TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 115 UDK 316.644:314.117-054.72(=18)(497.431) Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ* ODNOS VEČINSKEGA PREBIVALSTVA DO PRISELJENSKIH SKUPNOSTI: CELJE IN PRISELJENCI ALBANSKE NARODNOSTI** Povzetek. V članku raziskujemo odnos večinskega pre- bivalstva tretjega največjega slovenskega mesta Celje do albanske priseljenske skupnosti, ki se je v zadnjem obdob- ju številčno okrepila in med večinskim prebivalstvom generira odklonilni odnos in etnično distanco. Na podlagi teoretskih predpostavk v polju sociologije in migracijskih študij je bil oblikovan raziskovalni načrt z integracijo metod. Analiza rezultatov je pokazala, da ima večinsko prebivalstvo prevladujoče negativen odnos, opazili smo delna ujemanja s predpostavljenimi teoretičnimi izho- dišči, pri čemer se je pokazalo, da imajo posameznice z višjo izobrazbo in višjimi dohodki nekoliko bolj naklonjen odnos do priseljencev kot moški respondenti z nižjo izo- brazbo in nižjimi prihodki. Ključni pojmi: priseljenci albanske narodnosti, odnos večinskega prebivalstva, albanofobija, Mestna občina Celje Uvod Preteklost je pomembno zaznamovana s selitvami posameznikov in sku- pin. V sodobnih migracijah sta drugačna obseg le-teh in njihova politizacija (Zavratnik, 2011); nikoli doslej niso bile selitve tako številčne, razloge za povečan obseg pa je iskati tudi v spremenjenih tehnoloških možnostih, kot sta hitrost in dostopnost transporta, ter v mnogih nestabilnih regijah sveta, od koder ljudje migrirajo v varnejša okolja. Priseljenske družbe se srečujejo z dilemami integracije priseljencev, ustrezne politike priseljevanja in nji- hova implementacija so namreč ključ do sožitja med večinskimi in manj- šinskimi skupnostmi. Kot ugotavlja Zavratnik, so izzivi sodobnih migracij izzivi liberalni nacionalni državi, ključna vprašanja pa, kako se bo politika soočila s problemi državljanstva, vključno z dimenzijo socialnega držav- ljanstva imigrantov, s participacijo, z vprašanjem tolerance, manjšinskih * Dr. Damjan Mandelc, izredni profesor, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija; mag. Vanja Gajić, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.59.1.115-137 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 116 Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ pravic, multikulturalizma in ksenofobije (ibid., 56). Slovenija v tem pogledu ni izjema. Kljub temu da s priseljevanjem intenzivno sooča od 60. let prej- šnjega stoletja, državne integracijske politike niso iznašle ustreznega načina za hitrejšo in učinkovitejšo integracijo ter našle ustrezne podpore javnosti, ki še naprej večinsko pričakuje omejevanje priseljevanja. V zadnjem obdobju, še posebej od migrantske krize leta 2015, 1 smo deležni poglobljenih razis- kav, primerjalnih, etnografskih in longitudinalnih študij, kamor želimo ume- stiti tudi naš članek, ki gradi na spoznanjih drugih ter kompleksni fenomen priseljevanja preverja s terensko študijo. V članku reflektiramo nekatere pretekle in sodobne teoretske zasta- vitve, da zagotovimo podlago za premišljanje o položaju izbrane priseljen- ske albanske skupnosti v tretjem največjem slovenskem mestu. Prevprašati želimo odnos večinskega prebivalstva do omenjene priseljenske skupnosti, preveriti, kako dejanske spremembe v demografiji odzvanjajo v njihovih stališčih do priseljevanja, v širši perspektivi pa se sprašujemo tudi o učinko- vanju medijskih reprezentacij, o slovenski integracijski politiki ter soočamo svoje empirično raziskovanje z dognanji sorodnih raziskav v polju migracij- skih študij. Refleksija takšne vrste se gotovo ne more izogniti vprašanjem o sodobnem slovenskem nacionalizmu in z njim povezano albanofobijo. Ob tem dodajmo, da pridobivanje empiričnih podatkov za tovrstno družbeno občutljivo področje, kot je raziskovanje mnenja javnosti o priseljevanju, pri- naša številne pasti, ponoviti velja opozorilo, da je javnomnenjska razisko- vanja treba dopolnjevati z diskurzivnimi analizami, ki pokažejo na pluralne načine nastajanja mnenj (Pajnik v Zavratnik, 2011: 58). Pridobljeni podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2021) izkazujejo, da je prišlo v zadnjem desetletju do povečanja albanske prise- ljenske skupnosti v Sloveniji. V letu 2018 se je v Mestno občino Celje pri- selilo 1.076 oseb, 1. januarja 2019 pa je bilo med vsemi prebivalci v Celju zabeleženih 1.012 posameznikov in posameznic s kosovskim državljan- stvom. Podatkov o narodnostni sestavi Slovenije in posameznih občin sicer ni mogoče pridobiti, ker se tovrstni podatki na Popisu prebivalstva od leta 2002 ne zbirajo več, zato za jasnejši vpogled uporabljamo razpoložljive podatke o prebivalstvu glede na državljanstvo, saj so kljub pomanjkljivo- stim najboljši približek dejanskega stanja. Ideja o raziskovanju albanske pri- seljenske skupnosti izvira iz dveh dejstev: prisotnost albanske skupnosti v Sloveniji se povečuje, obenem pa gre med vsemi priseljenskimi skupinami 1 Evropske države so se leta 2015 znašle pod pritiskom prihoda številčnih skupin migrantov, pred- vsem z območij severne Afrike, Bližnjega vzhoda in srednje Azije, od koder so pred revščino in negotovimi varnostnimi razmerami bežali stotisoči. Slovenija je bila zaradi prehodne geografske lege eno od območij množičnega prehajanja (samo konec leta 2015 več kot 400.000 migrantov, kljub velikim potrebam pa je leta 2015 podelila zgolj 46 statusov azilanta in leta 2016 170 tovrstnih statusov). Dostopno prek http:// vlada.arhiv-spletisc.gov.si/pomoc_beguncem/index.html, 4. 7. 2020. TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 117 Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ z območij nekdanje SFRJ za edino neslovansko skupino, in je zatorej jezi- kovna komponenta pomembna okoliščina, ki prispeva k etnični distanci do priseljenske skupnosti. Temeljno raziskovalno vprašanje, ki smo ga preverjali z naključnim vzorčenjem, je vprašanje o tem, kakšen je odnos večinskega prebivalstva do priseljencev albanske narodnosti v Celju, na kakšen način in na podlagi česa se oblikuje. Članek strukturiramo v dva sklopa: v prvem zastavimo teoretske opredelitve, v drugem predstavimo metodološki okvir ter rezul- tate. Raziskovalno delo je sledilo štirim korakom, izboru preučevane prise- ljenske skupnosti ter premisleku, ki ga je generiralo frekventno medijsko poročanje in javni diskurz o zadevni skupnosti. Drugi korak je bilo zbiranje dostopnih statističnih podatkov, ki so nakazali demografska ozadja in vzpo- stavili preliminarni okvir raziskovanja. V tretjem koraku smo opravili pre- gled raziskav na temo merjenja odnosa do priseljenskih skupnosti ter naj- bolj relevantnih teoretskih pristopov in konceptualnega aparata, ki razlaga naravo in oblike odnosa do priseljevanja. V tem pogledu nismo mogli mimo specifik slovenskega (etno)nacionalizma, ki so že v preteklosti generirale dva ključna stebra formiranja »Drugega«: balkanofobijo in albanofobijo, na eni strani torej etnično distanco do priseljenskih skupnosti z območij nek- danje države Jugoslavije in na drugi, bolj specifično, etnično distanco do pri- seljencev albanske narodnosti. Četrti korak je bila empirična raziskava, ki se je osredotočila na območje Mestne občine Celje, kjer smo v dveh raziskoval- nih korakih preverjali odnos večinskega prebivalstva do priseljencev alban- ske narodnosti: v prvem smo izvedli deset polstrukturiranih