Na pragu novega šolskega leta Vsaj vsak začetek šolskega leta bi moral odpreti vrsto razprav, v katerih bi vsa javnost in ves strokovni svet podala svoje mišljenje in nasvete o vedno bolj perečem slovenskem šolskem vprašanju. Namesto tega doživljamo zopet in zopet isto žalostno izkušnjo, da hiti desetletje za desetletjem mimo nas, ne da bi se slovenska laična in strokovna javnost lotila tega problema z vso ono potrebno resnostjo, ki bi vsaj od daleč ustrezala temu izredno važnemu vprašanju. Naše vodilno časopisje prinaša v svojih kulturnih rubrikah skozi leto in dan v.sa mogoča poročila in kritične osvite iz znanstvenega in umetniškega življenja ter ne hrani s časom, trudom in prostorom tudi tedaj, ko gre za čisto nepomembne privatne senzacije različnih zvezdnikov, hiromantov in avanturistov iz domačih in tujih logov, zaman se pa vprašujemo po vzroku, zakaj se tako poredkoma in nesistematično razpravljajo ravno vzgojna in učna vprašanja, ki so vendarle v življenju vsakega naroda vitalnega pomena za vso njegovo bodočnost. Tudi letošnje šolsko leto se je začelo ob ganljivo složni pasivnostj vse naše javnosti. Edino en dnevnik se je čutil dolžnega posvetiti svoj uvodnik problematiki slovenskega šolstva in tudi tu se nam zdi, da bomo morali čakati zopet 364 dni, preden bomo čitali ponovno zagotovilo, »da bi morali vpiti, da prevpijemo vse predsodke in napačna mnenja, ki ovirajo našemu šolstvu, da se ne more razmahniti tako, kot bi si ga želeli vsi.« Kaj naj koristi slovenskemu šolstvu ugotovitev, da »je šola naš vsenaroden problem, eden glavnih problemov, do katerega ne more biti nihče brezbrižen, ki je Slovenec in Slovenec hoče ostati«, če se pa zanj nihče ne briga in bo ta edini klic izza letošnjega šolskega pričetka sam ostal začetek in konec vse brige za najvažnejši narodni problem! Učiteljstvu osnovnih šol ni mogoče resno očitati, da bi stalo nebrižno ob strani tega vprašanja. Najboljši izmed slovenskega učiteljstva opozarjajo že mnoga leta, da se nahaja naše osnovno šolstvo na pogubonosni strmini ter se leto za letom pomika nevzdržno navzdol in proč od življenja. Čim bližje bi morala stati šola ljudstvu in njegovim potrebam, tem dalje in dalje od njega jo vodi usodna pot njenega propadanja. Grozeče kulturne škarje že režejo na skromni nitki, ki še veže naše osnovno šolstvo z ljudskim življenjem in usodo. Učiteljstvo se pa ne omejuje le na opozarjanja, marveč trosi v svoji požrtvovalnosti gmotne, fizične in duševne sile, da bi zajezilo vedno pogubnejši anahronizem osnovnošolske institucije. V vzgojnem, didaktičnem in administrativnem oziru ne ustreza več sodobnim zahtevam: njen program in njena tehnika se naslanjata še vedno na otrhlenele bergle izza osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko ji je liberalna kulturna, politična in gospodarska dokrina vtisnila svoj pečat in ji začrtala svojo vzgojno miselnost. Neštevilni tečaji, ki si jih najnaprednejše slovensko učiteljstvo zadnja leta sistematično izgraja ter jih ob lastnih denarnih in časovnih žrtvah poseča, so prepričevalen dokaz, da ne manjka v tem pogledu pobud od spodaj. Pobude pogrešamo od zgoraj! Režimi se menjajo, naša šolska politika vztraja na svojem tiru. Razen personalnih zadev, ki se pa tudi ne obravnavajo v zvezi in odnosu s pospeševanjem sodobne vzgoje in didaktike, ne moremo — žal — ugotoviti za Slovenijo nikake aktivnosti, ki bi pokazala le trohico razumevanja za življenjske probleme naše osnovne šole. Zaman čakamo že skoraj dve desetletji na smotrno akcijo od zgoraj, naše prošnje in naši klici ostajajo glas vpijočega v puščavi. Odklanjati moramo zato ponovno vsako odgovorno6t na težkem stanju, ki ga občutimo najtežje ravno učitelji, a se pri tem z onemoglo žalostjo zavedamo, da so samo naše moči nezadostne za temeljit preokret, če bi tudi položili nanj vse svoje sile. In tako začenjamo zopet novo šolsko leto. Zopet je eno leto za nami: prešlo je, kakor nešteto prejšnjih, brez edinega koraka v smeri smotrne reorganizacije našega šolstva in po stari — stari začrtani poti stopamo v slovenske učilnice, brez upa in poguma. Ali bo stala tudi letos slovenska javnost s prekrižanimi rokami ob naših šolskih problemih? Začetek ne vzbuja nikake nade. Eden edini dnevnik se je spomnil, da eksistira poleg drugega tudi izredno važno šolsko vprašanje, ki bi moralo biti stalno v razpravi vseh naših kulturnih delavcev, a še ta je napisal svoj uvodnik menda edino zato, da je izrabil to priliko za pobožen izraz razočaranosti nad Ijudskošolskim učiteljstvom, v katerega slovensko čustvovanje menda ni mogoče resno dvomiti, a se je po krivdi svojega politizirajočega vodstva nagnilo vendarle preveč k ekstremnemu jugoslovanstvu. Tako zna naša resnično politizirajoča javnost ceniti napore učiteljstva v sredi slovenskega ljudstva, po slovenskih zakotnih in nezakotnih vaseh, v trdem delu, o kakršnem se ljubljanskim kritikom, kljub njihovemu patentiranemu slovenstvu, niti ne sanja.