27 POTENCIALI IN UPRAVLJANJE VODÁ MED PRETEKLOSTJO IN SEDANJOSTJO Iz recenzije doc. dr. Vilme Brodnik: Znanstvena monografija prinaša dragocene razprave s podrocja okoljske zgodovine, ki osvetljujejo razlicne vidike uporabe obnovljivih vodnih virov v zgodovinski perspektivi, pozitivne in negativne vidike cloveških posegov v vodotoke in na Ljubljansko barje, zacetke okoljskega osvešcanja in zakonodaje od druge polovice 19. stoletja dalje ter aktualno situacijo s prizadevanji za celovito trajnostno ravnanje z vodotoki. POTENCIALI IN UPRAVLJANJE VODÁ. MED PRETEKLOSTJO IN SEDANJOSTJO UREDILA MARTA RENDLA Ljubljana 2024 ZALOŽBA INŠTITUTA ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Odgovorna urednica Založnik in izdajatelj Zanj ZBIRKA dr. Mojca Šorn Inštitut za novejšo zgodovino dr. Andrej Pancur VPOGLEDI 27 ISSN 2350-5656 Marta Rendla (ur.) POTENCIALI IN UPRAVLJANJE VODÁ. MED PRETEKLOSTJO IN SEDANJOSTJO Recenzenta dr. Vilma Brodnik dr. Blaž Komac Jezikovni pregled Polonca Kekec Prevodi in lektura prispevkov v angleškem jeziku Oblikovanje Slikovno gradivo na ovitku Tisk Borut Praper Barbara Bogataj Kokalj Maša Bogataj Spredaj: Zaplavna pregrada na potoku Pendirjevka nad vasjo Cerov Log. Osebni arhiv in foto: Blaž Štangelj, 1. 11. 2023 Zadaj: Cišcenje struge reke Meže v osemdesetih letih 20. stoletja. Hrani: Koroški pokrajinski muzej, fond Koroški fužinar Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Izid knjige je financno podprla Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 628.11(497.4)(091)(082) POTENCIALI in upravljanje vodá. Med preteklostjo in sedanjostjo / uredila Marta Rendla ; [prevodi Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2024. - (Zbirka Vpogledi, ISSN 2350-5656 ; 27) ISBN 978-961-7104-42-4 COBISS.SI-ID 213675779 © 2024, Inštitut za novejšo zgodovino Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. KAZALO Marta Rendla, Uvod ................................................................................................................ ......5 Sebastian De Pretto, Coordinating Resources: Modernization Agencies and the Consolidation of the Ticino Waterscape (1880–1914) ..............................................9 Filip Cucek, »Naši slovenski poslanci so se sicer krepko potegnili letos v deželnemu zboru za uravnavo Pesnice, toda Bog zna, ce bo se kaj zgodilo, kajti nemški poslanci nimajo srca za slovenske kmete.« Problematika reke Pesnice v graškem deželnem zboru........................................................................................ 29 Sara Šifrar Krajnik, Od mlinov do hidroelektrarn: kontinuiteta izrabe energetskega potenciala Selške Sore na obmocju Škofje Loke ............................................43 Meta Remec, Izraba vodne sile v porecju Soce v prvi polovici 20. stoletja med ekonomijo, politiko in ohranjanjem naravnega okolja ................................................. 59 Petra Kavrecic Božeglav, From “Harm” to “Cure”. Discovering the Healing Effects of Seawater and Its Use for Therapeutic and Tourist Purposes ............................................85 Nataša Henig Mišcic, Pomen izsuševanja in ureditve Ljubljanskega barja za gospodarski razvoj do zacetka 2. svetovne vojne ........................................................... 101 Blaž Štangelj, Poplave in urejanje hudournikov v 30. letih 20. stoletja pod Gorjanci....... 121 Monika Rogelj, Od obrtnih delavnic do velikih tovarn ob reki Savi v Kranju .....................147 Karla Oder, Voda, rudarstvo in železarstvo na Koroškem ................................................... 167 Igor Milicic, Slovenski sladkovodni ribici in skrb za ribji živelj od 19. stoletja do danes ......................................................................................................... 197 Ivan Smiljanic, Politicnost vode: politicne in komemorativne dimenzije odpiranja vodovodov in vodnjakov na Slovenskem od Avstro-Ogrske do danes ............... 205 Janja Sedlacek, Viktor Pál, Marta Rendla, Okoljevarstvo v socializmu - slovenski primer ................................................................................................................ ...... 227 Lev Centrih, Socialisticno kmetijstvo na vodi: kmetijska posestva na Ljubljanskem barju po 2. svetovni vojni ........................................................................... 245 Marta Rendla, Ugrezninska Šaleška jezera: od degradiranega obmocja do razvojne priložnosti .............................................................. 275 Dunja Dobaja, Obvladovanje poplavnega tveganja v Sloveniji po letu 1990 ...................... 305 Viri in literatura ................................................................................................................ ........ 333 Imensko kazalo ................................................................................................................. ....... 363 O avtoricah in avtorjih .............................................................................................................. 373 Uvod Znanstvena monografija Potenciali in upravljanje vodá: med preteklostjo in sedanjostjo prinaša študije, ki v ospredje zanimanja postavljajo pomen vodnih virov, predvsem pomen njihovih potencialov (pozitivnih in negativnih) za potrebe cloveka in razvijanje njegovih dejavnosti. Vodni viri s svojimi potenciali pa niso obravnavani le s strogo antropocentricnega vidika, ampak se osvetljuje tudi odnos do vode in vodnih virov, tako z vidika clovekovega zavedanja po­mena vode kot naravnega bogastva, biološke in strateške dobrine kot tudi z vidika antropogenih ucinkov na njeno naravno podobo in kakovost ter priza­devanj za ohranjanje te naravne dobrine. Avtorji se v pricujoci monografiji na interdisciplinaren nacin ukvarjajo z razlicnimi vidiki in praksami uporabe vod­nih virov, njihovim upravljanjem, nacrtovanjem in urejanjem od konca 19. stolet­ja do sodobnosti pretežno na obmocju današnje Slovenije in v manjšem delu v Švici. Z nekaterimi temami, ki tematizirajo ekonomske in družbene procese, poleg obdobja modernizacije in postmoderne dobe sežejo tudi v predmoderno dobo. Avtorji se glede pokrivanja zemeljske površine z vodo pretežno posvecajo tistemu manjšemu delu vode oziroma vodnim virom, ki so na voljo cloveštvu za uporabo. Koristim, ucinkom, pomenu slane vode, ki zbrana v morjih in oceanih predstavlja dobrih 97 odstotkov vse vode na Zemlji, se tako v delu svojega pri­spevka posveca le ena avtorica, medtem ko se ostali avtorji posvecajo 2,5 od­stotka preostale vode na Zemlji, izvzemši zamrznjeno vodo v polarnih ledenih prostranstvih. Pisci, ki združujejo znanja s podrocja zgodovinopisja, ekonomije, geografije, prava in okoljevarstva, se s posvecanjem raziskovanju vodnih virov umešcajo v polje ekonomske, socialne in okoljske zgodovine. Vodne vire obravnavajo kot naravno dobrino, ki je ima Slovenija kot ena najbolj vodnatih držav na svetu, in ne le v Evropi, sicer v izobilju, a z zavedanjem, da gre v razmerah podnebnih sprememb tudi zaradi antropogenih ucinkov za obnovljiv, a omejen in nenadomestljiv naraven vir. Zaradi pomanjkanja padavin in njihove neugodne casovne in prostorske razporeditve je tveganju in ogroženosti z razpoložljivostjo vodnih virov izpostavljen tako rekoc ves svet. Pricujoca monografija se tako posveca spektru problematik in fenomenov, povezanih z vodámi. Tretjina monografije je namenjena obravnavi rabe in upo­rabe hidroenergije, v uvodnem prispevku v južni Švici ter sledecih v porecju Selške Sore, Soce, Save, deloma Kokre in Meže. Predstavljen je pomen vodne energije in vodnih virov za razvoj posameznih clovekovih gospodarskih dejavnosti, od mlinarstva, žagarstva, rudarstva vse do pojava in razvoja elektrogospodarstva in raznih industrijskih panog (železarstva, tekstilne industrije …) ter turizma. Pri tem vodni viri niso obravnavani le z ekonomske, tehnicne in tehnološke plati izkorišcanja vodne sile, temvec so obravnavane tudi raba vode v industrijskih tehnoloških postopkih in posledice teh rab v vplivih na površinske vodne vire in vodne ekosisteme. V ta kontekst se umešca obravnava pomena vodnih virov za življenjski prostor vodnih orga­nizmov, še zlasti rib, ki so pogoj za obstoj ribištva in njegovega pomena za pre­hrano ljudi. Vodni viri so kot strateška dobrina obravnavani tudi z vidika pra­vnega urejanja in razvoja vodnopravne zakonodaje. Tako je na osnovi zakona o javnem upravljanju vodá južnega obmejnega kantona iz leta 1894 predstavljena vzpostavitev hidroenergetskega režima v južni Švici, v kantonu Ticino, ki je omo­gocil hitro industrializacijo. Znacilnosti vodnopravne zakonodaje v casu, zajete v vec prispevkih, pa monografija podaja tudi za slovenski prostor. Nekaj avtorjev se ukvarja tudi z obladovanjem negativnih potencialov vod­nih virov. Tako so s študijami primerov prikazana prizadevanja za izboljšanje poplavne varnosti ob reki Pesnici do zacetka 1. svetovne vojne; orisano poplav­ljanje hudournikov in njihovo urejanje v 30. letih 20. stoletja pod Gorjanci ter predstavljene znacilnosti obvladovanja poplavnih tveganj v samostojni Slo­veniji na primeru Selške Sore in Drave. Monografija z vidika okoljevarstva kri­ticni presoji izpostavlja razmišljanja, odzive ter ukrepe na stanje okolja. V tem kontekstu prikaže glavne teme in dileme, ki so se v znanstvenem diskurzu pojavljale glede odnosa do okolja in varstva okolja v nekdanjih socialisticnih državah, ter v ta okvir umešca Slovenijo. Osredotoca se na vprašanja, kako in kdaj se je v Sloveniji zacela razvijati moderna okoljska zavest, kakšna je bila okoljska politika v socialisticni Sloveniji in kakšno je bilo stanje okolja, tudi v primerjalni perspektivi z ostalimi socialisticnimi državami in državami Evropske unije. Monografija obravnava tudi posledice antropogenih dejavnosti na naravo in okolje. Opozarja na spreminjanje naravne krajine in funkcijsko spremin­janje površja ter degradacijo okolja zaradi razvijanja clovekovih ekonomskih in socialnih dejavnosti. Takšne so študije primerov preucevanja Ljubljanskega barja, kjer se pokažejo negativni ucinki na okolje zaradi pridobivanja kmetijskih površin z melioracijami prek osuševanja in pospešenega odvajanja vode z mo­krišca. Primer študije primera negativnih ucinkov na okolje zaradi rudarstva je tudi primer preucevanja ugrezninskih Šaleških jezer, saj je z njihovim nastankom prišlo do izgube obdelovalnih površin, gozda, tradicionalnih nacinov preživljanja, paše, ustvarjanja motenj v infrastrukturi. Ugrezninska antropogena Šaleška jezera pa s primernim naslavljanjem kljub rojevanju novih problematik prinašajo tudi priložnosti. Monografija obravnava tudi pomen virov pitne vode, ko se posveca vzpostavljanju in odpiranju vodovodov od konca 19. stoletja do danes. Monografija o upravljanju potencialov vodá obravnava tematike, povezane z vodnimi viri, vse od naravovarstvenega in utilitaristicnega pristopa prek okol­jevarstvenega do trajnostno naravnanega pristopa. Avtorji pri tem k obravnavi pristopajo na multidisciplinaren nacin, kar prinaša celovito razumevanje tema­tike in sedanjega stanja na podrocju vodá in upravljanja z njimi. Verjamem, da poglablja, dopolnjuje in razširja obstojeca vedenja o vodnih virih ter pušca in odpira prostor za nadaljnje interdisciplinarno raziskovanje vodnih virov ter nas vodi k razmisleku o odnosu do dobrine, ki je vir življenja in prapocelo stvari. Ljubljana, 26. junij 2024 Marta Rendla Sebastian De Pretto COORDINATING RESOURCES: MODERNISATION AGENCIES AND THE CONSOLIDATION OF THE TICINO WATERSCAPE (1880–1914) In 1899, Eugen Huber (1849–1923) presented his disappointed assessment to the Swiss Jurists’ Association with his lecture titled “Shaping Water Rights in Future Swiss Law”.1 In the appeal to his professional colleagues, he vehemently demanded: “The progress made regarding the utili­sation of water resources urgently requires vigorous further education and careful refinement of water rights.”2 As a professor of Swiss private law as well as legal 1 Huber, Die Gestaltung des Wasserrechtes, 1–91. 2 Ibidem, 88. history and philosophy at the University of Bern,3 Huber had a comprehensive historical knowledge of the Swiss Confederation’s municipal and cantonal water rights, which he portrayed, about fifty years after the adoption of the Federal Constitution of 1848, as highly uncoordinated and chaotic. While some cantons, such as Schwyz, Obwalden, Nidwalden, Uri, or Grisons had no cantonal regulation at all and were municipally organised instead, others like Bern, Lucerne, or Vaud did. However, the local laws were based on an “older foundation” and were indeed more progressive and orderly, yet the “modern, desirable regulation” had not yet “penetrated” those areas. Only in Glarus, St Gallen, and Ticino, where the cantonal governments had adopted “modern” water rights between 1869 and 1894, did Huber see the implementation of his ideal.4 Following their example, Huber stated that water sovereignty should lie with the individual cantons nationwide, while the Federal Government should set the framework of private law and regulate the inter-cantonal relations.5 Finally, he recognised that the Swiss waterways were no longer a natural hazard but instead, thanks to industrial hydroenergy, a resource of national value.6 “After generations of living with the harmful side effects of water, our country is beginning to enjoy its utility. Where the Federal Government has vigorously fought against disaster, blessings are now expected to flourish, and we are for­tunate to be in a position to consider the use of mountain waters and confine ourselves to discussing the regulation of water rights.”7 Huber was not the only representative from the urban upper class in the 1890s advocating for federal coordination of the abundant hydro resources in the Swiss Alpine region. As early as 1891, the representatives of the Basel Liberal Democratic Party had demanded that the Federal Government monopolise all water bodies.8 Three years later, the Federal Assembly invited the Federal Council to reach an agreement with the cantons on a uniform water law. Among other things, this law was intended to regulate expropriations, standardise concession terms, define pre-emptive and preferential state rights, and initiate the creation of a national water register. In 1898, Peter Olivier Zschokke (1826–1898), a liberal National Council member and railway entrepreneur from the Canton 3 Manaď-Wehrli, “Huber, Eugen”. 4 Huber, Die Gestaltung des Wasserrechtes, 7–10. 5 Ibid., 88. 6 All the German quotes were translated into English by the author. 7 “Nachdem unser Land generationenlang die Wasser von ihrer schädlichen Seite gründlich kennen gelernt hat, fangen wir an, uns deren Nutzbarkeit zu erfreuen. Wo der Bund nach Kräften dem Unheil gewehrt hat, da soll nun endlich Segen erblühen, und wir sind in der glücklichen Lage, die Nutzung der Bergwasser ins Auge zu fassen und auf die Besprechung der Regelung der Wasserberechtigungen beschränken zu können”. – Huber, Die Gestaltung des Wasserrechtes, 13. 8 Mathieu, Schweizer Kolonialgeschichte, 275–76. of Aargau, went further with a motion proposing to subject the construction of hydroelectric power plants to federal supervision.9 A duty that the Federal Water Police, founded in 1877,10 was to carry out. The appeals for federal water oversight with concessionary autonomy for individual cantons did not go unheard in Bern and would contribute to the establishment of the “Swiss Hydrometric Office”11 in Bern in 1895, which was tasked to register all water resources available in Switzerland. Later in 1914, this responsibility was ascribed to the Federal Depart­ment of Water Management. The founding of this department resulted from the negotiations on the “Federal Act on the Utilisation of Hydropower”12, which was ratified two years later and gave the federal state overall supervision of all waters, while the cantons were allowed to grant concessions for the waters flowing on their territory.13 The legal situation of cantonal water rights criticised by Huber and the sub­sequent steps towards a centralised administration of hydro resources reveal a tension between the administrative levels of the young federation. Daniel Speich Chassé describes the establishment of the Swiss Federal State in 1848 as an “overrated rupture”, which, while reorganising the inter-cantonal exchanges, was neither dictated from Bern nor directly led to a strong central state. Instead, the cantonal “modernisation agencies” drove the emergence of the young federation, which, after 1848, continued to act according to their interests instead of advocating for powerful institutions in the capital.14 The delay between the initial cantonal hydropower laws and the Federal Act of 1916 suggests that the Swiss hydropo­wer was initially, before its promotion started adhering to the federal guide­lines, developed by the cantonal modernisation agencies. The “electrotechnical discourse” described by David Gugerli, leading to the consolidation of the Swiss power grid after 1910 to the benefit of the electricity industry, should thus also be explored within individual cantons.15 Considering that Switzerland has predominantly met its electricity demand from domestic hydropower since the first decade of the last century, the significance of this energy source for the industrial and economic development of the Alpine Republic is unmistakable.16 How did the modernisation agencies at the cantonal level strive to establish the institutional and infrastructural foundation of the Swiss waterscape? 9 Huber, Die Gestaltung des Wasserrechtes, 10–11. Zehnder, “Zschokke, Peter Olivier”. 10 Schirmer, Die schweizerischen Wasserkräfte, 19. 11 Schweizerisches Hydrometrisches Bureau. 12 Bundesgesetzes über die Nutzbarmachung der Wasserkräfte. 13 De Pretto, Vernetzte Wasserkraft, 15–16. Schirmer, Die schweizerischen Wasserkräfte, 23, 32. 14 Speich Chassé, Die Schweizer Bundesverfassung von 1848, 405–23. 15 Gugerli, Redeströme. 16 Energiestatistik der Schweiz 1910–1985, 1386. This article explores this question using the example of the Canton of Ticino in southern Switzerland, where the Grand Council in Bellinzona – the legislative cantonal parliament – adopted the “Law on Public Water Management”,17 prai­sed by Huber in 1894. Thus, one of the first hydropower regimes in Switzerland was established in this peripheral mountain canton, which centrally developed and managed the hydro resources of its hinterlands. This occurred even though pronounced communal property rights had always prevailed in the valleys or basins of the rivers Ticino, Maggia, and Verzasca. In accordance with these rights, the so-called “Patriziati” collectively managed the commons such as pastures, forests, and alpine meadows.18 Building on Daniel Speich Chassé’s critical inter­vention in Swiss history, this study follows the research approaches of Filippo Menga and Erik Swyngedouw, who understand the state as a heterogeneous coalition of various actors and power relations that come together on the social, political, and economic levels. Within the specific historical constellations, such alliances may lead to national networks that can also manifest themselves in technical infrastructures. If such supply networks serve to allocate and distribute certain resources such as water, they give rise to waterscapes, which bring together different geographical levels as assemblages of socio-political structures and dynamics. Menga and Swyngedouw presuppose that “Waterscapes (and territories) do not only coexist with the state at several scales but are also interdependent, producing and reproducing each other in a mutually constitutive manner.”19 If we wish to understand how the Canton of Ticino, alongside Valais and Grisons, became one of the three leading suppliers to the Swiss energy industry and thus participated in both the industrial and ideological development of Switzerland, our research must begin at the southern foot of the Saint-Gotthard Massif. In 1922, when hydroelectricity from the Leventina region started power­ing the Gotthard railway line from Chiasso to Lucerne, which was constitutive of the Swiss identity,20 and when the first power line from Airolo was connected to German-speaking Switzerland in 1933, a centrally regulated hydro-social regime had already been established in Ticino for decades. How did this consolidation of Ticino into an industrial waterscape unfold in the late nineteenth century? Which modernisation agencies were involved in this coalition, and what technical tools did they use? What social, political, or economic challenges did they face, and how did they manage them? Firstly, the historical context of Ticino’s industrial development from the beginning of the Second Industrial Revolution until the outbreak of World War I 17 Legge risguardante la Utilizzazione delle Acque Pubbliche. 18 Gschwend, Das Val Verzasca (Tessin). Pedrina, Gemeinbesitz in den Tessiner Alpen. 19 Menga and Swyngedouw, States of Water, 4. 20 Schueler, Materialising Identity. will be outlined. Thus, not only the political but also the economic and industrial impulses towards the formation of the Ticino waterscape become comprehensible. Secondly, it is necessary to trace Ticino’s hydropower modernisation agencies to gain insight into their complex interactions. TICINO’S EARLY ECONOMIC-INDUSTRIAL DEVELOPMENT In the years before the end of the nineteenth century, when the Canton of Ticino began to develop into a nationally and internationally connected water-scape, the valleys of the alpine Sopraceneri and pre-alpine Sottoceneri were not firmly united politically or economically. Until the nineteenth century, individual trade and commercial centres had emerged along the alpine transit routes between Mendrisio in the south and Leventina and Blenio in the north, each with their local catchment areas but with little interconnectivity.21 During the short-lived Helvetic Republic after 1798, what became present-day Ticino had been initially divided into the two cantons of Lugano and Bellinzona, which functioned as autonomous neighbours with their own corporations, communities, and interest groups. Ticino as a canton was formed in 1803 by the Mediation Act, which imposed a centralised constitution and laid the groundwork for numerous politi­cal conflicts and constitutional reforms between the radical and conservative forces, prompting federal commissioners from Bern to intervene as late as 1890. The directives from Bern were not well-received in Ticino at the time, as evidenced by the local population’s rejection of the Federal Constitution in 1848, fearing the loss of the cantonal customs revenues with the introduction of direct taxes. It was not until 1892 that Ticino’s cantonal constitution was finalised.22 Economically, the pre-industrial Ticino had poor prospects. Agriculture relied on small family farms that yielded only insufficient returns. While women and children had to engage in supplementary work in factories, male labourers sought seasonal work in German-speaking Switzerland or Northern Italy to support their families. Many also tried their luck overseas and emigrated to North America. Those who persisted in agriculture had to cultivate the land within complex communal ownership structures, which made intensive and productive farming methods difficult. Nevertheless, a farming school where modern cultivation techniques were taught was not established until 1914.23 In addition to agriculture, tobacco and textile production formed a modest se­condary sector. However, insufficient resources, inadequate investment capital, 21 Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 32. 22 Agliati, “Tessin”. 23 Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 35. Agliati, “Tessin”. and the absence of a lucrative market prevented the development of a proto-industry. Furthermore, the Alpine ridge to the north and the customs barriers to the south hindered the establishment and maintenance of export businesses, with German-speaking Switzerland and the Northern Italian cities preferring to source products from other locations.24 The transalpine transportation infrastructure of the Gotthard railway line, which commenced operations in the spring of 1882, facilitated the political and economic development and business alliances in Ticino. While the tunnel co­nnection between Northern and Southern Europe offered little hope of com­prehensive industrialisation, it soon boosted infrastructural development: an expanding transport network, coupled with the first regional railways after 1910, linked the previously remote mountain valleys to the burgeoning urban centres like Lugano or Locarno, allowing for the increased movement of “goods, people, and ideas”25 into Ticino, where they began to circulate. The previously struggling tobacco, textiles, and food industries experienced a brief upturn, as their products could now be more easily integrated into the Swiss markets. By 1900, around half of all industrial employees worked in one of these three sectors. The new jobs resulted from the large companies from German-speaking Switzerland and Northern Italy recognising Ticino, a structurally weak and poverty-stricken mountain canton, as a favourable production location with low labour and production costs and thus willingly relocating their capital, expertise, and workforce there. Without these external growth stimuli, the independent industrialisation of Ticino, even with the Gotthard line, would have been barely possible due to the lack of any entrepreneurial culture or initiators. While the established industries like the textile sector experienced only a brief boom after the tunnel’s opening, other markets, such as tourism or the granite trade, flourished. The latter also enjoyed only a brief heyday, though.26 Driven solely by the Gotthard railway line and its predominantly external growth stimuli, the canton’s economy was not automatically modernised. En­dogenous site factors and developments were also crucial, dependent not only on the industrial but also on technical, socio-political, and geographical conditions.27 When these three factors come together, the existing resources can be integrated into productive value chains, managed, and distributed. Ticino’s locational advantage stemmed from the hydroelectric power of the Ticino, Maggia, and Verzasca rivers flowing down from the high mountains into the deep valleys. 24 Agliati, “Tessin”. Grass, Grenzland Tessin, 58. Guzzi-Heeb, Per una Storia Economica del Canton Ticino, 328–30. Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 39. Lorenzetti, Destini Periferici. Modernizzazione, 93. 25 Grass, Grenzland Tessin, 58. 26 Ibid. 27 Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 31. TICINO’S EARLY HYDROTECHNICAL DEVELOPMENT The prerequisites for the hydrotechnical development of Ticino’s waterpower emerged in the late nineteenth century on both transnational and national levels. Transnationally, since the discovery of its potential for generating industrial power in the French Alps around 1880, ‘white coal’ opened up new development perspectives for the water-rich regions along the Alpine ridge. Capital, experts, and technologies were mobilised across borders, contributing to the early in-dustrialisation of entire river systems.28 Hydroelectricity attracted particular attention at the Frankfurt Electrical Engineering Exhibition of 1891, where the Oerlikon Machine Factory and the General Electricity Company succeeded in publicly demonstrating the transmission of electricity over several kilometres with high efficiency for the time.29 Hydroelectricity rapidly gained ground in Switzerland. Between 1880 and the outbreak of World War I, 188 hydroelectric power plants were established. Their total annual output steeply increased, almost doubling from 1882 to 1895 and then expanding nearly sixfold by the turn of the century, reaching the peak of 218,830 horsepower across all turbines between 1906 and 1910.30 Equally important as electricity production was the creation of a nationally standardi­sed market, which the Federal Government worked on in parallel with the first expansion phase of the Swiss waterscape. As Jonas Schädler recently outlined, the Federal Act concerning low- and high-voltage electrical installations31 came into force in 1902, providing mandatory insurance guidelines and the basis for a nationwide electricity supply according to liberal principles with weak regulatory provisions. In return, the electricity companies were granted considerable au­tonomy, reflected, for instance, in the right of expropriation for the expansion of lines and distribution systems. The Federal Government established the Federal High-Voltage Inspectorate as a regulatory body.32 Another step was taken in 1909 with the metrological standardisation of volt, ampere, and ohm by the Federal Office of Weights and Measures,33 enabling private electricity consumption to be transparently measured and billed by the providers.34 While these federal authorities, intercantonal creditors, machine manufac­turers, and energy companies began to work together on the process of the gradual 28 De Pretto, Vernetzte Wasserkraft, 9–27. De Pretto, “Wir stehen ganz sicher erst am Anfang einer Zeitepoche der Elektricität”, 301–17. 29 Schwager, Technischer Fortschritt in der bäuerlichen Schweiz, 29–30. 30 Ibid., 30. 31 Bundesgesetz betreffend die elektrischen Schwach- und Starkstrom-Anlagen. 32 Das Eidgenössische Starkstrominspektorat. 33 Das Eidgenössische Amt für Mass und Gewicht. 34 Schädler, Der Stromzähler, 46–48. institutionalisation of the Swiss electricity market, the development of Ticino’s waterpower had already started to gain momentum several years earlier. Again, the Gotthard railway provided a crucial impetus when the Grand Council granted the concession for the upper Ticino to build hydropower plants to operate its rail network once operational. By 1914, the cantonal government had reserved most of Leventina’s waterpower to operate this central transport axis.35 At the same time, especially small businesses, cooperatives, and municipalities were setting up small-scale power plants to operate electric motors and workshops or illuminate public spaces and buildings. Hotels and inns were also interested in electricity to light up their dining rooms for the tourists arriving via the Gotthard railway.36 During this pioneering era, the Grand Council granted sixty concessions, from which numerous power plants emerged between 1889 and 1906: privately operated facilities in Maroggia on Lake Lugano, in Faido south of Airolo, as well as public distribution centres managed by municipal utilities in Ponte Brolla by the Societŕ Elettrica Locarnese, in Morobbia by the city of Bellinzona, and in Verzasca by the city of Lugano. In December 1907, municipalities also obtained a legal basis for independent electricity supply with the Law on the Municipalisation of Public Services,37 which allowed them to either organise their power supply themselves or entrust it to a private company of their choice.38 After securing the hydroelectric power of the Leventina, a new competitor emerged for the abundant water resources of the canton with the arrival of Motor AG – a subsidiary of Brown, Boveri & Cie. – from Baden in 1898. Acting as a facilitator for the power company, the engineer Agostino Nizzola (1869–1961)39 advocated for the investor from the Canton of Aargau in several concession applications in the cantonal parliament. Around the turn of the century, Motor AG became another major driving force behind the further expansion of Ticino’s waterpower and later held shares in several companies, such as Officine Elettriche Ticinesi (OFELTI) and Societŕ Elettrica delle Tre Valli.40 When Motor AG received the concession for the section of the Ticino River in the Biaschina Gorge for forty years in 1905, the canton thus granted its first 35 Gregori, Questa č la Modernita!, 32. Guzzi-Heeb, Per una Storia Economica del Canton Ticino, 331. Romerio, Regional Policy and Hydroelectric Resources, 79–90. Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 110. 36 Ceschi, I Paesaggi Elettrici del Cantone Ticino, 23. Gregori, Questa č la Modernita, 31. Guzzi-Heeb, Per una Storia Economica del Canton Ticino, 331. 37 La Legge sulla Municipalizzazione dei Servizi Pubblici. 38 Romerio, Lo Sfruttamento Idroelettrico in Ticino, XXVII & XXIX & 40. Romerio, Il Settore Elettrico in Ticino, 83 & 87. Galli, Notizie sul Cantone Ticino, 849–50. Grass, Grenzland Tessin, 64. Gregori, Questa č la Modernita, 35–36. Guzzi-Heeb, Per una Storia Economica del Canton Ticino, 331. Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 102. 39 Pauli Falconi, “Nizzola, Agostino”. 40 Galli, Notizie sul Cantone Ticino, 849–50. major industrial utilisation permit. The energy obtained there flowed exclusively to the new industrial site at Bodio because the Grand Council prohibited the export of electricity, prompting internationally active companies to soon esta­blish production in the Leventina, where they operated until World War I. For decades to come, Motor AG would maintain and operate three reservoirs at the foot of the Gotthard: Lago Ritom (1920), Lago Tremorgio (1926), and Lago di Lucendro (1947). However, not all communities affected by the construction of power plants were in agreement with the concession granted by the cantonal parliament: resistance to the establishment of the Bodio industrial site arose in places like Anzonico, Giornico, and several other small municipalities along the Ticino.41 The infrastructural and industrial endogenous driving forces that propelled the expansion of Ticino’s hydroenergy relied on a legal framework, which, in turn, was based on political and societal acceptance within the canton. Ultimately, both the railway and industrial sites claimed the water resources of an extensive catchment area, where riverine residents had to partially confer or entirely relinquish their usage rights. The Grand Council achieved central coordination of the various interest groups with the introduction of cantonal legislation concerning the use of public waters on 17 May 1894.42 The debates held in the cantonal parliament on this matter will be presented and discussed in detail in the following section; here, it can be expected that the law empowered the Grand Council to grant concessions and stipulated that the revenue from water fees should accrue to the canton rather than the municipalities. Furthermore, the law prohibited the export of electricity across cantonal or national borders. Already with these three principles, the Ticino waterpower law supported the theses of economic historians such as Luigi Lorenzetti or Pier Paolo Viazzo – that the inhabitants of peripheral alpine regions like Ticino did not simply passively accept the modernisation processes leading to industrialisation in the late nineteenth century but instead actively and creatively integrated externally driven development opportunities into social, economic, and ecological thought and organisational systems.43 Ultimately, the cantonal parliament did not leave the lucrative waterpower unattended within the free market but centrally supervised the allocation of 41 Ibid. Grass, Grenzland Tessin, 64. Gregori, Questa č la Modernita, 35–36. Guzzi-Heeb, Per una Storia Economica del Canton Ticino, 331–32. Romerio, Il Settore Elettrico in Ticino, 83. Romerio, Regional Policy and Hydroelectric Resources, 4. Romerio, Lo Sfruttamento Idroelettrico in Ticino, XXVIII. Agliati, “Tessin”. Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 107–10. 42 Bollettino Ufficiale delle leggi e degli atti esecutivi del cantone Ticino XX, 17 May 1894, 85–92, Legge risguardante la Utilizzazione delle Acque. 43 Lorenzetti, Modernité, Transformations Économiques et Territoire dans le Monde Alpin, 172. Viazzo, Transizioni alla Modernitŕ in Area Alpina, 13. usage rights and the resulting profits. The canton’s strategic growth approach is particularly evident in the case of the Bodio production site, as the Grand Council gladly accepted funds from Aargau and welcomed the corporations settling in the Ticino region yet initially refrained from the exclusively state-controlled use of hydroenergy. Ticino’s domestic market alone was insufficient to support the comprehensive expansion of its hydro reserves, so instead, prosperous and energy-hungry electricity consumers were encouraged to establish themselves in the Leventina. The prohibition on exporting electricity generated on cantonal land across the Gotthard further secured this competitive advantage. Therefore, it is not surprising that the industry in Bodio rapidly declined during the interwar period, when electricity companies began supplying power to German-speaking Switzerland and Northern Italy.44 However, until the outbreak of World War I, the economic and social trans­formation triggered by hydroenergy was primarily localised to infrastructure and industrial sites. In the post-war period, reservoirs with extensive catchment areas began to emerge, fundamentally reshaping people’s lives and work in places like the Maggia or Verzasca valleys. Nevertheless, the Law on Public Water Management laid the groundwork for the disappearance of settlements and agricultural land in the 1940s and 1950s, with riverbeds carrying hardly any water and asphalt roads opening up remote mountain valleys to tourism. However, the late nineteenth-century railway lines and run-of-the-river power plants did not yet claim the lakes, rivers, and lands of entire valleys. The older infrastructure and rural economic forms could persist, partly supplying themselves with electricity through small-scale facilities.45 Until 1904, around half of the electricity was used for public lighting, while a third was consumed by small and medium-sized enterprises, leaving only 13 per cent of electricity consumption for the new industrial sites. Despite long­standing parliamentary debates, the canton initially left the energy supply to private providers. It established the legal basis for the formation of a public power company with the “Legislative Decree on the Use and Operation of the Canton’s Hydraulic Forces”46 in 1919, which later merged with Azienda Elettrica Ticinese (AET).47 The initially limited modernisation of Ticino enabled by hydroenergy did not unfold as a vectorial process dominated by external forces from outside the canton but rather as an interdependent exchange of common interests, economic adaptation strategies, and political calculations. 44 Romerio, Il Settore Elettrico in Ticino, 83. Romerio, Lo Sfruttamento Idroelettrico in Ticino, XXV–XXIX. Romerio, Regional Policy and Hydroelectric Resources. Galli, Notizie sul Cantone Ticino, 856–57. 45 Donati, Una Comunitŕ di Montagna Confrontata con i Grandi Lavori Idroelettrici: Valmaggia 1949– 1973, 35–45. De Pretto, Die verschwundenen Dörfer, 46–54. Ceschi, I Paesaggi Elettrici del Cantone Ticino, 25–27. Agliati, Tessin. Grass, Grenzland Tessin, 67. 46 Decreto Legislativo sull’Utilizzazione e l’Esercizio delle Forze Idrauliche del Cantone. 47 Viscontini, Alla Ricerca dello Sviluppo, 115. Romerio, Lo Sfruttamento Idroelettrico in Ticino, 75. TICINO’S HYDROTECHNICAL MODERNISATION AGENCIES Ticino’s waterscape received its legal framework in 1894 with the Law on Public Water Management. For the Grand Council to gain and keep an overview of the existing hydro resources and to weigh and coordinate the granting of concessions, parliamentarians needed to know where and how much water was flowing that was still available for allocation. This prompted debates on the permissible extent of usage rights and ensured that the rightful claims were granted in the case of conflicting interests. The following three modernisation agencies contributed to this hydrotechnical negotiation process that coordinated the early consolidation of Ticino’s waterscape: the experts who compiled the water cadastre, parliamentarians who deliberated on the concessions, as well as the press that moderated the public discussions on the use of streams, rivers, and lakes. The first modernisation agency emerged from the second paragraph of the law on waterpower and was institutionalised in the subsequent years with further legislative expansions. These laws mandated the Department of Public Works to commission engineers to create a central cadastre and inventory the canton’s streams, rivers, and lakes.48 Thus, the flow rates of each water body and the concession fees to be charged could be calculated, as it became possible to quantify the diverted amounts of water. To generate knowledge about the canton’s hydro reserves, the Department of Public Works dispatched four engineers to the eight districts, where they visited each municipality to map the local hydropower facilities and record stakeholders. Although the cadastre’s main work continued only until 1900, it had to be continuously updated subsequently due to the allocation of new access rights. Therefore, new entries would be added well into the 1990s. Today, the cadastre is kept in the Ticino State Archives. It comprises around four hundred dossiers with approximately 1,300 documents, in which the dispatched engineers meticulously recorded the respective water usage rights of over two hundred cantonal municipalities. According to the Grand Council instructions of 1899, they were required to document the water intakes estab­lished for industrial or agricultural purposes for each municipality, along with the corresponding channels and pipelines, to measure the hydraulic forces of rivers and streams from their source to the individual branches and outlets, and to summarise the collected data on maps. With their legislatively strict mandate, the engineers provided the Department of Public Works with abundant map materials for the individual villages, industrial and agricultural enterprises, and water flow rates. However, the engineers’ inventory methods varied, suggesting 48 Bollettino Ufficiale delle leggi e degli atti esecutivi del cantone Ticino, Volume XX, 17 May 1894, 85–92, Legge risguardante la Utilizzazione delle Acque. they did not coordinate their work in advance. Instead, they employed individual approaches in the villages they visited and documented their work accordingly. Consequently, the knowledge generated by the cadastre about the Ticino waterscape appears highly heterogeneous in content, but it nevertheless brought the districts together structurally for the first time in a cartographic inventory.49 With the help of this inventory, compiled by engineering experts, the Ticino cantonal parliament, through the Department of Public Works, acqui­red knowledge about the hydro reserves and their manifold industrial and agri­cultural uses, intended to serve as the basis for granting concessions. Thus, the parliamentarians could assess the economic potential of waterpower on the one hand and the plans for its usage on the other. After 1894, the infrastructure for the planning and implementation aimed at integrating the cantonal waters into profitable industrial value chains could therefore be initiated. The cadastre demonstrates that knowledge about the quantity and location of a natural resource is an essential prerequisite for technical and social access to it. Thus, the central state power was granted in Ticino’s case.50 Based on this knowledge, decisions could be made on where to construct the infrastructure to harness, store, and direct hydroenergy. A waterscape oriented towards modern production methods emerged based on the data collected by the engineers on small-scale property and usage relationships, bringing together all standing and flowing waters in a register, however heterogeneous, that could be centrally managed from Bellin­zona. Together with the administrative apparatus of the Ministry of Public Works, the experts who ventured into the field with their surveying, statistical, hydrological, and cartographic technologies to create the cadastre formed a modernisation agency that laid the foundations for the Canton of Ticino to later become a hydrotechnical landscape that could be connected over the Gotthard to the Swiss power grid. However, objections from two municipalities, Anzonico and Giornico, to establishing the industrial site at Bodio indicate that centralisation and subsequent allocation of usage rights failed to proceed smoothly everywhere. The industrial appropriation of extensive rivers like the Ticino displaced long-standing stakeholders, who were equally reliant on the water from their respective catchment areas. Conflicts that erupted decades later with the invasive construction of reservoirs in the Verzasca and Maggia valleys resulted in losses predominantly for the affected valleys.51 A second modernisation agency existed in the entity that commissioned the cadastre, the Grand Council. It received concession applications, deliberated on them, and approved or rejected them by majority vote. The Ticino press brought 49 Annelli, Inventario del Catasto delle Acque Pubbliche. 50 Heine and Meiske, Scientific Bonanzas. Infrastructures as Places, 3–20. 51 Gregori, Questa č la Modernita!, 53–60. its debates into the public sphere, where the parliament members’ statements encountered various critical positions and interest groups. Together, they formed a discourse on the expansion of cantonal hydropower, which accompanied and fuelled the process of industrialisation. Drawing on the concept of the “electrotechnical discourse” introduced by David Gugerli to describe the electri­fication of Switzerland in the late nineteenth century, the negotiation process of the Ticino waterscape can be described as a hydrotechnical discourse.52 The leading opinion- and decision-makers could be found in the cantonal parliament and the press. They engaged in the negotiations surrounding the Law on Public Water Management of 1894 and the subsequent concession applications, steering the modernisation agencies’ hydrotechnical discourse on the cantonal waters. In the Grand Council, the debate over who should have access to the canton’s waters and for what purposes began several years before the Law on Public Water Management was enacted. In the spring of 1887, for instance, the Grand Council deliberated on the request of an engineer from Genoa, who intended to construct a pipeline from the upper Leventina through the entire canton for the urban water supply of Milan. However, the request was rejected because of the potential disadvantages for the towns through which the pipeline would pass and the fears of dependence on the city of Milan. To handle such early concession requests, the cantonal parliament relied on a series of older regulations such as the Legge sulle Arginature – the Riverbank Regulation Law.53 In 1889, the cantonal government began preparatory work on its hydropower legislation, which the Grand Council would adopt five years later when input was requested on a legislative proposal from the Society of Engineers and Architects of Ticino, a regional expert association. In August 1893, the first draft was presented to the Department of Public Works and the Grand Council, which entrusted a seven-member commission with further refinements.54 As mentioned above, the developments both outside and within Switzerland represented the driving forces for the early harnessing of Ticino’s hydro resources. In addition to the concession granted to the Gotthard railway in 1887 and the successful demonstration of a power line in Frankfurt four years later, small-scale entrepreneurs and public utility companies thus also applied for access to the cantonal waters, putting pressure on the Grand Council to swiftly adopt a unified law after 1892. Consequently, the Grand Council did not hesitate and soon deliberated on the draft law presented to them in November 1893.55 52 Gugerli, Redeströme, 13. 53 Galli, Notizie sul Cantone Ticino, 788. 54 RGCT, Meeting No. XIII, 22 November 1893. Il Dovere, 29 August 1893, 3, Bollettino del Consiglio di Stato. Gazzetta Ticinese, 3 June 1889, 3, Cronaca di Lugano. Gazzetta Ticinese, 29 August 1893, 3, Consiglio di Stato. Gazzetta Ticinese, 31 August 1893, 2–3, Regime di Utilizzazione delle Acque Pubbliche. 55 Gazzetta Ticinese, 29 April 1892, 2, Cantone Ticino. RGCT, Meeting No. XIII, 22 November 1893. At its eighth annual meeting in 1893, the Grand Council decided on an initial version of the law, which would come into effect the following year. After that, all waters fell under the jurisdiction of the Grand Council, and a concession was required for access to and use of any water body. The formal criteria for a valid application demanded precise details regarding the intended use of lakes, rivers, and streams, including how much water would be diverted, what type of facilities would enable this extraction along the shore and over longer distances, and whether industrial production sites were also planned. Based on this information, concession fees were to be assessed, which would go directly to the canton. The municipalities and consortia wishing to establish and maintain hydropower fa­cilities for public use were exempt from financial contributions. The law thus taxed large industrial enterprises and power plant operators while simultaneously relieving the canton’s municipalities and individual consortia. It was also in their interest to ensure that concession applications included guarantees that the new facilities would not harm the existing infrastructure or river and lake basins and that the interests of co-users would be preserved. To ensure the transparency of concession awards, the decisions of the Grand Council were published in the official gazette, allowing for objections to be filed with the Department of Public Works within one month after publication.56 Even after 1894, the negotiations for the lawful and strategic allocation of concessions continued. The debate on the law continued with revision petitions concerning the individual paragraphs while new concession applications con­tinued to arrive in Bellinzona.57 Some parliamentarians went on study trips over­seas to gain a better understanding of the growth potential of hydroenergy – for example, in the USA, where they gathered information about the value of hydropower for modern industrial production processes and consequently pre­dicted a flourishing future for Ticino.58 This optimism was echoed by the eco­nomically liberal publications, which waxed lyrical about the electrification of the railway that would soon provide access to the remote valleys along the Gotthard lines without the nuisance of smoke and pollution.59 To fulfil these promises of comprehensive economic and infrastructural development, the construction of new hydropower plants and the surrounding industrial sites were subject to strict supervision by the canton. The aim was to prevent speculation and the trading of concessions.60 As protective measures, the legislators stipulated that approved facilities had to be completed within three years. Furthermore, the 56 RGCT, Meeting No. XIII, 22 November 1893. 57 RGCT, Meetings No. I, 8 January 1894; No. III, 17 May 1894. 58 RGCT, Meeting No. III, 10 January 1894. 59 Corriere del Ticino, 26 August 1898, 2, Cose Ferroviarie. 60 Corriere del Ticino, 14 December 1900, 1–2, Circa la Legge sulle Acque Pubbliche. Grand Council was responsible for approving the concession sale. If the requi­rements specified in the concession were not met, the parliamentarians could revoke the usage rights. The former concessionaire then had to remove all struc­tures and restore the previous river regime at their own expense. However, if a concessionaire kept their promises, they were granted an expropriation right over lands and properties used for their power and water lines as well as other structures. The legislature also showed generosity in granting the duration of concessions: while initially restricted to thirty years in the 1893 draft, in the final debate, the parliamentarians agreed to extend this by ten years. Following these negotiations and the resulting expansions and amendments, the Grand Council passed the Law on Public Water Management in May 1894. In subsequent years, there were repeated initiatives in the interest of private sector companies or the service of public electricity providers. In 1895, guidelines for the correct execution of concession applications were published, assigning the Department of Public Works oversight of the acceptance and execution of concessions. Additionally, alongside the planned uses of the derived hydropower, precise location details of the required infrastructure had to be appended to each application. The preparation of detailed hydrological maps of the water bodies to be regulated on a scale of 1:1000 called for further local expert knowledge similar to that compiled simultaneously by the state-appointed engineers in the canto­nal cadastre. Additional requests from parliamentarians and concessionaires to amend individual paragraphs and the required taxes in their favour continued well into the early years of the new century.61 Conflicts surrounding the negotiation of water rights arose repeatedly. For instance, in 1891, the Gotthard Railway Company opposed the cantonal instruc­tions when all water users were asked to declare their claims in Bellinzona ahead of the draft law to examine their concessions. The company successfully challen­ged this in the Federal Court, enabling it to evade the Grand Council’s directive. Subsequently, the radical liberal party newspaper Il Dovere wrote that the people of Ticino should restrain the Gotthard Railway Company, which they believed was already exploiting their canton enough. Three years later, the liberal official newspaper Gazzetta Ticinese demanded that the Gotthard Railway Company be stripped of the concession for the river Morobbia, as it had allegedly never fulfilled the requirements and work necessary for the concession.62 However, differences did not only arise between the private sector and the canton: private interest 61 RGCT, Meetings No. XIV, 29 November 1895; No. XVIII, 28 May 1898; No. V, 10 November 1899; No. I, 5 November 1900; No. XXII, 20 January 1900; No. X, 17 November 1900. 62 Corriere del Ticino, 13 April 1894, 4, Confederazione Tribunale Federale. Il Dovere, 25 August 1894, 1, Concessione alla Gotthardbahn dell’Acqua della Morobbia. Gazzetta Ticinese, 24 October 1898, 1, Utilizazzione delle Acque. groups also publicly complained about the use of the water bodies. A letter to the editor in the liberal newspaper Corriere del Ticino in 1894 lamented the drastic decline in fish stocks, allegedly caused by industry and water pollution.63 A debate lasting several years also took place in the Grand Council when Agostino Nizzola, on behalf of Motor AG, submitted the first application for a concession for the Biaschina. Because he represented this large, financially strong, and investment-hungry enterprise, which allegedly aimed to drive forward the industrialisation of Leventina and thus of Ticino in general, some delegates from Baden supported the dispatched engineer and demanded a reduction in water rents, a concession term of sixty years, as well as an extension of six years to commence the construction of the production facilities in Bodio. However, the commission examining the application did not want to set a precedent and adhered to the paragraphs adopted in 1894. It would take until 1905 for Nizzola to procure the concession for Motor AG.64 During these years, further conflicts arose between Nizzola and the utilities of Lugano and Bellinzona, which also claimed rights to use the rivers in their hinterlands. When a concession dispute over the Verzasca favoured Motor AG around the turn of the century, government-affiliated newspapers such as Gazzetta Ticinese demanded accountability from the Grand Council and a transparent explanation of its decision-making process while simultaneously printing a statement from Nizzola.65 The Law on Public Water Management emerged amidst the tension between private and public interests regarding the profitable exploitation of cantonal hydroenergy. Similarly, the renegotiations and subsequent conflicts revealed the interest groups present in Ticino. While the majority of parliamentarians in Bellinzona accommodated the utilities and municipalities, they remained ambivalent towards investors, large enterprises, and their representatives. On the one hand, they welcomed their capital, the development prospects of energy supply, and the resulting production sites and infrastructure. On the other hand, the Grand Council aimed to curb speculation and concession trading, which would have further delayed industrialisation. Despite the restrictive concession guidelines lamented by Nizzola, the abundant water resources of Ticino attracted companies to the southern side of the Gotthard, where production sites like Bodio emerged. Ultimately, production and labour costs in Ticino were relatively low compared to the rest of Switzerland. However, once it became feasible to transmit electricity from Leventina to German-speaking Switzerland during the interwar period, the factories in Bodio quickly ceased operations. 63 Corriere del Ticino, 18 August 1892, 2, Piscicoltura. 64 RGCT, Meetings No. XVI, 27 May 1898. Corriere del Ticino, 22 April 1898, 3, Cronaca Cantonale. 65 Gazzetta Ticinese, 5 November 1900, 3, L’Utilizzazione delle Acque della Verzasca. Gazzetta Ticinese, 9 November 1900, 2, L’Utilizzazione delle Acque della Verzasca. The hydrotechnical discourse in Ticino unfolded along a conflict-laden ne­gotiation process, with the public platform being the cantonal newspapers that formed a third modernisation agency. In the daily press, readers found the verbatim records of parliamentary debates, reports from committees and interest groups, as well as new draft laws.66 After 1894, the Grand Council also published all concession applications and decisions so that objections could be raised promptly.67 Thus, the newspapers brought conflicts over competing usage claims into the public eye and took positions depending on their political and economic orientation.68 Some publications were similarly demanding during law revisions and related petitions and called for financial guarantees from concessionaires or aimed to prevent speculators and cartels.69 The published excerpts from the records also served to increase transparency in allegedly opaque approval pro­cedures, such as when the Grand Council granted priority to a private applicant over a public electricity provider.70 In general, the newspapers helped convey and explain the Grand Council’s decisions to their readership. In turn, they also lent a voice to municipalities and valleys regarding the construction, orientation, renovation, and maintenance of the infrastructure created or threatened by the new hydroelectric power plants.71 Although the widely circulated newspapers from the canton acted as free forums for exchanging opinions and allowed the various parties involved to express themselves through council records, petitions, and letters to the publisher, they also shaped the contents of the hydrotechnical discourse. Through the editorial selection of topics and printed statements, their political orientation seems to repeatedly emerge between the lines, making them the third modernisation agency involved in developing the Ticino waterscape. 66 Il Dovere, 4 June 1889, 2, Notizie Ticinesi – Societŕ Cantonale degli Ingegneri ed Architetti. Gazzetta Ticinese, 31 August 1893, 2–3, Regime ed Utilizzazione delle Acque Pubbliche. 67 Corriere del Ticino, 18 January 1896, 2, Cronaca Cantonale, Utilizzazione d’Acque Pubbliche. Gazzetta Ticinese, 29 April 1892, 2, Cantone Ticino. 68 Corriere del Ticino, 26 August 1898, 2, Cose Ferroviarie. Il Dovere, 25 August 1894, 1, Concessione alla Gotthardbahn dell’Acqua della Morobbia. Il Dovere, 10 November 1900, 3, Gran Consiglio. Gazzetta Ticinese, 20 January 1894, 1, Ticino – Gran Consiglio. Aggiornamento della Sessione di Autunno. Gazzetta Ticinese, 27 September 1894, 2, Noterelle. Gazzetta Ticinese, 5 November 1900, 3, L’Utilizzazione delle Acque della Verzasca. Gazzetta Ticinese, 9 November 1900, 2, L’Utilizzazione delle Acque della Verzasca. 69 Corriere del Ticino, 14 December 1900, 1–2, Circa la Legge sulle Acque Pubbliche. Il Dovere, 17 November 1898, 2, L’Utilizzazione delle Acque Pubbliche e la Mozione dell’ on. Coresso. Il Dovere, 11 December 1900, 1, Rapporto della Minoranza della Commissione Parlamentare d’Inchiesta. Gazzetta Ticinese, 7 August 1891, 1–2, Le Ferrovie e lo Stato. Gazzetta Ticinese, 24 October 1898, 1, Utilizzazione delle acque. Gazzetta Ticinese, 15 November 1898, 1, Utilizzazione delle Acque. 70 Corriere del Ticino, 1 December 1900, 1, Intorno all’Inchiesta. Corriere del Ticino, 1 December 1900, 1, Richiami. Il Dovere, 11 December 1900, Rapporto della Minoranza della Commissione Parlamentare d’Inchiesta. 71 Il Dovere, 20 May 1899, 5, Gran Consiglio. Il Dovere, 6 July 1900, 2, Cronaca Cantonale. CONCLUSION When Eugen Huber addressed the Swiss Jurists’ Association in 1899, advo­cating for a uniform cross-cantonal water rights framework, the legal and infra­structural consolidation of the Ticino waterscape had already been well under­way. It’s no coincidence that he praised the southern border canton’s Law on Public Water Management of 1894. Indeed, this law established a centralised state resource regime at the cantonal level, unlike any other water-rich mountain cantons in Switzerland. While cantons like Grisons, Valais, Uri, or Schwyz later decided that resident and citizen communities, cooperatives, or districts should grant concessions, the Grand Council in Bellinzona took charge of the water resources of the Ticino, Maggia, and Verzasca rivers in the pioneering years of industrial hydropower extraction. This paternalism towards municipalities and valleys was undoubtedly not intended to their detriment but rather to pave the way for a centrally coordinated development of hydroenergy, facilitating rapid industrialisation. Although the strategy seemed to succeed in the years following 1894 with industrial sites like Bodio, the sustainability of the development became questionable with the export of energy during the interwar period. So, what have we learned about how the expansion of the Ticino waterscape, on which this early industrial development of Ticino was based, unfolded? In addition to the endogenous impulses such as the Gotthard railway or large extra-cantonal companies and investors, internal catalysts were equally crucial. The first modernisation agency emerged among the experts who, on behalf of the Grand Council, started working on the cadastre after 1894. In this register, all watercourses with their numerous users were recorded to facilitate the decisions on concession applications based on this knowledge. After all, the infrastructure for extracting and diverting resources can only be developed if the location and quantity of available power sources are known. Thus, Ticino could be managed and coordinated as a hydrotechnical catchment area from Bellinzona. This administration was the responsibility of the Grand Council, which was therefore the second central modernisation agency. The laws enacted by its members set the guidelines for the developing water resources. Its authority over cantonal water made it responsible for deciding who should have access to the waterpower reserves and to what extent. However, due to the democratic system, the Grand Council was accountable to the Ticino electorate, for which the cantonal newspapers provided a public platform for information and ex­change. The printed media thus constituted the third modernisation agency and participated in the hydrotechnical discourse on Ticino’s water resources with the politics and industry. While the cadastre provided the technical basis of the centrally coordinated catchment area, the newspapers provided a public space where debates on the allocation of cantonal hydro resources could take place. This study is not conclusive in searching for other Ticino waterscape modernisation agencies. Further research will most likely reveal additional actors and conflicts that influenced the consolidation of the Ticino waterscape. Likewise, this article encourages further in-depth cantonal studies, without which the history of the consolidation of the Swiss waterscape after 1880 cannot be comprehended in its full complexity. Filip Cucek »NAŠI SLOVENSKI POSLANCI SO SE SICER KREPKO POTEGNILI LETOS V DEŽELNEMU ZBORU ZA URAVNAVO PESNICE, TODA BOG ZNA, CE BO SE KAJ ZGODILO, KAJTI NEMŠKI POSLANCI NIMAJO SRCA ZA SLOVENSKE KMETE.« PROBLEMATIKA REKE PESNICE V GRAŠKEM DEŽELNEM ZBORU UVOD Reka Pesnica je v preteklosti kljub svoji majhnosti povzrocala številne preglavice v bližnji (in tudi širši) okolici. Pred prvimi regulacijami (na prelomu 19. in 20. stoletja) je bila v vecjem delu toka nižinska reka z majhnim strmcem in pocasnim tokom, zaradi cesar je mocno vijugala po poplavni ravnici. Ob mocnejših padavinah se je pretok hitro povecal, zato je redno poplavljala obsežne dele dolinskega dna.