Viktor Majdič UDK 808.63-551
Pedagoška akademija v Ljubljani
OBLIKOSLOVNA PODOBA SAMOSTALNIKOV MOŠKEGA SPOLA NA -e
Samostalniki, ki se v edninskem imenovalniku končujejo na -e, so oblikoslovno zelo zanimivi, saj je način njihovega pregibanja odvisen od vrste dejavnikov, kot so naglašenost / nenaglašenost končnega e-ja, deloma neprevzetost / prevzetost, občnoimenskost/last-noimenskost, pri neprevzetih tudi čas nastanka, konverznost / nekonverznost nastanka, pa še glasovna podoba končaja, nekoliko tudi dolžina besede, prenosniškozvrstna determiniranost itd.
Večina obravnavanih samostalnikov se pregiba po 1. moški sklanjatvi (s premenjeno ali nepremenjeno osnovo), nekaj po 3., nekateri po 1. in 3., nekaj malega pa je med njimi tudi samostalnikov, ki jih sklanjamo po 2. moški sklanjatvi. Takšna obhkoslovna pestrost kot tudi prehajanje iz enega upa v drugega povzroča nemalo težav v vsakdanji rabi, predvsem-pa pogoste nedoslednosti, ki dostikrat begajo uporabnike knjižnega jezika
Naši normativni jezikoslovni priročniki to skupino samostalnikov sicer obravnavajo, vendar slika, ki jo nudijo slovnice in pravopisi, ni popolna in tudi ne daje vedno ustreznih odgovorov na vprašanja, ki se v zvezi z rabo teh samostalnikov porajajo, recimo o tem, kateri priimki na -e osnove ne podaljšujejo, kateri jo podaljšujejo s t in kateri z j, ali katera prevzeta občna imena osnovo podaljšujejo in katera ne itd. Rado se omenja dejstvo, da se domačim samostalnikom osnova podaljšuje s t, nedomačim z;, kar je le deloma res, saj imamo poleg oče očeta, France Franceta tudi kofe koiela, Nde Noeta, Josue Josueta in na drugi strani poleg komite komiteja tudi enobe enobeja, ce ceja. V glavnem nepotrebno je ločevanje lastnoimenskih poimenovanj od občnoimenskih, kar je bilo pred leti že kritizirano,' saj se obe skupini samostalnikov morfološko načeloma enako obnašata; še manj primerna je trditev Slovenskega pravopisa 1950 /dalje SP 1950/ in Slovenskega pravopisa 1962 /dalje SP 1962/, da se občna imena »ravnajo po pravilih za lastna«.^ Nasprotno temu pa pravi Slovenska slovnica A. Bajca, R. Kolariča, M. Rupla in J. Šolarja /dalje SS 1956/, da se »/o/sebna imena in priimki/.../ v glavnem ravnajo po pravilih za občna III. sklanjatve«,' kar je seveda dosti bliže resnici. Neustrezna pa je trditev, da se »/n/ekatera italijanska imena na -e /.../ sklanjajo po slovenskih zgledih: Belvedere Belvedera, San Michele San Michela (san mikela); Giuseppe (džuzepe) Giuseppa«,^ podobno trdita tudi SP 1950 in SP 1962, le da je tu govor o (večzložnih) romanskih, ne zgolj italijanskih (lastnih) imenih. Če razumemo formulacijo dobesedno, kot je zapisana, bi dejansko pomenila, da navedeni samostalniki osnovo podaljšujejo s t (kot oče, France) ah z; (kot enofae), v resnici pa do podaljšave praviloma ne pride (očitno je v gornji formulaciji mišljeno pregibanje po osnovnem vzorcu 1. moš. sklanjatve).
Med občnimi imeni romanskega izvora se v normativnih priročnikih navajajo le breve, konklave, cicerone^ ipd., ne pa tudi dtiče, konte, tenente,'' ki so ravno tako romanska, a jih v slovenskem jeziku morfološko drugače obravnavamo kot prva.
