152 Iz Dunaja. Ljubi domorodci! Jez sim Vam mnogo veselih novic iz Dunaja že pisal; zdaj Vam moram pa tudi eno žalostno oznaniti, pa le za to, de bote pravico zvediii in se ne po tistih vedežih ravnali, kteri vsako reč po-vikšajo. Prekucije letašnjiga le'ta so sicer z raznimi nasledki obdane; nar neprijetniši so pa ti, de rokodelstvo in fabrike zavoljo pomanjkanja kupčevanja veliko škodo terpe in torej rokodelcam navadnima dela ne morejo dajati. Zato je tukaj naDunaji in v širokim okrožji veliko ljudi brez dela in brez zaslužka pohajkvalo in k temu kardelo se jih je tudi iz ptujih krajev veliko po-stopačev pridružilo, posebno mesca veliciga travna, ki so se jih Dunajčanje za svoje politiško premagovanje poslužili. Od tega časa so začeli glave po koncu nositi, mislijoči, de so oni podpora deržave. Vladarstvo prepričano, de iz lenobe vse hudo izvira, preskerbi po očetovsko, de to ljudstvo delo in potrebni zaslužek za-dobi, ter jih na mnogih krajih okoli Dunaja na razne dela razpartiti veli in jim ob tednu primerjeni zaslužek plačuje. Pa poglejte kaj se zgodi! Veliko tisuč (tavžent) ljudi se je imenovanim delam podverglo, in ni bilo mogoče tako na tanjko na nje paziti, de bi se ne bila kaka napaka godila. Veliko se jih je dalo k delu zaznamvati, zjutraj so se prikazali, potlej so se pa po različnih potih odtegnili in so na večer zopet pri podpisa pričijoči bili — brez de bi bili kaj čez dan storili. Drugi so pa sicer pri delu ostali, pa vender niso nič delali — razun nesramnih gerdobij , po kterih se Bog žali. Tako so ob tednu po deset do petnajst tavžent goldinarjev potegnili, storjeno delo pa je bilo komej eno četertinko tega denarja vredno. Vsak dobro spozna, de take ravnave niso za občno korist; napčno je toliko denarja potrositi, de se lenoba godi in gerdobija rodi, zato se je moglo ti nespodobnosti v okom priti. Tačasno ministerstvo, namreč gosp. minister občinskih del, je ukazal, de naj se dninsko plačilo tako pomanjša, de bodo ženske in otroci pod petnajstimi leti na dan le po petnajst krajcerjev dobivali, popred so pa po dvajset imeli. To plačilo se je pričelo 22. tega mesca, ali kaj store gerduni ? Precej pervi dan 22. t. m. jih je privrela velika množica delavcov v mesto na velki terg in so se začeli groziti, de to ni pravica, de se jim plačilo krajša. Soseskni stražniki (žandarji) so jih gerdune vračvali, pa nič ni pomagalo, zato se je narodna straža pešcov in konjikov na noge postavila, de so razsajavce iz mesta v predmestja izgnali in tako pokoj storili. Drugo jutro so jeli gerdobe zopet razgrajati, so eniga žandarja, kteri je čez nje po-merkaval, močno nakresali, de je imel veliko ran po glavi in so se vzdignili, de bi bili v celih trumah v mesto pergromeli. Narodna straža se jim na proti poda, in kader pride do zgornjiga kolodvora, so jeli delavci na njo streljati in tako so se vdarili, de je bilo joj. Narodna straža je na razbojvavce vdarila, de se je poznalo, 6 mož je koj mertvih obležalo, 54 mož in 10 ženskih je bilo pa ranjenih, de so jih v bolenišnice peljali. Več del so mladi ljudje od 20 do 30 let. Od žandarjev je pa 13 mož ranjenih in dva med njimi imata hude žlake. Ministerstvo je prevzelo na se dolžnost, za mir in pokoj s pomočjo narodne straže skerbeti, in tako je kmalo vse potihnilo. Pričelo se je tudi ojstro spraševanje, kdo de je vsiga tega kriv, ker se misliti more, de so brezdušni šuntarji neumno delavno ljudstvo podpihvali, de bi se zopet kak puut začel in tako pot zaperla, ktera se je po dohodu svitliga Cesarja za vgotovljenje važnih postav odperla. Ali zdaj jim je zajic pot pretekel, močno so obupali, glave med pleča stiskajo in plašno spod klobuka škerlejo, ker vidijo, de so se verli Dunajski mestnjani silnimu razujzdanju sami na proti postavili. Tudi prostost mora imeti svoje meje, de ne šine na pot razujzdanosti, ktera nobenih postav ne pozna.— Marsikteri bravic Novic je že prašal, kako je le to, de se nam od kmetijskih reči, tlake desetine in gosposkiniga davka nič ne pove — ali za to nima nihče nič skerbi? — Kaj pa de! — Perva skerb tukajšnjiga zbora je bila te prašanja pretresovati, in štiri tedne se že le od tih reči v zboru pomenjkujejo, sklep pa dosih-mal še ni storjen. *) Vse pisati, kar ta ali uni poslanec misli in govori, bi bilo preveč in je tudi nepotrebno zato, ker bi se Vam le glave zmešale in bi se more biti kaka napčnost obudila — kader bo pa enkrat sklep storjen , Vam ga bomo v Novicah na tanjko povedali z vsimi zadevki in nasledki. a) Tole vam pa že zdaj za gotovo oznanim, de po celim Cesarstvu bo vsa zavesa med grajšinami in med kmeti nehala, le to je nar težavniši razločiti, kako bi se škoda graj-šinam povernila, ki jo bodo po zgubi vsih dozdanjih x) Zdej pa je že, poglej razglas današnjiga lista. 2) Nam bo prav pe volji. Vreduištvo. 153 prihodiš in pravic terpeli. Ako bi mogel ubogi kmet pa naprej vse v denarjih odrajtovati, bi mu ne bilo nič pomagano ; teža bi se le iz ene rame na drugo prenesla j nositi bi mogel pa vender kmet. Kaj je tedaj storiti, de se kmetam teža odvzame, grajšinam pa krivice ne stori? To prasanje potrebuje godniga premišljeja — in ta premišljej da zboru nar več opraviti. Jez mislim , de vam bom ob kratkim od tega kaj več povedal, tako de boste veseli in de se boste prepričali , de tudi gospod za kmeta skerbi. Dunaj 29. veliciga serpana 1848. Ambrož.