* Obsežno in skoraj povsem sklenjeno poplavno obmocje je bilo od Sv. Trojice v Slovenskih goricah dolvodno vse do izliva v Dravo pri Ormožu. Zaradi pogostih poplav so bili v dnu doline vecinoma le mokrotni trav­niki in manjša mokrišca, njivske površine so segale le do roba obmocja vsako­letnih poplav.72 Kot levi pritok Drave izvira Pesnica pri vasi Pössnitz v Avstriji na nadmorski višini 490 metrov. Sprva tece proti severu, pri vasi Langegg pa se obrne proti vzhodu. Po nekaj kilometrih tako vstopi v Slovenijo in nato tece vecinoma proti jugovzhodu mimo Kungote in Pesnice nad Mariborom (270 metrov nadmorske višine). V prvih nekaj kilometrih je reka hudourniška s padcem vec kot 200 metrov, medtem ko se od Pesnice naprej vije po Pesniški dolini mimo Lenarta in Sv. Trojice v Slovenskih goricah, precka Ptujsko polje in se nad Ormožem (190 metrov nadmorske višine) s padcem manj kot 100 metrov izliva v Dravo. Ima neizrazit snežno-dežni režim s prvim viškom v marcu in drugim, le nekoliko nižjim, v novembru ali decembru. Znacilno je izrazito in dolgotrajno obdobje nizkih pretokov v poletnih mesecih, ki traja praviloma od junija do septembra.73 Gospodarski napredek, modernizacija države in razvoj gradbene tehnike so v drugi polovici 19. stoletja povzrocili »premike« v dojemanju lokalnih celinskih voda tudi v Avstriji. Habsburška monarhija je (sprva zaradi plovbe, kasneje zaradi ostalih gospodarskih interesov) prednost sicer dajala vecjim vodotokom (regulacija Donave se je npr. pricela že v 15. stoletju),74 medtem ko so manjši, lokalni, prišli na vrsto mnogo kasneje. Majhna Pesnica je ostala »v predalih« vse do preloma stoletja in še cez, kljub temu da so se z njo priceli »ukvarjati« že hitro po obnovi ustavnega življenja v monarhiji. NA POTI K REGULACIJI IN KONKRETNA DELA NA REKI »Kakor znano, je Pesnica od izliva do Moškajnc že regulirana, deloma pred vojno, deloma med vojno. Zadnjih pet let se ni nicesar storilo. Zadnje velike poplave v deževnih letih so povzrocile, da se je regulirana struga poškodovala in obrežje, ki je bilo umetno napravljeno, raztrgalo. Da se ne unici že izvršena regulacija, je ptujski okrajni zastop v zvezi s ptujskim okrajnim glavarstvom zaprosil pri deželni vladi v Ljubljani, da se zavaruje obrežje regulirane struge in poškodbe nemudoma popravijo. Deželna vlada je po strokovnjakih pregledala vso regulacijo ter napravila * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 72 Pesnica (reka) – Wikipedija. 73 Ibid. 74 Donauregulierung – Wikipedia. proracun za popravila. Ta proracun znaša 125.000 K, od katerega krije državni prispevek 50 %, to je polovico, okraj ormožki 23.500 K, ptujski okraj pa 39.000 K, torej drugo polovico. Denar se mora založiti takoj, ker se že kmalu namerava priceti z delom. Nova regulacija pride v izvršitev, ko bo regulirana struga popravljena in zavarovana. Projektirana regulacija je dolocena za najnevarnejši del, to je od Moškanjc do Pacinja. Kdor je imel kdaj priliko, videti široke poplave Pesnice v tem delu, se je zacudeno vprašal, zakaj se je z regulacijo tako dolgo odlašalo. Na kilometre širokosti je voda stala cez travnike in njive ter unicala pridelke. Ves promet je bil ustavljen, saj je bilo mogoce le s težkim tovorom prevoziti vodo, ki je stala do 1 metra nad okrajno cesto. Take poplave so se vršile v letu tri do štirikrat in še vec. Deželna vlada je uslišala vedne prošnje prebivalstva ter se odlocila k temu, da se ta poplavam najbolj podvrženi del Pesniške doline zboljša in Pesnica regulira. Za ta sicer kratki kos Pesnice je proracunjenih 14 milijonov kron. Vsako leto bi se izvršilo nekaj regulacije, kakor bodo pac sredstva na razpolago. Priceti se namerava že letos z delom. Država je obljubila prispevka 90 odstotkov, ptujski okraj pa mora kriti 10 odstotkov, torej od cele regulacije placa država 13 milijonov, okrajni zastop ptujski pa 1 milijon. V letu 1921/22 bode na razpolago 1 milijon kron.«75 S temi besedami je ptujski casnik, ki si je v spremenjeni (povojni) držav­nopravni realnosti obetal boljših casov, pospremil zacetek temeljitejših regula­cijskih del na reki. Ta so sicer že dolgo »trkala na vrata«; Pesnica, ki je povzrocala cedalje vecjo škodo, se je namrec že pred vec kot pol stoletja znašla na poslanskih mizah štajerskega deželnega zbora (kot neplovna reka je spadala v (financno) pristojnost deželnega zbora, medtem ko so plovne reke Mura, Drava in Savin­ja tozadevno spadale pod državo). V zgornjem toku reke so sicer že v 40. letih 19. stoletja izvedli manjšo regulacijo v dolžini nekaj kilometrov, toda z deli se ni nadaljevalo, tako da so poplave do zacetka 60. let že opravljeno delo v bistvu iznicile.76 Leta 1862 je izšel osnutek državnega zakona o vodah (Wassergesetz),77 ki je nakazoval boljše case tudi za Pesnico; slednja je namrec permanentno poplavljala svojo okolico in za seboj pušcala mocvirnat svet. Graški deželni zbor je (na pobudo poslanca Paula Pauerja iz marca 186378) sklenil zamocvirjeno obmocje v okrajih Maribor, Lenart in Ptuj raziskati, pri cemer ni šlo za vprašanje regulacije, pac pa zgolj za to, ali je izsuševanje mocvirja v interesu dežele ali ne. Deželni odbor je tozadevno na teren (med opušcenim pesniškim viaduktom, ki so ga leta 1861 spremenili v nasip,79 in Veliko Nedeljo pri Ormožu) poslal višjega stavbnega svetnika deželnega namestništva Martina (viteza) Kinka, ki je 75 Ptujski list, 30. 1. 1921, 2, Regulacija Pesnice. 76 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1897, 50, 51. 77 Almer, Die entwicklungsgeschichtliche Darstellung, 69-71. 78 Stenographisches Protokoll über die 27. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1863, 570. 79 Pesniški viadukt - Wikipedija, prosta enciklopedija. (najbrž po navodilih odlocevalcev) ugotovil, da reka (v izogib zamocvirjenosti) potrebuje zgolj kakšno lokalno regulacijo (kljub temu da je bila polna meandrov in serpentin, da marsikje ni ustrezala predpisom recne policije, saj je bila precej zarašcena, mlini in žage pa so bili v toliko slabem stanju, da ob visoki vodi lastniki niso mogli dovolj hitro odpreti zapor).80 Po takšnem porocilu se seveda ni kaj dosti premaknilo naprej, saj je tudi de­želni zbor zavzel podobno stališce. Tudi drugi osnutek zakona o vodah (1865)81 ni prinesel bistvenih sprememb glede bolj sistematicne regulacije reke, saj je Pesnica z ustanovitvijo okrajnih zastopov leto kasneje prišla pod njihov nadzor. Cez nekaj mesecev je deželni odbor sicer spremenil stališce in ugotavljal, da je potrebno reko uravnati na nacin, da vec ne bo poplavljala, oziroma da je namesto izsuševanja potrebna temeljita regulacija njenega porecja.82 Porocilo (porocevalec Moritz Kaiserfeld) je sicer navajalo, da bo preko okrajnih zastopov morda lažje pridobiti ustrezna financna sredstva83 in narediti vec. Toda temu ni bilo tako, zato je zadeva ostala mrtva crka na papirju. Niti državni zakon o vodah (Reichswassergesetz), sankcioniran leta 186984 (Štajerska ga je »potrdila« z deželnim zakon leta 1872),85 ni spremenil zadeve. Ker se torej na reki ni dogajalo nic, je mariborski poslanec Konrad Seidl v zacetku decembra 1872 vložil v deželnem zboru interpelacijo, v kateri je ponovno izpostavil pereco problematiko. Opozarjal je, da je regulacija Pesnice predmet debate že vse od zacetka stoletja, da pa se v tej smeri ni nare­dilo prakticno nic. Na primeru zadnje jesenske poplave je pokazal, da je jezero segalo od Pesnice nad Mariborom vse do Sv. Marjete (danes Pernica), veliki deli doline pa so bili še zmeraj pod vodo, saj je bila pesniška struga na vec mestih nad okoliškimi posestvi, tako da se poplavna voda ni mogla vrniti v obstojeco stru-go, temvec je ustvarila vedno znova nove rokave. Majhna Pesnica se je ob vecjih nalivih in nevihtah spremenila v deroc in unicevalen vodotok, ki je izstopil iz struge in uniceval pridelek, ceste in objekte ob njej, široke travnike pa spreminjal v jezero, ki se je razmeroma dolgo obdržalo. Seidl je še posebej izpostavil problem nekdanjega pesniškega viadukta, ki so ga v zacetku 60. let 19. stoletja spremenili v nasip.86 Zaradi slednjega je bilo omenjeno obmocje posebej ranljivo, saj je nasip vodo na zahodni strani doline dodatno zajezil. Seidl ni pozabil omeniti zahteve 80 Stremayr, Die Landesvertretung von Steiermark, 1861–1866, 115–18. Prim. Slovenski gospodar, 31. 5. 1900, 1, 2, »Iz govora dr. Jurtela pri Veliki Nedelji o regulaciji Pesnice,«. 81 Almer, Die entwicklungsgeschichtliche Darstellung, 71–73. Prim. Stremayr, Die Landesvertretung von Steiermark, 1861–1866, 105, 106. 82 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des steiermärkischen Landtages, Bericht des Landes-Ausschusses, 960-62. 83 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1866, 35. Stremayr, Die Landesvertretung von Steiermark, 1861-1866, 115-18. 84 Pairhuber, Die Landesvertretung von Steiermark, II. Theil, 1867-1871, 95-98. 85 Almer, Die entwicklungsgeschichtliche Darstellung, 77-79, 85, 86. 86 Pesniški viadukt – Wikipedija, prosta enciklopedija. poslanca Pauerja izpred desetletja in obljub, ki jih je sredi 60. let dal deželni zbor (oziroma odbor), da bo pricel z nujnimi deli na reki. Razen v mariborskem okraju, kjer je sicer bilo nekaj malega narejenega, se v drugih dveh okrajih (Lenart in Ptuj) ni storilo še nic. Kljub temu je z navdušenjem sprejel nedavno pobudo štajerskega namestništva, ki je notranjemu ministrstvu predlagalo izdelavo operata in pripravo regulacijskega nacrta, hkrati pa namestnika spraševal, ali se res lahko nadeja zacetka del.87 Na zakljucni seji cez nekaj dni je namestnik Kübeck odgovoril, da je seznanjen z razmerami in da je ministrstvu za kmetijstvo že narocil izdelavo generalnega regulacijskega projekta. Prav tako je zatrdil, da so preddela zakljucena, da je osnutek tehnicnega elaborata izdelan in da zadeva napreduje, ni pa pozabil omeniti, da se bo regulacija na odseku od Pesnice do izliva v Dravo pricela izvajati nekoliko kasneje.88 V prvi polovici 70. let je vlada sicer izdelala nacrt za regulacijo Pesnice,89 toda aprila 1875 je poslanec Seidl znova opozarjal, da se z deli zavlacuje. Iz porocila deželnega odbora je bilo razvidno, da je med oktobrom 1873 in julijem 1874 namestništvo izdelalo zgolj osnutek deželnega zakona glede regulacije Pesnice in izsuševanja Pesniške doline, deželni odbor pa da se je obvezal osnutek razposla-ti okrajnim zastopom (odborom) in obcinskim svetom. Odbor je v zacetku leta 1875 po pozivu namestništva ponovno obljubil poslati dopis in spomenico90 (z osnutkom proracuna) okrajnim odborom in obcinam, toda tega ni storil. Seidl je resignirano ugotavljal, da se z deli odlaša, da prizadeto prebivalstvo sploh ni videlo tehnicnega operata regulacije in da je skrajni cas, da se vlada opredeli do nastale situacije oziroma da osnutek zakona koncno pošlje v deželnozborsko proceduro.91 Medtem so zopet minila tri leta, ko je deželni odbor (porocevalec Julius Lipp) oktobra 1878 v deželnem zboru predstavil osnutek zakona glede regulacije Pes-nice, toda v isti sapi izjavil, da ga odbor ne bo dal v deželnozborsko proceduro. Avstrijske finance konec 70. let niso bile v najboljši »kondiciji«; zlom dunajske borze leta 1873 je imel daljnosežne posledice, prav tako je Avstrija ravnokar zakljucevala z okupacijo Bosne in Hercegovine, ki ji je bila dodeljena na Berlin-skem kongresu, kar je terjalo znaten financni zalogaj. Stroški predvidene (šestlet­ne) regulacije so presegali pol milijona goldinarjev (slabih 250.000 goldinarjev dežela, podoben znesek štirje okraji, država pa okrog 90.000 goldinarjev v šestih obrokih), toda trenutni položaj je veleval, da se z regulacijo nekoliko pocaka. 87 Stenographisches Protokoll über die 15. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1872, 292. 88 Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1872, 462. 89 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 33. Prim. Kolbezen, Velike poplave in povodnji na Slovenskem – I, 148. 90 Prim. Denkschrift über die Regulierung des Pössnitz-Baches. 91 Stenographisches Protokoll über die 16. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1875, 250. Lipp je prav tako menil, da celotna preložitev financne obveznosti na deželo ni smiselna, pa tudi okraji in obcine niso bili zmožni pokriti takšnega zneska. Poleg tega je s potrditvijo zakona zavlaceval tudi poljedelski odbor, ki se je strinjal, da ga ne gre dajati deželnemu zboru v presojo.92 Toda s stališcem deželnega odbora se spodnještajerski poslanci niso strinjali. Mariborski poslanec Fran Radej je bil popolnoma nasprotnega mnenja in menil, da gre za vitalne interese mariborskega in lenarškega okraja. Pesniška dolina je v tem delu merila v dolžino dobre 4 milje in pol (približno 35 km), medtem ko je reka z vsemi svojimi meandri merila okrog 8 milj (približno 60 km). Dolina je merila približno eno kvadratno miljo (57,5 km2), 9/10 površine pa je bilo poplavno ogrožene. Poplave so prizadele dolino, unicevale seno in travo, s cimer je kmetom primanjkovalo krme, posledicno pa je trpela živinoreja. Po Radejevem mnenju je bil namen regulacije v sistematicni odpravi visokih voda in zavarovanju obdelovalnih površin. Melioracija doline bi prispevala k boljšemu pridelku, uporabi vodotoka v industrijske namene in odpravi komunikacijskih (cestnih) »šumov«. S tem bi se reka skrajšala za vec kot tri milje (približno 22,5 km), pridobili pa bi 9000 oralov (vec kot 5000 hektarjev) lepih travnikov in njiv. Voda prav tako ne bi vec povzrocala škode, s cimer bi financno pridobili predvsem okraji in obcine. Pomemben uspeh pa bi bil tudi v izboljšanju slabih sanitetnih razmer; Pesniška dolina je bila namrec znana kot »vrocicna dolina« (Fieberthal) Spodnje Štajerske, kjer so se zaradi stojece vode razvile številne epidemije. Boljše zdravstveno stanje bi pripomoglo k vecji naseljenosti doline, vec bi bilo vodogradenj, predvsem mlinov, ki jih je sploh primanjkovalo (kmetje so bili prisiljeni nositi žito na Muro ali Dravo), vse to pa bi povecalo davcno moc doline. Radej je zakljucil, da je tehnicni elaborat dober, da so ga podprli vsi okraji ob reki in da naj odbor, kljub nesoglasjem z vlado, zakonski osnutek da v deželnozborsko obravnavo.93 Tudi mariborski poslanec Ferdinand Duchatsch se ni povsem strinjal s pre­dlogom deželnega odbora, saj je menil, da je škoda, ki jo povzroca reka, pre­huda in da je treba zaceti z deli. Na drugi strani je poudaril, da reka ni le uni­cevalna, ampak da ob poplavah prinaša s seboj tudi rodovitno prst, ki je v njenem srednjem in spodnjem delu vsekakor potrebna za boljši pridelek. Po njegovem bi bilo najbolje zaceti z delnimi regulacijami, kar bi stalo precej manj, bi pa bistveno pripomoglo k izboljšanju trenutnega stanja. Ljutomerski poslanec Ivan Kukovec se s predlogom prav tako ni strinjal, ampak je zahteval, da se zakonski osnutek predloži v obravnavo. Mihaela Hermanna, ki je zastopal ptujski volilni okraj, je najprej zmotilo dejstvo, da v poljedelskem odboru ni bilo predstavnika 92 Stenographisches Protokoll über die 9. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1878, 108, 109. Prim. Pairhuber, Die Landesvertretung von Steiermark, III. Theil, 1872-1877, 209. 93 Ibid., 109, 110. iz Spodnje Štajerske, ki bi na zadevo (še posebej v gospodarskem smislu) gotovo gledal drugace. Opozoril je, da zadeve ne gre jemati zlahka in da je nujno treba zagotoviti potrebna sredstva, cetudi je financna situacija v državi dokaj resna.94 Na vladno stran sta se postavila poslanec veleposestniške kurije Gundaker (grof) Wurmbrand in poslanec trgovsko-obrtne kurije Julius Pfrimer. Wurm­brandu, lastniku gradov Borl in Gornja Radgona, se reke ni zdelo potrebno regulirati, oziroma kot je dejal, v teh razmerah ni treba trošiti deželnih financ za stvari, ki niso nujne (»den Landeshaushalt nicht belasten /…/ mit Auslagen, die nicht ganz unbedingt nothwendig sind«). Poslanec ocitno ni dojel resnosti položaja, ni razumel težav, s katerimi so se spopadali kmetje v Pesniški dolini, kljub temu da je imel posesti v dolini tudi sam. Sicer je svoje izvajanje utemeljeval z dejstvom, da bi za preprecitev poplav morali celotno strugo obdati z nasipi, kar pa bi vodilo k slabši irigaciji. Dodal je, da so iz podobnih razlogov proti regulaciji tudi prebivalci doline, še posebej pa zaradi predvidenih stroškov, ki so znašali slabih 50 goldinarjev na oral zemlje. Tudi Mariborcan Pfrimer se je strinjal z njegovimi stališci in menil, da je regulacija nepotrebna.95 Stališce deželnega odbora je na koncu prevladalo v deželnem zboru, prizadeti (in nepouceni) kmetje, podkrepljeni s takšnimi in podobnimi argumenti, pa so regulaciji priceli celo nasprotovati.96 Prepricani so bili, da bo le-ta njihovim za­mocvirjenim travnikom zgolj škodovala, saj da jih poplave in recni nanosi gnojijo, potem pa da tega vec ne bo. Takšno razpoloženje je vladalo do sredine 90. let, ko so obmocje prizadele nove obilne poplave (1896).97 Zahtevo po nujni regulaciji je v deželnem zboru vložila slovenska »ekipa« poslancev.98 Cez mesec dni je zade­vo problematiziral predlagatelj Fran Robic. Navajal je, da je bila pred pol stoletja sicer zaceta delna regulacija (nekaj kilometrov v zgornjem toku), toda z deli se ni nadaljevalo, tako da je scasoma pricelo poplavljati tudi reguliran del, s tem pa je bila glavna škoda povzrocena v srednjem delu. Poslancem je orisal dotedanji historiat deželnozborskih predlogov in sklepov glede regulacije reke, še posebej pa ga je »zmotil« Wurmbrandov govor izpred slabih dveh desetletij (1878), ceš da je regulacija nepotrebna, in bivšega deželnega glavarja (v spremenjeni politicni klimi, ko je bila nacionalna polarizacija že na višku) oznacil za velikega nasprot­nika Slovencev. Kakorkoli, opozoril je, da so se razmere v Pesniški dolini v zadnjih letih zaradi vedno pogostejših poplav drasticno poslabšale (poleti 1896 je bilo kar sedem poplav, ki so unicile pridelek), ljudstvo pa da je popolnoma obupano.99 94 Ibid., 110, 111. 95 Ibid., 111. 96 Prim. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 1878-1884, 196. 97 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 33. Prim. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897-1902, 266. 98 Stenographisches Protokoll über die 2. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1896, 18. 99 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1897, 50, 51. Porocevalec poljedelskega odbora Fran Jurtela je predstavil stališce odbora. Ponovil je sklep spomenice iz leta 1875, ki je že tedaj predvidevala odvod visokih voda in zavarovanje pridelka, izsuševanje in melioracijo doline, izrabo vode v industrijske namene in zavarovanje cestnih povezav ter izboljšanje sanitetnih razmer. Po zadnjih poplavah, ki so dobesedno unicile posesti in pridelek, je bilo nujno priceti z deli. Deželnemu odboru je naložil, da naj subvencijo za pesniško regulacijo vnese v proracun in z že izdelanimi operati ter elaborati nadaljuje preddela, ki so bila zaradi financne situacije tedaj prekinjena. Prav tako so posestniki, tako Jurtela, dojeli pomen regulacije, pa tudi tehnika da je medtem toliko napredovala, da so bila dela cenejša.100 Vlada tokrat ni zavlacevala, temvec je sklenila, da se dolina geodetsko izmeri, s cimer bi ugotovili njen prerez in mogli dolociti pricakovane visoke vode, da se v zgornjem toku med Kungoto in Pesnico nad Mariborom struga ocisti, razširi in izravna, na najbolj kriticnih mestih pa tudi utrdi, da se v srednjem toku od Pesnice do obmocja med Ptujem in Ormožem struga uredi in izvede še melioracija porecja, in da se reko v spodnjem toku do izliva v Dravo regulira brez dodatnih melioracijskih del.101 Porocevalec Jurtela je februarja 1898 povzel, da so bili nekateri ogledi že opravljeni (mariborski poslanec Josef Schmiderer je zadovoljno ocenil, da se je zadeva koncno premaknila naprej),102 z izmero terena in na podlagi pridobljenih podatkov pa so izdelali nov regulacijski nacrt. Ta je predvideval, da se struga premakne na najnižje predele, da se ostre meandre odstrani oziroma zmanjša, da se odstrani vse zajezitve, medtem ko bi strugo prilagodili glede na dejansko kolicino vode.103 Toda kljub temu, da je deželni zbor potrdil uravnavo Pesnice, reko razdelil na tri dele in naredil financni razrez za prvi del (približno 15 kilometrov) do južne železnice pri Pesnici nad Mariborom je predvidel dobrih 100.000 kron, za drugi del (približno 35 kilometrov) do Moškanjcev le dobrih 15.000 kron in za tretji del (približno 10 kilometrov) do izliva dobrih 400.000 kron),104 je hotel po »stari zagrešeni navadi deželni zbor zaceti z uravnavo zopet zgoraj. Ako pa se bode to zgodilo, potem bodejo posestniki nižje ležecih zemljišc prišli v velike zadrege. Z uravnavo bode voda pridobila hujši odtok in ker zdolaj ni še regulirano, bodejo povodnji še vecje, kakor dosedaj.«105 Ne glede na pomisleke so pred pre­lomom stoletja z regulacijo kljub vsemu zaceli zgolj v zgornjem delu. S tem se ni strinjal poljedelski odbor (porocevalec Jurtela), ki je aprila 1899 izrazil veliko 100 Stenographisches Protokoll über die 24. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1897, 390, 392. 101 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 33. 102 Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1898, 261, 262. 103 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 34. 104 Prim. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897-1902, 266-71. 105 Slovenski gospodar, 30. 3. 1899, 4, Uravnava Pesnice. nezadovoljstvo z vladno politiko; ocital ji je, da je z deli pricela zgolj v zgornjem toku, pa še tam le s korekturami reke in manjšimi varovalnimi gradnjami, da se v srednjem delu ni odpravilo nobenih vzrokov škode, v spodnjem delu pa da je vse teklo prepocasi, na kar so opozarjale tudi peticije vec obcin (Formin, Cvetkovci, Trgovišce, Velika Nedelja).106 Obmocje med Pesnico nad Mariborom in Dornavo pri Ptuju je zaradi tega ostalo poplavno, nastala jezera pa vec tednov niso usahnila.107 V spodnjem toku so tako zaceli zgolj s preddeli, medtem ko v srednjem, najdaljšem delu ni bilo storjeno nic.108 Maja 1899 so se prebivalci Sv. Marjete pritoževali, da jim je blatna voda »že cetrtokrat preplavila travnike in tako popolnoma ugonobila prvo kositev. Lani nismo dobili ne trohice sena, otave prav malo, letos se zopet tako kaže. Dokler ne bo Pesnica uravnana, ni upanja, da se naše razmere kaj izboljšajo. /…/ Naši slovenski poslanci so se sicer krepko potegnili letos v deželnemu zboru za uravnavo Pesnice, toda Bog zna, ce bo se kaj zgodilo, kajti nemški poslanci nimajo srca za slovenske kmete, nimajo socutja z njegovo nesreco in trpljenje, in zato bodo v odseku zopet zavlekli celo stvar.«109 Medtem so slovenski poslanci zaradi zaostrenih nacionalnih razmer, ne­posluha nemških poslancev in agresivne ter napredujoce germanizacije na zadnji seji 18. maja predhodno zapustili sejno dvorano in odšli iz Gradca. V de­želni zbor so se ponovno vrnili konec leta 1899, ko je 29. decembra potekala otvoritvena seja nove, cetrte sesije. Naslednji dan so imeli še eno sejo in zakljucili z delom. Znova so se poslanci v Gradcu sestali konec marca 1900. Toda slovenski poslanci se tam niso pojavili, saj so se isti dan, 26. marca, namesto tega sestali v Mariboru in se, zaradi neupoštevanja njihovih zahtev, odlocili za abstinenco, s katero so vztrajali vec kot dve leti (za ponoven vstop v deželni zbor so se odlocili šele po volitvah konec leta 1902).110 Slovenski gospodar je že cez mesec dni pisal, da je »izstop slovenskih poslancev iz deželnega zbora dosegel že imeniten, važen uspeh. Nemška vecina deželnega zbora se je zbala ocitanja slovenskih poslancev, da nicesar ne stori za uravnavo spodnještajarskih rek in potokov, zato se je zacelo v istini hlastno delati na predlogu o uravnavi Pesnice in nekoliko dni leži ta predlog že izgotovljen na deželnozborski mizi.«111 Kljub temu je konec leta 1900 ptujski župan in poslanec Josef Ornig v deželnem zboru vložil interpelacijo, saj se dela v spodnjem toku Pesnice še zmeraj niso zacela.112 Cez pol leta je ponovno 106 Stenographisches Protokoll über die 18. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1899, 213-15. 107 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 34. 108 Ibid. 109 Slovenski gospodar, 18. 5. 1899, Priloga k št. 20, Od Sv. Marjete pri Pesnici. 110 Spindler, Dr. Ivan Decko, 54, 55. 111 Slovenski gospodar, 26. 4. 1900, 1, Politicna komedija. 112 Stenographisches Protokoll über die 3. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1900, 17. opozarjal, da v spodnjem delu ni zacetih še nobenih del, pa je že poletje, medtem ko v srednjem delu (med Pesnico nad Mariborom in Moškanjci) še niso bili opravljeni niti ogledi.113 Josef Schmiderer je v imenu deželnega odbora odgovoril, da je vsekakor treba z deli pohiteti, da je vlada seznanjena s težkimi razmerami v Pesniški dolini in da je na terenu (v spodnjem delu) že inženir, tako da bodo dela priceli izvajati res kmalu. Toda odgovor Orniga ni povsem zadovoljil; zanimal ga je predvsem srednji del reke (kjer je reka tekla (in še tece) tudi relativno blizu Ptuja). Najdaljši del, tako Ornig, da bo brez regulacije tonil samo globlje in globlje, ljudje pa da bodo vedno znova izpostavljeni naravni katastrofi in unicenju svojega pridelka.114 »Nestrpnega« Orniga je skušal »pomiriti« tudi porocevalec poljedelskega odbora Josef Lenko s pojasnilom, da bo deželni odbor nemudoma zacel z regulacijo in da je njegova skepsa torej odvec.115 Slovenski državnozborski poslanci so medtem (maja 1901) na Dunaju vložili interpelacijo, v kateri so pozivali ministra poljedelstva, naj vendarle ne odlaša in zacne z nujno regulacijo.116 Nekaj mesecev kasneje sta Fran Robic in Miroslav Ploj regulacijo Pesnice predstavila ministrskemu predsedniku Ernstu Koerberju in ta je obljubil, da se bo regulacija zacela res kmalu.117 Ker pa se dela do naslednjega poletja niso premaknila z mrtve tocke, je Ornig julija 1902 v deželnem zboru znova spraševal, zakaj se v spodnjem delu, med Moškanjci in izlivom v Dravo, ne dela nic in kaj namerava deželni zbor tozadevno storiti.118 Toda prav tedaj je bil zakonski osnutek že pripravljen, po besedah porocevalca Lenka pa ga je moral deželni zbor zgolj potrditi.119 Potem ko se je to (tudi zaradi državne intervencije) res zgodilo, so dela v spodnjem delu stekla, toda izvedli so zgolj slab kilometer regulacije (od izliva navzgor).120 Nemški poslanci z Ornigom na celu so tako jeseni 1903 zahtevali nadaljevanje del proti Veliki Nedelji in Forminu.121 Ornig je ocenil, da bo opravljena regulacija v spodnjem delu sicer preprecevala dvig vode, da pa je treba zaceti z deli tudi v srednjem delu. Leta 1900 je namrec od Moškanjcev gorvodno poplavilo 2000 oralov (dobrih 1000 hektarjev) posesti, letina pa je bila popolnoma unicena (po številnih peticijah lokalnih obcin je bil osnutek projekta pripravljen konec leta 1902).122 Menil je, da bi bilo najpametneje z deli zaceti takoj, dokler so na terenu oprema in inženirji. Slovenski poslanci so se z Ornigom strinjali (oziroma zahtevali regulacijo celotnega spodnjega dela reke), 113 Stenographisches Protokoll über die 11. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1901, 119. 114 Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1901, 167-69. 115 Stenographisches Protokoll über die 21. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1901, 311. 116 SI AS 186, t. e. 32, f. 953, spis Interpellation des Abgeordneten Robic und Genossen … 117 Slovenski gospodar, 24. 10. 1901, 4, Uravnava Pesnice. 118 Stenographisches Protokoll über die 24. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1902, 324, 325. 119 Stenographisches Protokoll über die 29. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1902, 547, 548. 120 Prim. SI AS 186, t. e. 37, f. 1069, spis 9375 ex 1903; f. 1069, 11608 ex 1903; f. 1069, 30427 ex 1903. 121 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1903, 140. 122 Prim. SI AS 186, t. e. 35, f. 1012, spis 33627 ex 1902. poleg tega pa zahtevali regulacijo od Pesnice nad Mariborom do Moškanjcev, se pravi srednji oziroma najbolj prizadeti del reke v celoti.123 Kljub zaostrenim nacionalnim odnosom (in stalni medijski »vojni«) so se slovenski in nemški spodnještajerski poslanci v deželnih gospodarskih (okoljskih) zadevah ocitno še zmeraj znali poenotiti; brez izjeme so zahtevali nadaljevanje regulacij v spodnjem delu in pritiskali za zacetek del v srednjem delu reke.124 Na drugi strani pa je poslanec veleposestniške kurije grof Karl Lamberg kritiziral izvedena dela; sistem regulacij in nasipov je bil po njegovem predrag, prav tako pa da naj ne bi bil dovolj ucinkovit, saj da je bilo ob poplavah (kar je ponazoril na primeru izvedenih regulacij na Muri) spet vse pod vodo.125 Slovenski poslanec Jurtela je v njegovem govoru ocitno »prepoznal« tudi Pesnico; menil je, da je pri Pesnici vsaka kritika odvec, saj da razen slabega kilometra v spodnjem toku doslej ni bilo opravljenih še nobenih del. Je pa izkoristil priložnost in v svojem govoru izpostavil težave, s katerimi se je ubadala Pesniška dolina. Kolege poslance je ponovno seznanil s poplavami, do katerih je prihajalo zaradi številnih meandrov, pa tudi številnih zamaškov, ki so jih ustvarili mlini in žage na posameznih rokavih. Zavrnil je stališce, ceš da so poplave zaradi pognojevanja dobrodošle, saj da je tukaj šlo za unicevanje eksistence ljudi, nastalo jezero ni izginilo vec tednov, medtem ko bi v normalnih razmerah reka morala teci naravnost, za namakanje pa bi skrbeli številni stranski rokavi. Opozoril je na nujnost nadaljevanja del v spodnjem in na skorajšnji pricetek del v srednjem toku.126 Spomladi 1904 je bil osnutek projekta regulacije proti Veliki Nedelji (celoten nereguliran spodnji del reke v dolžini slabih 12 kilometrov) pripravljen127 (julija 1905 je sledil še osnutek zakona).128 Zaradi poplav, ki so vedno znova prizadele Pesniško dolino, je bila regulacija vec kot nujna, saj se je dolina vseskozi spopadala z revšcino. »Pesnica ob vsaki povodnji preplavi njiv in travnikov, ki skupno merijo tri štirjaške milje ali 30 tisoc oralov. /…/ Na enem oralu travnika se pridela navadno okoli 20 merskih stotov (centov) sena in ako zaracunimo stot le z 1 goldinarjem, tedaj znaša cena vsega sena, ki se ob casu povodnij unici, 600 tisoc goldinarjev ali eden milijon dvestotisoc kron, kar je že prav lep kup denarja. Ako še pa k temu prištejemo ono svoto, katero stane posestnike snaženje preplavljenih in s kamenjem nasutih travnikov, /…/ tedaj razvidimo, da Pesnica pri eni sami povodnji napravi škode za blizo milijon goldinarjev.«129 123 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1903, 145. Stenographisches Protokoll über die 13. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1903, 273-75. 124 Stenographisches Protokoll über die 25. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1903, 500. 125 Stenographisches Protokoll über die 30. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1903, 728-37, 745, 746. 126 Ibid., 744, 745. 127 SI AS 186, t. e. 40, fasc 1128, spis 15908 ex 1904. 128 SI AS 186, t. e. 42, fasc 1190, spis 23678 ex 1905, Gesetz. 129 Štajerc, 26. 6. 1904, 3, Uravnava Pesnice. Oktobra je deželni odbor (porocevalec Moritz Stallner) ocenjeval, da je dote-danja regulacija v spodnjem delu dala dobre rezultate, toda v isti sapi priznal, da je bil reguliran zgolj majhen del, da so ostali deli reke ob vecjih nalivih še zmeraj prestopili bregove (posestnik Vicar iz Podgorcev naj bi tako izgubil 1000 (dolžinskih) metrov najboljših njiv, podobno škodo pa da sta utrpela tudi posestnika Hergula in Nemez; v Cvetkovcih in Osluševcih da je v dolžino zalilo 500 metrov terena, proti Cvetkovcem pa da je reka ustvarila nov rokav kar prek travnikov in njiv, s cimer je unicila pridelek in travo, ki da so jo komaj uspeli spraviti v prvotno stanje). V imenu odbora je dejal, da je regulacija v ostalem delu spodnjega toka nujna že to zimo.130 Do jeseni 1904 je bilo za regulacijo Pesnice porabljenih zgolj 50.000 kron v zgornjem in 60.000 kron v spodnjem delu reke.131 Poplave so tako nemoteno unicevale imovino in vedno znova prizadele prebivalstvo. Spodnještajerski nemški poslanci (Pfrimer, Ornig, radgonski Albert Stiger) so to dejstvo izpostavili na naslednji seji, ko so navajali, da so zadnje poplave res dokaz, kako potrebna je regulacija. 8000 oralov (približno 4500 hektarjev) posesti je zmeraj znova poplavilo spomladi in jeseni, seno in krma sta bila neuporabna, travniki uniceni. Bali so se, da bo deželni zbor spet prevec odlašal, medtem pa bo ponovno pre­teklo leto dni do naslednje sesije. Ce je bil zgornji del reke že deloma reguliran (in narejen nov osnutek del za 130.000 kron),132 je povecan pretok vode prizadel srednji in del spodnjega toka reke.133 Poljedelski odbor (porocevalec Jurtela) je njihove navedbe potrdil; do septembra 1903 je bila opravljena regulacija slabega kilometra v spodnjem delu, ki je sicer meril dobrih 10 kilometrov, a zatrdil, da se dela v tem delu nadaljujejo.134 Cez dobri dve leti je Jurtela, ponovno v »vlogi« slovenskega poslanca, na spo­mladanski seji resignirano ugotavljal, da se v srednjem delu v tem casu (razen prvih ogledov) ni naredilo nic, medtem ko so bila sredstva (po novem slabih 200.000 kron) za dokoncanje zgornjega dela (nad pesniškim viaduktom) že do-govorjena in zagotovljena,135 dela pa vecinoma koncana do konca leta 1908.136 Tudi na jesenskem zasedanju pol leta kasneje še zmeraj ni bilo jasno, ali se bodo dela kmalu zacela tudi v srednjem delu. Tedaj je bila regulacija zgornjega dela 130 Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1904, 222, 223. 131 SI AS 186, t. e. 42, f. Spis 15649 ex 1905 (Pössnitz-Regulierung). Prim. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897-1902, 266, 267, 270. 132 Prim. SI AS 186, t. e. 40, f. 1128, spis 21316 ex 1904. 133 Stenographisches Protokoll über die 15. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1904, 268. 134 Stenographisches Protokoll über die 34. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1905, 683-85. 135 Stenographisches Protokoll über die 21. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1907, 307-11. Prim. Deželni zakonik in ukazni list za vojvodstvo Štajersko V, 1908, 67-74. SI AS 186, t. e. 48, f. 1319, spis 1601 ex 1907, Uebereinkommen; spis 4122 ex 1907, Gesetz; spis 4122 ex 1907, Übereinkommen. 136 Die Landesvertretung von Steiermark, Achter Theil, 1903-1908, 295-300. reke že v sklepni fazi, konec del je bil nacrtovan tudi za spodnji del (predvidena so bila sredstva v višini pol milijona kron, toda porabili so zgolj dobro petino),137 v srednjem delu reke pa je bilo še zmeraj vse po starem.138 Slovenski poslanci so opozarjali na nevarnost poplav, na zamaške, ki da so jih povzrocali mlini, na šte­vilne meandre v Zamarkovi in Volicini pri Lenartu, ki so poplavljali predvsem zaradi vecjega toka v zgornjem delu139 (tam je bila regulacija tudi napacno iz­vedena, zaradi cesar se je dno struge pricelo dvigovati in povzrocalo še mocnejše razlivanje vode, v spodnjem toku pa se je struga poglobila in znižala nivo pod-talnice, zaradi cesar so se bližnja zemljišca pricela izsuševati; napake so bile stor­jene tudi pri izracunih vodnih kolicin in dolocanju pretocnega profila).140 Naj­bolj sta se izpostavila Fran Jurtela in ljutomerski poslanec Ivan Roškar, ki sta zahtevala takojšen zacetek del (Roškar tudi odpravo mlinov na starih rokavih, saj je že vsak mocnejši dež povzrocil, da je reka prestopila bregove).141 Poleg tega je vec prizadetih lokalnih obcin poslalo peticijo v državni zbor na Dunaj.142 SKLEP Ne glede na opravljeno delo je vec kot ocitno manjkala regulacija najbolj problematicnega srednjega dela reke. To je pokazalo že petdnevno deževje aprila 1908, ko je ponovno mocneje poplavilo; razen dežja je k poplavi prispevalo tudi taljenje snega v višjih predelih, na drugi strani pa predvsem napacno izvedena regulacija. »Zadnja povodenj na Dravskem polju pod Ptujem je vsled hitrega nastopa vode, katerega je zakrivila nepravilna uravnava Pesnice, dober nauk za deželo, kako bode dala prihodnjic izvršiti podobne uravnave.« Pesnico so regulirali »najprej v zgornjem teku, potem v srednjem teku nic in nato v spodnjem teku, tako da je voda naglo pridrvela v srednji del, tam povzrocila ogromno povodenj in razdrla deloma že napravljena dela v spodnjem teku«.143 Najhuje so jo skupila obmocja nad Moškanjci, kjer se je stojeca voda obdržala vec tednov.144 V Gradcu so medtem imeli prav za ta del že pripravljen nekakšen osnutek del v vrednosti slabega milijona kron, manjša dela pa so predvideli tudi višje145 (za dokoncanje zgornje trase oziroma »priklop« na srednji del še dobrih 100.000 137 Ibid., 304-07. 138 Stenographisches Protokoll über die 25. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1907, 534. 139 Stenographisches Protokoll über die 29. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1907, 588. 140 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 34. 141 Stenographisches Protokoll über die 30. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1907, 595. Stenographisches Protokoll über die 36. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1907, 689. 142 Prim. SI AS 186, t. e. 48, f. 1319, spis 34849 ex 1907. 143 Domovina, 15. 4. 1908, 3, Kako se na Štajerskem zapravlja deželni denar. 144 SI AS 186, t. e. 83, f. 1, spis Note, 21. Juni 1908. 145 SI AS 186, t. e. 51, f. 1391, spis 895/1908, Pössnitzregulierung, generelles Projekt für die Baustrecke II. kron).146 A ker je vse teklo (pre)pocasi, so slovenski poslanci stopnjevali »pritisk« v deželnem zboru in pozivali k cimprejšnji regulaciji.147 Stalne zahteve so zadevo vendarle nekoliko premaknile;148 financni odbor je v zacetku leta 1910 le sporocil, da je predviden zacetek del od Pesnice nad Mariborom proti Dragucovi.149 Toda vse se je odvijalo s »polžjo hitrostjo«, kljub temu da je bila dolina v svojem srednjem delu, kjer je bila najdaljša in imela vec kot 20.000 oralov (vec kot 11.000 hektarjev) poplavnih površin, nujno potrebna regulacije.150 Slovenski poslanci so pred vojno znova pozivali, kazali na poplave in na nujnost cimprejšnjih del,151 saj so bile posledice škode iz leta 1908 še zmeraj vidne. Deželni odbor je sicer izdelal osnutek zakona, v nacrtu je bila regulacija v lenarškem okraju, vredna vec kot milijon kron,152 s katero bi reko precej skrajšali. A zadeva je spet obstala oziroma se je s predvidenim zacetkom regulacije ponovno odlašalo.153 Medtem se je julija 1914 zacela prva svetovna vojna, ki je preprecila nadaljevanje zastavljenih del v (zgornjem) srednjem delu doline (mariborski in lenarški okraj). Kljub temu je inženirjem (s »pomocjo« ruskih vojnih ujetnikov)154 uspelo Pesnico regulirati vsaj pri Dornavi (pod Ptujem).155 Za kaj vec pa je morala pocakati na boljše case. 146 Die Landesvertretung von Steiermark, Achter Theil, 1903-1908, 299, 300. 147 Stenographisches Protokoll über die 42. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1908, 861, 862.148 Prim. SI AS 186, t. e. 54, f. 1469, spis 29218/09, Gesetz, Übereinkommen. Pössnitzregulierung: Baustrecke II, Sektion I. 149 Stenographisches Protokoll über die 29. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1910, 714, 715. Prim. SI AS 186, t. e. 51, f. 1391, spis 39736 ex 1908. 150 Stenographisches Protokoll über die 4. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1912, 90. 151 Stenographisches Protokoll über die 19. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1914, 611, 612. 152 SI AS, t. e. 63, f. 1709, spis 50099 ex 1912. 153 Stenographisches Protokoll über die 27. Sitzung des steiermärkischen Landtages, 1914, 975-77. 154 SI AS 186, t. e. 83, f. 16, spis 10715 ex 1916. 155 Leitinger, Hidrografske znacilnosti, 34. Sara Šifrar Krajnik OD MLINOV DO HIDROELEKTRARN: KONTINUITETA IZRABE ENERGETSKEGA POTENCIALA SELŠKE SORE NA OBMOCJU ŠKOFJE LOKE Osrednjo temo prispevka predstavljajo vodni pogoni, ki so v 19. in prvih desetletjih 20. stoletja krojili podobo recne krajine Selške Sore na predelu Škofje Loke.* Za primer so vzete tri vodne naprave, ki so energetski potencial Selške Sore izkorišcale za izvajanje drobno gospodarskih dejavnosti, in sicer za pogon mlinarskih in žagarskih obratov. V drugi polovici 19. stoletja se eden od izbranih obratov (Mlin pod šolo) zacne v virih pojavljati sprva kot tovarniško pogonsko poslopje, od leta 1894 pa na mestu starega mlina zacne delovati prva javna hidroelektrarna na Kranjskem. V zadnjih desetletjih * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 19. stoletja je v okviru modernizacije in vecjega razmaha industrije namrec prišlo do uvajanja novih tehnologij. Pri izrabi potenciala vodne sile so vodna kolesa postopno zacele nadomešcati turbine. To je pomenilo, da so vodo kot energetski vir zaceli izrabljati tudi za proizvodnjo elektricne energije. S tem so se porajali zacetki elektrogospodarstva in elektrifikacije. Turbine so mlinska kolesa ob Selški Sori zamenjale v drugem desetletju 20. stoletja. Z izbranimi primeri tako v prispevku orišem tranzicijo od obrtnega nacina izkorišcanja energetskega potenciala Selške Sore za mlinarstvo in žagarstvo do porajanja zametkov nove gospodarske panoge – elektrogospodarstva, s pojavom prve hidroelektrarne. Ker je umešcanje objektov, namembnost vodnih pogonov in pogojev njihovega de­lovanja urejala vodnopravna zakonodaja, na kratko predstavim tudi njen razvoj. Na osnovi vodne knjige - evidence vodnih pogonov na vodotokih, ki jo je v okviru izvajanja vodnopravne zakonodaje vodilo Okrajno glavarstvo v Kranju - in gradbenih ter obrtnih spisov sem preucila tudi izbrane primere. Z orisom vodnopravne zakonodaje podam še znacilnosti vodnih pravic kot pogoje, ki so jih lastniki morali upoštevati pri izgradnji in delovanju vodnih pogonov. Vodna zakonodaja s predpisi o gradnji in delovanju vodnih naprav odraža tudi skrb za varstvo narave. Zato me je obenem zanimalo, ali in v kolikšni meri se pri posegih v recno strugo Selške Sore z umešcanjem vodnih pogonov omenjata skrb in odnos do te naravne dobrine. VODA KOT ENERGETSKI VIR Energija vode, ki je od nekdaj imela velik pomen za cloveka, predstavlja enega prvih obnovljivih virov. Kot spremljevalka clovekovega vsakdana je voda imela pomembno vlogo tudi pri pridobivanju prehrambnih sestavin in ustvarjanju materialne življenjske osnove.156 Stoletja je clovek s pomocjo tehnicnih znanj mehansko energijo tekocih voda izkorišcal za pogon vodnih naprav, kot so mlini in žage, ter s tem obvladoval naravo, ki ga je obdajala.157 Prva vodna kolesa je uporabljal za pogon žitnih mlinov, kmalu pa je dozorela misel o izkorišcanju vodnih koles tudi za pogon drugih naprav. Ob mletju, dro­bljenju in trenju žit v mlinu so vodna kolesa pogosto gnala stope, uporabljalo pa se jih je tudi v rudarstvu, fužinarstvu ter tekstilnih in mnogih drugih obratih.158 Izkorišcanje energije tekocih voda za pogon mlinov je oblikovalo znacaj pred­industrijskih recnih krajin.159 Zaradi odvisnosti mlinov od hidrološke znacilnosti 156 Bogataj, Mlinarji in žagarji, 14. 157 Limmer in Zumbrägel, Waterpower Romance, 181. 158 Struna, Vodni pogoni na Slovenskem, 25–26. 159 Limmer in Zumbrägel, Waterpower Romance, 181. vodotokov, zlasti od kolicine in stalnosti vode ter od vodnega padca, so bili za postavitev mlinov bolj primerni manjše reke in potoki, ki so imeli stanovitni vodni tok. Vecje reke z mocnejšim vodnim tokom, vecjo silo ter možnostjo pogostejših povodenj niso bile prikladne za postavitev mlinov. Ob tem pa je obstajala tudi gornja višinska meja (nad 900 do 1000 metrov nadmorske višine), nad katero se mlinov ni postavljalo.160 Med višje ležece mline na današnjem Gorenjskem so sodili mlini v Davci ter Sorici v Selški dolini, ki so bili postavljeni nad 850 metrov nadmorske višine.161 Pri postavitvi mlinov govorimo o clovekovem posegu v naravni vodni tok oziroma o clovekovem urejanju naravnih vodotokov. Mlini namrec praviloma niso bili postavljeni na breg vodnega toka, ampak je bila voda do njih speljana po umetni poti.162 Glavno strugo so najprej zajezili prek vodnega toka, kar je pripeljalo do rahlega dviga vodne gladine.163 V vecini primerov so nato ob jezu dogradili poseben mlinski potok, tako imenovane lesene rake, ali pa kanal, imenovan mlinšcica, prek katerega je bila vodna struga speljana od glavnega vodotoka skozi zapornico do mlina in nato nazaj v glavni vodotok ali do drugega mlina, saj so bili v posameznih primerih zaradi vecjega vodnega padca ti postavljeni drug za drugim.164 Vpliv cloveka na naravni vodotok s postavitvijo vodnih pogonov in pregradnih objektov ob njih se je odražal tudi pri povodnjih. Mlini so lahko s svojimi jezovi in zapornicami vodni odtok prevec zadrževali ter s tem v casu narasle vode prispevali k povecanju in razširjanju povodenj.165 Postavljanje in poslovanje mlinov je bilo pod nadzorom deželnih oblasti. Z letom 1770 je bil izdan prvi mlinski red za Kranjsko, na podlagi katerega so se smeli mlini ob glavnih rekah (Sava, Ljubljanica, Krka in Kolpa) postavljati le s privolitvijo deželnega urada.166 Red je predpisoval sanitarne ukrepe ter od mlinarjev zahteval, da vzdržujejo tehnicno brezhibnost mlinskih naprav. Z mlinskim redom so bili zašciteni interesi strank ali mlevcev, red pa je tudi do-local zaslužek in nacin zaracunavanja placila.167 Na podlagi mlinskega reda so bile mlinske naprave deležne rednih oblastnih pregledov. Predpise je še dodatno poostril ter hkrati uvedel dodatne dolocbe mlinski red iz leta 1814. Med drugim je bila dodana zahteva po primerni strokovni usposobljenosti mlinarjev.168 160 Serucnik, Izraba vode kot energetskega vira, 48.161 Žontar, Mlini na Gorenjskem, 12. 162 Ibid., 17–19. 163 Struna, Vodni pogoni na Slovenskem, 49. 164 Serucnik, Izraba vode kot energetskega vira, 49. 165 Melik, Mlini na Slovenskem, 3.166 Štukl, Vodni pogoni na Škofjeloškem, 28. 167 Bogataj, Mlinarji in žagarji, 15-16. 168 Žontar, Mlini na Gorenjskem, 13-17. VODNOPRAVNA ZAKONODAJA Vodna zakonodaja v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije dolgo ni bila urejena sistematicno. Tako so bile nekatere splošne norme glede voda sestavni del drugih zakonov, med njimi že omenjenega mlinskega reda iz leta 1814. Vodno pravo se je zacelo razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja, in sicer s prvim ce­lostnim državnim vodnim zakonom, tj. Postava od 30. maja 1869, ki je urejal vodne pravice za avstrijski del monarhije.169 Pri razpravah ter oblikovanju novega vodnega zakona v 50. in 60. letih 19. stoletja se je med glavnimi dilemami porodilo vprašanje o meji med zasebnimi in javnimi oziroma državnimi vodami. Ob tem je obstajalo mnenje, da »tekoce vode praviloma ne morejo biti povsem zasebna last«.170 Nov vodni zakon je med drugim temeljil na Obcem državljanskem zakoniku (ODZ), ki je pod dr­žavno last štel vse tisto, kar je bilo vsem državljanom na voljo za uporabo (ceste, reke, morska pristanišca in obale), ter stvari, ki jih država potrebuje za svoje delovanje (denarni, poštni in drugi monopoli). S tem so bili reke in potoki javno dobro oziroma državno dobro, namenjeno splošni javni rabi. Hkrati pa je v državljanskem zakoniku govora tudi o zasebnih potokih, kar je pomenilo, da tudi na podlagi ODZ ni bilo povsem rešeno vprašanje meje med javnimi in zasebnimi vodami. Koncno je bilo doloceno, da so plovne in splavne reke javne, neplovne vode pa so javne le, ce niso »olastninjene« z deželnim zakonom, obicajnim pravom ter drugimi naslovnimi pravicami za posamezne uporabe, kar je pomenilo, da ce oseba ni mogla dokazati lastninske pravice do neplovnega vodotoka, je bil ta javen.171 Nov državni zakon iz leta 1869, ki je urejal vodne pravice, je bil razdeljen na osem oddelkov ter 29 clenov. Nova zakonska dolocba je vpeljala omenjeno razlikovanje med zasebnimi in javnimi vodami, pri cemer so med zasebne vode prištevali vodna zajetja na zasebnih zemljišcih (na primer studenci, vodnjaki, bajerji, rezervoarji), kanale oziroma jarke in druge umetne vodovode, ki so se napajali iz zasebnih voda. Ce so se kanali napajali iz javnih vodotokov, tekli pa po zasebnih zemljišcih, so lastniki zemljišc lahko uporabljali vodo v kanalih, njihova zasebna pravica do ribolova ali izrabe vode za gonilno silo pa je bila ob tem nemotena. Nazadnje so med zasebne vode prištevali še tekoce in stojece vode, za katere je oseba dokazala lastninsko pravico, pri cemer je treba izpostaviti, da je šlo v tovrstnih primerih zgolj za lastništvo korita in dolocenih pravic do uporabe (na primer pravica do izkorišcanja vodne sile). Na drugi strani pa so bile kot javne oznacene vse stojece in tekoce vode, ki ne sodijo med zasebne. Javne vode so 169 Stariha, Vodno pravo in vodne pravice, 11. 170 Ibid., 12. 171 Ibid., 13. bile po novem zakonu last države, do njihove uporabe pa je bil v mejah državnih predpisov upravicen vsakdo.172 Na podlagi državnega zakona so bili v kasnejših letih sprejeti deželni zakoni, med njimi tudi deželni vodni zakon za Kranjsko, to je bila Postava od 15. maja 1872, zastran rabe, napeljevanja in odvracanja voda. Zakon za deželo Kranjsko je obsegal šest sklopov in osemdeset clenov, ki so zaobjemali rabo voda, odvajanje in obrambo pred vodami, družbe za vode oziroma vodne skupnosti, prekrške in kazni v zvezi z vodami, pristojne organe ter postopanja in nazadnje še konc­ne dolocbe. Po novem deželnem zakonu je bila splošna raba javnih voda, brez morebitnih posegov ali dograditev naprav ob naravnem vodnem toku, omo­gocena vsakomur pod enakimi pogoji. Ob splošni rabi je bila oblikovana tudi kategorija »druga« raba, za katero je bilo treba pridobiti dovoljenje pristojnih organov. Enako je veljalo za zasebne vode, ce je raba zasebne vode vplivala na druge nosilce pravic ali naravni vodni tok v javnih vodotokih. Med objekte, za katere je bilo treba pridobiti dovoljenje, so sodili zlasti zajezitve ter vodni pogoni, ki so izkorišcali vodno moc. Lastnik vodne naprave z gradnjo in vzdrževalnimi deli ni smel ovirati vodnega toka, povzrocati škode drugim uporabnikom vode, kot so na primer ribici, ali trošiti vode. Lastniki naprave za izrabo vodne moci so ob objektih morali tudi oznaciti najvišji dovoljen vodostaj na stalnih tockah ter zagotavljati pravilno raven vodostaja.173 Vodna pravica oziroma pravica do rabe voda je bila po novem deželnem zakonu vezana na vsakokratnega lastnika naprave ali posesti, za katero je bila izdana, z izjemo, ko je bila pravica zapisana na prosilca. Vodna pravica je bila omejena le na dejanske potrebe naprave, kar je pomenilo, da je z morebitnimi viški vode razpolagala državna uprava.174 Novoizdani vodni zakon za Kranjsko iz leta 1872 je uvedel tudi uredbe o uvedbi ter vodenju vodnih knjig, vodnih kart in zbirk listin, s katerimi je bil urejen nadzor nad izdanimi vodnimi pravicami ter posestvi. Vodenje vodnih knjig je bilo v pristojnosti okrajnih glavarstev, vsebinsko pa so obsegale šest rubrik: 1. zaporedna številka vpisane pravice; 2. opis kraja ali obcine, ime vode, številka parcele, lastniki in oznaka vodne karte; 3. namen, nacin ter obseg uporabe vode in opis vodnih naprav; 4. morebitne služnosti, ki se nanašajo na vodne pravice; 5. seznam listin k vodni knjigi; 6. opombe. V taki obliki se je vodne knjige vodilo do zacetka 2. svetovne vojne. Vodno knjigo za Škofjo Loko so vodili pri Okrajnem glavarstvu v Kranju.175 172 Ibid., 14. 173 Steinman, Banovec in Umek, Postava od 15. maja 1872, 13-19. 174 Ibid., 19-21. 175 Stariha, Vodno pravo in vodne pravice, 17. Ob vodnopravnem zakonu za Kranjsko sta obratovanje registriranih naprav urejali še stavbna in obrtna zakonodaja. Tovrstna zakonska ureditev se je obdr­žala tudi po razpadu avstro-ogrske monarhije. V novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma kasnejši Kraljevini Jugoslaviji, je ostala v veljavi vse do 30. let 20. stoletja.176 MLINI NA SELŠKI SORI »Pred nami leži 'pisana Loka' s ponosnim zvonikom župne cerkve. Po obeh strugah gricevega podnožja pa drvi izmed gozdnatih gorâ bistra Sovra svoje svetlozelene in belo se penece valove, na desni iz poljanske in na levi iz selške doline.«177 Loško ozemlje obsega porecje reke Sore, ki je z Loškim pogorjem razdeljena na Poljansko in Selško Soro. Zacetek in konec reke oznacujejo štirje kraji, poi-menovani po reki sami. V gornjem delu Selške doline izvira iz melišc, ki se vzpen­jajo na nadmorski višini 940 metrov nad vasjo Sorica, severna veja reke Sore, to je Selšcica. Reka se Škofji Loki bliža ob obronkih gore Lubnik (1025 metrov), mimo apnencastih in konglomeratnih bregov, in na predelu, imenovanem Skalce, pada cez skalovje. Na tem delu ima danes svoje mesto škofjeloška hidroelektrarna. Pred vstopom v mesto se vanjo izlivata še Vincarški in Farški potok. Selšcica pot nadaljuje skozi tako imenovane »Loške Benetke«, kjer je vodno moc izkorišcal Krevsov mlin z žagami. Malo nižje po recnem toku je stal pod mostom Koširjev mlin, še nekoliko globlje v mestnem jedru pa Mlin pod šolo. Ta se je nahajal na predelu Selšcice, kjer je v zadnjem desetletju 19. stoletja svoje prostore našla prva javna hidroelektrarna na Kranjskem.178 Mlini se na Loškem prvic omenjajo v 12. stoletju, stali pa naj bi zlasti ob Selški Sori in bili v lasti gospostva. To so bili tako imenovani grajski – gospošcinski mlini, ponavadi vecjega obsega, postavljeni ob gradu najbližje ležeci vodi. Tovrstne mline je zemljiški gospod pod dolocenimi pogoji dajal v najem. Mline pa so imeli v lasti tudi podložniki. V tem primeru se je razlikovalo med obrtniškimi mlini, ki so mleli za potrebe okolice, ter hišnimi ali kmeckimi mlini, pri katerih se je vodni pogon uporabljalo zgolj za domace potrebe.179 Pri mlinih za domaco uporabo je treba poudariti, da ti nikoli niso izkljucevali tudi mletja za druge.180 V kasnejših obdobjih, zlasti od druge polovice 19. stoletja dalje, pa je zacel prevladovati dedni zakup mlinov ali dedna last nad mlini.181 176 Štukl, Vodni pogoni na Škofjeloškem, 30.177 Kolbar, Škofja Loka, 121. 178 Planina, Reka Sora, 65–68.179 Šifrer Bulovec, Mlinarstvo na Loškem, 3.180 Štukl, Vodni pogoni na Škofjeloškem, 30.181 Žontar, Mlini na Gorenjskem, 8. Na prisotnost mlinov na Loškem nam kaže tudi prizor na freski Svete Nedelje iz Crngroba pri Škofji Loki iz 15. stoletja. Na njej je namrec upodobljena lesena mlinska stavba z vodnim kolesom, do katerega je voda speljana po koritu. Ob mlinski stavbi so upodobljene vrece za žito, ena naslonjena na objekt, drugo prinaša v mlin ženska, še dve vreci pa sta naloženi na mulo, ki jo do mlina vodi moški. Na freski je upodobljen še ribolov, ki poteka nekoliko nižje od mlina po recni strugi. Pri tem ribic z batom naganja ribe v mrežo.182 KREVSOV MLIN V LOŠKIH BENETKAH V škofjeloško Kapucinsko predmestje, ki leži na levem bregu Selške Sore, sta sodila dva gospošcinska mlina, ki ju je zemljiški gospod v posameznih obdobjih dajal v najem. Vsaj od druge polovice 19. stoletja, ce ne že prej, pa sta bila oba v dedni lasti civilnih družin.183 Krevsov mlin z žagami se v virih prvic omenja leta 1291. Objekti so bili na­mešceni na predelu Selške Sore, ki je med domacini zaradi svoje narave poznan pod imenom Loške Benetke, na parceli številka 15.184 V opisu iz leta 1840 izvemo, da je na tem predelu stala zidana hiša, poleg nje pa še zidan mlin. Kot lastnik hiše in zagotovo tudi mlina se že od leta 1825 navaja mlinar Urban Dolenc, od leta 1867 pa Marija Kalan, rojena Rupar.185 V vodni knjigi, vódeni pri Okrajnem glavarstvu v Kranju, se leta 1875 kot lastnik mlina navaja Johann Kalan. Od leta 1890 dalje, po Johannovi smrti, pa se kot lastnica mlina zacne omenjati vdova Marija Kalan. Ta se kot lastnica ne navaja dolgo, saj je že z letom 1892 kot lastnik mlina naveden Franz Kalan.186 S smrtjo »posestnice Krevsovega mlina«, to je Marije Kalan, je leta 1909 lastnik celotnega posestva postal Franz.187 Opis v omenjeni vodni knjigi razkriva tudi obseg mlina. Tako naj bi Krevsov mlin v drugi polovici 19. stoletja obsegal dve žagi, zidan mlin s šestimi mlinskimi kamni in devetimi stopami ter osem vodnih koles, ki so gnala omenjene naprave ter poljedelske stroje. Ob vodnih pogonih sta bila prek Selšcice zgrajena vecji lesen jez in manjši jez iz dveh delov.188 Mlin je bil prvic adaptiran v letih 1903/04, ko so bile lastnikom dovoljene povecava mlina ter sprememba in zamenjava nekaterih vodnih koles. Valjcni mlin je bil ponovno predan v uporabo in župnik ga je blagoslovil 22. marca 1904.189 182 Šifrer Bulovec, Posvetni prizori na freski Sveta Nedelja v Crngrobu, 63-64.183 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I., 82. 184 Slovenec, 18. 6. 1904, 2, Loške novice. 185 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I., 89. 186 SI ZAL ŠKL 63, t. e. 134, Obrtne zadeve. 187 Slovenec, 30. 6. 1909, 2, Dnevne novice. 188 SI ZAL KRA 1, t. e. 4, a. e. 12, Vodna knjiga. 189 Slovenec, 26. 3. 1904, 2, Loške novice. KOŠIRJEV MLIN POD KAPUCINSKIM MOSTOM Ob hiši v Kapucinskem predmestju, ki se je po domace imenovala Koširjeva ali Mlinarjeva bajta in je bila od leta 1862 v dedni lasti družine Košir, se je nahajal Koširjev mlin, imenovan tudi »mlin pod mostom«. Mlin, ki se v virih prvic omenja v letu 1309, je bil lociran na levem bregu Selške Sore, pod Kapucinskim mostom (parcela številka 3). Domaca imena, ki so se uporabljala za to posestvo, so bila Košir, Malen pod mostom in Pod mostom. Ime mlina, kot tudi domace ime za hišo in mlin pa nam razkrivata lastnike mlina v 19. stoletju. Že v letu 1825 se kot lastnik mlina navaja Matevž Košir, z letom 1844 ga prevzame Lorenc Košir, leta 1898 pa njegov sin Jožef Košir. Vsi trije lastniki se navajajo kot mlinarji.190 Kot je zapisano v že omenjeni vodni knjigi in razvidno iz spodnje situacijske skice za mlin, je doticni vodni pogon obsegal mlin s petimi mlinskimi kamni ter desetimi stopami, ki jih je gonilo pet podlivnih vodnih koles. Ob mlinu je bil prek celotne širine Selšcice postavljen lesen jez, od koder je bila voda speljana do lesene rake z zapornicama. Že leta 1889 opis mlina kaže na spremembe v vodni napravi, saj se v vodni knjigi tedaj omenja šest mlinskih kamnov in sedem vodnih koles.191 Situacijska skica Koširjevega mlina z jezom (27. 8. 1889) Hrani: SI ZAL ŠKL 13, t. e. 3, Zbirka vodopravnih spisov 190 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I., 88–89. 191 SI ZAL KRA 1, t. e. 4, a. e. 12, Vodna knjiga. MLIN POD ŠOLO Nekoliko nižje po recni strugi od Koširjevega mlina, ob vstopu na škofjeloški Spodnji trg, se v 14. stoletju omenja kopališce, ob katerem je bil mlin. Tudi v tem primeru je šlo za gospošcinski mlin, stal pa je na desnem bregu Selške Sore, na parceli številka 227/1. V virih iz 17. stoletja se srecamo z uporabo poimenovanja Mlin pod šolo, kar razkriva tudi njegovo lego. Objekt se je namrec nahajal pod deško šolo v samem mestnem jedru Škofje Loke.192 Iz tega obdobja sta ohranjeni tudi dve upodobitvi mlina, prva v delu Janeza Vajkarda Valvasorja Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 in druga na votivni sliki Sopotniška Loka iz leta 1698. V prvi polovici 19. stoletja je Mlin pod šolo podržavljeno Loško gospostvo dajalo v zakup premožnejšim mešcanom. Kot prvi zakupnik mlina je bil od leta 1822 Gregori Mihelic, z letom 1842 pa se zacne navajati kot zakupnik Franc Krenner.193 Mlin naj bi v tem casu premogel šest mlinskih koles, ki so gnala mlinske kamne in stope. V last družine Krenner je mlin prešel leta 1857, lastnik mlina pa je postal že omenjeni Franc Krenner. S posojilom je od leta 1880 lastništvo nad mlinom prevzel sin Alojza Krennerja st. V tem letu je pod namembnostjo mlina že navedeno, da gre za tovarniško pogonsko poslopje.194 Situacijska skica Krennerjeve tovarne z vodnim pogonom ob Selšcici (28. 8. 1889) Hrani: SI ZAL ŠKL 13, t. e. 3, Zbirka vodopravnih spisov 192 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II., 80 in 115. 193 Ibid., 115.194 Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 51. ELEKTROGOSPODARSTVO IN MLINI V drugi polovici 19. stoletja so se na slovenskih tleh zaceli uveljavljati novi socialno-ekonomski tokovi. Dosežki industrijske revolucije, ki so se v slovenskih deželah kot sestavnem delu Avstro-Ogrske zaceli vpeljevati v 20. letih, so v drugi polovici 19. stoletja sprožili proces modernizacije. Ta proces je med drugim spremljalo zagotavljanje novih virov energije.195 Ob premogu, na katerem je tedaj še temeljil energetski razvoj monarhije, so se pocasi uvajali novi viri energije. Gre za prvo obdobje (1873–1918) uvajanja elektrogospodarstva v monarhiji, ki je zaznamovano zlasti z zasebnimi iniciativami na podrocju energetike in uvajanjem lokalne elektrifikacije. Elektrarne, zgrajene v tem obdobju, so bile manjšega obsega.196 Na slovenskih tleh je bila elektrika prvic uporabljena v 80. letih 19. stoletja. Prve elektrarne so nastajale zlasti v urbanih predelih oziroma krajih, kjer so bile potrebe po elektricni energiji vecje. V tej zacetni dobi razvoja elektrogospodarstva se je elektriko vpeljevalo zlasti v industrijske in obrtne obrate, cemur je ob koncu stoletja sledila razsvetljava nekaterih mestnih središc. Med mestna jedra, ki so se ob koncu stoletja seznanila z noviteto, sodi tudi Škofja Loka, danes poznana kot prvo mesto na Kranjskem, v katerem je delovala javna hidroelektrarna.197 S tem se vracamo ob Selško Soro, in sicer na mesto, kjer sta sprva Franc, nato pa sin Alojz Krenner st. postopno odkupovala hiše in zemljišca okoli nekdanjega Mlina pod šolo. Že v casu, ko je družina Krenner imela mlinsko poslopje še v zakupu, se ob poslopju navajajo mikalke za odeje. V 30. letih 19. stoletja so Krennerji ob Selšcici namrec že imeli tekstilni obrat za izdelovanje odej, tedaj še pod vodstvom Franca Krennerja. Obrat je prevzel sin Alojz Krenner st. in ga v 70. letih 19. stoletja preoblikoval v industrijsko podjetje – firmo »Alois Krenner Kotzenfabrik«.198 Ob narašcanju proizvodnje in posledicnem narašcanju potreb po energiji sta se zaceli povecevati tudi izraba vode kot energetskega vira ter uporaba vod­nih pogonov. Za boljši izkoristek moci vode so se ob koncu 19. stoletja zaceli uveljavljati novi vodni pogonski stroji, kar je med drugim pripeljalo do novih razsežnosti pri izkorišcanju vodne energije. Ob vodnih kolesih so se uveljavile tudi turbine, moc vode pa so zaceli izkorišcati za proizvodnjo elektricnega toka.199 Gospod Alojzij Krenner, »lastnik najvecje tovarne sukna na Kranjskem sklenil je pricetkom tekocega leta vpeljati v svojo tovarno elektricno luc, ter tako vnovic primerno izkoristiti precejšnjo vodno moc, ki mu je na razpolago.«200 195 Fischer, Modernizacija slovenskih dežel v Avstro-Ogrski monarhiji, 10. 196 Schausberger, Geschichte der österreichischen Elektrizitätswirtschaft, 72–73. 197 Kresal, Elektrifikacija, 90.198 Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 51–52. 199 Sitar, Vodni pogon, 289. 200 Slovenski narod, 8. 8. 1894, 3, Dopisi. Vodni pogon ob Krennerjevem tovarniškem poslopju na desnem bregu Selšcice, zacetek 20. stoletja Hrani: Loški muzej Škofja Loka, fototeka V tovarniško zgradbo Alojza Krennerja je bilo vkljuceno tudi nekdanje mlinsko poslopje ob Selšcici. Leta 1887 je Alojz v tovarno namestil parni stroj, z letom 1889 pa je vodna kolesa zamenjal s turbino, ki je z izkorišcanjem vodne moci Selšcice služila za pogon strojev. S postavitvijo generatorja v tovarniško poslopje je tovarna v letu 1894 zacela proizvajati elektricno energijo in kmalu zatem z elektricnim tokom napajati tudi mestno jedro Škofje Loke. Že 5. aprila 1894 je Krenner namrec sklenil pogodbo z Obcino Škofja Loka, po kateri naj bi naslednjih 30 let zagotavljal elektricni tok za javno razsvetljavo. Pogodba je bila še nekoliko dopolnjena z letom 1904, ko so v tovarno vgradili dodatni generator.201 Po smrti Alojza st. leta 1895 je celotno poslopje sprva vodila vdova Ema, zatem pa sin Alojz ml., s proizvodnjo elektrike pa se je ukvarjal Emin mlajši sin Viktor. 201 Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 59. V navezavi na elektrarno je z letom 1910 prišlo do uradne razširitve predmeta poslovanja tovarne, in sicer na proizvodnjo in oddajo elektricne energije. Leta 1919 je tovarno in sosednje objekte Alojz ml. prodal svojemu bratu, s tem pa so v Viktorjevo posest prišli tudi elektroinštalacijski material ter vse elektricne in vodne naprave – veckrat zalomljeni leseni jez na Selšcici, mlinska struga, tur­bina za pogon strojev in proizvodnjo elektricne energije, dva dinamomotorja, akumulator, zasebno elektricno omrežje ter števci in stikala. Tovarniško poslopje je Viktor še istega leta prodal in obdržal zgolj material, stroje, orodje in naprave, potrebne za delovanje elektrarne, ki je tedaj delovala še v starih prostorih.202 S postopnim vpeljevanjem elektricnega toka v gospodarstvo ter vsakdanje življenje ljudi in z vecanjem števila odjemalcev elektricnega toka v mestu kot tudi okoliških vaseh »Elektrarna Viktor Krenner« ni bila vec zmožna zadostiti potrebam po elektriki. Tako je bila že v letu 1919 ustanovljena »Družba z. o. z. Elektrarna Škofja Loka in okolica«, ki jo je zastopal Viktor Krenner. Novo po­slopje elektrarne je bilo dograjeno nad vsemi omenjenimi vodnimi pogoni na predelu Selšcice, imenovanem Skalce.203 Elektrarna je bila postavljena na levem bregu reke, na mestu, kjer je nekdaj delovala Balantova žaga in parketarna. Z dograditvijo elektrarne so na mestu nekdanjega lesenega jezu zgradili nov be-tonski jez.204 Uvajanje novih tehnologij pa ni povzrocilo takojšnjega izginotja starih vodnih pogonov. Pri tehnoloških tranzicijah je šlo za postopne procese, ki so lahko trajali tudi desetletja in med katerimi je prišlo do sobivanja starih in novih tehnologij. Tako je bilo vodno kolo ob uvajanju novih tehnologij mnogokrat kompatibilno z elektricno proizvodnjo.205 Industrializacija pa ni prinesla zgolj vpeljave novih vodnih pogonov, ampak tudi adaptacije že obstojecih. Med drugim je val modernizacije zajel tudi mline. Ob koncu 19. stoletja je bilo na Kranjskem že nekaj mlinov vecjega obsega, ki so napovedovali slovensko mlinsko industrijo. V vecini primerov ni šlo za postavitev povsem novih objektov, ampak za adaptacijo starogradenj. Mline so kupovali zlasti trgovci, krcmarji in podjetniki ter jih predelovali, s cimer so zacela nastajati obrtno-industrijska podjetja.206 S sobivanjem elektricne proizvodnje in starih vodnih koles pa je ob adaptaciji vodnih pogonov prihajalo tudi do vgraditve novih tehnologij (generatorji, tur­bine) v stare mlinske objekte. Te so služile za elektrifikacijo gospodarskih objek­tov in bivalnih prostorov. V nekaterih primerih pa je vpeljava nove tehnologije 202 Ibid., 61–63.203 Štukl, Vodni pogoni na Škofjeloškem, 35. 