' J. Toporišič, Oblikoslovna segmentacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega
knjižnega jezika. SR 1969, s. 351.
^SP 1950, s. 31, SP 1962, s. 68,
'SS 1956, s. 101.
¦N. m., s. 109.
>SP 1950 s. 26.
' SP 1950 in SP 1962 v slovarskem delu sicer navajata tudi nekaj na koncu nenaglašenih občnoimenskih samostalnikov romanskega izvora, ki osnovo podaljšujejo z /, npr. parte, duce /slednjega ima samo SP 1962/, vendar v uvodu ta tip ni posebej omenjen.
Morfoloških informacij o samostalnikili m.sp. na -e je v novejših normativnih priročnikih (Slovenski knjižni jezik 1-4 dr. J. Toporišiča, dalje SKJ, Slovenska slovnica istega avtorja, dalje SS 1976, Načrt pravil za novi slovenski pravopis, dalje NP 1981) manj in tudi lastnih imen ne obravnavajo posebej. Zdi pa se, da so nekatere ugotovitve presplošne, tako da si uporabnik priročnika z njimi ne more zadosti pomagati, zlasti glede predvidljivosti tipa pregibanja, ponavljajo pa se tudi nekatere slabosti iz starejših, npr. trditev, da (samo) domači samostalniki podaljšujejo osnovo s (. Tudi trditev, da je tako podaljševanje značilno le za ljubkovalna ali zaničevalna poimenovanja ali pa za lastna imena, ne ustreza povsem,' saj besed, kot so oče, druže, kozle (kot lovski termin) ipd. ni mogoče uvrstiti v nobeno od navedenih skupin. Nanovo pa je dodana informacija o pregibanju samostalnikov tipa kamikaze, Pijäde po 2. moški sklanjatvi.
Primerjava med v normativnih priročnikih zapisanimi pravui in dejansko jezikovno rabo kaže na pogosta razhajanja. Zlasti neslovenska južnoslovanska osebna lastna imena na -e se često ne sklanjajo z glasovnimi končnicami, čeprav ni nikakršnega razloga, da jih ne bi morfološko obravnavali enako kot tipološko podobna slovenska imena. Za ilustracijo le nekaj primerov take rabe: »V Delčevu so pripravili dvodnevno manifestacijo v počastitev ideologa in velikana makedonskega revolucionarnega gibanja Goce Delčeva ...« (prav: Goceta, Delo, 28. 5. 1984), »... to je besedni rezime likovne interpretacije Dimče Nikolova ...« (prav: Dimčeta, A. Bassin, Katalog likovne razstave. Galerija Ars, Lj., 1979), »... Branko Mamula /je/ odkril doprsna kipa revolucionarjev in narodnih herojev generala armade Ivana Gošnjakain admirala Mate Jerkovića.« (prav: Mateja, ev. Mateta, Delo, 21. 12. 1982), »... klavrno vlogo, ki so jo pri oblikovanju tako imenovane 'Nezavisne države Hrvatske' imeli ustaški zločinci z Ante Pavelićem na čelu.« (prav: Antejem, Delo, 6. 12. 1975), »... ob izvrstiii igri Rade Šerbedžija.« (prav: Radeta, Delo, 8. 1. 1983) itd.
Neslovenskost imen te vrste v slovenskem jezikovnem prostoru, obenem pa (v nekaterih primerih) njihova podobnost s slovenskimi brez končnega e-ja povzroča še druge obli-koslovne odklone, npr. občutenje končnega e-ja kot končnice, kar jih v odvisnih sklonih izenačuje z oblikami, regularno izpeljanimi iz imenovalnika na soglasnik (z ničto končnico) ali na končnico -o, npr. »Izbrana dela Blaža Koneskega« (prav: Blažeta, NRazgl., 21. 1. 1983), »Besedilo Stipa Suvarja bo objavljeno v 17. številki...« (prav: Stipeta, Delo, 12. 11.1983), »... se je na koncu zlila v romantično /.../ obujanje spominov na prvo srečanje s Tomom.« (prav: Tometom, ker je v im. Tome, ne Tomo, Delo, 20. 2. 1980), »Potem ne bo Rada Končarja nihče siHl, da bi moral kupovati v Zagrebu...« (prav: Rädeta, ker je v im. Rade, ne Rado, Delo, 4.2.1985), »Ob koncu leta sov Boru /.../ našli mrtvega rudarja Djor-dja Adamovića...« (prav: Djördjeta, ker je v im. Djörde, ne Djördj, Jana, 6. 2. 1985).