intervjujev, ki so nam služili pri opredelitvi elementov, ki generirajo odnos do preučevane priseljenske skupnosti. Intervju je zajemal 23 vprašanj, ki smo jih obliko- vali na podlagi obstoječih metod polstrukturiranega intervjuja, med njimi so bila nekatera preoblikovana v odprti tip vprašanj. Pridobljeni podatki so služili oblikovanju anketnega vprašalnika, ki je zaradi večje preverljivosti in primerljivosti prav tako zajemal že preverjena in mestoma nekoliko prila- gojena vprašanja raziskav, kot sta ESS (Evropska družboslovna raziskava) 2 in ISSP (Mednarodna družboslovna anketa) 3 , ki med drugim merijo odnos večinskega prebivalstva do priseljencev. Zanimali so nas mehanizmi, ki vpli- vajo na prepoznavne poteze odnosa do izbrane skupine priseljencev. Evropska celina se že vrsto leto sooča z izzivi migracij (Bade, 2005: 7–8), strahovi pred priseljenci se od vrhov politike prelivajo v odnos lokalnega prebivalstva do priseljenskih skupnosti, raziskovanje migracij in odnosa do priseljevanja pa se srečuje z dilemami empiričnega preučevanja. Koncept odnosa do izbranega družbenega fenomena je težko merljiv, preučevati 2 Dostopno prek http://www.europeansocialsurvey.org/about/country/slovenia/, 4. 7. 2020. 3 Dostopno prek https://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/issp/, 4. 7. 2020. TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 118 Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ ga je mogoče zgolj skozi procese sklepanja in razumevanja posameznih fragmentov in zatem njihovega umeščanja v celoto. Problemi v empirič- nem raziskovanju pokažejo na težave pri iskanju odgovora, kako se takšen odnos formira (Blumer, 1969: 90–91). Ker odnosa ni mogoče preučevati kot enotnega koncepta, ga je v okviru odnosa do priseljencev in priseljevanja smiselno preučevati skozi posamezne dejavnike, ki vplivajo na nastanek določene vrste odnosa. Obenem se ob raziskovanju srečujemo z dvema ločenima, četudi vsebinsko sorodnima konceptoma, ne eni strani preuče- vanja odnosa do priseljencev, na drugi odnosa do priseljevanja. Ker oba izhajata iz enakih teoretskih predpostavk (Ceobanu in Escandell, 2010: 313), ju lahko preučujemo skupaj, čeravno bi bila ločena obravnava obeh ustre- znejša, ker se razlike med njima nanašajo na dejstvo, da je mogoče znotraj odnosa do priseljencev zaslediti večjo mero etničnih predsodkov kot v odnosu do priseljenske politike, ki se bolj navezuje na dojemanje ekonom- skih in družbenih posledic priseljevanja za celotno družbo (Barcelo, 2016: 88–89). Na tem mestu zato metodološko pojasnilo, da oba koncepta obrav- navamo skupaj, na mestih, kjer je to mogoče, pa izpostavimo razlikovanje med njima. Kot pokaže Javdani (2020: 3), na odnos do priseljencev vplivajo tako osebne značilnosti in kvalifikacije priseljencev (izobrazba, dohodek, znanje jezika) kot osebne značilnosti med respondenti večinske skupnosti (starost, izobrazba, politična orientacija), zato odnosa do priseljencev in pri- seljevanja ni mogoče preučevati izključno skozi stališča večinskega prebi- valstva. Glede na izjemno heterogeno področje se obračamo h klasičnim in novejšim pristopom, ki omogočajo raznovrstne poglede na preučevanje odnosa do priseljencev in priseljevanja. Obstoječe študije se v pomembni meri osredotočajo na evropski prostor, kjer je bilo opravljenih veliko viso- kokakovostnih raziskav (Barcelo, 2016: 87–88), obenem pa se naslanjamo tudi na ameriške tradicije pri preučevanju odnosov do priseljencev in prise- ljevanja, v katerih najdemo raznovrstne teoretske pristope predvsem glede na ekonomske značilnosti (Dennison in Dražanova, 2018: 33). Simbolični interakcionizem V najširšem smislu sega teoretično preučevanje odnosov v okvir teorij simboličnega interakcionalizma, ki orisuje, kako posamezniki oblikujejo odnos do sebe in drugih ter širše družbe skozi proces komunikativne inte- rakcije z drugimi (Chandler in Tsai, 2001: 178). Simbolični interakcionali- zem zajema ugotavljanje pomena dejanj ali opazk druge osebe, razlago in prenos znakov drugi osebi, kako naj ta ravna (Mead v Blumer, 1969: 65–66). Za sociološko misel je značilno, da redko obravnava družbo kot skupek posameznikov, ki imajo lastno sebstvo; skupnosti opazuje kot organizme, Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 119 ki imajo svojo organizacijo in se odzivajo na različne dejavnike, kot so druž- beni sistem, družbena struktura, kultura, status, družbene vloge, institucije, norme, vrednote itd. Ljudje naj bi se torej obnašali na določen način prav zaradi vpliva omenjenih dejavnikov. Vendar takšni dejavniki postavljajo zgolj okvir za posameznikova dejanja, ne določajo pa dejanj samih (ibid., 78–88). Koncept simboličnega interakcionalizma nima osrednjega mesta v pre- učevanju odnosa do priseljencev, je pa skoraj v vseh primerih vsaj delno izhodiščna teorija za vse nadaljnje teoretske pristope, med katerimi je naj- bolj smiselno omeniti dve tradiciji: politično-ekonomsko in socio-psiholo- ško tradicijo. Prva razlaga odnos do priseljevanja na podlagi ekonomskega interesa v kontekstu tekmovanja med domačini in priseljenci glede dostopa do družbenih virov, situacije na trgu dela in državne blaginje, socio-psiho- loški dejavniki pa se osredinijo na vpliv medskupinskih odnosov in simbo- ličnih interakcij, ki temeljijo na rasi, religiji, običajih, tradicijah ter pripisa- nih značilnostih posameznikov (Javdani, 2020: 1–3). Kot ugotavljamo v luči raziskovanja odnosa do albanskih priseljencev, ima slednja večji vpliv na oblikovanje odnosa, zato se osredotočamo prav na socio-psihološke dejav- nike. Politično-ekonomska tradicija Teorije politično-ekonomske tradicije v splošnem izhajajo iz ekonom- skih vplivov priseljevanja in razlagajo odnos do priseljevanja glede na osebni interes posameznika. Vpliv ekonomskih dejavnikov se v grobem navezuje na strukturo delovne sile v državi priseljevanja, znotraj omenjene tradicije pa se strokovnjaki na empirični ravni ukvarjajo predvsem s tekmo- valnostjo med večinskim prebivalstvom in priseljenci za družbene vire, pri čemer gre tako za situacijo, vezano za trg dela, kot za stroške, ki jih oblast namenja priseljevanju. Gre torej za poudarek na osebnem materialnem interesu, tako znotraj trga dela kot skozi davke in transferje (Hainmueller in Hopkins, 2014), pri čemer se posameznikov odnos do priseljevanja oblikuje na podlagi ne samo omenjenega osebnega ekonomskega interesa, temveč tudi interesa skupine, s katero se posameznik identificira (Dennison in Dražanova, 2018: 6). Politično-ekonomski model predvideva, da porast nizkokvalificirane pri- seljenske delovne sile povečuje ponudbo nizkokvalificiranih delovnih mest, nižanje plač in stopnjo zaposlenosti nizkokvalificiranega večinskega prebi- valstva ter povišanje plač visokokvalificirani domači delovni sili (Hainmuller in Hopkins, 2014). Na drugi strani naj bi pritok visokokvalificirane priseljen- ske delovne sile imel obratni učinek, saj bi zmanjšal ponudbo nizkokvalifici- rane delovne sile. Prevladujoči hipotezi sta, da so nizkokvalificirani delavci TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 120 Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ bolj nagnjeni k nasprotovanju priseljevanja nizkokvalificirane delovne sile, višje izobraženi delavci pa imajo do tovrstnega priseljevanja pozitivnejši odnos (Javdani, 2020: 5). Prav tako naj bi bilo pri slednjih zaslediti manj etnocentričnega sentimenta