204 SI ZAL KRA 1, t. e. 4, a. e. 12, Vodna knjiga. 205 Limmer in Zumbrägel, Waterpower Romance, 186. 206 Bogataj, Mlinarji in žagarji, 16. Hidroelektrarna Skalce Hrani: Loški muzej Škofja Loka, fototeka pripomogla celo k elektrifikaciji okraja okoli vodnega pogona.207 S tovrstnimi pri­meri vpeljave novih tehnologij v že obstojece vodne pogone se srecamo tudi v primeru Krevsovega mlina z žagami in v primeru Koširjevega mlina. Februarja 1910 je Franz Kalan kot lastnik Krevsovega mlina za svoj vodni pogon narocil turbino in dinamo, s katerim bi napajal okoli 50 žarnic, ob tem pa še nekaj drugih elektrotehnicnih pripomockov. Narocilo je oddal zastopniku dunajske firme Louis Patz et. Co. V kasnejših pismih izvemo, da je sklenjeno pogodbo za nakup turbine prekinil, saj ta na koncu ni bila narocena pri dunajski firmi, kot je to želel, ampak kar pri ljubljanskem podjetju Tönnies. Iz Kalanovega pisanja je razvidno, da Tönniesove turbine ni želel, saj so mu bile znane govorice, da naj tovrstne turbine ne bi bile dobro izdelane. V odvetniškem pismu pa je zapisano, da je pogodbo za turbino lastnik preklical zaradi prenagle odlocitve za nakup. Turbina v Krevsovem mlinu se nato ponovno omenja šele v letu 1925, ko je zacel delovati mlin na turbinski pogon.208 Pri primeru Koširjevega mlina je že v letu 1915, ko je bil Josip Košir v vojski, žena Ivana Košir v mlin napeljala elektriko, ki se jo je uporabljalo za domaco 207 Limmer in Zumbrägel, Waterpower Romance, 186.208 SI ZAL ŠKL 217, t. e. 1, Krevsov mlin in žage. Krevsov valjcni mlin in žage Vir: Gorenjska, 1931, 134 razsvetljavo. Na to nam kažejo tudi kasnejši viri ob spremembi pogonskega sis-tema v mlinu v letu 1924. Košir je namrec del starih vodnih koles odstranil in v mlin dal vgraditi novo vodno kolo. Mlin je po adaptaciji obsegal tri vodna kolesa, od katerih je eno gnalo elektromotor za domaco razsvetljavo. Temu je sledila še vgraditev turbine kot nadomestilo vodnih koles.209 Leta 1938 je Jože Košir zaprosil za vodnopravno dovoljenje za vodno napravo, ki se je po opisu nahajala v ozki soteski, na levem bregu Selšcice, in naj s svojim de­lovanjem ne bi ovirala nobenega objekta oziroma vodne naprave v soteski kot tudi pretoka vode, potrebne za pitje in druge domace potrebe okoliškega prebivalstva ter za vzdrževanje favne v Selšcici. Prav tako naj ne bi, zaradi lege, nova vodna naprava povzrocala morebitnega zamakanja ali celo poplavljanja okoliških zemljišc in ovi­rala odtoka visoke vode. Ob zamrzovanju reke nad jezom, v dotocnem in odtoc­nem kanalu, je bil lastnik dolžan ovire odstranjevati ter razkosavati led. Dovoljenje za gradnjo naprave je bilo pogojeno tudi z dejstvom, da se plovba in splavljenje v tem predelu Selšcice nista izvajala, za ribolov pa dotocni in odtocni kanal nista bila primerna. Kot razlog za podelitev dovoljenja je še navedeno, da z vodno napravo ne bo prišlo do poslabšanja zdravstvenih razmer ali unicenja naravnih lepot.210 Nova vodna naprava je obsegala jez, turbino, dotocni in odtocni kanal, mlin z valjcema, stope in lušcilni stroj ter dinamo, ki se je uporabljal za domaco elektricno 209 SI ZAL ŠKL 13, t. e. 3, Vodopravni spisi.210 SI ZAL ŠKL 63, t. e. 113, Gradbene zadeve Kapucinsko predmestje. razsvetljavo. Namenjena je bila za pogon valjcnega mlina, pri izkorišcanju vodne sile Selške Sore pa se je lastnik moral ravnati že po novem zakonu o izkorišcanju vodnih sil.211 ZAMETKI VARSTVA NARAVE Ceprav se je moderno okoljevarstvo zacelo razvijati od 70. let 20. stoletja dal­je, pa je zametke nacel o varovanju in zašciti narave, kot kažejo izbrani primeri vodnih pogonov na Selški Sori, vsebovala tudi že vodnopravna zakonodaja iz druge polovice 19. stoletja. Med drugim je narekovala, da vodna naprava ne sme ovirati vodnega toka ali povzrocati škode drugim uporabnikom iste vode; od lastnika vodne naprave je hkrati zahtevala, da mora zagotavljati pravilno raven vodostaja. Vodnopravna zakonodaja iz obdobja med obema vojnama glede na analizirane primere vodnih pogonov ob Selški Sori pa že zajema tudi skrb za floro in favno recne struge. O »skrbi« za recno strugo govorijo posamezne tocke pogojev, ki so jih lastniki morali izpolniti za pridobitev vodnopravnega dovoljenja. Tako se v odlocbi Krajevne banske uprave Dravske banovine za Koširjevo vodno napravo iz leta 1938 omenja, da le-ta ne sme uniciti »naravnih lepot«, vendar ni razloženo, kaj vse je s tem mišljeno. V kasnejši tocki odlocbe je v zvezi z varstvom narave omenjeno, da lastnik v vodo ne sme spušcati odpadkov ali Selške Sore na kakšen koli drug nacin onesnaževati in da mora vzdrževati favno v reki. Kot smo lahko videli, na omembo recnih organizmov naletimo le v navezavi na ribolov, saj naj le-tega naprava ne bi ovirala.212 V zvezi z varstvom naravne recne struge je pri vodnih pogonih, še zlasti pri hidroelektrarnah, velika pozornost usmerjena v pregradne objekte, kot so jezovi, ki predstavljajo sestavni del tovrstnih vodnih pogonov. Posegi, predvsem gradnja pregradnih objektov, s katerimi se utrjuje brežine in struge vodotoka za regulacijo vodnega toka ter izrabo vodne energije, namrec prekinejo prehodnost vodotoka in vplivajo na recni ekosistem. Prekinitev prehodnosti vodotoka pa ima za posledico tudi prekinitev migracijske poti rib. Zaradi tega lahko danes ob nekaterih pregradnih objektih vidimo ribje prehode, kot so ribje steze, ribja dvigala in odtocni kanali.213 Uporabljeni viri o izbranih primerih vodnih pogonov gradnje morebitnih ribjih prehodov ne omenjajo. Starejši opisi pregradnih objektov pri izbranih pri­merih mlinov na Selški Sori poleg omembe, da je šlo za lesene jezove, zametane s kamenjem, ne vsebujejo omemb ribjih prehodov. Prav tako teh omemb ni v 211 Ibid. 212 Ibid. 213 Naglic in Juran, Pregradni objekti na porecju reke Sore, 105–08. mlajših opisih, nastalih po adaptaciji vodnih pogonov, do katere je zlasti prišlo v obdobju med obema svetovnima vojnama. Poleg tega adaptacija objektov v vecini primerov ni zajemala jezu oziroma recne pregrade. Pri Krevsovem in Koširjevem mlinu se do 30. let 20. stoletja omenjata zgolj adaptaciji mlina samega, z zamenjavo vodnih koles za turbine in vgraditvami generatorjev za proizvodnjo elektrike. Na primeru Krennerjeve elektrarne je omenjena gradnja novega betonskega jezu v letu 1919, saj je star lesen jez odnesla narasla voda, v letu 1925 pa se v vodni knjigi navede dograditev podjezja k betonskemu jezu.214 Danes lahko vidimo ribjo stezo zgolj ob jezu nekdanje Krennerjeve elektrar­ne. Jez je bil v letu 1985 obnovljen in ima na levem robu zgrajeno ribjo stezo. Le­ta pa ima, kakor v svojem prispevku opozorita Naglic in Juran, »previsok vhodni prag in prestrm naklon« in je posledicno oznacena kot slabo funkcionalna. Tako jez ob nekdanjem Koširjevem mlinu kot tudi jez hidroelektrarne Skalce ribje steze še danes nimata in sta oznacena kot neprehodna pregradna objekta.215 SKLEP Z gradnjo in delovanjem mlinskih in žagarskih obratov je clovek posegel v naravne vodotoke in jih zacel urejati sebi v prid. Tovrstni objekti, ki so dolga stoletja krojili podobo predindustrijske recne krajine, so za delovanje izkorišcali energetski potencial rek in potokov. Z zacetkom procesa modernizacije slo­venskega gospodarstva v 19. stoletju pa se tudi pri izrabi tekocih voda zacnejo upeljevati novosti. Ob starih vodnih kolesih so ljudje zagnali turbinske naprave, vodo pa so zaceli izkorišcati za proizvodnjo elektricnega toka. Tovrstne postopne tehnološke tranzicije so potekale tudi v Škofji Loki, kjer je energetski potencial Selške Sore ob koncu 19. stoletja zacela izkorišcati javna hidroelektrarna. Proces modernizacije je z zacetkom 20. stoletja zajel tudi starejše mlinarske in žagarske obrate ob Selšcici. Z adaptacijo se je v stare vodne pogone zacelo vgrajevati nove tehnologije. Gradnjo novih infrastrukturnih objektov kot tudi vzdrževanje in predelavo že obstojecih je pogojevala zakonodaja, v kateri je že v drugi polovici 19. stoletja mogoce zaslediti skrb za okolje. Število naravovarstveno naravnanih ukrepov pa je z novo zakonsko ureditvijo v 30. letih 20. stoletja še naraslo. 214 SI ZAL KRA 1, t. e., a. e. 12, Vodna knjiga. 215 Naglic in Juran, Pregradni objekti na porecju reke Sore, 114–16. Meta Remec IZRABA VODNE SILE V PORECJU SOCE V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA MED EKONOMIJO, POLITIKO IN OHRANJANJEM NARAVNEGA OKOLJA UVOD Ko je francoski inženir Aristide Bergčs na svetovni razstavi Expo leta 1889 predstavil hidravlicno turbino, je bilo njegovo odkritje sicer deležno manj po­zornosti, kot je izumitelj pricakoval, saj so bile vse oci uprte v Eifflov stolp, ven­dar Bergčsa to ni potrlo.* Turbino je postavil ob maketo Alp in oznanil, da bo njegov izum omogocil izkorišcanje »belega premoga«, ki se je razširil kot izraz za oznacevanje hidravlicne moci v vseh njenih oblikah. Bela barva ga je asociirala na led ledenikov kot zbiralnikov vode in še ni imela prizvoka cistosti in ekološkosti, * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. kot ga je dobila v 20. stoletju, ko so alpski vodotoki dejansko postali pomemben vir energije. Bergčs je takrat izjavil: »Ce se gorski ledeniki izkorišcajo kot gonilna sila, so lahko za svojo regijo in državo tako dragoceno bogastvo kot premog v globinah. Ko pogledamo vir tisoce tako pridobljenih konjskih moci, ledeniki niso vec ledeniki; so rudniki belega premoga, iz katerega crpamo.«216 Prednost vodne energije ni bila njena domnevna cistost, ampak dostopnost. Alpe so zaradi naravnih znacilnosti olajšale razvoj elektrosektorja – naravni padci in jezera, ki služijo kot rezervoarji vode, so sprva zmanjševali potrebo po gradnji drage in zahtevne infrastrukture.217 Reke, ki so bile pred zacetkom in-dustrializacije in elektrifikacije uporabljane za izrabo vodne sile in splavljanje le­sa, so iz transportne poti postale vir energije: to je pomenilo redefinicijo odnosov med obmocji, med prebivalstvom v zgornjem in tistimi v spodnjem toku reke. Zaradi posegov, ki so bili potrebni za zagotavljanje energije za dejavnosti v do-lini, je namrec prišlo do preobrazbe življenjskega okolja v višjih obmocjih, za kar niso bili deležni nadomestil: to je bila okoljska, ekonomska in socialna trans-formacija nekega prostora, ki so ga narekovali centri moci in kapitala, prejšnji obrati, ki so izkorišcali zgolj mehansko silo vode, pa so se morali umikati, s cimer so se ustvarjali novi ekonomski odnosi, ustolicevale so se nove elite, na novo so se definirali pojmi centra in periferije.218 Bergčsove napovedi o »petih milijonih konjskih moci samo za Alpe« se sicer niso uresnicile, kljub temu pa je prišlo do redefinicije socialnih, ekonomskih in okoljskih razmer.219 Izrabe vodne sile so se oklenile zlasti države, ki so bile revne s surovinami in so iskale nacine, kako zmanjšati lastno odvisnost od uvoženih energentov, pose-bej pa je to zaznamovalo razvoj v Nemciji in Italiji.220 Za Italijo je bil razvoj tega sektorja strateškega pomena, »rudniki, kjer surovine nikoli ne bo zmanjkalo«, pa so bili zagotovilo za samooskrbo in možnost, da se razvijejo v mednarodno pomembno velesilo.221 Hidroelektricni obrati naj bi iz vodotokov in alpskih dolin naredili generatorje industrijskega razvoja celotne države in hidroenergija je v Italiji na zacetku 2. svetovne vojne predstavljala kar 97 odstotkov vse proizvede­ne energije.222 Modernizacija obstojecih obratov in investicije v nove, zmogljivejše hidrocentrale pa za novo oblast niso bile pomembne samo zaradi ekonomskih ucinkov, temvec tudi zaradi povezave med okoljem, znacajem, identiteto in nara­ 216 Landry, Water as »White coal«, 10. Jambert-Dansette, Histoire de l‘entreprise, 109. 217 Landry, Environmental Consequences, 422, 429. 218 Bonan, An Alpine Energy Transition, 688. 219 Ibid., 690. 220 Landry, Environmental Consequences, 425–26. 221 Bonan, An Alpine Energy Transition, 698. 222 Armiero, Biasillo in Graf von Hardenberg, Mussolini‘s Nature, 5. Bonan, An Alpine Energy Transition, 699. vnanostjo fašisticne ideologije, ki je v omenjenih gradnjah videla simbolno polje modernizacije, prevzgoje in nacin ustvarjanja novih, ideološko ustreznih državljanov. Mešanje idej o rasi, pokrajini, zgodovini, modernosti, prevzgoji in ruralizmu, ki so zaznamovali podobne investicije na celotnem italijanskem ozemlju, je bilo še toliko bolj pomembno na nacionalno mešanem, obmejnem obmocju, poseljenem z »manjvrednim ljudstvom«, ki mu je bilo treba dokazati superiornost italijanske oblasti, da se bo prostovoljno odreklo svoji zaostali in barbarski slovanski identiteti.223 Ljudje, ki so živeli v hribovitih predelih, naj bi že naravno imeli znacilnosti, ki naj bi krasile vsakega Italijana in fašista: veljali so za delavne, neizprosne, fizicno mocnejše, plodnejše, kar je ustvarjalo razmere za socialni in genetski laboratorij: ce je bilo kje mogoce ustvariti nove Italijane, bi to najprej uspelo v hribih.224 Soca in njeni pritoki, ki so osrednji predmet pricujoce raziskave, so se po prikljucitvi h Kraljevini Italiji znašli v interesni sferi italijanskih elektriških družb. Zlasti Soca je veljala za velik in povsem neizkorišcen potencial, ki pa ga ni bilo mogoce izkorišcati brez obsežnih in dragih investicij ter drasticnih posegov v naravno okolje. Italijanska oblast, ki je zakonodajo s podrocja javnih del uvedla tudi na novo prikljucenih obmocjih, je ustanovila Tehnicni urad Gorica (Corpo Reale del Genio Civile, Sezione Autonoma di Gorizia, pozneje preimenovan v Ufficio di Gorizia), ki je skrbel za koordinacijo povojne obnove in obenem prevzel tudi pristojnost nad vodnimi silami v okrožjih Idrija, Gorica in Gradiška, ki je spadalo v Videmsko pokrajino, ter Tržaško in Istrsko pokrajino, po letu 1925 pa mu je bila nadrejena zgolj Direkcija za vode in hidroenergetske objekte, ki je delovala v okviru Ministrstva za javna dela v Rimu.225 Z zakonom 2595, sprejetim 18. de­cembra 1927, si je centralna oblast pridržala celotno pristojnost nad odlocanjem o izrabi nadzemnih in podzemnih voda, regulacijah vodotokov, derivacijah, namakalnih sistemih, izsuševanju, pa tudi o gradnji hidrocentral, podeljevanju financnih spodbud in subvencij investitorjem ter dolocanju cen elektricne energije. Upravljanje teh naravnih bogastev naj bi bilo tako povsem v skladu z direktivami oblasti, ki naj bi spodbujale zasebno pobudo, vendar hkrati delovale v javnem in nacionalnem interesu.226 Nova oblast si je postavila precejšen izziv: modernizacijo na novo prikljucenega ozemlja, kjer ni bilo velikih hidroelektrarn, kjer so prevladovali manjši, samooskrbni obrati in je bil elektrificiran razmeroma majhen del ozemlja: Postojna zaradi Postojnske jame, Idrija zaradi rudnika živega srebra in Ajdovšcina zaradi industrije.227 Elektrifikacija zelo fragmentarno 223 Armiero in Graf von Hardenburg, Green Rhetoric in Blackshirts, 283–85. 224 Ibid., 290–95. Bätzing, Alpine culture, 238. 225 Nusdorfer-Vuksanovic in Vidrih-Lavrencic, Elektrarne, mlini, žage, 1–2. 226 Calzavara, Opere pubbliche, 192. 227 Sartori in Tigoli, Le opere pubbliche nella Venezia Giulia, 123. Gl. tudi Fras in Valencic (ur.), Razvoj elektrifikacije Slovenije, 121. SI AS 1643, t. e. 33, a. e. 476/ II. Nusdorfer-Vuksanovic in Vidrih­ Lavrencic, Elektrarne, mlini, žage, 4–5. poseljenega in geografsko razgibanega ozemlja je bila investicija, ki je presegala tudi novo italijansko oblast, in to kljub temu, da je na vsak nacin hotela dokazati, da prinaša napredek barbarskemu, nerazvitemu predelu in prebivalstvu, ki ga je bilo treba še civilizirati in se je napredku pogosto celo upiralo.228 Ozemlje Soce in njenih pritokov je zato spadalo v sklop prizadevanj, s katerimi bi manjvredna ljudstva in njihova ozemlja podredili vrhovnim potrebam in interesom nove, velicastne in civilizirane domovine.229 Superiorna rasa naj bi bila tista, ki naj bi imela pravico oblikovati pokrajino. Prebivalce obmocij so sprva želeli navdušiti, nato prepricati, nazadnje pa so jih bili pripravljeni tudi prisiliti, da se v imenu ideje o napredku in moci države odpovejo tradicionalnemu, zastarelemu nacinu življenja.230 Oblikovani so bili številni velikopotezni nacrti, izpeljali pa so samo dve veliki investiciji – hidroelektrarni Plave in Doblar. Analizirano arhivsko gradivo Tehnicnega urada Gorica, ki vsebuje projektno dokumentacijo vseh ob-ratov (uresnicenih in tistih, ki so bili zgolj nacrtovani), ki so v porecju Soce izko­rišcali vodno silo in so za svoje delovanje potrebovali vodno koncesijo, dokazuje, da so v prvi polovici 20. stoletja na mnogih manjših vodotokih v porecju Soce še naprej delovali predvsem številni manjši obrati lokalnega pomena, mlini, žage, kovacije in elektrarne na enosmerni tok. To kaže na razvojni zaostanek v pri­merjavi z obmocji v neposredni bližini, kjer so že pred koncem 19. stoletja po zaslugi uporabe alternatorja in transformatorja lahko zaceli proizvajati vecje kolicine elektricne energije in jo tudi uspešno prenašati na daljše razdalje.231 V pricujocem besedilu se bolj kot na ekonomsko in tehnicno plat fenomena izkorišcanja vodne sile v porecju Soce osredotocam na okoljski vidik in okoljske posledice cloveških posegov v vodotoke, pri cemer pozornosti ne usmerjam le na najvecje objekte, temvec tudi na množico malih obratov, katerih okoljski odtis je bil dolgo popolnoma spregledan. Na podlagi analiziranega arhivskega gradiva prikažem, do katere mere je v obravnavanem obdobju, ki je bilo zaznamovano s fašisticnim diskurzom o napredku in zmagi nad naravo, že obstajalo zavedanje o okoljskih posledicah posegov v vodotoke in kakšni ukrepi, ce sploh, so bili predvideni za varovanje posameznih živalskih vrst in ekosistema v celoti tako pri velikopoteznih nacrtih kot pri množici manjših obratov, ki naj zaradi primitivnega nacina gradnje ne bi predstavljali trajnih in nepovratnih posegov v okolje. 228 Remec, Napredek, avtarkija, narod, 457. SI PANG 21, t. e. 15, a. e. 340. 229 Armiero, Biasillo in Graf von Hardenberg, Mussolini‘s Nature, 65. 230 Blackbourn, The Conquest of Nature, e-knjiga, fol. 453 in 3775. 231 Gl. npr. Bonan, An Alpine Energy Transition, 697. OKOLJSKI VIDIKI UPORABE VODNE ENERGIJE Hidravlicna sila, ki je bila v predindustrijskem obdobju izkorišcana v manjših obratih lokalnega pomena v skladu z naravnimi danostmi, saj je izkorišcala na­ravni padec, je z nekaj prilagoditvami in investicijami postala pomemben vir energije, za izkorišcanje katerega so se zaceli cedalje bolj obsežni posegi v na­ravno okolje z vse bolj nepopravljivi posledicami. Ce so za potrebe obratov, ki so izkorišcali mehansko silo, najveckrat je šlo za žage in mline, gradili krajše derivacije, ki so preusmerile del vodnega toka, saj obrati zaradi hudourniškega znacaja vodotokov niso mogli biti postavljeni na glavnem vodotoku,232 pa se za potrebe pridobivanja elektricne energije zacnejo gradnje umetnih zajezitev in preusmeritve vodnega toka rek. S slednjimi so v veliki meri že znali preseci na­ravne omejitve, ki so izhajale iz sezonskih nihanj in pomanjkanj vode v zimskem casu, ko se padavine akumulirajo v obliki snega in ledu v visokogorju, torej ravno v obdobju, ko bi bila potreba po elektricni energiji za osvetljavo in ogrevanje najvecja, zato so lahko proizvajali energijo skozi vse leto. Na tak nacin je bil mogoc hitrejši razvoj, investicije so se hitreje povrnile, problematik, ki so iz teh posegov izhajale, pa niso upoštevali.233 Zavedanja, da neproblematicnih obratov, ki izkorišcajo vodno silo, pravzaprav ni, saj tudi mali mlini in žage s svojimi derivacijami predstavljajo dolocen poseg v prostor, v obravnavanem casu v porecju Soce kot tudi na širšem obmocju Alp, prakticno ni bilo.234 Vsaj pri vecjih obratih in zajezitvah so se projektanti že zavedali socialnih in ekonomskih posledic – izgube obdelovalnih površin in drugih tradicionalnih nacinov preživljanja, ob-delovanja zemlje, paše in težav v trgovanju, zlasti zaradi propada transportnih poti po vodotokih, kljub temu pa so se osredotocali zlasti na iskanje ravnovesja med izgubo dotedanjih dohodkov, stroški gradnje potrebne infrastrukture in kolicino proizvedene energije, o okoljskih posledicah in unicenih ekosistemih pa so razmišljali le redko in na zelo rudimentarni ravni. Odvzemu vode iz struge, spreminjanju in degradiranju krajine, unicenemu inventarju naravne dedišcine in ustvarjanju sekundarnih biotopov, ki so bili povsem razlicni od prvotnih in v katerih ni bilo vedno mogoce nacrtovati dolgorocnih posledic, se v obdobju med obema vojnama niso posvecali. Vsi ti projekti so vzbujali relativno malo okoljskih pomislekov: v ospredju so bile ekonomske dileme in projektov zaradi okoljskih vplivov niso zavracali.235 Slednje velja tudi za prva desetletja po 2. svetovni vojni, ko ob silnih potrebah po energiji v casu obnove ni bilo prostora za razmislek o ohranjanju narave. Zahvaljujoc novi tehnologiji naj bi clovek koncno dosegel, da 232 Bonan, An Alpine Energy Transition, 690–91. 233 Landry, Environmental Consequences, 425. 234 Puc, Energetski objekti, 80. 235 Landry, Environmental Consequences, 441. mu bodo »vode pokorne«: hidroelektrarne so bile tako mocan simbol napredka in nove dobe, da so v ljudeh vzbujale neverjeten optimizem in zanos, zato je do nasprotovanj drasticnim posegom v prostor v imenu pridobivanja energije in napredka prišlo šele sredi 60. let 20. stoletja, kar je bilo vsaj delno tudi posledica tragedije v Vajontu, ki je bila v veliki meri posledica »katastrofalne oholosti« in »megalomanskosti« in je pomenila zacetek konca (italijanske) hidroelektricne evforije.236 Dosedanje raziskave so na vec primerih pokazale, da so okoljevarstvena gibanja, ki so v 20. stoletju oblikovala javno mnenje glede umešcanja prometnih povezav in druge infrastrukture, energetskih objektov in so vse glasneje opozarjala na nezaželene posledice industrializacije, intenzivnega kmetijstva in uporabe pesticidov, imela korenine prav v zgodnjih protestih proti okoljskim posledicam gradenj obratov, ki so izkorišcali vodno silo v alpskih dolinah.237 V prvi polovici 20. stoletja so bila nasprotovanja tem gradnjam lokalna in razmeroma omejena in niso imela naravovarstvene podlage. Izhajala so iz tega, da je napredek, ki je bil opevan in je omogocil razvoj prometnih povezav in vec­jih, oddaljenih industrijskih centrov, obmocjem neposredno ob obratih ponujal le malo možnosti razvoja: ce je ob gradnji obratov zaposlitev še dobilo nekaj delavcev iz neposredne okolice, so obrati nazadnje delovali povsem neodvisno od okolja.238 Neposredna okolica obrata je pogosto izgubila tradicionalne oblike preživljanja, novih pa, vsaj na kratki rok, ni dobila. Sektor ni ponujal delovnih mest, zaradi cesar je bila neposredna okolica ponavadi marginalizirana, vecinoma pa so ostali tudi brez elektricne energije, ki bi okoliškim naseljem pripadala v skladu s projektno dokumentacijo. Po veljavni italijanski zakonodaji so obcine na vplivnem obmocju obrata imele štiri leta do datuma, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano, da zahtevajo delež elektricne energije, ki jim je po zakonu pripadal, vendar so morale dokazati tudi, da so ga sposobne porabiti, sicer jim je delež propadel. Te možnosti okoliške obcine niso vedno izkoristile, kar je bilo napacno dojeto kot zavracanje napredka in oklepanje tradicionalnega, zaostalega nacina življenja. Šele po 2. svetovni vojni lahko govorimo o okoljevarstvenih iniciativah in javnem mnenju, ki je ocitno preferiralo divjo in neukroceno naravo pred »banalnimi« in »cenenimi« kilovati.239 236 Zorn in Komac, »Soca najlepša reka v Evropi.« Melik, Naša velika dela, 11–39. De Pretto, Der entgleitende Berg, 222–24. 237 Vec o tem Falter, Achtzig Jahre, 63–127. Dominick, The Environmental Movement in Germany, 1992. 238 Ob gradnji HE Doblar je investitor postavil povsem novo naselje, imenovano Isontinia, ki je bilo namenjeno bivanju priseljenih delavcev in njihovih družin in ki ga je slovesno otvoril sam Duce. Gl. Celona, Trionfale viaggio del Duce nel Goriziano (1938/1939). Mlakar, Benito Mussolini, 312–13. 239 Bonan, An Alpine Energy Transition, 703. Landry, Environmental Consequences, 423–26, 437, 443. Puc, Energetski objekti, 77–82. Zorn in Komac, »Soca najlepša reka v Evropi,« 466. SI PANG 21, t. e. 29, a. e. 365. SI PANG 21, t. e. 21, a. e. 353. SI PANG 21, t. e. 29, a. e. 366. SI PANG 21, t. e. 20, a. e. 350. Falter, Achtzig Jahre, 103–06. Dosedanje analize antropogenih posegov in gradnje hidroelektricnih obratov so pokazale, da so vodotoke spreminjali vzdolžno in precno ter vplivali na ribe, pa tudi na druge vodne organizme. Zaradi zajezitev so se recni habitati dejansko spremenili v jezerske, na kar so se recni organizmi najveckrat le s težavo prilagodili. Obrežna vegetacija je bila vecinoma odstranjena, zato so bile brežine izpostavljene segrevanju, temperatura vode je bila višja, padala je nasicenost vode s kisikom. V zajezitvah so bili pogostejši izbruhi bolezni in zajedavcev. Nad pregrado sta se povecala sedimentacija in odlaganje recnega mulja, pod pregrado pa je prišlo do pomanjkanja sedimenta, ki je oblikoval življenjske prostore za razlicne živalske vrste v rekah. Izpiranje zajezitev z ustvarjanjem hitrih pretokov in umetno poglabljanje strug sta pomenili odnašanje zaroda in mladic.240 Raziskave na podrocju okoljske zgodovine v zadnjem obdobju poskušajo razbrati, koliko in ali sploh so se sodobniki sprva zavedali teh dramaticnih okoljskih posledic gradnje velikih vodnih zajetij, ki so povsem spremenila alpsko pokrajino, znacaj dolin, vodni režim in imela trajen vpliv na floro in favno.241 Ceprav ni dejansko ustavilo gradnje hidroelektrarn, je zavedanje o posledicah sprememb zaradi sedimentov, ki jih je ob odpiranju zapornic odnašalo v recno strugo, spremenjene pretocnosti in nihanja gladine, ki vplivajo na temperaturo vode in posledicno na drstišca rib, spodbudilo poskuse zavarovanja ribje populacije, ki je bila poleg potocnih rakov edina deležna pozornosti in poskusov zavarovanja.242 Posledice izpiranja sedimenta, ki se je akumuliral v zajezitvi, prepreceval drstitev in odnašal najranljivejši del ribje populacije, so poskušali preseci z vlaganjem umetno vzgojenih ribjih mladic, vendar so s tem sprožili še dodaten val nenacrtovanih spre­memb. Z vnašanjem zlasti ene živalske vrste z vrha prehranjevalne verige, ki je bila poleg vsega še tujerodna, so kljub nacelni skrbi za okolje ravnali predvsem v skladu z lastnimi ekonomskimi interesi in zamajali ravnovesje v ekosistemu. Poleg obsežnosti sprememb sta bili za obstoj organizmov v ekosistemu pogosto namrec odlocilni tudi hitrost sprememb in nestanovitnost razmer, na katere se organizmi pravzaprav niso mogli prilagoditi.243 VODNI OBRATI NA SOCI IN NJENIH PRITOKIH V porecju Soce so obrati, ki so izkorišcali vodno silo, obstajali že pred 1. svetovno vojno in so delovali v skladu z avstrijsko zakonodajo. Po prvi hidro­elektrarni moci 80kW, ki je v Logu pod Mangartom zacela delovati leta 1908,244 240 Kolman, Mikoš in Povž, Ribji prehodi, 86–87. 241 Bonan, An Alpine Energy Transition, 703–04. 242 Ibid., 701. Landry, Environmental Consequences, 440, 442. Falter, Achtzig Jahre, 103–06. Bätzing, Die Alpen, 197–99. 243 Trošt Sedej, Ekosistem in okoljske spremembe, 103. 244 Fras in Valencic (ur.), Razvoj elektrifikacije Slovenije, 37. je še vec manjših obratov zacelo obratovati po letu 1900. V Podbrdu je za potrebe gradnje železniške proge zacasno delovala 160 kW elektrarna, v Tolminu je Oskar Gaberšcek leta 1907 postavil 35 kW obrat, leta 1908 pa je zacela obratovati še manjša elektrarna v Klavžah (25 kW). Šlo je za manjše obrate, med katerimi pa vendarle velja izpostaviti HE Možnica na potoku Koritnica, ki je z elektriko oskrbovala rudarsko družbo v Rablju in predstavlja svojevrsten inženirski dosežek. Enajst kilometrov dolg predor, ki je povezoval dolino Koritnice in Jezersko dolino, je služil za odvajanje vode iz rudnika, pa tudi za dovajanje elektrike v rudnik, ki so jo potrebovali za poganjanje vrtalnih strojev, izvoz rude in razsvetljavo. HE Možnica je bila v lasti rabeljskega rudnika in je z obratovanjem zacela leta 1909. Poleg 6 kV kabla je po tem predoru k elektrarni pritekala jamska voda, ki so jo crpali iz rudnika in je izravnavala pretok vode za elektrarno.245 V letih 1911 in 1912 sta zaceli obratovati tudi manjši hidroelektrarni v Kobaridu in Solkanu, ki sta poleg manjših industrijskih obratov v neposredni bližini (žage in mlina) napajali še bližnjo okolico.246 To zacetno investitorsko pobudo je v veliki meri prekinila 1. svetovna vojna. Obrati so bili v casu spopadov poškodovani ali v celoti uniceni, poleg tega pa je po vkljucitvi tega dela ozemlja v italijanski državni okvir na omenjenem podrocju stopila v veljavo italijanska zakonodaja, ki ni predvidevala neposrednega prenosa koncesij oziroma dovoljenj za pravico do izrabe javnih voda. Lastniki obstojecih obratov so morali vložiti novo vlogo za priznanje vod­ne pravice in na tak nacin legalizirati svoje objekte, tako kot lastniki obratov, ki so bili v casu 1. svetovne vojne uniceni in so jih lastniki želeli rekonstruirati, modernizirati ali razširiti svojo dejavnost, ali investitorji, ki so dejavnost zacenjali povsem na novo.247 Ta zahteva je za lastnike predstavljala izjemno breme: najeti so namrec morali enega od pooblašcenih inženirjev in ta jim je nato izdelal nacrt objekta, vso potrebno tehnicno dokumentacijo v italijanšcini, predstaviti dokaze, da so dejavnost opravljali že v okviru prejšnje države (vsaj za obdobje 30 let) – bodisi z listinami bodisi s pricami –, pridobiti soglasja strank v postopku (to so bili mejaši, pa tudi razne državne institucije) ter seveda placati vodno koncesijo, na podlagi vgrajene moci pa jim je bila odmerjena tudi letna koncesija, ki jo je bilo treba poravnati, ce so želeli poslovati. Koncesije so naceloma podeljevali za obdobje 30 let in jih je bilo ob morebitni menjavi lastništva treba obnoviti, prav tako pa po izteku tridesetletnega obdobja. Ce lastnik za podaljšanje ne bi zaprosil, je objekt postal državna last ali pa ga je lastnik na svoje stroške moral odstraniti in vrniti okolje v izvorno stanje.248 245 Ibid., 61, 67. 246 Ibid., 74, 88. 247 Vec o tem Remec, Napredek, avtarkija, narod, 452–56. 248 Gl. npr. SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 1. Število vlog je sicer zavajajoca kategorija, saj lahko ustvarja vtis o izjemnem podjetniškem in obrtnem razvoju na obmocju, saj gre od »usmiljenja vrednih in primitivnih« do tistih, ki so tehnološko poskušali držati korak z italijanskimi elektriškimi družbami. Obseg investicij in narava obratov, ki ju je mogoce razbrati iz odlocb, kažeta na to, da se vecina vlog nanaša na male, vecinoma samooskrbi družine in bližnje okolice namenjene mline, v nekaterih primerih v kombinaciji z žagami – venecijankami, ki so jih italijanski uradniki oznacevali za zastarele in nekonkurencne. Približno 40 vlog se nanaša na hidroelektrarne ter po manj kot deset na mehanicne delavnice, kovacije in razlicne industrijske obrate, v katere so vstopali investitorji iz Trsta, Gorice in drugod. Med projekti naletimo na zgolj tri namakalne sisteme.249 Zlasti med nacrti za nove projekte je opaziti, da mnogi niso bili uresniceni, kljub temu pa je treba poudariti, vsaj glede na število obratov, ki so legalizirali svojo že obstojeco dejavnost, da je bila vodna sila na tem podrocju zelo pomembna pogonska sila in da so si ljudje z vodno silo že tradicionalno lajšali delo. Po vkljucitvi v italijansko državo je to dobilo še vecji pomen, saj naj bi ob vsesplošnem pomanjkanju drugih energetskih virov prav vodna energija pomenila pomemben vir energetske samozadostnosti prebivalstva. Obrati, ki so jih uradniki na tehnicnem uradu oznacili kot »assai primitivo«250 in z drugimi izrazi, s katerimi opisujejo zaostalost in primitivnost vodnih obratov, so dovoljenja za obratovanje sicer dobili, vendar je bilo pogosto zabeleženo, da bo v naslednjih desetletjih potrebna resnicna modernizacija in da taki obrati niso rentabilni. Celo sami investitorji trdijo, da gre za »piccolissimi impinati non considerati impanti industriali«, zaradi cesar prosijo za oprostitev placevanja vodne koncesije, saj obrat nima komercialnega namena. Nosilci vodnih pravic so si tudi sicer na razlicne nacine prizadevali za zmanjšanje koncesijskih dajatev, saj trdijo, da pretok ni bil dosežen, da torej svoje dejavnosti niso mogli izvajati in da je bil njihov zaslužek nicen, dajatev, ki je bila odmerjena pavšalno in ne glede na to, ali je bil ustvarjen kakršenkoli dohodek, pa jim je vseeno ostajala.251 Želijo si koncesije brez casovne omejitve in koncesijskih dajatev, ker so vodo na tak nacin uporabljali že prej.252 Pravic, kot so jih uživali v casu Avstro-Ogrske, ne dosežejo.253 Tudi vloge, ki so bile vložene po zakonsko predpisanem roku, praviloma niso bile obravnavane nic drugace od pravocasno vloženih vlog in so bile potrjene. Vlagatelji, ki so prošnje ocitno oddali z zamudo, so poskušali utemeljiti, zakaj se jim zdi vlaganje nove projektne dokumentacije nepotrebno, in navajali, da je projektna dokumentacija zanje prevelik strošek.254 Za nekatere je bila dajatev 249 Gl. npr. SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 153; a. e. 158. SI PANG 21, t. e. 12, a. e. 280. 250SI PANG 21, t. e. 2, a. e. 25. SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 62. SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 82. 251 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 12. 252 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 16. SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 68. 253 SI PANG 21, t. e. 14, a. e. 320. 254 SI PANG 21, t. e. 3, a. e. 42. Nacrt mlina Hrani: SI PANG 21, t. e. 1 tako velika obremenitev, da so se odlocili celo za odstranitev objektov, opustitev dejavnosti in vracilo vodne pravice.255 Bistvene razlike v postopku med prizna­vanjem vodne koncesije pri že obstojecih obratih in novogradnjah torej ni bilo – le da so pri že obstojecih objektih lahko dejansko preverili, ali projektna dokumen­tacija ustreza stanju v naravi. Tudi lastniki, ki so nove objekte postavili, preden jim je tehnicni urad dejansko potrdil koncesijo, za svoje crnograditeljstvo niso bili posebej kaznovani. Ce je bilo odkrito odstopanje in je terenski pregled dokazal, da so na primer porabljali vec vodne sile, kot je bilo navedeno v projektu, so od njih zahtevali zgolj prilagoditev dokumentacije, ne pa tudi rušenja projekta.256 Crnograditelji so se navadno zagovarjali, da so ravnali z najboljšimi nameni in ne zato, ker bi se želeli izogibati predpisom. Vcasih so se izgovarjali, da materiala, ki je bil nacrtovan, ni bilo na voljo, zato so projekt prilagodili – vse v imenu napredka, zagotavljanja elektricne energije in razvoja na slabo dostopnih in slabo razvitih podrocjih. Vcasih cakanje na uradno odlocbo preprosto ne bi bilo mogoce in niti smiselno, saj bi s tem izgubili veliko dragocenega casa, ki je bil v tem okolju kljucen, saj na strmih gorskih pobocjih vecji del leta niso mogli graditi.257 Kljub dejstvu, da že od leta 1923, ko je na obravnavanem ozemlju zacela veljati zakonodaja, ki je urejala javna dela, prošenj za koncesijo niso vec obrav­navali po vrstnem redu vloge, ampak so jih ocenjevali z vidika javne koristi, kar je male investitorje postavljalo v izrazito neenakovreden položaj, so bili mali »kmecki obrati« z zastarelimi konstrukcijami in rocnim upravljanjem ter male »elektrarnice«, ki so na primer proizvajale dovolj elektrike le za dvanajst žar­nic po 25 W, oznaceni za pomembne za lokalno prebivalstvo, le da jim je bilo usojeno, da se bodo v pravem trenutku umaknili razvoju, ki jim ga bo prinesel fašisticni sistem.258 Vsekakor je ocitno, da so bile te dejavnosti pomemben vir dohodka in da se kot nosilke obrti veckrat pojavljajo tudi ženske, ki so po vojni prevzele vodenje obratov. Iniciativa je vsekakor obstajala, iz dokumentacije pa tudi ni razvidno, da bi bilo prebivalstvo popolnoma pasiven igralec; vlagali so pobude, ugovore, branili svoje interese in dejavnosti, ki so jih opravljali »da tempo immemorabile«, nastopali so združeni v zadruge, vse vec je bilo tudi pobud za gradnjo malih hidroelektrarn, ki bi omogocale elektrifikacijo domov in ne zgolj obrti. To je bilo v nasprotju z mnenjem, ki so ga o njih imeli italijanski oblastniki, saj so bili prepricani, da si lokalno prebivalstvo napredka in elektrifikacije niti ne želi. Vlagatelji slovenskega rodu niso bili ocitno diskriminirani, dejstvo pa je, da jim je primanjkovalo sredstev za modernizacijo obratov in manjših elektriških strojev, vecinoma le na enosmerni tok. Bolj kot o diskriminaciji na podlagi nacio­ 255 SI PANG 21, t. e. 14, a. e. 328. 256 SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 83. SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 84. 257 SI PANG 21, t. e. 14, a. e. 320. 258 SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 83. SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 85. nalnosti je mogoce govoriti o diskriminaciji na podlagi kapitala: porajajoci se slovenski kapital ni zmogel konkurirati italijanskemu in je vecinoma ostajal na ravni zadrug, ki so skrbele za obratovanje zadružnih mlinov.259 »Tvrdke«, ki so se v zacetku 20. let 20. stoletja še oblikovale, in druge ambicioznejše pobude, med katerimi velja izpostaviti zlasti Zadrugo Julijskih meddeželnih elektrarn ter slovensko Hidroelektricno podjetje, ki ga je ustanovil izredni deželni zbor Goriško-Gradišcanske leta 1921, so vse po vrsti propadle in se umikale itali­janskemu kapitalu.260 Poleg tega so postopki seveda potekali v italijanšcini, zato so si bili investitorji prisiljeni priskrbeti tolmace in jih tudi placati, ter seveda projektante, ki so jim izdelali projektno dokumentacijo in za njih postopke pred javnim organom tudi vodili, saj so bili sami vecinoma nepodkovani v pravnih zadevah. Formalno so od vlagateljev zahtevali le, da so italijanski državljani, brez kazenske kartoteke, moralno neoporecni, po letu 1938 pa je bilo posebej navedeno tudi, da ne pripadajo judovski rasi. Obcasno je mogoce zaslediti opažanje, da investitor ni vclanjen v P. N. F, da pa je kljub temu naklonjen fašisticnemu režimu in italijanski državi. Med vsemi projekti ni mogoce najti niti enega lastnika, ki bi bil oznacen za politicno problematicnega, in to niti v casu, ko je bila 2. svetovna vojna že v polnem zamahu. Tako nobena od vlog ni bila zavrnjena zaradi tega, tudi ce je bilo posebej navedeno, da ima lastnik ocitna slovanska custva.261 Investitorji so se v veliki meri znali prilagoditi in so posvojili fašisticni dis-kurz o napredku. Tako lahko v enem od projektov v vasi Grant preberemo, da »mali gorski kmetje, oddaljeni od naseljenih središc in utrujeni od zelo težkega in praviloma nehvaležnega in zaradi stalnih naravnih težav oviranega dela«, upajo na ugodno rešeno prošnjo, saj so »pošteni kmetje in zvesti obmejni obcani, zavedajoci se nenehne skrbi in spodbude, ki jo oblast pod navodili vrhovnega Duceja naše domovine namenja, da olajša in vzpodbuja življenje in delo vsem kmetom, posebno pa nam obmejnim prebivalcem goratih obmocij«.262 Za režim, ki je poveliceval tehnološke in inženirske podvige, je bil vsak, tudi najmanjši obrat, dokaz zmage cloveka nad naravo. Vloge so bile tako po pravilu potrjene, ce le niso bile neposredno nekompatibilne oziroma konkurencne s katero od vlog vecjih elektricnih podjetij. V tem primeru je navadno prevladal javni interes.263 Vsaka investicija je bila namrec oznacena za dragoceno, zlasti v casu, ko se je cisto od vsakega predstavnika naroda pricakoval maksimalen trud in je bilo 259 Gl. npr. SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 189, a. e. 191, a. e. 194. SI PANG 21, t. e. 9, a. e. 210, a. e. 211. SI PANG 21, t. e. 12, a. e. 272. 260 SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 70. SI PANG 21, t. e. 10, a. e. 231. SI PANG 21, t. e. 20, a. e. 349. Rejec, Deželna avtonomija leta 1922, 61. 261 SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 85. SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 13. SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 169. SI PANG 21, t. e. 11, a. e. 251. 262 SI PANG 21, t. e. 6, a. e. 116. 263 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 20. Giannetti, I »sistemi« elettrici italiani, 307. Situacijski zemljevid in skica Hrani: SI PANG 21, t. e. 8 treba izkoristiti prav vsako, cetudi minimalno pogonsko silo, ki je lahko podla­ga razvoju.264 Med tehnicno dokumentacijo pogosto zasledimo utemeljitve, da so obrati, kljub majhnosti in zaostalosti, pomembni za preživljanje številcnih družin, med vlagatelji pa pogosto nastopajo tudi vdove, ki poskušajo s skromnimi dohodki teh obratov preživeti svoje mladoletne otroke.265 Industrijski preporod naroda naj bi temeljil na vsakem od teh obratov, bil je seme in temelj necesa vecjega. Dobrodošla je bila vsaka investicija, ki je uporabljala domaco in ne uvoženo pogonsko sredstvo.266 Koncesija, ki je bila investitorju naložena, je bila odvisna od moci naprav, ki jih je vgradil, in od pretoka vode, ki ga je obrat potreboval za svoje delovanje. In-vestitorju so dolocili maksimalno kolicino vode, ki jo je smel odvesti po derivaciji do turbine, kar pa je bilo le s težavo mogoce nadzorovati. Tudi ce je v projektni 264 SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 141. 265 SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 166. SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 176. 266 SI PANG 21, t. e. 23, a. e. 353. dokumentaciji obstajala zahteva, da investitor zgradi »primerno dimenzioniran preliv na zacetku polnilnega kanala in enega pred polnilno komoro turbine«,267 je bil pri nadzoru nad regulacijo pri majhnih, zasebnih obratih pravzaprav najbolj pomanjkljiv. Nadzor nad izjemnim številom obratov na zelo odrocnih lokacijah je bilo z razpoložljivim osebjem izjemno težko izvajati. Lastniki malih obratov so skrbeli predvsem za lastne interese ter se niso ozirali na predpisan obvezen minimalni pretok vodostajev, kar je pomenilo, da so zlasti ob nižjih vodostajih popolnoma izsušili del struge, o cemer pa iz virov izvemo le v primeru, ko je prišlo do pritožb sosedov oziroma sporov z drugimi nosilci vodne pravice na istem vodotoku.268 Vpliv malih, najveckrat lesenih, primitivno grajenih in vecinoma reverzibilnih obratov, za katere je veljalo, da ne predstavljajo trajnih posegov v naravno okolje, je z okoljskega vidika skoraj nemogoce ovrednotiti.269 OKOLJEVARSTVENE ZAHTEVE IN POSKUSI REVITALIZACIJE EKOSISTEMA Ob vsej utilitaristicni retoriki, idejah o podrejanju narave napredku in mo-dernizaciji, pa se zdi, da Soca le ni bila samo vir energije, ki bi ga veljalo izkoristiti. Zdi se, da ji pisci pripisujejo višji, estetski in celo narodnobuditeljski pomen. Soca je »najlepša reka«,270 zato jo je bilo treba zavarovati, je reka »heroicnega znacaja«,271 ki jo je opeval Gregorcic, Mussolini pa jo je oznacil celo za »fiume sacro« in še danes jo, zaradi povezav z dogajanjem med 1. svetovno vojno, v Italiji oznacujejo »fiume sacro alla patria«.272 Kljub vsemu temu pa je ocitno, da se aktivni poskusi zavarovanja reke in življenja v njej ob gradbenih posegih zacnejo šele v drugi polovici 30. let 20. stoletja. Okoljevarstvene zahteve so bile sprva zelo omejene in so bile povezane predvsem z dolocanjem vodnega toka, ki je bil potreben za obratovanje, država pa je lastniku dolocala, kakšen minimalni pretok vode more zagotavljati po osnovni strugi. Ce je bil Soci še pripisan simbolicni pomen, pa je bil odnos do ostalih vodotokov in narave kot take izrazito utilitaristicen. Vrednost vodotoka je bila namrec v njegovi uporabnosti in ni bil dojet kot vrednota sam na sebi. To je posebej jasno, ko dolocajo minimalni vodni pretok po glavni recni strugi, ki ga mora nosilec vodne pravice zagotavljati – dolocali so tak pretok, ki ne bi oviral napajanja živine in drugih kmetijskih aktivnosti in ne pretoka, ki bi 267 SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 163. 268 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 14. SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 68. SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 156. 269 SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 86. SI PANG 21, t. e. 6, a. e. 112. SI PANG 21, t. e. 6, a. e. 115. 270 Kugy, Julijske Alpe v Podobi, 246. Zorn in Komac, »Soca najlepša reka v Evropi«. 271 Franke, Naše ribarstvo, 55. 272 Svoljšak, Soca, sveta reka, 91. Mussolini, Diario di guerra (1915–1917), 7. omogocal ohranitev vodnega ekosistema.273 Ce vodnega pretoka, potrebnega za delovanje, ni bilo na voljo za celo leto, je lahko zaprosil, da mu je bila koncesija odmerjena tudi zgolj za doloceno število mesecev.274 Ob koncu 30. let so Soco zaznamovale pregrade, ki so predstavljale nepre­hodne ovire in so popolnoma spremenile recni režim in ribam (tako stalnim ribjim vrstam kot selivkam) preprecile prehajanje med razlicnimi habitati. Sled-nje je v nekaterih primerih vodilo do zmanjšanja števila ribjih populacij ali celo njihovega trajnega izumrtja. Tehnicni ukrep za zavarovanje ribjih populacij, ki je bil takrat že poznan in uporabljan, kljub dvomom o njegovi ucinkovitosti, saj ob gradnji niso upoštevali oziroma niso znali predvideti cele vrste parametrov, so bile ribje steze (elektrarna na Fali jo je dobila že leta 1908), ki pa na Soci niso bile uporabljene.275 Oblast je sicer ustanavljala urade, ki naj bi bedeli nad investicijami, in posku­šala racionalizirati vlaganja, okoljevarstvene zahteve, ki so se vecinoma nanašale na ohranjanje ribje populacije, pa se v dokumentaciji pojavijo po letu 1931, ko je bil ustanovljen konzorcij za zašcito ribištva Il Consorzio per la Tutela della Pesca nella Venezia Giulia, ki je postal stranka v postopku izdaje vodnih pravic in gradbenih dovoljenj. Za doseganje ciljev javnega interesa na podrocju varstva in povecevanja ribjega staleža celinskih voda so se tako zacela ustanavljati združenja v obliki konzorcijev, katerih pristojnost se je lahko razširila na eno ali vec pokrajin ali celo na celotno regijo. Konzorcij je organiziral lasten varnostni organ, ki naj bi bil usklajen z nadzornimi službami, ki jih izvajajo drugi organi, izvajal pa je tudi propagando in osvešcanje v korist ribištva, repopulacijo voda, postavil neprofitne ribogojne objekte, bedel nad celotno ribolovno dejavnostjo, predpisoval orodja ter dolocal dovoljene in nedovoljene metode ribolova.276 Poleg tega je konzorcij po zakonu ali internem predpisu opravljal še druge naloge: bil je pooblašcen za pritrjevanje posebnih oznak na ribolovno orodje, izdajal je strokovne ekspertize v razlicnih postopkih ter jih sporocal prefektu – zlasti v primeru kršitev, v dogovoru z deželnimi upravami je dolocal setvene nacrte, nosilcem izkljucnih ribolovnih pravic je lahko naložil obveznost prispevanja k stroškom obnove ribjega staleža, sodelavci konzorcija pa so sodelovali tudi v delegacijah ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, pomagali pri inšpekcijskih pregledih ob projektiranju preusmeritev javnih voda in izdajali mnenja pred posegi v vodotoke.277 Pomembno vlogo je odigral tudi R. Istituito Ittiogenico di Brescia (tudi R. Stabilimento Ittigenico di Brescia), raziskovalni inštitut, ki je deloval že od leta 273 SI PANG, 21, t. e. 1, a. e. 14. 274 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 12. 275 Kostadinovski, Ribje steze, 55. Kolman, Mikoš in Povž, Ribji prehodi, 87–89. 276 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 26. 277 Ibid., 26. 1885 in je preuceval razširjenost, gibanje in cistost ribjih populacij – v njegovem okviru je delovala tudi ribogojnica – in je razširil svoje delovanje tudi v porecje Soce. Tako Consorzio per la tutela della pesca nella Venezia Giulia kot Istituto Ittiogenico sta lahko postavila svoje zahteve v postopku podelitve vodne koncesije, ki jih je investitor moral izpolniti. Investitor je bil dolžan izvesti vse posege, ki sta mu jih oba organa lahko predpisala tudi med gradnjo ali ob rednih pregledih, ki so sledili med obratovanjem. Ta nedvoumna vloga v postopku pa se je uveljavila pozno, šele tik pred koncem 30. let, in je ostala v veljavi vse do kapitulacije Italije leta 1943.278 Obe ustanovi sta si skupaj s tehnicnim uradom pridržali tudi pravico do rednih pregledov, s katerimi so preverjali, ali investitor spoštuje dolo-cila o dovoljenem pretoku, ali res proizvaja le toliko elektricne energije, kot je navedeno v projektni dokumentaciji in za kolikor placujejo koncesijo, in ali izvaja predpisane ukrepe v korist ribje populacije.279 Investitorji so morali poleg tega prevzeti tudi vzdrževanje cest, vodotokov kot takih, odstranjevanje naplavin, vzdrževanje brežin, pa tudi skrb za ribjo populacijo. Slednje ni šlo vedno z roko v roki: za protipoplavno zašcito so svetovali poglabljanje struge tudi za pol metra.280 Od sredine 30. let je bila odlocba o vodni koncesiji izdana pod pogojem, da je ustrezen organ izdal mnenje, da predlagana dejavnost ne predstavlja nevar­nosti onesnaženja. Pred tem so odlocbe vsebovale le splošna dolocila, da mora investitor slediti ravnovesju, ki bo v korist kmetijstvu, ribištvu, industriji, higieni in javni varnosti, skrb za okolje pa ni bila neposredno omenjena.281 Zahteve so bile nejasne: »naj ne škodi dobri pretocnosti vodotoka«, pri cemer ni bilo definirano, kaj tocno to pomeni,282 ter da naj vodo nedotaknjeno vrnejo nazaj v strugo.283 Lastniki naj bi upoštevali interese ribištva in javne higiene, zato naj bi bilo treba bedeti nad kakovostjo voda, ki se vracajo v vodotok.284 Ker je šlo vecinoma za mline in manjše žage, je veljalo prepricanje, da pri taki dejavnosti, za razliko od industrijskih obratov,285 naj ne bi bilo »nevarnosti kakršnegakoli onesnaževanja voda pri uporabi vodne sile v derivacijah in da zato v zvezi s tem niso potrebni posebni previdnostni ukrepi«.286 Investitor se je moral zavezati, da bo ravnal tako, da ne bo povzrocal trajne škode vodotokom, da ne bo povzrocal škode rastlinam, razen ce je to izrecno doloceno s koncesijo.287 278 SI PANG 21, t. e. 1, a. e. 18. 279 SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 69. 280 SI PANG 21, t. e. 14, a. e. 333. SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 81. 281 SI PANG 21, t. e. 2, a. e. 33. 282 SI PANG 21, t. e. 3, a. e. 41. 283 SI PANG 21, t. e. 3, a. e. 42. 284 SI PANG 21, t. e. 23, a. e. 353. 285 Franke, Naše ribarstvo, 29–31. 286 SI PANG 21, t. e. 4, a. e. 70. 287 SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 153. Odlocba, pri kateri so bila upoštevana številna takratna naravovarstvena na-cela, je bila izdana baronu Ermannu (oziroma Erdmannu) de Levetzowu.288 Ta seveda ni bil tipicni mali lastnik, je pa njegov primer zanimiv, ker je poskušal vlo­žiti kapital v žago, ki se je nahajala sredi strnjenega naselja v mestu Vipava, zato so predlogi za nadgradnjo objekta pomenili poseg v mestno središce in življenja sosedov, ki so se navadili živeti brez žage, ki je tam že obstajala, vendar je leta 1930 pogorela. Zaradi krize v lesni industriji ni bila obnovljena, Levetzow pa je zacutil poslovno priložnost in je zaprosil celo za izredno obratovalno dovoljenje, da bi lahko zacel že pred uradno odlocbo, kar pa mu ni uspelo. Nasprotno, tehnicni urad se je odlocil, da je nujna izvedba terenskega ogleda, ki sicer ni bil vedno del postopka, torej, da si objekte ogledajo v naravi. Investitor je nameraval poglobiti obstojece zajetje, prenoviti konstrukcijo jezu ter spremeniti delovanje zapornic. Prosilec za koncesijo je privolil tudi v to, da bo redno vzdrževal vse povezane objekte, vzdrževal stanje vodotoka, ki je bil zanemarjen, zaradi cesar so bili bližnji objekti v nevarnosti ob vsakem nalivu, ter da bo redno odpiral zapornice in s tem zagotavljal pretok po reki, tudi ce bo zaradi tega njegova dejavnost okrnjena. Najbolj zapletene pogoje pa je prejel prav od Consorzio per la tutela della pesca della Venezia Giulia in R. Stabilimento Ittiogenetico di Brescia: naložili so mu namrec izvedbo stranskih obvodnih kanalov, ki naj bi omogocali prehod rib in drugega recnega življa. Ocenili so namrec, da predvideni projekt predstavlja prekinitev pretoka voda na posebej pomembni tocki za ohranjanje in reprodukcijo ribje populacije v reki Vipavi, zato naj bi bila nujna gradnja prirocnih objektov za nemoten prehod rib skozi nacrtovane zapornice gorvodno. Natancna navodila za izvedbo teh del in tudi navodila, kako pravilno upravljati z zapornicami, bi investitor prejel od konzorcija. Brez tega bi bil lastnik dolžan vsako leto v reko vstaviti najmanj 10.000 ribjih mladic potocne postrvi, in sicer na nacin in v casu, ki bi ga predpisali organi za ohranjanje voda. V dokumentaciji je to pravzaprav edini primer, da je upravni organ od investitorja zahteval postavitev ribje steze. Ker pa baron svojega projekta nikoli ni izvedel in je njegova vodna koncesija nazadnje propadla, tudi ta ribja steza ni bila izvedena.289 Na Soci namrec ribjih stez niso nacrtovali niti pri gradnji najvecjih vodnih elektrarn pred drugo svetovno vojno niti pri objektih, ki so bili zgrajeni po vojni. Namesto teh so zahtevali le rešetke oziroma mrežo, ki naj bi jo namestili pred vhodom v derivacijo. Mreža dimenzij najvec 1x1 cm naj bi odvracala ribe od vtocnih odprtin, cevovodov in turbin, 288 Ermanno oz. Erdmann oz. Hermann de Levetzow (1868–1948), izvorno iz Meklenburga, se je porocil z grofico Klementino Lanthieri (tudi Lantieri) pl. Schönhaus Vipavsko (1865–1960), edino hcerko grofa Karla Friderika Lanthierija (1839–1910), med drugim lastnika gradu v Vipavi (danes poznan pod imenom dvorec Lanthieri), dvorca Zemono ter gradu Rihemberk nad Branikom. – Pillon, L’archivio storico dei Levetzow Lantieri, 42. 289 SI PANG 21, t. e. 6, a. e. 136. zahtevali pa so tudi prilagoditev premera cevi. Opazovalci so opozarjali, da se ri-be ob teh rešetkah prav tako poškodujejo in da zato ne opravljajo svoje funkcije. Še manj pozornosti je bilo varovanje ribje populacije deležno pri postavljanju manjših obratov, ki pa so prav tako predstavljali oviro in omejevali dostop na drstitvena obmocja in pasišca.290 Investitorji so dobili zgolj navodila o številu mladic, ki naj bi jih vsako leto ob predpisanem casu vstavljali v reko.291 Število predpisanih mladic, ki jih je investitor moral vstaviti v reko, se je gibalo od sto mladic postrvi do nekaj tisoc ali celo deset tisoc, kot je bil na primer predpis o vlaganju 60.000 mladic postrvi letno v reko Koritnico. Dolocali so jim natancno casovnico izvajanja del, natancen nacin izvedbe, ki ga je dolocil Konzorcij za ribištvo.292 Investitorji so poskušali že tako precej osnovna dolocila za zavarovanje ribje populacije tudi izpodbijati – dokazovali so, da gre za hudourniške vodotoke, brez pomembnega vodnega življa, in se niso strinjali z dolocili, ki jih je Konzorcij za ribištvo odrejal tudi administrativno, ne da bi se preprical o stanju na terenu. Niso hoteli nositi stroškov teh posegov in placevati za mladice, vendar ti ugovorni niso bili upoštevani.293 Ko sta R. Istituto Ittiogenico iz Brescie in Consorzio per la tutela della pesca dala soglasje k projektu, sta lahko investitorju naložila tudi skrb za vzdrževanje vodotoka ter skrb za strugo in brežine.294 Vlaganje ribjih mladic so bili na svoje stroške primorani izvajati tudi nosilci ribolovnih pravic, cemur pa so se na vsak nacin poskušali izogniti. Nadzor, ki ga je nad aktivnostmi nosilca ribolovne pravice Franca Skrta z Mosta na Soci izvedla gozdna milica (Milizia nazionale forestale),295 je pokazal, da Skrt ni vodil nikakršne evidence o izpopolnjevanju ribjega staleža z vlaganjem ribjih mladic in da svojih trditev o vec deset tisoc vloženih mladicah ne mogel z nicimer dokazati. Skrt je v postopku priznal, da je z leti vlagal vse manj v obnovo ribje populacije, ampak ne po svoji krivdi, saj naj bi od pristojnih institucij vedno dobil le manjši delež od sicer narocenih mladic. Ocitno je bilo, da nihce na terenu ni dejansko preverjal, kaj pocnejo nosilci ribogojnih in ribolovnih pravic, saj so se Skrt in še nekateri drugi posamezniki znašli v postopku zgolj zato, ker bi se ob zacetku gradnje jezu Podselo morali odpovedati svojim ribolovnim pravicam, cesar pa niso želeli storiti. Ugotovitve, da je Skrt lovil ribe z nedovoljenimi napravami, da 290 Kolman, Mikoš in Povž, Ribji prehodi, 88–92. SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 155. 291 SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 181. SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 155. 292 SI PANG 21, t. e. 8, a. e. 185. 293 SI PANG 21, t. e. 7, a. e. 155. SI PANG, t. e. 7, a. e. 160. 294 SI PANG 21, t. e. 5, a. e. 81. 295 Ustanovljena je bila leta 1926 na pobudo generala Itala Balba, ki je bil eden od vodij pohoda na Rim, z namenom, da bi država dobila operativen organ za izvajanje direktiv Mussolinijeve vlade na podrocju gozdarske politike, ribištva, neposrednega upravljanja državnega gozdnega premoženja in štirih narodnih parkov, gospodarskega varstva gozdno-pašnih dobrin obcin, pogozdovanja ter izboljšanja planin in gozdov. – Regio Esercito - MVSN - La Milizia Forestale. Ribici na Soci Hrani: SI PANG 21, t. e. 25, a. e. 357, sign. 18/3 je nelegalno posegal v recno strugo, da je s posebnimi pastmi ribam onemogocal migracije gorvodno, da je bil njegov odlov neselektiven, saj je polovil vse, od mladic do odraslih rib, da ni spoštoval casa, ko ribolov ni bil dovoljen zaradi drstenja rib, so tako služile predvsem izpodbijanju njegove zahteve za odškodnino.296 Eden od projektov, ki se je tudi potegoval za vodno koncesijo, je bil celo za­snovan z namenom ohranjanja oziroma revitalizacije naravnega okolja, je bila gradnja ribogojnice v Kobaridu. Gre za objekt, ki ga je nacrtoval in financiral sam Consorzio per la Tutela della Pesca nella Venezia Giulia in s katerim je želel izboljšati številcnost ribjih populacij, pa tudi zadostiti vse vecjemu povpraševanju po športnem ribolovu. Zaradi gradnje velikih hidrocentral je namrec mocno upadel ribji stalež, zato je bilo potrebno ukrepanje. Ribogojnica torej ni imela ekonomskega namena, temvec vzgojo mladic potocne postrvi in nato njihovo izpušcanje v Soco in njene pritoke, da bi postrv naselili tudi na obmocja, kjer je zaradi clovekovih posegov izginila. Ribogojnica je zacela obratovati leta 1940 in 296 SI PANG 21, t. e. 25, a. e. 357. Ribogojnica v Kobaridu Hrani: Archivio fotografico ETP je z mladicami potocne postrvi zalagala širše obmocje Julijske krajine.297 Nadomestila naj bi tehnološko zastareli ribogojnici v Tolmezzu in Venzoneju, ki sta med letoma 1921 in 1923 vzgojili vec kot 145.000 mladic šarenke (Salmo iridea), od 1923 pa je prešla predvsem na vzgojo potocne postrvi (Salmo trutta fario), ki je prevladala tudi v drugih ribogojnicah v Julijski krajini. Leta 1924 so omenjeni obrat zaprli, opremo, zlasti tako imenovane Schusterjeve kadi, pa so prenesli v obrat, ki je bil zgrajen v Cavazzu in je v šestih letih obstoja proizvedel 280.000 mladic postrvi. Iz analiziranega gradiva ni razvidno, da bi kjerkoli sploh poskušali gojiti soško postrv ali da bi se zavedali problematike, ki so jo ustvarili. Številke vzgojenih potocnih postrvi so izjemno narašcale in še niso dosegale povpraševanja, manjše ribogojnice so zato nastajale tudi v Kanalu, Idriji in Vipavski dolini, jajceca potocnih postrvi pa jim je sprva zagotavljal R. Stabilimento Ittiogenetico di Brescia. Kobariška ribogojnica, ki se je raztezala na 3000 m2 in je imela 48 bazenov ter še vec bazenov inkubatorjev, naj bi pomembno zmanjšala odvisnost od dostav iz Brescie, skrajšala transportno pot jajcec in mladic in s tem prispevala k zmanjšanju njihovega odmiranja med transportom, ob ugodnih pogojih pa bi dostavljala material tudi ribogojcem.298 297 SI PANG 21, t. e. 14. a. e. 333. 298 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 67–68. POSLEDICE NA RIBJEM STALEŽU: SOŠKA POSTRV IN JEGULJA Posegi v vodotoke so imeli obsežne in mnogoštevilne posledice na okolje, sodobniki pa so bili pozorni zlasti na vpliv na ribjo populacijo. Ta je bila, kljub poskusom zavarovanja na ravni dežel od druge polovice 19. stoletja naprej,299 v slabem stanju že pred zacetkom gradnje velikih obratov na Soci: posledicam voj­ne so se pridružile posledice ekonomske krize, ko so se ljudje borili za preživetje. Ideje o varovanju narave in ribje populacije so zato stopile v ozadje: lovili so z vsemi sredstvi, razstrelivom, izsuševali so vodno strugo, uporabljali elektriko, vse pomembnejšo vlogo pri praznjenju rek pa je imel tudi športni ribolov, ki se je razvil med obema vojnama in je nekaterim prinašal precejšnje dobicke. Ribištvo, ki je bilo namenjeno zabavi, športu, in ne prehranjevanju, je bilo popolnoma tuj koncept tradicionalni kmecki družbi, vendar je povecalo ekonomski potencial nekaterih ribjih vrst, zaradi cesar je narasel tudi interes za njihovo ohranitev.300 Ob navedenih dejstvih pa se zdi, da so bili gradbeni posegi, zajezitve in povecan obseg kopanja proda vendarle odlocilni dejavniki, ki so spodbudili odlocen pristop (ceprav z današnjega vidika napacen in celo škodljiv za avtohtono vrsto) k varovanju ribjega življa na Soci in pritokih, ki je bil prej slabo nadziran in ve-cinoma v rokah posameznikov. Poskusi varovanja favne (s floro se pravzaprav nihce ni ukvarjal) so bili izra­zito utilitaristicni. Ribe in raki so bili edina živa bitja, o varovanju katerih so sploh razmišljali, pa še to ne kar vsevprek in zaradi njih samih. Pozornosti so bile deležne predvsem vrste, ki so veljale za ekonomsko pomembnejše, bodisi zato, ker so prej ali slej »dorasle za kuhinjo«301 ali ker so postale podlaga za razvoj športnega ribolova in turizma.302 Med temi je za najvrednejšo in najplemenitejšo seveda veljala postrv. Gojenje postrvi in njihov ulov so poskušali intenzivirati že ob koncu 19. stoletja, pri cemer pa niso imeli pomislekov nadomestiti domace vrste z novo, ce se je ta izkazala za bolj prilagodljivo, uspešnejšo za gojenje in bolj odporno. Postrvi, ki so bile 299 Goriški deželni zbor je podzakonske predpise sprejel leta 1883 – v soškem porecju so zavarovali manj vrst kot v drugih porecjih rek, kar gre pripisati predvsem slabi raziskanosti ribjih vrst. Z dolocanjem casa, ko je bil ribolov prepovedan, so poskušali zavarovati predvsem postrvi, za katere so varstveno dobo predpisali od sredine septembra do konca januarja, krape (od sredine aprila do konca junija), linije (od zacetka junija do konca septembra), jegulje (od zacetka junija do konca septembra) in rake (od sredine aprila do konca junija). Glavnina pozornosti je bila usmerjena v zavarovanje postrvi, zaradi cesar so od novembra do januarja prepovedali ribolov na vse vrste rib v Soci in pritokih, Idrijci do deželne meje pri Spodnji Idriji s pritoki in Vipavi s pritoki vse do deželne meje. Posebnega varstva so bile deležne tudi jegulje, tako v Soci kot v spodnjem toku Vipave. – Erhatic Širnik, Slovensko sladkovodno ribištvo, 27–28. 300 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 27. Franke, Naše ribarstvo, 28–29. 301 Franke, Umetno ribarstvo, 13. 302 SI PANG 21, t. e. 25, a. e. 357. avtohtone v donavskem porecju, so v Soco in pritoke vnašali že od leta 1892. Iz virov je znano, da so od leta 1906 do 1912 v Soco, Idrijco in pritoke vlagali mladice potocne postrvi (Salmo trutta fario), ki so jih vzgajali v ribogojnici v Ilidži v Bosni.303 Na Kranjskem so z vlaganjem iker in mladic iz gojitvenih obratov zaceli še prej, saj obstajajo podatki, da so šarenko (Oncorhynchus mykiss ali Salmo trutta iridea, kot so jo klasificirali) uspešno gojili že leta 1892 in bili navdušeni nad njihovo prilagodljivostjo (hraniti naj bi jih bilo mogoce z mesarskimi odpadki, ribjo moko, ikrami morskih rib, zato so si obetali velik prirast), po letu 1892 (po nekaterih podatkih pa že po letu 1884) pa tudi rdeco postrv (Salmo fontinalis),304 ki je bila, kot so opažali, bolj požrešna kot domaca, bolj prilagodljiva, uspevala je tudi v stojeci vodi in lažje jo je bilo gojiti, saj se je hitro navadila na neživo hrano in ribjo moko.305 V literaturi, iz katere je mogoce crpati podatke o razširjenosti posameznih ribjih vrst v razlicnih vodotokih, vlada sicer precejšnja zmeda v poimenovanju razlicnih vrst postrvi, zato stanja ni vedno najlažje ali mogoce rekonstruirati. V literaturi lahko tako preberemo, da je bila v Soci in Vipavi naravno prisotna »južno-evropska pasma« Salmo dentex, postrv s crnimi pikami, brez rdecih, bolj zobata.306 V Banjšcici, pritoku Soce pod Klužo,307 naj bi bile prisotne »redece in plavo pikaste«, v Cerknici »rdece pikaste Salmo trutta fario«, v spodnjem toku Bace naj bi prevladovala »pasma Soce«, v zgornjem toku pa »naša domaca«.308 V istem obdobju so v Julijski krajini sprva gojili šarenko, šele nato preidejo na potocno postrv,309 ki jo locujejo od »trota vecchia nostrana«.310 Franke omenja potocno, jezersko postrv in rdeco postrv, ne pa tudi soške postrvi.311 V casu gradnje najvecjih obratov na Soci se je soška postrv torej že vec de­setletij križala z drugimi predstavniki družine postrvi, zavedanje o škodi, ki sta jo povzrocili gradnji dveh najvecjih obratov na Soci, pa je vnašanje potocne po­strvi (Salmo trutta fario) še pospešilo in v nekaterih vodotokih pomenilo popolno izumrtje soške postrvi - celo do te mere, da so lokalni prebivalci povsem pozabili, 303 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 102. Specchi, Le specie – Le trote italiane, 10–11. Povž, Ribe iz donavskega v jadranskem porecju, 203. Povž in Ocvirk, Freshwater Fish, 6–7. 304 Avtor verjetno opisuje potocno zlatovcico (Salvelinus fontinalis), vrsto postrvi, ki je domorodna v Severni Ameriki, v Evropi pa so jo naselili po letu 1879. – Povž, Potocna zlatovcica, 294–95. Munda, Ribe v slovenskih vodah, 15. Ribiška družina Brežice – Potocna zlatovcica. 305 Franke, Naše ribarstvo, 56. 