Kako naj bi se drugi deželni jezik uspešno poučeval? (Spisal Štefan Primožič.) III. Obsodba sintetiške metode. ^o sintetiški raetodi se tedaj ne more našega učnega zmotra doseči. Nekaj prav enakega so spoznali učitelji angleščine in francoščine na nemških šolah. Ker niso dosegli zraotra, ki je pri pouku v tujih živih jezikih vendarle prvi: da se učenec navadi jezik govoriti, so začeli učeni, nadarjeni in raarljivi učitelji vzrokov iskati. Spoznali so, da ni metoda prava. Nastalo je reformsko gibanje. ki traja že dobrih 10 let in ki si prido- biva več in več veljave. Preraotrimo tudi rni nekatere protiargumfinte in oglejmo si sredstva, s katerimi skuša sedanja metoda predpisani zmoter doseči. Ta so: l.)slovnica, 2.) prestavljanje, 3.) učenje tujih besed, 4) pravopisne vaje, 5.) naloge, 6.) čitanje, 7.) memoriianje in 8.) govorne vaje. 1.) Slovnica. Zistematiški pouk v slovenski slovnici se začne v 3. razredu. Niso pa še pravila materinega jezika v otrokovi lasti, že se mora ta učiti slovnice tujega, nemškega jezika. Ze pouk v slovenski slovnici tirja zelo spretnega učitelja, ki n.oi*e pri učencih zanimanje za stvar zbuditi in vendar vodi v slovenščini učitelj učenca skoro nevedoraa od zgledov do pravila. Pri slovenski slovnici ima torej otrok preprioanje, da mora pravilo tako ali tako biti. Ne tako pri nemščini. Tu mora otrok pravilo použiti, nima pa v možganih prepričanja, da mora tako biti. Slovniški pouk v nemšoini je torej za 3. razred prezgoden in sicer, ker otrok še slovenske slovnice ne zna in ker ne morejo otroci umeti, da so ta pravila potreba. — Slovniški del obsega v naših učnih knjigah dobro polovico vse knjige. Jezik naj se torej na slovnici uci. To pa je zopet napačno. Jezik ni slovnica in ta ne jezik. Nihče ne bo znal nemško govoriti, četudi bi znal vso slovnico na paraet, poleg tega pa še celo kopo besed z vsemi pravilnimi in nepravilnimi oblikami vred. Slovnico so dobili iz živega jezika. Zakaj tedaj iz druge roLe kupovati? Kaj pa je s formalno omiko? Slovnica jo posreduje. Formalna omika je le dušna omika. Ona je po vaji pridobljena spretnost s hitrim spoznanjem situacije najti pravo in hitro rešitev. To pa velja tudi za konkretna, realna življenska vprašanja, ne samo za abstraktne slučaje. Ta toliko hvalisana formalna omika pa je pri sedanjem pouku nemščine zgolj umikanje pastera in zanjkam, ki so v vajah otrokom nastavljene. 2.) Prestavljanje obojestransko. To naj vadi otroka oblike pravilno tvoriti, uaj nm poda besedni zaklad, končno mu je praktiška vaja v govorjenju. Ali res doseže to? V kolikor se tiee pravilne tvoritve oblik, je obče znano, da spoznajo otroci hitro, za kaj gre; po najdenem receptu Atvnajo potein z vsemi stavki. Duh počiva in se zdrami za rnalo easa šele pri novem pravilu. 0 pridobitvi besednega zaklada bom govoril poztieje. Največja bedastoča je pa, ako kdo inisli, da bo s prestavljanjem stavkov v naših ,,Slovnicah" vadil govorjenje. Za to pa tako prestavljanje res ni sposobno. Ako se hočemo pogovarjati, si izberemo doloeeno snov in iz te razvijaino misli. Po naših »Slovnicah" je pa nakopičenih toliko najrazličnejših misli, kolikor stavkov. Le odprimo slovnicol Na strani 78. 1. nem. sl. beremo: Popotnik bode irael žejo. Lenuh, ali bodeš imel živeža? Gore ne bodo imele snega. Na strani 45. 2. nem. sl.: Lenoba je začetek greha. Hvaljeno bodi irne Boga, stvarnika nebes in zomlje. Morska voda je slana in grenka. Na strani 178. 