in več razumevanja za kulturno raznolikost ter bolj pozitiven pogled na ekonomske posledice migracij (Hainmueller in Hopkins, 2014: 4–5), medtem ko slabše ekonomske in socialne razmere posameznika vodijo do negativnega odnosa do priseljevanja (Dennison in Dražanova, 2018: 6). Pozitivna korelacija med kompetencami delavca (kar zajema posameznikovo izobrazbo in osebni dohodek) in njegovim odno- som do priseljevanja naj bi bila značilna za države, kjer je večinsko prebival- stvo bolj izobraženo kot priseljenci. Pri tem je treba opozoriti, da se korela- cija med stopnjo izobrazbe in podpiranjem priseljevanja ne navezuje samo na posameznikovo ekonomsko situacijo, temveč tudi na razlike v kulturnih vrednotenjih in prepričanjih o družbenih posledicah priseljevanja. Poleg osebnega interesa igra pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa tudi širše ekonomsko stanje v državi. Posamezniki, zaposleni v rastočih sektorjih, naj bi bili bolj pozitivno naravnani do priseljevanja. Po drugi strani strah, pove- zan s tekmovanjem na trgu dela, nima tako močnega učinka na oblikova- nje odnosa, saj tako visoko- kot nizkokvalificirani posamezniki izražajo bolj pozitiven odnos do visokokvalificirane delovne sile in bolj negativen odnos do priseljevanja nizkokvalificirane delovne sile. To vodi do zaključka, da sfera trga dela ni močan indikator odnosov večinskega prebivalstva do priseljencev (Hainmueller in Hopkins, 2014: 3–6). Odnos do priseljevanja poleg trga dela oblikujejo tudi predstave o stroških in finančnem bremenu, ki ga ima država s priseljenci. Prevladuje prepričanje, da so nizkokvalifici- rani priseljenci veliko finančno breme, saj se z njihovim povečanjem pove- čujejo tudi davki, ki prizadenejo večinsko prebivalstvo. Ugodnosti, ki jih uži- vajo nizkokvalificirani priseljeni delavci, naj bi presegali višino davkov, ki jih plačujejo. Tako naj bi tudi domačini z višjimi dohodki bolj nasprotovali nizkokvalificirani priseljeni delovni sili in po drugi strani podpirali visoko- kvalificirano priseljeno delovno silo. Posledično pripelje ta predpostavka do zaključka, da premožnejše pripadnike večinskega prebivalstva bolj skrbi za višje državne stroške in so posledično manj naklonjeni priseljevanju (ibid.). Poleg delovanja države v zvezi s priseljevanjem se politično-ekonom- ska teorija ukvarja tudi z vplivom kvalitete delovanja demokratične države pri izpolnjevanju svojih odgovornosti, kar merimo na podlagi predstave o varnosti sosesk, korupcije, kriminala ipd., na takšni podlagi pa se oblikuje odnos posameznikov do priseljevanja in posledično priseljencev (Dennison in Dražanova, 2018: 7). Raziskave med drugim kažejo, da večina prebival- cev razvitih držav preferira strožje politike priseljevanja, ki bi omejile pri- hod priseljencev, še posebej tistih z drugačnim etničnim ozadjem (Javdani, 2020). Podatki sedmega kroga raziskav o odnosu do priseljencev in njihovih Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 121 potomcev za države EU kažejo, da ima evropska javnost nekoliko pozitiv- nejši pogled na priseljence z enakim etničnim ozadjem in bolj negativen odnos do priseljencev iz revnejših držav zunaj Evrope. Omenjeni podatki odsevajo težave oblikovalcev politik priseljevanja pri regulaciji pričakovanj evropske javnosti (European Social Survey, 2016: 12). Dejstvo, da se evrop- ska javnost nagiba k strožji politiki priseljevanja, je v korelaciji z negativnim pogledom na ekonomske posledice priseljevanja, strahom pred porastom kriminala in negativnim vplivom priseljevanja na večinsko kulturo, s pod- poro homogenosti družbe, občutkom nacionalnega ponosa in patriotizma ter nizko željo po stopanju v stike s priseljenci (Javdani, 2020). Socio-psihološka tradicija Socio-psihološka tradicija je v primerjavi s politično-ekonomskim pri- stopom bolj heterogena in zajema vse družbene (tako ekonomske kot kul- turne) dejavnike, ki vplivajo na državo priseljevanja, obenem pa razlaga vpliv ekonomskega interesa z upoštevanjem globljih, zavednih in nezaved- nih, preferenc posameznikov do oblikovanja homogene družbe ter strahu pred ogroženostjo kulturne in etnične identitete (Javdani, 2020: 77). Znotraj tega pristopa gre predvsem za fokus na relevantnost medskupinskih odno- sov in simbolov, ki oblikujejo odnos do priseljevanja, vključno z dejstvom, da odnos do priseljevanja oblikujejo raznolikosti med priseljenci in doma- čini, ki izhajajo iz etničnega ozadja, religije in drugih askriptivnih značilnosti posameznikov. Ena veja pristopa poudarja pomembnost občutka ogrože- nosti lastne skupine in s tem potrebo po asimilaciji priseljencev (predvsem kar zadeva znanje večinskega jezika). Druga veja se osredotoča na stereo- tipe in predsodke do priseljencev, v veliki meri v navezavi na vpliv medijev in stikov na lokalni ravni (Hainmueller in Hopkins, 2014: 7). Pri preučevanju odnosa do priseljencev je prišlo do širšega konsenza, da je tovrsten odnos najpogosteje preučevan prav skozi teorije medskupin- skih odnosov (prim. Berry, 2001 in Ceobanu in Ecandell, 2010). Avtorji v grobem vztrajajo pri dveh teoretskih pristopih: individualnem in kolektiv- nem oz. kontekstualnem (Ceobanu in Escandell, 2010; Rustenbach, 2010). Individualni se v tem kontekstu navezuje na razlike v stopnji izobrazbe, osebnem dohodku, zaposlitvenem statusu in drugih pripisanih značilnosti priseljencev in domačinov ter na specifične kulturne razlike, medtem ko se kolektivni pristop ukvarja predvsem s številom priseljencev in stopnjo brez- poselnosti v državi (Botrić, 2016; Javdani, 2020). V raziskavah o percipiranih posledicah priseljevanja in oblikovanju odnosa do priseljevanja prevladu- jeta dva vplivnejša pristopa v proučevanju medskupinskih odnosov: teorija realnega konflikta in pristop skozi socialno identiteto. Prva se nanaša na to, da se odnos do drugih skupin določa skozi tekmovalnost za družbene Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 122 vire, druga pa, da pripadnost in istovetenje z lastno skupino oblikujeta nega- tivni odnos do druge skupine. Kot omenja Botrić (2010), imajo v skladu s tovrstno opredelitvijo v kontekstu preučevanja stališč do priseljevanja in priseljencev velik pomen tako socio-ekonomski pokazatelji kot identitetni in simbolni interesi. (2010: 423). Chandler in Tsai (2001) se v svoji študiji o vplivu posameznih družbenih dejavnikov na odnos do priseljencev ukvar- jata s sklopi, ki razlagajo vpliv stopnje izobrazbe in vpliv dojemanja kultur- nih groženj ter ideologij posameznika (politična prepričanja, predispozicije in vrednote) na oblikovanje odnosa do priseljevanja. V prvi vrsti gre za pri- pisane značilnosti, kot so spol, starost in etnično ozadje, obenem se mnenja oblikujejo tudi na podlagi osebnih interesov (ekonomska varnost, višina dohodkov) posameznikov. Zadnji sklop vključuje Tajflov prispevek (2001: 178) o socialni identifikaciji in skupinski kategorizaciji. Kategorizacija ljudi v skupine ima namreč precejšnje posledice tako znotraj kot zunaj skupin, saj povečuje razlike med skupinami in pripomore k temu, da člani prefe- rirajo lastno skupino. Izpostavljeni avtorji vztrajajo na tezi, da večina ljudi poseduje tovrstne predispozicije, ki so posledica politične socializacije (ibid., 175–179). V luči procesov globalizacije, glokalizacije in transkultu- racije je navzočnost priseljenskih skupnosti bistveno prispevala k »defiksa- ciji« pojma homogene nacionalne identitete (Jurić Pahor, 2020: 569), kar pomeni pomemben korak k postnacionalnalizmu ter večkulturnosti sodob- nih družb, obenem pa med večinskim prebivalstvom sproža zaskrb ljenost in izgubo občutka ontološke varnosti. Priseljenci albanske narodnosti v Sloveniji in Celju V Sloveniji je leta 2018 prebivalo približno 250.000 priseljencev, kar predstavlja 12,1 % celotnega prebivalstva, med državami EU je Slovenija po deležu priseljencev uvrščena na 16. mesto. V Sloveniji še vedno prev- ladujejo priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, med katerimi jih je največ iz Bosne in Hercegovine (43 % vseh priseljencev). Hkrati je mogoče zaslediti tudi povečanje števila priseljencev s Kosova, glede na podatke SURS-a (2018) jih je bilo v primerjavi z letom 2007 dvakrat več. Popis prebivalstva od leta 2002 dalje ne ponuja podatka o narodni oziroma etnični identiteti, še vedno pa se zbirajo podatki o prebivalstvu glede na državljanstvo, ki vsaj okvirno pokažejo delež priseljencev albanske narodnosti v Sloveniji. Po podatkih SURS-a zasedajo priseljenci s Kosova v Sloveniji drugo mesto (16.748) 4 , število priseljencev s kosovskim državljanstvom se je v Sloveniji od leta 2011, ko jih je bilo zabeleženo 9.034, do leta 2019 dvignilo na 16.748. 4 Priseljencev albanske narodnosti, ki se priselijo iz Severne Makedonije, ta številka ne zajema, prav tako tudi ne tistih z državljanstvom Republike Albanije. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 123 Podoben trend je opaziti tudi na primeru Celja, kjer prebivalci s kosovskim državljanstvom zasedajo drugo mesto (1.012) za prebivalci z državljanstvom Bosne in Hercegovine (2.934). V zgodnjem poosamosvojitvenem obdobju, v katerem je zaradi vojaških spopadov na Kosovu v Slovenijo zgolj leta 1999 pribežalo 2.500 beguncev (Kalčić, 2007: 11), so Albanci v Slovenijo prihajali predvsem kot ekonom- ski migranti, pri čemer je šlo za »gastarbajtersko« priseljevanje z gospodar- sko manj razvitih območij nekdanje skupne države (Dolenc, 2007: 89). V obdobju med letoma 2002 in 2006 se selitvena gibanja v Sloveniji precej povečajo in celo presežejo rekordne vrednosti iz sredine 80. let. Po vstopu Slovenije v EU so priseljenci iz bivše skupne države predstavljali kar 85% vseh priselitev tujcev, pri čemer izstopata državi Bosna in Hercegovina ter (nekdanja) Srbija in Črna gora (ibid., 91–93). V letu 2002 je albanščino kot materni jezik navedlo 7.177 prebivalcev Slovenije, kar nakazuje porast ome- njene priseljenske skupnosti (Josipović, 2009: 33). Odnos večinskega prebivalstva do priseljencev v pomembni meri obli- kujejo ekonomski dejavniki, ki se navezujejo na zaposlitveni status prise- ljencev, priseljenci navadno zasedajo delovna mesta, ki jih lokalno prebival- stvo ne želi opravljati. Potrebe po nekvalificirani delovni sili v Sloveniji tako zapolnjujejo prav priseljenci. Njihovo število iz nekdanje skupne države je v Sloveniji visoko v prvi vrsti zaradi geografske bližine, obenem pa se prav ta skupina v Sloveniji srečuje z različnimi oblikami izkoriščanja in diskrimi- nacije ter jih posledično ob padcu povpraševanja delodajalci hitro vrnejo v države, od koder so prišli (Medica in Lukić, 2011: 70). V Sloveniji je bilo leta 2020 med približno 17.000 priseljenci albanske narodnosti 9.711 delovno aktivnih, med njimi prevladujejo moški, ki predstavljajo 8.747 delovno aktiv- nih oseb, medtem ko so ženske zaposlene v znatno manjši meri (964 oseb) (SURS, 2020). Albanski priseljenci se največ zaposlujejo v sektorjih predelo- valne dejavnosti (1412 oseb) in gradbeništva (6827 oseb). Tudi za izobraz- beno strukturo je mogoče pokazati, da je ta v povprečju nižja od večinskega prebivalstva. Med vsemi priseljenci imajo najvišjo izobrazbo priseljenci iz Črne gore, Češke in Poljske, Bošnjaki, Albanci in Romi pa so v povprečju manj izobraženi (Medvešek et al., 2009: 30). Statistika izkazuje, da jih ima od 9.711 priseljencev s Kosova največ osnovnošolsko izobrazbo (5.338), sle- dijo tisti s srednješolsko izobrazbo (4.301), najmanj pa je takih z višje- ali visokošolsko izobrazbo (72). Albanofobija, medijske reprezentacije in politike priseljevanja Albanofobija je eden od atributov novejšega slovenskega nacionalizma. Z njo označujemo predsodke, etnično distanco, diskriminacijo in ksenofo- bijo do Albancev in priseljencev albanske narodnosti. Termin je mogoče Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 124 razumeti v dveh pomenih: v ksenofobnem kontekstu, ki zajema stereotipe o Albancih v državah z visokim številom albanskih priseljencev, ter v nacio- nalističnem kontekstu, povezanem s stereotipi o Albancih v državah, kjer poteka odprti konflikt med večinskim prebivalstvom in albansko etnično manjšino (Albanian Studies, 2020). Po takem razumevanju sodi Slovenija v prvo skupino, zato pojav albanofobije obravnavamo skozi prizmo kseno- fobije. Takšen strah, povezan z antipatijo do določenih skupnosti, žal hitro postane sovraštvo do tujcev, drugih etničnih skupin ter kultur in njihovih vrednot (Mandelc, 2011: 140). Balibar dokazuje, da je teritorij zamišljene evropske skupnosti med drugim oblikovala tudi opozicija do Turkov, muslimanov, temnopoltih in drugih južnih narodov. Ker gre pri albanskem narodu za neslovansko poreklo, ki (prevladujoče) prakticira islam, bi mogli albanofobijo, torej odnos do albanske priseljenske skupnosti v Sloveniji, razumeti tudi v luči Saidovega koncepta orienta (Vidmar Horvat, 2004: 113– 117), ki je najpogosteje v službi kulturnega imperializma in večvrednosti. Ker se Slovenija nahaja blizu stičišča zahodnega, pravoslavnega in islam- skega sveta, se v glavah nacionalistov krepi percepcija branika »zahodne civilizacije«. Socio-ekonomski in politični prelom v zgodnjih devetdesetih je skupaj s tranzicijo, ki mu je sledila, ponudil plodna tla za razraščanje nestrpnosti in diskriminacije, ki je v Sloveniji kulminirala v diskriminacijo in predsodke do postjugoslovanskih skupnosti, ki so ob osamosvojitvi živele na ozemlju Slovenije. Nestrpnost do priseljencev z območij skupne države ima sicer daljšo brado, povezana je s priseljevanjem v Slovenijo v 60. in 70. letih 20. stoletja (Mandelc, 2011: 141), a je bila v prejšnjem političnem sis- temu utišana in je šele skozi proces oblikovanja nacionalne države postala izrazitejša. Berishaj v članku Albanci v Sloveniji: različnost percepcij (2004) izpo- stavi dve najbolj pogosti stereotipizirani predstavi o Albancih, zadržanost v komuniciranju ter slabše znanje slovenskega jezika (ibid., 138). Na podlagi kvalitativne raziskave, ki smo jo opravili v prvi fazi raziskovanja (intervjuji), smo med respondenti evidentirali tudi nekatere druge predsodke, denimo o temnejši polti, o »problemu« zakrivanja žensk, motenju javnega miru ter o povezavah s kriminalom in nasiljem. Kot ugotavljata Dennison in Dražanova (2018: 8), mediji v pomembni meri oblikujejo odnos do priseljevanja in priseljencev, imajo monopol nad produkcijo in distribucijo informacij, dostop do tega monopola pa imajo politične elite, ki sooblikujejo poglede širše javnosti (Bučar Ručman, 2011: 23). Ko pride do poročanja o marginaliziranih skupinah, je moč opaziti, da mediji prevladujoče ponujajo eno vrsto diskurza, redki so tisti, v katerih novinarji ponujajo pluralen pogled in dajejo glas tudi preslišanim in mar- ginaliziranim (Pajnik, 2003: 87–88). Prejemniki medijskih vsebin seveda ne sprejemajo informacij povsem pasivno, ampak