množico naštetih sta tudi stotnik za deželni vicedom grof Friedrich von Attems in vice visoki maršal grof Franz von Lamberg. Cesar se je med drugim peljal z ladjo po Ljubljanici. Po obisku drugih krajev, med njimi Gorice in Vipave, je cesar po uradnem slovesu v Ljubljani 8. oktobra zaključil obisk. Die Freiherren Rauber'"' Prenner v razpravi »Baroni Kauberji«" opiše rodovnik te kranjske plemiške družine. Rauberji so sodelovali s cesarjem Friderikom III. v vojni proti Matiji Korvinu. Friderika III. je Niclas Rauber na Dunaju rešil pred obleganjem upornih Dunajčanov. V razpravi je tudi obširno opisano delovanje drugega ljubljanskega knezoškofa Cristopha Rauberja (1493-1536), ki je bil tudi vojskovodja in državnik. Imel je zasluge na vojaškem in državniškem področju, bil pa je tudi zaupnik in svetovalec Maksimiljanu I. in Ferdinandu I. v pomembnih državnih poslih. V razpravi Prenner omenja ttidi zadnjega roparskega viteza Erasmusa Luegerja. Njegov grad (Predjamski grad pri Postojni) je na cesarjev ukaz v letih l-tS3 in I484 oblegal Caspar Rauber in Erazma ubil. Leta 1499 sta Hans Rauber in njegova mati Catharina. rojena von Lueg, ustanovila v ljubljanski stolnici beneficij sv. Barbare. Avtor v nadaljevanju omenja delovanje Hansa. Niclasa. Andreasa in Eberharda Rauberja. Die Eggenberge"' Prenner v razpravi »Eggenbergi«"•' predstavi ta štajersko-kranjski plemiški rod. ki si je pridobil knežji in vojvodski naziv. Ruprecht von Fggenberg je postavil grad Haasberg (pri Planini), Wolfgang von Eggenberg pa knežji grad z. velikim vrtom v bližini Gradca. Eggenbergi so imeli obširna posestva in gradove na Notranjskem (Planina, Postojna, Logatec, Orehek, Lož, Šteberk in Kozarišče). V Ljubljani so pose dovali hišo in graščino Kaltenbrunn (Fužine) ter Kraisenek (Rakovnik). V sredini 15. stoletja so imeli trgovino z vinom, železom in pšenico v Gradcu in Radgoni. Ulrich von Eggenberg je umrl leta 1448, njegovo delo pa sta nadaljevala sinova Balthasar in Hanns. Cesar Friedrich IV. je cenil Balthasarjevo sposobnost, zato ga je imenoval za cesarskega kovničnega mojstra. Dobili so tudi grb, na katerem so upodobljeni trije črni v trikotniku leteči orli, ki v kljunu nosijo zlato krono. Balthasar je imel dva sinova, Wolfganga in Christopha. Christophov sin Ruprecht, baron von Eggenberg zu Ehren- hausen, je bil mestni stotnik v Gradcu. Eggenbergi so bili v stiku s takratnimi vladarji in v deželni upravi zasedali visoka mesta. Razprava se konča z omembo mavzoleja in v njem pokopanih rodbinskih članov, med katerimi sta tudi družinska junaka Ruprecht in Wolfgang. 70 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Das Bergwerk Eisnern in Oberkrain Prenner v svoji domovinsko topografski študiji »Rudnik Železniki na Gorenjskem« uvodoma pripominja, da na Kranjskem ni toliko časopisen, v katerih se lahko objavijo zgodovinske in topografske razprave, kot na Štajerskem. V študiji omenja Železnike tudi s slovensko obliko imena (Shelesenke) in kraj locira. Omeni tudi listino privile gijev o poklicu železarjev, ki jo je leta 1354 izdal freisinški škof Albrecht (Albrecht II. von Hohenberg, 1349-1359) ter Valvasorjev opis Železnikov, bližnje kraje pa imenuje ne le z nemškimi ampak tudi s slovenskimi imeni. Omeni tudi freisinškega škofa Filipa (Philipp Pfalzengraf bei Rheim. 