Za poduk in kratek 6as. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovec.) (Dalje.) Pozneje so imeli naši kraji precej časa mir pred madjarskimi četami, kajti divji Turki, ki so tudi na slov. Štajar večkrat prilomastili, dali so Madjarom toliko opraviti, da na boje s sosednimi deželami niso utegnili misliti. Vrhu tega je Ogerska po obupni bitvi pri Mohaču (29. avgusta 1526), v kateri je padel ogerski kralj Ljudevik, prišla avstrijskim vladarjem v last, a pri vsem so oslali Madjari Štajarcem vedno slabi sosedi ler so jim nagajali, kjer so le mogli. Da bi svoja obširna posestva okrožil in pred Muro obranil, dal je Tomaž Szechy, grajščak v (iornji Lendavi, početkom 16. veka onkraj Turjenec na ogerski strani dve strugi zavoziti, dve panogi pa z močnim povprečnim jezom združiti, kar je tok Mure obrnilo na štajarsko stran. Ker pa je vsled tega Mura začela podkapati najrodovitnejše njive in se bližati hišam, bili so prebivalci Murskega polja prisiljeni, pritožiti se pri vladi. Štajarski cesarski namestnik je na to stopil v dogovor s Tomažem Szechy-jem, a ker se z dobrim ni ničesar doseči dalo in je Mura vedno dalje podkapala, poslal je 1. 1511. inženirja z delavci na Mursko polje, da bi s potrebnimi jezovi zabranili večjo škodo. Pa komaj so bili dva dni delali, planil je Tomaž Szechy s svojimi ljudmi nad nje ter je delavce razpodil, inženirja pa uklenjenega seboj odgnal. Potem so ogerski vojaki na štajarski strani napravili nasipe in po njih nastavjli tope, da si nikdo ni blizu upal. In že drugi dan je dospelo tje mnogo Ogrov a koši in motikami, ki so na štajarski strani izkopali tri precej Siroke grabe in Muro v nje napeljali. Na to so jez na ogerski strani še bolj utrdili in nižje* tega napravili še novega. Vsledtega se je Mura v svojem toku obrnila še bolj proti Stajarski in njeni valovi so naglo podkopali travnike in njive in v par letih tudi Iri vaai: Pirovce, Pipovce in precejšnji del aedanje Stare vasi, takrat »Otendorf« imenovane. Deželna vlada je sicer 1. 1524. poslala tje komisarje, a komaj so bili ti s prebivalci k Muri dospeli, prihrul je Tomaž Szechy z vojaki k reki ter je začel s topi in puškami streljati na nje. Morali so torej naglo odbežati, da so si ohranili življenje. Prebivalci Murskega polja so na to začeli, kolikor se je dalo, braniti svoja zemljišča pred deročimi valovi, a k vodi se niso ameli približati. Premožnejši so v dolgosti pol milje ob obrežju v zemljo zabili debele hlode in navozili jezove, a kakor hitro je voda odplavila te obrambe, morali so graditi z nova. Jednako je Štajarcem nagajal tudi Anton Banffv, grajščak v Spodnji Lendavi, Veržeju nasproti. Ker pa je struga Mure vsled tega postala precej ozka, planila je voda že pri srednji povodnji čez obrežje •ter se je razlila po nizkem Murskem polju in napravila ogromno škodo na njivah. Le prepogostokrat pa so prebivalci nižje ležečih vasij dobili vodo tudi v svoje hrame, kar je povzročilo razne bolezni pri ljudeh in živini. Štajarci so se sicer leto za letom pogajali s svojeglavnimi Madjari; vršilo se je mnogo komisij, a vedno brez uspeha, kajti ogerska vlada je za Vladislava in Ljudevika II. bila preslaba in k temu še pristranška. A tudi doma so razne homatije, zlasti v verskih zadevah, delale vladi velike preglavice, večje še Turki, ki so vedno bolj pritiskali. Zato si pa Habsburžani niso upali, v korist oškodovanih krajev potrebno ukreniti, kajti vedeli so, da si bodo madjarske plemenitaše le še bolj odtujili, ako bi z vso odločnostjo proti njim postopali. Zaradi tega je manjkalo zdaj denarja, zdaj časa, v resnici pa le resnične volje in tako je ostalo leta in leta vse pri starem, le Mura je vedno dalje podkapala in v nevarnost spravljala celo Mursko polje. Posebno Ferdinand I. je bil v prvih letih svojega vladarstva proti Madjarom čez raero prizanesljiv ter jim je vse spregledoval, a ko ao Turki bili 1. 1537. krščansko armado pri Oseku potolkli, je aprevidel, da mu bode tudi štajarske pomoči treba. Začel \e torej z Madjari nekoliko bolj etrogo postopati. Pa tudi Štajarci so v raznih skupščinah od vlade zahtevali nujno pomoč ter so pretili, da bodo svoje vojake namesto proti Turkom, poslali na Ogersko pokorit predrzne plemenitaše. Deželni glavar Janez Ungnad je torej spoznal za potrebno, proti grajščakoma Gornje in Spodnje Lendave z vojaško silo postopati. V Gornji Lendavi je bil med tem očetu Tomažu sledil sin Štefan Szechy, temu pa 1. 1537. ogerski namestnik Aleksij Thurzo, in prepiri med Štajarci in Mad- jari so postajali vedno bolj nevarni, ker sta obe stranki bili grozno razkačeni. L. 1537. je dala štajarska deželna vlada pod varstvom pešcev in konjikov Kacijanarjeve armade na ogerski strani grabe izkopati in s tem Muro v nienem toku nekoliko uravnati. A Thurzo je dal grabe takoj zopet zakopati in z visokimi jezovi zavarovati. Potem je dovedel 2000 oboroženih vojakov, ki so onkraj Hrastja napravili nov velikanski jez. To je Štajarce hudo razburilo. Precej so se obrnili do Kacijanarja ter ga prosili nujne pomoči. Slednji je Thurzo-tu pisal zelo strogo pismo ter se mu nagrozil, da bode vse štajarske trume, ki se na Ogerskem bojujejo proti Turkoin, nazaj poklical, ako ne bode novega jeza odstranil. Thurzo se je obrnil do cesarja Ferdinanda in ta je ukazal, naj se razprava o tej zadevi zaradi skupnega podjetja Avstrije in Ogerskega proti Turkom v Slavoniji za dva ineseca preloži. Ker se pa tudi pri dotični obravnavi niso mogli sporazumeti, sklenili so štajarski deželni stanovi, z oboroženo silo ustaviti se vsaki novi uravnavi Mure, ki bi se godila na škodo Štajarcem. (Dalje prih.) Smešnica. Učitelj vpraša Tončka: »Ti Tonček, zakaj pa imaš ušesa?« Tonček nekaj časa premišljuje. »No, le povej!« — »Zato, da me, gospod učitelj, lahko včasih zanje primete!«