so z njimi v interakciji, Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 125 pogosto jih s pomočjo poobjav na družbenih omrežjih tudi soustvarjajo. Ker marginalizirane skupine niso tržno zanimive, najdejo mesto v medijskih objavah najpogosteje takrat, ko je govora o kriminaliteti. Prav kriminalizacija marginaliziranih skupin je eden od načinov, ki reproducira govor o izbrani manjšinski skupnosti kot (varnostnem) problemu. Takšna reprezentacija etničnih manjšin je v medijskem kontekstu samoumevna in na manjšinsko prebivalstvo aplicira stereotipe in predsodke, pogosto brez preverbe in dokazov (Pajnik, 2003: 88–89), posameznikom pripisuje kolektivno krivdo, skupina je zato v očeh občinstva percipirana kot nezaželena in kot potenci- alna grožnja. Še ena manipulativna oblika je strategija diferenciacije, njena skrajna forma vodi v dehumanizacijo celotne manjšinske skupnosti. Gre za utrjevanje predsodkov, za večinsko skupnost se uporabi diskurz žrtve, kar dodatno prispeva k legitimaciji sovražnega govora do targetirane skupnosti (ibid., 89–91). Omenjene strategije lahko opazujemo tudi z natančnim pregledom medijskega portretiranja priseljencev albanske narodnosti v Celju in Sloveniji, kjer je poročanje večinoma negativno, priseljence povezuje s kri- minalom. Pregled spletnih člankov, 5 ki so v zadnjih letih pokrivali dogajanje v Celju, pokaže, da sta o priseljencih v novicah uravnoteženo poročala zgolj portala rtvslo.si in delo.si, drugi analizirani mediji pa so se posluževali nega- tivnega portretiranja in poročanja. 6 Poleg spletnih medijev so poligon za izražanje sovražnosti tudi družbena omrežja in forumi, na katerih anonimni avtorji obračunavajo s albanskimi priseljenci v sovražnih, nasilnih in skraj- nih komentarjih. 7 Poleg medijskih reprezentacij igra pomembno vlogo pri oblikovanju albanofobije med večinskim prebivalstvom tudi politika priseljevanja, ki je navkljub nominalno demokratičnim in evropskim standardom izključujoča in restriktivna (Kralj, 2008: 171). Ne samo v Sloveniji, politike priseljevanja so postale izpostavljen družbeni in politični problem v celotni EU. Namesto upravljanja migracij se države ukvarjajo z njihovim preprečevanjem, kar v javnosti odzvanja na način, da še povečuje negativno dojemanje migracij, priseljencem pa se onemogoča polnopravno članstvo v politični sferi in se jih postavlja v vlogo Drugega (Učakar, 2017: 13). Evropa je postala »trdnjava«, 5 Opravili smo pregled naslednjih spletnih medijev: Nova24TV, Radio 1, Novice.si, Sobotainfo, Delo, RTV SLO, Dnevnik, Media24, Reporter, Demokracija, Primorska 24.si in Slovenske novice. 6 Prostorska omejitev onemogoča podrobnejšo predstavitev in analizo, omenimo zato zgolj nekaj izpostavljenih primerov naslovov: »Srhljivo: Dvajset Albancev nad celjske dijake z bejzbolskimi palicami« (Nova24TV, 2016), »Mladoletni Kosovci napadli dijaka, ju ob tem hudo pretepli in z njima poniževalno ravnali« (Sobotainfo.si, 2016), »Velenje postaja albanska oaza, priseljenci izkoriščajo Slovenijo« (Glücks, 2018), »Prvi uradni jezik na OŠ Jakoba Aljaža v Kranju albanščina« (Nova24TV, 2020), »Organizirani socialni kriminal: Med priseljenci s Kosova se stopnjujejo zlorabe socialnega sistema« (Glücks, 2020). 7 Primer tovrstnega diskurza, ki se nanaša na Celje: Politični čvek: »Mladoletni Albanci v Celju spet ustrahujejo – grozljivo« (Goglini, 2016). Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 126 osrednji fokus je namenjen varovanju meja in okrepljenim nadzorom nad priseljevanjem (ibid., 2017: 26–28). Med večinskim prebivalstvom se krepi strah pred priseljenci, ki naj bi Evropejcem jemali delovna mesta, pomenili naj bi breme za socialno državo, ogrožali večinsko kulturo in prispevali k višji stopnji kriminala (Bešter, 2003: 2). Stališča stroke in evropskih institucij so sicer korak v pravo smer; govo- rijo o potrebi po oblikovanju vključujoče in strpne družbe, ki različnim etničnim manjšinam omogoča mirno sobivanje z večinskim prebivalstvom, v nasprotnem primeru pride do razraščanja diskriminacije, socialne izklju- čenosti in ksenofobije (Entzinger in Biezeveld, 2003: 3–4), vendar je pri- stojnost oblikovanja priseljenske zakonodaje v rokah nacionalnih politik, pri čemer populizem in notranjepolitične kalkulacije zameglijo pogled in potrebe tako večinske skupnosti kot manjšinskih, priseljenskih. Temeljni dokument, ki določa slovensko politiko priseljevanja, je Resolucija o imigra- cijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS, 1999), in zajema zaščito begun- cev in prosilcev za azil, integracijo v slovensko družbo in preprečevanje nedovoljenih migracij. Stališča Resolucije se uresničujejo skozi Zakon o tuj- cih, Zakon o azilu in Zakon o nadzoru državnih meja, ki deluje v skladu s postopki vključevanja v EU in schengensko območje. Kasneje jo je v luči vse kompleksnejših migracijskih dinamik in potrebe po približevanju EU leta 2002 dopolnila Resolucija o migracijski politiki (ReMPRS, 2002), ki je pri- nesla konkretnejše aktivnosti in ukrepe za uveljavitev migracijske politike, ki bi bila v skladu z evropskim pravnim redom in temeljnimi evropskimi načeli (European Migration Network, 2020). Za slovensko integracijsko politiko je značilen pluralistični model, ki pri- seljencem nominalno omogoča enakopravno vključitev v slovensko družbo, hkrati pa jih podpira pri ohranitvi kulturne identitete. Omenjeni model je zajet v obeh resolucijah o migracijski politiki, temelji na načelih svobode, enakopravnosti in vzajemnega sodelovanja, hkrati pa zajema še aktivno pre- prečevanje diskriminacije, ksenofobije in rasizma. Žal na zakonski ravni ni prišlo do proaktivnega preprečevanja diskriminacije (Bešter, 2003: 14–16), in četudi je diskriminacija nezakonita, to ne velja za predsodke in stereo- tipe, ki generirajo subtilno diskriminacijo, ki pa se v pravnih kontekstih ne kaznuje (Brezigar, 2005: 183). Omenjene okoliščine, ki zajemajo razraščanje albanofobije, negativno medijsko portretiranje albanskih priseljencev in restriktivne politike prise- ljevanja, sooblikujejo splošno družbeno vzdušje in prevladujoč negativen odnos do albanskih priseljencev. Takšno korelacijo lahko pokažemo na pri- meru odgovorov naših intervjuvancev, ki – četudi podrobnosti slovenske priseljenske politike po lastnih besedah ne poznajo najbolje – jo prevladu- joče ocenjujejo kot neučinkovito in kaotično. Večina od desetih intervjuvan- cev očita albanskim priseljencem zapiranje vase, pomanjkljivo znanje jezika Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 127 večine in premalo vloženega truda v učenje slovenščine, kritični so do krite- rijev, po katerih se albanskim priseljencem dovoljuje priselitev v Slovenijo. Ponudimo lahko oceno, da ozadje oziroma širši družbeni kontekst vpliva na mnenja sogovornic in sogovornikov, vključenih v raziskavo. Empirična raziskava in metode raziskovanja Kombinirana metoda je bila izvedena v dveh korakih. Najprej so bili izvedeni intervjuji, zatem pa še zaprti anketni vprašalnik, ki je bil oblikovan na podlagi ugotovitev, pridobljenih z intervjuji in že izvedenih raziskav na temo priseljevanja in odnosa do priseljencev. Deset polstrukturiranih inter- vjujev smo opravili na priložnostnem vzorcu z namenom, da se evidentirajo prevladujoči pogledi na priseljence albanske narodnosti (stereotipi, prepri- čanja in predsodki). Intervjuvanci, naključno izbrani na terenu iz splošne lokalne