306 To poimenovanje naj bi bilo sicer eden od sinonimov za Salmo marmoratus, vendar je v tem primeru ocitno, da za Ivana Frankeja ne gre za isto vrsto rib, saj jo locuje od »pasme Soce«. – Franke, Naše ribarstvo, 55–56. Martincic, Združbe rib v porecjih Drave, Save in Soce, 30. 307 Gre za napako, saj Soca nima pritoka s tem imenom, in avtor verjetno misli na Koritnico ob naselju Bavšica, kjer se nahaja trdnjava Kluže (op. a.). 308 Franke, Naše ribarstvo, 55. 309 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 102. 310 Specchi, Le specie – Le trote italiane, 10–11. 311 Franke, Umetno ribarstvo, 2–3. katera vrsta je bila pravzaprav avtohtona.312 Vstavljanje drugih vrst postrvi je potekalo z najboljšimi nameni, saj posledic niso znali predvideti.313 Vnos tujerodne vrste v okolje je bil zagotovo vir neravnovesja. Poleg plenilstva in tekmovalnosti za hrano in življenjski prostor se je kot še bolj usodna izkazala hibridizacija. Vlaganje tako velikih kolicin potocne postrvi v vodotokih, kjer je bila avtohtona vrsta soška postrv, se je izkazalo za resno grožnjo ohranjanju endemita prav zaradi dejstva, da se ti dve vrsti lahko križata in ustvarjata plodne potomce.314 V casu med obema vojnama v dokumentih ni zaznati zavedanja o posledicah niti zavesti, da je soška postrv vredna zašcite sama po sebi. Obstajalo je zavedanje, da obrati, ki so upocasnjevali vodni tok, zaradi katerih je bila voda pocasnejša, bolj kalna in toplejša, postrvim nedvomno škodijo. Prav tako je obstajala domneva, da se je obdobje, ko je bila temperatura vode ustrezna za drstenje (6°C), skrajševalo, prav tako pa so obrati, ki so izkorišcali vodno silo, pomenili prepreko, zaradi katere se ribe niso vec mogle seliti gorvodno in dolvodno, ob visokih vodostajih pa se tudi niso vec mogle neovirano umakniti v pritoke reke Soce. Obrati so nepovratno spremenili vodni tok rek, kar so odgovorni poskušali rešiti z vlaganjem mladic v reko in pritoke. Potocna postrv se je dejansko znala bolje prilagoditi na novo nastale razmere na reki zaradi gradnje hidroenergetskih objektov in pospešeno izkopavanje proda, na pocasnejši tok in višjo temperaturo vode, zato se je takratnim upravljavcem zdelo, da dosegajo svoj namen.315 Vlaganje ribjih mladic je doseglo tak obseg, da obstojece ribogojnice niso zmogle v celoti pokriti povpraševanja, zato je konzorcij tik pred vojno ustanovil omenjeno ribogojnico v Kobaridu, ki naj bi s svojimi zmogljivostmi zagotavljala dovoljšnje kolicine potocnih postrvi, in bi jih nato vlagali v celotno porecje Soce, pa tudi širše.316 Ce je v primeru soške postrvi prišlo do križanja in posledicno do zamenjave ene vrste rib iz družine z drugo - delno zaradi vpliva cloveških posegov iz želje po vecjem ulovu, delno pa zaradi (kot danes vemo) napacnih poskusov sanacije posledic vodnih obratov -, pa obstaja vrsta ribe, pri kateri je vpliv številnih po­segov v vodotoke v porecju bolj jasen in premocrten, saj je po njihovi gradnji iz Soce popolnoma izginila in danes velja za izumrlo: jegulja oziroma ogór, kot so jo tudi imenovali. O dejstvu, da je bila Anguilla anguilla nekoc splošno razširjena in pomembna ribolovna vrsta na Soci in pritokih, prica literatura, ki sega od zacetka 17. stoletja pa vse do konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. Omeniti velja zlasti Glowackega, ki prica o stanju ob koncu 19. stoletja, ko je bila jegulja prisotna v Soci in številnih pritokih,317 Mundo, ki leta 1926 navaja, da v porecju Soce jegulje v 312 Moro, Ricostruire il Lumiei, 14. 313 Pesca e Ambiente, marec 2009, št. 1, 7–8, 7, La trota marmorata – Una specie da salvare a tutti i costi. 314 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 103. 315 Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst rib in piškurjev, 30. 316 Cé, Paradisi in Di Giusto, Una storia che viene da lontano, 29. 317 Glowacki, Die Fischfauna, 23, 28. Jegulja Vir: Pokorny, Prirodopis živalstva, 140 »ogromnih množinah potujejo iz morja v reke in potoke«,318 ter Gridellija, ki prica o stanju neposredno pred zacetkom gradnje obeh velikih hidroelektrarn na Soci, Plave in Doblar, ko so jegulje naseljevale Soco pri Kanalu, Tolminu in Kobaridu.319 V Prirodopisu živalstva Alojzija Pokornega, ki ga je prevedel in priredil Fran Erjavec, lahko najdemo podatek, da je jegulja prebivalka Soce, Vipave in Idrijce ter da s pridom izkorišca svojo sposobnost preživetja na suhem, da ponoci leze na polja ob omenjenih rekah, kjer se hrani z majhnimi živalmi, nato pa se vraca v struge.320 O jegulji je porocal tudi Ivan Franke, in tudi ce njegove trditve, da »mladi ogorcki, 1 do 8 cm dolgi, potujejo v nebrojnem številu, v milijardah po rekah navzgor, prelazijo jezove, zatvornice in skale, ter pridejo tudi v zaprte vode, ki so le vcasih ali tudi nikdar zvezane s tekoco vodo. Množina ogorjevega zaroda je tako velikanska, da ga kar s posodami zajemajo«, vzamemo z nekoliko zadržanosti, je ocitno, da je sprememba, do katere je zaradi clovekovih posegov prišlo zgolj v nekaj desetletjih, izjemna.321 Z vsakim novim objektom se je jegulja, prej redna prebivalka Soce ter številnih pritokov, kot sta Vipava in Lijak, pomaknila nižje po vodnem toku.322 Z gradnjo recnih pregrad in vsemi spremembami, ki so jih prinašale, je izginjal njihov habitat, najpomembneje pa je bilo, da je bilo onemogocena njihova selitev navzgor po reki – pri manjših objektih je bila jegulja sposobna pregrado obiti po suhem, veliki hidroelektriški projekti pa so pot jegulje dokoncno ustavili. 318 Munda, Ribe v slovenskih vodah, 39. 319 Gridelli, I pesci d’acqua dolce, 124. Mojetta, Notizie sull’ittofauna guiliano-friulana, 3. Martincic, Združbe rib v porecjih Drave, Save in Soce, 30. 320 Pokorny, Prirodopis živalstva, 140–41. 321 Franke, Umetno ribarstvo, 12. 322 Analiza stanja v destinaciji Rence-Vogrsko, 4. Jeguljo se v spodnjem toku Soce še najde, iz slovenskega dela Soce in pritokov pa je po gradnji hidroelektrarne v Solkanu leta 1984 popolnoma izginila in danes na Slovenskem velja za izumrlo vrsto.323 Ribja vrsta, ki je sicer izjemno prilagodljiva na spremembe v okolju, kot so nihanja v temperaturi, slanosti in nasicenosti vode s kisikom, kar ji je dovoljevalo, da je naseljevala zelo razlicne vodotoke, se ni zmogla prilagoditi tehnicnim preprekam.324 SKLEP Historiografija se v zadnjih letih intenzivno ukvarja z raziskovanjem okolj­skih posledic izkorišcanja vodne energije in vec kot tristo velikih vodnih zajetij na celotnem obmocju Alp, ki so nastala ob koncu 30. let 20. stoletja in v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni ter nepreglednega števila malih, zasebnih obratov, ko so v veliki meri nepovratno spremenili naravno krajino in nacin življenja ljudi.325 V obravnavanem obdobju, ko je veljalo, da inženirji rešujejo in izboljšujejo okolje in svet, ni bilo prostora za premislek o socialnih, eticnih, razvojnih, kul­turnih, podnebnih, geografskih, okoljskih in ekosistemskih posledicah gradnje.326 Potencial izkorišcanja vodne energije (danes v Alpah predstavlja vecino pro-izvedene obnovljive energije, tj. približno 100 TWh6 elektricne energije letno) je bil prevelik, da bi se mu bili pripravljeni odpovedati v imenu varovanja narave in biotske raznovrstnosti. Zavedanje, da izkorišcanje tega vira energije s seboj prinaša ne le »cenene kilovate«, temvec tudi visoke stroške za ekološke izravnalne ukrepe, je staro le nekaj desetletij in sovpada z rojstvom prepricanja, da je za­dovoljevanje energetskih potreb sicer pomemben dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja v alpskem prostoru in zunaj njega, da pa je treba najti nacine pridobivanja, distribucije in rabe energije, ki prizanašajo naravi in krajini ter so sprejemljivi za okolje; da morajo biti gospodarski interesi torej usklajeni z ekološkimi zahtevami. Vse to zrcali osrednjo zahtevo sodobne energetske oskrbe: uskladiti sprejemljivost za okolje, varno oskrbo in gospodarnost.327 Porecje Soce je po 1. svetovni vojni, ko je bilo prikljuceno Kraljevini Italiji, kjer so na izkorišcanju vodne sile utemeljili ves bodoci industrijski razvoj, postalo eno 323 Cosolo, Fonzo in Bortotto, L’anguilla, 5, 8, 11. Domov [ribiska-druzina-soca]. V reki Vipavi je bil leta 2018 opažen primerek, ki je vzbudil izjemno zanimanje, kar dokazuje, da so ljudje že povsem izbrisali spomin na ribjo vrsto, ki je bila še pred nekaj desetletji stalno prisotna – tako v vodotokih kot na krožnikih ljudi. – Uau, kakšno ribo so ujeli v Vipavi – Žurnal24. 324 Cosolo, Fonzo in Bortotto, L’anguilla, 8. Franke, Umetno ribarstvo, 12–13. Martincic, Združbe rib v porecjih Drave, Save in Soce, 58. 325 Bätzing, Die Alpen, 196. 326 De Pretto, Der entgleitende Berg, 221. 327 Primeri dobre prakse projektov s podrocja obnovljive energije, sprejemljivih za rabo tal, krajine in varstvo narave v alpskem prostoru. Projekt v okviru nemškega predsedstva Alpske konvencije 2015/16, 5–6. od obmocij, ki jih je zaznamovala gradnja velikih hidroelektriških obratov. Ko so se Soca in njeni pritoki znašli v interesnem obmocju velikih italijanskih elektriških družb, se je izkorišcanje vodne sile, ki se je zacelo že v okviru Avstro-Ogrske, pospešilo in intenziviralo. Kljub dejstvu, da najbolj megalomanski projekti niso bili uresniceni,328 sta bila zgrajeni dve hidroelektrarni, ki sta vzbujali najvec ponosa in sta bili predstavljeni kot ociten dokaz naprednosti fašisticnega režima, elektrarni Doblar (zgrajena leta 1939) ter Plave (zgrajena leta 1940), v porecju Soce pa je obratovala še množica manjših zasebnih obratov. Oblast je njihovo delovanje, kljub njihovi majhnosti in primitivnosti, podpirala, saj je veljalo, da je vsak proizveden kilovat pomemben korak k popolni avtarkiji, ki so si jo postavili za koncni cilj. Ne preseneca torej, da je v casu, ko je bilo vse podrejeno napredku, v virih komaj mogoce zaznati poskuse varovanja narave, ki so bili sprva omejeni le na predpisovanje minimalnega vodnega pretoka, ki so ga lastniki derivacij morali zagotavljati tudi po primarnistrugi. Šele ob koncu 30. let se temu pridružijo prvi ukrepi, ki so bili namenjeni varovanju ribje populacije v rekah. Zlasti nad obratovanjem malih obratov, kot so bili mlini, žage, kovacije in male hidroelektrarne, skoraj ni bilo nadzora. Zavedanja o posledicah njihovega delovanja za ekosistem skoraj ni bilo, med njihovimi lastniki pa je prevladovalo prepricanje, da lahko z vodotokom na zasebnem zemljišcu vsak upravlja v skladu z lastnimi interesi in željami in da jih oblast tudi z minimalnimi (pogojno) okoljevarstvenimi zahtevami neupraviceno omejuje in posega v njihove pravice. Predpisi, ki so bili namenjeni varstvu ribje populacije, so bili namrec usmerjeni zlasti v zavarovanje postrvi, »najbolj plemenite« in v casu razcveta športnega ribolova tudi ekonomsko vse pomembnejše ribje vrste. Posledic vojne, pretiranega ribolova in gradenj zajezitev na reki Soci, ki so prekinile selitvene poti postrvi, pa tudi drugih vrst, so se odgovorni lotili zavzeto in z najboljšimi nameni, vendar so z vnašanjem velikih kolicin potocne postrvi resno ogrozili domacega endemita, soško postrv. Z drugimi vrstami se prakticno niso ukvarjali in nekatere so prav potiho izginile. Problematika krcenja habitata jegulje zaradi gradnje zajezitev je tako postala aktualna šele takrat, ko je jegulja že povsem izginila. Obravnavana tematika o obratih, ki so izkorišcali vodno silo v porecju Soce, torej odpira širok diapazon problematik, od ekonomskih, tehnoloških, nacionalnih, ideoloških in okoljskih do še povsem spregledane vloge žensk, ki so bile med lastniki in investitorji sicer v manjšini, nikakor pa ne redke in nepomembne, in bi jo veljalo preuciti v bodoce. Le z izrazito širokim, interdisciplinarnim in mednarodno primerjalnim pristopom je mogoce preucevati vpliv politicnih in ekonomskih interesov na ekosistem in lokalno okolje, njegov razvoj in vpliv na življenje lokalnega prebivalstva, ki se je znašlo v navzkrižju razlicnih interesov. 328 Remec, Napredek, avtarkija, narod, 456–61. SI AS 1643, t. e. 34, a. e. 476/ VI, 7. Petra Kavrecic Božeglav FROM “HARM” TO “CURE”: DISCOVERING THE HEALING EFFECTS OF SEAWATER AND ITS USE FOR THERAPEUTIC AND TOURIST PURPOSES “I took hold of one of the ropes and followed it into the waves, hand over fist, until I came to where the rest of the ladies stood. The water slapped our thighs, tossing us to and fro, a tiny game of Snap the Whip, and then without knowing what I was about to do, I turned loose and strode away from them. I pushed into the seething water, and when I was some distance, I dropped onto my back and floated. It was a shock to feel the water hold me. To lie in the sea ...”329 329 Quote from the book The Invention of Wings by Sue Monk Kidd, 183. INTRODUCTION Sarah Grimke, one of the two protagonists of the novel The Invention of Wings, experienced her first swim in the sea in 1819 in Virginia’s Penn Marina. It was an unforgettable and unique experience for Sarah, who, however, did not follow all the norms and “protocols” for sea bathing reserved for women.* Strict rules had to be observed regarding sea bathing, the appropriate clothing, social interactions, division of beaches or separate bathing schedules, various recommendations regarding the activity, etc. All the regulations and norms were thoroughly defined and outlined in the specific ordinance of the municipality where the resorts were located or within the resorts themselves. The beach rituals, customs, and bathing practices kept changing drastically through time. Presently, summer vacations represent a “status symbol”, commonly related to holidays spent at the seaside. The two most indicative characteristics, summer vacation and seaside tourist destination, gained recognition and importance, especially during the 20th century, mostly after the end of World War II. Throughout history, the path to this “situation” has been gradual: the reputation of seawater, as well as the perception of its effects on people’s physical and psychological well-being, slowly changed. The present paper will examine the reputation of water, especially seawater, as either healthy or harmful. First, the attitude of medicine and physicians towards the potential curative and therapeutic effects of water through time will be considered. Then, the focus will shift to the perception of seawater and the gradual transformation of the attitude towards it. Subsequently, the creation of the first seaside health resorts, the various stages of seawater treatments, and a brief look at the North Adriatic example will be presented. This contribution aims to show how the perception of seawater has changed through time, depending on various factors and medical and cultural trends. MEDICINE AND WATER “Water, whether drawn from a stone by Moses, or spurting from the earth in the Fountain of Youth, has been celebrated from time immemorial for its capacity to clean our physical and moral selves.”330 * The article was written in the context of the research project Življenjski prostori Slovenije: preteklost – sedanjost – prihodnost (ŽIVS), financed by the Rector‘s Fund of University of Primorska. 330 Frosch, “Taking the Waters”, 1948. Medical discourses in various historical periods and circumstances reco­mmended different cures for diseases people suffered from. One of the thera­peutic treatments was associated with water, especially balneotherapy – the term stemming from the world balneum (Latin bath) – as a method of treating diseases by bathing, a traditional medical technique usually practiced at spas, mainly with thermal, mineral water. “Bathing in water (balneotherapy or spa therapy) has been frequently and widely used in classical medicine as a cure for diseases.”331 The use of water for medical purposes is still common and popular, often combined with other treatments (physical exercise, hydrotherapy, mud packs). Thermal water resorts have different characteristics depending on their location and water properties. Resorts can also be located by the sea and in mountainous areas.332 Furthermore, hydrotherapy – “a form of physical medicine using the therapeutic application of water in a variety of ways, both internally and externally, on the body”,333 was also a common practice. However, it should not be confused with official medicine, as it involves using water for pain relief and treatment. Hydrotherapy represents “one of the naturopathic treatment modality used widely in ancient cultures including India, Egypt, China.”334 Thus, using water as a medical and therapeutic treatment and cure for several diseases has a very long “tradition” in human history.335 The ancient Greeks preferred baths in spring water, even though they knew and occasionally practiced sea bathing as well (thalassotherapy). Bathing was popular among the elite social classes in their private baths and the general population in public baths. The old Greeks strongly valued the locations with mineral water and perceived them as sacred since they associated them with Asclepius, the Greek god of medicine.336 According to the Roman writer Vitruvius (between 80/70 BC– 15AD), the relationship between spring water and various deities is undeniable: “There will be a natural suitability if, first of all, for all temples the most healthful areas are chosen, and in these places, in which shrines are to be erected, there be adequate springs of water. This is especially the case for Asclepius, Salus, and the other gods by whose treatments many of the sick appear to be cured. For when the sick are brought from a pestilential to a healthful place and treatments are supplied from healthful springs of water, they convalesce more quickly. And so it happens that from the nature of the place the divinity receives a reputation that is greater and of higher standing.”337 331 Nasermoaddeli and Kagamimori, Balneotherapy in Medicine, 171. 332 Ibid. 333 Hydrotherapy - an overview. 334 Mooventhan and Nivethitha, Scientific Evidence, 199. 335 The use of water for treatment was also present in other cultures, for example the vapour bath used by Russians and Turks. – Hirak Behari idr., Balneology, Mineral Water, 552. 336 Van Tubergen and van der Linden, A Brief History, 273. 337 Renberg, Public and Private, 87–172, 97. As stressed in the citation, the primary use of water for medical care was associated with mineral water. The historian Roy Porter, who specialised in the history of medicine, summarised the healing properties of water and its use depending on the type of illness: “In Homeric times, baths were used primarily to cleanse and refresh. By the time of Hippocrates, however, baths had acquired both general and specific healthful and healing properties. The bodily humors could be heated, cooled, moistened, or dried by a combination of hot and cold baths; thermal baths soothed chest and back pains in pneumonia, and promoted the secretion of urine; cold douches relieved swellings and painful joints; and aromatic vapor bathes were advised for female disorders. Baths became a vital part of treatment, together with food, drink, rest, exercise, and drugs. The waters were also drunk, substituting for wine and meat at the sign of impending illness, as one of Asclepiades’ ‘common aids’; cold water was recommended for those with fever.”338 Bathing was essential for hygiene, health, and efficient treatment of various diseases. It was usually combined with physical activity.339 Bathing in private and public baths with mineral and thermal water was also popular and practiced in the Roman Empire. Baths were a place of gathering and socialising, and they were also combined with sports activities as well as for business purposes and sexual encounters. Data is available about the number of public (balnea publica) and private baths (balnea privata as well as baths at home)340 during the most prosperous period of the Empire. According to Frosch, the people of Rome had 962 public baths and 11 imperial thermae at their disposal. Apart from that, 13 aqueducts and 1352 public fountains were built all around the city. The bathing ritual in ancient Rome consisted of various stages: “After exercising, the bathers would undress and enter the warm room (tepidarium) to acclimate before mo­ving on to the hot room (caldarium). This was followed by a sweat room, oiling, massage, and a plunge into a cold pool (frigidarium).”341 After the fall of the Western Roman Empire, the practice of bathing in spring and mineral water did not completely disappear, though it mostly remained modest – in line with the Christian values that emphasised the well-being of the soul over the body. During the Middle Ages and (partly) in the Early Modern period, the practice of “taking the waters” was related to healing practices (bath­ing and drinking). Only the subsequent medical research and the expansion of fashion brought about a true revival, a rediscovery of thermal resorts and their development into tourist resorts. The first thermal destination that offered leisure 338 The quotation is from Frosch, “Taking the Waters”, 1948. See also: Porter (ed.), The Medical History, 6–12. 339 Van Tubergen and van der Linden, A Brief History, 273. 340 Ibid. 341 Frosch, “Taking the Waters”, 1948. and entertainment in addition to cures was Bath (England) towards the end of the 16th and beginning of the 17th century. The destination became extremely po­pular in the 18th century.342 On the other hand, the attitude towards saltwater, whose curative and thera­peutic effects were inconsistent throughout history, was different. In the ancient period, positive healing effects were attributed to seawater and sea bathing was believed to produce therapeutic effects. Later, the perception changed. CURATIVE SEAWATER IN THE ANCIENT PERIOD In ancient Egypt, the therapeutic effects of seawater were recognised and highly valued. During his journey to Egypt, where he travelled with the philo­sopher Plato (428/427–348/347 BC), Euripides (480–406 BC), a tragedian from classical Athens, succumbed to a severe disease for which there seemed to be no cure. However, the Egyptian physicians found a remedy, specifically involving cold sea baths. Apparently, Euripides made great use of sea baths, as he also supposedly uttered the famous words: “Lava il mar tutti quanti i mali umani,” meaning “the sea washes away the ills of men.”343 Apart from the Egyptians, both the ancient Greeks and especially Romans saw sea bathing as exceedingly important. However, sea bathing was meant not only for health purposes but also for pleasure and leisure. It is said that during summer months, the ancient Greeks used to swim in the Aegean and the Ionian seas. Sunbathing or merely relaxing was fashionable as well. According to contemporary Greek customs and tradition, swimming came “naturally” and was passed on from parents to children. Apparently, even the famous philosopher Plato “considered a man who didn’t know how to swim the same as an uneducated man.” The philosopher Aristotle supposedly “believed that swimming in the sea is better for the health than swimming in lakes and rivers. He was also in favour of cold rather than warm water.”344 In the Iliad (book 10), even the Greek poet Homer wrote about the Greek mythological heroes of Diomedes and Odysseus, who, exhausted from the battles, found seawater restorative: “As for themselves, they went into the sea and washed the sweat from their bodies, and from their necks and thighs. When the seawater had taken all the sweat from off them, and had refreshed them, they went into the baths and washed themselves.”345 342 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem Primorju, 47. Van Tubergen and van der Linden, A Brief History, 274–75. 343 Guastalla, Sui bagni marini, 147. 344 Did Ancient Greeks Enjoy Swimming. 345 Homer, The Iliad. During the “golden age” of the Roman Empire (Pax Romana, from around 27 BC to around 180 AD), sea bathing during the period of ozio was popular, especially among the upper class. For example, the Roman historian Gaius Suetonius Tranquillus (69–122 AD) wrote that Emperor Nero would have sea­water brought to his thermal bath. Ancient Romans also practiced “vacations” of sorts by the seaside, where the main focus was relaxation, rest, hedonism, food, and drink (wine), as well as religion and culture – in short, a re-harmonisation of the body and an escape from the cities. However, the main feature of Roman seaside vacations was unbridled entertainment. The most famous resorts in the second half of the 1st century AD were located on the coasts of Campania and Baia, Pozzuoli, Bauli, and Miseno. These destinations were popular among the elite classes as well as emperors. In the tale of the Roman orator and writer Fronto (100–166/170 AD), the typical day on the beach was completely relaxed and full of entertainment:346 “... lying in the sun, in a corner facing midday, to indulge in sleep ... Later, when the desire to read has come to you, you will refine your style with Plautus ... that is until eleven o’clock ... then if it pleases you, you will board a boat and in clear weather, enjoy ... immediately afterwards you will go to the baths inducing your body to heavy sweating and then you will begin the royal banquet with all kinds of seashells ... with treats, fruits, sweets, biscuits.”347 His description very much resembles the present habits and customs of vaca­tioning at the beach. It seems that Roman aristocrats also enjoyed food banquets and indulged in thermal water baths. The social life of the elites mostly took place in private villas and at various festivities, dinners, and gatherings. Such vacations were specific, as they represented extreme luxury and freedom from everyday life and established norms. They were also known as places “of perversion, the wildest passions, and extraordinary erotic experiences”. Some moralists, for example the philosopher Seneca (4 BC–65 AD), could hardly put up with it: “To witness persons wandering drunk along the beach, the riotous revelling of sailing parties, the lakes a-din with choral song, and all the other ways in which luxury, when it is, so to speak, released from the restraints of law not merely sins, but blazons its sins abroad, – why must I witness all this?”348 Seneca was not the only one to criticise the immoral practices during such vacations. For example, the poet Propertius (50–16 BC) and the historian and politician Tacitus (56–120 AD) also disapproved of them and especially underlined Baia as a place of amorous betrayals and devious intrigues, which also tended to culminate in politically 346 Battilani, Vacanze di pochi, 53–61. 347 Ibid., 56. 348 Seneca, Moral Letters to Lucilius. motivated crimes such as the assassination of Claudius Marcellus (a possible heir of Emperor Augustus) or Agrippina (Nero’s mother).349 After the fall of the Western Roman Empire, the practice of sea bathing, especially the type of vacationing described above, went out of fashion and was forgotten by the upper social classes for several centuries. THE “REDISCOVERY” OF SEAWATER’S CURATIVE EFFECTS Since medicine often functions as a forerunner of new trends and healing practices, it is not surprising that it played a crucial role in the (re)discovery of the healing effects of sea, air, and water. The reinvention or rediscovery of salt water’s therapeutic effects took place during the development of modern tourism350 when various medical discourses emphasised the use of water for hea­ling purposes. Apart from promoting the healing benefits of thermal baths, me­dical science has also encouraged the widespread use of seawater. Over time, the once primarily health-oriented sea spas became synonymous with pleasant relax­ation and developed into tourist destinations. Until the end of the 18th century, seawater and air were not particularly inte­resting for medical or even tourist purposes. The general belief was that the sea had no healing benefits and was even considered harmful to the internal organs. The sea was simply not interesting in terms of health or tourism. After the ancient period, sea bathing was still practiced by the lower classes, while the upper strata considered it immoral. However, in the late 18th and the first half of the 19th century, the healing properties of seawater and sea air were once again recognised and promoted by the medical profession, leading to the development of the first seaside colonies. One of the most important initiators of sea bathing was the British doctor Richard Russell (1678–1759). He expressed a keen “interest in the properties of sea water and in sea bathing and their medical use,” resulting in the publication of the book A Dissertation Concerning the Use of Sea Water in Diseases of the Glands (1750).351 The work and Russell’s method of seawater treatments became widely recognised. In the book’s preface, he wrote: “I offer to the Reader’s perusal in the following sheets some cases, which were cured by sea water; wherein I have endeavoured to explain and illustrate, as far as I am able, by what ways it produces its good effect; in subduing diseases of the glands. 349 Battilani, Vacanze di pochi, 58. 350 Modern tourism development is related to the period following the industrial revolution, known as the time of industrialisation and modernisation. 351 Triani, Pelle di luna, 19–20. But I have left whatever else may lead to a more accurate knowledge of it (and in so great a medicine I should think the field likely to be very extensive), to the in­genious experiments of those who come after me ...”352 Russell clarified that seawater treatments should not be used as a general re­medy for all diseases or all stages of a disease. He recommended that they be used cautiously and “only under the direction of a physician, well versed in its use.” According to his writings, he refers to: “others who have used this treatment and he shows an extensive knowledge of medicine as practised by the Ancients and particularly their use of sea water; he makes it clear that while the knowledge and experience of the Ancients should be revered, this does not mean they were always right and the physician should make his own judgments, observations and experiments, not arriving too hastily at conclusions”. Russell is also known as “the father of Brighton” and his book is considered to have “led to a general interest and acceptance of sea bathing if not as a method of cure, then certainly of health.”353 He is thus recognised as one of the most important and successful promoters of this therapy. Russell opened a very successful medical practice in Brighton, England.354 According to him, sea bathing strengthened rachitic children and weak girls and even helped sterile women. Apart from baths, Russell also recommended drinking seawater and eating seafood.355 Before notable investments in tourist infrastructure, Brighton was a small fishing town, while during the 1820s, it became the most popular and successful health resort in England, promoted even by the royal family. Dr Russell’s medical practices further encouraged the resort’s development.356 The role of doctors like Dr Russell was crucial. Medical treatises recalled the positive preventive and curative (restorative) effects of air and cold seawater (for the body and mind) and rediscovered the ancient discourses on its healing properties. What is also important is that gradually, the former prejudices and fears were overcome. The first seaside resorts were located on the northern European beaches, most notably Brighton, and the localities by the North Sea and Baltic Sea. The upper classes and royal families mainly planned the development of seaside spas. Sunbathing was not ascribed with any medicinal significance and was considered a sign of a lack of cultivation, in contrast to a pale complexion. To protect the light colour of their skin, the first vacationers used sunshades and 352 Lauste, Dr Richard Russell, 29–30. 353 Ibid., 29–32. 354 For further information about the history of British seaside resorts, see: Walton, Blackpool. Walton, The British Seaside. Walton (ed.), Histories of Tourism. 355 Urbain, At the Beach, 73. 356 Lauste, Dr Richard Russell, 29–32. umbrellas to protect themselves from the sun during their walks. It was only when the sun was also ascribed with healing powers that holidaymakers started to spend more time on the beach. It was not until the early 20th century that tanned skin became a symbol of prosperity and vacationing, and it was not until the 1950s that the Mediterranean was finally consolidated as a popular tourist destination.357 FROM COLD TO WARM SEA BATHS358 Health treatments and, consequently, seaside tourism developed alongside thermal spas. However, it started to develop somewhat later as a complementary fashion. As mentioned above, the first elite destinations emerged in England in the second half of the 18th century. In fact, the shift of focus from thermal to seaside health resorts took place at the thermal resort of Scarborough (frequented since 1627), where doctors discovered the superior therapeutic benefits and healing functions of a specific sort of spring thermal water that the seawater was flowing into. If doctors played a vital role as initiators, it was the aristocracy that encouraged the further development of bathing tourism and established the fashion trends. The success of seaside resort destinations also depended on infrastructure investments and the resorts’ capacity to fill the vacationers’ leisure time with various types of entertainment, events, concerts, sporting activities, etc. During this process, the localities whose characteristics were mainly curative gradually lost their initial relevance compared to the more fashionable tourist destinations that focused predominantly on fun and relaxation.359 As stated by the doctor Augusto Guastalla in 1844, the special affection for cold and sea baths, in particular, was not very “long-lived”, as, after three centuries (during the ancient Roman Empire), this practice was barely mentioned in the works of the most prominent authors. Until the medical rediscovery by the British physicians and the re-introduction of cold sea baths for medical purposes, sea water had long been “forgotten”. Initially, its curative effects were attributed primarily to sea air, but eventually, this characteristic was also ascribed to seawater, especially due to the influence of the medical profession, the development of bathing facilities, and their placement on the beach.360 In fact, for a long time, bathing was considered an immoral practice of the lower social classes (considered inferior since they worked the land and were 357 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 49–53. 358 A part of this chapter was published in the journal ZoneModa: Kavrecic, Tourism by the Sea. 359 Ibid., 14. 360 Guastalla, Sui bagni marini, 147–48. exposed to the sun) and even unhealthy. However, during the 18th century, me­dical treaties recalled the preventive and curative positive effects of sea air and cold seawater. The attitude towards seawater changed, and bathing in the sea was gradually reintroduced. If we wish to understand when, how, and why the outlook on seaside activities changed, we must consider the various attitudes towards the sea and the beach. The development of seaside health and tourist resorts can be divided into three main phases. First, the medical profession attributed positive healing effects to cold seawater. Proper seaside resort infrastructure for the guests, such as bathing and accommodation facilities, needed to be put in place. Apart from bathing in seawater, breathing the healthy sea air, eating seafood, and even drinking seawater was recommended as part of the treatment.361 Several doctors recommended drinking seawater, even Russel himself, although the taste, the feeling of a heavy stomach, and thirst could make the proposition uncomfortable, at least at first. However, according to some doctors, such feelings usually disappeared after fifteen to twenty days.362 Other doctors followed Dr Russell’s ideas and studies and promoted the positive effects of such resorts, especially for pulmonary or chronic diseases as well as for various ailments of psychological origins.363 A study carried out by doctors from the Caen medical school (in 1846) stated that “without attributing a miraculous function to swimming in the sea, I can say without hesitation that many diseases, especially chronic ones, which we have unsuccessfully fought against with other, common treatments, will be alleviated more successfully with the persistence of this therapy”.364 Since positive effects on health were first attributed to cold water, specific beach rituals were developed. Due to the cold water and medical recommendations, people would swim or bathe in the sea only for a few minutes at a time.365 Since the members of the elites that first benefitted from these new facilities did not consist of experienced swimmers, they did not immerse themselves in deep water and usually held ropes for safety reasons. Especially ladies were assisted by bathing guides and contraptions (dressing cabins dragged into the water by horses or beach employees). It was customary to “swim” among the waves, like in the abovementioned example of Sarah Grimke: “Every day at specified times, the hotel clerk raised and lowered red and white flags near the steps that led down to the beach. At nine o’clock sharp, the red flag went up, signalling the gentlemen to take possession of the shore. I would observe 361 Urbain, At the Beach, 78. 362 Guastalla, Studii medici, 76. 363 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 51. 364 Désert, La balneoterapia, 379. 365 The duration of baths was also limited due to caution, to prevent any inappropriate pleasure and sensuality. – Urbain, At the Beach, 81. them thundering into the waves, racing beyond the breakers, and diving. Surfacing, they stood waist-deep, their hands on their hips, and surveyed the horizon. On the beach, they tussled or huddled together and smoked cigars. At eleven, the white flag went up, and the men climbed the stairs back to the hotel with woollen towels draped about their necks. Then the ladies appeared ... to watch them descend the stairs in their bathing dresses and oilskin caps. I’d never seen ladies bathing ... The women always entered the water differently than the men, holding on to heavy ropes anchored to the shore. At times there would be a dozen of them stretched into the water, clinging to a single line, squealing and turning their backs against the spray.”366 Because doctors did not attribute any positive or healing effects to the sun, bathers would not expose their skin to it. Quite the opposite: during their walks along the beach, they were fully dressed and covered. An umbrella was very suitable to protect the head from the sunlight, as tanned skin was not in vogue. It should also be emphasised that swimming in the sea in elite resorts only re­presented a minor part of the vacationers’ daily routine. Reading, walks, playing cards, dancing, concerts, sports competitions, and other forms of socialising were at the forefront.367 During the initial stages of seaside health tourism, tourists visited the seaside health resorts in the summer. Besides Brighton, other resorts opened in other parts of England. The Bri­tish examples were followed by continental Europe, where appropriate sites were located, especially by the North and Baltic Sea (localities like Travemunde, Swinemunde, Norderney) and the Atlantic coast. For example, the most renowned French seaside health resorts included Dieppe and other places in Normandy (like Deauville and Tourville), which attributed their success to sandy beaches and fresh wind. In Dieppe, an extensive bathing complex was built in 1822. The destination developed into a fashionable centre for the Parisian elites. Although it did not acquire any international visibility, it became a model for developing such resorts, which hosted and organised various activities for vacationers. The bathing facility (Kursaal) also consisted of a long gallery facing the sea, entertainment halls for the ladies, billiard rooms for the gentlemen, a terrace where guests could admire the sea, restaurants, and curtains behind which the guests could change before and after returning from water. According to Franco Paloscia,368 other crucial incentives for developing such localities included improved economic development of these regions and a more efficient transport and communica­tion network, allowing for better access to the resorts for wealthy aristocrats and 366 Kidd, The Invention, 180–81. 367 Désert, La balneoterapia, 383–84. Battilani, Vacanze di pochi, 104–06. Cavalcanti, Traguardi consolidati, 43–81. 368 Paloscia, Viaggi e turismo, 267. bourgeois guests. In fact, the vicinity of Paris and transport accessibility were crucial for the first successful French seaside destinations. The coastal resorts of Dunkirk, Calais, Boulogne, Havre, and other Atlantic locations also thrived. In Spain and Portugal, bathing establishments were established in San Sebastian, Porto, Lisbon, and Cádiz. In Germany, seaside resorts developed between the Baltic and the North Sea, the most famous and successful of which included Doberan, Norderney, and Warnemünde.369 The number of such resorts increased significantly between the early 19th and early 20th centuries. Tanned skin did not become a symbol of prosperity and leisure time until the 20th century. Earlier, the warm Mediterranean coast was not yet attractive during the summer. However, in the mid-19th century, the southern localities first offered tourism services as alternative winter seaside resorts, with the tourist season from October to April. The mild winter climate in the south offered an appropriate alternative for vacationing by the sea. The sea was not too warm during the cold months, and the air was fresh. In May, these localities became empty. This period can be designated as the second phase of tourism development by the sea. The pattern of tourist or health services available in these resorts was structured like the ones in the northern destinations during the summer. They did not offer a new form of tourism but rather a new product that relied on the already established supply. On the French Mediterranean coast, destinations like Marseilles and Sčte, as well as Cote d’Azur with Nice and Cannes, developed following this model. On other coasts, a similar tourist offer also appeared. This included the Ligurian Riviera or Sorrento on the Italian coast, Capri and Taormina in the south, Pau in the Pyrenees, Malta, Cyprus, Corsica, as well as Alexandria, Cairo, and Luxor in Egypt.370 This form of health/tourist supply was still intended for the upper strata – European aristocrats and other wealthy individuals, rich Americans, and the elites from distant lands. The clientele was in search of a mild climate and a different environment, where luxurious infrastructure for prosperous guests was offered and provided: casinos, grand hotels, luxurious villas, and parks with exotic vegeta­tion. These localities, formerly consisting predominantly of agricultural lands and focusing on fishing and farming, developed into international destinations. On the contrary, the abovementioned resorts in the north retained the “local” clientele. This type of supply was mostly popular until the beginning of the previous century (until the 1920s and 1930s),371 when swimming in the sea finally became popular during the summer season. The investments in tourist infrastructure (private and by the local administrations) were also crucial for their development. 369 Guastalla, Studii medici, 97. 370 Paloscia, Viaggi e turismo, 268. 371 Ibid., 267. With the gradual discovery of warm water’s therapeutic benefits, the main season in the Mediterranean shifted towards summer, which gradually became dominant in the late 19th and early 20th centuries. However, the winter season was not completely dead, and some places were frequented throughout the year.372 Once again, doctors were the initiators of health treatments in the sun. Both thermal and seaside health resorts developed into successful destina­tions with the help of the upper classes and the authorities. The most eminent promoters included members of royal families373 and prominent political figu­res, artists, and other intellectuals,374 who brought fame and even international recognition to previously unknown places. For example, the Austrian (later Austro-Hungarian) Empress Elisabeth herself contributed to the recognition and development of Corfu, Madeira, and Cap Martin on the French coast, as she fre­quently visited those sites.375 Sea bathing was first promoted by King George II of Great Britain and his family, and it became a very fashionable practice during the rule of George III. Nonetheless, the popularity of the new health resorts also depended on the diligence of resort managers, doctors, and the locals. At the turn of the 20th century, with the discovery of the healing effects of bath­ing in warm water and staying in the sun (without the awareness of the potentially excessive exposure to it), seaside tourism developed on the Mediterranean coast in particular. Doctors claimed bathing in warm water in the southern regions was more beneficial due to a greater salt concentration. As observed by Dr Guastalla, the composition of seawater in the southern regions was “richer”, since “in addition to sea salt, notable quantities of other hydrochlorides, sulfates, and carbonates based on lime and magnesia were also present, as well as some bromates ... and iodine could also be detected.”376 In their studies, they justified – probably also with the specific goal of promoting their medical clinics – the use of warm baths. The attitude towards the beach changed with the new outlook on the sun. During the 1920s and 1930s, the fashion of tanned skin and sunbathing on the beach gradually prevailed. Since then, this trend played a central role on the beach. Little by little, bathing lost its therapeutic role and became an activity focused on fun and relaxation.377 Tourists became swimmers and started indulging in sports activities. The popularity of the warm southern sea prevailed. The former Mediterranean winter destinations shifted their main tourist seasons to the su­mmer months.378 Finally, the third type of seaside tourism prevailed. Along with 372 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 49–53. 373 Triani, Pelle di luna, 20. 374 Désert, La balneoterapia, 379–86. 375 Paloscia, Viaggi e turismo, 267. 376 Guastalla, Sui bagni marini, 148, 154. 377 Becher, Geschichte des modernen Lebensstils, 196–222. Triani, Pelle di luna. 378 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 53. the changed attitude towards the sun and the beach, significant changes also occurred in social life. The once elite tourism slowly transformed into a socially more accessible activity. Especially after the end of World War II, tourism finally reached the broader population. With the differentiation of tourist supply – which developed according to a different sort of demand – the tourism industry finally extended to all (or almost all) strata of the population. During this period, mass tourism developed. Enjoying the sun, tanned skin, and life on the beach with sports and entertainment has become the central focus of vacationing.379 The therapeutic function was replaced by fun.380 THE DEVELOPMENT STAGES OF SEASIDE HEALTH RESORTS IN THE CASE OF THE “AUSTRIAN RIVIERA” Before the conclusion, we will present the case of the seaside localities in the North Adriatic. Due to its location by the sea, the Habsburg (since 1867, Austro-Hungarian) crown land of the Austrian Littoral successfully adopted and implemented the new trends in economic activities. In the late 19th century, parts of this province invested in seaside health resorts. One of the most distinct traits of such destinations in the Austrian Littoral or the “Riviera” was the simultaneous development of various forms of seaside health tourism, namely climate tourism during the winter and seaside tourism during the summer. Both types of tourism were therefore introduced and practiced. In the 19th century, some destinations, such as Opatija and Lošinj, initially developed as winter seaside destinations (for spending the winter in warmer climates), similar to the other Mediterranean seaside resorts (Cote d’Azur, the Ligurian Riviera). On the Austrian Riviera, Opatija and Lošinj focused their activities on the summer season shortly after their establishment. Opatija quickly introduced a year-round season a single year after it had officially been proclaimed as a health resort (1890),381 although at the beginning of the 20th century, the winter season was still slightly more popular. During this period, Opatija obviously established itself as a destination with a mild climate and healthy fresh sea air, particularly appropriate for overwintering. However, by the onset of World War I, the summer bathing season prevailed. Opatija was the most prominent year-long seaside health resort of the Austro­ 379 Ibid., 73–75. 380 See also Kavrecic, Tourism by the Sea, 15–18. 381 Zakonik in ukaznik, 12, 4 March 1889, 12, 10–11, Oznanilo c.–kr. namestništva za avstrijsko­ ilirsko Primorje. Zakonik in ukaznik, 490, 13 January 1890, 9–17, Oznanilo c.–kr. namestništva za avstrijsko-ilirsko Primorje. AST 39/25, b. 519, Zakonik in ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje (1891): Oznanilo c.-kr. namestništva za avstrijsko-ilirsko Primorje z dne 13. januarja 1890, štev. 490, V. izdatek, 5, 15. Hungarian Empire. In addition to the two-season destinations, one-season desti­nations also developed, such as Grado and Portorož. Similarly to the other Euro­pean seaside destinations, they initially emerged as health resorts, as their natural resources complied with new treatment and fashion trends in medicine. Grado and Portorož, which started developing as a tourist destination towards the end of the 19th century, offered treatments only in the summer season from the very beginning. However, at the time, exposure to the sun was not yet in fashion. At the beginning of the 1870s, summer was the most frequent period for visiting Grado. Similarly, a decade later, Portorož began performing therapies mostly during summer. Compared to European trends, these two localities developed their summer tourist offer relatively early. The bathing rituals practiced in the North Adriatic resorts resembled those from the other parts of Europe. Men and women used the beach separately according to a predetermined schedule. The first beach that a private investor constructed in the city of Trieste (the capital city of the Austrian Littoral) was equipped with all required necessities for bathing, including dressing cabins, benches, and a coffee bar. The description of the bathing facilities, quoted below, describes an example of bathing infrastructure from the period under consideration: “Each closet is divided into two parts, one of which serves as a dressing room, the other as bath. One side is connected with the other with a small staircase from which one descends to enter the sea, in which the bather can safely stay, even without any knowledge of swimming, because the square area of about six feet established for each room is protected by a wooden cage, equipped with a plank floor ... can deepen more or less into the sea according to the bather’s desire, and is held to the desired site by means of an iron bar. Several of the indicated rooms have the necessary provisions for taking a shower or rain bath. Four are designated for hot or medicated baths. There are six attendants and two swimming instructors, one for men and one for ladies.”382 All three of the abovementioned coastal destinations – Opatija, Grado, and Portorož – developed in accordance with their natural features. Opatija started developing as a climate spa but soon expanded its activities to include bathing. With its extensive sandy beaches, Grado initially mainly hosted ill children from the Monarchy’s poorer families, treating illnesses that affected children in the industrial era (tuberculosis, scrofulosis), but it soon expanded its activities to cater to a more elite clientele. Initially, Portorož based most of its tourist offer on the nearby saltpans and the use of mud and brine for treatment.383 In the Austrian Riviera, the coastal tourism development followed the model of other 382 Guastalla, Sui bagni marini, 151. 383 See also Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 335–37. European localities, especially regarding the initial construction of bathing and accommodation facilities and bathing rituals. However, the main difference was the bathing season: while Opatija soon introduced a yearlong season, in Grado and Portorož, the summer season was proclaimed already in the first relevant law that was adopted.384 CONCLUSION People were always looking for ways to benefit from using their environment (or natural assets). As described above, sea bathing was not an invention of the period of industrialisation, though it acquired a visible role among the healing practices and became a popular activity of the upper class during this period. The development of the medical profession and new medical discoveries, which recognised the beneficial properties of seawater and sea air, prompted the deve­lopment of seaside resorts. Doctors encouraged the construction of bathing faci­lities as well as the introduction of treatments using seawater, sea air, brine, and mud for various diseases that affected the population during the industrial era.385 The development of sea spa tourism took place in several stages. Initially, the healing effects were ascribed to cold seawater, and, accordingly, specific beach and bathing rituals developed. Considering the health recommendations and moral norms, rules were developed regarding the duration and daily quantity of bathing (swimming), bathing clothes, and beach behaviour. Gradually, rituals started to change. The attitudes towards the beach and the sun and the duration of bathing and bathing clothes changed. At the beginning of the 20th century, the sun was also attributed with positive therapeutic effects, while bathing in the warm sea became increasingly popular. The beach became a place of rest, fun, and leisure. Thus, the sea, which had been forgotten for a long time after the fall of the Western Roman Empire and mostly considered harmful, gradually regained its old “splendour” and value in society. It still boasts this reputation today, though its medical benefits are not emphasised. Instead, it is mainly praised for its role during summer vacations: fun and relaxation. 384 AST 39/25, b. 601, Protocollo della VI. Seduta pubblica della Dieta provinciale: “Viene approvato il disegno di legge ... concernente la regolazione dell’azienda di cura e per l’emanazione di un regolamento di cura pel circondario di cura di Grado,” 18 March 1892. AST 39/25, b. 601: Lecbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva 7. 7. 1892, št. 11532. Dolocbe z dne 25. 6. 1892, Lecbinski red oznanjen 7. 7. 1892, N. 11532. AST 39/25, b. 601, Zakonik in ukaznik za Avstrijsko­ilirsko Primorje, XV. izdatek, 25 July 1897, 21. 385 Kavrecic, Turizem v Avstrijskem primorju, 335. Nataša Henig Mišcic POMEN IZSUŠEVANJA IN UREDITVE LJUBLJANSKEGA BARJA ZA GOSPODARSKI RAZVOJ DO ZACETKA DRUGE SVETOVNE VOJNE UVOD V središcu pozornosti tega prispevka so Ljubljansko barje in pomen obmocja za gospodarski razvoj in tudi vecplastne posledice cloveških posegov v naravno okolje.* Osrednji cilj je bila osušitev Ljubljanskega barja, sprememba mocvirja v posušeno ravnico, ureditev njiv in travnikov zaradi izrabe zemljišca v namene intenzivnega kmetovanja. Nacrtovano je bilo, da obmocje prevzame vlogo vo­dilne žitnice slovenskega ozemlja. Posledice sistematicnih in organiziranih pose-gov so bile vecplastne in dolgorocne. Ljubljansko barje prestavlja eno najbolj spremenjenih obmocij, ne samo v ljubljanski okolici, ampak tudi v širšem, sloven-skem in evropskem prostoru. Prispevek obravnava primer poskusov osuševanja * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Ljubljanskega barja v obdobju od druge polovice 19. stoletja do zacetka 2. svetov­ne vojne. V ospredju so razlicna vprašanja zgodovine okoljske problematike, in sicer dojemanje in interpretacije odnosov med clovekom in naravo ter ucinki procesa na družbo v širšem smislu. Zelo so pomembni tudi družbeni, gospodarski in politicni interesi, ki so poganjali zacarani krog nikoli dokoncanega projekta v obravnavanem obdobju. O spremembi Barja v plodno žitnico se je zacelo resno razmišljati v drugi polovici 18. stoletja. V ta cas segajo prvi poskusi izsuševanja obmocja z name-nom naselitve in izkorišcanja za pridelovanje kmetijskih pridelkov. Ceprav ve-cinoma poskusi niso bili uspešni v taki meri, da bi izpolnili pricakovanja, pa se je problematika Ljubljanskega barja vseeno veckrat znašla v središcu pozornosti razlicnih entuziastov in tudi oblasti. Korist in potencial osušitve oziroma širitve kmetijskih površin je prepoznal predvsem mestni magistrat Ljubljane, ki je orga­niziral nadaljevanje del v 20. in 30. letih, veckrat pa so se pridružili tudi na de­želnem in državnem nivoju. Pobude so prihajale s te strani do druge polovice 19. stoletja, ko je bila ustanovljena vodna zadruga, ki jo je vodil Glavni odbor za osuševanje Ljubljanskega barja. Clani vodne zadruge so bili prebivalci Barja, ki so imeli neposredne interese za ureditev in prilagoditev obmocja. Glavni odbor je posredoval med deželnim odborom, deželnim zborom, mestnim magistratom Ljubljane in prebivalci Ljubljanskega barja. Zaradi zahtevnosti se je zacetna ideja o izsuševanju Barja spremenila v dolgotrajen projekt. V prispevku je posebej ob-ravnavana problematika financiranja osuševalnih posegov in prevzemanja odgo­vornosti za pridobitev zadostnih financnih sredstev za realizacijo predvidenih del. O pomenu Ljubljanskega barja govori tudi veliko število avtorjev, ki so pisali o problematiki, spremembah in poskusih »koncne« osušitve obmocja. Za vtis so v nadaljevanju predstavljeni le nekateri avtorji, ki so pisali v obravnavanem obdobju oziroma neposredno po zakljucku 2. svetovne vojne. Prvo knjigo, z naslovom Die Entsumpfung des Laibacher Morstes, v kateri je bil podan podroben opis Barja in tudi opravljenih osuševalnih del do objave knjige, je napisal grof Franz von Hochenwart.386 Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so o Barju pisali številni strokovnjaki. Eden pomembnejših je bil agronom Ernest Kramer.387 Njegovo delo je imelo velik vpliv na spremembo odnosa do Ljubljanskega barja. V knjigi, ki jo je objavil leta 1905, se je ukvarjal z geološkimi, vremenskimi in hidrološkimi razmerami na Barju. Predstavil je tudi izsledke svojih poskusov, ki jih je opravljal kot vodja »preizkuševališca« na Barju. Pomembno je tudi delo geografa Antona Melika, ki je leta 1927 zagovarjal doktorsko tezo z naslovom Kolonizacija Lju­bljanskega barja. Melik je v svoji disertaciji posebej opozoril na trojni pomen 386 Hochenwart, Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. 387 Kramer, Ljubljansko barje. ter bolj natancno opredelil besedo »barje«. Kot morfološki izraz Barje oznacuje obmocje, beseda Barje, pisana z veliko zacetnico, pa tudi kotlino med Ljubljano, Vrhniko, Borovnico in Igom kot geografsko enoto, kot topografska oznaka pa je Barje skupno ime za naselja, kot so Crna vas, Lipe, Havptmanice, Ižanska cesta in Ilovica.388 V razlicnih objavljenih in uradnih dokumentih se pojavljajo drugi izrazi, ki oznacujejo obravnavano obmocje. Najbolj pogost je bil izraz »mocvirje«. Velikokrat se pojavi v nazivu vodne zadruge kot Glavni odbor za obdelavo mocvirja. Melik se je tudi kasneje veckrat vracal k temi Barja. V Kroniki slovenskih mest je leta 1937 obravnaval problematiko poplav,389 leta 1963 pa je v clanku ob 200. obletnici osuševalnih del na Barju390 podal kriticen pregled osuševalnih del. Poudaril je številne razloge, zakaj so bila vecinoma neuspešna, nacel pa je tudi vpra­šanje negativnih vplivov in posledic cloveškega poseganja v Ljubljansko barje. IDEJA O IZSUŠEVANJU LJUBLJANSKEGA BARJA Celotna površina Ljubljanskega barja meri približno 160 km2 in zajema prostor od Vrhnike na zahodu do Ljubljane na severu in Iga na jugu. Danes je to ekstenzivna kulturna krajina, ki je ob pomladanskem in jesenskem deževju redno poplavljena. Ceprav je bilo Ljubljansko barje nekoc mokrišce oziroma obmocje, na katerem je bila voda glavni dejavnik in je odlocno vplivala na rastline in živali, danes to ni vec v pravem pomenu besede.391 Na Barju prevladujejo intenzivno obdelovana travišca in koruzna polja. Ljubljansko barje spominja na bogato mokrišce le še v casu obilnega deževja ter ob mocnih spomladanskih in jesenskih poplavah.392 V nadaljevanju bodo predstavljeni razvoj ideje o osuševanju Barja in tudi posegi, ki so bili izvedeni. Pomembno je razumeti, kako so se ti projekti vr­stili in spreminjali pokrajino, ceprav je bil izid vsakic manj uspešen, kot je bilo pricakovano. Vse poskuse je vodila misel na dokoncno osušeno Barje po za­kljucku regulacijskih in melioracijskih del. Lahko govorimo o procesu, ki je bil dolgotrajen in velikokrat neuspešen. Iz virov je razvidno, vsaj do 2. svetovne vojne in neposredno po njenem zakljucku, da so se prebivalci vedno znova soo-cali s ponavljajocimi se težavami, kot so bili predvsem poplave in nezadostni kmetijski pridelki. Rezultat teh prizadevanj je danes popolnoma spremenjena in drugacna pokrajina. 388 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 5. 389 Melik, Povodnji na Ljubljanskem barju, 3–8. 390 Melik, Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju, 5–64. 391 Brencic in Keršmanc, Geološka in hidrogeološka inventarizacija oken, 3. Bolješic, Vec o Ramsarski konvenciji, 19. 392 Sovinc, Predlogi za nove ramsarske lokalitete v Sloveniji, 61. Tome, Ljubljansko barje, 49. Zemljevid Ljubljanskega barja Vir: Finžgar, Iz modernega sveta, 473 Do zacetka obsežnejših osuševalnih posegov je bilo Ljubljansko barje v raz­meroma naravnem stanju. Inženir Franc Lah je v svojem referatu, ki ga je pred­stavil 1. junija 1938 na drugi seji agrarno-tehnicnega odseka kmetijske ankete, opisal Barje pred prvimi osuševalnimi posegi z naslednjimi besedami: »Še v zacetku 18. stoletja je nudilo Barje kaj žalostno sliko. Poleg redkega drevja je tu pa tam gledal iz barja šop trave, prerašcene z mahom in resjem, šotna zemlja pa je bila nasicena z vodo. Tedaj je bilo na Barju 52 potokov in odvodnikov; ves odtok je bil usmerjen na eno samo mesto: skozi Ljubljano. Glavno oviro v odtoku so predstavljali že tedaj mlinski jezovi na Ljubljanici pod mestom in baš te naprave se smatrajo za prave povzrociteljice zamocvirjenja Barja.«393 Vecino barjanske ravnine je takrat sestavljalo nizko travnato in visoko ma-hovno barje. Poljedelstvo je bilo mogoce le na pobocjih krajev na obrobju barja, kjer so bili suhi travniki, pašniki, vrtovi, njive in sadovnjaki. V središcu barjanske ravnine so bile njive le na osamelcih. Živinoreja v tem obdobju ni bila mogoca zaradi krme, ki je bila za živino na zamocvirjenem terenu slaba. Kmetje so tudi redke kmetijske in gozdne pridelke s težavo prodali. Živino so pasli le tisti iz ob-robnih vasi na nekaterih predelih. Pomemben vir dohodkov sta bila izkljucno 393 Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 116. lov in ribolov. Situacijo je dodatno oteževalo pomanjkanje prometnih poti, saj je kmet, ki je bil oddaljen le dve uri od mesta, porabil ves dan, da je dosegel Ljubljano po daljših poteh.394 Ljubljansko barje je bilo pred zacetkom osuševalnih del tudi skoraj popolnoma neposeljeno, razdeljeno pa med Ljubljanskim magistratom, Komendo nemškega viteškega reda iz Ljubljane, kartuzijanskim samostanom v Bistri in Igom. Pozneje so gospostva razdelila obcinam posamezne parcele.395 Prvi pomembnejši posegi na Ljubljanskem barju so se zaceli v drugi polovici 18. stoletja, ko so bila izvedena obsežna melioracijska dela. Pod kmetijskimi melioracijami so razumeli dela, ki so omogocala izkorišcanje naravnih virov (tla, vodo, klimo) za trajno povecanje cistih dohodkov zemljišc. Cilj teh pa je bilo povecanje donosa s trajnim izboljšanjem zemljišca. Donos je moral biti vecji, kot so bila bremena iz obresti kapitala, potrebnega za investicije in vzdrževanje melioracijskih del. Postopki melioracije so vkljucevali vsa hidrotehnicna dela, kot so bile regulacije rek (tudi plovnih in splavnih) in potokov, ter postopke za preprecevanje poplav, osušitev in namakanje zemljišc ter gradnjo vodovodov.396 Franc Matej Zorn pl. Mildenheim, ljubljanski podjetnik in upravitelj tobacne režije (Tabakgefälls-Administrator), je spomladi leta 1762 vložil prošnjo s predlogom na dunajski dvor, da se mu na Ljubljanskem barju prepusti kos zemljišca, ki bi ga na lastne stroške poskušal osušiti in kultivirati. Zorn je, po prejemu zemlje in dovoljenja, zacel obsežna dela, ki so trajala od leta 1769 do 1781. Del Barja, ki ga je izsušil in spremenil v njive in travnike, se je nahajal južno ob Tržaški cesti proti Brezovici. Na posestvu, ki ga je ustanovil, je kosil seno in žel oves. Zgodovinska porocila o osuševanju Barja so soglasna, da je Zorn s svojo pobudo in uspešno izvedenim delom spodbudil razmišljanje o osuševanju Ljubljanskega barja.397 Leta 1769 je cesarica Marija Terezija izdala dekret, s katerim je pozvala, da se pripravita podrobno porocilo o stanju na Ljubljanskem barju in ocena o možnostih za nadaljevanje izsuševalnih del. Nacrt je pripravil pater Gabriel Gruber in v njem predlagal poglobitev in razširitev struge Ljubljanice ter kopanje kanala med Grajskim hribom in Golovcem. Predvideval je, da bo dosegel pospešitev odtekanja vode z Barja. Prekop so zaceli kopati leta 1772. Zaradi vi-sokih stroškov, ki so presegali predvideni znesek, so patra Gruberja odstavili s položaja. Vodenje in gradnjo prekopa je pod pogojem, da bo odobreni znesek zadostoval za zakljucek del, prevzel polkovnik Vincenc Struppi. Kljub zapletom in nevšecnostim je bil kanal svecano odprt 25. novembra 1780. Rezultat gradnje prekopa je bilo znižanje vodne gladine in osušitev posameznih obmocij na 394 Erhartic, Krajinski park Ljubljansko barje, 6. Kramer, Ljubljansko barje, 138. 