Pod vplivom drugih slovanskih jezikov, zlasti še srbohrvaščine, v kateri je kategorija srednjega spola pri samostalnikih še produktivna in lahko nanovo sprejete samostalnike na -o in -e še vedno uvrščajo med srednjespohie, kar v slovenščini že dolgo ni več mogoče, se npr. linäle med športniki in športnimi novinarji rabi tudi kot samostalnik srednjega spola, npr. »To je četrto hnale tega veUkega smučarskega tekmovanja.« (RTV Ljubljana, TV-1. pr., 27. 3. 1983), pogosteje na radiu in televiziji kot v drugih sredstvih obveščanja. V slovenščini je lahko ta samostalnik seveda samo moškega spola.
Lahko bi se torej reklo, da je dejanska oblikoslovna podoba obravnavane skupine samostalnikov, občno- in lastnoimenskih, občutno pestrejša, deloma pa tudi drugačna, kot nas poučujejo slovnice in pravopisi. Če npr. v ponavljajoči se formulaciji, da se domačim samostalnikom podaljšuje osnova s (, nedomačim pa z /, domač razumemo kot sinonim za slovenski, so tako izpuščena ne samo nekatera biblijska (N6e, Jahve, Joshue, Manue), ampak tudi številna srbohrvaško-makedonsko-bolgarska osebna lastna imena na -e, kot so,
'NP 1981, s. 151.
56
Bäne, Cüne, Räle, Širne itd., ki se jim osnova prav tako kot analognim slovenskim podalj-' šuje s (. Ne velja pa to za tista, ki se končujejo na -te, katerim - očitno zaradi večje bla-goglasnosti - osnovo podaljšujemo z j: Ante Anteja, Ksente, Ksenteja, Mate Mateja. Tudi \ slovenska in biblijska imena tega tipa težijo v takšno podaljševanje: Ante, Anteja (v slo- i venskem jezikovnem prostoru), Jelte Jefteja ipd., kljub temu da SP 1962 pri geslu Ante \ predpisuje samo podaljšavo s ( (Ante -ta, ßmtetov -a -o, s. 108), medtem ko je bilo po SP j 1950 pravilno le podaljševanje z /, podaljšava s ( pa celo prepovedana (Ante -ja [+Anteta], Antejev -a, -o, s.74).
Dvojna raba se je uveljavila pri imenu Mdfe: če je njegov nosilec Slovenec, se osnova po- i navadi podaljša s t (npr. Mateta Dolenca), če Neslovenec, z; (npr. Mateja Parlova). Kadar j pa je končni -e kratek naglašen, do pravkar obravnavanega odstopanja ne pride, zato Boh-te Bohteta, Kante Kanteta, Mate Mateta. \
Južnoslovanskim (a ne tudi slovenskim) lastnim imenom s končajema -oje in -ije se osnova ne podaljšuje: Vidoje Vidoja, Märoje Märoja, Slädoje Slädoja, Milentije Milentija, Ig- j nacije Ignacija, dokaj zapletena pa je oblikoslovna podoba priimkov na -e, katerih nosilci \ so Slovenci. Če se končujejo na naglašeni kratki -e, se jim osnova brez izjeme podaljša , s (: Cigale Cigaleta, Palme Palmeta, fence Tenceta, enako tisum na -ide, -öle, -lä/re, -änje, ] -d/ne, -će* in še nekaterim drugim: Samide Samideta, Verhole Verboleta, Kandare Kandä- • reta, Fendre Fendreta, Blagänje Blagänjeta, Lapäjne Lapäjneta, Marenče Marenčeta, med- i tem ko priimki na -erle osnove praviloma ne podaljšajo: Mäjerle Mäjerla, Jenšterle Jen- \ šterla, Püterle Püterla ipd., variante Ma;eWe(a, Jenšterleta, Puterleta pa izpeljujemo iz (tudi ; možnih) oksitoniranih imenovalnikov Majerle, Jenštede, Putede.'' Večina preostalih, ne ; na končnem e-ju naglašenih priimkov te vrste osnovo podaljšuje z /.- Brede Bredeja, Forte Förteja, Vigele Vigeleja, Vüte Vüteja ipd.