populacije, so bili pred izvedbo pogovora seznanjeni s tematiko, vprašanja so zajemala ključne demografske podatke, sledila so vprašanja, vezana na odnos do albanskih priseljencev v Sloveniji s poudarkom na albanskih priseljencih v Celju. Vzorec je zajemal 5 intervjuvank in 5 intervju- vancev, starih med 21 in 56 let, vsi prebivajo v Mestni občini Celje. Intervjuji so se odvijali na javnih mestih in so trajali med 30 in 60 minut. V drugem koraku smo uporabili metodo anketnega vprašalnika zaprtega tipa, ki je zajemal 35 vprašanj. Za izvedbo smo uporabili spletno stran 1KA. Spletni vprašalnik je bil aktiven med 10. in 29. avgustom 2020; da bi dosegli čim več ljudi, smo ga delili prek družbenih omrežij. Izpolnjevanje je v pov- prečju trajalo 10 minut, vseh 176 vprašalnikov je bilo izpolnjenih v celoti. Podatke oziroma odgovore smo izvozili v program za obdelavo podatkov SPSS. Na naše izhodiščno vprašanje o odnosu večinskega prebivalstva Celja do priseljencev albanske narodnosti smo odgovarjali s pomočjo korelacij med podatki, pridobljenimi z intervjuji in anketo, pri čemer smo analizo omejili na naslednje indikatorje: spol, stopnja izobrazbe in višina mesečnega neto dohodka na gospodinjstvo. Z vprašanji smo preverjali stališča in ocene respondentov o številu alban- skih priseljencev v Celju, učinkih priseljevanja albanskih priseljencev, stop- nji asimilacije albanskih priseljencev, stikih s priseljenci ter vplivih priselje- vanja na gospodarstvo, kulturo, vero in stopnjo kriminala. Interpretacija rezultatov anketnega vprašalnika V raziskavi je sodelovalo več respondentk (57 %) kot respondentov (41 %), 2 % respondentov spola nista hotela opredeliti. Starostna struktura respondentov zajema letnice rojstva od 1932 do 2003, pri čemer je največ Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 128 anketirancev rojenih leta 1991 (17 %) in 1992 (11 %). Med anketiranimi jih ima največ končano višjo, visoko šolo ali fakulteto (50 %), na drugem mestu so tisti s končanim poklicnim izobraževanjem ali srednjo šolo (24 %), sledijo posamezniki s končanim magisterijem in doktoratom (22 %). Po narodno- sti so bili respondenti v največjem odstotku slovenske narodnosti (81 %), sledila je srbska (13 %), hrvaška (10 %), bošnjaška (3 %), črnogorska (2 %), makedonska in albanska (po 1 %) narodnost, 5 % respondentov pa označilo kategorijo »drugo«. Med sodelujočimi jih je 67 % s statusom zaposlenega, 9 % s statusom nezaposlenega, ostalo pa so predstavljali študentje in dijaki (13 %), upokojenci (5 %), gospodinje (2 %), 2 % sta neopredeljena. Glede višine dohodka na gospodinjstvo rezultati pokažejo, da jih 12 % prejema med 300 in 800 EUR, 39 % med 800 in 1.500 EUR ter 36 % nad 1.500 EUR. Z domačim mestom jih je močno povezanih 68 %, 32 % jih na domači kraj ni preveč navezanih. Na vprašanje o učinkovitosti slovenske priseljenske politike je zgolj 9 % z njo zadovoljnih, vsi ostali so z njenim delovanjem nezadovoljni oziroma močno nezadovoljni. Zadnji sklop vpra- šanj glede stikov s priseljenci albanske narodnosti je pokazal, da jih ima 11 % stike večkrat tedensko, 8 % jih ima stike vsak dan, 4 % večkrat mesečno, 5 % enkrat mesečno ali manj, preostali se do stikov s pripadniki manjšine niso opredelili. Rezultati in vsebinska analiza V nadaljevanju izpostavljamo nekaj za našo analizo in interpretacijo ključnih podatkov, na podlagi katerih smo se opredeljevali so prevladujo- čega odnosa večinskega prebivalstva do albanske priseljenske skupnosti. Večina respondentov (91 %) ocenjuje, da se je število priseljencev v Celje v zadnjem desetletju povečalo, obenem pričakuje (Graf 1), da bo Slovenija v prihodnjem desetletju priselitev v državo omogočila le nekaterim (45 %) oziroma zelo redkim (32 %). Ocenimo lahko, da večina sodelujočih izpo- stavlja potrebo po omejevanju priseljevanja oseb albanske narodnosti in da takšno stališče izraža negativni pogled na priseljensko skupnost. Kot je razvidno iz grafa 2, v sklopu, ki se nanaša na oceno kakovosti biva- nja v Celju glede na priseljevanje oseb albanske narodnosti, večina (54 %) ocenjuje, da je postalo Celje slabše mesto za bivanje, da se bo kakovost bivanja v naslednjem desetletju v tem kontekstu še poslabšala, meni 62 % respondentov. Enak delež jih ocenjuje, da se stopnja nestrpnosti v primer- javi s preteklimi leti narasla, medtem ko jih zgolj 25 % meni, da je stopnja nestrpnosti ostala nespremenjena oziroma se je zmanjšala (6 %). Tudi v tem segmentu prepoznamo, da respondenti prisotnost omenjene skupnosti glede na kakovost bivanja označuje kot negativno. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 129 Graf 2: ALI MENITE, DA BO CELJE V PRIHODNOSTI ZARADI PRISELJEVANJA ALBANSKE NARODNOSTI POSTALO SLABŠE ALI BOLJŠE MESTO ZA BIVANJE? Vir: Lastni prikaz. Graf 1: V KOLIKŠNEM OBSEGU NAJ SLOVENIJA DOVOLI PRISELJEVANJE LJUDI ALBANSKE NARODNOSTI? Vir: Lastni prikaz. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 130 Vprašanje o stopnji asimilacije albanskih priseljencev (Graf 3) je poka- zalo, da 40 % respondentov ocenjuje, da priseljenci niso dovolj asimilirani, 29 % jih meni, da sploh niso asimilirani, 19 % pa, da so asimilirani do neke mere. Na vprašanje o znanju slovenskega jezika med albanskimi priseljenci jih 45 % meni, da albanski priseljenci ne obvladajo slovenskega jezika, viso- kih 61 % respondentov je mnenja, da albanskim priseljencem ne bi smeli omogočati šolanja v njihovem jeziku, zgolj 1 % jih meni, da bi jim takšno šolanje morali omogočiti. Pomemben vidik sprejemanja omenjene skupnosti v okolju je merilo vprašanje (Graf 4) o tem, ali bi jih motilo, če bi v ulici ali soseski živelo večje število priseljencev albanske narodnosti. 36 % respondentov bi to motilo, 24 % bi to zelo motilo, verjetno (46 %) oziroma zagotovo (31 %) se jih ne bi preselilo v ulico ali sosesko, kjer bi živelo večje število albanskih priseljen- cev. Graf 3: ALI BI VAS MOTILO, ČE BI V VAŠI ULICI ALI SOSESKI ŽIVELO VEČJE ŠTEVILO PRISELJENCEV ALBANSKE NARODNOSTI? Vir: Lastni prikaz. Ker nam omejitve prostora ne omogočajo predstavitve vseh elementov, želimo v skrčeni obliki predstaviti še nekatere druge izsledke, s pomočjo katerih bomo v sklepnem delu odgovorili na izhodiščno raziskovalno vpra- šanje. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 131 Graf 4: ČE BI SE ODLOČALI ZA SELITEV: ALI BI SE PRISELILI V ULICO ALI SOSESKO, KJER BI ŽIVELO VEČJE ŠTEVILO PRISELJENCEV ALBANSKE NARODNOSTI? Vir: Lastni prikaz Respondenti so na vprašanja o vplivu priseljevanja omenjene skupnosti na gospodarstvo v 38 % odgovorili, da je priseljevanje slabo za slovensko gospodarstvo, 38 % jih meni, da ni niti slabo niti dobro, 13 % jih je mnenja, da je priseljevanje Albancev za slovensko ekonomijo dobro. 