395 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 6. 396 Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 57, 66. 397 Melik, Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju, 7–8. Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 6. Barju, kar je omogocilo kultiviranje višje ležecega terena.398 Po zakljucenem delu v Ljubljani se je vodna gladina znižala ob Ljubljanici, Išcici in Borovnišcici, ob bregovih pa so se osušila zemljišca. Kljub temu je gradnja Gruberjevega kanala imela tudi negativne posledice. Padec ravni vode v rekah je denimo povzrocil propad colnarstva.399 Rezultati, doseženi v zadnjih desetletjih 18. stoletja, so predstavljali dober zacetek. Vendar pa so francoska revolucija (1789), obdobje napoleonskih vojn, gospodarska upocasnitev in napete družbene razmere, ki jih je dodatno obre­menila slaba letina leta 1816,400 odložili nadaljevanje osuševalnih del za nekaj casa. Zaradi boljše gospodarske situacije po letu 1820 in organizacije kongresa Svete alianse v Ljubljani naslednje leto, ko je cesar Franc I. izkoristil priložnost in obiskal Ljubljansko barje, se je zacelo ponovno razmišljati o nadaljevanju projekta osuševanja.401 V ospredje je prišla ideja o tem, da je treba najprej po­globiti in razširiti strugo Ljubljanice v mestu, kar bi omogocilo, da bi se voda z Barja umaknila ter da bi sledila še melioracijska dela oziroma kopanje odvodnih kanalov in jarkov na samem Barju. Ta ideja je bila osnova vseh nacrtov, ki so bili narejeni in realizirani do zakljucka obravnavanega obdobja. Dela za realizacijo novega nacrta, potrjenega na Dunaju septembra 1824, so se zacela septembra 1825. V tem casu so bili odstranjeni jezovi in mlini na Ljubljanici v mestu in pod njim, recna struga je bila poglobljena, na Barju so izkopali številne vecje kanale in manjše jarke ter zgradili stranske odvodnike in gospodarske poti, imenovane »štradoni«. Pomemben je bil tudi zacetek gradnje cestnega omrežja. Glavna cesta iz Ljubljane na Studenec-Ig, dokoncana leta 1828, je vse do zgraditve ceste Škofljica-Turjak predstavljala najvažnejšo povezavo s Kocevjem. Osuševalna dela na Barju so bila zakljucena leta 1829. Ižanska cesta je bila prva vecja cesta prek Barja. Pozneje pa so od tod potekali odcepi do Crne vasi in Matene ter v vse druge pomembnejše smeri po Barju.402 Za vodstvo vseh hidrotehniških del na Barju je gubernij 1. julija 1826 sestavil posebno »lokalno osuševalno komisijo« (Lokalensumpfungs-Kommision, se­stavljeno iz zastopnikov posameznih oblasti). Po mnenju inženirja Huga Uhlirja se je z ustanovitvijo Komisije za osuševanje Barja pricelo resno organizirano delo »z namenom osušitve Ljubljanskega mocvirja«.403 Izvedena dela v 20. letih 19. stoletja so omogocila sistematicno naseljevanje Barja z letom 1830. Posamezniki pa so že vse od leta 1827 pošiljali prošnje mest­ 398 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 8. Kramer, Ljubljansko barje, 140, 142. 399 Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 117. Gestrin, Svet pod Krimom, 44. 400 Sandgruber, Ökonomie und Politik, 178. 401 Serucnik, Izraba trdih goriv na Slovenskem, 86. 402 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 8. 403 Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 10. nemu magistratu za dodelitev zemljišc na predelu Volarja in Rakove jelše. Tako je bil najprej Kranjski kmetijski družbi dodeljen del zemljišca s prošnjo, da zgradi gospodarsko postajo, ki je »kolonistom« pomagala in služila kot vzorno kmetijsko gospodarstvo. Župan Ljubljane Janez Nepomuk Hradeczky se je odlocil del Barja, ki je pripadal mestu, razparcelirati in ga brezplacno razdeliti med Trnovcane. A ta akcija je naletela na neuspešen odziv. Ker so Trnovcani imeli vecji zaslužek pri vožnji po Ljubljanici in pri ribolovu, so to možnost zavrnili. Zato je sledila javna licitacija Ljubljanskega magistrata, organizirana 24. aprila 1830, na kateri so po nizki ceni prodajali zemljišca. Ustanovljeno je bilo prvo naselje Crna vas.404 Kmecke obcine so zemljišca v 40., 50. in 60. letih 19. stoletja razparcelirale in jih razdelile med kmete svojih vasi, ki so jih v manjši meri obdelovali, v vecji meri pa uporabljali kot travnike in pašnike. V zacetku 60. let sta brata Kosler, Ivan in Josip, kupila vecji del zemljišca. Ivan je imel veleposestvo s hišo in gospodarskimi poslopji ob Ižanski cesti, Josip pa v Lipah. Josip Kosler je kasneje opravljal delo nacelnika Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja.405 Leta 1857 so obnovili hidrotehnicna dela. Razlog zanje pa ni bilo vec nadal­jevanje osuševalnih del, ampak so se prebivalci Barja in razlicni nivoji oblasti, predvsem mestne, obcinske in deželne, soocali z mocnejšimi poplavami. Zaradi bolj intenzivnega kultiviranja, zažiganja in rezanja šotne plasti ter slabega vzdr­ževanja kanalov, jarkov in stranskih odvodnikov se je površina Barja namrec na nekaterih mestih posedla za tri metre. V takih okolišcinah je bilo ugotovljeno, da je nujno treba regulirati Gruberjev prekop in poglobiti strugo Ljubljanice v mestu. Nalogo je prevzel ministrski svetnik Anton Beyer in pripravil nacrt za dela, ki so trajala deset let. Zakljucena so bila leta 1867. Pogoji za kultivacijo so bili izboljšani, vendar tudi tokrat dela niso prinesla želenega uspeha.406 GLAVNI ODBOR ZA OBDELOVANJE LJUBLJANSKEGA BARJA V CASU AVSTRO-OGRSKE Prelomni trenutek pri organizaciji in vodenju osuševalnega projekta Lju­bljanskega barja je predstavljala ustanovitev Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja v letu 1878. Pred tem, v casu med letoma 1826 in 1877, je za vsa organizacijska dela za osuševanje Barja skrbela deželna vlada oziroma lokalna komisija. Osnovanje Glavnega odbora za obdelovanje Barja s sedežem v Ljubljani, ki je deloval kot najvišji upravni organ vodne zadruge, je omogocila predhodno 404 Sbrizaj, Ljubljansko barje in njega osuševanje, 35. 405 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 16, 22. 406 Kramer, Ljubljansko barje, 147. Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 23. sprejeta vodnopravna zakonodaja. Na podlagi državnega zakona o vodnem pravu in vodnih zadrugah iz leta 1870 je deželni poslanec Poklukar namrec 23. avgusta 1877 najprej vložil interpelacijo v deželnem zboru. Na podlagi nje pa je bila nato podana pobuda za ustanovitev vodne zadruge. Cesar je zakon potrdil in naslednje leto je prišlo do osnovanja Glavnega odbora za obdelovanje Barja s sedežem v Ljubljani.407 V zakonu je bilo zapisano: »ima ta postava ves novi obraz dati Ljubljanskemu mocvirju (mahu) […] Ob-delovanje Ljubljanskega mahovitega mocvirja, to je za njegovo osuševanje in namakanje, za njegovo požiganje, potem za napravo in za vzdrževanje poljskih kolovozov (štradonov) potrebna dela, potrebne naredbe in dolocbe vodi pod posebnim višim nadzorom deželnega odbora stojeci glavni odbor za obdelovanje mocvirja kot upravna oblast, ter on tako obdelovanje tudi dovrši, ako bi ono presegalo dolžnost ali moci posameznega posestnika.«408 Lastniki zemljišc in prebivalci Ljubljanskega barja so bili clani vodne zadruge in so placevali letne prispevke, s katerimi je upravljal glavni odbor in jih koristil predvsem za kritje stroškov za vzdrževalna dela na Barju.409 Prva naloga, ki jo je naredil glavni odbor, je bila organizacija ankete v Lju­bljani leta 1880. Pri njej so sodelovali dvorni svetnik in deželni glavar Friderik pl. Kaltenegger, Anton Laschan, vladni svetnik in župan Ljubljane, Ivan Indra, svetnik ministrstva za notranje zadeve, Fran Potocnik, predstavnik deželnega odbora, Jakob Tomec in mestni zemljemerec A. Wagner kot predstavnika mest­nega magistrata ter Martin Peruzzi in Matija Remškar kot predstavnika »bar­janskih interesentov« in clana Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja. Povabljeni so bili tudi strokovnjaki z Dunaja, iz Trsta in Milana.410 Komisija se je sestala na treh sejah konec aprila in v zacetku maja 1880. Seje oziroma sestanki so kot rezultat dela prinesli sklep o nadaljnjih ukrepih in navodilih za regulacijska dela s ciljem dokoncne osušitve Ljubljanskega barja ter porocilo, ki so ga pripravili povabljeni strokovnjaki Ivan Indra, Cesare Salvini, Ivan pl. Podhagsky in Rafael dr. Vicentini.411 Program nacrtovanega projekta je predvidel ureditev Gruberjevega kanala in Ljubljanice, postavitev ustreznih merilcev vo­dostaja, sondiranje in ugotovitev posameznih plasti terena, izdelavo pregledne karte, niveliranje terena, izdelavo precnih profilov s prikazom obstojecih usedlin po plasteh, snemanje in niveliranje stranskih pritokov, ugotavljanje kolicine vode, 407 SI ZAL LJU 144, šk. 26, Tehnicno porocilo, 2. Kramer, Ljubljansko barje, 149. Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 122. 408 Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 31. 10. 1877, 347. Postava zastran obdelovanja Ljubljanskega mahú. 409 Kramer, Ljubljansko barje, 149. 410 SI ZAL LJU 144, šk. 26, Spomenica Glavnega odbora, 3. 411 Spis, ki ga je poseben návod zdélal, 1, 7-14. profiliranje Ljubljanice in Gruberjevega kanala ter ugotovitev talne sestave, ni­veliranje Malega grabna in potoka Gradašcica. Na podlagi tega porocila so bili nacrtovani projekt za poglobitev Gruberjevega kanala in Ljubljanice, za re-guliranje Malega grabna in potoka Gradašcica, reguliranje stranskih pritokov, Zornovega jarka in glavnih osuševalnih jarkov ter projekt za ugotovitev objektov za namakanje pri posameznih stranskih pritokih.412 Delo komisije je predstavljalo pomemben korak naprej. V anketi so bila zastavljena tudi vprašanja o tem, zakaj se je stanje na Barju, kljub opravljenim osuševalnim delom konec 60. let, poslabšalo. Poleg tega je bilo zastavljeno tudi vprašanje o obdelovanju kmetijskih površin in o tem, kako je treba ravnati v primeru šotne plasti, zaradi katere so se tla pogrezala in je posledicno prihaja-lo do pogostih poplav.413 Strokovnjaki so bili mnenja, da je zelo problematicno ter da sta razlog za poplave na Barju tudi pesek in prod, ki ga je v Ljubljanico prinašala voda iz Malega grabna in Gradašcice, pa tudi zemlja z Golovca, ki se je nabirala v Gruberjevem prekopu.414 Cilj navedenega posvetovanja je bila izdelava nacrta za nov projekt. Izdelavo je prevzel Johann Podhagsky, civilni inženir na Dunaju. Podhagsky je svoj predlog v Tehnicnem porocilu k projektu o izsuševanji Ljubljanskega mocvirja pripravil in ga na seji Glavnega odbora predstavil 7. junija 1882.415 Predlagal je, da se Gruberjev prekop poglobi do skrajnih meja in da se nadaljuje s poglobitvijo struge reke Ljubljanice, in sicer od izliva Malega grabna do Fužin, ter z regulacijo vseh glavnih pritokov Ljubljanice.416 Glavni odbor je bil bolj zadržan glede ideje, da postane Gruberjev prekop glavna odvodnica, Ljubljanica pa bolj stranski rokav. Zaradi tega je oddelek za cestne in vodne zgradbe notranjega ministrstva na Dunaju zahteval alternativni projekt, ki bi vseboval gradnjo obrežnih zidov v mestnem obmocju Ljubljanice. Odgovor na te zahteve je bil novi projekt Podhagskega leta 1883, v katerem je imela prednost Ljubljanica, predvidena gradnja zapornice v Gruberjevem prekopu pa je izostala. Projekt je bil sprejet šele šest let kasneje, ko je bila leta 1889 izvedena nova anketa ter pripravljeno novo porocilo, ki je bilo potrjeno 25. aprila 1889 na ministrstvu za poljedelstvo.417 Na realizacijo projekta in nov zakon o regulaciji Ljubljanice in Gruberjevega kanala se je cakalo vse do leta 1906. Od obsežnega nacrta, ki je predvideval ureditev vseh glavnih rek in njihovih pritokov ter dokoncno melioracijo celotnega obmocja Ljubljanskega barja, se je ta zmanjšal na ureditev in poglobitev Ljubljanice in 412 Kramer, Ljubljansko barje, 149–50. 413 Spis, ki ga je poseben návod zdélal, 9. 414 Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 15. 415 SI AS 38, šk. 953, Zapisnik seje glavnega odbora za obdelovanje mocvirju v Ljubljani, 7. 6. 1882. 416 Podhagsky, Tehnicno porocilo, 5–10. 417 Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 17. Gruberjevega prekopa. Preostala dela so bila predvidena kot nadaljevalna za cas po zakljucku del v mestu Ljubljana. Stroški za izpeljavo nacrtov so ponavadi bili financno izjemno zahtevni. Pomanjkanje oziroma nezadostna financna sredstva za projekte so bila eden glavnih razlogov za velik razkorak med sprejetjem nacr­ta in njegovo realizacijo. Predvideno je bilo, da se stroški razdelijo med državo in deželo, vsaka je prevzela po 45 odstotkov stroškov, od katerih so »barjanski interesenti« morali vrniti 33 odstotkov, in mestom Ljubljana, ki je prevzelo preostalih 10 odstotkov predvidenih stroškov. Za tehnicno izvedbo projekta je bila ustanovljena posebna komisija.418 Šele ustanovitev posebnega financnega sklada je omogocila zacetek del.419 Zakon o ustanovitvi Sklada za melioracije in javna dela je bil sprejet 4. septembra 1900, vendar je ustanovitev sklada sledila šele v letu 1907. Deželni odbor oziro-ma knjigovodstvo deželnega odbora je upravljalo s skladom. Sklad za melio­racije je deloval na nacin, da je v imenu dežele posloval z razlicnimi financnimi inštitucijami in najemal kredite, s katerimi so krili stroške osuševalnih in drugih del.420 Prvi pogoj za ustanovitev sklada je bil kredit, ki ga je sklad uspešno pridobil pri Ustiredna banka ceských storitelen v Pragi.421 Kasneje je fond sodeloval tudi z drugimi bankami, kot je bila na primer banka Union na Dunaju, pri kateri je pridobil kredit.422 S pridobljenimi sredstvi je sklad kril stroške gradnje vodovodov, regulacije rek, potokov in hudournikov, regulacije podzemnih vodotokov ter povecevanja donosa zemljišc z odvodnjavanjem ali namakanjem. Od leta 1909 so bila sredstva javnih del namenjena tudi gradnji cest in mostov. Zbrana sredstva v skladu, ki niso bila takoj porabljena, je deželni odbor vlagal oziroma imel racune pri Osrednji banki ceških hranilnic v Pragi, Ljubljanski kreditni banki, podružnici c. kr. Avstrijskega zavoda za trgovino in obrt v Ljubljani in pri Zadružni zvezi v Ljubljani. Obrestne mere za vložen denar so se gibale od 4 odstotkov do 4,6 odstotka. Najvecji del je pripadal Skladu za osušitev Ljubljanskega barja, ki je bil organiziran kot poseben del v okviru Sklada za melioracije in javna dela.423 418 SI ZAL LJU 144, šk. 26, Spomenica Glavnega odbora, 3. 419 Ibid. 420 SI AS 38, šk. 842, Porocilo deželnega odbora o ustanovitvi zaklada za javna dela. 421 SI AS 38, šk. 842, Ustiredna banka ceských storitelen v Pragi, 21. 10. 1906. 422 SI AS 38, šk. 843, Sklep deželnega zbora v I. seji dne 18. 2. 1911. 423 SI AS 38, šk. 843, Porocilo deželnega odbora 31. 7. 1910, 14, Poslovno porocilo o melioracijskem zakladu za l. 1909. Graf 1: Razporeditev sredstev Sklada za melioracije in javna dela424 90 % 1907 1908 1909 1910 1911 1912 1913 1914 1915 kmetijske melioracije uravnava hudournikov ceste in mostovi uravnava rek in potokov vodne preskrbe Iz grafa je razviden nacin, kako je sklad razporejal sredstva. V prvih dveh letih so prevladovali stroški gradnje vodovodov. Od leta 1908 pa so se povecevala sredstva namenjena kmetijskim melioracijam, v okviru katerih so bili tudi stroški regulacije Gruberjevega prekopa in Ljubljanice kot zacetne faze projekta osuševalnih del na Ljubljanskem barju. Hkrati so se zmanjševala sredstva namenjena gradnji vodovodov. Poleg tega je prišlo tudi do prerazporeditve sredstev za gradnjo cest in mostov, za katere je sklad skrbel od leta 1909. 424 SI AS 38, šk. 843, Poslovno porocilo o melioracijskem zakladu za l. 1907; Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1908; Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1909; SI AS 38, šk. 844, Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1910; Racunski sklep melioracijskega zaklada za l. 1911, Racunski sklep melioracijskega zaklada za l. 1912. SI AS 38, šk. 845, Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1913; Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1914; Racunski sklep melioracijskega zaklada za leto 1915. Tabela 1: Financna sredstva, porabljena za kmetijske melioracije (v kronah)425 osušitev Ljubljanskega 131 38.455 320.667 600.321 490.517 334.366 1.184.812 681.917 201.777 barja razne manjše kmetijske 350 847 750 975 5.099 2.494 40.219 9.697 1.109 melioracije poizvedbe v svrho 177 164 0 175 105 239 476 364 kmetijskih melioracij Skupaj 659 39.467 321.417 601.472 495.721 337.101 1.225.508 691.978 202.971 Osuševalna dela so bila zajeta v okviru kmetijskih melioracij. V tabeli 1 je prikazana razporeditev sredstev, ki so bila uporabljena za osušitev Barja, manjše druge melioracije in denar, ki so ga uporabili za razlicne ekspertize in nacr­tovanje novih projektov. Sklad je uspešno deloval vse do zacetka 1. svetovne vojne, ko je deželni odbor vecino projektov ustavil. Med letoma 1908 in 1912 je bil dokoncan prvi del projekta oziroma poglobitev in regulacija Gruberjevega prekopa. V letu 1912 se je zacela naslednja faza projekta, v kateri so se ukvarjali s poglobitvijo struge Ljubljanice. Dela je nato zacetek 1. svetovne vojne povsem ustavil. V Tehnicnem porocilu o regulaciji Ljubljanice in Gruberjevega kanala v zvezi z osušitvijo Ljubljanskega barja, pripravljenem leta 1929, je uprava Glavnega odbora zapisala: »Vsled abnormalnih razmer, ki so nastale radi vojne za gradbena dela regulacije (pomanjkanje delavcev, teškoce pri dobavi materiala, transporta, nadalje draginja itd.) so bila v Ljubljanici dela med vojno skoro popolnoma ustavljena in so pocivala do konca vojne.«426 OSUŠEVALNA IN MELIORACIJSKA DELA V CASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Leta 1930 so casopisi porocali o melioracijskih in regulacijskih delih, oprav­ljenih v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, in sicer, da je bilo razmeroma malo narejenega, kot tudi, da so bila vecinoma opravljena le najnujnejša hidrotehnicna dela. Regulacija rek v vecjem obsegu je bila nemogoca zaradi pomanjkanja de­narja. Za obstojeca regulacijska dela na Dravi, Kamniški Bistrici, Muri, Savi in 425 Ibid. 426 SI AS 38, 845, Poslovno porocilo k racunskemu sklepu melioracijskega zaklada za l. 1914. Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 22–23. Savinji so bila sredstva pridobljena z manjšimi posojili. Vzdrževanje plovnih rek je bilo financirano iz državnih sredstev. V ta namen so bile ustanovljene vod­ne zadruge, ki so vzdrževale melioracijske objekte, urejale manjše vodotoke, vo­dile nezahtevna osuševalna dela in odvodnjavanje. Gradnja in vzdrževanje teh objektov sta bila v manjši meri v pristojnosti prizadetih obcin.427 Komisija za regulacijo Ljubljanice, ki je opravljala regulacijska dela pred zacetkom 1. svetovne vojne, je poskušala nadaljevati dela, vendar je bil Sklad za melioracije popolnoma izcrpan. Avstro-ogrska vlada je namrec preusmerila sredstva iz fonda v vojna posojila. Nova uprava Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja je bila izvoljena leta 1922, ko so se obnovila tudi prizadevanja odbora za pripravo novega, minimalnega programa za zakljucek regulacijskih del na Ljubljanici.428 Odbor je pripravil nov program delovanja, ki je obsegal nadaljevanje osuševal­nih del, izdajanje brošur, organizacijo razlicnih predavanj in izobraževanja za prebivalce Ljubljanskega barja.429 Glavni odbor je v 20. letih 20. stoletja veckrat opozarjal na problem v Ljubljani, ki ga je povzrocil zastoj regulacijskih del: »Gruberjev kanal je domalega izvršen, potrebna so le še nekatera popravila, regulacija Ljubljanice pa je razen opornih zidov še docela neizvršena.« Pritoževali so se nad slabo situacijo v mestu, kjer so stali »napol razdrti in napol dokoncani zidovi, struga in obrežje so bili razdejani in razriti, manjkale so obrežne ograje, povsod so razvaline in kaos. Struga Ljubljanice je sredi mesta skoro vedno suha in nastajajo v njej smrdece mlakuže, kar tvori v higienskem oziru skrajno nevarnost za vse prebivalstvo mesta Ljubljane in okolice.«430 Poleg tega pa je glavni odbor opozarjal, da je bilo Barje le deloma kultivirano, velika obmocja so bila zamocvirjena in prevladovali so slabi kisli travniki. Omenjene težave so bile tudi glavni vzrok, zakaj je bilo to obmocje redko poseljeno. Še vedno so bili mnenja, da je koncna osušitev barja možna, da bi zagotovilo na stotine hektarjev obdelovalne zemlje. Zahtevnost tega projekta pa je dodatno oteževalo pomanjkanje financnih sredstev. Odbor je videl rešitev v posojilih z nizkimi obrestmi, ki bi jih pridobili pri domacih denarnih zavodih, kot sta bili Državna hipotekarna banka in Privilegirana agrarna banka, ali pa tujih financ­nih ustanovah. Kot primer dobre prakse je vodstvo odbora videlo v Dunavsko­tamiški vodni zadrugi iz Panceva, ki je prepustila melioracijska dela francoski družbi »Societa de construction de Batignole«.431 427 Jugoslovan, 22. 8. 1930, 3, Milijoni za hidrotehnicna dela v naši banovini. Jutro, 7. 12. 1930, 16, Regulacija Ljubljanice – najnujnejša zadeva Ljubljane. 428 SI ZAL LJU 144, šk. 26, Spomenica Glavnega odbora, 4. 429 SI ZAL LJU 144, šk. 20, Glavno porocilo o poslovanju Glavnega odbora, 4. 430 SI ZAL LJU 144, šk. 26, Spomenica Glavnega odbora, 5. 431 Ibid., 6. Regulacija Gruberjevega prekopa, 1931 Hrani: SI ZAL LJU, fototeka, p. e. A02-145 Regulacijska dela so se nadaljevala leta 1930, ko so bili odobreni novi krediti. Ban Dravske banovine Drago Marušic je sprejel deputacijo glavnega odbora. Ban je vkljucil dodatnih dva milijona dinarjev v proracun za leto 1931, ki so bili namenjeni za prvo etapo nadaljnjih regulacijskih del na Ljubljanici. Sledila je še odobritev novega »koncnega generalnega programa«. Dela so se nadaljevala po etapah, na letni ravni je bilo predvidenih tri milijone dinarjev, skupni stroški pa so bili doloceni na 20 milijonov. Dela so potekala pod vodstvom terenske sekcije, zakljucena so bila leta 1938.432 Do zacetka 2. svetovne vojne so slovenski casopisi velikokrat pisali o Barju in njegovem pomenu in potencialu za boljši izkoristek. V casopisu Slovenec so po­skušali opraviciti ocitke in nezadovoljstvo prebivalcev Ljubljanskega barja, ker je imela regulacija Ljubljanice vedno prednost pred melioracijskimi deli na samem Barju. Leta 1932 je bilo v clanku z naslovom »Regulirana Ljubljanica – bodocnost Ljubljane in Barja« zapisano: 432 SI ZAL LJU 144, šk. 20, Zapisnik o seji Glavnega odbora, 19. 2. 1930. Slovenski narod, 24. 3. 1934, 5, Regulacija Ljubljanice. Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 23. »Glavni namen regulacije Ljubljanice ni, kot vecina misli, polepšati Ljubljano, temvec izsušiti Ljubljansko barje. Barje je približno 16.000 ha in je vecinoma ne­izkorišcena, vendar bi bilo mogoce ustvariti zgledno in obsežno obmocje, pravo žitnico za vso državo, zato je treba urediti glavni odtok z Barja, Ljubljanico. Na-men regulacije Ljubljanice je skrajšati cas poplavljanja na barju, omogociti hitro odvodnjavanje in dvig vodostaja na raven, ki jo potrebujejo razlicne kulture na barju. Ko bo regulacija izpopolnjena, bo voda lažje in pravilneje odtekala, možna pa bo tudi rekultivacija in boljša izraba mocvirja.«433 Poleg neposrednih posledic zavlacevanja melioracijskih del na Barju, v naj­vecji meri poplav, je imela gospodarska kriza v 30. letih zelo mocan vpliv na iz­jemno slabo stanje prebivalcev Ljubljanskega barja. V kmeckih domovih je vla­dalo skrajno varcevanje, vse svoje pridelke so prodali Ljubljani in doma niso jedli ne jajc ne kokoši in tudi mleka niso pili. Mali in srednji kmetje kot tudi kajžarji so iskali dodaten zaslužek v prodaji lesa, drv, trsk in kolobarjev za podkurjenje ter sekali les za papirnico Vevce. Ko je bilo možno, so delali v okvirih javnih del pri gradnji cest, regulaciji strug in kanalov na Barju. Dodatno težavo je predstavljala izguba zaslužka od dopolnilnih dejavnosti, kot je bil zaslužek od rezanja šote. Posamezniki so obcasno opravljali obrtna dela za sovašcane ali v ožji okolici. Najvecja kriza na podeželju je minila šele po letu 1936, najlažje pa so jo prebrodili veliki kmetje, ki so imeli gostilno, mlin ali žago.434 Hugo Uhlir, avtor elaborata o stanju in obdelavi Barja, je leta 1956 zapisal sledece: »Kar je bilo receno o stanju na Barju po 1. svetovni vojni, velja o njem tudi danes. Kakor takrat, tako se zdi danes misli na nadaljevanje regulacijskih del na odvodnikih ter upa da bo regulacija v doglednem casu izvršena in s tem ustvarjen glavni predpogoj za preprecenje poplav na Barju in za nadaljevanje in dovršitev nadrobnih melioracijskih del na njem.«435 Njegove besede so bile zelo pomenljive, tudi po zakljucku 2. svetovne vojne je »projekt« osuševanja Barja še vedno cakal na zakljucek. LJUBLJANSKO BARJE IN CLOVEŠKI POSEGI V NARAVO Uspešno osuševanje predvsem Backe in Banata v Vojvodini je spodbudilo idejo o osuševanju in naselitvi Ljubljanskega barja, ki jo je podpirala tudi vlada habsburške monarhije. Ceprav je bila ta ideja veckrat obnovljena in se je spre­menila v dolgotrajen »projekt«, ni bila uspešna kot na ozemlju v Vojvodini. Glavni vzrok so bile posebne hidrološke znacilnosti Barja, pa tudi organizirana 433 Slovenec, 23. 10. 1932, 5, Regulirana Ljubljanica – bodocnost Ljubljane in Barja. 434 Gestrin, Svet pod Krimom, 88–89. 435 Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 87. naselitev ni postala del državnega projekta, ampak je bila del nacrtovanja širitve in interesov mesta Ljubljane in okoliških obcin. Glavni motivi za vedno znova nacrtovane in organizirane osušitve so bili predvsem gospodarski, in sicer in-tenzivno kmetijstvo in pridelava hrane ter izkop in izkorišcanje šote kot tudi naselitev neposeljenega obmocja. Poleg tega je bila v interesu »kolonistov« in vseh prizadetih varnost, ker je bilo to poplavno obmocje. Kljub temu se je clovek s poselitvijo, prostorskim razporedom rabe tal in nacrti za osuševanje prilagodil mozaicnosti ekološke zgradbe barjanske krajine.436 Ljubljansko barje predstavlja odlicen primer, na katerem lahko prikažemo odnos cloveka do narave. Pomembno je vprašanje, kdaj in zaradi cesa se je clovek zacel zavedati svojega vpliva na tem ozemlju. Boštjan Anko je poudaril, da je vso zgodovino clovekovih neuspehov pri delu z Barjem mogoce na kratko povzeti: »ne da bi poznal naravo Barja, je clovek želel prehitevati dinamiko sukcesije«.437 V prvi polovici 19. stoletja je bil Hochenwart prvi pisec, ki je pisal o bogatem lovu, jezerskih oknih in Barju, kot je bilo nekoc. Opozoril je tudi na veliko spremembo, znatni del prebivalstva Trnovega in Krakovega, ki je živel od ribo­lova in lova, v casu pisca pa so se morali posvecati obdelavi zemlje. Po njegovih besedah je v enem desetletju izginil sloves lovcev in se je umaknil poljedelcem. Karel Dežman je bil drugi avtor, ki je podal nov pogled na Ljubljansko barje. Opazoval je spremembe na Barju in podal prvo izcrpno sliko vegetacije, zaznal je številne spremembe in upadanje številcnosti posameznih vrst. Dežman je opozoril tudi na pomen šote, možnost njenega obnavljanja in pridobivanja, ter predlagal proucevanje in poskuse uvajanja kulturnih rastlin.438 Ernest Kramer je bil tretji avtor, ki je nacenjal razlicna vprašanja o Barju, pomenu osuševalnih del, »umnem gospodarjenju« in kmetijskem potencialu obmocja.439 Šota, njena izraba kot energetskega vira in v kmetijske namene kot gnojila, je eden glavnih dejavnikov, ki so mocno vplivali na oblikovanje krajinske podobe Lju­bljanskega barja. Barjansko pokrajino je v casu pred prvimi osuševalnimi posegi pokrival od 30 do 65 cm debel sloj mahu, pod katerim je bila plast šote debela od 60 cm do 2,20 m. Zacetek uporabe šote kot kuriva je težko dolociti z gotovostjo. Kmetje ob robu Barja in pozneje posamezni kolonisti so zaceli pridobivati šoto, jo sušiti in uporabljati za lastne namene, šele kasneje so jo prodajali v Ljubljano in na Vrhniko. Postopek je bil najprej bolj enostaven. Kmetje so jo z navadnimi lopatami v kosih metali iz jarkov in jo pustili, da se je osušila. Ob koncu pomladi so jo zaceli rezati in skladati kar tam, da se je do jesenskega deževja posušila. Z rezanjem šote so zaceli v 60. letih 18. stoletja pri Babni Gorici, a so jo za industrijske namene ze­ 436 Pogled na barje pred 200 leti. 437 Anko, Ljubljansko barje kot naravna dedišcina, 180–81. 438 Ibid., 181. 439 Kramer, Ljubljansko barje, 137–82. lo hitro opustili. V prvi polovici 19. stoletja so šoto vecinoma zažigali, pepel, ki je ostal, pa so kmetje nato uporabljali kot gnojilo.440 Sprememba je nastopila leta 1845, ko je zacela obratovati sladkorna rafinerija v Ljubljani, v kateri so šoto uporabljali kot kurivo za kurjenje kotlov. Za nor-malno delovanje je rafinerija porabila znatne kolicine šote, ki je prebivalci Barja niso mogli pripraviti. Zato je Ignac Scaria organiziral rezanje šote na teritoriju Crne vasi. Maja 1845 je ustanovil podjetje in zelo hitro zaposlil 100 do 150 delavcev. Socasno je Johann Baumgartner, trgovec iz Ljubljane, odprl vecji obrat za pridobivanje šote v Babni Gorici. Baumgartner je šoto uporabljal kot kurivo za opekarne in svojo topilnico svinca pri Škofljici. Poleg tega je šoto prodajal predilnici Moline v Ljubljani. Kmalu zatem so jo kot kurivo zaceli uporabljati tudi v opekarnah na Vrhniki.441 Zanimanje za šoto je prineslo pomembne spremembe za Barje. Rezanja so se lotili vsi kmetje iz vasi z barjanskega obrobja. Zaradi tega so opustili živinorejo, s katero so se preživljali do takrat. Revnejši sloji prebivalstva so zaceli delati pri premožnejših ljudeh, ki so kupovali zemljišca na Barju za izkorišcanje šote. Dober zaslužek je ponujal tudi transport v Ljubljano. Na ta nacin se je zacelo ne-nacrtovano naseljevanje Ljubljanskega barja, najbolj ociten je bil nastanek naselja Havptamnica, zahodno od Crne vasi pa se je mocno širilo naselje Lipe. 60. in 70. leta predstavljajo vrhunec tako imenovane šotne industrije. V tem obdobju je bilo zelo veliko povpraševanje po šoti. Kljub temu pa njeni viri niso bili neizcrpni, bilo jo je vse manj in v 80. in 90. letih se je rezanje v veliki meri koncalo. Na ta proces je vplivalo tudi požiganje, ki ga niso opustili. Posledice so bile vecplastne, najrevnejši sloji so ostali brez edinega vira dohodkov in so se pridružili valu izseljevanja v Ameriko.442 Raba šote je neposredno vplivala na spremembe na Barju. Leta 1882 so jo vkljucili tudi v nacrt za nadaljnja osuševalna dela. Inženir Podhagsky je bil mnen­ja, da bi jo bilo treba popolnoma odstraniti. Šele v zacetku 20. stoletja so stro­kovnjaki prišli do ugotovitve, da je rezanje oziroma odstranitev šotne plasti ne­posredno povezana s povecanimi poplavami in zniževanjem ter pogrezanjem tal na Barju. Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja je organiziral posve­tovanje in anketo o vprašanju pomena šote za kmetijske namene. Posvetovanje, na katerem sta sodelovala Julij Koppens in dr. Viktor Zeiler, je bilo 26. februarja 1910. Odloceno je bilo, da je šota kljucnega pomena, zato so jo zašcitili oziroma prepovedali nadaljnje odstranjevanje.443 440 Serucnik, Izraba trdih goriv na Slovenskem, 85–87, 90. Kramer, Ljubljansko barje, 155. Wilfan, Šota in Barje, 42. 441 Kramer, Ljubljansko barje, 155. 442 Melik, Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju, 37–38. Serucnik, Izraba trdih goriv, 89. 443 Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 126–27. Drugo zelo pomembno vprašanje, ki je bilo kljucno in je v veliki meri vplivalo na oblikovanje nove pokrajine na Ljubljanskem barju, je bilo kmetijstvo. Glavni namen osušitve Barja je bila sprememba mocvirnatega obmocja v plodno ravnino. Leta 1900 je bilo ustanovljeno Društvo za pospeševanje obdelave Ljubljanskega barja, ki je imelo namen, da »sklicuje zborovanja (shode), izdaja poucne strokovne spise, prireja strokovne ucne tecaje in potovalna predavanja, izvaja preizkuse zaradi izboljšanja obdelovanja barjanskega sveta, posreduje za clane pri nakupu umetnih gnojil, kmetijskih semen, kmetijskega orodja ter drugih kmetijskih po­trebšcin«.444 Društvo, ki se je poleg navedenega zavzemalo za konec požiganja in rezanja šote, je poskušalo modernizirati nacin kmetovanja na Barju. Imelo je vec razlicnih »preizkuševališc« (Crna vas, Log, Blatna Brezovica, Studenec) oziroma postaj na barjanskem ozemlju, na katerih so izvajali poskuse z umetnimi gnojili. Delali so tudi eksperimente z namenom, da bi ugotovili, katere kulture so pri­merne za vzgojo na obmocju Barja, in clane društva spodbujali k uporabi novega orodja, kot so bili sejalni stroji, železna orala, valjarji in slamoreznice. Društvo je uspešno delovalo do zacetka 1. svetovne vojne.445 Leta 1935 je Lojze Prezelj zacel razpravo o pomenu Ljubljanskega barja za rešitev kmetijskega vprašanja oziroma preskrbe s hrano za mesto Ljubljana. To vprašanje je postalo posebej aktualno, ko je notranje ministrstvo sprejelo odlocbo o inkorporaciji sosednjih obcin v okvir »velike Ljubljane« v septembru 1935. Po njegovem mnenju je bil zakljucek melioracijskih del na Barju kljucnega pomena. Prezelj je poudaril, da so vsa do takrat opravljena dela imela namen zgolj osuši­tev ozemlja in varnost v primeru poplav ter da do druge stopnje zaradi razlicnih težav ni prišlo.446 Podobno je bilo zapisano tudi v kmetijski anketi leta 1938. Pred­loženo je bilo, da se pripravi nov, natancen nacrt, da se ponovno organizirajo po­skusi z novimi kulturami, posebna pozornost pa se nameni travništvu kot idealni kmetijski panogi za Barje.447 SKLEP Pomen izsuševanja in melioracije Ljubljanskega barja je bil vecplasten, pred­vsem zaradi koristi za gospodarstvo na eni in škodljivih vplivov na okolje na drugi strani. Ideja o njegovi osušitvi se je porodila v drugi polovici 18. stoletja in je bila sprejeta z razlicnih strani, ker so se prepletali razlicni interesi. Država je na 444 Kramer, Izvstja društva za leto 1903, 3. 445 Uhlir, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem Barju. Prva knjiga, 90–91. Kramer, Izvstja društva za leto 1903, 6. 446 Prezelj, Kmetijsko vprašanje velike Ljubljane, 314–15. 447 Jamnik, Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva, 143. podlagi dobre prakse, preizkušene na drugih ozemljih, predvsem v južni Ogrski, poskušala spodbuditi projekt s podobnimi cilji kultivacije in naselitve do takrat neobdelanega mocvirnatega obmocja. Svoje interese pri tem pa sta imela tudi dežela Kranjska in še posebej mestni magistrat Ljubljane. Kasneje so se pokazale tudi škodljive posledice. Obmocje, ki so ga prvotno želeli izsušiti za primernost poselitve in kmetijsko proizvodnjo, je zaradi zane­marjanja odvodnih kanalov, pogrezanja tal zaradi izkopavanja in izginjanja šotne plasti postalo zopet mocvirnato in neprimerno za uresnicitev prvotnih ambicij. Sprva so stroka in zainteresirani prebivalci Barja soglasno podpirali izsuše­vanje, gradnjo kanalov in melioracijo, kasneje, ko so se pokazale posledice, pa se je podpora projektom spremenila. Poleg vplivov na okolje je pomemben dejavnik predstavljala tudi financna konstrukcija, ki za dosego ciljev ni bila zadostna. Z ustanovitvijo Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja je reševanje teh problemov postalo bolj organizirano in strukturirano, kar je vodilo do priprave nacrta inženirja Podhagskega, vendar se ni takoj implementiral zaradi visokih stroškov oziroma pomanjkanja financnih sredstev. Do delne realizacije je prišlo v prvem desetletju 20. stoletja, projekt pa je ustavil izbruh 1. svetovne vojne. Avstro-Ogrska je projektu namenjen denar dodelila vojnim posojilom, zaradi vpoklica v vojsko pa je tudi primanjkovalo delovne sile. Zaradi navedenega je bil projekt zamrznjen do leta 1930, ko jim je banovina s spremenjenim nacrtom ponovno dodelila vsa potrebna financna sredstva. Z njimi so zakljucili regulacijska dela na reki Ljubljanici do leta 1938, ne pa neposrednih melioracijskih posegov na ozemlju Barja. Kljub temu je dokoncna izsušitev Ljubljanskega barja ostala ne­dokoncana. Blaž Štangelj POPLAVE IN UREJANJE HUDOURNIKOV V 30. LETIH 20. STOLETJA POD GORJANCI UVOD Gorjanci so gozdnato pogorje v jugovzhodnem delu Slovenije.* Ležijo jugo­vzhodno od Novega mesta, južno od Šentjerneja in tukajšnje doline reke Krke. Po vecjem delu njihovega grebena danes poteka meja med Slovenijo in Hrvaško. Najvišji vrh je Trdinov vrh s 1178 metri nadmorske višine. Gorjanci so bogati z vodo, ki se steka v številne potoke. Vecina od njih v zgornjih delih tece v strmih in ozkih dolinah, ki so povecini ohranjene v svojem naravnem stanju. Vecji potoki so Klamfer, Sovpat, Šumeci potok, Vrtaški potok, Pendirjevka, Kobila, Sušica. Ti izvirajo na osrednjem delu Gorjancev in se stekajo v reko Krko.448 Omenjeni potoki imajo znacilnosti hudournikov, predvsem v njihovih zgor­njih delih strug in povirij, kjer prevladujejo strmejša obmocja in s tem tudi višji strmec potoka. Za hudournike je znacilno, da ob mocnejših padavinah silovito narastejo. Ob tem se predvsem v njihovih zgornjih delih poveca erozija in hu­dournik poleg vecje kolicine vode v dolino prinese tudi veliko materiala (pesek, * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa P6-0281 Politicna zgodovina, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 448 Natek, Naravnogeografske znacilnosti obmocja Gorjancev, 7, 11. Perko in Orožen Adamic (ur.), Slovenija – pokrajine in ljudje, 498-502. Zemljevid vecjih hudourniških potokov s pregradami z obmocja Gorjancev Vir podlage: Atlas voda. Vsebina: Blaž Štangelj skale, vejevje in ostale plavine). V dolinah hudournik odlaga ta material in lahko prestopi bregove, kar povzroci hudourniške poplave. Te imajo silovito moc, ne samo zaradi visoke vode, ampak predvsem zaradi vsega materiala, ki ga voda prinese s seboj.449 Prispevek se ukvarja z vecjimi hudourniškimi poplavami omenjenih gor­janskih potokov v 30. letih 20. stoletja in njihovim urejanjem za preprecevanje poplav in škode, ki so jih povzrocale. Objekti za preprecevanje poplav, ki so bili zgrajeni na teh hudourniških potokih, še danes stojijo in bolj ali manj uspešno opravljajo svojo nalogo. Prispevek se bo osredotocil na te objekte (pregrade), opredelil njihovo funkcijo in casovni okvir gradnje. Predstavil bo tudi vecje poplave na obravnavanem obmocju, ki so prebivalcem povzrocile veliko gmotno škodo in bile vzrok za gradnjo objektov za umirjanje hudournikov in s tem zmanjševanje škode ob povodnjih. 449 Komac, Natek in Zorn, Geografski vidiki poplav v Sloveniji, 15. Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 104, 113-14. POPLAVE POD GORJANCI, 26.-27. AVGUST 1934 V nedeljo, 26. avgusta 1934, pozno zvecer je nad Novim mestom in njegovo okolico ter Gorjanci nastala mocna poletna nevihta. Že nekaj dni pred tem so ljudje obcutili soparno ozracje. To se je 26. avgusta »proti veceru še stopnjevalo«. Okoli 23. ure je zacetek nevihte naznanil mocan veter, ki se je krepil in v kratkem prešel v »orkan«. Nadaljevalo se je z bliskanjem in »bilo je svetlo kakor podnevi«.450 Okoli 23.15 je najprej zacela padati gosta toca v velikosti lešnika na površini dvanajstih hektarjev, in sicer na obmocjih podgorjanskih vasi katastrskih obcin Hrušica, Zajcji Vrh in Crmošnjice. Poškodovala je poljšcine in vinograde.451 Okoli polnoci je zacelo mocno deževati, kar se je stopnjevalo v mocan naliv s strelami.452 Deževje se je nadaljevalo in med 0.30 do 0.45 naslednjega dneva, ko se je »nad Gorjanci utrgal oblak in voda je v kratkem casu pridrla v dolino, kjer je zagospodarila z najvecjo silo. Po mnogih krajih ljudje niso imeli casa zbežati iz ogroženih hiš in jih je voda zalotila v stanovanjih, iz katerih so se mogli rešiti le še skozi okno.«453 Gorjanski hudourniki so silovito narasli in »med groznim bobnenjem in šumenjem je voda drla v dolino« in s seboj nosila »kamenje, blato in debla« ter prevracala »vec sto kilogramov težke skale«.454 Potok Klamfer je 27. avgusta ob pol enih zjutraj zacel hitro in silovito na­rašcati. Njegov vodni val je bil najvišji med drugo in tretjo uro zjutraj, nato pa je vodostaj pocasi upadel. Mlinarje in ostale prebivalce ob Klamferju je visok hudourniški vodni val presenetil, zato so »v veliki zmedenosti reševali živino in najbolj potrebno«. Med vodno ujmo sta situacijo preverjala žandarja Josip Pelko in Franc Contal iz žandarmerijske postaje Vinja vas ter po svojih moceh po­magala prizadetim prebivalcem in z njimi skrbela za cišcenje struge potoka. Po prenehanju nevarnosti sta si ogledala škodo, ki jo je povzrocila vodna ujma, in o njej porocala. Mlinarju Alojziju Šafarju pod vasjo Hrušica je narasli Klamfer podrl jez in varnostni zid. Narasla voda je vdrla v notranjost mlina, kjer je bila visoka vec kot en meter, in pri tem polomila vodna mlinska vretena.455 Vašcani so iz vode pravocasno rešili petnajstletno Marijo Šafar.456 Casopis Slovenec je takole še bolj podrobno porocal o povzroceni škodi v Šafarjevem mlinu: 450 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 451 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. 452 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 453 Slovenec, 30. 8. 1934, 3, Silno opustošenje okrog Nov. mesta. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. 454 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico.455 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. 456 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. »Okrog 1 zjutraj je naenkrat udrlo besnece valovje sicer kaj skromnega potocica v mlin mlinarja Šafarja ter ga preplavilo do 1.20 m visoko. Voda je podrla zadnja hišna vrata in naravnost izruvala podboje iz zidu ter podrla velik kos stene ob vratih, udrla v notranjost in vrgla kolesa s tecajev. Iz mlina je udrla v skoro pol metra višje ležeco stanovanjsko sobo ter jo preplavila do pol metra na visoko. Pohištvo je zaplavalo po sobi in ljudje so prestrašeni planili skozi okna v crno noc v besneci vihar in dež. Na poplavljenem žitu in moki, kakor tudi na hiši, je voda napravila veliko škodo.«457 Naslednji mlin na Klamferju dolvodno od Šafarjevega mlina je bil Kovacicev ali Lajbkov mlin in žaga, katerih lastnik je bil Anton Kovacic. Narasli potok je presenetil lastnika in s svojo silo podrl varnostni zid ob potoku, zlomil zapornice, ki so dovajale vodo do mlina, in odnesel lesen most. Hlev, ki je bil od struge potoka oddaljen okoli 20 korakov, je voda zalila v višino okoli enega metra. V zadnjih trenutkih pred tem jim je še uspelo rešiti živali v hlevu. Ni pa jim uspelo rešiti 20 prašicev v svinjaku, ki ga je zalila voda. Pet mladih prašicev je skozi okno svinjaka odnesel narasli potok in so se utopili. Ostali prašici so ostali v zalitem svinjaku in se zato prehladili. Voda je zalila tudi mlin in prostore, kjer je stanovala družina. Pred naraslo vodo so se rešili skozi okno.458 Podivjana voda je poškodovala vretena v mlinu in žagi ter iz nje »odnesla vecjo kolicino lesa«,459 pa tudi »gospodarsko orodje, vozove, seno in hlode«.460 Poškodovala je tudi nasad sadnih dreves, kar je porocevalec casopisa Slovenec tako opisal: »Žalosten je pogled po sadovnjaku poleg hiše, kjer leži lepo mlado drevje, debelo v premeru 8-10 cm, kot odžagano. Lubje je popolnoma olupljeno. V sredino sadovnjaka 100 metrov dalec je voda zanesla velik težak voz za prevažanje hlodov ter ga vsega zvitega pustila tam.«461 Gospodar je verjetno želel rešiti cim vec svoje imovine in pri tem je tudi njega odnesel narasel potok. Kot je zapisal porocevalec casopisa Jutro, se je gospodar »zgolj po nakljucju rešil«.462 Porocevalec Slovenca je zapisal, da so posledice vodne ujme v vaseh Hrušica in Hrib strašne ter tako opisal stanje ob Kovacicevem mlinu in njegovi okolici dolvodno: »Mocna kamenita škarpa ob potoku je popolnoma porušena. Vse kamenje pa je nanešeno pred mlin v velik kup. Debele vrbe leže s koreninami izruvane po tleh, po travnikih in njivah ob vodi pa leže velike skale, kamenje, drevje, grušc in druga navlaka. Voda, ki je tako iznenada pridrla iz Gorjancev, se je v dobri pol uri razlila po dolini po nekod do 200 m na široko. Pod Malim Orehkom se je pa utrgal ca 457 Slovenec, 30. 8. 1934, 3, Silno opustošenje okrog Nov. mesta.458 Ibid. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934.459 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. 460 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 461 Slovenec, 30. 8. 1934, 3, Silno opustošenje okrog Nov. mesta. 462 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 40 m širok plaz zemlje in se vsul v dolino. Po vsej dolini od Hrušice do Št. Jošta in Crmošnjic je voda napravila strahovito razdejanje. Udirala je v mline in hiše ter ogrožala cloveška življenja in zasipala travnike, njive z velikimi množinami kamenja in grušca, preplavila in pokvarila ceste ter pota.«463 Narasli Klamfer je pod vasjo Šentjošt poškodoval gradbišce vaškega studen-ca, ki ga je takrat urejal Higienski zavod Ljubljana. Podivjana voda je unicila dotlej narejena dela ter odnesla gradbeni material, in sicer deske in pesek.464 V Crmošnjicah se je pod vodstvom Banske uprave Dravske banovine gradila nova cesta proti Stopicam. Klamfer se v tej vasi izliva v potok Težka voda. Narasli potok je odnesel šestnajst samokolnic, od katerih so jih dvanajst rešili iz vode. Raztrgal je tudi 40 metrov tracnic in jih odnesel s seboj. Nekaj so jih uspeli rešiti iz vode, nekaj pa jih je še ležalo v potoku in žandar je ocenil, da se jih bo lahko pobralo, ko bo voda upadla. Škodo je narasli potok naredil tudi na mlinu in žagi Janeza Udovca v Crmošnjicah. Na žagi je unicil vodna vretena ter iz nje odnesel veliko lesa.465 Voda je silovito poplavila mlin, iz katerega sta se gospodar in mlinar komaj rešila. Voda pa je unicila za mletje pripravljeno žito (40 mernikov) in moko. V tej vasi je narasli potok zalil tudi Petanovo hišo. Ujeto družino so iz nje rešili sosedje, ki so slišali njihove klice na pomoc. Narasli potok Težka voda je škodo povzrocal do svojega izliva v Krko v Kandiji v Novem mestu. V Pogancih je na vec mestih »mocno izpodjedel« državno cesto, ki vodi iz Novega mesta proti Metliki in je bila potrebna popravila.466 Mlinarju Karolu Štinetu je narasla Težka voda odnesla most, na njegov travnik je nanesla kamenje in pesek, iz njega pa je odnesla »vso pokošeno otavo« (posušena trava druge košnje).467 Oškodovan je bil tudi mlinar Kovacic pod Šmihelom, ki mu je narasli potok odnesel »10 kubicnih metrov lesa«.468 Neurje in vodna ujma v porecju Klamferja in Težke vode sta povzrocila materialno škodo, k sreci pa nista povzrocila smrtnih žrtev. Padavinska voda je poškodovala veliko cest in poti, po katerih je bil neposredno po ujmi oviran promet. Po ujmi je na vec mestih ostala zajezena struga potoka, kar so nacrtovali, da se v kratkem sanira.469 V Novem mestu je vodna ujma povzro-cila manjšo škodo kot v njegovi okolici. Zamašili so se cestni odtoki padavinske vode, in ker je niso mogli požirati, je v višini nekaj prstov tekla po cestah. V Kandiji je padavinska voda poplavila nekaj stanovanjskih hiš in vanje »nanesla 463 Slovenec, 30. 8. 1934, 3, Silno opustošenje okrog Nov. mesta.464 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Dodatno porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 29. 8. 1934.465 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. 466 Slovenec, 30. 8. 1934, 3, Silno opustošenje okrog Nov. mesta. Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 467 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Dopis Mestne obcine Novo mesto, 29. 8. 1934. 468 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico.469 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice Vinja vas, 28. 8. 1934. mnogo blata, prsti in kamenja«.470 Mocno deževje je povzrocilo, da je bila voda iz novomeškega mestnega vodovoda neuporabna. Vodovod se je zacel v izviru po­toka Težka voda pod Stopicami. Še tri dni po ujmi je bila v Novem mestu voda iz vodovoda »motna in kalna« in tako neužitna. Za kuhanje in pitje so takrat upo­rabljali deževnico.471 Mocno deževje nad Gorjanci je 27. avgusta 1934 med eno in poldrugo uro ponoci povzrocilo, da sta silovito narasla Vrtaški potok in Šumeci potok (potok Gospodicna), ki sta v dolini »prestopila bregove in poplavila travnike, njive in pota. Voda je odnašala iz njiv zemljo in poljske pridelke in iz pred gospodarskih poslopij razno poljsko orodje in les.«472 Potoka sta v kratkem casu narasla na višino dveh metrov.473 Narasla voda je vdirala v kleti, stanovanjske hiše in hleve in jih poplavila v višini enega metra. Prebivalci so iz hlevov »komaj rešili živino in prašice«.474 Porocevalec Jutra je porocal, da je v Gabrju narasla voda poplavila hišo in da »so v zadnjem hipu rešili otroka, ki ga je voda dvigala s posteljo vred«. Zapisal je še, da je »voda preplavila vso brusniško dolino, ki je videti kakor veliko jezero«.475 V Velikih Brusnicah je narasli Vrtaški potok podrl in odnesel tri za­sebne mostove, in sicer leseni most Jožefa Hudoklina in dva betonska mostova Jožefa Mihalica in Janeza Železnika. Narasla voda je poškodovala tudi ceste in poti. Poškodovana in potrebna popravila je bila cesta v Velikih Brusnicah. Naprej proti Gabrju je bila ta cesta na vec mestih poškodovana in neprevozna. Mocno so bile poškodovane tudi ostale poti v vaseh Gabrje, Jugorje in Gornji Suhadol in v njihovi okolici. Poti so bile tako zdrte od vode, da so bile videti kot hudournik.476 V Gabrju je kovac Jožef Brudar ostal brez dela velikega dvorišca, potem ko je zemljino odnesel narasel potok.477 Od Velikih Brusnic dalje sta združena Šumeci in Vrtaški potok še naprej do-lvodno kazala svojo moc in povzrocala škodo. Narasla voda je po travnikih na­nesla mulj in kamenje. Do višine enega metra je voda poplavila hiše, gospodarska poslopja in unicila mlin dvema lastnikoma na Ratežu (Franc Hrvat in Jožef Škrbec) ter enemu na Selah pri Ratežu (Franc Taborski). Pri tem so bili uniceni moka in ostale zaloge hrane ter pohištvo in oblacila. Najvecjo škodo je povodenj povzrocila mlinarju Janezu Luzaju na Selih pri Ratežu. Narasla voda je podrla jez, 470 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico. 471 Jutro, 30. 8. 1934, 5, Iz Novega mesta. 472 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice u Vel. Brusnicah, 27. 8. 1934. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Naknadno porocilo o poplavi v Vel. Brusnicah, 2. 10. 1934. 473 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Naknadno porocilo o poplavi v Vel. Brusnicah, 2. 10. 1934.474 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice u Vel. Brusnicah, 27. 8. 1934. 475 Jutro, 28. 8. 1934, 2, Orkansko neurje nad Novim mestom in okolico.476 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice u Vel. Brusnicah, 27. 8. 1934.477 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice u Vel. Brusnicah, 27. 8. 1934. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Naknadno porocilo o poplavi v Vel. Brusnicah, 2. 10. 1934. odnesla manjši leseni objekt, v katerem so bile stope, in pod kozolcem shranjeno »vecjo kolicino suhih desk, vozove, razno poljsko in gospodarsko orodje«. Po-divjana voda je drla v mlin in »naplavila veliko kolicino blata, pokvarila mlinske priprave in priplavila veliko kolicino raznega žita, ki so ga razne stranke prinesle za mletev«. Unicene so bile zaloge žita in moke.478 Nastalo škodo po vodni ujmi si je 2. septembra 1934 v vaseh pod Gorjanci (Brusnice, Gabrje, Stopice in Težka Voda) skupaj z delegacijo lokalnih oblasti ogledal ban Dravske banovine dr. Drago Marušic in dodelil financno pomoc za prizadete kraje.479 POPLAVE POD GORJANCI, 1.-2. AVGUST 1937 V nedeljo 1. avgusta 1937 se je ob 19. uri nad Gorjanci v okolici Kostanjevice (danes Kostanjevica na Krki) razvila poletna nevihta. Padavinska voda je po­vzrocila hitro narašcanje hudournikov, ki so napolnili potok Sušica. Ta je narasel in poplavil ter povzrocil razdejanje v naseljih Dol, Šutna in Sv. Križ (danes Podbocje) ob njegovem toku. Na pobocjih nad dolino se je sprožilo vec plazov, ki so poškodovali oziroma s seboj odnesli vinograde. Slovenec je vodno ujmo in povzroceno škodo opisal: »Kot v trenutku je pridrlo silovito vodovje z Gorjancev. Potok Sušica je pridrl s silno naglico radi hudournikov, ki so drveli od vseh strani. Voda je zacela vdirati skoz vrata in okna, preden so sploh po hišah mogli misliti na kakšno reševanje. Ljudje so hiteli iz spodnjih prostorov v podstrešja, kjer so preculi strahotno noc, mnogi celo v temi in silnem strahu pred vedno hujše narašcajocim vodovjem, ki je zacelo izpodkopavati temelje hiš. Za reševanje živine po hlevih in prašicev ni bilo casa. Živino je voda odnesla s hlevi in svinjaki vred. Nekaj goveje živine in prašicev so pozneje rešili že onstran Krke v Velikem Mraševem. Voda je deloma odnesla deloma pa pokvarila zaloge živeža ter obleko. Pretresljivi so bili klici bolnikov in otrok, ki si sami niso mogli pomagati. Najvec je trpela vas Dol, ki leži v sosešcini Gorjancev ob globoki strugi Sušice. Tudi tu je voda z neverjetno naglico pridrvela od vseh strani, pobrala vse mostove na Sušici in gladko odnesla hišo in mlin posestnika Franca Strgarja. Družina se je komaj rešila. Cez noc so postali beraci brez vsega imetja. Podoba vasi je cez noc postala po tej katastrofi cisto druga. Povsod leže velike množine kamenja, nanešene zemlje in peska, ki ga je voda tako rekoc kar v plazovih prinašala z bližnjih pobocij. Z vsem tem je pokrila travnike, polje, gozdove in vinograde. Podobno je trpela tudi vas Šutna, kjer je nekaj hiš 478 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Porocilo Žandarmerijske stanice u Vel. Brusnicah, 27. 8. 1934. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Naknadno porocilo o poplavi v Vel. Brusnicah, 2. 10. 1934. 479 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Naknadno porocilo o poplavi v Vel. Brusnicah, 2. 10. 1934. Slovenski narod, 4. 9. 1934, 3, Dan kmecke mladine v Novem mestu. popolnoma razkopanih. Uniceno je tudi tu skoro vse polje, prav tako kakor v vasi Sv. Križ. Posebno hudo je bilo prizadeto polje, ki se nahaja od Šutne proti Krki in ki meri približno 2000 ha. Pri Sv. Križu je voda odnesla šest mostov cez Sušico. Po vasi leži vse polno nanešenih hlodov, ostankov hiš, podrti so hlevi in svinjaki. Povsod pa je polno gramoza, kamenja in blata. Vas Sv. Križ je popolnoma opustošena. Gospodarska poslopja so dobila cisto drugo lego.«480 Anica Jeric, roj. Kodric, se je povodnji v vasi Dol pri Sv. Križu tako spominjala: »Leta 1937, prvega avgusta pa tista strahota, ko se je oblak utrgal nad našim hri­bovjem. Voda je narasla v eni uri tako, da je bila dolina polna vode, vse je odnašalo. Nam je dva kozolca odneslo, sosedovim kozolec in šupo, kjer so bili vozovi, v spodnjem delu vasi Strgarjev mlin in hišico, komaj so se rešili, golo življenje so si rešili, nic jim ni ostalo. In tako je v vasi bila revšcina še hujša. Tam, kjer so bile njive, je bilo kamenje, skale, to ni mogoce povedati. Razni štori od drevja, ki ga je nanesla voda. To je bilo potrebno vse scistit. Ni pa bilo trgatve, ker so iz Bocja grmeli plazovi, ki so vinograde dobesedno nosili s sabo. Ni bilo trgatve, ni bilo denarja od prodanega vina in tako je bilo še hujše.«481 Narasla voda je poplavila hiše in hleve in gospodarska poslopja do višine dveh metrov. Huda poplava je prebivalce presenetila in »kar na enkrat so se znašli v strašni zmedi, nastala je obupna panika«, kot je zapisal porocevalec Jutra, ki je še tako opisal težko predstavljive razmere: »V grozotni temi je neprestano lilo. Vmes je odmevalo vpitje na pomoc, pretresa­joce se je glasilo tuljenje živine, rjovenje prašicev in drugih živali. V zvoniku je bilo plat zvona. Deroca voda je prinašala s seboj najrazlicnejšo naplavino, ob poslopjih se je ustavljalo pohištvo, vozovi, plugi, brane, sejalnice, slama, krma, deli raztrganih streh, zlasti pa nešteti drogovi, ki jih je voda pobrala ob poteh, kjer so bili namenjeni za napravo elektrovoda, katerega smo ravno zdaj nameravali zgraditi. […] Pogled na polja, ki so še v nedeljo bila prekrasna v svoji poletni lepoti, je zdaj grozanski. Nikjer ni videti rastline, povsod le kupi kamenja in druge umazane navlake.«482 V kraju Sv. Križ je Sušica narasla do višine treh metrov in je skozi okna vdi­rala v hiše, v Šutni pa je zrušila vogalno steno na dveh hišah483 ter iz njih odplavila predmete in opremo. Podivjana voda je odnesla mostove, vec lastnikom pa je unicila ali prestavila in odnesla lesene hleve, senike, svinjake, kozolce, cebelnjake, šupe in tam shranjene vozove, orodje in les. Utonilo je veliko domacih živali (prašici, govedo, kokoši). Hiše in gospodarska poslopja, ki so ostali na svojem mestu, je voda preplavila z gostim muljem in tako unicila zaloge hrane. Narasla 480 Slovenec, 3. 8. 1937, 3, Strašna povodenj pod Gorjanci. 481 Anica Jeric, roj. Kodric. 482 Jutro, 4. 8. 1937, 3, Usodne posledice neurja. 483 Jutro, 6. 8. 1937, 3, Strahotne slike opustošenja. Novak, Zgodovina svetokriške župnije, 62. voda je unicila tudi sadno drevje, ki je rastlo v bližini potoka. Mlinarju Francu Strgarju v Dolu »je v nekaj hipih voda vzela vse, kar je imel, hišo, mlin in gos-podarsko poslopje in zabrisala vsako sled, da se niti ne pozna, kje je eno in drugo stalo. Le s težavo si je rešil golo življenje.«484 Porocevalec Jutra je zabeležil še dve težki, a v dani situaciji srecni zgodbi preživetja. Posestnik Martin Kramar je pred podivjano vodo splezal na slivo, ki je rastla na sredini njegovega dvorišca. Na njej je »cakal rešitve od 21. ure do 3. ure zjutraj, medtem pa mu je odplavilo vse svinjake, pod in senik pa prestavilo za 10 m«.485 Opisal je še srecno preživetje dveh krav posestnika Gramca. Skupaj s hlevom ju je podivjana voda odnesla in cez pol kilometra se je hlev ustavil pri zapornici Glinškovega mlina. »V splošno zacudenje so v hlevu še potem našli obe kravi živi, privezani k jaslim.« Poškodovane so bile tudi ceste in poti. Narasla voda je v njih naredila globoke jarke. Eden od njih je bil globok tri metre.486 Porocevalec Slovenca je opisal še reševanje cevljarja Alojza Milerja. Pred v hišo vdirajoco poplavno vodo »je komaj rešil družino«. Vrnil se je v hišo, da bi pred vodo rešil posteljnino in jo dal na pec. Narasla voda ga je zalila do višine prsi. Rešili so ga sosedje, ki so slišali njegove klice na pomoc, in mu cez streho vrgli vrv, s katero so »ga potegnili iz majajoce hiše«.487 Narasla voda je pri Barbicevi domaciji v Šutni odtrgala lesen križ in ga od­nesla s seboj. Ustavil se je v Sv. Križu na vrtu družine Cernelicev. Ti so ga nato na tem mestu postavili v spomin na poplavo.488 Velika kolicina podzemne vode je odprla »vhod v Levakovo jamo v Dolu, ki je domacini poprej niso poznali«. Voda je iz nje odplavila velike kolicine cloveških kosti. Kasneje so v njej našli še nekatere arheološke najdbe in ugotovili, da gre za ostanke skritega grobišca iz »pozno rimskega casa od 4. do 5. stoletja«.489 Nad izvirom potoka Studena v bližini Kostanjevice so velike kolicine vode odprle vhod v še eno tedaj neraziskano in nepoznano jamo. Podzemna voda iz zaledja izvira Studene je »privrela na dan tudi v pozabljenem fosilnem izviru visoko v pobocju« in »v slapu nekaj dni tekla iz jame«.490 To kraško jamo so nato postopno raziskovali in jo nato cez desetletja uredili za turisticni obisk in postala je znana kot Kostanjeviška jama.491 Mocna poletna nevihta je v nedeljo, 1. avgusta 1937, zajela tudi Šentjernej in okoliške vasi pod Gorjanci. Nevihtne oblake s strelami in grmenjem je prineslo iz 484 Jutro, 6. 8. 1937, 3, Strahotne slike opustošenja. 485 Ibid. Cernelic, Gasilska organizacija v Podbocju, 115. 486 Jutro, 6. 8. 1937, 3, Strahotne slike opustošenja. 487 Slovenec, 8. 8. 1937, 5, Po razbicani slovenski zemlji, Kostanjevica-Sv. Križ. 488 Novak, Zgodovina svetokriške župnije, 62. Cernelic, Gasilska organizacija v Podbocju, 115. 489 Novak, Zgodovina svetokriške župnije, 62. Guštin, Daljna preteklost pod Bocjem, 25-26. Ticar, Kerin in Žagar, Hudourniške poplave Sušice leta 1937, 112. Hudoklin, Kostanjeviška jama in njeni raziskovalci, 18. 490 Hudoklin, Kostanjeviška jama in njeni raziskovalci, 17-18.491 Ibid., 18-21. Ticar, Kerin in Žagar, Hudourniške poplave Sušice leta 1937, 112. smeri Kostanjevice. Okoli 20. ure je zacelo mocno deževati, kar se je nadaljevalo v noc in deževalo je skoraj do jutra naslednjega dneva. Padavinska voda je povzrocila hitro narašcanje hudourniških potokov, ki z Gorjancev pritecejo v šentjernejsko dolino. Ti so hitro narasli, odnašali mostove, razdirali jezove in nasipe ter poplavili ob potoku ležece travnike, njive, sadovnjake in vrtove. Narasel vodotok je iz njih odnašal zemljo, prinesel pa razno leseno plavje, vecja drevesna debla, pesek, kamenje in mulj. Poškodovani so bili poljski pridelki, zelenjava in sadje.492 Porocevalec Slovenca je mocno deževje tako opisal: »Lilo je kakor iz škafa skoro vso noc. Potok Kobilja - drugace pohleven in majhen - ki tece skozi Št. Jernej, je kmalu zacel narašcati. Narašcal je vedno bolj in bolj in koncno so se vodne mase kakor hudournik valile z Gorjancev v dolino in, kar je bilo na potu, je bilo vse uniceno.«493 Okoli 23. ure je narasla voda zacela poplavljati tudi hiše, hleve, svinjake in kleti. Prebivalci so si prizadevali rešiti cim vec svojega premoženja. Nekaj primerov škode in reševanja je zabeležil porocevalec Slovenca. V Šmalcji vasi je narasla voda poplavila in poškodovala Androjev mlin in odnesla most ob njem. V Šentjerneju je posestnici Tratnik narasli potok poplavil vrt in odnesel ograjo, sadje in brajde z grozdjem. Voda je zalila dve kleti in »dvignila težke sode in jih premetavala po kleti«. V Gorenjem Vrhpolju je narasla voda prestavila Špilerjevo hišo. V Dolenjem Vrhpolju je poplavila in poškodovala Rangusov mlin. Unicila je tudi polja s posevki ajde.494 Porocevalec Slovenca je še zapisal, da je »pogumni mesarski vajenec Slavko Medvešek sam v zadnjem trenutku rešil 5 prašicev posestnika Bambica« in da je ponekod narasla voda tako hitro pridrla »v hleve, da so morali živino vleci skozi strop«.495 Na gricevnatih predelih so se sprožali plazovi, ki so poškodovali ali odnesli poti, gozdove in vinograde. Padavinska voda je zdrla poti. Škodo je v naseljih Vratno, Apnenik povzrocal tamkajšnji Vratljanski potok, potok Globoko pa v kartuziji Pleterje, kjer je »voda vlomila velika vrata, vdrla v kapele in v glavno cerkev, po hodnikih pa drla kakor hudournik«. Narasla izvirska voda je zalila tudi romarsko cerkvico Novi Lurd pri vasi Rakovnik v okolici Šentjerneja, in sicer do višine oltarja. Narasli Lacni potok v vasi Sela pa je »mlinarju Pirkovicu odtrgal del hiše«.496 Narasla voda je v Dolenjem Gradišcu odnesla rokodelcu Luzarju »škafe in stole, ki jih je imel pripravljene za semenj. Tudi 30 komadov perutnine je utonilo.« V vasi Cadraže so pred povodnijo zadnji hip rešili živali v hlevih.497 Narasli potok Pendirjevka je v omenjenem neurju odnesel most v Orehovici ali njeni okolici.498 492 Slovenec, 5. 8. 1937, 3, Grozote povodnji v šentjernejski dolini. 493 Ibid. 494 Ibid. 495 Ibid. 496 Slovenec, 5. 8. 1937, 3, Grozote povodnji v šentjernejski dolini. 497 Ibid. 498 SI ZAL NME 3, t. e. La 5, Orehovica 1938. Dopis Obcine Orehovica za novomeški srez, 6. 8. 1937. Omenjena mocna poletna nevihta v noci s 1. na 2. avgust 1937 je zajela tudi Velike Brusnice in okoliške vasi. Obilne padavine so povzrocile hiter po­rast hudourniških potokov z Gorjancev. Najvec škode je bilo v Brusnicah in Suhadolu. Skozi ta dva kraja teceta Vrtaški in Šumeci potok. Padavinska voda in narasli vodotoki so poškodovali travnike, polja, vinograde. Narasla potoka sta prestopila bregove in poplavila.499 Porocevalec Slovenca je tako opisal posledice hude poletne nevihte v teh krajih: »Voda je drla kot v veletokih z Gorjancev. Do pasu so stali ljudje v njej in skušali rešiti, kar jim je bilo najpotrebnejšega. Voda je nosila s seboj ogromne množine zemlje, peska, drevja in podobnega ter s tem natrpala na debelo vsa polja. […] Strašna je bila noc za vse tukajšnje prebivalstvo. Ljudje so v naglici skušali poiskati mesta, kjer bi bili varni pred deroco vodo. Živina po hlevih je naravnost podivjala in mukala, kakor da bi slutila, da se ji bliža pogin. Voda je bila tolikšna, da je gladko odnašala cele svinjake. Posestniku Horvatu iz Brusnic je utonilo kar osem prašicev.«500 V tem neurju je poplavljal tudi potok Težka voda, ki je poplavil travnike in polja ob svoji strugi ter nanje nanesel blato. Poplave potoka Klamfer, ki se izliva v Težko vodo, se v tem neurju ne omenja. Ob tem se postavlja vprašanje, ali Klamfer ni prestopil bregov ali pa se je razlil na obicajnih mestih in ni povzrocal take škode, da bi se porocevalcem zdela omembe vredna. Težka voda je poplavljala in povzrocala težave predvsem mlinarjem pod Šmihelom v njenem spodnjem toku pred izlivom v Krko v Novem mestu. Narasli potok je preplavil oba mostova pri Znacevem mlinu pod Šmihelom. Voda je poškodovala mlinska kolesa, poplavila mlin, unicila zaloge žita in moke, iz žage pa je odnesla velike kolicine »okroglega in rezanega lesa«. Dolvodno je odnesla dva mostova pri Štinetovem mlinu ter dve brvi pri Kovacicevem in Trpincevem mlinu. Ta mlin je tudi poplavilo in mlinar Trpinc se je ponoci komaj rešil pred naraslo vodo, tako da se je umaknil v kozolec v bližini mlina.501 POPLAVE POD GORJANCI, 21.-22. MAJ 1939 V soboto, 20. maja 1939, je na obmocju Sv. Križa pri Kostanjevici in okolici v vecernih urah zacelo deževati. Padavine so se nadaljevale tudi naslednji dan in se v popoldanskih urah okrepile. Okoli 15.30 se je »utrgal oblak nad vasjo Pre­magovce«, jugovzhodno od Sv. Križa ob meji na Gorjancih. Padavinska voda je 499 Slovenec, 3. 8. 1937, 3, Noc groze v Brusnicah. 