3. nem. sl. Otroci, ki svoje starše Ijubijo, jih ne žalijo. Otoci so vrhi gora, ki se iznad vode vzdigujejo. Kmetijsko orodje, s čiraer se polje orje, iraenujemo drevo (plug). Takih stavkov kar mrgoli, in bele vrane so stavki, ki bi bili med seboj v miselni zvezi. Tako se pogovarjajo norci, ne pa pametni ljudje pri resnem šolskem pouku. Skoro se mora zdeti, da se je hotelo nemščino v najnerodnejši obliki podati ter otrokom že iz vsega začetka vsako veselje do učenja nemščine temeljito zagreniti. Dr. Bierbaum pravi: ,,Jeder neue Satz stosst den Friihern mit unerbittlicher Nothwendigkeit inhaltlich iiber den Haufen, wirft ihn, weil er auch nicht das geringste Interesse vvachzurufen vermochte, aus dem fast vollig theilnamslosen Gedachtnis hitiaus, und wenn der letzte Satz verklungen, liegt alles iiber- und durcheinander in grausigem, unentwirrbaren Chaos — und der Geist der Regel sclrvvebt iiber den Wassern, ohne sich mit dem Stoffe vermahlt zu haben. Nach und nach wird die auf diese Weise erlauterte Regel in der Erinnerung erblassen und, wenn erst neues Chaos auf das alte gebauft ist, schliesslich ganz untergehen." S takira. prestavljanjem prisilimo učenca, da ne misli. S prestavljanjem samim se pa tudi ne moremo jezika naučiti, ker ima vsak jezik svoj specifiški duh, svoje, le njemu lastno čustvo. V najugodnejšem slučaju se doseže, da učenec, slovrensko raisleč, pove netnški stavek. Posledica so obili slovenizmi v nemščini in ravno taki germanizmi v slovenščini. Jezik znamo le tedaj, kadar moremo v njem misliti. Sploh pa je prestavljanje umetnosfc, in dosti jih je, ki trde, da l.ima šola posla in časa za to umetnost. Spoznali srao, da je prestavljanje celo lnaterinemu jeziku škodljivo, pri tem pa še jako raajhne vrednosti pri pouku nemšoine. In vendar moramo, če se ravnarao po učnih knjigah, prestavljati in zopet prestavljati. 3.) Učenje tujih besed. Učenci se sedaj' pri vsaki vaji »nagulijo" celo vrsto besed, ki niso v nikaki zvezi med seboj. Vsak dan toliko besedi! In vendar jih ostane le malo v spominu. Zakaj? No, ker ni jezik slovar. Jezik sestoji iz misli in rniselnih delov. Ako smo sprejeli misel v tujera jeziku vase, smo ž njo vred sprejeli tudi miselne dele. To ostane v spominu. 4.) Pravopisne vaje. Po receptu naših knjig se uče otroci besed z aa, ee itd. na pamet. Učitelj sestavi diktat in vanj vplete dotične besede. Na ta način se ne bo nihče pravopisa res naučil. Vzemimo le sebe za zgled! Kdo izmed nas misli pri pisanju na besede z aa, ee itd. ? Ze misel na to ali ono besedo povzroči primerno kretanje pisoče roke. Nam se celo zdi, da nič ne mislrtno. Kar se imenuje tedaj navadno asociacija idej, je le spretnost, ki je vezana na določeno telesno stanje. Nazornost je pri pravopisju prva reč. Otrok niora aa, ee itd. pri govorjenju, branju in pisanju slišati, videti, vaditi. Vaja, vaja! Na naši šoli smo obravnavana berila porabljevali za diktate in smo dosegli jako povoljne uspehe. 5.) Naloge. a) Prestaviti slovenske stavke v nemščino, b) čisto slovniške naloge: sklanjati, spregati, v drug čas, druge osebe pretvarjati, analizovati. Na višji stopinji se c) prestavljajo slovenske basni, povesti in pisma v nemsčino. Do samostojne produkcije otroci ne pridejo, ker nimajo dovolj znanja. 6.) Branje. "Ker se porabita z vajami v »Slovnici" skoraj 2js vsega učnega časa, je sedanje branje zgolj mehaniško. Trudoljubivi učitelji sicer prestavljajo nemška berila, a dalje tudi ne morejo. 