Od občnih imen podaljšujejo osnovo s t vsa, ki se končujejo na naglašeni kratki -e, ne glede na pomen in izvor: lante lanteta, počasne počasneta, zmene zmeneta, kozle kozleta, kole ! koieta, in vsa domača, končujoča se na nenaglašeni -e: oče očeta, sine sineta, druže družeta, \ medtem ko tudi domačim samostalnikom na končni dolgi ozki -e osnovo podaljšujemo z/; aleže aležeja,^" apeze apezeja, enobe enobeja, ce ceja, enako kot oksitoniranim prevzetim: atelje ateljeja, komite komiteja, beseže besežeja.
Ločevanje domačih samostalnikov od prevzetih pri tem tipu morfološko torej ni upravičeno, zato se ti dve skupini v večini normativnih priročnikov brez potrebe ločeno obrav- i navata. Razlika med prvimi in drugimi je le v tem, da med domačimi občnimi imeni ni takih, ki osnove ne podaljšujejo, medtem ko jih je med prevzetimi neoksitoniranimi kar nekaj, npr. belvedere belvedera, biendle bienäla, cicerone ciceröna, taksimile laksimila, iinäle iinäla, konkläve konkläva, magistrale magistrala, penale penala, promile promila'^ itd. Pri ' oksitoniranih je podaljševanje obvezno.
' Tako oblikoslovno razvrstitev potrjujejo tudi rezultati ankete, opravljene po telefonu med ca. 50 slovenskimi nosilci priimkov na -e, pri katerih načina pregibanja vnaprej ni bilo mogoče natančno predvideti. ^ Ljubljanska Pülerlejeva uiica bi pravzaprav morala biti Püterlova ali kvečjemu Puterletova. Pregibanje Püterle Püterla, ne pa Puterleta ali Pulerleja, potrjujejo tudi v Ljubljani živeči nosilci tega priimka, med katerimi je bila opravljena že omenjena telefonska anketa.
Tega tipa domačih samostalnikov naši normativni priročniki ne omenjajo, registriran pa je v razpravi dr. J. Toporišiča, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SR 1972, s. 305. Kot samostalniki 1. moške sklanjatve so pogosti zlasti v govorni prenosniški zvrsti, medtem ko spadajo v pisni često v 3. sklanjatev.
'' Morfološka predstavitev te skupine samostalnikov je v SP 1962 v formalnem pogledu zelo neenotna. Pri nekaterih je edninski imenovalniški obliki dodana le rodilniška končnica, pri drugih poleg končnice še končni soglasnik osnove, pri tretjih pa poleg tega še pred soglasnikom stoječi samoglasnik: numerale-a. pastorale -la in magistrale -d/a alisemi//nd/e -a. toda finale -la alimizerere -a, toda kondoliere -ra itd. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) so ti samostalniki enotno predstavljeni, vedno le z rodilniško končnico ob imenovalniški podobi geselske lie-sede: faiendJe -a, finale -a, Ifonkiäve -a.