500 Ibid. 501 Ibid. tako kot avgusta 1937 hitro napolnila hudourniške pritoke potoka Sušica in ta je narašcal, nato pa v eni uri silovito prestopil bregove in poplavil v naseljih Dol, Šutna in Sv. Križ. Vodotok je poškodoval ali unicil hiše, polja, travnike, vrtove, mline, mostove. Narasla voda je odplavila svinjake, prašice, drva, poškodovala njive in na njih skopala jarke. Uniceni so bili poljski pridelki, košnja, poti in ceste. Hiše je narasla voda poplavila do višine enega metra in vanje nanesla debele sloje mulja.502 V primerjavi s povodnjo v Sv. Križu avgusta 1937 je bila ta v maju 1939 manj obsežna in višina vode je bila za pol metra nižja.503 O razsežnosti te vodne ujme je 24. maja 1939 tako zapisal porocevalec casopisa Slovenski narod: »Ves dan v nedeljo je lilo. Vse vode so se stekale v potok Sušico, ki tece skozi vas. Ta potocek, ki ga prejšnji dan skoro omeniti ni bilo vredno, kakor že pove ime samo, je cez dan po malem narašcal. Okoli štirih pa se je že razlegal po vasi krik: ‘V Šutni voda zaliva hiše’. V Sv. Križu je nastala panika in vsakdo je imel v mislih grozotno razdejanje v letu 1937. Ljudstvo je zbegano tekalo in prenašalo iz hiš in ostalih prostorov razne stvari, živina in perutnina, preganjana po reševalcih, je begala po vasi. Tam si zopet videl, kako v najvecji plohi neso iz nizke hiše bolnika, tam zopet beže nebogljeni otrocicki za svojo materjo na višje ležeci travnik. V tem je že pridrla voda iz Šutne. Samo en val jo je bil in zajela je skoraj celo vas. V vsaki hiši so jo imeli [neberljivo] do kolena. Ta grozni val je povzrocil krik vse vasi, jokanje in vpitje nesrecnih ljudi je presunilo vsakogar do solz. Voda je odnašala mosticke izpred hiš, drva, drevje, svinjake in drugo. In nikogar ni bilo, ki bi ubogemu ljudstvu pomagal v nesreci. Koliko je napravilo škode ubogemu ljudstvu v Sv. Križu in okolici, še ni znano in se bo lahko ugotovilo šele po deževju. Opustošena so polja na bregovih, po katerih je v slapovih drla kalna voda, zalita je vsa ravnica.«504 V krajih v okolici Šentjerneja pod Gorjanci je maj 1939 imel veliko deževnih dni. Deževalo je skoraj vsak dan. Kronist župnije Šentjernej je zapisal, da dežja ni bilo 1., 25. in 27. maja.505 Mocne padavine so povzrocile poplave reke Krke, ki je poplavljala travnike, polja in naselja ob svojem toku, še posebno dolvodno od Novega mesta. Poplavljena je bila tudi Kostanjevica.506 V tem dolgotrajnem majskem deževju so narasli tudi hudourniški potoki z obmocja Stopic, Brusnic in Orehovice, ki se z Gorjancev zlivajo v Krko. Ti niso povzrocili vecjih poplav. Vendar so bile njihove struge polne vode in so se razlili po nižje ležecih travnikih 502 Slovenec, 23. 5. 1939, 6, Strašne povodnji v Krški dolini. Jutro, 24. 5. 1939, 3, Pretresljivi prizori pri S. Križu. Slovenec, 26. 5. 1939, 5, Veliko opustošenje po povodnji. Slovenski narod, 26. 5. 1939, 2, Razdejanje po neurju. 503 Novak, Zgodovina svetokriške župnije, 62. 504 Slovenski narod, 26. 5. 1939, 2, Razdejanje po neurju.505 Župnija Šentjernej, Kronika, 1939. 506 Ibid. Slovenec, 24. 5. 1939, 3, Voda zalila Kostanjevico in okoliške vasi. Jutro, 23. 5. 1939, 2, Krka je spet zdivjala. Jutro, 31. 5. 1939, 2, Kostanjevica spet pod vodo. Jutro, 4. 6. 1939, 8, Še je polno vode po njivah in poljih. SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Ocena škode radi poplav, Novo mesto, 25. 5. 1939. Porocilo sreskega nacelstva Novo mesto o poplavah in neurju v novomeškem srezu, 27. 5. 1939. in poljih ter nanje nanesli zemljo, pesek, kamenje in dracje. Poškodovani so bili vinogradi in tudi njive, ki so ležale »v bregovitem terenu«. Padavinska voda je z njih odnašala zemljo in ponekod tudi pridelke. Dolgotrajne padavine so zaradi premocenosti zemlje poškodovale travo na travnikih, pomladanske posevke na poljih in sadno drevje. Žito se je povesilo na tla, krompir in fižol sta zacela gniti v zemlji, gnila je trava, prav tako so gnili in odpadali cešnje, jabolka in hruške. Poškodovani so bili tudi mostovi in poti. Med najbolj prizadetimi so bile nasled­nje vasi: Gabrje, Velike Brusnice, Male Brusnice, Ratež, Cerov Log, Loka, Zapuže, Pristava, Gorenje Mokro Polje in Dolenje Mokro Polje.507 Kronist župnije Šentjernej je še zapisal, da je po prenehanju dolgo trajajocih padavin bilo teden dni lepega vremena in so kmetje že govorili, da je zemlja suha, ker je bila od mocnih padavin vsa zbita, in dodal: »Želeli smo dežja - a ne takega.«508 Na obmocju župnije Stopice je dolgotrajno deževje v maju 1939 poškodovalo njive, poplav hudournikov pa ni povzrocilo. Kronist je zapisal, da je deževalo ves cas od 5. maja do 2. junija, ko »se je zjasnilo«. Pred tem je bilo vec kot mesec dni brez padavin in ljudje so bili zacetka dežja veseli. Po vec kot mesecnem obdobju brez padavin je obilno deževalo 5. maja. Na ta dan so v župniji Stopice imeli slovesnost svete birme in v župnijo je prišel škof, ki je opravil birmovanje. Glede mocnega dežja na ta dan je kronist zapisal: »Dež so prinesli škof, so ljudje rekli, velik blagoslov, saj že vec kot mesec dni ni bilo kaplje izpod neba.«509 UREJANJE HUDOURNIKOV Zacetki urejanja hudournikov na Slovenskem segajo v sredino 19. stoletja. Med gradnjo železnice Šentilj-Ljubljana-Trst med letoma 1846 in 1857 so gradili tudi zašcitne objekte na hudournikih ob železnici. Enako tudi leta 1870 »ob progi Ljubljana-Trbiž«. Za prvo sistematicno urejanje hudournika na Slovenskem velja urejanje »hudournika Šjak pri Kobaridu« v letu 1875. Za »prva organizirana dela na hudournikih« na Slovenskem pa veljajo dela od leta 1883 do 1896 na hudournikih »Trebiža v Ratecah, Pišenca pri Kranjski Gori« in v jarkih »Senjak, Srednja grapa, Potok pri Cešnjici v Bohinju«.510 507 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e.5, Ocena škode radi poplav, Novo mesto, 25. 5. 1939. Porocilo sreskega nacelstva Novo mesto o poplavah in neurju v novomeškem srezu, 28. 5. 1939. Obcina Šmihel-Stopice, prijava škode po povodnji, 1. 6. 1939. Porocilo žandarmerijske stanice v Novem mestu o škodi ob poslednji poplavi, 17. 6. 1939. Porocilo žandarmerijske stanice Vel. Brusnice o povzroceni škodi v neurju, 26. 5. 1939, 2. 6. 1939. Jutro, 31. 5. 1939, 2, Kostanjevica spet pod vodo. 508 Župnija Šentjernej, Kronika, 1939.509 NŠAL, ŽA Stopice, šk. 1, Župnijska kronika, 1939. 510 Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 94. Zacetke organizirane dejavnosti urejanja hudournikov na Slovenskem se po­stavlja v leto 1884, ko je avstro-ogrsko ministrstvo za poljedelstvo 5. junija 1884 z odlokom ustanovilo Cesarsko-kraljevi Gozdarsko-tehniški oddelek za urejanje hudournikov. To je bilo s svojo sekcijo v Beljaku pristojno tudi za tedanje dežele na Slovenskem.511 Hudourniške poplave, ki so v 19. stoletju nastajale v Alpah in Pirenejih na obmocju Francije, so prinesle spoznanja o tem, da gozdovi odlocilno pripomorejo pri preprecevanju erozije in s tem tudi pri rušilni moci hudournikov. Na podlagi teh izkušenj se je v južni Franciji ob naklonjenosti oblasti »s podporo zakonov iz let 1860 in 1864«512 oblikoval in od takrat »razvijal gozdarsko-tehnicni sistem zagradbe hudournikov in plazov ne samo v Franciji kot maticni deželi, temvec se je uspešno uveljavil tudi v drugih alpskih pokrajinah, posebno v Av-striji in v Švici«.513 Urejanje posameznih hudournikov na Slovenskem oziroma službo, ki se je ukvarjala s tem delom, je v obdobju Avstro-Ogrske opredeljevalo vec zakonov, ki so jih izdala ministrstva na Dunaju, in na podlagi slednjih izdani deželni zakoni dežele Kranjske.514 Po koncu 1. svetovne vojne in z vzpostavitvijo nove države Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev (SHS) je bilo leta 1919 v Beogradu vzpostavljeno mini-strstvo za gozdarstvo in rudarstvo. Na njegovo podrocje delovanja je spadalo tudi urejanje hudournikov. Na Slovenskem pa je bil za to delo pristojen Gozdarski odsek za Slovenijo in Istro, s sedežem v Ljubljani, ki je bil podrejen prej omen-jenemu ministrstvu. Urejanje hudournikov je bilo ena od kljucnih nalog tudi v casu »oblastne uprave in kasneje uprave Dravske banovine«.515 Z vzpostavitvijo Kraljeve banske uprave Dravske banovine na osnovi zakona o banski upravi leta 1929 je za urejanje hudournikov postal pristojen odsek za šumarstvo pri kmetijskem oddelku banske uprave.516 V naslednjem letu, 20. februarja 1930, je bil v Beogradu sprejet tudi »Zakon o urejanju hudournikov,« ki je bil nato 13. maja objavljen tudi v Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Zakon je sestavljalo: »44 clenov, v katerih je natancno opredeljen pojem hudournika, zakoni, na katerih temelji izvedba tega zakona, izvajalci urejevalnih del pri hudournikih, vrste del in ukrepov, razmerje med izvajalci in lastniki ali uporabniki zemljišc, odškodnine, razlastitve, pomožni objekti ob hudournikih. Natancno je opisana priprava generalnega in podrobnega projekta ter pristojnosti bana ali ministrstva za šume in rudnike. Izjemno natancen je pri opisu poteka javne razgrnitve in obravnave projektov ter ugovorov. [...] Ban je 511 Ibid., 77. 512 Ibid., 102. 513 Rainer, Urejanje hudournikov in lesno gospodarstvo, 129. 514 Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 77-80. 515 Dobaja, Naravne nesrece, 62-63. Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 80-81. 516 Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 81. smel odlocati o projektih do vrednosti 500.000 dinarjev, o dražjih pa ministrstvo. V zakonu so opredeljeni nacini financiranja državnih ter banovinskih, obcinskih, individualnih ali zadružnih del. Medtem ko je pri državnih delih prispevala država 70 odstotkov vrednosti, preostalo je morala dati banovina, je pri drugih pridala država le 30 % denarja. To je veljalo le za investicijska dela.«517 Ta zakon je dolocil tudi, da se pri banskih upravah ustanovi šumarsko-teh­nicna sekcija za urejanje hudournikov, ki je bila na banovinski ravni pristojna za tovrstna dela. Šumarsko-tehnicni odsek za urejanje hudournikov Kraljeve banske uprave Dravske banovine je bil ustanovljen 24. julija 1931 in je bil podrejen banu. Njegov prvi vodja je bil gozdarski inženir Vladimir Fasan, od leta 1933 pa gozdarski inženir Alojzij Štrancar.518 Vprašanja urejanja hudournikov so bila pomembna in so se redno pojavljala na sejah banskega sveta Dravske banovine. Stalno je bil dejaven tudi omenjeni odsek za urejanje hudournikov, ki je redno porocal o svojem delu. V Dravski banovini je bilo veliko obmocij, na katerih so ob ujmah hudourniki tamkajšnjemu prebivalstvu povzrocali škodo na bivanjskih ali gospodarskih objektih, kmetijskih površinah in infrastrukturi. Dela urejanja so potekala postopoma oziroma po prioritetah na posameznih obmocjih. Problem so predstavljala tudi nezadostna financna sredstva glede na obseg in potrebe po teh delih. Banska uprava se je v veliki meri posvecala urejanju hudournikov na obmocju Gorenjske in Savinjske doline, nato pa tudi na obmocju Ljubljanskega barja oziroma hudournikom, ki se stekajo vanj. Dela so potekala tudi na ostalih delih Dravske banovine. Poleg urejanja strug hudourni­kov so se ukvarjali tudi s pogozdovanjem pobocij ob hudournikih.519 Gozd namrec preprecuje oziroma zmanjšuje erozijo in s tem prispeva k utrditvi bregov hudour­nika ter zmanjšanju erozijskih delcev, ki jih je vodotok odnašal ob neurjih.520 Na lokalnem nivoju so dela za urejanje hudournikov potekala kot javna dela. Priložnost za delo in s tem zaslužek je dobilo revno lokalno prebivalstvo. Tovrstna dela so poleg poplavne varnosti za lokalno prebivalstvo imela tudi pomembno socialno vlogo.521 Vodja odseka za urejanje hudournikov je program za hudournicarska dela za leto 1934/35 zakljucil s temi besedami: »Urejevanje hudournikov je torej zelo nujno v stvarnem in v socialnem pogledu. Koristi kme­tu, obrtniku in industrialcu, koristi torej vsemu narodu.«522 517 Ibid., 83. 518 Dobaja, Naravne nesrece, 63. Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 84, 110, 119. 519 Dobaja, Naravne nesrece, 62-66. 520 Fazan, Gozd in urejevanje hudournikov, 301-02. 521 Dobaja, Naravne nesrece, 65. SI AS 77, t. e. 7, Porocilo in program odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 5. rednega zasedanja banskega sveta, 1934. SI AS 77, t. e. 14, Triletno porocilo o delu gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 10. rednega zasedanja banskega sveta, 1. 2. 1939. 522 SI AS 77, t. e. 7, Porocilo in program odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 5. rednega zasedanja banskega sveta, 1934. Za varstvo pred poplavami vodotokov so se v preteklosti izvajali kot se tudi danes izvajajo v njihovih strugah razlicni »vodogradbeni protipoplavni ukrepi«, ki so na­menjeni temu, da se zmanjša nevarnost ob poplavah. Z njimi ne moremo prepreciti poplav, lahko pa omilimo njihove posledice. Med razlicne vrste teh ukrepov se uvršcajo nasipi, zadrževalniki, regulacije, pregrade, pragovi in jezovi. Pri hudournikih se s temi ukrepi zmanjšuje strmec oziroma naklon struge in zmanjšuje transport plavja ter s tem prispeva k umirjanju vodotoka in njegove rušilne moci. Nekdaj je veljalo, da se z vodogradbenimi ukrepi lahko v celoti prepreci poplave. V sodobnem casu ni tako in strokovnjaki opominjajo, »da na poplavnih obmocjih absolutne varnosti zgolj z gradbeno-tehnicnimi protipoplavnimi ukrepi ni možno doseci«. Posegi v vodotoke v sodobnem casu naj bi se z uporabo naravnih materialov izvajali cim bolj na naravi skladen nacin. Nekatera pretekla urejanja vodotokov so se izkazala za dolgorocno neustrezna, ker niso v celoti upoštevala vpliva na naravno stanje vodotoka.523 Hudourniške poplave prinašajo naslednje dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri pripravi ukrepov za preprecitev oziroma umiritev hudournikov, in sicer: »nenadno zvišanje vodne gladine, velika hitrost vodnega toka, velika udarna sila vode ter izrazita erozijska in transportna sposobnost, ki se kažeta v prenašanju velikih kolicin najrazlicnejšega gradiva«.524 Za urejanje hudournika in s tem zmanjševanje njegove razdiralne moci ob poplavah se v njegovi strugi gradijo precni vodogradbeni objekti, od katerih so najosnovnejši pragovi in pregrade.525 Z njimi se preprecuje poglabljanje dna struge, zadržuje plavine, podpira narušene bregove, prekinja masovne transporte plavin ob neurjih in zadržuje visokovodni val.526 V zgornjih delih hudournikov je navadno vecji strmec in manj vode. Ob mocnejših padavinah v tem delu hudournika voda hitro in silovito naraste. To povzroci povecanje njegove trans-portne moci, ob tem pa se poveca tudi »erozijska sposobnost, zaradi cesar se vo­dotoki globinsko in bocno vrezujejo v pobocja in jih pri tem spodkopavajo«.527 S tem se povecuje tudi plazenje nestabilnih pobocij v strugo hudournika. V dolino tako hudourniki »ob ekstremnih pretokih prinašajo poleg vode še tudi obilico najrazlicnejšega recnega gradiva (pesek, prod, grušc, skale, vejevje, drevesna debla in podobno), zaradi cesar je njihov ucinek še toliko bolj razdiralen«.528 Z zaplavnimi pregradami, ki se navadno gradijo v zgornjih delih hudourni­kov, se »pregradi strugo«. Zgrajene so iz »betona, kamna, kamna v betonu, žicnih košar ali lesa«.529 Njihov osnovni namen je ustavitev plavin, ki bi v nižjih delih 523 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 103-04, 106-08. 524 Ibid., 108. 525 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 113. Zalokar, Precni objekti na hudournikih, 14. 526 Jesenovec, ur. Pogubna razigranost, 131. 527 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 114. 528 Ibid. 529 Ibid. vodotoka povzrocile škodo. Zgrajene so v strugi hudournika, praviloma tam, kjer je struga ozka in z vsaj delno skalnatimi bregovi, nad njimi pa je praviloma struga potoka in prostor ob njej širši. To omogoca, da se oblikuje zaplavni prostor, kamor hudournik odlaga plavine.530 Zaplavna pregrada služi tudi za »zmanjševanje strmca gorvodno od pregrade, kar vpliva na pocasnejši tok vode in zmanjšano transportno moc«.531 Pregrade s svojim zaplavnim prostorom »tudi zavirajo globinsko in bocno erozijo vodotokov gorvodno od njih, zato voda pobocij ne spodkopava vec tako intenzivno. V vodotoke se posledicno prožijo manjše ko­licine pobocnega materiala, s cimer se dodatno umirjata dotok in transport pla­vin.«532 Voda se prosto preliva prek pregrade, in sicer prek odprtin precednic ali preliva na vrhu, nato pa pade na »podslapje ali erozijski tolmun, pri cemer se del njene energije porabi«, kar pomeni, da pocasneje tece naprej.533 Zaplavne pregrade predstavljajo oviro za prehajanje rib. To ne povzroca velikih težav, ker so navadno postavljene v zgornjem toku hudournika, kjer so zaradi naravnih stopenj ali presihanja vode po naravni poti prekinjene poti rib.534 Druga vrsta pregrade je stabilizacijska ali ustalitvena pregrada.535 Njena funkcija je »preprecitev poglabljanja dna struge na dolocenem odseku. Hkrati zavaruje brežine, usmerja in umirja tok hudourne vode.«536 Enako funkcijo ima tudi ustalitveni prag. Ustalitvena pregrada ima pogosto še delno »zaplavno funk-cijo«, torej tako kot zaplavna pregrada.537 Med precne objekte uvršcamo tudi talne pragove. Zgrajeni so iz razlicnih ma-terialov (les, kamen, beton) in so visoki nekaj deset centimetrov ter tako tudi ne ovirajo pri prehajanju rib. Zgrajeni so navadno v »spodnjih delih hudournikov« in njihova glavna funkcija je »v preprecevanju lokalnega poglabljanja vodotoka in posledicno spodkopavanja brežin«.538 V preteklosti so kot ukrep za preprecevanje poplav pogosto izvajali regula­cije vodotokov. S tem ukrepom se je poskušalo doseci vecjo pretocno sposobnost struge za vodo ter za transport plavin, s cimer se omeji poplavljanje in nasipavanje recnega gradiva ter posledicno dvigovanje recnega dna. Na reguliranem odseku se lahko vpliva tudi na stabilizacijo struge in na preprecevanje erozije (še zlasti bocne).539 Ob regulacijah se najobicajneje razširi in poglobi strugo vodotoka, 530 Ibid. Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 136-38. 531 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 114. 532 Ibid. 533 Ibid. Zalokar, Precni objekti na hudournikih, 15, 43-44. 534 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 115. 535 Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 138. Zalokar, Precni objekti na hudournikih, 26. 536 Jesenovec (ur.), Pogubna razigranost, 138. 537 Ibid. 538 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 115-16. 539 Ibid., 112. spremeni se potek struge, in sicer z uravnavo in skrajševanjem, kar poveca strmec vodotoka ter z gladkimi materiali obloži bregove struge, to pa z zmanjšanim tre­njem privede do vecje hitrosti vode. S tako ureditvijo se želi doseci, da bi voda s svojim plavjem cim prej odtekla naprej in ne bi povzrocala škode na zemljišcih ob vodotoku. Taka ureditev ni najbolj ustrezna, saj lahko povzroci dolvodno razlivanje vodotoka, kjer ni bila izvedena regulacija. Pogosto se v reguliranih strugah izvajajo tudi zašcite s pragovi ali drcami. Te se uporablja za preprecevanje erozijskega poglabljanja struge, do katerega privede višji strmec struge in s tem hitrejši vodni tok. Regulacije so problematicne z naravovarstvenega vidika, saj zmanjšujejo biodiverziteto ob vodotoku.540 Za preprecevanje poplav se kot vodogradbeni ukrepi uporabljajo tudi proti­poplavni nasipi in zadrževalniki. Njihova vloga je, »da se v casu visokih voda del poplavne vode zadrži na za to predvidenih površinah, kar vpliva na dolvodno zmanjšanje pretoka. Zadržano vodo se ob upadanju pretoka kontrolirano vraca nazaj v vodotok.«541 Najbolj znacilna tovrstna zadrževalnika sta mokri (»voda prisotna ves cas in so pravzaprav nekakšna umetna jezera«) in suhi (z vodo se napolnijo ob visokih vodah).542 UREJANJE HUDOURNIKOV POD GORJANCI Hudourniški potoki z Gorjancev so se postopoma urejali na razlicne na-cine, da bi se s tem preprecila škoda, ki so jo ti povzrocali ob ujmah. V naravi najizrazitejši objekti so velike kamnite zaplavne pregrade, ki jih še danes najdemo na obravnavanih potokih. V zgornjem toku potoka Klamfer, pod vasjo Dolž, je bila v letih 1935 in 1936 zgrajena zaplavna pregrada. Še ena taka pregrada je bila postavljena v strugi potoka Sovpat, ki tece pod vasjo Pangrc Grm. Gradila jih je ekipa štirih zidarjev, in sicer sta »dva zidala, dva pa vrtala in minirala skale«.543 Datacija gradnje teh dveh pregrad je na podlagi ustnega vira navedena v knjigi, ki obravnava lokalno zgodovino. V arhivskem gradivu banskega sveta Dravske banovine se gradnja teh pregrad na Klamferju in Sovpatu ne omenja. Domnevamo lahko, da sta bili postavljeni po lastni iniciativi prebivalcev ali lokalnih oblasti.544 V nadaljevanju omenjene pregrade omenja tudi arhivsko gradivo. 540 Ibid., 112-13. 541 Ibid., 108-10. 542 Ibid., 110. 543 Goršin, Mehovsko-stopiško obmocje, 111. 544 Ibid. Dobaja, Naravne nesrece, 64-65. SI AS 77, t. e. 6-11, Porocilo odseka za urejanje hudournikov za 5-8. rednega zasedanja banskega sveta, 1934-1937. SI AS 77, t. e. 12-16, Porocila gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 9-13. rednega zasedanja banskega sveta, februar 1938-1941. Zaplavna pregrada na potoku Klamfer pod vasjo Dolž ob vecjem vodostaju, ko se voda preliva skozi preliv pregrade. Osebni arhiv in foto: Blaž Štangelj, 10. 12. 2022 Potok Klamfer je pogosto poplavljal v spodnjem delu struge v Crmošnjicah, pred izlivom v potok Težka voda. Ogrožal je cesto, hiše in hleve. Odlocili so se, da se ta odsek struge Klamferja regulira. Nacrt za regulacijo je maja 1940 pripravil tehnicni odsek banskega sveta Dravske banovine. Dela, s katerimi so vijugasto (meandrasto) strugo potoka poravnali in utrdili s tremi pragovi, so bila izvedena po maju 1940 in v letu 1941.545 Zacetki posegov v vodotoke v kraju Velike Brusnice datirajo v april 1934. Takrat so razširili glavno cesto in zgradili zid med njo in strugo potoka.546 Uredili so tudi cesto proti vasi Gabrje, in sicer so jo »nasuli z debelim gramozom, zlasti na onih krajih, kjer ob deževju vsled vode in blata skoraj ni bil mogoc prehod«.547 545 SI ZAL NME 3, t. e. Fa1, p. e. 5, Obcina Šmihel-Stopice, prijava škode po povodnji, 1. 6. 1939. SI ZAL NME 3, t. e. H14, Nacrt za regulacijo Klamfarskega potoka, maj 1940. SI AS 77, t. e. 15, 16, Porocilo tehnicnega oddelka za 4. sejo, 13. rednega zasedanja banskega sveta, 20. 2. 1940. 546 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1934 (podatke iz kronike župnije Brusnice od leta 1934 do 1940 posredoval Marko Kragelj, za kar se mu avtor zahvaljuje). 547 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1934. Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 65. V tem letu so se regulacijska dela za urejanje hudournika opravljala tudi v Gabrju in Jugorju (Jugorski studenec). Delo je z denarjem podprl Higienski zavod v Ljubljani. Pod nadzorom delovodij so dela opravljali domacini. Ta javna dela so domacinom omogocila vsaj nekaj zaslužka, s katerim so omilili revšcino.548 V Velikih Brusnicah so v letu 1935 regulirali strugo potoka na odseku med šolo in gostilno Hudoklin.549 Vecja dela za urejanje Šumecega potoka (v dokumentih se imenuje tudi potok Gospodicna) so se zacela leta 1936. Vodil jih je odsek za urejanje hudournikov pri kraljevi banski upravi Dravske banovine. Namen del je bil preprecitev škode, ki jih je ob vodnih ujmah povzrocal Šumeci potok v Gabrju in Velikih Brusnicah ter na cesti med tema krajema. Potekala so regulacijska dela in zidanje kamnitih pregrad v strugi potoka. Zgrajene so bile tri vecje kamnite pregrade. Prva je bila zgrajena v zgornjem toku potoka pod planinsko koco pri Gospodicni, druga pod vasjo Jugorje in tretja nad vasjo Gabrje.550 V neurju s 1. na 2. avgust 1937 je narasli Šumeci potok poškodoval ali unicil dotlej opravljena dela, kar je porocevalec Slovenca zapisal tako: »Ta deroca voda se ni ustavila niti pred trdnim jezom, ki ga je pred kratkim zgradila banovina. Podrla je tudi vse zasilne naprave ob hudo­urnikih, ki so jim tudi pred nedavnim skušali umetno zastaviti pot.«551 Ob tem se postavlja vprašanje, ali je bila do avgusta 1937 narejena le ena pregrada, ki jo je v neurju podrl Šumeci potok, kot omenja Slovenec, ali so bile narejene že vse tri pregrade, kot je zapisal kronist.552 Urejanje struge hudourniškega Šumecega potoka se je nadaljevalo tudi po omenjenem neurju. V porocilih odseka za ure­janje hudournikov banskega sveta Dravske banovine se urejanje tega potoka omenja tudi v naslednjih letih, in sicer do vkljucno leta 1941.553 V letu 1937 so izvajali regulacijo Šumecega potoka med Velikimi Brusnicami in Gabrjem. Na-rejena sta bila tudi nova cesta in »betonski most cez hudournik«.554 V letu 1938 so se dela urejanja Šumecega potoka nadaljevala. V tem letu so prestavili del ceste »pri Prekošnjicah« med Velikimi Brusnicami in Gabrjem, ker je pred tem cesta potekala ob strugi hudournika. Prestavitev ceste in gradnjo betonskega mostu so izvedli tudi v Suhadolu. V tem letu so tudi regulirali strugo Šumecega potoka v vasi Gabrje. Cez del struge v vasi so »zgradili betonsko plošco«, in sicer na odseku 548 Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 87.549 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1935 (posredoval Marko Kragelj).550 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1936 (posredoval Marko Kragelj). Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 65. SI AS 77, t. e. 11, Porocilo odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 8. rednega zasedanja banskega sveta, 16. 2. 1937. 551 Slovenec, 3. 8. 1937, 3, Noc groze v Brusnicah.552 Ibid., Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1936 (posredoval Marko Kragelj). Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 65. 553 SI AS 77, t. e. 12-16, Porocila gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 9-13. rednega zasedanja banskega sveta, februar 1938-1941.554 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1937. Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 65. »med gasilskim domom in Brudarjem«. Zgrajeni so bili tudi »betonski most pri gasilskem domu«, most cez Babni potok »v Babnem« in »na Ratežu pri Škrbcu (Kajžarju) nov betonski most«.555 V letu 1939 so se nadaljevala regulacijska dela na Šumecem potoku, in sicer med Gabrjem in Velikim Brusnicami, kjer so regulirali okoli 500 metrov struge, ter na strugi pod vasjo Jugorje.556 Regulacijska dela so potekala tudi v letu 1940, in sicer med Gabrjem in Velikimi Brusnicami. V Velikih Brusnicah so potekala »od zgornje strani do Jericka in zgradila betonski most cez potok pri Medletu (Jožkovem) oz. Uherniku«.557 Kronist župnije Brusnice pomen regulacije opiše sledece: »Prej je imel potok ozko, mocno vijugasto strugo. Kadar je potok mocno narastel, je voda vec posestnikom vdirala v hleve in svinjake. Zato je regulacija tega potoka velika dobrota za posestnike, je pa tudi v estetic­nem oziru za vas velikega pomena.«558 Do leta 1941 sta bili na Šumecem potoku zgrajeni dve zaplavni pregradi, ena gorvodno od Jugorja (pod planinsko koco Gospodicna) in druga pod vasjo Jugorje. Pri teh dveh so v letu 1941 urejali še kamnito podslapje, da so s tem preprecevali erozijo struge ob pregradi. Prav tako so v tem letu naredili še prag (oziroma stabilizacijsko pregrado) nad Gabrjem in še eno tako gorvodno od Jugorja. Pod njo pa so v strugi potoka uredili tudi perišce. V Gabrju so ponekod strugo obložili s kamnitim suhozidom.559 Na potoku Sušica, ki tece skozi Dol, Šutno in Sv. Križ (danes Podbocje), so z najnujnejšimi deli po povodnji avgusta 1937, torej s cišcenjem struge, zaceli v oktobru 1937. Ocišcenih je bilo okoli 200 metrov struge med Sv. Križem in Šutno, kjer se je »voda razlivala po travnikih in njivah«. V Dolu je bil postavljen zacasen leseni most, da so zagotovili prehodnost. Zaradi slabega vremena se dela v letu 1937 niso nadaljevala. Dela za ureditev potoka Sušica pa so se nadaljevala v letu 1938. V tem letu je bila predvidena tudi gradnja vsaj ene pregrade na tem potoku.560 Gozdnotehnicni odsek za urejanje hudournikov banske uprave Dravske banovine je z deli za urejanje Sušice zacel v letu 1938 in jih izvajal vse do vkljucno leta 1941.561 Do nove povodnji tega potoka med 21. in 22. majem 1939 je bilo v njegovi strugi že narejenih nekaj pregrad, ki so ucinkovito prestregle glavni poplavni val, in morda je zato bila poplava manj obsežna kot avgusta 1937.562 Gozdnotehnicni odsek za urejanje hudournikov banske uprave Dravske 555 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1938. Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 66. 556 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1939. Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 66. 557 Župnija Brusnice, Župnijska kronika, 1940 (posredoval Marko Kragelj). 558 Ibid. 559 SI AS 2128, t. e. 585, m. 3, Proracunski troškovnik za izvedena dela l. 1941 v Kobiljeku, obc. Šentjernej in Gabrje, obc. Brusnice. Nacrt pregrad in pragov, Brusnice-Gabrje 1941.560 Ticar, Kerin in Žagar, Hudourniške poplave Sušice leta 1937, 112. 561 SI AS 77, t. e. 12-16, Porocila gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 9-13. rednega zasedanja banskega sveta, februar 1938-1941. 562 Slovenec, 29. 5. 1939, 6, Strašne povodnji v krški dolini. Zaplavna pregrada na Šumecem potoku gorvodno od vasi Jugorje. Voda se iz zaplavnega prostora preliva prek pregrade. Osebni arhiv in foto: Blaž Štangelj, 11. 12. 2022 banovine je februarja 1940 pripravil generalni projekt za ureditev potoka Sušica in njegovih pritokov. Ta je obsegal razlicna dela: cišcenje struge, zavarovanje brežin, regulacijo struge, gradnjo kamnitih jezov, pregrad in pragov. Na pritokih Sušice so bile poleg kamnitih pregrad predvidene tudi lesene pregrade. S temi deli so želeli pred poplavami zavarovati ob Sušici ležeca naselja, utrditi njeno strugo, brežino in plazovita pobocja ter s pregradami zadržati plavine, da jih narasli potok ne bi odnašal dolvodno do izliva v reko Krko. Do leta 1940 so bila izvedena nekatera dela pri protipoplavnem urejanju struge Sušice. V spodnjem toku tega potoka pod Šutno so bili izvedeni cišcenje, izravnave in zavarovanje bregov struge. Vec posegov je bilo narejenih tudi v srednjem in gornjem toku Sušice, in sicer gorvodno od Šutne. Na tem delu so ocistili zasuto strugo, postavili dva vecja pragova in vec manjših, naredili prekop in njegove brežine zavarovali s kamnitim zidom, izvedena pa je bila tudi regulacija struge in njene bregove so zavarovali s pletenicami iz opornih zidov iz kamenja in lesa. Za usmerjenje vode v regulacijsko strugo so naredili uvajalni objekt. Zgrajene so bile tudi tri manjše kamnite pregrade v Dolu, dve »pri Medvedu« in ena »pri Jordanovem kozolcu«. Nad Dolom pod Bocjem, »v Rebri«, je bila v strugi Sušice zgrajena vecja kamnita zaplavna pregrada, ob njej so prestavili tudi pot. Gorvodno od te zaplavne pregrade so bile predvidene za gradnjo še štiri velike kamnite zaplavne pregrade.563 Z urejanjem Kobiljskega potoka oziroma potoka Kobila je Gozdnotehnicni odsek za urejanje hudournikov banske uprave Dravske banovine zacel v letu 1939 in ga izvajal do vkljucno leta 1941.564 Omenjeni odsek je do marca 1940 pripravil generalni projekt za ureditev Kobiljskega potoka. Ta je nacrtoval urejanje tega potoka za preprecevanje hudourniških poplav med Šentjernejem, Gorenjim Vrhpoljem in gorvodno od te vasi. Nacrt je nad Gorenjim Vrhpoljem predvideval gradnjo treh vecjih zaplavnih pregrad, pod to vasjo pa še tri manjše stabilizacijske pregrade, s katerimi bi okrepili strugo. Dve od teh pregrad so nacrtovali zgraditi na mestu že obstojecih, slabo grajenih mlinskih jezov. Nacrt je predvideval tudi reguliranje struge potoka in njeno okrepitev s pragovi ter cišcenje struge. Najnujnejša dela, ki jih je opredelil nacrt, so bila gradnja po potoku najvišje ležece zaplavne pregrade, s katero bi se ustavljali naplavine in pesek, ter gradnja še ene pregrade gorvodno od Gorenjega Vrhpolja in regulacija struge potoka. V letih 1939 in 1940 je bila izvedena regulacija Kobiljskega potoka med Dolenjim Vrhpoljem in Žvabovim in postavljen zid ob obrežju potoka nad Gorenjim Vrhpoljem. V letu 1941 sta bili postavljeni dve pregradi na Kobiljskem potoku gorvodno od Gorenjega Vrhpolja. Iz kamna in cementne malte je bila zgrajena velika zaplavna pregrada s podslapjem (vzhodno od vasi Mihovo). Zaradi te novogradnje so prestavili 220 metrov poti, tako da ni segala v zaplavni prostor za pregrado. Dolvodno od te pregrade je bila zgrajena še betonska stabilizacijska pregrada s podslapjem. Zgrajena je bila na mestu iz brun grajenega jezu, ki je dovajala vodo v mlinšcico in po njej do Zagorcevega mlina. Ta pregrada je poleg umirjanja vodnega toka omogocala tudi okrepitev struge potoka nad in pod njo ter s tem preprecitev odnašanja bregov. Omogocala pa je tudi zajem vode za obratovanje mlina. Gradnja te pregrade se je zakljucila jeseni 1941, a še ni bila dokoncana, saj jo je prehitelo neugodno vreme. Med obema zgrajenima pregradama je bila nacrtovana še ena zaplavna pregrada, vendar ni bila izvedena.565 V letu 1940 so se zacela dela za protipoplavno ureditev potoka Pendirjevka in se nadaljevala tudi v naslednjem letu.566 Gozdnotehnicni odsek za urejanje hudo­urnikov banske uprave Dravske banovine je do aprila 1940 pripravil projekt za protipoplavno ureditev tega potoka med Orehovico, Cerovim Logom in gorvodno 563 SI AS 2128, t. e. 585, m. 2, Generalni projekt za ureditev Sušice v obc. Sv. Križ pri Kostanjevici, 1940. Proracunski troškovnik za generalni nacrt za ureditev Sušice v obc. Sv. Križ pri Kostanjevici, 1940. 564 SI AS 77, t. e. 14-16, Porocila gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 12-13. rednega zasedanja banskega sveta, februar 1940-1941.565 SI AS 2128, t. e. 585, m. 3, Generalni projekt za ureditev Kobiljskega potoka v obcini Št. Jernej, mar. 1940. Porocilo k podrobnemu nacrtu za ureditev Kobiljskega potoka in Proracunski stroškovnik, v obcini Št. Jernej, okt. 1942. 566 SI AS 77, t. e. 15, 16, Porocilo gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 13. rednega zasedanja banskega sveta, februar 1941. od te vasi. Projekt je nacrtoval gradnjo štirih manjših pregrad med Staro vasjo in Cerovim Logom. Dve od teh bi bile zgrajene na mestu dveh slabo grajenih jezov na Pendirjevki, in sicer pri Orehovici je bil to »Jakšetov jez« ter »Dermažev in Godinov jez« med Orehovico in Cerovim Logom. Med omenjenima pregradama sta bili nacrtovani še dve pregradi. Te štiri pregrade bi imele stabilizacijsko funkcijo, kar je pomenilo, da bi utrdile bregove struge potoka ter preprecevale odnašanje bregov in ustavljale plavine. Gorvodno od Cerovega Loga so bile v strugi Pendirjevke nacrtovane tri zaplavne pregrade, ki bi služile za ustavljanje plavin, ki jih iz zgornjega toka prinaša potok. V projektu je bilo predvideno tudi cišcenje struge Pendirjevke in po potrebi zavarovanje njenih bregov z lesom in kamenjem. Nacrt je predvideval tudi po deset manjših pregrad iz kamna in lesa v dveh pritokih Pendirjevke, ki teceta pod gradom Prežek. Od predvidenih pregrad sta bili med aprilom 1940 in aprilom 1941 zgrajeni dve zaplavni pregradi v strugi Pendirjevke nad Cerovim Logom, in sicer ena ob poti »v Ustrašu« in še ena, gorvodno od te, »v Ustraškem borštu«. Zgrajeni sta bili iz kamna in cementne malte. Med obema zgrajenima zaplavnima pregradama je bila nacrtovana še ena takšna, vendar ni bila izvedena.567 Protipoplavna ureditev potokov, ki se z Gorjancev stekajo v Krko, je bila po-leg zavarovanja ob njih ležecih naselij, kmetijskih površin in cest pomembna tudi za preprecevanje poplav reke Krke. Vodja Gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov banske uprave Dravske banovine, inženir Alojzij Štrancar, je za­pisal, da so ti hudourniki glavni razlog za poplave Krke. Kot razlog za sunkovito in silovito narašcanje teh hudournikov ob vodnih ujmah ter njihovo rušilno moc je zapisal, da bi to lahko bilo vecje izsekavanje gozda na Gorjancih, ki se je izvajalo od leta 1924. Hudourniki so iz zgornjih tokov v Krko prinašali veliko plavin in zasipnega materiala in s tem zasipavali recno strugo Krke. Ta je v tem delu toka plitva in pocasnega teka. Po hudournikih prinesene plavine so ovirale in zmanjševale prevodnost vode po recni strugi in s tem povzrocale poplave. Prenos plavja in raznega materiala iz zgornjih delov strug potokov v dolino so zadrževale pregrade.568 Inženir Alojzij Štrancar je pomen gradnje pregrad na vodotokih z Gorjancev tako obrazložil: »Zato se je zacela v teh hudournikih ši­rokopotezna akcija, ki je potrebna, da se zavarujejo ogrožene vasi in ceste, da se zaustavi material, ki ga nosijo hudourniki v Krko, in tako ustvarijo predpogoji za boljši odtok njenih voda in predpogoji za njeno regulacijo.«569 567 SI AS 2128, t. e. 585, m. 1, Generalni projekt za ureditev Pendirjevke, obcina Orehovica, apr. 1940. Proracunski troškovnik in tehnicno porocilo za generalni projekt ureditve Pendirjevke, apr. 1940. 568 SI AS 77, t. e. 14-15, Porocilo gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 12. rednega zasedanja banskega sveta, 13. 2. 1940. SI AS 2128, t. e. 585, m. 1, 3, Generalni projekt za ureditev Kobiljskega potoka v obcini Št. Jernej, mar. 1940. Generalni projekt za ureditev Pendirjevke, obcina Orehovica, apr. 1940. 569 SI AS 77, t. e. 14-15, Porocilo gozdnotehnicnega odseka za urejanje hudournikov za 2. sejo, 12. rednega zasedanja banskega sveta, 13. 2. 1940. SKLEP Prispevek obravnava vecje poplave, ki so jih v 30. letih 20. stoletja povzrocili potoki, ki se z Gorjancev stekajo v reko Krko. V zgornjih tokih imajo hudourniški znacaj, kar pomeni, da ob intenzivnih padavinah silovito narastejo, iz zgornjih delov zaradi erozije prinašajo razlicen material in v dolini poplavijo naselja in kmetijske površine. V obravnavanem casu so bile tri vecje tovrstne poplave, ki so prebivalcem povzrocile vecjo materialno škodo, avgusta 1934, avgusta 1937 in maja 1939. Škoda je bila razlicna v razlicnih naseljih, saj so tudi posamezni hudourniki poplavljali z razlicno mocjo. Najbolj na udaru so bili objekti, zgrajeni ob teh potokih, predvsem mlini in žage. O razdejanju, ki so ga povzrocile poplave, so porocali tedanji dnevni casopisi, kar nam omogoca vpogled v posledice ujme. Kot še en uporaben vir so se izkazala porocila žandarjev, ki so kot predstavniki oblasti o škodi po neurju porocali nadrejenim. Skromnejše s podatki o poplavah so se izkazale župnijske kronike. Silovite poplave v krajih pod Gorjanci so bile vzrok, da so se zacela urejanja hudournikov. S temi deli so želeli prepreciti škodo ob novih ujmah. Nad naselji so se v strugah teh potokov gradile zaplavne pregrade, s katerimi so ustavili prenos plavin in upocasnili tok hudournika. Izvajali pa so tudi druge ukrepe za ureditev in umiritev hudournikov. Pregrade so vidne še danes. K urejanju hudournikov pod Gorjanci so pristopile tedanje oblasti. Dela so potekala od leta 1935 in vse do vkljucno leta 1941. Vsa nacrtovana dela niso bila izpolnjena. Domnevamo lahko, da je bil razlog 2. svetovna vojna. Protipoplavni ukrepi v hudournikih ne zagotavljajo popolne varnosti, lahko pa omilijo posledice silovitih poplav. Poplave pod Gorjanci so se dogajale tudi kasneje. Tako sta junija 1986 silovito poplavila potoka Klamfer in Težka voda.570 Zadnje vecje poplave hudourniških potokov z Gorjancev pa so bile septembra 2014.571 V današnjem casu so še vedno aktualna prizadevanja za vecjo poplavno varnost naselij ob gorjanskih potokih. Obcina Šentjernej skupaj z državnimi ob-lastmi pripravlja dokumentacijo za vecjo poplavno varnost ob potoku Kobila; med drugim je nad vasjo Gorenje Vrhpolje nacrtovan vecji suhi zadrževalnik, ki bi v primeru vecje povodnji zadržal udarni val in vodo postopoma spušcal v dolino. Enaka dela za izboljšanje poplavne varnosti nameravajo izvesti tudi na potoku Pendirjevka.572 V okolici Velikih Brusnic so prav tako predvideni trije 570 NŠAL, ŽA Stopice, šk. 1, Župnijska kronika, 1986. Dolenjski list, 26. 6. 1986, 18, Naliv pokoncal perjad. 571 Dolenjski list, 18. 9. 2014, 1, 3, Razdejanje po vodni ujmi katastrofalno. Dolenjski list, 18. 9. 2014, 20, Tokrat je bilo še huje kot pred štirimi leti. Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci, 149. 572 Dolenjski list, 13. 7. 2023, 5, Zadrževalnik in igrišce. Dolenjski list, 7. 3. 2024, 7, Najprej varnost, nato pa gradnje. zadrževalniki za poplavno vodo, in sicer eden na Vrtaškem potoku in dva na Šumecem potoku.573 Prispevek obravnava poplave hudournikov pod Gorjanci in njihove sanacije po poplavah v 30. letih 20. stoletja. S tem želi prispevati k boljšemu poznavanju te tematike in tudi pomagati k boljšemu sobivanju s hudourniki ter njihovemu nadaljnjemu urejanju. 573 Dolenjski uradni list, uradno glasilo Mestne obcine Novo mesto, št. 24, 12. 10. 2022, Odlok o obcinskem prostorskem nacrtu Mestne obcine Novo mesto, 41, 243-44. (Za podatke se avtor zahvaljuje mag. Jelki Hudoklin.) Monika Rogelj OD OBRTNIH DELAVNIC DO VELIKIH TOVARN OB REKI SAVI V KRANJU UVOD Kranj leži med rekama Savo in Kokro, ki sta bili skozi stoletja tesno povezani z življenjem mesta. Moc vodá obeh rek je omogocala delovanje dejavnosti, ki so zaznamovale razvoj gospodarstva mesta in širše okolice. Najbolj številcni so bili mlini. Na bregovih Save, katere struga se pod mestom razširi in se njen tok umiri, so delovale usnjarske in suknarske delavnice, ki so za svoje delo potrebovale vodo. V 19. stoletju so posamezni obrati potencial vodne sile na sotocju obeh rek izkoristili za pogon strojev in postopno modernizirali proizvodnjo. Na zacetku 20. stoletja je bilo med podjetniki veliko zanimanja za proizvodnjo elektricne ener­gije. Prispevek obravnava pomen vodá, zlasti reke Save, pri vkljucevanju strojne proizvodnje v panogah, ki so naredile prve korake na poti k industrializaciji in so v 20. stoletju predstavljale temelj gospodarskega razvoja Kranja, ki je bil po­membno središce industrije na Slovenskem. Proces preoblikovanja kranjskih obrti v prva industrijska podjetja je med drugim obravnaval kranjski zgodovinar Josip Žontar v monografiji Zgodovina mesta Kranj, ki je izšla pred 2. svetovno vojno.574 Gospodarsko politiko mestne uprave in delovanje prvih podjetnikov v 19. stoletju je kasneje dopolnil Jože Žon­tar.575 O razvoju industrije med obema vojnama in ustanavljanju velikih tekstil­ 574 Žontar, Zgodovina mesta Kranja. 575 Žontar, Kranj in njegova širša okolica. Žontar, Gospodarska politika. nih tovarn je v krajevnem zborniku najprej pisal gospodarski zgodovinar Jože Šorn.576 Kasneje je France Kresal pregled tekstilne industrije dopolnil s podatki o zmogljivosti in tehnicni opremljenosti tovarn.577 V novejšem obdobju se je industriji kot glavni nosilki kranjskega gospodarstva najvec posvecala Nada Holynski,578 ki je skupaj s sodelavkama pripravila kataloški pregled razvoja po­sameznih panog in tovarn na Gorenjskem.579 Iz vseh omenjenih objav lahko razberemo pomembnost lokacijske umestitve prve industrije na sotocju obeh rek in na desnem bregu Save, kar je tovarnam med drugim omogocalo oskrbo z elektricno energijo iz hidrocentral v neposredni bližini.580 Na zacetku 70. let 20. stoletja je bilo obmocje v neposredni bližini Save zapol­njeno s tovarniškimi obrati, zato se je gradnja novih tovarn premaknila višje nad reko. Ob širitvi industrije se je v tem casu v javnosti zacelo vse pogosteje opozarjati na negativne posledice desetletij intenzivnega dela velikih tovarn za okolje. V lokal­nem casopisu Glas tako po letu 1974 veckrat zasledimo porocila o vecjih onesnaže­njih vodá Save in Kokre z odplakami iz kranjskih tovarn, zaradi cesar je prihajalo do množicnih poginov rib. V posameznih prispevkih so obširneje orisani neustrezna ravnanja tovarn pri odvajanju odpadnih voda in potrebni ukrepi za trajnejše rešitve, kar omogoca vpogled v kakovost rek v casu intenzivne industrializacije. MESTO NA SKALI NAD DVEMA REKAMA Naravno dobro zavarovana lega mesta na visokem pomolu nad sotocjem obeh rek je bila privlacna za naselitev vse od mlajše kamene dobe naprej. V pozni antiki je bil Kranj pomembna germanska vojaška postojanka in nato središce naselitve Slovanov, o cemer pricajo bogate arheološke najdbe, katerih najdišca so tudi ob reki Savi. Kranj spada med najstarejša slovenska srednjeveška mesta in je bil kot mesto v virih prvic omenjen leta 1256. Bil je vojaško, upravno in gospodarsko središce pokrajine, zaradi svoje lege tudi sticišce trgovskih poti, tako da je pobiranje mitnin in mostnin predstavljalo enega glavnih virov mestne blagajne. Mimo Kranja je tekla glavna prometna povezava od Ljubljanske kotline prek Sorškega polja in iz smeri Škofje Loke naprej prek prelazov Ljubelj in Jezerski vrh na Koroško.581 Najstarejša upodobitev Kranja je bakrorez Matthaüsa Meriana iz leta 1649 s pogledom z desnega brega Save in z znacilno piramidno grajeno mestno veduto.582 576 Šorn, Velika industrija. 577 Kresal, Tekstilna industrija. 578 Holynski, Industrija – nosilka.579 Holynski, Žontar in Kokalj Kocevar, Gorenjska industrija. 580 Kos, Elektrifikacija. Papler, 40 let. 581 Žibert in Rogelj, »Mesto, ki mu Kranjec«, 13–14, 16.582 Žibert in Rogelj, »in civitate Chreinburch«, 8. Mestno jedro se dviga nad rekama, medtem ko se je na levem bregu Save do sre-dine 20. stoletja raztezalo nekdanje Savsko predmestje. Skozi stoletja je bilo gos-podarstvo mesta tesno povezano z reko Savo, ob kateri so delovale številne obrtne delavnice, ki so za svoje delo potrebovale vodo. V procesu modernizacije so v 19. stoletju panoge mlinarstva, usnjarstva in suknarstva predstavljale glavne gos-podarske dejavnosti in so bile temelj kasnejše industrializacije. Na drugi strani mesta je bila tesna in težje dostopna soteska Kokre manj primerna za delovanje proizvodnih obratov, izjema je bilo obmocje Lajha pred sotocjem rek. Za gospodarstvo mesta so bili stoletja kljucnega pomena mostovi, ki so omo­gocali tesno povezavo s širšo okolico, tranzitni promet pa je olajšal trgovanje na vecje razdalje tudi domacim obrtnikom in podjetnikom. Most cez Savo se omenja že konec 13. stoletja in je predstavljal glavni dostop do mesta. Vzdrževanje lesenega mostu, ki je bil del deželne cestne povezave, je za Kranj predstavljalo precejšen financni zalogaj, saj so ob spomladanskem in jesenskem obilnem deževju visoke vode pogosto odnesle dele konstrukcije.583 S prihodom železnice leta 1870 je bil most povezava med železniško postajo na desnem bregu Save ter tranzitno cesto proti severu. Cez most so se stekale vedno vecje kolicine tovorov blaga za trgovine v mestu in drugih gorenjskih krajih, do leta 1906 je tekla tudi oskrba za industrijo v Tržicu, živahna je bila trgovina z lesom. Na prelomu stoletja je bil za nove prometne razmere in prevoze težjih tovorov nujno potreben nov betonski most, ki je bil dograjen konec leta 1909 in je bil kljucen za gospodarski razvoj mesta v naslednjih desetletjih.584 V neposredni bližini so zacele delovati tekstilne tovarne in na obrežju Save se je razvilo industrijsko središce Kranja. V sklopu modernizacije državne ceste je bil most pred 2. svetovno vojno razširjen in nato aprila 1941 ob umiku jugoslovanske kraljeve vojske porušen. Že nekaj mesecev kasneje je nemška okupacijska oblast nekoliko nižje, med tovarnama Standard in Jugoceška, zgradila nadomestni leseni most.585 Do sredine 19. stoletja sta dostop do mesta z vzhodne strani in povezava z naselji na levem bregu Kokre potekala prek lesenega mostu v soteski pod Hujami. Po prihodu železnice se je mocno povecal tovorni promet v smeri Jezerskega, zato je bil leta 1876 na najožjem delu kanjona Kokre zgrajen železni most in urejena cestna povezava proti severovzhodu. Leta 1928 je bil most zamenjan z betonskim, ta pa je bil nato v 20. stoletju dvakrat obnovljen.586 Za hitrejšo povezavo novih stanovanjskih sosesk na vzhodni strani mesta z mestnim jedrom je bil leta 1962 zgrajen dodaten most.587 583 Markelj, Betonski savski most, 107. 584 Ibid., 107-08. 585 Puhar, Kranj v stoletju, 16–17. Avguštin, Kranj kakršnega ni vec, 68–70. 586 Puhar, Kranj v stoletju, 15–16. 587 Avguštin, Kranj kakršnega ni vec, 27–28. MLINARSTVO - NAJSTAREJŠA OBRT Mlinarstvo velja za eno najstarejših obrti v Kranju in se je kot pomembna gos-podarska panoga ohranilo vse do 1. svetovne vojne. Zapise o podelitvah mlinov na Kokri in Savi v fevd zemljiškim gospodom zasledimo v listinah z zacetka 14. stoletja. V 18. stoletju in še leta 1830 so bili v Kranju štirje mlini, trije na Kokri in eden na Savi.588 Najvecji mlin je bil ob mostu cez Savo in je pripadal grašcini Khislstein, ki ga je dajala v zakup mešcanom in kmetom. Mlin je imel osem mlinskih kamnov in premicna kolesa, ki so visela na železnih verigah, da so jih lahko prilagajali nivoju vode. Po požaru leta 1832 je bil zgrajen nov mlin. Sredi 60. let je lastnik postal podjetnik Leopold Jugovic, ki je v Kranj prišel iz Aleksandrije. Mlin je povecal in ga preuredil v valjcni mlin, ki so ga sodobniki imenovali umetni mlin in je bil edino vecje industrijsko podjetje v mestu. Moko je prek Trsta izvažal v Francijo, Anglijo, Istro, Dalmacijo, tudi v Afriko. Jugovic je bil zelo dejaven tudi v politicnem in kulturnem življenju mesta, bil je poslanec v deželnem in državnem zboru ter med letoma 1882 in 1874 kranjski župan.589 Zaradi velikih investicij in zaposlenosti na drugih podrocjih je zašel v financne težave in leta 1874 je bil prisiljen mlin prodati podjetniku Petru Majdicu iz Jarš pri Mengšu. Majdic je mlin povecal, uredil je dodaten kanal za dotok Save in postavil prvo turbino s 100 KS (konjske sile). Z modernizacijo obrata je nadaljeval njegov sin Vinko Majdic, ki je leta 1887 poveceval moc vodnih turbin na 300 KS. Leta 1892 je v mlinu uredil majhno elektrarno, ki je sprva zadošcala za razsvetljavo, kar predstavlja zacetek elektrifikacije Kranja, postopno je elektrificiral tudi stroje. Majdicev mlin je bil konec 19. stoletja eden najvecjih v Avstro-Ogrski in je mlevske izdelke prodajal po vsej Evropi, celo v nekatere cezoceanske države.590 Med 1. svetovno vojno je bila prekinjena dobava surovin, po vojni pa je zaradi izgube velikega dela trgov mlin prenehal delovati. Podjetni Majdic je vodno moc Save in ugodno lokacijo izkoristil za preusmeritev obrata v elektrarno. SUKNARSTVO - PREDHODNIK TEKSTILNE INDUSTRIJE V vaseh med Kranjem in Škofjo Loko so se stoletja ukvarjali z izdelavo platna in suknenega blaga. S platnarstvom in suknarstvom, ki sta kmetom omogocala dodatni zaslužek, je bila tesno povezana mestna obrt barvarstva. V Kranju je bilo 588 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 108–09, 248–49. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 298. Žibert in Rogelj, »Mesto, ki mu Kranjec«, 12.589 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 330, 339.590 Ibid., 326, 330, 333. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 298. Kos, Elektrifikacija, 379. konec 18. stoletja šest barvarn, ki so delovale ob Savi. S prihodom železnice pa je sredi 19. stoletja kmecko platnarstvo in suknarstvo zacelo zamirati in posledicno je posla primanjkovalo tudi barvarjem. Do zacetka 20. stoletja je delovala le še barvarna družine Pirc, ki se je ukvarjala tudi s trgovino.591 V prvi polovici 19. stoletja sta se dva kranjska trgovca lotila izdelave suknenega blaga v vecjem obsegu. Okoli leta 1820 je mladi Fidelis Terpinc s pomocjo oceta uredil suknarno v nekdanjem mlinu v Lajhu na Kokri. V naslednjih letih je Ter­pinca izjemna podjetnost vodila v razlicne druge posle po vsej deželi Kranjski. Po letu 1836 je v svojih obratih (žage, mlini, oljarna, suknarne, papirnice) uvajal stroje na vodni in parni pogon in je veljal za prvega slovenskega industrialca.592 Kocarno v Kranju je po odhodu v Ljubljano leta 1829 prepustil necaku Karlu Florjanu, ta pa je od starega oceta Blaža Terpinca podedoval še bližnji mlin na ježice in usnjarsko delavnico. Florjan je letno izdelal okoli 2500 volnenih odej in kocev iz konjske žime, izdeloval je tudi obloge za stiskalnice olja.593 Strojna oprema obrata je obsegala motor na vodni pogon z 8 KS moci, dvoje statev in druge stroje za tkanje, valjanje in koncno obdelavo volne.594 Po letu 1850 obrata ni vec posodabljal, leta 1877 pa je prenehal delovati. Drugo suknarno je v neposredni bližini okoli leta 1834 uredil trgovec s platnom Valentin Pleiweiss, oce Janeza Bleiweisa, ki je bil sredi 19. stoletja osrednja osebnost gospodarskega in politicnega življenja na Kranjskem. Leta 1843 je kocarno prevzel najmlajši sin Konrad Pleiweiss in tedaj so letno izdelali od pet do šest tisoc kosov blaga. Po lastnikovi smrti leta 1865 je podjetje prenehalo delovati.595 V obeh suknarskih delavnicah so v proizvodnjo vsaj delno vkljucevali stroje, za pogon katerih so izkoristili moc vodne sile na sotocju Save in Kokre. Obrata sta veljala za manjši industrijski podjetji, ceprav sta bila v tehnicnem pogledu skromno opremljena. V vsaki od manufaktur je bilo okoli deset zaposlenih, ki so tkali in valjali blago, dodatno pa je okrog 80 družin v okolici pripravljalo prejo. Težke odeje in sukneno blago so vecji del prodali na Kranjskem in v sosednjih deželah ter bili za izdelke nagrajeni na obrtnih razstavah od Ljubljane do Dunaja. Delovanje obeh suknarn je postopno zamrlo zaradi konkurence uvoženega in-dustrijskega blaga.596 591 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 316. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 299. 592 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 305.593 Ibid. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 298.594 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 322–23. 595 Ibid., 304. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 299.596 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 304–05. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 298-99. USNJARNA – OD OBRTI DO TOVARNE IN ELEKTRARNE V Kranju je imelo vecstoletno tradicijo tudi usnjarstvo in sredi 18. stoletja je bilo ob Savi devet usnjarskih delavnic. Leta 1830 so delovale še štiri usnjarne, ki so zaposlovale šest oseb, leta 1875 pa le še dva obrata. Poleg mlina na sotocju Kokre in Save je usnjarno uredil Blaž Terpinc, leta 1832 pa jo je predal vnuku Karlu Florjanu, ki je nekaj let pred tem prevzel že suknarno. Leta 1839 je bil obrat prodan družini Pollak iz Tržica, ki se je ukvarjala z izdelavo usnja za podplate.597 Med letoma 1865 in 1893 je bila delavnica v lasti družine Mally iz Tržica. Konec 19. stoletja je podjetje svojih prednikov kupil Karel Pollak in proiz­vodnjo usnjarne dvignil na industrijsko raven. Obrate je povecal in dodal strojno opremo ter proizvodnjo povezal z usnjarno, ki jo je imel v Ljubljani. Vecja moder-nizacija je sledila po požaru leta 1908. Za zadostno preskrbo z elektricno energijo je od Tomaža Pavšlarja odkupil bližnji mlin na Kokri in ga preuredil v elektrar-no. V novih obratih je stroje poganjala turbina s 60 kW moci. Z uvedbo stroj­nega nacina dela se je kolicina dnevno izdelanega usnja povecala s 1000 na 2500 kilogramov.598 Pollakova usnjarna je bila znana po strojenem usnju za podplate in kakovostnem usnju iz kranjske svinjine, ki se je uporabljalo za izdelavo sedel, jermenov in galanterijskih izdelkov. Izvažali so po vsej Evropi, tudi v Rusijo in Ameriko.599 V pravi industrijski obrat je usnjarna prerasla po letu 1920, ko je Pollak izko­ristil ugodne pogoje za investicije in je ob Savi zgradil vecjo tovarno, v nepo­sredni bližini na Kokri pa novo hidrocentralo z mocjo 200 KS. Tedaj je 125 zaposlenih izdelalo 5000 kilogramov usnja dnevno in 700 ton letno.600 V na­slednjem desetletju je zaradi velikih stroškov modernizacije tovarne in hkrati manjših narocil podjetje zašlo v financne težave. Po stecaju leta 1931 so Pollakovi dedici ustanovili delniško družbo Standard, Industrija usnja Kranj. Proizvodnja se je postopno zmanjševala, predvsem zaradi uveljavljanja gume pri izdelavi pod-platov. Leta 1932 je imela tovarna 102 zaposlena, leta 1939 pa je bilo le še 37 zaposlenih in je letna proizvodnja padla na 84 ton.601 Po 2. svetovni vojni in nacionalizaciji je tovarna delovala pod imenom Tovar­na usnja Standard, leta 1969 pa je bila prikljucena podjetju Sava. V modernizacijo proizvodnje se ni veliko vlagalo. Leta 1965 so zaceli izdelovati umetno usnje, po katerem je bilo vecje povpraševanje, izdelavo naravnega usnja pa so postopno ukinjali.602 Leta 1983 je bila celotna proizvodnja dokoncno opušcena. Upravljanje 597 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 317. Žontar, Kranj in njegova širša okolica, 299. 598 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 317, 356, 359. 599 Holynski, Žontar in Kokalj Kocevar, Gorenjska industrija, 70. 600 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 367, 369. 601 Holynski, Žontar in Kokalj Kocevar, Gorenjska industrija, 70. 602 Ibid., 70, 77. pripadajoce hidroelektrarne na Kokri je prevzela družba Elektro Gorenjska. Pred kratkim je bila zakljucena tretja rekonstrukcija elektrarne v zadnjih štirih de­setletjih. PRVE HIDROCENTRALE V KRANJU Za zacetek industrijske proizvodnje v vecjem obsegu je bila kljucna elektri­fikacija. Na Gorenjskem je bila leta 1915 dokoncana Kranjska deželna elektrar­na Završnica, prva javna hidroelektrarna na Slovenskem, katere distribucijsko omrežje pa je bilo sprva omejeno na Zgornjo Gorenjsko.603 Za elektrifikacijo Kranja in s tem uvajanje modernejše strojne opreme v proizvodne obrate so bile bolj kljucne majhne zasebne elektrarne. Gradili so jih domaci podjetniki, ki so na zacetku 20. stoletja pokazali velik interes za vlaganja v gradnjo hidrocentral in so si prizadevali pridobiti pravice do korišcenja vodne sile na Savi in Kokri. Elektrarne so bile obicajno majhnih zmogljivosti in vecina jih je delovala v sklopu drugih gospodarskih objektov, tako da so v prvi vrsti proizvajale elektriko za last-ne potrebe in oskrbovale majhne odjemalce v neposredni bližini. Le posamezne elektrarne so delovale kot samostojne gospodarske družbe, ki so proizvajale elek­tricno energijo za trg in so postopno širile distribucijsko omrežje.604 V 30. letih so bile številne od teh zasebnih in industrijskih elektrarn postopno vkljucene v distribucijski sistem Kranjskih deželnih elektrarn. V Kranju so pred 1. svetovno vojno delovale tri elektrarne. Dve centrali sta bili del industrijskih obratov, že omenjenih Majdicevega mlina in Pollakove usnjarne. Leta 1899 je v tesni soteski Kokre ob Kokrškem mostu majhno elektrarno zgradil še Adolf Kreuzberg. Centrala je delovala z mocjo 65 KS in je proizvajala enosmerni tok. Omejena je bila na dobavo elektrike za razsvetljavo v mestu, vendar je imela sprva malo odjemalcev, med drugim je možnost elektrifikacije ulicne razsvetljave zavrnila tudi obcina. Podjetje je kmalu zašlo v težave in elektrarno je leta 1909 na dražbi kupila Marija Mayr. Velika posodobitev Elektrarne Mayr je bila izpeljana šele leta 1921, ko se je njena moc povecala na 260 KS. V naslednjih letih je bila centrala opremljena z dvojno vodno turbino, dizlovim motorjem in generatorjem za trifazni tok. Obremenitev elektrarne od 50 do 110 KS bi morala zadostovati za potrebe razsvetljave javnih in zasebnih odjemalcev v mestu in primestnih naseljih. Celotni potencial vodne sile, ki sta jo ponujali Kokra in strojna oprema, je bil izkorišcen šele konec 30. let, ko je bila elektrarna prikljucena na omrežje Kranjskih deželnih elektrarn.605 603 Papler, 40 let, 10. 604 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 355. Kos, Elektrifikacija, 379. 605 Kos, Elektrifikacija, 380–81. Na zacetku 20. stoletja je bilo veliko bolj zanimivo dogajanje pri izkorišcanju vodne sile na Savi. Velike nacrte za gradnjo hidrocentrale je imel kranjski pod-jetnik Tomaž Pavšlar, ki je bil med drugim tudi lastnik manjšega mlina na Kokri. Elektrarno s skoraj štirinajst metrov visokim jezom je želel graditi pod mestom pri Zarici. Takoj je naletel na nasprotovanje Vinka Majdica, saj bi dvig vodne gladine ogrozil njegov mlin. Zaskrbljena je bila tudi obcina, ki je imela na Savi ob Majdicevem mlinu vodno kolo in hidravlicno crpalko, s pomocjo katere so crpali vodo v mestni vodnjak. Dostop do vode na Savi in nemoteno delovanje crpalke sta bila za obcino kljucna vse do leta 1911, ko je v mesto pritekla voda iz vodovoda. Strokovnjaki so ocenjevali, da bo zaradi elektrarne prišlo do kopicenja materiala v strugi pri jezu in do poškodb na bregovih, tudi poplavljanja desnega brega na Gašteju, predvsem pa bi bilo ogroženo delovanje mlina nad elektrarno. Zaradi javnega interesa so bili nacrti za novo hidrocentralo leta 1901 zavrnjeni. V naslednjih letih je Tomaž Pavšlar še naprej vztrajal in si je zagotovil pravico do korišcenja vodne sile nekaj kilometrov nižje po strugi. Po novem je nacrtoval centralo s štirimi turbinami, do katerih bi voda pritekla po novem vodnem kanalu. Predviden jez bi bil dolg 78 metrov in šest metrov visok, zaradi cesar bi se gladina vode dvignila za 9,5 metra. Temu je spet najbolj nasprotoval Vinko Majdic, ki je s partnerji zasnoval konkurencni nacrt za gradnjo nekoliko manjše elektrarne. Pavšlar je leta 1909 koncno dobil koncesijo za hidrocentralo na Savi pri vasi Jama, vendar zaradi drugih vlaganj, pravnih bitk in propada banke ni imel financnih sredstev za izpeljavo projekta. V tem casu so se pojavljali tudi predlogi za gradnjo deželne hidrocentrale na tem delu Save, medtem ko so se že uresnicevali nacrti za elektrarno Završnica pri Žirovnici, ki se je gradila od leta 1911 in je elektricni tok v omrežje zacela oddajati leta 1915.606 ELEKTRICNA ENERGIJA ZA INDUSTRIJO V Kranju je bilo pred 1. svetovno vojno že daljši cas cutiti zastoj v mestnem gospodarstvu, v obrti in nekaj majhnih industrijskih obratih je bilo zaposlenih le nekaj sto delavcev.607 V novih politicnih in gospodarskih razmerah je novo­izvoljeno obcinsko vodstvo, na celu z županom Cirilom Pircem, najboljše mož­nosti za izhod iz težke gospodarske situacije videlo v industriji. Ker domaci pod-jetniki za vecja vlaganja niso imeli zadostnega kapitala, so za gradnjo in zagon velikih tovarn želeli privabiti tuje vlagatelje. Pritegnili so konzorcij bancnikov in tekstilnih tovarnarjev iz Ceškoslovaške, ki so zaradi carinskih omejitev iskali 606 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 355–56, 358. 607 Holynski, Industrija – nosilka, 390–91. možnosti za proizvodnjo tekstila v Kraljevini SHS. Leta 1923 se je zacela grad-nja prve tovarne Jugoceška. Kranjska obcina je za gradnjo tovarn ponudila ugodne pogoje. Na voljo je bilo veliko obcinsko zemljišce na desnem bregu Save, v neposredni bližini železniške postaje, zato so dosegli tudi spremembo obcin­skih meja. Urejen je bil že vecji del potrebne infrastrukture, vodovod, cestne in železniške povezave, poskrbeti je bilo treba še za nemoteno preskrbo z elektricno energijo.608 Ugodni pogoji in bližina velikega trga so v naslednjih letih v mesto pritegnili nove vlagatelje in v nekaj letih so v Kranju zacele delovati štiri velike tekstilne tovarne, v katerih je delalo od nekaj sto do tisoc delavcev.609 Tudi doma-cini so se smelo lotevali podjetništva in ustanavljali manjše obrate z nekaj deset zaposlenimi. Obstojece tri male elektrarne niso zadošcale za vecjo industrijsko proizvod­njo, zato je obcina podprla nacrte Vinka Majdica, da je nekdanji mlin preuredil v elektrarno. V ta namen mu je obcina prepustila tudi svojo pravico do korišcenja vodne sile ob mlinu.610 Majdic je že leta 1892, ko je v mlinu uredil prvo maj­hno elektrarno v Kranju, pridobil koncesijo za distribucijo elektricne energije v omrežje. V zacetnem obdobju elektrifikacije in vzpostavitve industrijskih obra­tov je bila pomemben pogoj za delovanje prav možnost izkorišcanja vodne sile za pridobivanje elektrike v neposredni bližini novih industrijskih obratov, saj je bila elektricna napeljava zaradi visokih stroškov postavitve skromno razvejana. Vecja vlaganja v distribucijsko omrežje so bila izpeljana šele v 30. letih. Vinko Majdic je leta 1924 v elektrarno namestil dva generatorja, ki so ju po­ganjale stare mlinske turbine z ocenjeno mocjo 300 KS. V naslednjih letih se je zmogljivost elektrarne povecevala v skladu s širitvijo in potrebami nove in-dustrije. Prvi velik industrijski obrat je bila tekstilna tovarna Jugoceška, v kateri je proizvodnja bombažnih tkanin in umetne svile sprva tekla na 250 tkalskih strojih, kasneje pa so bili dodani novi obrati.611 Leta 1929 je v Kranju delovalo osem srednjih in velikih tovarn ter številne manjše delavnice, od katerih jih je bila vecina locirana ob reki Savi. Na omrežje Majdiceve elektrarne so bile poleg Jugoceške (1924) prikljucene še tekstilne tovarne IKA (1923), Intex (1926), Tekstilindus Arturja Hellerja (1928), Jugobruna (1928), Tovarna Franja Sirca (1929), Tovarna gumijevih izdelkov Vulkan (1921), puškarska zadruga (1922), tiskarna Sava (1912) ter vec manjših delavnic pletenin in konfekcije v mestu in predmestju Kranja.612 608 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 368–69. Holynski, Industrija – nosilka, 392–94. Rogelj, Stoletje industrializacije, 21.609 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 369. 610 Ibid., 365, 367. 611 Kos, Elektrifikacija, 379. 