7.) Memoriranje. Večinoma se učenci uče na izust lahkih pesmi, redkokdaj prozaiških sestavkov. In vendar so slednji najboljši pripomoček pri nemškem pouku. 8.) Go.vorne vaje. Vsak učitelj čuti instinktivno, da ne bo učnega zmotra dosegel, ako se bo samo po učnih knjigah ravnal. Pomaga si z govornimi vajami. Ne mislim pa pri tera na one površne, breztemeljne npogovore" o vremenu, zajutrku, zdravju itd., ki niso za šolo; raislim na vaje, ki se naslanjajo na prebavljena berila ali na predraete nazornega pouka. Zdi se rai, da so tudi te govorne vaje okužene z gramatiško metodo. Povzročijo vse prej, kakor pa zbude veselje do nemškega jezika. Vsaka napaka se s pomočjo giamatiških pravil popravlja in se na ta način izgubi dosti dragega časa. Naj navedem en zgled! Otrok pripoveduje modifikovano povest -der Reichthum' (str. 19. Ullrich : Lesebuch 4. Theil): Einearrae Madchenbegegnete einstihreehemaligeLehrerin. Koliko bipersokratiških vprašanj je bilo za popravo ,,eine arrae Madchen" treba! Cujrao! V katerem sklonu stoji samostalnik Miidchen? Zakaj ? Katerega spola je samostalnik Madchen? Zakaj? Kako se glasi nedoločni člen v 1. edninskern sklonu srednjega spola? Zveži samostalnik Madchen z nedoločnim členorn! V čem se ujema pridevnik s svojira samostalnikom? Kateri pridevnik je pridejan tu samostalniku Madchen? V kateri sklon, spol, število niora priti pridevnik ann? Kako se sklanja pridevnik, ako stoji pred njim nedoločni (Men ein, eine, ein, nedoločni števnik kein, ali pa svojilni zaimki rnein, dein, sein, unser, euer, ihr? Katero končnico pa dobiva v tem slučaju pridevnik v 1. in 4. sklonu? Katero obliko mora tedaj pridevnik arm imeti? Kako se tedaj pravilno namesto: eine arme Madchen reče? To naj je gov, orna v a j a ? Bežimo! Preden se definitivno poslovimo od sintetiške metode jezikovnega pouka, hočera povedati, kako bi učil mizarski mojster svojega vajenca po sintetiški metodi mizarstva. Najprej bi vajencu pokazal vzorce ali kose vseh lesnih vrst, katere se rabijo pri izdelovanju pohištva. Te bi preštel, klasifikoval po teži, barvi, trdoti, oeni i. t. d. Ko bode znal učenec vse to dobro riašteti in ločiti, se bodeta lotila z lnojstrom orodij. Ta bode mojster razdelil a) v prav lesena, b) v deloma železna ali jeklena in c) v prav železna ali jeklena. Nastalo bo še mnogo pododdelkov, n. pr. režoča, bodeča, vrtajoča itd. orodja. Vsako orodje bodeta popisala in razstavila na sestojne dele. Ta pouk bi se toliko oasa nadaljeval, da bi učenec vsa orodja, njih razdelitev in sestojne dele znal na pamet našteti. Šele potem bi dobil vajenec najložje' rabljivo orodje v roko. Pred rabo bi ga mojster temeljito poučil, kako je to orodje navadno in izjemoma rabiti. Ko bi znal vajenec ta pravila, bi pričel z vajo. Za to bi učenec dobil od rnojstra nalašč pripravljen kos lesa. Na tem bi moral toliko časa vrtati, rezati, gladiti itd.. da bi dokazal istinitost raojstrovih pravil. Tako bi se polagoraa priučil rabi vseh orodij. Pri toliki snovi bi vajencu ne preostajalo baš mnogo časa, vendar bi se vsak prost časek prav koristno porabil. Mojster bi ga namreč peljal v skladišče. Tu bi smel vajenec izgotovljene mize, omare, stole in enako šaro občudovati in ogledovati ter se praktiško prepričati, da se je pri izdelovanju orodje res tako rabilo, kakor se je uoil. Miz, stolov in enake ropotije delati bi se pač ne naučil. Pa kaj to de? Kadar bi minil učni čas, bi ga mojster z lahkim srcem odpustil in se ne bi brigal, kaj bo z učencem dalje. — No, naša raetoda pri nemščini ni za las boljša. (Dalje piih.)