57
Tako kot pravkar omenjeni obtni samostalniki se pregibajo tudi nekatera, praviloma več kot dvozložna tuja lastna imena, vendar ne izključno romanska, kot menita oba povojna pravopisa:'^ Belvedere Belvedera, Bonaparte Bonaparta, Cimabue Cimabua, Čile Čila, Giu- j Seppe Giuseppa, Niederle Niederla, Pordenone Pordenona, Selassie Selassia, Val d'Isere Val disera, Zaire Zaira, Berlinale Berlinala itd. V novejšem času se tudi pri samostalnikih te vrste vse bolj kaže težnja po pregibanju s podaljšano osnovo; zato prej Napoleona Bonaparta, sedaj Napoleona Duarteja, v starejših besedilih Bondarta, Bramanta, Emanuela, Plava, danes pogosteje Bondarteja, Bramanteja, Emanueleja, Piaveja. Tako pregibanje je med nedomačimi lastnoimenskimi samostalniki, tudi neoksitoniranimi, sploh prevladujoče, zatorej poleg Ayme Aymeja, Debre Debreja, San Jose San Joseja, Sao Tome Sao Tomeja tudi Allende Allendeja," Belafonte Belafonteja, Jorge Jorgeja, Felice Feliceja, Mugabe Mugabeja, Nakasone Nakasoneja, Palme Palmeja, Pijade Pijadeja, Ševardnadze Ševardnadzeja, Halle Halleja, Harare Harareja, Lotse Lotseja, Mbabane Mbabaneja, Odense Odenseja, Zimbabve Zimbabveja itd. Od občnih prevzetih imen se tako vedejo - kot že rečeno - vsa oksito- i nirana: atelje ateljeja, kupe kupeja, makrame makrameja, renome renomeja, siže sižeja, žele \ želeja ipd., in pa neoksitonirana osebna imena (večinoma kot statusna poimenovanja), npr. \ duče dučeja, konte konteja, tenente tenenteja, nepredvidljivo po tem tipu pa tudi pdrte pdr-teja, pdrsche porscheja. Samostalnik parte je oblikoslovno sploh nenavaden, saj spada po navedbi SSKJ predvsem v 3. moško sklanjatev, rabi se tudi kot množinski samostalnik i ž. spola, lahko pa se pregiba, kot je navedeno zgoraj, četudi bi bilo sistemsko pravilnejše [ pregibanje po zgledu bienale, torej pdrte parta. Za sicer nesistemsko pregibanje porsche \ porscheja pa sta dve možni razlagi: ta samostalnik je zelo pogosto oksitoniran (SSKJ tega ; dejstva ne upošteva), razen tega pa je občno ime porsche nastalo iz osebnega lastnega in \ je torej v obeh primerih podaljšava z j predvidljiva.
PriimekPi/dde SS 1976 (s. 223) in NP 1981 (s. 152) izrecno uvrščatav 2. moško sklanjatev {Pijäde Pijäde Pijädi...), česar pa jezikovna raba ne potrjuje. Pregled nekaterih zgodovinopisnih in memoarskih del, ki omenjajo revolucionarja in politika Mošo Pijadeja, je pokazal, da pisci in prevajalci skoraj brez izjeme pregibajo to lastno ime tako kot večino neslovenskih priimkov na -e, torej mu osnovo podaljšujejo z /; Pijäde Pijadeja Pijadeju ..., pridevnik Pijädejev -a-o, le enkrat po zgledu bienäle in enkrat samkrat po 2. moški sklanjatvi.'" Zato bi tudi časopisni in radiotelevizijski novinarji ravnali bolj prav, če bi poročali npr. o podelitvi nagrad Mose Pijadeja, ne Mose Pijade, pa o avtomobilski nesreči na Ulici Mose Pijadeja, ne Mose Pijade ali Mosa Pijade ali celo na Moša/Moše Pijadovi ulici, kar je enako narobe, kot bi bilo na Ivan/Ivana Cankarjevi ulici." Sicer pa bi bilo enostavneje in pravilneje, če bi se ulice, ceste, trgi, poimenovani po Moši Pijadeju, imenovali kar Pijadejeva ulica, cesta, trg, tako kot Dalmatinova ulica, Prešernova cesta, Titov trg. Dodajanje rojstnega imena priimku je v poimenovanjih te vrste nujno, kadar se komunikacije ! v naseljih imenujejo po ženskah (npr. Ulica Zofke Kvedrove, Ane Ziherlove, Danile Kumar- \ jeve ipd.) in kadar je potrebno ločevanje med več ljudmi istega priimka (npr. Ulica Rudolfa \ Janežiča proti Janežičeva ulica, ki je dobila ime po koroškem rojaku Antonu Janežiču), ^ drugače ne. ¦ j
1= Gl. SP 1950, s. 26, in SP 1962, s. 58, SS 1956, s. 109, pa govori v tej zvezi celo samo o italijanskih imenih. " Načelno bi sicer bilo mogoče tudi Allende Allenda (prim. dr. J. Toporišič, Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, /pravo/pisnih, moriemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika, SR 1973, s. 232), toda raba se je nagnila izključno v smer podaljšave: Allende Allendeja: pregibanje po zgledu Giuseppe Giuseppa je pač vse manj produktivno.