612 Ibid., 380. Vinko Majdic je leta 1928 v prizidku elektrarne dodal dve novi Francisovi turbini moci 455 KS in 935 KS, s cimer se je hidroelektrarna uvršcala med najmo­dernejše pri nas. Vzporedno s povecevanjem elektrarne je gradil tudi daljnovode in širil elektricno omrežje. Zgradil je novo transformatorsko postajo v Kranju in daljnovod z razdelilnimi vodi do Medvod, tako da je z elektriko lahko oskrboval vasi na Kranjskem polju.613 Naslednja velika posodobitev Majdiceve hidroelektrarne je sledila leta 1937 in po novem je elektrarna razpolagala z mocjo 3000 KS in rezervo 1000 KS ter ucinkom generatorjev 3000 kVA, kar je bilo za tretjino vec kot pet let prej. Pro-izvodnja elektricne energije se je skoraj podvojila, leta 1934 je znašala 3.800.000 KWh, leta 1938 že 8.111.000 kWh. V tem casu je bila elektrarna prikljucena na distribucijsko omrežje Kranjskih deželnih elektrarn in se je povezala z elektrarno vŠkofji Loki, s cimer se je krog odjemalcev bistveno povecal, tako da je z elektricno energijo oskrbovala 36 krajev. Leta 1938 je imel Majdic 52 kilometrov daljnovo­dov, 37 kilometrov krajevnih omrežij in devet transformatorskih postaj.614 V 30. letih, zlasti po gospodarski krizi, se je hitro poveceval obseg potreb po elektricni energiji. Kranjski okraj je po stopnji elektrifikacije spadal med najbolj razvite v Dravski banovini. Najvecjo porabo je imel Kranj, kjer je bilo leta 1936 skupno 1378 porabnikov.615 Z elektrifikacijo podeželskih krajev se je povecalo število malih odjemalcev, vendar pa je glavnino kilovatnih ur elektricne energije porabila industrija. Obstojeci industrijski obrati so se širili, najbolj tekstilni tovar­ni Jugoceška in Jugobruna in tovarna gume Semperit. Na novo je zacelo delovati nekaj manjših tovarn, ki so jih ustanavljali domaci podjetniki, kot so bile tkalnici Antona Božica (1928) in Adolfa Praha (1930), tovarna konfekcije ISKA (1931) in barvarna Koliaš (1936). Okoli leta 1935 je bilo v Kranju prek dvajset industrijskih podjetij z vsaj desetimi zaposlenimi, od tega je bilo šest tovarn, ki so imele od 200 do 1000 delavcev.616 Najvecje tovarne v Kranju so bile locirane tik ob Savi, kar jim je omogocalo, da so del elektricne energije za pogon strojev dobivale iz lastnih malih elektrarn. S tem so si zagotovile nemoteno oskrbo z elektriko v obdobjih, ko je prihajalo do prekinitev ali nihanj pri dobavi iz Majdiceve centrale in Kranjskih deželnih elektrarn. Generatorje so imeli v tovarnah Jugoceška in Jugobruna, ki sta bili leta 1939 s skoraj sedmimi milijoni KWh med desetimi najvecjimi porabniki elektrike v banovini.617 Dovolj zmogljivo lastno elektrarno na Kokri je za potrebe obrata imela Pollakova usnjarna, ki je bila leta 1931 preimenovana v Standard. Moc reke 613 Kos, Elektrifikacija, 379-80. Lavric, Mal, Stele (ur.), Spominski zbornik, 651. 614 Kos, Elektrifikacija, 380. 615 Ibid., 377. 616 Rogelj, Pregled razvoja, 60-65. Rogelj, Stoletje industrializacije, 25. 617 Kos, Elektrifikacija, 378. Tekstilne tovarne in tovarna usnja ob reki Savi, okoli leta 1930 Hrani: Gorenjski muzej, Zbirka starih razglednic Kokre sta za svoje obrate izkoristila tudi Josip Zabret, ki je imel v bližnjem Bri-tofu tovarno lanenega olja in firneža, in Adolf Prah za pogon strojev v tekstilni tovarni na Primskovem. Na Kokri in njenih pritokih v vaseh širše okolice Kranja je bilo vec majhnih hidroelektrarn, ki so delovale v povezavi z žagami in mlini. Zagotavljale so elektriko za lokalno okolje, viške pa so oddajale v omrežje Kranj­skih deželnih elektrarn. Na obmocju od Jezerskega do Kranja je leta 1939 delovalo 44 malih hidrocentral.618 Kranj je v obdobju med obema vojnama dobro izkoristil gospodarske razmere in priložnost za razvoj industrije. V dobrem desetletju je mesto postalo drugo najmocnejše središce tekstilne industrije na Slovenskem. Glavnina industrije je bila razporejena na obrežju Save. Na razdalji dobrih dveh kilometrov so delovale tri velike in ena manjša tovarna, v katerih so izdelovali bombažne in svilene tka-nine, vecja tovarna pletenin in konfekcije, ki je delovala v nekdanji tovarni cevljev, in tovarna usnja. Še dve tekstilni tovarni sta bili nad Savo, v bližnjem Stražišcu. Vec pletilskih delavnic in šivalnic je delovalo v mestu. Na severovzhodni strani mesta, nad sotesko reke Kokre, so bile še dve manjši tekstilni tovarni, velika tovarna gumenih izdelkov in tovarna mila. V naštetih obratih in številnih delavnicah je bilo zaposlenih okoli 3500 delavcev. Razcvet industrije in gospodarska uspešnost mešcanov sta se kazala v modernizaciji mesta, ki se je z novimi javnimi stavbami in stanovanjsko sosesko širilo v predmestja.619 618 Ibid., 382, 384-85. 619 Rogelj, Stoletje industrializacije, 22–23. Elektrarna Vinka Majdica leta 1939 Hrani: Gorenjski muzej, Zbirka starih razglednic INDUSTRIJA PO LETU 1945 Po 2. svetovni vojni je industrija Kranja predstavljala enega od temeljev in-tenzivne industrializacije, ki je bila glavna usmeritev gospodarske politike nove oblasti v socialisticni Jugoslaviji. Takoj po vojni se je proizvodnja nadaljevala v vecini tekstilnih obratov in v tovarni gumenih izdelkov, oblikovani so bili tudi zametki nove elektropanoge.620 S širitvijo industrije se je koncentracija industrije na obrežju Save mocno povecala, zato je za nadaljnji razvoj panog, ki so s svojimi izdelki veljale za najbolj perspektivne, kranjska obcina poiskala lokacijo za novo industrijsko cono nad Savo. Najvecji tekstilni tovarni sta bili Tiskanina (predvojna Jugobruna) na Gorenji Savi in Inteks na sotocju Save in Kokre. V obeh so imeli zastarelo strojno opremo, delne obnove in vecje rekonstrukcije so bile izvedene v 50. letih, ko sta se tudi povecala proizvodnja in število zaposlenih. Leta 1961 sta bili tovarni združeni v skupno podjetje Tekstilindus s 3400 zaposlenimi. Nacrtovana sta bila racio­nalizacija proizvodnje in povecanje konkurencnosti, vendar se je proizvodnja ohranila v enakem obsegu in na obeh dotedanjih lokacijah ob Savi. Po novem 620 Ibid., 26–28, Rogelj, Pregled razvoja, 60–65. so se usmerili v izdelavo tkanin iz mešanic bombaža in sinteticnih vlaken, ki so bile visoko oplemenitene, kar je olajšalo vzdrževanje oblacil.621 Barvanje blaga, predvsem pa apreturna obdelava, ki je omogocila ustvarjanje novih efektov vzor­cev in s katerimi so dosegli vecjo stabilnost tkanin, je vodilo v vecjo uporabo kemicnih sredstev, ki so vsebovala tudi strupene snovi in so se z odpadnimi vo­dami iz plemenitilnice Tekstilindusa izlivala v Savo. Razlicni barvni spektri, ki so na Gorenji Savi vedno znova obarvali reko, so bili za prebivalce Kranja najbolj ociten znak onesnaženja. Nekaj sto metrov nižje ob Savi je bila leta 1946 ustanovljena tovarna elek­trotehnicnih in finomehanicnih izdelkov Iskra. Proizvodnja je stekla v halah predvojne tekstilne tovarne Jugoceška, na strojih vojaškega podjetja za izdelavo letalskih delov. Tovarna je od sredine 50. let dosegala zelo hitro rast, saj je po­vpraševanje trga po elektrotehnicnih izdelkih hitro povecevalo. Lokacija obratov na recnem bregu in v bližini glavne prometnice je že dve desetletji po ustanovitvi predstavljala veliko omejitev pri širitvi tovarne, ki so jo zahtevali novi proizvodni programi in povecevanje velikoserijske proizvodnje z uvajanjem tekocih trakov. Zato je Iskra dodatne tovarniške obrate odpirala v drugih slovenskih krajih, kjer je bilo na razpolago tudi vec delovne sile. Kljub temu so glavni proizvodni programi merilne tehnike, telekomunikacij in elektricnega rocnega orodja še naprej ostajali v Kranju. Z razvojem elektronike je najhitreje rasla proizvodnja telefonije in leta 1973 je Iskra odprla veliko tovarno za izdelavo telefonskih central in aparatov v industrijski coni na Laborah.622 Tovarna gumijevih izdelkov Sava se je z neprimerne lokacije v mestu nad reko Kokro na zacetku 60. let preselila v bližnje Stražišce, kjer je bila možnost širitve obratov. V skladu z vsesplošno motorizacijo je po novem glavnino proizvodnje Save predstavljala izdelava avtomobilskih pnevmatik. Leta 1967 so sklenili so-delovanje z avstrijskim podjetjem Semperit in leta 1972 zgradili novo tovarno, tako da se je obseg proizvodnje v desetletju povecal za dvainpolkrat. Sredi 80. let je bila Sava z okoli 4500 zaposlenimi eno izmed najvecjih slovenskih podjetij in pomemben izvoznik.623 Ceprav je bila tovarna nekoliko umaknjena od reke Save, pa je iz nje crpala vodo za potrebe proizvodnje. Leta 1953 je bila nižje ob reki Savi, v Zarici, zgrajena nova velika tovarna obut­ve Planika, ki je bila med najvecjimi industrijskimi obrati v Kranju. Po podpisu licencne pogodbe za izdelavo športne obutve Adidas konec 60. let je tovarna z okoli 1800 zaposlenimi v naslednjih dveh desetletjih povecevala proizvodnjo in vecino izdelkov izvozila.624 621 Holynski, Žontar in Kokalj Kocevar, Gorenjska industrija, 39–40. 622 Ibid., 11–13. 623 Ibid., 79–80. 624 Ibid., 70–71. Pogled na tovarno Iskra in druge industrijske obrate ob Savi, leta 1974 Hrani: Gorenjski muzej, fototeka. Foto: Kregar Ob Savi je delovalo še vec drugih srednjih in manjših industrijskih obratov,625 med vecjimi so bili tekstilna tovarna Zvezda, obrat konfekcije Triglav, tovarna strojev IKOS in nekaj podjetij javne infrastrukture. Na sotocju Save in Kokre je s tradicijo usnjarstva nadaljevala tovarna Standard, v kateri so sredi 60. let zaceli z izdelavo umetnega usnja. Del industrije Kranja je bil lociran ob reki Kokri. V mestu, tik nad kan­jonom, je že od zacetka 20. stoletja delovala tovarna mila v lasti družine Fock, v kateri se je proizvodnja cistilnih sredstev nadaljevala tudi po vojni. V 60. le­tih se je preusmerila v izdelavo kemicnih preparatov za livarstvo. Podjetje se je preimenovalo v Exoterm in obrate preselilo v bližnje Naklo, kjer je ob Savi nastajala nova obrtno-industrijska cona, ki je še danes zanimiva za nova pro-izvodna podjetja. Na temeljih dveh predvojnih tekstilnih tovarn je bilo ob Kokri na Prim-skovem ustanovljeno podjetje IBI, Industrija bombažnih izdelkov. Postopno se je specializiralo za izdelavo žakardskih dekorativnih tkanin. V naslednjem deset­ 625 Rogelj, Pregled razvoja, 60–65. letju se je tovarna modernizirala in razširila z novimi halami, hkrati pa se število zaposlenih ni povecevalo. Po reorganizaciji proizvodnih procesov je IBI postalo najbolj produktivno tekstilno podjetje v Jugoslaviji. Tovarna je delovala do zacetka 21. stoletja. V tem casu je prenehala tudi proizvodnja v najvecji slovenski tovarni jedilnega olja Oljarica v bližnjem Britofu, ki je na lokaciji ob reki Kokri delovala skoraj stoletje. TOVARNE IN ONESNAŽENJE VODA Onesnaženost voda in obrežja Save kot posledica delovanja industrije v Kran­ju vse do zacetka 70. let ni bila tema javnih razprav. V lokalnem casopisu Glas ni bilo zaslediti porocil o vecjih onesnaženjih, ceprav so se iz tovarn redno izlivale odplake, ki so vplivale na kakovost recne vode. Do prekomernih koncentracij strupenih snovi v odpadnih vodah in posledicno zastrupitev rib je zagotovo pri­hajalo, na kar kaže tudi kratko navodilo, ki ga zasledimo v družbenem planu obcine Kranj za leto 1965. Ta je Ribiški družini Kranj, ki je skrbela za ustrezen stalež rib v Savi in Kokri, nalagal, da v sodelovanju z industrijo pripravijo nabor ukrepov, s katerimi bi se v prihodnje preprecilo onesnaževanje voda in posledicno množicne pogine rib.626 V tem casu so v najvecjih kranjskih tovarnah Iskra in Sava v proizvodnjo uvajali nove umetne materiale. V tehnoloških postopkih obdelave plasticnih mas in gume so se z odpadnimi vodami v reko izpirale kemikalije in druge strupene snovi, ki so predstavljale veliko obremenitev za okolje, obcasno pa je zaradi visokih koncentracij prišlo do vecjih poginov rib na krajših odsekih recne struge. Na težavno stanje na podrocju varstva narave in zagotavljanja zdravega živ­ljenjskega okolja je leta 1967 opozarjal Zeleni manifest, ki ga je izdala Zveza hortikulturnih društev Slovenije. Med drugim je bilo izpostavljeno, da se predpisi o varstvu voda in zraka niso izvajali oziroma so bili vedno znova kršeni. V pri­merih, ko je zaradi izpustov iz tovarn prišlo do onesnaženosti, so bile sankcije blage in neucinkovite. Kazni za tovarne so bile nizke in v primerih pogina rib je placilo odškodnine predstavljalo majhen strošek. Onesnaženost bi lahko pre­precile ustrezne cistilne naprave, vendar podjetja zaradi visokih stroškov v to-vrstno infrastrukturo niso vlagala.627 Po letu 1970 so se kranjski ribici veckrat ukvarjali z obnavljanjem populacije rib v vodah Save na obmocju najvecje koncentracije industrijskih objektov. Po-gine vecjega števila rib so obicajno zaznali nižje od savskega mostu, ko so iz one­ 626 Uradni vestnik Gorenjske, 7. 4. 1965, 4, Družben plan obcine Kranj za leto 1965. 627 Glas, 24. 6. 1967, 9, »Zeleni manifest«. snažene vode pobrali tudi vec sto poginulih rib, najvec odraslih podusti. Javnost je bila prek lokalnega casopisa o tem obvešcena le obcasno, vendar iz vsebine clankov lahko razberemo, da je do podobnih dogodkov prihajalo veckrat letno.628 O vecjih poginih rib so porocali aprila 1972 in avgusta 1974. V obeh primerih je prišlo do zastrupitve zaradi izliva strupenih snovi iz enega od odtocnih kana­lov tovarne Iskra, ki je sicer imela na odtokih namešcene filtre. Tovarna je ribiš­ki družini izplacala odškodnino za poginule ribe in stroške dopolnitve ribjega staleža, s tem pa sta bila primera zakljucena. Ceprav je bilo zaznati pozive, da je zaradi pogostosti takšnih dogodkov treba poiskati vzroke in odpraviti pomanj­kljivosti, se stanje ni bistveno izboljšalo.629 Zaradi istega razloga so kar trikrat pogine rib zabeležili v letu 1976.630 Tedaj je bilo v javnosti že vec govora o priza­devanjih za zdravo in cisto življenjsko okolje. Neodgovorno ravnanje tovarn ne bi vec smelo biti sprejemljivo in bi bilo v primerih onesnaževanj potrebno odlocnejše ukrepanje, tako da se je odgovorne za prekrške sankcioniralo tudi po pravni poti. Na zacetku 80. let so na Gorenjskem ugotavljali, da je bilo stanje vodotokov izjemno slabo, hkrati pa so bili primeri onesnaževanj pogosteje obravnavani v javnosti, tudi s pozivi iskanja odgovornih. V Savo so se stekali odtocni kanali in-dustrije, kanalizacijski kanali velikih naselij vse od Zgornje Gorenjske po strugi navzdol, na obrežju so bila tudi številna odlagališca odpadkov.631 Med obcinami, skozi katere je tekla Sava, je bil leta 1980 celo sklenjen dogovor. V svoje razvojne programe so vkljucile zavezo o preprecevanju vsakršnega nadaljnjega one-snaževanja voda iz industrije in o izvajanju ustreznih ukrepov ob škodah. Kljub temu je bilo nekaj let kasneje stanje reke še slabše, saj obcine za potrebne sanacije niso imele na voljo financnih sredstev.632 Na Gorenjskem so v tem casu z velikim strahom pricakovali redni desetletni remont hidroelektrarne Moste. Zelo živ je bil namrec še spomin na veliko eko­loško katastrofo, ki se je zgodila avgusta in septembra 1974, ko je bilo zaradi vzdrževalnih del na elektrarni izpraznjeno akumulacijsko jezero. Tedaj so sicer po izkušnjah ob praznitvah jezera v letih 1959 in 1964 pricakovali le zacasno poslabšanje kakovosti Save, kar bi lahko vplivalo tudi na ribji stalež. Po zacetku praznitve poleti 1974 pa so po Savi stekle izjemno velike kolicine naplavin, skupaj s škodljivimi snovmi, tako da je struga v nekaj urah postala smrdljiv in strupen odtocni kanal.633 Zaradi in visoke koncentracije gostega blata, peska in proda se 628 Glas, 6. 8. 1974, 10, Spet zastrupitev rib v Savi. 629 Glas, 22. 4. 1972, 24, Kaj je vzrok za zastrupitev. Glas, 6. 8. 1974, 10, Spet zastrupitev rib v Savi. 630 Glas, 11. 6. 1976, 7, Malomarnost ali kaj? (pripis pod fotografijo). Glas, 24. 9. 1976, 1, Spet zastrupitev rib. 631 Glas, 9. 10. 1981, 6, Voda – transport naših odpadkov in naše malomarnosti. 632 Glas, 14. 12. 1979, 1, Reka Sava skupna skrb. Glas, 4. 10. 1983, 4, Ekološki primer, ki se ne sme ponoviti. 633 Glas, 2. 4. 1982, 6, Umazanija iz Most ne bo škodljiva. Glas, 4. 10. 1983, 4, Ekološki primer, ki se ne sme ponoviti. je kolicina kisika v vodi znižala pod minimalno raven. Najhuje je bilo v zadnjem valu praznitve jezera, ko so v Savi vse do Smlednika poginile vse ribe in polovica ribjega staleža v Zbiljskem jezeru, ogrožena je bila tudi podtalnica na Sorškem polju. Izpiranje nanosov iz struge reke in s tem postopna normalizacija stanja vo­de sta nato trajala naslednjih nekaj mesecev.634 Zaradi onesnažene vode je imela težave tudi tovarna Sava v Kranju, ki je iz reke crpala vodo za proizvodnjo, saj so se zamašile filtrirne naprave.635 Pred novimi vzdrževalnimi deli, nacrtovanimi za leto 1984, so tako potekale javne razprave o pricakovanih posledicah in ukrepih za preprecitev podobne ekološke katastrofe.636 Ponovni praznitvi jezera so se izo­gnili z gradnjo dodatne zapornice, tako da je v casu nujnega pregleda naprav elektrarna lahko nemoteno delovala.637 Reka Sava v Kranju je bila posebej mocno obremenjena s strupenimi snov-mi v poletnih mesecih, ko je bil vodostaj nizek, cesar pa tovarne niso upoštevale, zato je prihajalo do poginov vecjega števila rib na daljših odsekih recne struge. Industrijo so sicer pri izpustih omejevali predpisi, vendar se v podjetjih niso ve­liko ukvarjali z ukrepi za varstvo okolja. Investicije v sodobne cistilne naprave, s katerimi bi se stanje bistveno izboljšalo, so še vedno predstavljale prevelik stro­šek. Ker pa so prizadevanja za izboljšanje stanja voda in ozracja postala tema širšega interesa, so morali predstavniki gospodarstva vse pogosteje razlagati in opravicevati pocasno ukrepanje.638 Pristojni inšpektorji so sicer ugotavljali, da je bil nadzor nad izlivi tehnoloških voda v reke zelo pomanjkljiv, hkrati pa so bili postopki dokazovanja zapleteni in dolgotrajni, kazni pa premile. Eden najvecjih onesnaževalcev zraka in vode je bila tovarna Tekstilindus, kar je bilo dobro vidno prebivalcem mesta in je javno priznavalo tudi vodstvo podjetja. Pomemben del proizvodnje je bilo barvanje in apretura tkanin, zato so se v odpadnih vodah, ki so jih spušcali v Savo, pogosto našle razlicne kemikalije. Meritve koncentracije strupenih snovi so opravljali v tovarni, in ceprav so raz­licna barvila veckrat spreminjala barvo reke ob tovarni, so zagotavljali, da le-ta ne vsebujejo težkih kovin in naj ne bi predstavljala vecje nevarnosti. Do one-snaženosti in posledicno pogina rib vecjih razsežnosti je prišlo na zacetku oktobra 1981, ko je bila iz zbirnega bazena plemenitilnice izpušcena voda s previsoko koncentracijo lužnatih snovi v casu znižanega vodostaja Save. Primer je tri leta kasneje doživel tudi sodni epilog - sodišce je podjetju zaradi nepravilnega rav­ 634 Glas, 6. 9. 1974, 1, 12, Uresnicile so se najbolj crne napovedi. Glas, 13. 9. 1974, 16, V Zbiljah polovica. Glas, 2. 4. 1982, 6, Umazanija iz Most ne bo škodljiva. Glas, 4. 10. 1983, 4, Ekološki primer, ki se ne sme ponoviti. Glas, 17. 7. 1984, 8, Gradbišce pod jezerom elektrarne. 635 Glas, 13. 9. 1974, 3, Tovarna Sava ostala brez vode. 636 Glas, 4. 10. 1983, 4, Ekološki primer, ki se ne sme ponoviti. 637 Glas, 17. 7. 1984, 8, Gradbišce pod jezerom elektrarne. Gorenjski glas, 5. 2. 1985, 3, Zahtevna dela potekajo po programu. 638 Glas, 9. 10. 1981, 6, Voda – transport naših odpadkov in naše malomarnosti. nanja naložilo denarno kazen.639 Še veliko hujši problem so bile velike kolicine izgorkov mazuta, ki so jih v Savo spušcali iz kotlovnice tovarne. Ker niso imeli sredstev, da bi zamenjali dotrajane kurilne naprave in prešli na plin, je vodstvo rešitev videlo v gradnji centralne cistilne naprave pod mestom. Cistilno napravo je bilo treba zgraditi še pred zagonom nove hidroelektrarne Mavcice, saj bi vec deset tisoc kubicnih metrov izgorkov letno lahko ogrozilo delovanje centrale.640 Veliko ekološko grožnjo je predstavljala tudi uporaba mazuta kot glavnega energenta pri ogrevanju stanovanj in javnih zgradb. Spomladi 1986 je v kratkem casu prišlo do dveh podobnih nesrec, ko je prek kanalizacijskih cevi v Savo iztekla vecja kolicina mazuta, najprej iz kotlovnice toplarne v najvecjem stanovanjskem naselju Planina in nato še iz kotlovnice zdravstvenega doma. Zaradi pocasnega ukrepanja so se oljni madeži na vodi razpotegnili vse do elektrarne Mavcice. Ucin­kovitejše delo pri pobiranju mazuta in cišcenju vode je oteževalo pomanjkanje ustrezne opreme in ljudi, ki bi bili usposobljeni za reševanje v takšnih primerih.641 Medtem ko se je kakovost voda Save v Kranju slabšala predvsem zaradi vpli­va industrije, so se na drugi strani mesta v Kokro izlivale odplake iz javne in-frastrukture in novih stanovanjskih sosesk, ki so se intenzivno gradile od 50. let naprej. Dvom o kakovosti voda Kokre v Kranju je bilo zaznati že v drugi polovici 70. let, saj na tem delu skoraj ni bilo prirastka rib, kar je bil najbolj jasen pokaza­telj onesnaževanja. To je predstavljalo tudi grožnjo za zdravje ljudi, ker je bila reka v poletnih mesecih priljubljena tocka za kopalce. Od vecjih industrijskih obratov sta bili neposredno na obrežju Kokre tekstilna tovarna in tovarna olja, v bližini katerih so veckrat zabeležili pogine rib. Do onesnaženosti vecjih razsežnosti je prišlo junija 1977, ko je pod tovarno Oljarica v Britofu in naprej po strugi Kokre vse do izliva v Savo v kratkem casu poginilo prek 2000 rib.642 Od 80. let naprej je dodatno obremenitev za Kokro predstavljala nova obrtno-komunalna cona na Primskovem, kjer je bilo tudi nekaj manjših industrijskih obratov in od koder so se kanalizacijski jaški stekali v Kokro. Poleti 1987 so zaradi izliva kemikalij in strupov, katerega izvor je bilo težko locirati, poginile vse ribe na levem bregu, od odtocnih kanalov do sotocja. Ribici so iz vode pobrali prek 1300 primerkov potocnih postrvi, lipanov in podusti, kar pa je bil le del velike škode.643 639 Glas, 10. 1. 1984, 7, Odplake povzrocile pogine rib. 640 Glas, 9. 10. 1981, 6, Voda – transport naših odpadkov in naše malomarnosti. 641 Gorenjski glas, 6. 5. 1986, 1, 12, Spet mazut v Savi. Gorenjski glas, 9. 5. 1986, 8, Z zajemalkami nad mazut v reki. 642 Glas, 21. 6. 1976, 14, Poginile ribe v Kokri. 643 Gorenjski glas, 7. 8. 1987, 1, Škodo cenijo na nekaj starih milijard. SKLEP Reka Sava je skozi stoletja mocno zaznamovala gospodarstvo Kranja. V 19. stoletju so posamezne obrtne delavnice prerasle v manjše industrijske obrate, ki so za pogonsko moc strojev izrabljali vodno silo. Intenziven razvoj industrije je sledil po 1. svetovni vojni, ko so zacele delovati velike tekstilne tovarne, stroj­na proizvodnja pa se je uveljavljala tudi v drugih panogah. K hitremu procesu industrializacije so bistveno pripomogle dobre možnosti za pridobivanje elek­tricne energije z izkorišcanjem vodne sile na Savi in delno Kokri. V zacetnem obdobju elektrifikacije je preusmeritev nekdanjega mlina v sodobno hidroelek­trarno zagotovila glavnino elektricne energije za oskrbo novih tovarn in kra­jev širšega zaledja mesta. Neposredna bližina elektrarne se je odrazila tudi v lo-kacijski razmestitvi industrijskih obratov, ki je v veliki meri sledila tradiciji obrt­nih delavnic in prvih vecjih delavnic na sotocju Save in Kokre. Po 2. svetovni vojni se je s pospešeno gradnjo velikih hidrocentral in elektrifikacijo države pomen elektrarne v mestu za oskrbo lokalne industrije zmanjšal. Kljub temu vse tri male elektrarne ves cas obratujejo in so bile veckrat posodobljene ter imajo pomemben delež pri oskrbi gospodinjstev z elektriko. V 20. stoletju se je torej ob Savi oblikovalo industrijsko središce Kranja, ki se je z novimi obrati polnilo vse do konca 60. let, ko neposredno ob reki ni bilo vec možnosti za vecjo širitev tovarn, zato se je zacela oblikovati nova industrijska cona višje nad reko. Z uporabo novih materialov v vedno bolj intenzivni proizvodnji se je povecevala obremenjenost reke z odpadnimi snovmi. Ob izpustih vecje kolicine kemikalij in strupenih snovi iz tovarn je veckrat prišlo do poginov vecjega števila rib. Od 70. let naprej so bili tovrstni dogodki pogosteje obravnavani tudi v javnosti in se je ustvarjal pritisk na podjetja s pozivi k bolj odgovornemu ravnanju. Karla Oder VODA, RUDARSTVO IN ŽELEZARSTVO NA KOROŠKEM UVOD Koroška regija danes povezuje Mežiško, Mislinjsko in del Dravske doline. Pred 1. svetovno vojno so bile te doline stoletja locene med Koroško in Štajersko deželo. Naravne danosti med Peco in Pohorjem oziroma ob treh rekah, Meži, Mislinji in Dravi, so omogocile zgodnjo industrializacijo.* Obmocje obsega Ka­ravanke, zgrajene iz raznolikih sedimentnih, magmatskih in metamorfnih kam­nin, v katerih so bogata svincevo-cinkova orudenja in drobnozrnati klasticni se­dimenti z rastlinskimi ostanki in lecami premoga,644 ter Pohorje, ki ga sestavljajo prevladujoce metamorfne kamnine, med katerimi so gospodarsko izkorišcali zlasti magnetit in kremen.645 Voda, ki je sicer vir življenja s kljucno vlogo za vse organizme, je bila in še vedno je pomemben dejavnik pri razlicnih delovnih postopkih v industriji, tudi v rudarstvu in železarstvu. Že mnogo stoletij pred industrijsko dobo so ljudje iskali minerale in pridobivali rudo, jo pretalili v kovino in uporabili za izdelavo potrebnega orodja, orožja, nakita in tako dalje. Pri tem je bila voda nepogrešljiva pogonska sila, ki je zlasti od srednjega veka dalje poganjala številne naprave in stroje v rudnikih in železarnah, hkrati pa je bila zelo uporabna pri procesih * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J7 50233 Vonj in nesnovna kulturna dedišcina, ki ga financira Agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 644 Zakladi fužin, 5. 645 Pohorje – Wikipedija. predelave železa in obdelave železnih in jeklenih izdelkov. Da so lahko v fužinah, kot so v zgodnjem novem veku imenovali železarne, cim bolje izrabili njeno moc, so proizvodne obrate postavili ob potoke in reke. V stoletju, zaznamovanem s prvo industrijsko revolucijo, so z vodo še naprej poganjali stroje in naprave, le da posredno, s tem da so ji spremenili agregatno stanje v paro. V 20. stoletju je nje­na raba še bolj posredna, saj so njeno mehansko moc izkoristili za proizvodnjo elektricne energije. Sredstva, ki so omogocila izrabo moci vode, so bila najprej kolesa na vodni pogon, nato parni stroji in nazadnje turbine. Osrednji namen prispevka je predstaviti rabo vode kot pogonske sile, njeno rabo v tehnoloških postopkih, posledice te rabe z vplivi na onesnaženost reke Meže in monitoring ter ukrepe za izboljšanje stanja. Casovno prispevek obravnava tri obdobja. Prvo obsega cas od zacetka novega veka do industrijske revolucije. Sledi obravnava vode v obdobju zgodnje industrializacije v 19. stoletju, ko so se uveljavile številne tehnicne in tehnološke novosti. Tretje obdobje obravnava 20. in 21. stoletje. Najprej na kratko podam zgodovinski pregled razvoja rudarstva in železarstva v koroški regiji skozi poltisocletno obdobje od zgodnjega novega veka do danes. Raba vode je bila vitalnega pomena za obe dejavnosti tudi v koroški regiji, kjer so pridobivali svincevo rudo, premog ter predelovali železo in izdelovali železne in jeklene izdelke. Izpostavljeni so zacetki oziroma prve omembe dejavnosti v obravnavanem prostoru, poudarek pa je na Mežiški dolini, ki je zaradi rudni­kov svinca, premogovnika Leše ter Rosthornove in Thurnove železarne že sredi 19. stoletja veljala za industrijsko najbolj razvito obmocje na Slovenskem. Na obmocje današnje koroške regije so se z angleškega otoka, potem ko so v Avstriji omogocili ustrezne pogoje za povecanje naložb v proizvodnjo in promet, širile pridobitve industrijske revolucije. V Mislinji je takrat obratovala Zoisova »gozdna železarna« z rudnikom železa na Pohorju. Tu sta imeli surovinsko bazo železove rude tudi železarni na Muti in v Vuzenici. Podjetja so izdelke prodajala po vsem evrazijskem kontinentu. Ob obravnavanih gospodarskih panogah so se razvijale še druge gospodarske dejavnosti, predvsem gozdarstvo in lesnopredelovalna, papirna, tekstilna in druga predelovalna industrija ter obrtna dejavnost. Konec 19. stoletja so ustavili stroje v železarnah v Mislinji, Crni na Koroškem in na Prevaljah ter opustili številne rudnike in premogovnike. V 20. in 21. stoletju sta se obravnavani gospodarski dejavnosti razvijali z velikim pospeškom, zlasti v obdobju socializma. Rudnik svinca in cinka ter Železarna Ravne sta ohranjala svoj pomemben gospodarski vpliv, tako v državi kot tudi na evropskem in svetovnem trgu. Premogovnik Leše so zaprli nekaj let pred 2. svetovno vojno, rudnik svinca in cinka pa je prenehal s proizvodnjo konec 20. stoletja. Danes ima prevladujoce mesto v gospodarski podobi regije in drža­ve jeklarska in kovinskopredelovalna industrija. Vodilni družbi v skupini SIJ na Ravnah na Koroškem, ki izdelujeta vrhunsko jeklo in izdelke za najzahtevnejše programe razlicnih industrij v svetu, naslednici podjetja Železarna Ravne, sta SIJ Metal Ravne in SIJ Ravne Systems. Tako je koroška regija kljub preteklim poli­ticnim spremembam, ekonomskim in socialnim težavam še vedno pomemben dejavnik v gospodarstvu države in širše. Ceravno sta pri metalurških postopkih predelave rude ter obdelave železa in jekla kot nujni vir toplotne energije pomembna tako les kot premog, pa je osred­nja pozornost namenjena predvsem vodi, ki je omogocila razvoj obravnavanih gospodarskih panog, odvisnih od vira pogonske energije. Zaradi specificnosti posamezne dejavnosti in drugacnih nacinov dela je raba vode kot pogonske sile predstavljena loceno v rudnikih in železarnah. V rudni­kih so pri sledenju in izkopu rude naleteli na velike kolicine vode, ki je ovirala delo rudarjev, in so jo morali odstraniti. V rudniku Mežica velike kolicine jamske vode niso uspeli precrpati s crpalkami, zato so konec 19. stoletja zgradili rove za njeno odtekanje oziroma odvodnjavanje, kot so v rudnikih imenovali proces odstranjevanja vode iz jaškov. V 20. stoletju so vodo izkoristili za pogon nekaterih naprav, med njimi turbine za proizvodnjo elektricne energije, s katero so nato poganjali stroje in naprave. Tako so pri podzemnih hidroelektrarnah uporabili vodo, ki je ogrožala delo v jami in onemogocala izkorišcanje rude v globino tako, da so jo z razlicnih crpališc zbirali v vodnem rovu, po katerem so njen tok usmerili do turbin hidroelektrarn. Med premogovniki bom izpostavila leškega, kjer so pridobivali premog od zacetka 19. stoletja in ga prali z vodo, najprej v bližini izkopa, ob koncu stoletja pa v bližini reke Meže. Obravnava rabe vode kot pogonske sile v železarstvu izpostavlja njene zacetke konec 16. stoletja in do srede 19. stoletja, ko so pogonsko moc vode povecali s spremembo njenega agregatnega stanja. Prva znana upodobitev rabe koles na vodni pogon v Mežiški dolini je ohranjena iz sredine 19. stoletja, iz obdobja, ko so v železarnah že namešcali parne stroje in parna kladiva. Tudi v 20. stoletju je ostala voda nepogrešljiva pogonska sila v jeklarski industriji, le da so njeno moc uporabili za proizvodnjo elektricne energije, ki je nadomestila vse prejšnje nacine rabe vode za pogon strojev in naprav. Mežiško dolino sta iznajdba elektrike in njeno pridobivanje dosegla na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prve agregate za proizvodnjo elektricne energije so postavila rudarska podjetja, sledila jim je Thurnova jeklarna na Ravnah na Koroškem. Voda je postala pomembna za proizvodnjo elektrike, ki so jo sprva pridobivali s pomocjo pogona turbine na paro, kmalu pa v hidroelektrarnah. V prvem obdobju elektrifikacije je bil uspešen Rudnik svinca in cinka Mežica, ki je zgradil vec lastnih manjših hidroelektrarn. Vedno vecje potrebe po tej energiji v rudniku svinca in cinka ter Železarni Ravne so od srede 20. stoletja zadovoljili z gradnjo hidroelektrarn na bližnji reki Dravi. Spremembe in napredek nacinov rabe vode kot pogonske sile so bili pove­zani s številnimi tehnicnimi izboljšavami, iznajdbami in izumi na eni strani, na drugi pa z novimi investicijami v tehnološke posodobitve proizvodnje. Nacin rabe pogonske moci vode je vplival na nadaljnje proizvodne procese in, lahko recemo, tudi na poimenovanje železarskih obratov. V fužinah, železarskih obra­tih predindustrijske dobe, so vodo za pogon uporabili neposredno. Po industrij-ski revoluciji so v železarnah okrepili njeno posredno pogonsko moc z uvedbo parnih strojev. Obdobje druge industrijske revolucije in raba vode za proizvodnjo elektricne energije sta vplivala na razvoj jeklarn in proizvodnjo jekla v elektro peceh. Vode v rudnikih in železarnah niso uporabljali le za pogon koles, proizvod­njo pare ter elektricne energije, temvec je bila nepogrešljiva tudi pri posamez­nih delovnih oziroma proizvodnih procesih. Uporabljali so jo za spiranje rude in premoga, za hlajenje med metalurškimi postopki pri visokih temperaturah ter pri odplakovanju nevarnih snovi, uporabljenih v razlicnih fazah obdelave železnih in jeklenih izdelkov. S širitvijo proizvodnje se je povecevala raba tehnološke vo­de, kar pa je negativno vplivalo na kakovost vode v naravi, kamor so spušcali nevarne odplake. V prispevku je zato predstavljena tudi raba tako imenovane tehnološke vode v premogovniku Leše in Rudniku svinca in cinka Mežica ter v ravenski železarni oziroma jeklarni. Izpostavljene so zlasti negativne posledice njene rabe, saj se je z rastjo proizvodnje povecevalo onesnaževanje vode in okolja, kar je ogrožalo življenja ljudi, živali in rastlin. Osnovni proces pri predelavi železa in jekla je redukcija železovih rud za proizvodnjo grodlja, surovega ali kovanega železa, ki ga nadalje talijo za namene livarske proizvodnje, njegove rafinacije v jeklo in tako dalje. Redukcija rude je potekala v visokih peceh in pozneje v plavžu. Vanj so izmenicno nalagali rudo s talilnimi dodatki in gorivom, cemur je do sredine 19. stoletja služilo lesno oglje, kasneje pa koks. Iz plavža je pritekel glavni proizvod, grodelj ali surovo železo, ki so ga nato kovali. Šele z razvojem rafinacijskih procesov so zaceli proizvajati grodelj za izdelavo jekla.646 Pridobivanje in nato predelava jekla še danes »poteka pri za proces znacilnih, specificnih razmerah. Osnovne surovine je potrebno vedno taliti, kar sprošca prah in pline, predelava pa prav tako zahteva segrevanje vložka do visokih temperatur.«647 V crni metalurgiji so razlicni viri emisij onesnaževali zrak (plini in prah), vodo (hladilne vode, odpadne emulzije in olja) 646 Tri tisocletja, 36. 647 Pavlin in Lamut, Slovenski železarji. in zemljo (razlicni odpadki: žlindra, škaja, livarski pesek, brusilni mulj …). Med kljucnimi emisijami je bil tudi hrup,648 najbolj pa sta industrijsko obmocje pestili onesnaženost zraka in vode.649 Razvita industrija, še posebno rudarstvo in železarstvo, je v Mežiški dolini zagotovo že v 19. stoletju z negativnimi posledicami vplivala na okolje, a za zdaj o tem nimamo podatkov. Reko Mežo in njene bližnje potoke so takrat onesnaževali premogovnik Leše, rudnik svinca in cinka v Mežici, Thurnovi železarski obrati v Crni, Mežici in na Ravnah na Koroškem ter železarna na Prevaljah. Glede na manjšo proizvodnjo in regenerativno sposobnost narave lahko sklepamo, da so bili ekološki problemi manj izraziti kot v 20. stoletju, ko je industrija mocno obremenila ekosistem reke Meže z muljem, težkimi kovinami in razlicnimi kemi­kalijami. Problem je predstavljala tudi toplota, ki jo je bilo treba odstraniti, da so ohranili ucinkovitost metalurškega postopka in preprecili škodljiv vpliv na okolje. V ta namen so razvili vodne sisteme za hlajenje, ki zajemajo vodo iz okolj­skih virov in jo nato vracajo v okolje. Najvišjo stopnjo onesnaženosti reke so za­beležili v 70. letih. V prispevku zato izpostavljam posledice izrabe vode za tehnološke namene, ki se tu kaže problematicna z vidika varstva narave in okolja. Obravnavo zakljucim s poglavjem odziva države in podjetij na alarmantno stanje, ki je zahtevalo uved­bo ukrepov za varstvo okolja in monitoring spremljanja stanja onesnaženosti reke. Sprejeti, predvsem pa izvedeni ukrepi so izboljšali kakovost vode, a sledi onesnaženosti s težkimi kovinami ostajajo. O vodnih pogonih na Slovenskem je pisal Albert Struna650 in predstavil zgod­nje nacine rabe vode v rudarstvu in železarstvu. Po njegovih navedbah se je grad-nja rudniških naprav na vodni pogon sprva razširila brez vsakih teoreticnih po­glabljanj. Iz srede 16. stoletja pa je ohranjeno delo Georgiusa Agricola De Re Metalica, v katerem predstavi stanje tehnike v rudarstvu, rafiniranju in taljenju kovin. V njem kot prvi nacin za crpanje vode omenja »dvigalno napravo z mehovi«, nato »crpalno napravo z vedri na rocni pogon«. Agricola je tudi upo­dobil napravo za dvigovanje rude in vode na vodni pogon.651 O zgodnji rabi vode za pogon fužinskih koles najdemo podatke v delih zgodovinarjev Gašperja Oitzla in Vinka Skitka. Za poznejša obdobja so služila dela Ivana Mohorica, Marjana Kolarja in Karle Oder. V knjigi 300 let Mežiški rudniki so razlicni avtorji predstavili rabo vode in posledice onesnaženosti reke Meže. O ekološki in okoljevarstveni problematiki v železarni so pisali v tovarniškem glasilu. 648 Perman, Slovenske železarne, 1. 649 J. Perman, E. Perman in Verhovnik, Onecišcenje atmosfere v Mežiški dolini, 209. 650 Struna, Vodni pogoni, 71-73. 651 Ibid., 71-73. Pri pripravi prispevka je uporabljeno še arhivsko gradivo. Fužine so oznacene na Vojaškem zemljevidu Slovenije iz druge polovice 18. stoletja. V pomoc so bili tudi nacrti iz ravenske železarne iz 19. in 20. stoletja, med katerimi so nacrti naprav, ki jih je poganjala voda. Zbirko hrani Koroški pokrajinski muzej na Ravnah na Koroškem. ORIS RAZVOJA RUDARSTVA IN ŽELEZARSTVA V pogorju Pece so izkorišcali obsežna nahajališca svincene rude že v sred­njem veku, intenzivneje pa od srede 17. stoletja. Združitev rudarske posesti v rokah Blajberške rudarske unije (Bleiberg Bergwerks Union) v drugi polovici 19. stoletja je povecala pridobivanje tega rudnega bogastva in omogocila razcvet rudnika. V 20. stoletju je rudnik prostorsko segal od Mežice do Crne. Vsi obrati, razen jame Graben, so bili na levem bregu reke Meže. Med obema svetovnima vojnama je obsegal rudišce trikotne oblike s površino 10 km2 s številnimi revirji, ki so segali od 500 do 1200 metrov nadmorske višine.652 Delo je bilo organizirano v treh obratih: jami, separaciji in topilnici. V jami so rudarji sledili rudo in gradili sledilne rove, odkopavali, crpali vodo, izvažali rudo, delali na progi in opravljali tesarska dela. Prebiranje rude je potekalo že na izkopu, vecinoma pa zunaj jame v separacijah in prebiralnicah,653 vse do gradnje centralne izbiralnice v Podpeci konec 19. stoletja in delovanja najmodernejše strojne separacije v Žerjavu leta 1914, ki je nadomestila rocno prebiranje rude s strojnim.654 V dobi socializma je bil rudnik med najpomembnejšimi v državi, vse do zacetka 90. let, ko je dokoncno zaprl svoja vrata. V skoraj štirih stoletjih so v pogorju Pece izkopali 19 milijonov ton svinceve in cinkove rude ter naredili vec kot 800 kilometrov rovov. Tudi železovo rudo so iskali in kopali v bližini Crne na Koroškem že konec 16. stoletja, zagotovo pa na zacetku 17. stoletja, a je rudnik ostal le lokalnega po­mena. Med letoma 1860 in 1939 je deloval rudnik železa še na Lomu blizu Pre­valj. Rudo so predelali v plavžih železarne na Prevaljah. Iz rudnika v Razborju so s to naravno surovino oskrbovali železarno v Mislinji, z zahodnega Pohorja pa so med letoma 1762 in 1926 oskrbovali železarne v Mislinji in na Muti ter plavž v Vuzenici.655 V 19. stoletju so zlasti železarne potrebovale velike kolicine premoga. Na ob-ravnavanem obmocju je delovalo vec manjših premogovnikov, najvec »crnega 652 Oder, Rudarji rudnika Mežica, 127. 653 Ibid., 131-34. 654 Ibid., 134. 655 Zakladi fužin, 20-21. Stavba separacije v Žerjavu Hrani: Koroški pokrajinski muzej zlata« so nakopali na Lešah pri Prevaljah.656 Sredi 19. stoletja je bil z 78 odstotki izkopa najvecji premogovnik na Slovenskem. V 120-letni zgodovini njegovega obratovanja so nakopali 3.500.000 ton premoga, najvec za potrebe železarne na Prevaljah.657 O prvih omembah obstoja železarstva na Koroškem v srednjem veku zgo­dovinar Gašper Oitzl zapiše: »Najzgodnejši pisni vir, ki namiguje na obstoj železarstva ali vsaj nahajališca že­lezove rude, izhaja s konca 9. stoletja, ko je omenjeno naselje Železen (nem. Se-lesen; in loco Selezna dicto), ki leži ob reki Krki (nem. Gurk) na Koroškem. Naj­ 656 Keber, Zacetki uporabe, 181-96. 657 Zakladi fužin, 17. starejša neposredna omemba rudarske in verjetno tudi železarske dejavnosti v Vzhodnih Alpah pa izhaja iz leta 931, ko je salzburška nadškofija prejela pravico, da brez placevanja cinža koplje železovo rudo na obmocju zgornje Labotske doline na Koroškem.«658 V poznem srednjem in zgodnjem novem veku se je povecalo zanimanje za izkorišcanje naravnih virov in s tem število rudarskih in železarskih obratov. Med nosilci gospodarskega razvoja niso bili vec le nadškofije in samostani, temvec prevzemajo vidno vlogo plemstvo, deželni stanovi in premožnejši obrtniki.659 V Mežiški dolini je bil, po navedbah Mohorica, deželno-knežji trg Guštanj, danes Ravne na Koroškem, v poznem srednjem veku »dalec naokoli znan po svojem razvitem žebljarstvu«.660 Da kovaci takrat niso izdelovali le žebljev, temvec tudi razlicna kmecka orodja, lahko sklepamo iz Skitkove objave treh kmeckih premoženjskih inventarjev, ohranjenih s konca 16. stoletja v uradu Guštanj. V njih so med orodji navedeni: okovan voz, plug, ralo, crtalo, brana, sekire, motike, srpi, rocna kosa in grebljica za oglje.661 »Guštanjski tržan Jakob Dueller je leta 1609 postavil na reki Meži pri Guštanju kovacijo za tezanje na vodni pogon, Streckhammer.«662 Le nekaj let pozneje je postavil kovacijo z enim kladivom na vodni pogon Adam Matschnickh na travniku pri reki Meži nižje od Mežnarjevega mlina.663 V naslednjih desetletjih so kovacije s kladivi na vodni pogon delovale tudi na potokih Kotula pod Javornikom in strojanski Reki.664 Iz leta 1589 je znana prva omemba fužinarjev in izdelovalca smodnika v Crni (Schwarzenbach). Nekoliko pozneje je omenjen fužinarski urad, za katerega sklepajo, da so ga koroški deželni stanovi vzpostavili prav proti koncu 16. stoletja, predvidoma okrog leta 1589, ko so omenjeni prvi fužinarji.665 Leta 1620 je Melchior Putz ob sotocju reke Meže, sprva imenovane Crni potok (Schwarzenbach), in potoka Pegovc (Pegouz) zgradil fužinarske obrate, ki so kmalu prešli v posest grofa Thurna.666 Fužine ob vznožju Kobanskega v bližini Mute (Hohenmauten), le nekaj pred izlivom potoka Bistrica v reko Dravo na njenem levem bregu, so prvic omenjene leta 1573. Potok je zagotavljal ustrezno mocan vodni tok za pogon koles in s tem kovaških kladiv in potrebnih mehov za podpihovanje ognja na talilnem ognjišcu. Za prvo obdobje njihovega delovanja lahko domnevamo, da so železovo rudo 658 Oitzl, Obuditev in razvoj, 58. Oitzl, Zgodovina železarstva, 184. 659 Skitek, Zacetki rudarstva, 56. 660 Mohoric, Industrializacija, 13. 661 Skitek, Guštanj, 167-75. 662 Skitek, Zacetki rudarstva, 79. 663 Ibid., 79. 664 Oder, Ravne na Koroškem, 316-17. Skitek, Zacetki rudarstva, 82. 665 Skitek, Zacetki rudarstva, 62. 666 Oder, Prispevek, 35. iskali v bližini, saj je na obmocju Svetega Primoža nad Muto izpricano nahajališce železove rude.667 Do srede 18. stoletja je obratovalo v vseh treh dolinah današnje koroške regije in na obmocju Pohorja že precej plavžev in fužin. Z izdanima fužinskima redoma za Štajersko (1748) in Koroško (1759) je oblast opredelila vrsto proizvodnih obratov oziroma fužin, dolocila njihov nacin dela in vrsto proizvodov, uredila razmerja med zaposlenimi in tako dalje. Prav novim pravilom lahko domnevno pripišemo dejstvo, da so številne fužine v drugi polovici 18. stoletja pridobile koncesije oziroma dovoljenje za delovanje. V Trobljah pri Slovenj Gradcu je ob reki Mislinji v 18. stoletju delovala že­bljarna, ki so jo leta 1773 spremenil v kosarno s tremi repaci in štirimi kovaškimi ognjišci.668 V Mislinjskem grabnu je že leta 1724 delovala fužina, ki se je konec stoletja razvila v eno najpomembnejših »gozdnih« železarn na spodnjem Štajer­skem.669 Lastnik fužine na Muti je leta 1786 prejel koncesijo za tezanje ali breške fužine.670 Mravljak domneva, da so do leta 1792, ko so sezidali topilniško pec oziroma visoko pec ob potoku Plavžnica na Svetem Primožu na Pohorju, rudo topili v fužinah na Muti. Zaradi pomanjkanja in slabe kakovosti železove rude so plavž pod Svetim Primožem na Pohorju opustili leta 1833.671 V Mežiški dolini je grof Franc Thurn leta 1774 pridobil koncesijo za postavitev novih fužin v Crni in Mežici. V Crni je izbral lokacijo nekdanjih fužin in sem preselil še proizvodnjo žebljev. Ob potoku Šumcu v Mežici so postavili šest fužin, Melkovo, Logarjevo, Corejevo, Abnerjevo, Kivovo in Pokrco, ki so delovale v sklo­pu žebljarne v Crni. Ta se je hitro razvila v najpomembnejše železarsko podjetje Koroške. Thurni pa so na zacetku 19. stoletja z odkupom fužin ob reki Meži pri Ravnah na Koroškem širili dejavnost še na spodnji del doline.672 Konec 19. sto­letja so v Crni opustili železarsko dejavnost, zadnja fužina v Mežici je obratovala še sredi 20. stoletja. Na Prevaljah so bratje Rosthorn leta 1835 postavili pudlarno in prvi v habs­burški monarhiji izdelovali železniške tirnice. Po angleškem vzoru so na obmocju današnje Slovenije uvedli novo tehnologijo izdelave jekla in v dobi parnega stroja prevzeli vodilno vlogo v železarstvu. Med najpomembnejšimi so bile metalur­ške peci pudlovke za proizvodnjo pudlanega jekla. Železarna je tracnice proda­jala za gradnjo prvih železniških prog v okolici Dunaja in severni Italiji. V drugi polovici 19. stoletja je posodabljala tehnološko opremo in postavila parne stroje. 667 Mohoric, Problemi in dosežki, 66. 668 Oder, Naša dedišcina, 18. 669 Krivograd, Prispevek k zgodovini, 78.670 Šorn, Premogovništvo na Slovenskem, 98. 671 Mravljak, Plavž, 131. 672 Oder, Ravne na Koroškem, 316. Jeklarna in železarna v Mušeniku pri Crni na Koroškem Hrani: Koroški pokrajinski muzej Kljub sodobnim tehnološkim procesom in opremi so konec stoletja proizvodnjo postopoma opušcali in vrata tovarne dokoncno zaprli leta 1899.673 Sredi 19. stoletja je tudi grof Thurn posodobil fužine ob reki Meži pri Ravnah na Koroškem z gradnjo pudlarne in valjarne, v kateri je postavil parni stroj in parno kladivo za kovanje železa in jekla. V 20. stoletju je v Mežiški dolini delovala le še ta jeklarna. Nove tehnološke spremembe so nastale z rabo elektricne ener­gije. Za njeno pridobivanje je bila najpomembnejša voda, ki je poganjala turbine za proizvodnjo elektrike. Raba vode kot pogonske sile ni bila vec neposredna, temvec posredna in dosegljiva tudi iz bolj oddaljenega prostora. Raba elektrike je omogocila uvedbo novih tehnoloških postopkov in izdelovanje novih vrst jekla, med njimi elektrojekla. Železarne so tako prerasle v jeklarne. Železarna Ravne, ki je v obdobju socializma imela vodilno gospodarsko vlogo v regiji in Evropi, je proizvajala vse vec kakovostnih vrst jekla. Danes je družba SIJ Metal Ravne v Skupini SIJ vodilno podjetje za proizvodnjo najzahtevnejših vrst jekla. 673 Krivograd, Železarna Prevalje, 49-69. MOC VODE V RUDNIKIH VODA ZA POGON V RUDNIKU SVINCA IN CINKA MEŽICA TER PREMOGOVNIKU LEŠE Za ucinkovito rabo vode kot pogonske sile so že pred tisocletji uporabili ko-lo. Znano je, da so za mletje žita v 2. stoletju pred našim štetjem v Mali Aziji uporabljali kolo na vodni pogon. Od tam sta se razširila dva tipa koles, eden z navpicnim, drugi z vodoravnim kolesom, ki ju je gnal padec vode od zgoraj ali vodni tok od spodaj.674 Z lesenim kolesom so pretvorili energijo vode prek osi, ki je bila vez med kolesom in mehanizmom mlina, žage, kovaškega kladiva, naprave za crpanje vode v rudnikih, v pogonsko oziroma mehansko energijo. Pridobivanje rude posega v notranjost zemeljske površine, kjer se ne nahaja samo ruda, temvec tudi voda, ki je pogosto ovirala delo rudarjev in zalivala jaške. Tudi v pogorju Pece so morali crpati vodo iz rudniških jaškov, za kar so uporabili razlicne nacine, sprva crpalke, ki so jih poganjali s cloveško silo. V drugih rudnikih so uporabljali vodna kolesa že vsaj konec srednjega in na zacetku novega veka, a za rudnik svinca o njihovi zgodnji rabi nimamo zanesljivih podatkov. Voda jim sprva pri izkopavanju rude ni predstavljala velikih težav, saj so rudarili v višjih legah, v kratkih rovih in plitkih jaških. Po odkritju rude v nižjih predelih in za »poglabljanje jaškov pod nivo najnižjih podkopov je postalo odvodnjavanje jamske vode vse težje. Ker voda ni mogla vec sama odtekati, so jo morali rudarji dvigovati do podkopov z lesenimi batnimi crpalkami. Za to opravilo je bilo potrebno veliko rudarjev, saj so morali poganjati crpalke noc in dan, sicer bi voda zalila rove in jaške. Ponekod so postali stroški crpanja te vode tako visoki, da se odkopavanje ni izplacalo.«675 Rocne lesene batne crpalke so za odvodnjavanje uporabljali od zacetka 19. stoletja. »V jašku so postavili batne crpalke, ki so jih poganjali rudarji. Nad mocvirnikom v jašku je bilo postavljeno ogrodje, na katerem sta bili pritrjeni ena ali dve leseni cevi. Na spodnjem delu cevi je bil nataknjen dva cevlja visok sesalni koš. V sesalnem košu z luknjami je bil namešcen usnjen ventil. Delavec, ki je crpal vodo, je stal na odru ter dvigal in spušcal drog z batom.«676 V drugi polovici 19. stoletja so s povecanjem izkopavanj in poglabljanjem te­rena naleteli na velike kolicine vode. Da bi pospešili njeno crpanje, so iskali rešitev v posebnem vodnem, imenovanem tudi dednem rovu, po katerem naj bi voda, ki so jo tja crpali iz razlicnih jaškov, odtekala. S tem so razbremenili vodne crpalke in 674 Struna, Vodni pogoni, 37-45. 675 Mežnar in Uran, Razvoj jam, 160. 676 Ibid., 161. povecali ucinkovitost. Prvi tak rov so sicer nacrtovali že leta 1816, a so nacrt morali opustili. Leta 1886 so zastavili gradnjo Glancnikovega rova in že pri gradnji naleteli na velike kolicine jamske vode, zato so morali spremeniti njegovo smer gradnje. »Voda je pritekala v rov pod visokim pritiskom, tako da so nastajali pravi slapovi, ki so za nekaj casa povsem onemogocili gradnjo rova, pozneje pa jo zelo otežkocali. Voda iz Glancnikovega rova je poganjala ventilator, s katerim so zracili rov. Odtekala je po kanalu pod pragovi jamske železnice. Ker je množina vode stalno narašcala, so morali kanal veckrat poglobiti. Pod Glancnikovim rovom so kasneje namestili manjšo hidroelektrarno (leta 1911), ki so jo že cez nekaj let opustili.«677 Rudnik se je nahajal v zelo vodonosnem kraškem terenu in so ga uvršcali med najbolj vodonosne rudnike v Evropi. Cista in hladna voda s temperaturo v poprecju okoli 8 °C je imela lastnosti pitne vode. Povprecni dotok vode v jami je znašal 37 m3/ min (616 l/s) z dolocenim nihanjem od 30 do 45 m3/min ob dolgotrajnem deževju.678 Potreba po svincu in cinku je bila vse vecja, zato so pri izkopavanju in pre­delavi rude sledili novim tehnologijam in ucinkovitejšim nacinom dela. Med novimi viri je bila tudi elektricna energija, ki so jo leta 1899 pridobivali v prvi hidroelektrarni na reki Meži v Žerjavu. Opremljena je bila s Francisovo turbino in trifaznim generatorjem. V naslednjih desetletjih so zgradili še vec manjših hidroelektrarn, med njimi tudi podzemne.679 Rudnik svinca in cinka je v prvi polovici 20. stoletja zgradil sedem manjših hidroelektrarn, od tega tri podzemne. Za njihovo delovanje so izkoristil moc vode iz rudniških vodnih rovov.680 Do leta 1946 so zgradili pet takšnih rovov in razvili dva samostojna sistema crpališc v jaških Barget in Moring. V prvem so to leto delovala tri crpališca, po eno na 11., 12. in 13. obzorju. Naslednje leto so v jašku Moring zgradili skupno crpališce na 15. obzorju.681 Zadnji vodni rov so zaceli graditi leta 1944 od Mežice do Prevalj v dolžini 8.375,48 metra. Dogradili so ga leta 1963. Po njem je tekla jamska voda s prostim tokom v reko Mežo.682 Vodni rov so uporabljali in vzdrževali še v zadnjem obdobju delovanja rudnika. Takrat so vso vodo zbirali na crpališcu v Unionu na koti + 300 m. Od tam so jo precrpavali v vodni rov Mežica–Prevalje na koto + 417 m. Za crpanje je bilo porabljenih v povprecju 12,000.000 kWh elektricne energije. Stroški so znašali od 15 do 25 odstotkov celotnih stroškov v odvisnosti od obsega proizvodnje.683 Vodo iz vodnega rova je za svoje potrebe uporabila Železarna Ravne. 677 Ibid. 678 Uršic, Analiza zapiranja, 11. 679 Mežnar in Uran, Razvoj jam, 161. 680 Mauhler, Razvoj elektrifikacije. 681 Mežnar in Uran, Razvoj jam, 164. 682 SI PAM 114, t. e. 74. 683 Uršic, Analiza zapiranja, 11. Iznajdba parnega stroja, predvsem pa njegova uporaba namesto koles na vodni pogon je bila v veliki meri odvisna od uporabe novega kuriva – premoga, ki se ga uvršca med najpomembnejše akterje industrijske revolucije. »Proces uveljavitve premoga kot pomembnega in scasoma prevladujocega energetskega vira je bil sprva pocasen in postopen, kasneje pa usodno prepleten s soodvisnostjo v razvoju z novimi tehnologijami, industrijo, železniškimi povezavami in tudi novimi rudarskimi tehnikami izkopa.«684 Premogovnik Leše je deloval že od zacetka 19. stoletja, a na tem mestu iz­postavljamo obdobje, ko so uporabljali parni stroj in z njim moc pare. Lokomo­bilo, premicno pogonsko napravo, sestavljeno iz parnega kotla in parnega bat-nega stroja685 z mocjo 10 KM, so za dviganje premoga z vitlom in pogon crpalk za crpanje vode uporabljali že leta 1871. Desetletje pozneje so imeli sedem parnih strojev za pogon dvigal in crpalk ter za pogon naprav v kovaški in kljucavnicarski delavnici. Premogovnik so takrat uvršcali med najbolj urejene in opremljene premogovnike na Koroškem.686 Konec 19. stoletja, leta 1896, so v premogovniku Leše parni stroj zaceli upo­rabljati za pogon dinamo stroja ali elektricnega generatorja za proizvodnjo eno­smernega elektricnega toka za namen razsvetljave in pogon ventilatorjev. Zgradi­li so še napravo za proizvodnjo elektricnega toka, ki je imela dva cilindricna kotla s 30 m2 kurilne površine, v strojnici pa parni stroj s 16 KM in elektricno napravo za enosmerni tok. Le nekaj let pozneje, leta 1904, so na Meži zgradili manjšo vodno napravo s turbino, na katero so prikljucili dva elektricna stroja – dinamo za bližnji obrat in generator za trifazni tok.687 Po 1. svetovni vojni je premogovnik zajela kriza. Najprej se je odrazila v zmanjšanju proizvodnje, kasneje pa je privedla do tega, da je premogovnik Leše prenehal pridobivati premog. VODA KOT POGONSKA SILA V ŽELEZARSTVU »Z vpeljavo vodne sile v proces pridobivanja in predelave železa se je zacela nova doba metalurgije, ki je tlakovala pot tudi spremembam, ki so to panogo doletele v naslednjih stoletjih. Nova tehnologija se je vsaj od sredine 14. stoletja zacela širiti tudi na obmocju današnje Slovenije. V naslednjih desetletjih je sledilo povecevanje števila železarskih obratov /…/«688 684 Keber, Zacetki uporabe »crnega zlata«, 181. 685 Fran / SSKJ, Lokomobila. 686 Proje, Leše, leški rudarji, 28. 687 Oder, Obcina Ravne na Koroškem, 203. 688 Oitzl, Obuditev in razvoj, 80. je zapisal zgodovinar Oitzl. Z uporabo vode za pogon kovaških mehov in kla-div se je povecala proizvodnja in, kot navaja Oitzl, omogocila »tudi profesionaliza­cijo železarjenja«.689 Po njegovih navedbah so vodno silo pri železarskih obratih uporabljali v manjšem obsegu že v 13. stoletju, vec pa od 14. stoletja dalje.690 Z uvedbo novega nacina dela »niso zaostajali na Štajerskem in Koroškem, kjer sta se razvili najvecji železarski središci v Vzhodnih Alpah, v okolici štajerskega Erzberga in Hüttenberga na Koroškem«.691 Obdobje fužin in fužinarstva zaznamuje izraba vode kot pogonske sile s po­mocjo koles na vodni pogon. Trajalo je vse od konca poznega srednjega veka do druge polovice 19. stoletja. Voda je predstavljala nestanovitno energijo, nenehno odvisno od vremenskih razmer. Tako je v sušnih obdobjih vode primanjkovalo, ob velikem deževju so jih ogrozile poplave, v zimah z nizkimi temperaturami pa je voda zaledenela. Pri vseh teh pojavih je proizvodnja na letni ravni obstala tudi za vec tednov, kar je vplivalo na poslovni izid podjetja.692 Na obmocju koroške regije prve omembe rabe koles na vodni pogon segajo na zacetek 17. stoletja, ko so po Skitkovih navedbah prve kovacije uporabile moc reke Meže, potoka Kotula in strojnska Reka, kar je razvidno iz zgodovinskih virov. Leta 1603 je na reki Meži na Poljani ali na Lokoviškem potoku imel kovacijo na vodni pogon Jurij Marua (Merva).693 Le nekaj let pozneje je postavil kovacijo z enim kladivom na vodni pogon Adam Matschnickh na travniku pri reki Meži nižje od Mežnarjevega mlina.694 V naslednjih desetletjih so v Guštanju in okolici postavili še vec kovacij s kladivi na vodni pogon.695 Fužine na Meži pri Crni na Koroškem in Guštanju najdemo oznacene na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja.696 V opisu trga Guštanj je o vodah zapisano: »Potok Meža je širok 25 do 30 korakov in globok 1 do 2 cevlja, ima kamnito dno in pri dolgotrajnem deževnem vremenu prestopi bregove in dela škodo na polju; vzrok je jez pri fužinah, zaradi katerega zajezena voda silovito pada na sosednja polja. Zelenbreški potok je širok do 12 korakov in globok do 1 cevlj, ima kamnito dno in nikoli ne presahne; potok Hotuljka ima enake znacilnosti. Potok brez imena (Suha), ki tece skozi trg v Mežo, je vecji del suh; pac pa je po nevihtah zelo deroc in nevaren sosednjim hišam. Most na Meži je lesen, a trden.«697 689 Oitzl, Železarske skupnosti, 391. 690 Oitzl, Obuditev in razvoj, 80.691 Oitzl, Železarske skupnosti, 353. 692 Oder, Ravne na Koroškem, 317. 693 Skitek, Zacetki rudarstva, 79. 694 Ibid., 78-79. 695 Ibid., 77-89. 696 Rajšp, (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 7. 697 Ibid., 7. Za dober izkoristek moci vode pri fužinah so na Meži pred obrati zgradili jez in vodo usmerili po lesenih rakah do koles. »Na Meži so postavili dolgo in široko leseno pregrado, na obeh straneh zagrajeno tako, da je zavirala in zadrževala vodo, kar je povzrocalo pogoste poplave bližnjih polj. Obrežne rake so bile takrat povsem nove, ograda pa že precej sprana in zato potrebna obnove. Meža je imela tukaj hiter tok, a nestanovitno vodo. Ob veliki suši je bila tako nizka, da so morali zato delo na kladivu in žagi povsem ustaviti. Ob poplavah je Meža prestopila bregove široke recne struge, kar pa ni povzrocilo nobene znatne škode. Pozimi je bilo zaradi ekstremnega mraza, ko je voda povsem zamrznila, delo v kladivu in žagi dva, tudi tri mesece ovirano.«698 V zgornjem delu Mežiške doline so reko opisali: »Potok Meža je 20 do 25 korakov širok in 1 do 1,5 cevlja globok, deloma ima kamnito, deloma skalnato dno. Strma gorska pobocja mu ovirajo poplavljanje. Potoka Topla in Bistra sta široka 10 do 15 korakov in globoka najvec 1 cevelj. Vecinoma imata skalnato dno in se prav hitro izlivata v Mežo, tudi nikdar ne presahneta. Ostali manjši potoki so nepomembni.«699 Prva znana upodobitev zajezitve reke Meže za potrebe železarne je na risbi iz leta 1840, na kateri je Klemen Franz narisal Rosthornovo pudlarno ob Meži na Prevaljah. Podobo z enakim motivom, le likovno bolj dodelano, je naslikal Joseph Wagner in jo pet let pozneje objavil v Albumu Koroške.700 Na risbi je vidna pregrada cez Mežo, postavljena pred obratom železarne. Situacijski nacrt iz leta 1887 razkriva zajezitev reke in njeno delitev v dva recna rokava. Obrati železarne so delovali na obeh bregovih Meže in v bližini železniške proge. Iz srede 60. let so ilustracije vedut Thurnove železarne v Crni, fužin v Mežici ter pudlarne in valjarne v Guštanju. Upodobitve, natisnjene v tehniki kromo­litografije (barvni litografski tisk), je ustvaril slovenski krajinski umetnik Marko Smech.701 Na ilustracijah vidimo, da je v Crni recna voda tekla blizu posameznih železarskih obratov. Za dovod vode do pogonskih koles so zgradili rake oziroma vodna korita. Na njihovem zacetku so vodo zajezili in postavili zapornico. Podobno situacijo vidimo pri šestih fužinah v Mežici, do katerih je bila voda potoka Šumca speljana po lesenih koritih tako, da je poganjala kolesa s padcem vode od zgoraj ali pa z mocjo toka od spodaj. V vsaki fužini z ognjem je nujno delal tudi podajalec vode, delavec, ki je podajal vodo na kolo in s tem uravnaval hitrost kovanja. Podajalec vode, »Wassergeber«, je veckrat naveden v fužinskem 698 Oder, Ravne na Koroškem, 317. 699 Rajšp, (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 14. 700 Wagner, Album für Kärnten, 122. 701 Originalne grafike krajinskega umetnika Marka Smecha, rojenega leta 1841 v današnji obcini Rogaška Slatina, hrani Koroški pokrajinski muzej na Ravnah na Koroškem. Prevalje 1887, situacijski nacrt z zajezitvijo reke Meže in delitev v dva recna rokava ter razmestitev tovarniških, infrastrukturnih in stanovanjskih objektov Hrani: Koroški pokrajinski muzej redu, ki ga je leta 1759 izdala cesarica Marija Terezija, kar kaže na pomembnost in odgovornost njegovega dela.702 Na ilustraciji pudlarne in valjarne ob Meži pri Ravnah na Koroškem lahko vidimo zajezitev reke in zapornice tik pred lesenimi rakami, po katerih je voda speljana do koles. Mežo pa so zajezili že veliko prej. V porocilu iz leta 1819 je avtor zapisal: »Na reki Meži so postavili dolgo in široko leseno pregrado, na obeh straneh za­grajeno tako, da je zavirala in zadrževala vodo, kar je povzrocalo pogoste poplave bližnjih polj. Obrežne rake so bile takrat povsem nove, ograda pa že precej sprana in zato potrebna obnove. Širok lesen ‹Gerinen‘ za dovajanje nujne vode do kladiva je bil zgrajen leta 1811. Zato je bila potrebna nova zašcitna stena proti reki Meži. /…/ V notranjosti fužine so stala nakovala in cisto novo kolo. /…/ Vse naprave je poganjalo vodno kolo preko gredi. /…/«703 Iz upodobitve je razvidno, da so bila kolesa na vodni pogon sredi 19. sto­letja še vedno pomemben nacin pogona težkih kovaških in drugih naprav v že­lezarnah, ceprav so takrat s tehnološkega vidika že modernizirali obrate in uvedli 702 Hammer-, Nagel-, Schmid- und Drat-Ordnung im Herzogthum Kärnten, 20, 23, 24, 54, 55, 57. 703 Oder, Ravne na Koroškem, 316-17. Fužine v Mežici Hrani: Koroški pokrajinski muzej prve parne stroje. Za njihovo delovanje je bila še vedno pomembna voda, le da je postala njena moc s spremembo agregatnega stanja neodvisna od vsakokratnih vremenskih razmer. Prve parne stroje so namestili v Rosthornovi železarni in Thurnovi novozgrajeni pudlarni in valjarni leta 1855. Socasno so postavili tudi prva parna kovaška kladiva,704 na Prevaljah leta 1872 še 90 kN (devettonsko). Tehnološke novosti, kot so parni pogon in z njim povezane naprave, so le postopoma zamenjale kolesa na vodni pogon, zato so nekaj casa sobivale stare in nove pogonske naprave. V Thurnovih fužinah v Mežici in ravenski jeklarni sta po veliki gospodarski krizi leta 1873 za »pogon [sta] služili dve turbini s skup-no 65 KS, šest vodnih koles s 54 KS, osem manjših vodnih koles z 42 KS ter parni stroj s 40 KS«.705 Kolar piše, da so konec 19. stoletja v Thurnovi jeklarni na Ravnah delovali trije parni stroji, štiri turbine, sedem koles na vodni pogon, štiri Siemens-Martinove peci, štiri pudlovke, stara žarilna in navadna pec, deset ognjišc, parno kladivo, valjarna z grobo, srednjo in fino progo.706 Premicni parni stroj, imenovan lokomobila, so namestili leta 1915, ko so zgradili novo halo za 704 Parno kladivo je patentiral že James Watt leta 1784, a se njegov patent ni uveljavil. Leta 1839 je James Nasmyth, ko so v Angliji za potrebe izgradnje velike ladje »Predsednik« iskali železarno z ustrezno tehnologijo, narisal veliko parno kladivo in ga patentiral dve leti pozneje. Kladivo se je hitro razširilo tudi na celinsko Evropo. 705 Mohoric, Industrializacija, 23. Oder, Mati fabrika, 65. 706 Kolar, 375 let jeklarstva, 9. potrebe vojaške proizvodnje. Umestitev in podoba tega agregata sta razvidna iz ohranjenih nacrtov.707 Para in parni stroj pa nista bili edini tehnicni novosti pri izkorišcanju pogon­ske moci vode. Med njimi so bile tudi že zgoraj omenjene turbine. Med ohran­jenimi nacrti iz Thurnove jeklarne so ohranjeni nacrti vodnih turbin, ki so jih v drugi polovici 19. stoletja uporabili za pogon valjavskega ogrodja in drugih naprav. Prvi nacrt turbine je iz leta 1860, nacrt za delovanje Girardove turbine je iz leta 1880.708 Že jeklene vodne turbine so imele bolje oblikovane lopatice, vodni curek je bil bolj usmerjen, zato bolj ucinkovit in z vec moci.709 Prav Girardove vodne turbine710 so konec 19. stoletja uporabili kot turbine za zagon generatorjev elektrarne.711 Kmalu so jih zamenjale Franciscove turbine za proizvodnjo elektrike. Voda je bila nepogrešljiva pri proizvodnji elektricne energije, ki je oblikova-la industrijski napredek tudi ravenske jeklarne. Ob uvedbi elektrike so se parni kotli in z njimi parna kladiva, tako kot pred njimi kolesa na vodni pogon, posto­poma izgubili iz tovarniških hal. Leta 1940 je na Ravnah obratovalo še trinajst parnih kladiv,712 v 60. letih pa so opustili zadnje parne stroje in z njimi parna kladiva.713 Zamenjave pogonskih naprav so najpogosteje izvedli z gradnjo novih hal, v katere so namestili takrat sodobno tehnološko opremo. Leta 1910 je jeklarna zaradi nezadostne vodne moci nabavila parni stroj z generatorjem, ki je obratoval do leta 1938. Ko so obrat elektrificirali, so na Meži vgradili še turbine z generatorjem in dinamom za razsvetljavo. Naprava je delo­vala do leta 1948. Med 2. svetovno vojno so na reki Dravi zgradili hidroelek­trarno za potrebe ravenske jeklarne, ki je z uvedbo elektropeci železo in jeklo talila s pomocjo nove energije in elektrod.714 Moc vode reke Meže in njenih pritokov je ob hitri industrializaciji z vedno vecjo proizvodnjo postala prešibka. Za industrijo je postala pomembnejša reka Drava z vecjim pretokom in veliko mocjo za pogon vodnih turbin, ki so njeno moc pretvorile v elektricno energijo kar v petih elektrarnah. V Železarni Ravne, danes SIJ Metalu Ravne, je ob koncu 20. stoletja voda ostala posredna pogonska sila z rabo elektricne energije. Z manjšanjem neposredne pogonske moci vode v industriji pa se je vecala njena raba v tehnološkem procesu. 707 KPM RK, Nacrti Železarne Ravne. 708 Ibid., Turbine zum Betriebe. 709 Vodna turbina. 710 Girard-Turbine – Wikipedia. 711 Vodna turbina. 712 Lorencic in Princic, Slovenska industrija, 134. 713 R. J., Ogrevanje in produktivnost, 17. 