1499-1541) in dane privilegije iz leta 1554. Avtor v nadaljevanju razdeli študijo na manjša poglavja Lega Železnikov in podnebje. Rudarstvo. Šola, študijo pa zaključi s poglavjem Topografija, v katerem poda statistični pregled Železnikov. Tu izvemo, da so imeli Železniki leta 1893 137 stanovanjskih stavb. 331 stanovanj. 2 duhovnika. 11 posebnih delavnic, 695 žena in 932 moških (skupno 162~ prebivalcev), -t mline, 2 žagi, kovačnice in kovačnice za žeblje. Našteje tudi obrtnike: usnjarji, irharji, krznarji, mizarji, barvani, steklarji, mesarji, kraj pa je imel tudi založbo za tobak (trafiko?). Die Wallfahrtskirche U.L. Frauen zu Ehrengruben in Oberkrain"' Prenner v umetnostnozgodov insko-topografski študiji »Božjepotna cerkev Naše ljube gospe v Crngrobu na Gorenjskem« uvodoma topografsko locira cerkev in opiše bližnjo okolico. Za cerkev pravi, da je zidana v staronemškem stilu. Opiše tudi leseni glavni oltar, ki je trodelen in ima majhne kipe. arhitekturno okrasje in angelske glave (pute) s pozlačenimi krili. Strop je narejen v starem načinu z rebri in sklepniki, na katerih je upodobljena Mati božja in drugi svetniki ter grbi. Omeni tudi tii stranske lesene oltarje, za katere pravi, da so iz novejšega časa. Nato omeni stranski oltar, ki ima mojstrsko sliko sv. Magdalene, za katero ocenjuje, da je škoda. ker ima zaradi vlage poškodovan kolorit. Oltar je imel na zadnji strani napis z imenom žene (Maric Jakobine) grajskega glavarja Franza Mathiasa barona Lamp- frizhaima. graditelja in lastnika graščine Ehrenau (kasneje Ajmanov grad pri Sv. Duhu). V študiji so omenjeni tudi pevski kor, zvonik in zvonovi v crngrobski cerkvi, za katere pravi, da odlično in ubrano zvenijo. Omeni tudi znamenito »rebro ajdovske deklice« in ljudsko pripoved o njej. Obširno opiše tudi na zunanjščini naslikanega sv. Krištofa. Študija vsebuje verjetno prvi opis Rdečega znamenja, ki je božjepotno in ne kužno, kot ga pomotoma imenuje Janez. Veider~\ Prenner najprej poda lokacijo znamenja, ki ga imenuje slop, nato pa znamenje, ki je v celoti poslikano v lepem koloritu, opiše. Upodobljena je Marija s svetniki, arhitekturna motivika, naslikano krogovičje, arabeske in rastlinski okraski. Na stebru je tudi trak z napisom v staro- nemški pisavi in letnica 1493. Letnico je Prenner prebral napačno, saj je bil na južni strani znamenja naslikan grb freisinškega škofa, verjetno donatorja Filipa (Phillip Pfalzengraf bei Rheim, 1498-1541). Znamenje je torej nastalo po letu 1498. Omenja tudi kapelo sv. Lovrenca v Stari Loki in okoliške vasi, katerih imena ob nemški navaja tudi v slovenski različici. Navaja tudi priimke bavarskih priseljencev. Avtor študijo zaključi z opisi nekaterih običajev, predvsem plesa. 