" Pregledana so bila naslednja dela: Svetovna zgodovina, Ljubljana 1981, V. Dedijer, Izgubljeni boj J. V. Stalina, Ljubljana 1969, E.Xardelj, Spomini, Ljubljana 1980, R. Colakovič, Pripoved o neki generaciji, Ljubljana 1982, E. Kocbek, Listina, Ljubljana 1967, J. Jarc, Partizanski Rog, Maribor 1977, S. Nešovič, Mosa Pijade, Ljubljana 1979 (prev. F. Safari, več avtorjev, Tito štirideset let na čelu ZKJ 1937-1977, Ljubljana 1977. "Gl. NRazgL, 12. 9. 1980, Delo, 14. 8. 1979, 16. 3. 1982, 27. 10. 1984, pogosto na RTV Ljubljana itd
58
Lastna imena, ki so nastala po konverziji iz občnoimenskih samostalnikov srednjega spola, se maskulinizirajo," zato oba Sonca, Zdravja, ne Sonci, Zdravji, vsi Sonci, Zdravji, ne Sonca, Zdravja, srečati Sonca, Zdravja, ne Sonce, Zdravje. Priimki, konvertirani iz samostalnikov srednjega spola, ki kot občna imena osnovo podaljšujejo z n, to morfološko značilnost lahko zadržijo (Seme, Semena),^'' vendar se običajno pomensko demotivirajo in se pregibajo po za domače moške samostalnike na -e prevladujočem modelu France Franceta, Jože Jožeta, torej Seme Semeta (v osrednji Sloveniji) oz. Seme Semeta (drugod po Sloveniji).'*
Le malo je samostalnikov moškega spola na -e z ničto končnico v vseh sklonih, kot so npr. abece, delkredere, padre, perpetuum mobile, salto mortale, Purkyne, Lope de Vega, Monte CaWo" ipd. Nekaj več je tistih z dvojnim možnim pregibanjem, po 3. in po 1. sklanjatvi. To so v večini primerov kratična imena, pisana pogosteje kot sklopi iz inicialk večbesednih poimenovanj, redkeje kot sklopi imen teh črk: NOB [enobe] ali enobe, AFŽ [afe-že] ali afeže, PTT[petete] ali petete, RTV[erteve] ali erteve, EKG [ekage] ali ekage ipd. Sem spadajo še nekatera prevzeta imena, npr. koine, nadalje imena črk: be, ce, če idr. ter nekaj tujih lastnih imen ali delov le-teh: Humanite, Chiemsee, Kadsruhe, Belo Horizonte, Siera Leone itd. Že kar izjemni v morfološkem pogledu pa so moškospolni samostalniki tipa kamikaze, ki jih pregibamo po 2. ali po 1. moški sklanjatvi: napad kamikaze ali kamikaza oziroma napad kamikaz ali kamikazov. Takšen morfološki status imajo - glede na dejansko rabo - v SSKJ, medtem ko naj bi se po NP 1981 pregibali le po 2., po Verbinčevem Slovarju tujk pa samo po 1. sklanjatvi (SP 1950 in SP 1962 gesla kamikaze ne navajata, pa tudi v uvodu na ta tip posebej ne opozarjata).
