Jordanska dolina.
O
solznem   dolu glasi Ječe naj  še tako, Na sveti vendar včasi Živeti je lepo.
Kar nas pri kaplji zlati
Prijateljev  dobe, Med  sabo,  ko  med brati,
Razkrivamo srce.
Za svete vzore vneti, Sovražniki  z  nikom,
Potujemo  po  sveti, Goreči za svoj  dom.
In  koder srca blaga Poslušajo naš spev,
Vsa družba nam pomaga Povišati odmev.
O   prvinah.
A tudi zdravje drago In  mlad,   cvetoč obraz
In čas na razpolago Prvine so  za nas.
In  ako  mesto  vode
Sprejmemo vino vmes,
Ne žalimo gospode, Učeče,  kaj  je res.
Kdor vedno  meje črta In  v jednomer uči,
On srca nam odprta Zapira in  hladi.
Ko je pri  Berezini Napoleon prepal,
On  peti je prvini Pravico pripoznal.
Mi pak na peto  mesto Postavimo  lahko:
Nad gladko,  suho  cesto Smejoče se nebo.
O,   kadar te  prvine Nasmevajo se nam,
Na vse skrbi spomine Preženemo  drugam.
Srce bi pohitelo
Zemljane vse objet,
V objemi  vsem  velelo: Kako je lep ta svet!
In pride Čas, da gremo — Nekterim se v  očeh,
Ko  zadnjič zapojemo, Igra s  solzami  smeh.
Da voda poleg zemlje, Da poleg ognja zrak
Tvore življenja temlje, To ve med nami vsak.
Govoril je  košato:
Ne ogenj, voda, meč — Premoglo  me je blato,
Da nisem vstrajal več.
Še   enkrat!
Zato  naj  v tožnem   glasi Veli,  kar hoče,  kdo,
Na sveti vendar  včasi Živeti je lepo.
Anton  Medved.
Oe enkrat mi prinesi zlate hipe Nazaj,  krilati,  vedno  bežni čas,
Ko  pred očetno hišo v senci   lipe Vesel in  mlad mi cvetel je obraz!
Še enkrat mi pokaži mater milo, Ki  davno že  mi v  črni zemlji spi,
Ki jo srce je  moje bolj ljubilo,
Kot druga srca vsa in vse stvari!
Še enkrat pokoj  duše mi povrni,
Ko  miren  vstajal sem  in   miren spal;
Podobe jasne pred menoj odgrni V  prirodi lepi mojih rodnih tal!
Toda nikdar, nikdar!  —  Oh,  ko bi gledal
Samo trenutek prešle  dobe raj, Potem šele bi bridko se zavedal,
Kaj  nisem  zdaj  in česa nimam zdaj.
Anton  Medved.
„Dom in svet"   1896, št. 23.
45