71 I(LOŠKI RAZGLEDI 50 Karnthens-Erbhuldigung im Mittel-Alter' Premier v sestavku »Poklon koroškemu dednemu vladarju v srednjem veku« opisuje znano ustoličenje koroških vojvod, pri čemer se povsem zgleduje po Valvasorju ". V sestavku pa je napaka, saj Valvasor navaja, da je na marmornem kamnu sedel kmet (knežji kamen je de! antičnega jonskega stebra, obrnjen s podnožjem navzgor, viš. = 65 cm). Ivan Koeh je na svoji risbi namesto takega kamna upodobil enonožno kamnito mizo z okroglo vrhnjo ploščo. Trost pa je po tej predlogi izdelal bakrorez, ki je v Valvasorjevem delu"". Prenner je po Trostovem bakrorezu nepravilno povzel opis knežjega kamna in napisal »ein runder steinerner Tisch« (okrogla kamnita miza). Tako lahko trdimo, da Prenner nikdar ni videl knežjega kamna. Sklepi: 1. Kari Prenner je prvi muzealec iz loškega ozemlja in darovalec predmetov - muzealij za tedanji edini muzej na Kranjskem, Kranjski deželni muzej v Ljubljani. 2. V svojih zgodovinskih razpravah se je močno zgledoval po deluj. \V Valvasorja Slava Vojvodine Kranjske. Kot Valvasor je tudi Prenner pri nekaterih krajevnih imenih poleg nemške zapisal tudi slovensko različico. 3. Prennerjeva razprava »Tok Save na Kranjskem« je osnovna študija o brodarstvu in plovilih na reki Savi. 4. Umetnostnozgodovinsko-topografska razprava »Božjepotna cerkev Naše ljube gospe v Crngrobu na Gorenjskem« je prva razprava o tej cerkvi. Valvasor namreč omenja le, da je to podružnica in romarska cerkev, ostali del opisa pa je namenjen izključno velikemu rebru, ki visi nad oltarjem sv. Martina. Tu pravilno ugotavlja, da gre za rebro velike ribe. Prenner je v tej razpravi prvi delno opisal takrat še dobro ohranjen romarski kažipot - Rdeče znamenje. LITERATURA: Andrejka 1952: Rudolf Andrejka, Premier, Kareljožef, Slovenski biografski leksikon 8, Ljubljana 1952, str. 495. Bizjak 1998: Matjaž Bizjak, Svibenski gospodje'. Enciklopedija Slovenije, 12. zv. Ljubljana 1998. str. 404. Blaznik 1973: Pavle Blaznik. Skoffa Loka in loško gospostvo (973-1803), Škofja Loku 1973. Boeheim 1890: Wendelin Boeheim, Handbuch der Wajj~enkunde, s.l. 1890, ponatis Zentralantiquariat der Deutschen Demokratischen Republik, Leipzig 198S. Deschmann 1888: Kari Deschmann, Fuhrerdurch das Krainische Landesrnusenm Rudolfinum in laibacli. Laibach 1888. Golob 1978: France Golob. I 'metnostno-zgodovinska topografija Domžalske krajine, Ljubljana 1978, magistrsko delo, razmnoženo kot tipkopis. Golob 198 r: France Golob. Ivan Šubic, utemeljitelj obrtne in umetnoobrtne šole na Slovenskem', Loški razgledi JI, Škofja Loka 1984. str. 98-114. Golob 1988: France Golob, 'Likovna upodobitev poštne postaje v Šentožboltu'. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 1-2. Ljubljana 1988. str. 23-29. Golob 1989: France Golob, Grafična upodobitev »Zerkveno shegnanje per svetim Roku nad Ljul> ljano', Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 3, Ljubljana 1989. str. 258-2(>3. Gruden 191(1: Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910. Gspan 1971: Alfonz Gspan, Suppantschitsch (Supanzhizh, Zupančič). Janez Anton'. Slovenski biografski leksikon 11. Ljubljana 1971, str. 549-553. 