Samostalnikom, končujočim se na zgolj pisani, ne tudi govorjeni -e, se osnova praviloma ne podaljša, ta -e pa se pri pregibanju in besedotvorni izpeljavi opušča, če ne vpliva na fonetično vrednost pred seboj stoječega soglasnika ali soglasniškega sklopa:^" brumaire brumaira, joule joula, tembre tembra, enfant terrible enfant terribla, Lille Lilla, Morse Morsa, Mahre Mahra, Stive Stiva, Wilde Wilda itd., ostaja pa, kadar odloča o izgovoru soglasnika pred seboj: bridge bridgea, college collegea, juice juicea, Laplace Laplacea, Wallace Wal-lacea itd. Odstopanj je malo in še ta so v glavnem posledica nepoznavanja navedenih pravil, npr. »Tedaj je s štartno številko 18 brat Phila Mahreja Stive poskrbel za resnično senzacijo. .. Izvrsten čas Steva Mahreja je bil skoraj neverjeten.« (prav: Mahra, Delo, 17. 3. 1980), »Zmagal je Stenmark pred Ph. Mahrejem in Halsnersom.« (prav: Mahrom, Delo, 2. 2. 1981). Do stilne nevtralizacije pa je prišlo v primeru Morsejev oz. Morzejev (npr. Mor-zejeva abeceda), kjer bi bila - v skladu z gornjim pravilom - upravičena samo oblikaMor-sov (torej le Marsova abeceda), a je v rabi kot enakovredna tudi Morsejev / Morzejev."
Tisti samostalniki, katerih končni nemi -e sledi neposredno pisanemu in govonenemu naglašenemu ali nenaglašenemu samoglasniku, edini v tej skupini podaljšujejo osnovo, nemi -e pa se ne opušča: bellevue bellevueja, yonkee yankeeja, boogie-woogie boogie-wo-gieja, Andree Andreeja, Merimee Merimeeja, Poe Poeja, Mackenzie Mackenzieja itd. Če
"GL SS 1976, s. 217. "Rm., s. 216.
" Takšno pregibanje so potrdili vsi nosilci tega priimka v že omenjeni telefonski anketi.
" Trditev SS 1956, da »/s/estavljena imena pregibljemo samo v zadnjem sestavnem delu: Monte Carlo, iz Monte Carla, v Monte Carlu...« (s. 109) bi laiiko dopolnui z ugotovitvijo, da se v takih primerih pregiba ali samo prvi del (perpetuum mobile perpetuuma mobile) aü samo zadnji (Monte Carlo Monte Carla) ali pa vsi oz. oba (Halle Selassie Haileja Selassia).
»Gl. NP 1981, s. 149.
" To morfološko analogijo obravnavata kot zborno nevtralno tudi SP 1962 in SSKJ, ob sicer sistemsko regularno razviti in prav tako stilno nezaznamovani varianti Morsov.
59
stoji pred nemim končnim e-jem prav tako nemi samoglasnik, se v odvisnih sklonih konč- i ni -e opušča, osnova pa se ne podaljšuje: Doumergue Doumergua [dumerg dumergaj, Dun- i guergue Dunqueiqua [denkerk denkerka].^' |
Samo govorno se končujejo na -e iz francoščine prevzeti samostalniki, ki/če pisno /še/ niso podomačeni in tako tudi samo govorno podaljšujejo osnovo z ;': croupier croupiera. [krupje krupjejaj, buHet buffeta [bife bifeja], baiser baisera [beze bezeja}, conferancier con- ' feranciera [konferansje konferansjeja], parfait parfaita [parfe parfeja] itd. Občnih imen tega tipa je malo, vsaj v širši rabi, ker jih v zadnjem času praviloma hitro poslovenimo.^' Drugače je z lastnimi, ta ostajajo pisno večinoma nepodomačena: Manet Maneta [mane ma-nejaj, Courbet Corbeta [kurbe kurbeja], nekoliko izjemen je le priimek znanega naravoslovca in zdravnika bretonskega rodu Baltazarja Hacqueta, ki ga verjetno zaradi dolgo-, letnega bivanja ter aktivnega naravoslovnega in organizacijskega delovanja tega moža na, nekdanjem Kranjskem izgovomo ponavadi nekoliko slovenimo. Ne izpuščamo namreč začetnega fi-ja (kot sicer pri francoskih imenih: Hugo /igo/, Hyppolitte [ipolit], Hachette [ašet] ipd.), končni naglašeni -e pa je običajno kratek širok, čeprav lahko tudi dolg ozek, kot nasploh pri francoskih imenih tega tipa. Tak dvojni izgovor vpliva tudi na način (samo govornega) pregibanja: širok izgovor končnega e-ja napoveduje podaljšavo s t, kot pri, podobnih domačih in podomačenih priimkih (torej [t\ake haketa]), dolgi ozki -e pa vodi v podaljšavo z / (tako kot [rene reneja] tudi [hake hakeja]).