47 % jih je menilo, da slovenska kultura zaradi tovrstnega priseljevanja ni ogrožena, 55 % jih ocenjuje, da niso ogroženi vera in verske tradicije, na drugi strani pa jih 41 % meni, da je ogrožena kultura in 31 %, da so ogrožene vera in verski običaji. Če so deleži odgovorov na področju vpliva na gospodarstvo, vero in kulturo približno enaki, je drugače pri vprašanju o kriminaliteti v povezavi z albansko priseljensko skupnostjo, kar 59 % vprašanih je namreč mnenja, da je kriminala več, 34 % jih verjame, da se stopnja kriminala ni spremenila, nihče pa ni izbral odgovora, da se je stopnja kriminala zmanjšala. Na podlagi zbranih odgovorov lahko ponudimo oceno, da respondenti v povprečju izrekajo bolj negativne kot pozitivne ocene do albanskih prise- ljencev v Celju. Naša predpostavka, da bo višja stopnja izobrazbe generirala bolj pozitiven odnos, se ni potrdila. Naša naslednja predpostavka, ki je izhajala iz dosedanjih raziskav in po kateri naj bi imele ženske bolj toleranten odnos do priseljencev kot moški Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 132 (Ponce, 2017), se ni potrdila. Rezultati anketnega vprašalnika pokažejo, da večjih razlik med spoloma ni zaznati, edina omembe vredna razlika se je pokazala pri vprašanjih o varnosti v mestu in kvaliteti bivanja, pri katerih je več moških (69 %) kot žensk (44 %) ocenilo, da je Celje postalo slabše mesto za bivanje, pri vprašanju stopnje asimiliranosti v slovensko družbo je 21 % respondentk in 40 % respondentov odgovorilo, da albanski priseljenci sploh niso asimilirani, pri vprašanju o priselitvi v okoliš, kjer bi živelo večje število priseljencev, je odgovor, da se tja zagotovo ne bi preselili, odgovo- rilo 26 % žensk in 39 % moških. Vpliv izobrazbe na odnos do priseljencev študije (prim. Borgonovi in Pokropek 2019, Quillian, 1995) izpričuje, da imajo višje izobraženi ljudje bolj toleranten odnos do priseljencev. Izsledki naše študije temu ne pritr- jujejo v celoti, saj z nekaj izjemami ni velikih razlik v odnosu responden- tov glede na njihovo končano stopnjo izobrazbe. Izpostavljamo vprašanja, pri katerih do razlik prihaja. Pri vprašanju (Graf 5), ali bo Celje v prihodnje zaradi albanskih priseljencev postalo slabše za bivanje, so vsi respondenti z zaključeno osnovno šolo odgovorili pritrdilno, medtem ko je bilo takega mnenja 63 % tistih s poklicno ali srednjo šolo, 65 % tistih s končano visoko šolo ali fakulteto ter 55 % tistih s končanim magisterijem ali doktoratom. Razlike v izobrazbi najdemo tudi pri vprašanju o znanju slovenskega jezika med albanskimi priseljenci, na katerega vsi respondenti z osnovno šolo odgovarjajo, da večina albanski priseljencev ne obvlada slovenskega jezika, s takim stališčem se strinja 54 % tistih s srednjo ali poklicno šolo, 44 % tistih s končano fakulteto ter 39 % tistih s končanim magisterijem ali doktoratom. Podobno je pri vprašanju o ogroženosti slovenske kulture, na katerega so vsi respondenti s končano osnovno šolo ali manj odgovorili, da je kulturno življenje ogroženo, medtem ko se drugi s takšno oceno strinjajo v manjšem odstotku. V naslednjem sklopu smo analizirali ujemanje vpliva višine osebnih dohodkov na odnos do priseljencev, pri čemer do večjih razlik med respon- denti po višini dohodkov nismo zaznali, izjema sta bili vprašanji po vsa- kodnevnih stikih z ljudmi albanskega izvora, kjer je 60 % respondentov z najnižjimi dohodki označilo, da imajo stike večkrat mesečno, vse druge kategorije po višini dohodkov imajo takšne stike večkrat tedensko. Na vpra- šanje o selitvi v ulico ali sosesko z visokim deležem albanskih priseljencev je 70% respondentov s prihodki med 300 in 800 EUR odgovorilo, da se tja verjetno ne bi preselili, odstotki drugih dohodkovnih kategorij pa so bili občutno nižji; v takšno sosesko se verjetno ne bi preselilo 40 % tistih z naj- nižjimi prejemki, 48 % tistih s prejemki med 800 in 1500 EUR ter 34 % tistih s prejemki nad 1.500 EUR). Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 133 Sklep Hipoteze o prevladujoče negativnem odnosu do izbrane priseljenske skupnosti v Celju med respondenti, ki so sodelovali v raziskavi, so se potr- dile. V luči negativnega medijskega portretiranja, razraščanja sovražnega govora in nestrpnosti do priseljencev in priseljevanja, vplivom družbenih omrežij ter socialnih mrež, ki prispevajo k oblikovanju ter utrjevanju stereo- tipov, v kontekstu restriktivne priseljenske politike in naraščajoče albano- fobije, ki jo ugotavljajo različne študije, je bil prevladujoče negativen odnos med respondenti pričakovan. Ugotoviti smo želeli, ali prihaja do znatnejših vplivov pripisanih in prido- bljenih značilnosti posameznikov na oblikovanje njihovega odnosa do pri- seljencev. Ugotovitve smo analizirali v navezavi na izhodiščni teoretski okvir s pričakovanjem, da bomo potrdili predpostavke o ženskah respondentkah, posameznikih z višjo izobrazbo in višjimi mesečnimi dohodki, ki imajo pozi- tivnejši odnos do priseljencev in priseljevanja. Takšne predpostavke smo potrdili le do določene mere, izpostaviti velja, da gre za minimalna odstopa- nja in da je raziskava pokazala, da imajo respondenti – ne glede na spol, izo- brazbo in dohodek – v povprečju bolj negativen kot nevtralen ali pozitiven odnos do albanskih priseljencev, kar je glede na povečanje priseljevanja (v Graf 5: ALI MENITE, DA JE KULTURNO ŽIVLJENJE V SLOVENIJI ZARADI PRISELJENCEV ALBANSKE NARODNOSTI NA SPLOŠNO OGROŽENO ALI OBOGATENO (PO STOPNJI IZOBRAZBE)? Vir: Lastni prikaz. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 134 preteklosti in pričakovanjih v prihodnje) oseb albanske narodnosti zaskrb- ljujoče, nakazuje namreč na težave, ki slovensko družbo, vključno z mestom Celje, čakajo v prihodnje. Glede na statistike porasta priseljevanja oseb albanske narodnosti je mogoče pričakovati, da bo albanska skupnost presegla doslej največjo priseljensko skupnost v Celju in Sloveniji, torej priseljence iz Bosne in Hercegovine. Slovenija in Celje bosta v prihodnje gotovo še bolj multikul- turna, zato bodo morale državne in lokalne politike nameniti več pozorno- sti ne le ekonomski, ampak tudi socialnim platem priseljevanja, iskati načine za izboljšanje odnosov med večino in manjšinskimi skupnostmi ter okrepiti izobraževalne in medijske kampanje v širši skupnosti. Upanje je, kot zapiše Zavratnik (2011: 68), v mlajših in višje izobraženih prebivalcih urbanih sre- dišč, žal pa empirični podatki takšen optimizem le šibko nakazujejo. Bolj verjeten je »scenarij latentnih konfliktov«, pasiven pristop javnosti oziroma zanikanje dejstva migracij, ki izhaja iz nesprejemanja migrantov, ki jih večin- sko prebivalstvo vidi kot grožnjo in ki so prepoznani kot dežurni krivci za nakopičene družbene probleme. Med rešitvami se ponujajo sprememba zakonodaje, ki bi resneje in učinkoviteje naslovila širjenje predsodkov, ste- reotipov in ksenofobije v medijih in na družbenih omrežjih; državne institu- cije bi morale ustrezneje nasloviti skrbi in strahove večinskega prebivalstva z medijskimi kampanjami in izobraževalnimi projekti, lokalne skupnosti pa bi morale poiskati načine, kako priseljence bolje vključevati v družbeno živ- ljenje in jim pomagati pri učenju večinskega jezika. LIITERATURA Bade, Klaus Jürgen (2005): Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /*cf. Barcelo, Joan (2016): Attitudes Toward Immigrants and Immigration Policy in Asia and the Pacific: a Quantitative Assessment of Current Theoretical Models Beyond Western Countries. Asias Journal of Political Science 24 (1): 87–132. Berishaj, Martin (2004): Albanci v Sloveniji. Razprave in gradivo 45: 144–159. Berry, J. W. (2001): A Psychology of Immigration. Journal of Social Issues 3 (67): 615–631. Bešter, Romana (2003): Migracijska politika Slovenije in EU. Primerjava zakono- daje, strateških dokumentov in priporočil, s poudarkom na integracijski poli- tiki. Ljubljana: Mirovni inštitut. Dostopno prek https://www.mirovni-institut.si/ wp-content/uploads/2014/08/Bester01.pdf, 21. 5. 