72 KARL JOŽEF PRENNER - LOŠKI MUZEALEC... Hohenwart 1831: Dic F.roffnung des Lanties-Museums in Laibach. Laibach 1831. Hohenuart 1832: Iran/ graf von Hohenwart. Landes-Museurn in Laibach'. lllyri.sches Klati. Laibach 1832. str. 3^s. Hohenwarl 1839: Fran/, graf von Hohensvart. Landesmuseunt im Herzogtliums Krain, Zweiter Jahres- bericht, 1838. Laibach 1839. Komelj 1978: Ivan Komelj. Sh »venski kraji in naselja v preteklosti. Ljubljana 1978. Mal 1928: Josip Mal. Zgodovina slovenskega naroda. Novejša doba. Celje 1928, Mate 1986: Josef Malš. I las tiistnm Freising im Mittelalter. Munchen 19H(>. Pirjevec 1928: Avgust Pirjevec, 11< ihenwart. Franc Jožef Hanibal. grof, Slovenski biografski leksikon ;. Ljubljana 1928. str. 331ss. Planina 1968: France Planina. 'Šk( >f)a L« >ka\ Krajevni leksikon Slovenije I. Ljubljana 1968, str. 378-381. Rakovec 1960: ban Rakovec, Schaffcnralli. Alojzij', Slovenski biografski leksikon 9. Ljubljana 1960, str. 21 Is. Reisp 1976: Branko Reisp. Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturni in naravni spomeniki Sloveniji'64. Ljubljana 1976. Sauerl996: Frieder Sauer. Laildvogel. Munchen 1996, Štele 19Js: France Štele. Politični okraj Kamnik: Topografski opis. Ljubljana 1928. Štele 19"; France Štele. 1'metnosl baroka na Slovenskem, katalog razstave v Narodni galeriji, Ljubljana 195". Šlebinger 1928 Janko Šlebinger, Jenko, Franc Jožef". Slovenski biografski leksikon .i. Ljubljana 1928. str. .WSs, Štukl 198 i: France Stukl. Knjiga liiš v Skiijji Inki II Klohovsova ulica. Mestni trn. Spodnji /';;>. Cankarjev trg. Blaževa ulica. Druga polovica /ch einige seinen Abhandlungen und Studien in den Zeitungen Carniolia und Mittheilimgen des historischen Vereins fitr Krain veroffentlicht. Prenner war auch ein begeisterter Dnterstutz.er von Kranjski deželni muzej in Ljubljana. Die Listen seiner gesclienkten Musealien vvurden in der Zeitung lllvnschcs HUttt zvvischen denjahren 1833 und 18 11 veroffentlicht. Kari Jožef Prenner ist der erste Museologe aus dem Gebiet von škofja Loka. und ein Geber der Gegenstande - der Musealien. furs damalige einzige Museuni in Krain. Kranjski deželni muzej in Ljubljana (Krainisches Landesmuseum 1. Sehr begeistert vvidmete er sich nicht nur der Museologie und der Musealiensammlung. sondern auch der Geschichtsschreibung. Hinsichtlich des Inhalts konnen seine Studien in funf Gruppen geteilt vverden: L Die Abhandlungen iiber steirischen und krainischen Adelsfamilicn: Die Cillier in Krain. Die I lerbersteine in Krain. Die Baumkircher. Die Scharfenberge, Die Stubenberge, Die Freiherren Rauber, Die Eggenberge. 2. Die Abhandlungen iiber die Vorbereitung gegen die Tiirkenuberfalle in Krain: leber die standisehen Gultpferde und die ehemalige Landesbewaffnung in Krain, Die Kreut: oder Kreuzfeuer und die Tabor in Krain. Das Pfarrvikariat Primskau und dessen Tabor in Krain. 3. Verschiedene geschichtliche Abhandlungen: Der Tag bei Sissek, Albreclu von Walleastein in Krain. Die zvvei Heldenkopfe zu Auersperg. Kaiser Leopold des F.rsien Erbhuldigung zu Klagen- 75 LOŠKI RAZGLEDI 50 furl und Luibach. Karnthens-Erbhuldigung ini Mittel-Alter. *. Topografisch - statistische Abhandlungen: Der Savestrom in Krain. Das Bergwerk liisnern in Oberkrain. S. Die kunstgeschichtliche Abhandlung: Die Wallfahrtskirche l'.L. Frauen zu Ehrengruben in Oberkrain. In die.ser Abhandlung befindet sich auch die erste Beschreibung des VCallfahrts- bildstockes mit dem Namen Rdeče znamenje (Koter Bildstoek). I bersetzt von Alenk« Colnh - Kunum 76