Oblikoslovna razvrstitev samostalnikov m. sp. na -e*
"Gl. SP 1962, s. 58.
" Glede pisave prevzetih besed prim, razpravo dr. J. Toporišiča, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SR 1972, s. 285 n., in drugo, tam navedeno literaturo.
¦ V preglednico niso vključeni samostalniki na le govorjeni -e.
' Kratična imena in imena črk se lahko pregibajo tudi po 3. moš. sklanjatvi.
60.
^ Samostalnik koine se lahko pregiba tudi po 3. moš. sklanjatvi.
' Izraz parfe se rabi tudi kot množinski samostalnik ž. sp.i kot samostalnik m. sp. se pregiba po 3. moš. sklanjatvi, lahko pa tudi po 1.
¦> V tej skupini so osebna poimenovanja izjemna, sistemsko sodijo med samostalnike, ki osnovo podaljšujejo z). ' Samostalnik kamikaze se pregiba tudi po 2. moš. sklanjatvi. ' Poleg Seme Semeta tudi Seme Semeta, redko Seme Semena.
' Rojstno lastno ime Male podaljšuje osnovo s (, kadar pa poimenuje Neslovence, tudi z
' Sistemsko ustrezno samo Kne Kneja, Knejev -a-o, izhodiščna oblika Kne pa bi dala Kneta, Knelov -a-o.
' Domača lastna imena na -erie so lahko tudi oksitonirana, osnovo pa tedaj podaljšujejo s (.
'»V novejšem času to biblijsko ime podaljšuje osnovo tudi z /.
" Poleg prevladujočega pregibanja Pijade Pijadeja, prid. Pijadejev -a-o, je možno tudi Pijade Pijada Pijadu, prid. Pi-jadov -a-o, silno redko pa po 2. moš. sklanjatvi: Pijade Pijade Pijadi.
61
Summary
MORPHOLOGICAL IMAGE OF THE MASCULINE NOUNS ENDING IN -E
The paper deals with the morphological behaviour of the masculine nouns ending in -e. The way of their inflection is depending upon various factors: the accentuation or nonac-centuation of the final -e, upon the acceptation or nonacceptation of the word, and with those non-accepted also upon the time of their formation, further on, upon their converse or unconverse origin, their sound image of the ending, partially upon the length of the word, upon its common noun or proper name status, respectively, and even upon its transferability sort of determinacy. Most of them are inflected according to the hrst masculine declension, so that the base is changed (being lengthened by -/ or by -/, respectively) or else not that way (examples oče, žele, Kette - bienale, Vidoje), some are declined according to the third or according to the third or first masculine declension, respectively (afeže, enobe), and just exceptional are those declined according to the second or the second and first masculine declension, respectively (kamikaze).
The author compares the linguistic usage with the solutions made in the normative manuals, also drawing attention, however, to the frequent mistakes, in particular to those made in the use of the South-Slav non-Slovene personal proper names ending in -e, as well as to the non-Slovene proper names of this type within the Slovene literary - linguistic context
62