2020. Blumer, Herbert (1969): Symbolic Interactionism Perspective and Method. London: University of California Press. Borgonovi, Francesca, Artur Pokropek (2019): Education and Attitudes Toward Migration in a Cross Country Perspective. Front. Psychol. 10: 2224. Botrić, Valerija (2016): Attitudes Towards Immigrants, Immigration Policies and Labour Market Outcomes: Comparing Croatia with Hungary and Slovenia. CIRR XXII, 76: 5–28. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 135 Brezigar, Sara (2005): Etnična diskriminacija na trgu delovne sile: dileme in izzivi pri ugotavljanju obstoja etnične diskriminacije na notranjem trgu delovne sile. Razprave in gradivo 47: 168–189. Bučar Ručman, Aleš (2011): Medijsko poročanje o kriminaliteti v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 62 (1): 23–38. Ceobanu, Alin M. in Xavier Escandell (2010): Comparative Analyses of Public Attitudes Toward Immigrants and Immigration Using Multinational Survey Data: A Review of Theories and Research. The Annual Review of Sociology 36: 309–328. Chandler, Charles R. in Yung-mei Tsai (2001): Social Factors Influencing Immi- gration Attitudes: An Analysis of Data From the General Social Survey. The Social Science Journal 38 (2001): 177–188. Dolenc, Danilo (2007): Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. V: Miran Komac (ur.), Priseljenci – Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vpraša- nja. Entzinger, Han in Renske Biezeveld (2003): Benchmarking in Immigrant Inte- gration. Rotterdam: European Research Centre on Migration and Ethnic Rela- tions. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/251998 179_ Benchmarking_in_Immigrant_Integration, 20. 7. 2020. Hainmueller, Jens in Daniel. J. Hopkins (2014): Public Attitudes Toward Immi- gration. The Annual Review of Political Science 17: 225–249. Javdani, Mohsen (2020): Public Attitudes Toward Immigration – Determinants and Unknowns. IZA World of Labour, 473, 1–11. Dostopno prek https://wol.iza.org/ articles/public-attitudes-toward-immigration-determinants-and-unknowns/ long, 28. 12. 2020. Josipovič, Damir (2006): Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Založba ZRC. Jurić Pahor, Marija (2020): Nacionalna identiteta v luči globalizacije, glokalizacije in transkulturacije. Teorija in praksa 57 (2): 561–580. Kalčić, Špela (2007): Slovenski muslimani: kdo so, organiziranost in državnopravno normiranje v antropološki presoji. Dve domovini (26): 7–29. Kralj, Ana (2008): Nezaželeni? Medijske in politične konstrukcije tujcev v Sloveniji. Dve domovini (27): 169–190. Mandelc, Damjan (2011): Na mejah nacije: teorije in prakse nacionalizma. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Medica, Karmen in Goran Lukić (2011): Migrantski circulus vitiosus. Delovne in živ- ljenjske razmere migrantov v Sloveniji. Koper: Univerzitetna založba Annales. Medvešek, Mojca, Sara Brezigar, Romana Bešter (2009): Položaj priseljencev in potomcev priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije na trgu dela v Sloveniji. Razprave in gradivo, (58): 24–57. Pajnik, Mojca (2003): Poročanje medijev o marginaliziranih skupinah. Socialno delo, 42 (2): 87–94. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Ponce, Aaron (2017): Gender and Anti-immigrant Attitudes in Europe. Socius: Socio logical Research for a Dynamic World, (3): 1–17. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 136 Quillian, Lincoln (1995): Prejudice as a response to perceived group threat: popu- lation composition and anti-immigrant and racial prejudice in Europe. Am. Sociol. Rev. 6: 586–611. Rustenbach, Elisa (2010): Sources of Negative Attitudes Toward Immigrants in Europe: A Multi‐Level Analysis. Integrational Migration Review, 44 (1): 53–77. Učakar, Tjaša (2017): Migracijska politika EU: nove artikulacije izključevanja v 21. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Vidmar Horvat, Ksenija (2004): Uvod v sociologijo kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Zavratnik, Simona (2011): Sodobne migracije v mnenjih slovenske javnosti. Dve domovini: razprave o izseljenstvu = Two homelands: migration studies, (33): 55–71. VIRI Albanian Studies. b. d. Albanofobia. Dostopno prek https://albanianstudies.wee- bly.com/albanophobia.html, 6. 6. 2020. Dennison, James in Lenka Dražanova (2018): Public Attitudes on Migration: Rethinking How People Perceive Migration: An Analysis of Existing Opinion Polls in the Euro-Mediterranean Region. Dostopno prek https://migrationpo- licycentre.eu/public-attitudes-on-migration-rethinking-how-people-perceive- -migration/, 16. 6. 2020. European Migration Network. b. d. Migracije in Slovenija. Dostopno prek http:// emm.si/migracije-in-slovenija/, 13. 9. 2020. European Social Survey (2016): Odnos do priseljevanja, priseljencev in njiho- vih prednikov: Ključne ugotovitve 7. vala Evropske družboslovne raziskave. Dostopno prek https://www.europeansocialsurvey.org/docs/findings/TL7_ Immigration-Slovenian.pdf, 4. 9. 2020. Glücks, Nenad (2018): Velenje postaja albanska oaza: priseljenci izkoriščajo Slo ve- nijo. Reporter, 11. marec. Dostopno prek https://reporter.si/clanek/slovenija/ velenje-postaja-albanska-oaza-priseljenci-izkoriscajo-slovenijo-627251?fb_com- ment_id=1582131711901341_1601634886617690, 4. 9. 2020. Glücks, Nenad (2020): Organizirani socialni kriminal: med priseljenci s Kosova se stopnjujejo zlorabe socialnega sistema. Reporter, 15. november. Dostopno prek https://reporter.si/clanek/slovenija/organizirani-socialni-kriminal-med- -priseljenci-s-kosova-se-stopnjujejo-zlorabe-socialnega-sistema-825938, 2. 12. 2020. Goglini (2016): Mladoletni Albanci v Celju spet ustrahujejo – grozljivo. Med.over. net, 20. junij. Dostopno prek https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t =11016811, 3. 12. 2020. Nova24TV (2016) Srhljivo: Dvajset Albancev nad celjske dijake z bejzbolskmi Pali- cami. Nova24TV, 17. marec. Dostopno prek https://nova24tv.si/slovenija/crna- -kronika/zdi-se-kot-mafijska-zgodba-iz-policijskega-porocila-dijak-iz-celja-se-je- -pred-albanci-komaj-resil-z-begom/, 18. 12. 2020. Damjan MANDELC, Vanja GAJIĆ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 137 Nova24TV (2020) Prvi uradni jezik na OŠ Jakoba Aljaža v Kranju albanščina. Nova24TV, 20. marec. Dostopno prek https://nova24tv.si/slovenija/prvi-uradni -jezik-na-os-jakoba-aljaza-v-kranju-albanscina/, 7. 9. 2020. Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS) (1999): Uradni list Republike Slovenije, št. 40/99. Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS) (2002): Uradni list Republike Slovenije, št. 106/2002. Sobotainfo (2020): Mladoletni Kosovci napadli dijaka, ju ob tem hudo pretepli in z njima poniževalno ravnali. Dostopno prek https://sobotainfo.com/novica/kro- nika/mladoletni-kosovci-napadli-dijaka-ju-ob-tem-hudo-pretepli-z-njima-poni- zevalno, 5. 9. 2020. SURS (2020a): Delovno aktivno prebivalstvo. Dostopno prek https://www.stat.si/ statweb/File/DocSysFile/9538/07-009-1-MP.pdf, 30. 5. 2020. SURS (2020b): Prebivalstvo po državi državljanstva, petletnih starostnih skupi- nah in spolu, Slovenija, letno. Dostopno prek https://pxweb.stat.si/SiStatData/ pxweb/sl/Data/-/05E1008S.px/table/tableViewLayout2/, 4. 7. 2020. SURS (2018): Vsak osmi prebivalec Slovenije se je v Slovenijo priselil iz tujine. Dostopno prek https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7830, 4. 7. 2020. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) (1991): Uradni list Republike Slovenije, št. 24/07.