714 Oder, Obcina Ravne na Koroškem, 203-05. VODA V TEHNOLOŠKIH PROCESIH RUDARSTVA IN ŽELEZARSTVA Vode v rudnikih in železarnah niso uporabljali le za pogon koles, proizvod­njo pare ter elektricne energije, temvec tudi za izpiranje rude in izdelkov, za hla­jenje agregatov in odplako nevarnih snovi, kot sanitarno in pitno vodo. V tem razdelku obravnavam rabo vode v kljucnih tehnoloških postopkih, posledice te rabe in ukrepe za izboljšanje stanja. Raba vode v tehnoloških postopkih se je skozi stoletja vecala, s tem pa posledicno onesnaženost Meže. V 20. stoletju je industrija v precej ozki Mežiški dolini ob reki skoncentrirala vse pomemb­nejše rudniške in železarniške obrate. Povojna rast proizvodnje v Rudniku svinca in cinka Mežica, Železarni Ravne, Tovarni akumulacijskih baterij (TAB) in še drugih podjetjih v dolini, ki so v reko odvajala industrijske in druge odplake, je hitro spremenila njeno cistost. Industrijskemu onesnaževanju voda se je pri­družilo še tako imenovano populacijsko onesnaževanje, katerega poglavitni vir so bila novonastala naselja in mesta, oznaceno tudi kot urbano ali komunalno onesnaževanje vode. Onesnaženost je v 70. letih ogrozila ekosistem Meže. TEHNOLOŠKA VODA V RUDNIKIH NA LEŠAH IN V MEŽICI Kakšne negativne vplive je tovrstna raba vode pušcala v okolju v preteklih stoletjih, je raziskovalni izziv prihodnosti. Pri tem pa je treba upoštevati tudi re-generativno sposobnost vode, ki si z vecjo pretocnostjo in zmanjšanjem nega­tivnih vplivov hitro opomore. Kako in za katere procese so uporabljali vodo v rudnikih in železarnah pred industrijsko dobo, je bolj malo znanega. Iz pisma Žige Zoisa upravitelju železarne v Mislinji leta 1799 izvemo, da je priporocal spiranje in namakanje železove rude pred postopkom taljenja v plavžu: »Kar se tice izpiranja rude, s cimer ste me nazadnje seznanili, sem iz starih izku­šenj z Javornika in tudi teoreticno, že dolgo preprican, da je pri tej železovi rudi to nujno potrebno. Dolgotrajno namakanje rožencev v vodnih zabojih, kar daje naj­boljše taline, ne more ucinkovati drugace kot le z luženjem. Izpiranje rude, preden ta pride v pec, ne pomeni samo ocišcenje zemeljske umazanije, ce je ta prisotna, ampak tudi izlocenje vitriolnih – žveplenih, ali kislih delov, ki jih je voda raztopila in jih z izpiranjem popolnoma odstranimo. Temu poskusu z neoprano rudo moram glede na svoje mnenje in veckratne izkušnje, pripisati postopku namocenih kosov surovega železa zadnjih nekaj tednov in vsaj delno tudi vložku v ognjišcu.«715 715 KPM RK, Fond Mislinjska železarna, t. e. 20, št. 5024. Sigmund Zois, pismo Joachimu Paulu Jauthu, upravitelju v Mislinj, Ljubljana, 20. oktobra, 1799. Leški premog so sprva prali rocno kar na štirinajstih manjših sejalih, postav­ljenih ob izvoznih jaških ob Leškem potoku. Leta 1872 so pralnico z napravami za sejanje in sortiranje premoga postavili ob Meži, v neposredni bližini obratov železarne Prevalje.716 V maticni knjigi bratovske skladnice premogovnika Leše je bilo med letoma 1834 in 1919 izmed 991 clanov 46 cistilcev premoga in 62 delavk, ki so premog prale in prebirale. Dvakrat, v letih 1852 in 1877, sta med clani navedena poklica Waschmeister, ki sta »po vsej verjetnosti vodila pranje premoga«.717 V zgornjem delu Mežiške doline so svincevo rudo vse do konca 19. stoletja rocno prebirali in prali na izkopu, zunaj jame v prebiralnicah in separacijah.718 Takrat so v Podpeci postavili prvo centralno izbiralnico, ki je delovala do leta 1926.719 Leta 1914 je zacela obratovati strojna separacija v Žerjavu, takrat naj­modernejša tovrstna naprava v Evropi. Dvojna strojna trebilnica je v celoti nado­mestila rocno prebiranje rude. V njej je obratovalo 372 cistilnih, drobilnih, vo­dovzdržnih in prevoznih naprav. V naslednjih letih so separacijo preuredili na flotacijski nacin in uvedli granulacijo žlindre iz visoke peci. Flotacijske naprave so pogosto posodabljali in izboljševali.720 TEHNOLOŠKA VODA V ŽELEZARNI RAVNE Pri proizvodnji železa in jekla je bila in še vedno je uporaba vode kljucnega pomena pri številnih proizvodnih procesih, kot so hlajenje, izpiranje in odstran­jevanje necistoc. Z vodo so nadzorovali temperaturo in preprecevali pregrevanje opreme, zato so z njo hladili proizvodno opremo, kot so peci, valji in obdelovalni stroji, ter materiale, kot je talilno jeklo. Nadalje so jo uporabljali za izpiranje železa ali jekla, da so tako odstranili neželene necistoce ali ostanke drugih materialov. Pri razlicnih proizvodnih procesih so uporabili tudi razlicne kemikalije. V železarni na Ravnah na Koroškem so pri tehnoloških procesih uporabljali vodo vse od zacetka železarstva, vec od srede 19. stoletja in najvec od srede 20. stoletja. Sredi 80. let 20. stoletja so v Železarni Ravne porabili letno 19 milijonov m3 vode.721 S tem je železarna proizvedla velike kolicine odpadne vode, onesnažene z razlicnimi težkimi kovinami in drugimi nevarnimi snovmi, ki je odtekala v Mežo in vplivala na njen ekosistem. 716 Proje, Leše, leški rudarji, 28. 717 Keber, Rudarji premogovnika Leše, 287-89. 718 Gregorac, Bogatenje mežiške rude, 169. 719 Möderndorfer, Boji, 5. Rigelnik, Od rude do svinca, 1-2. 720 Mohoric, Industrializacija, 302-03. Oder, Rudarji rudnika Mežica, 133-34. 721 Jamer, Za bolj zdravo okolje, 10. ODTIS RUDARSTVA IN ŽELEZARSTVA NA REKI MEŽI Rudniška separacija v Žerjavu je v Mežo spušcala velike kolicine gošce, ki je povzrocila njeno kalnost.722 Od leta 1914 do 1979 naj bi v reko vsako leto priteklo kar 150.000 ton mulja.723 S posodobitvijo locilnih strojev so tik pred 2. svetovno vojno zmanjšali porabo vode, ki so jo v velikih kolicinah crpali iz Meže in bližnjega potoka. Sredi 60. let so v separaciji predelali okrog 500.000 ton rude. Pri njeni pripravi so porabili 40-42 m3 vode na uro, pri težkotekocinskem separiranju pa okoli 60 m3 na uro. Pri flotacijskem procesu so uporabljali še razlicne kemikalije. Gošco iz sfaleritove separacije so precistili, odtok ceruzitove flotacije pa je tekel v potok Jazbina, od tam pa v Mežo.724 Ob rudniku svinca in cinka z oddelkoma metalurgije in plastike je bila v zgor­njem delu Mežiške doline po 2. svetovni vojni velik onesnaževalec reke še Tovarna akumulatorskih baterij (TAB), ki je z njihovo proizvodnjo zacela na zacetku 60. let še v okviru rudnika. Iz mežiške rude so izdelovali rafinirani svinec, idealen za izdelavo akumulatorskega prahu.725 V Mežo so spušcali ogromne kolicine flo­tacijskega mulja, z njim pa tudi svinec. »Med leti 1967 in 1969 je Meža v Žerjavu po pritoku Jazbine vsebovala kar 206 mg svinca v enem litru vode. Do izliva v Dravo se je sicer ta vrednost zmanj­šala za skoraj 200 krat, kljub temu pa je bila še zmeraj 1 krat višja od dovoljene. To zmanjšanje pripisujejo predvsem procesom sedimentacije in dotoku cistih pritokov.«726 Železarna na Ravnah na Koroškem je vec desetletij onesnaževala reko s fenoli in katranom, ki so nastajali pri proizvodnji generatorskega plina, in vanjo odvajala »neraztopljene kemicne snovi, predvsem fenolno vodico«.727 To potrjujejo tudi informacije tovarniškega sindikata iz junija 1950, ko so navedli, da so tovarniški odpadek ter, kot so imenovali katran, vlivali v Mežo.728 K povecani onesnaženosti so pripomogle še razne nezgode. Med njimi se je leta 1974 zaradi neprimerno zgrajenega skladišca izlila vecja kolicina mazuta iz vhodnega 1000-tonskega rezervoarja. Mazut je odtekel v strojnico, bivši generatorski prostor, v kanale in v Mežo. Hitri varnostni ukrepi in požrtvovalnost reševalnih ekip so preprecili vecjo nesreco tako v Železarni kot v dravskih elektrarnah.729 722 Ficko, Zgornja Mežiška dolina, 13. 723 Reka Meža. 724 Gregorac, Bogatenje mežiške rude, 172-80. 725 Ibid., 198. 726 Reka Meža. 727 Ficko, Zgornja Mežiška dolina, 13. 728 Oder, Mati fabrika, 196. 729 Ibid., 220. Sredi 80. let je odpadna voda odtekala v Mežo po tridesetih kanalih.730 Reko je železarna takrat onesnaževala v glavnem z odpadnimi olji, emulzijami, mašcobami, mehanskimi delci in komunalnimi odpadki. Letna poraba olj je znaša okrog 300 do 350 ton. Tretjino tega so zbrali in uporabili kot kurivo, tretjina olj in mašcob se je izgubila s škajami in drugimi odpadki, okrog 100 ton pa je letno steklo po Meži.731 Stanje recne vode so poslabšali tudi izpusti ogrete industrijske vode.732 V spodnjem toku Meže so v 70. letih velike kolicine raznovrstnega gradiva in ne do kraja raztopljene snovi ustvarile nezdrave razmere, zato sta »v reki izumrla vsa favna in flora«.733 Onesnaženost reke je v poznih 70. letih postala tako velika, da so jo poimenovali »mrtva reka«. Dobesedno je bila mrtva, brez življenja, kalna in na pogled kot smetana. Takrat je pevec Marjan Smode o njej napisal pesem z naslovom Mrtva reka in jo uglasbil. Pesem so posneli leta 1980, na plošci je izšla dve leti pozneje.734 MONITORING VODÁ »Zamazanost« rek, kot so industrijsko onesnaženost imenovali geografi, je postala dve desetletji po koncu 2. svetovne vojne zelo ociten problem v vsej Sloveniji. Hidrometeorološki zavod SRS je takrat zacel v Sloveniji obsežneje ugotavljati kakovost recne vode, prvic leta 1971 in drugic leta 1976. Obe obdobji so tudi kartografsko prikazali, kar jim je omogocilo primerjavo in vpogled v potek onesnaževanja.735 Rezultati analiz so pokazali, da: »je bilo v Sloveniji 1971. leta 30 rek v skupni dolžini 2000 km, ki so bile tako ali drugace degradirane. Takšne pa so bile vse vecje vode, kakor so potrdile biološke, kemicne in druge analize, ki so jih tedaj opravili na prvih 64 krajih, izbranih v ta namen. Od tega je bilo 20 rednih merilnih mest, 30 dodatnih in 14 obcasnih. Onesnaženi so bili sicer še drugi tokovi, vendar jih takratne raziskave niso zajele, saj je prvo omrežje postaj za ugotavljanje kakovosti površinskih voda šele nastajalo.«736 Ugotavljali so tudi, da se je degradacijski režim recne vode v glavnem ujemal s pretocnim režimom vode. Tako je bila na vecini rek najvecja onesnaženost po­leti in pozimi, ko je bila v njih voda najnižja, najmanjša pa spomladi in jeseni, ko je bil pretok vode najvecji.737 Tu se pokaže tudi samocistilna sposobnost rek, ki je najboljša ob dovolj dobrih pretokih vode. 730 Jamer, Za bolj zdravo okolje, 10. 731 Pavlin in Lamut, Slovenski železarji za lepše okolje, 9. 732 Potocnik, Zeleno, ki te ljubim, 5. 733 Ficko, Zgornja Mežiška dolina, 11. 734 Marijanu Smodetu grozil zapor!. 735 Radinja, Onesnaženost slovenskih rek, 12. 736 Ibid., 3. 737 Ibid., 7. Meža je bila ena tistih rek v Sloveniji, pri katerih je onesnaženost s tokom narašcala. Njena degradacijska dinamika je presegala naravno samocistilno spo­sobnost. V raziskavi so ugotovili, da je bilo moteno njeno hidrološko in bio-loško ravnotežje, ki je bilo dolvodno cedalje bolj porušeno. Zaradi prehudega in prepogostega onesnaževanja se je kakovost vode slabšala, tako da je v spodnjem delu reke dosegla najvecjo degradacijo.738 O onesnaženosti Meže je Radinja zapisal naslednje ugotovitve: »V obcini Ravne na Koroškem je industrijsko onesnaževanje Meže 22-krat vecje od populacijskega. Medtem ko prebivalci onesnažujejo Mežo s 26.000 E - toliko je namrec ljudi - jo rudnik, železarna in druga industrija tako, kakor da bi ob Meži živelo 575.000 prebivalcev (Harmija, 1978). Meža je za tolikšno onesnaževanje mnogo prešibka. Zato je od Žerjava navzdol do izliva v Dravo, to je v dolžini 25 km, mrtva voda (4. r.) in ena najbolj onesnaženih rek v Sloveniji sploh. Glede na število prebivalcev in velikost porecja ustreza onesnaževanje poprecni gostoti 1000 preb./km2 oziroma mestu, ki bi bilo s 600.000 prebivalci stisnjeno v ozko Mežiško dolino.«739 Ce so v 70. letih v Meži ugotovili primesi za 575.000 populacijskih ekvivalentov, so jih leta 1984 izmerili bistveno manj, 65.000, deset let pozneje pa le še 4000. Meža je bila sredi 90. let bistveno cistejša in v njej so se znova razmnoževale ribe.740 Od konca 70. let je kakovost odpadnih vod z meritvami zacela redno nad­zorovati Služba za kemijo in kemijske raziskave Železarne Ravne, kar je bilo del strategije varstva voda in gospodarjenja z vodami, ki so jih dolocali zakon o vo­dah iz leta 1981 ter zakoni in podzakonski predpisi, sprejeti do zacetka 90. let. Med letoma 1984 in 1993 so kemiki mesecno na vec mestih analizirali »vse odpadne vode, in sicer dolocali: netopne snovi, topne snovi, usedlino, pH, trdoto, klorid, p-KMnO /„ BPK741-„ kisik, olje; obcasno tudi kovine: železo, krom, kadmij, svinec in cink. Analizirali so tudi reko Mežo na dotoku, odtoku in 1 km pod Železarno Ravne. /…/ Podatki o onesnaževanju vode Analize odpadnih vod iz kanalov, ki tecejo v Mežo, kažejo, da vrednosti za posamezne parametre ustrezajo normativu (Ur. List SR S št. 18 - 24. 5. 1986), presegajo ga le nekatere vrednosti za vsebnost olja.« 742 Agencija Republike Slovenije za okolje – ARSO je v državni monitoring povr­šinskih voda, ki ga izvaja v okviru državne mreže opazovanja kolicinskega stanja površinske vode, vkljucila tudi dve merilni postaji v širši okolici družbe SIJ Metal Ravne, d. o. o. V zadnjih raziskavah je ARSO ugotavljal, da je onesnaženost reke, 738 Ibid., 8. 739 Ibid., 12. 740 Potocnik, Zeleno, ki te ljubim, 5. 741 BPK – biokemijska potreba po kisiku. 742 Jamer, Za bolj zdravo okolje, 10. zlasti s težkimi kovinami, še vedno precejšnja. Podjetje SIJ Metal Ravne v svojem internem dokumentu Nacrt gospodarjenja z vodo navaja, da ima voda v podjet­ju: »bistveno vlogo, saj jo uporabljajo kot hladilno vodo za hlajenje agregatov, kot tehnološko vodo za izpiranje škajnih kanalov, kot sanitarno vodo in seveda kot pitno vodo. Vse vode se po izrabljanju oz. onesnaženju ocistijo na cistilnih napravah. Po cišcenju se iztekajo v reko Mežo.«743 ARSO je v obdobju od maja 2018 do decembra 2019 opravil kemijsko analizo Meže, ki je pokazala: »visoke vsebnosti svinca, kadmija in niklja. Svinec se pojavi za tovarno TAB v Crni, njegova povprecna letna vrednost pa se zelo poviša za tovarno TAB v Žerjavu (56,03µg/l), kjer so tudi zelo povišane vsebnosti niklja (41,1µg/l) in kadmija (29,979µg/l). Za tovarno SIJ Metal Ravne je na naslednji dolvodni merilni postaji Podklanc samo še povišana vsebnost kadmija (0,216µg/l), ki pa je bistveno nižja glede na vrednosti gorvodnih merilnih mest. Iz meritev iz leta 2018/19 je razvidno, da se vsebnost svinca in kadmija zmanjša med merilnima mestoma pred ind. cono Ravne in za ind. cono Ravne.«744 Vzorcenje in analiza iz marca 2022, katerih rezultati so objavljeni v diplom-ski nalogi Nejca Zavrla s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, kažejo, da dobljena koncentracija težkih kovin v površinski vodi in sedimentu: »na nobe­nem vzorcnem mestu za noben element razen za kadmij ni bila presežena najvecja dovoljena koncentracija (NDK-OSK), ki je dolocena v Uredbi o stanju površinskih voda. /.../ Rezultati dokazujejo, da je stanje reke Meže še vedno onesnaženo. Zaskrbljujoce so predvsem povišane koncentracije težkih kovin v sedimentih.« 745 NARAVOVARSTVENA IN OKOLJEVARSTVENA PRIZADEVANJA RUDARSKIH IN ŽELEZARSKIH PODJETIJ Onesnaženost rek v dobi hitre industrializacije v 20. stoletju, zlasti pa po 2. svetovni vojni, je bila tako velika, da je ogrožala zdravje ljudi in živali ter ško­dljivo vplivala na vegetacijo. Na problem so se v 70. letih odzvali tudi državni organi, ki so na republiški ravni pristopili k reševanju problema onesnaženosti voda na zakonodajni ravni in z ustanovitvijo razlicnih služb, ki so raziskovale in spremljale degradacijo voda. Razvoj okoljevarstvene zakonodaje in nastalih orga­nizacij in ustanov zahteva širšo obravnavo, zato je na tem mestu ne vkljucujem v obravnavo. Omenimo le, da od leta 1990 Slovenija v okolišcinah mednarodnega 743 Nacrt gospodarjenja z vodo, 6. 744 Ibid. 745 Zavrl, Dolocitev koncentracije težkih kovin, 97-98. integriranja sledi trajnostno naravnani zakonodaji in je bolj kot v preteklosti zavezana k spoštovanju mednarodnih/evropskih standardov.746 Po osamosvojitvi Slovenije je leta 2001 ustanovljena Agencija Republike Slovenije za okolje - ARSO prevzela izvajanje monitoringa ekološkega stanja vodotokov in ugotavljanje ka­kovosti voda.747 Na lokalni ravni so se v obdobju najvecje rasti proizvodnje najvecji onesnaževal­ci reke odzvali razlicno. S ciljem doseci cistejšo reko je Komunalno podjetje Prevalje v Crni na Koroškem sredi 70. let zgradilo prvo cistilno napravo v Mežiški dolini.748 Med najvecjimi onesnaževalci sta bila ravenska železarna in Rudnik svinca in cinka Mežica, ki sta na podlagi okoljevarstvene zakonodaje, ki je dolocala 1. fazo ekološke sanacije, v letih 1978-1988 izvedli izboljšave oziroma tehnološko prenovo. Sledile so še nadaljnje sanacije, med letoma 1988 in 1993 in po letu 1993. Najvec sta k izboljšanju stanja prispevali postopno zapiranje in koncno zaprtje rudnika.749 Rudnik je za izboljšanje stanja leta 1979 zacel v opušcene dele rudnika odlagati mulj v posebne sisteme. 750 Najvecje zmanjšanje degradacije reke z muljem in z vanj pomešanim svincem so, razumljivo, dosegli s prenehanjem proizvodnje, ki jo je vodstvo rudnika zaradi izgub predlagalo na zacetku 90. let. »Upravni odbor je predlog na svoji seji 19. 4. 1993 sprejel, s sklepom, da se v skladu s programom iz leta 1987 in zakonom iz leta 1988 preneha proizvodnja rude in koncentrata, ker prodaja le-teh ne pokriva stroškov proizvodnje in se preide na pospešeno izvajanje zapiralnih del. V skladu s tem sklepom upravnega odbora je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v Uradnem listu RS, št. 32/93 dne 17. 6. 1993, objavilo javni razpis za izdelavo rudarskega projekta za izvajanje zapiralnih del v Rudniku svinca in cinka Mežica.«751 Za Železarno Ravne je Mojca Potocnik ob pregledu ekološke problematike, ki je zajemala še onesnaženost zraka, zemlje in hrup, kriticno zapisala: »Morali so priti klici na pomoc od zunaj, morala se je razviti zavest, da smo naravo dolžni varovati, in morala je biti tudi materialna prisila - kazni za prekrške, odškodnine za unicenje in manjšo rast gozdov - da smo zaceli drugace ravnati. Spreminjala se je tudi tehnologija, postajala je okolju prijaznejša.«752 Železarna Ravne je v 60. letih nacrtovala modernizacijo posameznih proiz­vodnih obratov in procesov ter investicije v cistilne naprave, pozneje pa k zmanj­šanju onesnaženosti reke pripomogla z izvedenimi investicijami v tehnološke izboljšave, gradnjo novih proizvodnih hal, uvedbo novih proizvodnih sredstev, 746 Za prijazno opozorilo hvala dr. Marti Rendla. 747 Stanje voda. 748 Radinja, Onesnaženost slovenskih rek, 15. Reka Meža. 749 Za opozorilo hvala dr. Marti Rendla. 750 Potocnik, Zeleno, ki te ljubim, 4. 751 Uršic, Analiza zapiranja, 17. 752 Potocnik, Zeleno, ki te ljubim, 4. gradnjo novih vodovodov in kanalizacij. Med letoma 1968 in 1974 so glavna investicijska dela potekala pri odpraševanju za 40-tonsko elektropec, nadalje pri predelavi peci v kovacnici in cistilnici, gradnji cetrte globinske peci, hali industrijskih nožev, skladišcu vzmeti, zgradbi racunskega centra in pripravi pro-izvodnje ter za prehod z generatorskega plina na butan-propan.753 Stanje se je tako bistveno izboljšalo po letu 1973, ko so ukinili uporabo plin­skih generatorjev. Onesnaževanje in porabo vode so zmanjšali z ureditvijo zaprtih sistemov hlajenja pri EOP (elektrooblocnih peceh), zaprtimi sistemi hlajenja obdelovalnih strojev z emulzijami, z zamenjavo mineralnih olj s sinteticnimi in biološko razgradljivimi olji.754 V okviru programa za varovanje okolja so pri valjarni uredili sedimenta­cijsko jamo, kjer se je odsedala škaja, nevtralizacijski jami so imeli pri lužilnici in kemijskem laboratoriju. V 80. letih so postavili vec cistilnih naprav za izpuste prahu in plinov, med njimi leta 1982 cistilno napravo za fluoride v obratu EPŽ (elektropretaljevanje pod žlindro). Leta 1987 so postavili cistilno napravo za ciš-cenje odpadnih kislin v lužilnici Armature na Muti v Dravski dolini, leto pozneje so uvedli tehnologijo odstranjevanja barijevih spojin iz odpadnih vod kalilnice Tovarne rezilnega orodja Prevalje (TRO Prevalje).755 Navedeni ukrepi železarne za zmanjšanje izpustov so bili del strategije varstva voda in gospodarjenja z vo­dami, ki so jo dolocali zakon o vodah iz leta 1981 ter zakoni in podzakonski pred­pisi, sprejeti do zacetka 90. let.756 Železarna Ravne sredi 80. let še ni imela centralne cistilne naprave za odpad­ne vode, delovalo pa je nekaj lokalnih cistilnih naprav. Za ravnanje z njimi in s tekocimi odpadki so leta 1981 sprejeli poslovnik o vzdrževanju kanalizacije.757 Sredi 80. let so izdelali nacrt investicij s programom za zmanjšanje onesna­ževanja okolja do leta 1999. Nacrtovane so bile tudi investicije za zmanjšanje škodljivih izpustov v reko. Tako so v projektu modernizacije valjarne predvideli postavitev cistilne naprave za odpadne vode in zmanjšanje uporabe mazuta na 5.000 ton in s tem še zmanjšanje emisije SO2. V projektu rekonstrukcije me-hansko-predelovalnih obratov so nacrtovali ureditev cišcenja oljnih emulzij. Ure­ditev cistilne naprave za oljne odplake so predvideli pri modernizaciji strojno­gradbenega vzdrževanja. Cišcenje odpadnih vod so nacrtovali pri projektu kon-ti liv in modernizaciji kovacnice. Pri vseh novograjenih stavbah so reševanje ekoloških problemov vkljucili že v nacrtovanje investicije.758 753 Oder, Mati fabrika, 71. 754 Jamer, Za bolj zdravo okolje, 10. 755 Oder, Mati fabrika, 221. 756 Za navedbo hvala dr. Marti Rendla. 757 Jamer, Za bolj zdravo okolje, 10. 758 Ibid. V okviru rednega spremljanja odpadnih vod je železarniška služba za kemijo in kemijske raziskave spremljala tudi vsebnost težkih kovin (železa, svinca, cinka, kroma, kadmija) v Meži ob vhodu in izhodu iz železarne, da bi ugotovila, ali jo z izlocki obremenjuje halda, odlagališce starega železa. Leta 1990 so uvedli »zbiranje oljnih odpadkov in cišcenje odpadnih emulzij s‘ cepljenjem«. Z uvedbo krožnega sistema hladilne vode pri EPŽ (elektropretaljevanje pod žlindro, op. a.) in UHP (ultra-high power, vrsta elektropeci, op. a.) so bistveno zmanjšali porabo industrijske vode.759 Stanje onesnaženosti reke Meže se je v zadnjih treh desetletjih bistveno izbo­ljšalo, a je voda še vedno obremenjena z vsebnostjo težkih kovin. Podjetje SIJ Metal Ravne ima izdelan nacrt ravnanja z odpadki in interne pravilnike, ki dolocajo kraj zbiranja, nacin zbiranja, vrsto posode, primerne za kemijsko-fizicne lastnosti odpadka, nacin transporta, nacin in lokacijo skladišcenja, nacin ravnanja v prime-ru razlitja/razsutja, dokoncnega prevzemnika odpadka, hierarhijo odgovornih oseb in sistem evidentiranja. Podjetje vodi letna porocila o nastalih odpadkih.760 Podjetje SIJ Metal Ravne danes odpadne hladilne vode, ki po nastanku izvi­rajo iz postopkov hlajenja agregatov, potrebnih za izvajanje tehnoloških procesov, zajema »na Prevaljah, kjer je iztok vode iz nekdanjega rudnika Mežica. Pred uporabniki je na lokaciji postavljena filtrirna naprava, kjer se voda ocisti delcev vecjih od 500 mikronov.« Na filtrirni napravi so vgrajene crpalke za dvig tlaka na 1,5 bara. Na lokaciji je zgrajen distribucijski sistem, iz katerega se napajajo vsa odjemna mesta na lokaciji ZGO ŽR (zakljucenega gospodarskega obmocja železarne Ravne). Trenutno se za tehnološko pitno vodo uporablja obstojeci sistem vodovoda (crpanje v VodnjakihI in II) na obmocju ZGO ŽR. Pripravljena je infrastruktura za prikljucitev na javni vodovod (zajetji Šumc in Šumc 1) na dveh mestih. Prvi prikljucek bo na Janecah, kjer bo izveden neposredni prikljucek na glavni dolinski vodovod Salonit DN 200. Drugi prikljucek bo na obstojecem prikljucku PE 160, ki je vezan na vodohram Janece. Narejen bo krožni sistem napajanja tehnološke pitne vode, ki bo omogocal napajanje iz prikljuckov na javnem vodovodu. »Tehnološke in hladilne odpadne vode iz proizvodnih objektov Metal Ravne se stekajo v interno kanalizacijsko omrežje ŽR in nato po kanalih št.: 1, 3, 4, 5, 10, 12, 13, 16, 31, 33 in 35 v reko Mežo. Kanalizacijsko omrežje ima v upravljanju in vzdrževanju podjetje Petrol d. d.«761 759 Potocnik, Zeleno, ki te ljubim, 5.760 Šturbaj, Pregled ravnanja z odpadki, 54. 761 Nacrt gospodarjenja z vodo, 10. SKLEP Voda ima pomembno, lahko recemo tudi odlocilno vlogo v razvoju rudarstva in železarstva. Že od konca srednjega veka so uporabili njeno moc za dviganje tovora, pogon crpalk v rudnikih, mehov in koles za kovaška kladiva. Z uporabo vode v procesih pridobivanja in predelave železa se je zacela nova doba metalurgije in omogocila profesionalizacijo železarstva. Zacetki pridobivanja svinca v Pogorju Pece in fužinarstva ob reki Meži segajo na zacetek novega veka. Iz 16. stoletja je ohranjeno delo Georgiusa Agricola De Re Metalica, v katerem je predstavil stanje tehnike v rudarstvu, rafiniranju in taljenju kovin. V njem je z risbami in opisi predstavil tudi rabo koles na vodni pogon. Prve omembe takih koles v Mežiški dolini zasledimo v doslej znanih arhivskih virih na zacetku 17. stoletja. Pomembna sprememba v ucinkovitejši rabi vode kot pogonske sile se je zgodila z iznajdbo parnega stroja in z rabo premoga. Oba sta se hitro uveljavila, z njima pa v železarstvu tudi vecja in težja kladiva na parni pogon. V Mežiški dolini so v železarnah prve parne stroje uporabili sredi 19. sto­letja, a so kolesa na vodni pogon ostala v rabi še vse do zacetka 20. stoletja, ko so podjetja za pogon strojev in naprav zacela uporabljati novo energijo – elektriko in graditi lastne elektrarne. Pri tem so še vedno uporabljali moc vode, le da so njeno moc izkoristili še ucinkoviteje. Mežiška dolina je že v 19. stoletju veljala za industrijsko najbolj razvito ob-mocje in tudi v 20. stoletju je imela pomembno gospodarsko vlogo. Vode niso uporabljali le kot pogonsko silo, temvec tudi za izpiranje rude in izdelkov, kot hladilno vodo za hlajenje agregatov, kot sanitarno in pitno vodo. Vecino proiz­vodnih obratov so skoncentrirali ob reki Meži, ki so jo obremenili z velikimi koli-cinami mulja in gošce, kar je povzrocilo njeno kalnost. Železarna Ravne je vanjo odvajala neraztopljene kemicne snovi, predvsem fenole, odpadna olja, emulzije, mašcobe, mehanske delce in komunalne odpadke. Onesnaženost Meže je dosegla kriticno stopnjo v 70. letih, ko je postala »mrtva reka«. Sledili so razlicni ukrepi tako na državni ravni kot pri glavnih onesnaževalcih, ki so zaceli postavljati cistilne naprave in izvajati redne meritve. Najbolj opazni rezultati za oživitev Meže so se pokazali po zmanjšanju izpusta mulja vanjo in po prenehanju rudarjenja in proizvodnje svinceve in cinkove rude ter njenih koncentratov. Cistejšo vodo so dosegli tudi z gradnjo cistilnih naprav in posodobitvijo proizvodnih procesov. Z vzpostavitvijo rednega monitoringa konec 70. let na Meži na vec mestih analizirajo odpadne vode in dolocajo vsebnost težkih kovin. Rezultati dokazujejo, da je stanje Meže še vedno oporecno, ceprav vecina težkih kovin ne presega naj­vecje dovoljene koncentracije, dolocene v zadnji uredbi o stanju površinskih voda. Raba vode kot pogonske sile v rudarstvu in železarstvu je z gradnjo rak in je­zov povzrocila spremembo v okolju in zunanji podobi. Raba tehnološke vode pa je posegla v kakovost vode in povzrocila številne ekološke probleme. Reševanje problematike negativnih vplivov cloveških dejavnosti v rudarstvu in železarstvu na okolje obstaja že stoletja. Podjetja so v razlicnih obdobjih odpravljala škodljive posledice onesnaženosti z razlicnimi ukrepi, odvisnimi predvsem od vsakokratnih tehnoloških in financnih zmožnosti. Ob tem pa ne smemo zanemariti samocistilne sposobnosti narave, ki si opomore, ko se zmanjšajo ali izginejo negativni vplivi. Trajnostno naravnana okoljevarstvena zakonodaja je uveljavljena od samo­stojne Slovenije, evropsko vodno politiko pa Slovenija vkljucuje v nacionalno zakonodajo od zacetka 3. tisocletja. Tako sta Skupina SIJ in z njo SIJ Metal Ravne danes s svojo proizvodnjo jekla in izdelki partnerja za zeleni prehod Evrope. Njihova trajnostna strategija obsega tudi skrbno ravnanje z naravnimi viri, med njimi varcevanje z vodnimi viri in zmanjšanje izpustov. S trajnostno politiko se želijo umestiti med najbolj odgovorne in trajnostne proizvajalce jekla na svetu.762 762 Oder, Mugerli in Glavan, Jeklo za zeleno prihodnost, 60-63. Igor Milicic SLOVENSKI SLADKOVODNI RIBICI IN SKRB ZA RIBJI ŽIVELJ OD 19. STOLETJA DO DANES Ribolov kot dejavnost je bil v obdobju pred 19. stoletjem ak­tivnost privilegiranih slojev prebivalstva - plemstva in du­hovšcine. Ribe so v verni družbi pomenile pomembno postno hrano. Kljub po­polnim naravnim habitatom, ki so dovoljevali nemoteno razmnoževanje rib, so ljudje hitro ugotovili, da sladkovodne ribe predstavljajo omejen vir hrane. To je bilo posebej nevarno zaradi tako imenovanega prelova – prekomernega od­vzemanja odraslih rib. Taka aktivnost je bila mogoca posebej v casu drsti, ko so na drstišca prispeli številni spolno zreli osebki rib predvsem krapovskih vrst rib, kot sta podust (Chondrostoma nasus nasus) in platnica (Rutilus pigus virgo), pri postrvjih vrstah pa je bil cenjen sulec (Hucho hucho). Veckratno desetkanje jat rib v najpomembnejšem delu njihovega življenjskega cikla bi hitro pomenilo upad znatne kolicine rib v casu, ko tudi drugih virov hrane ni bilo na pretek. Prve zametke ribiške zakonodaje poznamo ravno zaradi namena zagotoviti ribam možnost naravne drsti. Scasoma so se razvila pravila, kdaj se specificne vrste rib ne sme loviti in kolikšna sme biti njihova najmanjša mera, da se osebek specificne ribje vrste lahko vsaj enkrat zdrsti v življenjskem obdobju. V obdobju novega ve­ka so bila vsa pravila glede zašcite rib in dovoljenih nacinov ribolova zapisana v ribiških redih. Na Slovenskem tako od leta 1506 poznamo najstarejše dolocilo – Maksimilijanov red za Štajersko, ki je najstarejše dolocilo najmanjših lovnih mer in lovnih dob pri nas; za kapeljna je bila kot najmanjša mera dolocena dolžina moškega prsta.763 Za navadno prebivalstvo je bil ribolov viden kot delo ali pa kot prepoved, zato je bil krivolov razširjena dejavnost.764 Do 19. stoletja so bile sladkovodne ribe pomemben element splošne prehra­ne, ribici pa so bili dejansko poklicni – gospodarski ribici, ki so ujete ribe proda­jali. V Ljubljani je tako med letoma 1628 in 1910 deloval ribiški ceh poklicnih barjanskih ribicev. Postopno pa je vse bolj pridobival pomen športni ribolov kot prostocasna aktivnost. Pravila ribolova so prepovedovala posamezne tehnike ribolova, ki so jih takratni prebivalci videli kot ribjim populacijam škodljive (na primer uporaba omamnih strupov, ki so škodovali tako odraslim primerkom rib kot predvsem mladicam). Med ribolovnimi orodji je bila dovoljena uporaba osti, sakov in mrež s tocno dolocenimi merami mrežnih oken, da so lahko mladice pobegnile. Zavedanje o omejenosti ribje populacije v sladkih vodah se vidi v tem, da je bil ribji zarod zašciten, kajti njegovo varovanje je bilo edino zagotovilo, da bo mogoce izvajati uspešen ribolov tudi v prihodnosti. Tako kot pri divjadi je tudi pri ribolovu prišlo do razlikovanja rib po kvaliteti njihovega mesa in po njihovi dostopnosti. Tako so bile »plemenite« vrste rib, kamor spadajo vse postrvje vrste (salmonidi), posebej zašcitene v primerjavi s krapovskimi (ciprinidi) in drugimi vrstami rib, ki so bile bolj pogoste in jih je bilo tudi kolicinsko vec. Cerkniško jezero zaradi svoje specificnosti – presihanja – predstavlja unikum tako med slovenskimi vodnimi telesi kakor tudi širše. Ker je bilo jezero bogato z ribami, je bilo obdobje presihanja pomemben cas za ribolov kot dejavnost oko­liških prebivalcev predvsem za imetnike ribiških pravic. Janez Vajkard Valvasor in Franc A. Steinberg sta v svojih delih Slava vojvodine Kranjske in Temeljito po­rocilo o na notranjskem ležecem Cerkniškem jezeru podrobno opisala ribolov na jezeru.765 Marcna revolucija je v Avstrijskem cesarstvu leta 1848 z zakonom o zemljiški odvezi prinesla odpravo fevdalizma in podložništva. S tem so prenehale vse pod-ložniške vezi, dotedanji podložniki pa so postali svobodni lastniki zemlje za pla-cilo odškodnine v dobi dvajsetih let. To je pomenilo, da je leto pomladi narodov prineslo ukinitev številnih fevdalnih in cerkvenih privilegijev, kamor so sodili tudi ribolovni privilegiji. Ribiška zakonodaja je napredovala in ribiške rede so za­ 763 Luštek idr., Ribiški prirocnik, 8. 764 Svetina, Sladkovodno ribištvo na Slovenskem, 10. 765 Ibid., 14. Steinberg, Temeljito porocilo o Cerkniškem jezeru, 121, 122. menjali deželni ribiški oziroma ribarski zakoni. Leta 1880 je nastal prvi ribarski zakon za deželo Kranjsko, v letu 1882 pa so ga dobile še ostale slovenske dežele Avstro-Ogrske: Goriška, Gradišcanska, Koroška in Štajerska. V predelih Pomurja so po vzoru madžarskega zakona iz leta 1883 ribiške aktivnosti urejali policijski predpisi.766 Ribice je združevala podobna miselnost in v letu 1881 je prišlo do ustanov­ne skupšcine kranjskega ribarskega društva, ki pomeni zacetek organiziranega sladkovodnega ribištva na Slovenskem.767 Leta 1885 je bil sprejet državni ribiški zakon, pomen nove ribiške zakonodaje pa je bil v opredelitvi ribiških in ribolov­nih pravic, pri cemer se je prva nanašala na lastnike voda, druga pa je zadevala upravicence do ribolova. Zakonodaja je predvidela še dolocitev ribiških revirjev, ki so bili dovolj velika vodna telesa, ki so omogocala gojitev rib in racionalno gospodarjenje z njimi. Pravica do zakupa posameznih revirjev je bila podeljena za dobo desetih let. Zakupniki so bili po pravilu pripadniki premožnega sloja prebivalstva, ki so lahko prenesli znaten strošek. Zaradi vse vecjih negativnih vplivov prvega obdobja industrializacije, one-snaževanja z odplakami iz industrijskih obratov, je prihajalo do upadanja ribjih populacij. Državni ribiški zakon iz leta 1885, ki ga je deželna vlada za Kranjsko potrdila leta 1888, je zato razširil nabor prepovedanih orodij za ribolov. Med prepovedana orodja je uvrstil ribolov na osti in sake; med dovoljena orodja pa je uvrstil le vrše. Prepovedanim snovem pri ribolovu se je pridružilo razstrelivo. Ribiška zakonodaja iz leta 1888 je izvajalcem kakršnihkoli posegov v vode nala-gala, da so pri tem dolžni upoštevati interese ribištva, kakor tudi, da je dovoljen lov na vse ribojede živali, ki so jih v takratni dobi videli kot škodljivce. Primer upoštevanja zahtev ribištva je tudi prva projektirana ribja steza na slovenskem narodnem obmocju, in sicer na HE Fala na Dravi leta 1913.768 Pomembno vlogo pri pripravi Ribarskega zakona za Kranjsko je imel Ivan Franke (1841-1927), ki je med širšo slovensko javnostjo znan predvsem kot slikar - portretist in krajinar. Za ribištvo pa je pomemben kot zacetnik gojenja salmonidov na Slovenskem. Najprej je zacel svojo dejavnost pri mlinu Okroglo nad Savo, kjer je postavil vališce za potocne postrvi. Ko je zaradi regulacije Save potok pri Okroglem presahnil, je Franke vališce postrvi preselil v kraj Poljane nad Želimljami. Poleg gojenja potocnih postrvi je sodeloval tudi pri vnosu prvih tujerodnih postrvi – šarenk oziroma »amerikank« (Oncorhynchus mykiss) in potocnih zlatovcic (Salvelinus fontinalis) v slovenske vode. Franke je bil vodja ribarskega odseka Kmetijske družbe za Kranjsko, leta 1886 pa je napisal knjigo 766 Lah, Sladkovodno ribištvo Slovenije, 13. 767 Ribiška zveza Slovenije.768 Erhatic Širnik, Slovensko sladkovodno ribištvo, 23, 67. Umetno ribarstvo, ki je prva samostojna publikacija take vrste v slovenskem je­ziku. V letih 1888 in 1889 je pripravil Ribiški zemljevid za Kranjsko, kjer so bili opredeljeni ribiški revirji v deželi, ter Ihtiološki zemljevid za Kranjsko s prikazom naseljenosti voda s posameznimi vrstami rib.769 Slovenski sladkovodni ribici do-bro poznamo pionirsko vlogo Ivana Frankeja pri ohranjanju ribjih vrst pri nas770, zato je tudi najvišje priznanje Ribiške zveze Slovenije poimenovano prav po njem. V casu pred 1. svetovno vojno so se poleg kranjskega razvila še številna druga ribarska društva. Leta 1910 je bilo ustanovljeno Ribarsko okrajno društvo Štajer­ska – Dravska dolina, leta 1912 Celjsko ribarsko društvo, sledila so še Ribarsko društvo za ribniško dolino, Ribarsko društvo v Konjicah, Brežicah, Rušah, Fari in Slovenj Gradcu. V obdobju med obema vojnama sta zaradi vse vecjih pritiskov na sladke vo­de (industrializacija z onesnaževanji, gradnja hidroelektrarn, regulacije in po­dobno) jasno vidna konec gospodarskega ribolova na sladkih vodah na eni in splošni razmah športnega ribolova na drugi strani. Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani, ustanovljeno leta 1921, je prevzelo izvajanje nalog ribarskega odseka Kmetijske družbe za Kranjsko. Leta 1933 so se ribarska društva združila v Zvezo ribarskih društev Dravske banovine.771 Njen predsednik je postal Alojzij Šulgaj, avtor prve slovenske knjige o muharjenju kot ribiški tehniki Lov rib z umetno muho ali perjenico, ki je izšla leta 1934. V letu 1937 je izdal še publikacijo Naš potocni rak. Pomen sladkovodnega ribolova kot dejavnosti se kaže v tem, da je bil v letu 1937 sprejet zakon o sladkovodnem ribištvu za celotno kraljevino Jugoslavijo. V casu med obema vojnama se je razmahnila ribogojniška dejavnost, pred­vsem z namenom vlaganja ribjih mladic v odprte vode. Prej omenjena društva so v tem obdobju ustanavljala svoje valilnice ribjih mladic in na ta nacin skrbela za ohranjanje ribjih populacij. Obdobje med obema vojnama zaznamuje tudi razmah ribiške publicistike. Zacetek ribiške periodike pomeni izhajanje Ribiško-lovskega vestnika leta 1934. Pomembna knjiga, ki je podala opis vseh sladkovodnih vrst rib v slovenskih vodah z dodatkom, kako sestaviti zakupniško pogodbo, pa je publikacija Ribe v slovenskih vodah pravnika Avgusta Munde. Izšla je leta 1926.772 V casu med 2. svetovno vojno je bil ribolov kot dejavnost potisnjen na stranski tir, a so si vse zasedbene oblasti vseeno prizadevale pravno zajeti tudi to prosto-casno aktivnost. Na italijanskem okupacijskem obmocju je okupacijska oblast ohranila jugoslovansko ribiško zakonodajo, medtem ko so nemške okupacijske oblasti leta 1941 izdale nov Odlok o ribarstvu. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 se v Ljubljanski pokrajini v aprilu 1944 pojavi domobranska Uredba o 769 Ibid., 22. 770 Svetina, Sladkovodno ribištvo na Slovenskem, 25. 771 Erhatic Širnik, Slovensko sladkovodno ribištvo, 91. 772 Munda, Ribe v slovenskih vodah, 44. ukrepih o zašciti ribolova, na osvobojenem partizanskem ozemlju v Beli krajini pa v oktobru 1944 oblasti izdajo sklep o lovu in ribolovu za Belo krajino.773 Cas po koncu 2. svetovne vojne je zaradi splošnega ribolova s prepovedanimi sredstvi - razstrelivi prinesel velik upad ribjega življa. V takšnih razmerah je nova komunisticna oblast izdala splošno prepoved ribolova. Družbene spremembe in uvedba socializma so pomenile prekinitev s tradicijo zasebnega lastništva nad ribiškimi pravicami. Te so v državah osrednje in zahodne Evrope ostale nespremenjene do danes; v Sloveniji pa je bil leta 1946 sprejet zakon o zacasni ureditvi ribarstva. Ta je ukinil sistem zakupništva ribiških pravic na odprtih vodah za posameznike in kot nosilke sistema zakupništva ribiških pravic na odprtih vodah dolocil ribarske zadruge. Dve leti pozneje, leta 1948, so oblasti uvedle razdelitev voda med posamezne ribarske enote (skupno je bilo trinajst enot - zadrug) in hkrati izlocitev dela voda za državne ribogojne zavode. Z raz­glasitvijo zakona o sladkovodnem ribištvu leta 1954 je ribištvo postalo panoga narodnega gospodarstva. S tem zakonom je bil odpravljen zakupniški sistem, ki je bil znacilnost kapitalisticnih dežel. V vsakem ribiškem okolišu, ki ga je opredelil zakon iz leta 1954, je bilo ustanovljeno ribiško društvo, ki je brezplacno upravljalo okoliše. Z zakonom so bile dokoncno odpravljene vse druge tehnike lova rib, ki smo jih spoznali v zacetku sestavka.774 Sedaj je bil dovoljen izkljucno športni ribolov z izdano ribolovno dovolilnico. Med naloge ribiškega društva sta spadala gojitev in prilašcanje ujetih rib, iker, rakov in drugih vodnih živali. Ulovljene ribe so postale last društva, šele dokaz, da ribic izpolnjuje pogoje društva, pa je pomenil, da je uplen rib postal njegova last. Zakonu so sledila še razlicna dopolnila oziroma zakonske spremembe. Tako je bilo leta 1958 enajst rajonov razdeljenih na vec ribiških okolišev. Z letom 1959 pa je država uveljavila izlocitev posebej pomembnih delov revirjev (pozneje voda posebnega pomena) iz ribiških okolišev in jih dodelila tedanji Upravi gojitvenih lovišc Ljudske republike Slovenije (LRS). Slednja je bila predhodnica današnjega Zavoda za ribištvo Slovenije kot strokovne institucije za sladkovodno in morsko ribištvo v Sloveniji. Z zakonskimi spremembami, zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o sladkovodnem ribištvu, v letu 1965 so bile sladkovodne ribe opredeljene kot dobrina splošnega pomena, samo ribištvo pa kot dejavnost v širšem interesu skupnosti.775 Posebno pomemben za zgodovino sladkovodnega ribištva v Sloveniji je bil zakon o sladkovodnem ribištvu iz leta 1976. Številni ribici ta zakon še danes ocenjujejo kot kvalitetnega in izjemno naprednega za ta cas. O tem prica tudi dejstvo, da je zakon ostal nespremenjen vse do leta 2006. 773 Luštek idr., Ribiški prirocnik, 10. 774 Ibid., 12. 775 Uradni list SRS, št. 11-116/1965. RIBIŠKA DEJAVNOST, OPREDELJENA Z VIDIKA GOSPODARSTVA, ŠPORTA, EKOLOGIJE IN UPRAVLJANJA Z RIBJIM ŽIVLJEM V 70. letih je bila industrializacija Slovenije, njena tretja faza, v polnem raz­mahu. Z vidika vplivov na okolje in kakovost voda je pomenila negativne ucin­ke. Nekateri vodotoki so se tako rekoc spremenili v industrijske kanale, kar je pomenilo, da tam sploh ni bilo vec rib, ki bi ob onesnaženosti poginile in opo­zorile na katastrofalno stanje. Med take vodotoke na posameznih odsekih so se v 80. letih uvršcale Notranjska Reka, Medija v Zagorju, Ledava, Šcavnica, Paka, Voglajna, Hubelj, Sava v Zasavju, spodnji del Krke, Trboveljšcica in še druge. K spletu negativnih posledic na okolje in vode pa so poleg industrije prispevale tudi druge dejavnosti, kmetijstvo, turizem, promet, urbane oziroma komunal­ne odplake. Na kakovost voda in posledicno na število in raznovrstnost rib so poleg industrijskih in urbanih virov onesnaževanja vplivale tudi vse vrste hidro­gradenj.776 Pogini rib, ki jih na letni ravni od leta 1960 beleži Zavod za ribištvo v Ljublja­ni, so bili zaradi izlivov industrijskih in urbanih odplak tako vse pogostejši. V obdobju od leta 1960 do leta 1988 so po vecjem številu pogina rib izstopala tri leta: 1979, 1981 in 1983. Po številu pogina rib je s 100 zabeleženimi primeri še posebej izstopalo leto 1983. Najpogostejši vzrok pogina v obdobju 1960-1988 so bile odpadne vode z organskimi snovnimi, galvanske odplake, fenoli, zašcitna sredstva za rastline in les.777 Leta 1983 pa se je navedenim vzrokom pridružila še suša,778 ki je z nizkimi vodami še dodatno poslabševala kakovost vodotokov.779 Dinamika pogina rib v 60. in 70. letih pa je bila sledeca. V 60. letih se je najmanj poginov rib (13) zgodilo leta 1963, najvec (49) pa leta 1961. V 70. letih so zabeležili najmanj poginov rib leta 1970, ko jih je bilo 12; najvec pa leta 1979, ko so jih zabeležili 63.780 Kot odziv družbe na vse slabše stanje vodotokov je bil v okolišcinah krepitve okoljevarstvene zavesti in ukrepov za preprecevanje onesnaženosti oktobra 1976 sprejet že omenjeni zakon o sladkovodnem ribištvu.781 Ta je prvic v zakonodajo prinesel odškodninski cenik za poginule ribe, ki jih je bil povzrocitelj pogina rib dolžan povrniti ribiški družini, kjer je škoda nastala. 776 Povž, Zdravje in življenje naših voda, 243, 247. 777 Ibid., 245. 778 Suhadolc idr., Izzivi Slovenije, 33. 779 Povž, Zdravje in življenje naših voda, 245. 780 Ibid. 781 Uradni list SRS, št. 25-1143/1976. Sladkovodni ribici so se za razliko od preteklih obdobij v prvih povojnih letih tudi zaceli medsebojno povezovati. V letu 1948 je bila ustanovljena Zveza ribarskih zadrug. S preoblikovanjem zadrug v društva leta 1953 pa je prišlo do preimenovanja slednje v Zvezo ribarskih društev Slovenije. Že leta 1954 se je ta preimenovala v Ribiško zvezo Slovenije (RZS) in to ime nosi še danes. RZS je do leta 2006 predstavljala zvezo devetih regijskih zvez ribiških družin (ZRD), v katere so bila združena vsa ribiška društva – ribiške družine. RZS vse od leta 1949 izdaja stanovsko glasilo Ribic,782 kar predstavlja svojevrsten unikum na obmocju nekdanje Jugoslavije. Vzpostavitev samostojne Slovenije leta 1991 in prehod na tržno ekonomijo sta postopno prinesla tudi spremembe v sladkovodnem ribištvu. Z novim zakonom o sladkovodnem ribištvu (ZSRib) leta 2006 je država na novo definirala pojem ribiških družin, Ribiške zveze Slovenije in Zavoda za ribištvo Slovenije. Bistvena novost tega zakona, ki je v veljavi še danes, je uvedba placevanja koncesijske ob-veznosti. To obveznost morajo poravnati vse ribiške družine, ce hocejo delovati – upravljati z ribjim življem v svojem ribiškem okolišu. Ribiške družine so tako danes ene redkih nevladnih organizacij, ki dajejo letni prispevek državnemu proracunu v višini približno 300.000 evrov. V skladu z zakonom o sladkovodnem ribištvu (ZSRib, 2006) je Zavod za ribištvo Slovenije definiran kot javni zavod, katerega glavna naloga je zagotoviti strokovno podporo pri vseh vprašanjih, povezanih z ribištvom, tako v sladkih vodah kot na morju. Zavod tako izvaja strokovne raziskave in upravlja ribji živelj v vodah posebnega pomena, vkljucno s trženjem športnega ribolova. Po novem zakonu pa je RZS sestavljena neposredno iz 64 ribiških družin in kot taka predstavlja krovno organizacijo sladkovodnih ribicev v državi. Regijske zveze ribiških družin so z zadnjo zakonsko spremembo nekoliko izgubile moc, ne pa tudi pomena. Osnovna naloga RZS je zastopanje interesov ribištva na ravni države v drugih subjektih, ki vplivajo na vodna telesa in habitate domorodnih vrst rib v državi. Posebno pomembno z novim zako­nom je javno pooblastilo RZS za izvajanje usposabljanj v ribištvu vse od osnov usposabljanja, ki se zakljuci z ribiškim izpitom, prek tako imenovanih višjih oblik usposabljanj za ribiške cuvaje, ribiške gospodarje (upravljavci ribjega življa v revirjih) in izvajalce elektroodlovov. RZS z izdajanjem glasila Ribic in publikacij z najrazlicnejšimi ribiškimi tematikami skrbi tudi za kontinuirano pisano ribiško besedo. RZS je opredeljena tudi kot nacionalna panožna športna zveza, ki skrbi za regularno izvajanje državnih in regijskih ribiških tekmovanj, v mednarodnem okolju pa je clanica vec mednarodnih tekmovalnih in ekoloških zvez. 782 Svetina in Verce, Ribe in ribolov v slovenskih vodah, 10. Ivan Smiljanic POLITICNOST VODE: POLITICNE IN KOMEMORATIVNE DIMENZIJE ODPIRANJA VODOVODOV IN VODNJAKOV NA SLOVENSKEM OD AVSTRO-OGRSKE DO DANES UVOD Vodovodna napeljava velja za enega od glavnih kazalcev razvitosti cloveške družbe.* Od zacetka moderne dobe je simbolizirala enega najpomembnejših modernizacijskih projektov, o katere koristnosti in potrebnosti je obstajal tako rekoc vsesplošen konsenz – razen na samem zacetku njenega uvajanja in * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. prehajanja s sistemov vodnjakov, ko so se številni skeptiki bali visokih stroškov napeljave v razmerju do dejanske koristnosti. Kljub temu je rast mestnih naselij zaradi množicnega priseljevanja delavcev, industrializacije in kužnih bolezni, ki so se širile v vodnjakih, narekovala nujno posodobitev sistema in napeljavo modernih vodovodov. Urejanje vodovodov je bilo, skupaj s socasnim urejanjem kanalizacije, med najpomembnejšimi tehnicnimi in socialnimi dosežki druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja.783 Tako kot vsak javni projekt so vodovodi in vodnjaki tudi politicen projekt. Odpiranje vodovodov je obicajno pospremljeno s svecanimi govori in casopis­nimi porocili, v katerih se odražajo uveljavljena prepricanja posamezne dobe. Eden od glavnih motivov, ki jih lahko opazujemo skozi to percepcijo, je pri­pisovanje zaslug za gradnjo vodovoda. Je za izpeljavo projekta najbolj zaslužen župan obcine, ki ga je dala zgraditi? Ali pa delavci in domacini, ki so ga fizicno zgradili? Nemara vladar, ki je prijazno odobril državna sredstva za gradnjo? Vsaka doba je imela na ta vprašanja svoje odgovore. V nadaljevanju pozornost posvecam vprašanjem o tem, kateri politicni, ideološki in propagandni elementi so se pojavljali na svecanostih ter v casopisju. Politicno in ideološko motiviko je mogoce opazovati tudi ob odpiranju vod­njakov. Cetudi imajo ti, tako kot vodovodi, primarno utilitarno funkcijo, lahko nastopajo tudi kot posebna podzvrst javnega spomenika, saj napisi, reliefi in plastike na njem širijo sporocila, ki poudarjajo zasluge za gradnjo, se spominjajo lokalne preteklosti, utrjujejo nacionalno pripadnost ali tudi vzpostavljajo med-narodne vezi (denimo tako imenovani nemški vodnjak v Istanbulu, darilo nem­škega cesarstva iz leta 1900). Marsikateri srednjeveški in zgodnjenovoveški vod­njak v Sloveniji krasi napis o tem, kateri dobrotnik ga je dal postaviti; eden od ljubljanskih vodnjakov na primer z latinskim napisom sporoca: Glej, voda! Za pitje jo župan ponuja.784 Redkost ni bila niti krašenje vodnjakov z mitološkimi plastikami, zgolj v Ljubljani denimo z Neptunom, Herkulom, Pozejdonom in Narcisom,785 ali alegorijami, kot jih vkljucuje Robbov vodnjak.786 Simboli naj bi vsakemu mimoidocemu mešcanu in tujemu obiskovalcu dokazovali slavno pre­teklost in moc mest, ki so jih postavila. S porastom pomena nacionalne identitete nad lokalno in regionalno sredi 19. stoletja se je spremenil tudi register simbolov v javnem prostoru, tako da so vodnjaki postali eno od sredstev politicne promocije nacionalne identitete ter državne oblasti, zlasti v mešcanskem okolju. 783 Studen, Od tradicionalnih vodnjakov, 23–24. Tominšek Rihtar, Pili smo vodo, 31. 784 Horvat, Sto vodnjakov, 95. 785 Copic idr., Ljubljansko kiparstvo, 23, 112–13, 116. 786 Ibid., 114. Horvat, Sto vodnjakov, 91. ODPIRANJA VODOVODOV IN VODNJAKOV V CASU AVSTRO-OGRSKE Prvi razmah pri gradnji vodovodov na Slovenskem se je pricel konec 19. sto­letja, ko so ga dobila nekatera najvecja mesta, in se je nadaljeval do 1. svetovne vojne, ko so odprli prve vodovode v manjših naseljih. Lokalne skupnosti so si vedno prizadevale, da ne bi bilo treba za gradnjo placevati zgolj krajanom. De-želne oblasti so morale vodovod oceniti za gospodarsko koristnega, da bi ga financirale z lastnimi sredstvi; za vsak tak projekt je bilo treba sprejeti poseben zakonski akt. Sredstva za gradnjo vodovodov so bila razdeljena med državne prispevke, prispevke deželnega zaklada in obcinske prispevke, zato so si obcine mocno prizadevale za pridobitev državne in deželne podpore, saj so bile potem dolžne v povprecju placati le okoli cetrtino ali petino celotnega zneska.787 V primerih državne ali deželne financne podpore so svecanosti ob otvoritvah vodo­vodov potekale v znamenju hvaležnosti državnemu vodstvu na eni ter lokalnim zaslužnim posameznikom na drugi strani. Ko je financiranje za napeljavo vodovoda v velikem ali dobršnem delu pri­skrbela država, je postalo svecano odprtje novega vodovoda hkrati tudi mani­festacija javnega izkaza hvaležnosti in lojalnosti avstro-ogrski monarhiji. V slavnostnih govorih so nastopajoci poudarjali zasluge državnega vodstva za modernizacijo, pri cemer pa ni šlo zgolj za zahvaljevanje nedefinirani skupini politicnega, uradniškega ali kakega tretjega aparata, temvec je bila hvaležnost državljanov usmerjena k eni sami osebi: cesarju. Franc Jožef I. je bil za državljane Avstro-Ogrske simbol, ki je povezoval etnicno heterogeno monarhijo v celoto, tako da je bila zvestoba dolgoletnemu vladarju ena najmocnejših integrativnih sil. Cesarjevi osebni ali vladarski okrogli jubileji so ponujali priložnost za odpiranje novih ustanov v javno korist – od bolnišnic in mostov do dobrodelnih ustanov, šol in vodovodov –, ki so neredko tudi nosile njegovo ime. Na ta nacin so se organizatorji svecanosti izognili kritikam, da so proslave obletnic le bohotne in nekoristne ceremonije, temvec so dobile tudi utilitarno funkcijo, obenem pa se je med ljudmi utrjeval obcutek tesne zveze med monarhom in gospodarskim napredkom države. Odpiranja vodovodov ob cesarjevih jubilejih so bila jasen primer »korist­nega« nacina praznovanja in porabljanja sredstev, kljub temu pa so se dogajale tudi kompromisne sinteze obeh pristopov, saj so nekatere otvoritve vodovodov spremljala odkrivanja spomenikov. Znacilen je primer belokranjskega vodovoda, odprtega ob 50. obletnici vladavine Franca Jožefa, ki je z vodo oskrbel dvanajst naselij v petih obcinah, med njimi Crnomelj in Semic. Na proslavi na Blatniku 787 Pešak Mikec, Gradnja cemšeniškega, 209, 216. pri Crmošnjicah 11. julija 1898 se je zbrala množica Belokranjcev, ki so se bili primorani do takrat v sušnih razmerah umivati z vinom in so pogosto obolevali za kužnimi boleznimi. Ker je slabo polovico denarja za gradnjo prispevala dr­žava, je imel dogodek mocno patriotsko konotacijo. Naselja so bila okrašena z deželnimi in cesarskimi zastavami ter z »mlaji in slavoloki s primernimi napisi, izrazujoc cestitanje presvitlemu vladarju«.788 Dogodka so se udeležili pomembni deželni politiki, med njimi dr. Ivan Tavcar in Fran Šuklje, prišel pa je tudi kranjski deželni predsednik Viktor baron Hein kot predstavnik cesarja. Svecani govor je imel Šuklje: »Omenjal je, kako velike dobrote je z vodovodom prejelo belokranjsko ljudstvo; opozarjal, da se smemo tega dogodka veseliti tembolj, ker je bila Belokrajina, dasi prebiva tu omikan, zdrav in žilav narod, mnogo mnogo let pozabljena, zlasti glede napredka v gospodarskem oziru; zahvaljeval se je na podpori za napravo vodovoda, ki stane približno 100 000 gld., v prvi vrsti sl. deželnemu odboru in c. kr. vladi; sklenil pa je s trikratnim živio na našega presvitlega cesarja, ki nam je takorekoc podelil to veliko dobroto s tem, da je sankcijoniral postavo deželnega zbora kranjskega.«789 Osrednji dogodek svecanosti na Blatniku je bil blagoslov kamnitega spo­minskega obeliska, enega redkih spomenikov na Slovenskem izpred 1. svetovne vojne, ki je bil izrecno posvecen odprtju vodovoda.790 Obelisk, ki ga je – tako kot sam vodovod – zgradilo dunajsko gradbeno podjetje inženirja Carla Wagen­führerja, je imel izrazito državotvorno motiviko. Na eni strani je bilo vanj pod reliefom Franca Jožefa vklesano cesarsko geslo Viribus unitis! (Z združenimi mocmi), na drugi strani pa napis: V proslavo petdesetletnice vladanja njih velican­stva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. se je vodovod tu slovesno otvoril in blago­slovil. Obcine Crnomelj, Semic, Kot in Petrova vas. Casopis Slovenski narod je po­rocilo o odkritju sklenil z zahvalo: »Hvala stotera vsem, ki ste pripomogli, da smo dobili prekoristen vodovod, Bela krajina pa je pri tej priliki pokazala, da je udana prestolu, da ljubi svojega vladarja, prisegajoc mu neomejeno zvestobo in klicoc mu ob 50letnici: Bog nam ohrani še mnogo, mnogo let dobrega in ljubega cesarja Frana Jožefa I.!«791 Pogost nacin za obeleževanje cesarjevih jubilejev je bilo poimenovanje vod­njakov (nem. Kaiserbrunnen) in vodovodov z njegovim imenom, saj so številne obcine ocenjevale, da je imenovanje kljucne javne infrastrukture s cesarjevim imenom najbolj castno priznanje, ki ga lahko podelijo monarhu.792 Na Slovenskem 788 Slovenski narod, 16. 7. 1898, 2, Iz Crnomlja, 12. junija. 789 Slovenski narod, 14. 7. 1898, 3, Otvoritev crnomeljskega vodovoda. 790 Žitko, Po sledeh casa, 94. 791 Slovenski narod, 16. 7. 1898, 2, Iz Crnomlja, 12. junija. 792 Prim. Slovenec, 21. 1. 1897, 5, Pulj, 21. januvarija. je bilo takih primerov vec, zacenši nemara z nacrtom za vodnjak na Uncu leta 1888, posvecenem 40. obletnici vladavine Franca Jožefa,793 toda dalec najvec jih je bilo leta 1908, med proslavljanjem 60. obletnice cesarjeve vladavine. Takrat je denimo obcina mesta Kranj prosila za dovoljenje za poimenovanje obcinskega vodovoda po monarhu. Cesar je poimenovanje dovolil in kranjski vodovod je dobil ime Cesarja Franca Jožefa I. jubilejni vodovod.794 V kraški vasi Škrbina so odprtje novega vodnjaka pospremili z odkritjem plošce na cerkvenem obzidju z napisom: Obcinski vodnjak. Zgradila obcina l. 1908. z deželno in vladno podporo v proslavo 60. letnega vladanja Njegovega Velicanstva Cesarja Franca Josipa I. V Ljubnem so svecano odprli tako imenovani jubilejni vodovod in izrazili upanje, da bo »jubilejna naprava /…/ klicala še poznim rodovom v spomin jubilejno leto 1908«.795 Ko so jubilejni vodovod odpirali tudi v Preski pri Medvodah, so svecanost posvetili ne le Francu Jožefu, temvec tudi zlatomašniškemu jubileju papeža Pija X.796 Katoliška vera je bila eden od identitetnih stebrov habsburške monarhije, zato so odpiranja vodovodov redno vkljucevala tudi blagoslove, maše in podobno religiozno obredje. Ceprav je bila hvaležnost cesarju v ospredju številnih svecanosti, niso bile pozabljene niti zasluge lokalnih veljakov, ki so bili tako ali drugace zaslužni za nastanek vodovodov. Obicajno je šlo za župane, župnike, sodnike ali druge ugledne osebe iz lokalnega okolja, ki so priskrbeli deželna in državna sredstva za vodovod ali so najbolj aktivno spodbujali in vodili gradbena dela. Takšne osebe so na otvoritvah izpostavljali v slavnostnih govorih, jim prirejali podoknice ali pa so njihova imena izpisali na spominskih plošcah, s katerimi so v avstro­ogrski monarhiji pogosto obeležili inženirske ter gradbene dosežke, od javnih ustanov do cest, železnic, mostov, parkov in vodovodov. Plošce so bile lahko kva­litetno kamnoseško delo, v primeru manjših naselij pa bolj rustikalne (recimo v italijanšcini pisana plošca glavnima pobudnikoma za gradnjo vodnjaka v Abi­tantih iz leta 1909).797 Znacilen primer slavljenja izbranih vodij je najpomembnejši vodovodni projekt na Slovenskem pred 1. svetovno vojno: ljubljanski. Šele leta 1881 je lju­bljanska obcina zacela razmišljati o vodovodu in ne vec izkopavanju novih vod­njakov, s katerimi je skušala krpati narašcajoce potrebe po vodi v mestu. Na-slednje leto je bil za ukvarjanje z nalogo izvoljen vodovodni odsek, ki ga je od leta 1883 vodil bodoci župan Ivan Hribar. Leta 1888 so sprejeli sklep o gradnji zajetja pri Klecah ter priceli z gradnjo pod vodstvom inženirja Oskarja Smrekarja 793 Urbar, Sto let, 14. 794 Obravnave deželnega zbora, 44. 795 Slovenski gospodar, 12. 11. 1908, 5, Ljubno. 796 Domoljub, 26. 11. 1908, 761–62, Iz Preske. 797 Horvat, Sto vodnjakov, 73. iz Mannheima. Dokoncani vodovod so odprli 29. junija 1890, Hribarju pa so podelili naziv castnega mešcana.798 Hribar je bil skupaj s Smrekarjem in županom Petrom Grassellijem del trojice, kljucne za gradnjo vodovoda, njihova imena pa so bila vklesana v spominsko plošco, ki je bila na predlog vodovodnega odseka postavljena na procelju zajetja v Klecah:799 Ljubljanska mestna obcina je po na-crtih inženerja Oskarja Smrekerja napravila ta vodovod, ter ga slovesno izrocila svojemu namenu 29. dan junija 1890. leta, ko je bil Peter Grasselli župan stolnega mesta Ljubljane, Ivan Hribar pa nacelnik vodovodnega odseka. Casopis Slovenski narod je sicer vzklikal v slavo »možem, ki so zasnovali in dodelali vodovod!«, a je poimensko izpostavil le Hribarja, ki mu je šla »nepobitna zasluga, da je on to misel sprožil, in v zvezi z drugimi clani vodovodnega odseka in mestnega zbora vodno vprašanje prouceval, posvetoval se s strokovnjaki in z jekleno vstrajnostjo deloval, da je veliko to podjetje danes završeno«.800 Hribarjeva izpostavljena vlo­ga pri gradnji vodovoda je ostala nesporna tudi po njegovi smrti (celo pod itali­jansko okupacijo),801 ob stoletnici otvoritve vodovoda, 28. septembra 1990, pa so pred vodarno v Klecah odkrili (samo) njegov bronasti doprsni kip.802 V casopisju in slavnostnih govorih je le izjemoma prišlo do razporejanja zaslug za gradnjo vodovoda med širši kolektiv. Takšen je primer Škofje Loke, kjer je tisk ob odprtju vodovoda trdil: »Samozavest in moški ponos karakterizujeta Gorenjca. To so pokazali tudi škofjeloški mešcani. Ker se je dežela oziroma država obotavljala, iti obcini na roko pri napravi potrebnega vodovoda, storili so napredni mešcani to iz lastnih moci.«803 In še: »Mesto na deželi, ki ima elektricno razsvetljavo, svoj lastni vodovod, svojo hranilnico – ni li to castno za mešcana? Govorimo samo o vodovodu. Kdo ga je zgradil? Neodvisno mešcanstvo, katero je s tem naprednim korakom vnovic dokazalo, da koraka vedno za napredkom, osobito še za napredkom svojega rojstnega mesta.«804 Kljub takšnim mislim v casopisju pa so tudi na svecanosti v Škofji Loki po­sebej izpostavili le zasluge posameznikov in ne vseh mešcanov. Navedeni so bili na spominski plošci, vzidani na vodohranu na Kamnitniku: Zgradilo vodovodno društvo v letu 1902, ko je vladal cesar Francišek Jožef I., bil deželni predsednik Viktor baron Hein, okrajni glavar Alfonz Pirc, župan Škofje Loke Lovro Sušnik, na-celnik vodovodnega društva Ivan Mali in nacelnikov namestnik Matej Žigon. Ko so 798 Tominšek Rihtar, Pili smo vodo, 31–40. Studen, Od tradicionalnih vodnjakov, 30–31, 35–36. Koren, Naložba za sto let?, 10. 799 Slovenec, 30. 6. 1890, 1, Ljubljanski vodovod. Slovenski narod, 30. 6. 1890, 2–3, Odprtje vodovoda Ljubljanskega!. 800 Slovenski narod, 28. 6. 1890, 1, Ob odprtji vodovoda Ljubljanskega. 801 Slovenski narod, 30. 10. 1942, 2, Pol stoletja ljubljanskega vodovoda. 802 J. B., Stoletnica ljubljanskega mestnega vodovoda, 2. 803 Slovenski narod, 15. 9. 1902, 2, Otvoritev vodovoda v Škofji Loki. 804 Gorenjec, 20. 9. 1902, 369, Otvoritev vodovoda v Škofji Loki. našteti lokalni predstavniki pri banketu nazdravljali opravljenemu delu, so prav tako napijali predvsem v cast eden drugemu.805 V redkih primerih, ko je gradnjo vodovoda izdatno financiral zasebni me-cen, iz casopisja ni izostala javna hvala njegovega dejanja, pojavljali pa so se tudi drugi, razkošnejši izkazi hvaležnosti, kar najbolje ilustrira primer Radovljice. Ob svecani otvoritvi lokalnega vodovoda 29. avgusta 1908 so bile posebej izpo­stavljene zasluge dobrotnice in castne mešcanke Josipine Hocevar, ki je pris­pevala 8000 kron za napeljavo vodovoda v svojem domacem kraju. Hvaležni mešcani so ji dali na glavnem trgu postaviti štiri metre visok spominski vodnjak, ki so ga »sicer slovesno, a brez cerkvenega blagoslovljenja« odkrili istega dne.806 Masiven kamnit podstavek, delo radovljiškega podobarja Janeza Vurnika ml., krasijo reliefi drevesc in visokogorskega skalovja, iz katerega v kamnito skodelo izteka voda. Vrh podstavka stoji minuciozno izklesan kip mladega šolarja, delo Vurnikovega ucenca Jožefa Pavlina, ki z roko pridržuje medaljon s podobo dob-rotnice. Elementi vodnjaka pricajo o podrocjih, za katera je Josipina Hocevar prispevala dobrodelna sredstva: poleg vodovoda je financirala tudi šolanje mla-dine in sadjarstvo.807 Vodnjak, ki ga je tisk razglašal za »nov kras, ki dela vso cast tako mojstru-izdelovatelju g. Vurniku, kakor tudi vodovodnemu odseku ozi­roma obcinskemu svetu, ki je dal napraviti ta spominek«,808 je tudi prvi javni kiparski spomenik kaki Slovenki, dodatno posebnost pa predstavlja dejstvo, da je dobrotnica spomenik dobila še za življenja; umrla je leta 1911. Vodnjaki v cast še živecim osebam so bili pod habsburško vladavino redkost, rezervirani bolj kot ne za cesarja (na primer vodnjak s kipom Franca Jožefa, postavljen na Reki leta 1857) in visoko pozicionirane politike (na primer vodnjak Karla Boromejskega v cast dunajskega župana Karla Luegerja, postavljen na Dunaju leta 1909). Gradnje vodovodov so, predvsem na južnem Štajerskem, vodile tudi do nacionalnih napetosti in obracunavanj med Slovenci in Nemci. Dolgotrajni in dragi projekti gradnje vodovodnega omrežja so ponujali obilo priložnosti za takšne in drugacne politicne ocitke o pocasnosti, potratnosti ali favoriziranju te ali one skupine. Znacilen je primer celjskega vodovoda. Slovenski tisk se je vec­krat pritoževal, da nemške obcinske oblasti omejujejo možnost sodelovanja pri gradnji vodovoda slovenskim obrtnikom809 in najemajo tujce: »Kar je boljših de­lavcev, so skoro sami Italijani. Tudi tu se potiska naš domaci živelj v stran.«810 Prav tako je bilo veliko kritike namenjene nemškemu obcinskemu vodstvu, ko 805 Ibid., 369–70. Masterl, Gradnja škofjeloških vodovodov, 127–28. 806 Slovenski narod, 3. 9. 1908, 3, Radovljiški vodovod. 807 Žitko, Po sledeh casa, 58. Horvat, Sto vodnjakov, 129. 808 Gorenjec, 5. 9. 1908, 3, Naše mesto. 809 Slovenski narod, 31. 10. 1908, 4, Celjski vodovod. 810 Slovenski narod, 6. 6. 1908, 5, Za celjski vodovod. se je cena vodovoda nenehno višala, denar pa so morali prispevati mešcani. Domovina je jedko pripomnila: »Celjskim mešcanom svetujemo, naj le pridno hajlajo in – placujejo! Se bodo enkrat že izpametovali!«811 Tudi ob odprtju vodovoda v Dobrni je slovenski tisk okaral politicno akcijo krajevnih Nemcev: »Pri otvoritvi vodovoda so razobesili male frankfurtarce – za velike niso imeli korajže. Škandal! Prav so imeli domaci Slovenci, da so tako izzivani razobesili velikansko slovensko trobojnico.«812 Ce so gradnje vodovodov spremljali financni škandali, so hitro dobili politicne dimenzije. Gradnjo mariborskega vodovoda je denimo zaznamovala velika podkupovalna afera, ki so jo razkrili socialdemokrati in je prispevala svoje k odstopu mariborskega župana Alexandra Nagya,813 ki je bil po zagotovilih slovenskega tiska »strogo nemško-nacijonalnega mišljenja in Slovencem sovražen«.814 Nekateri vodnjaki so sicer nosili sporocila v obliki napisov ali skulptur, ven­dar ti niso bili izrazito politicne narave, temvec je šlo predvsem za promocijo lokalne identitete in zgodovine. V to kategorijo je mogoce uvrstiti vodnjak s ki-pom rudarja v Idriji iz leta 1868, višnjegorski vodnjak s kipcem Janeza Vajkarda Valvasorja, škofjeloški vodnjak z mestnim grbom iz leta 1883815 in spomenik vod­njak Miroslava Vilharja v Postojni, svecano odkrit leta 1906, ki se je s skalnatim podstavkom in podobama cloveških ribic skliceval na motiviko regionalne kraške pokrajine. Vcasih so imeli tudi takšni vodnjaki vendarle ideološki predznak, med njimi vodnjak sv. Janeza Nepomuka, ki ga je z dolocilom iz oporoke dal zgraditi premožni kranjski trgovec Ivan Nepomuk Majdic. Kipar Franc Berneker je v marmorju upodobil legendo o utopljenem ceškem svetniku. Vodnjak so leta 1914 postavili na zeleno površino pred sedež sodišca v Kranju, kjer je ostal do umika leta 1941.816 Odstranjevanje vodnjakov ob odpiranju vodovodov je bilo v prvih desetlet­jih 20. stoletja pojav, ki je simboliziral modernizacijo preskrbe z vodo. V Novem mestu so litoželezni vodnjak postavili leta 1861 na Glavnem trgu, vendar so ga odstranili leta 1903, leto dni po napeljavi vodovoda, ceš da je postal nekoris-ten. Obcina ga je prodala gimnazijskemu profesorju Casparju Pamerju, ki ga je podaril svojemu rojstnemu kraju Traberg, tam pa so ga leta 1961 zavrgli kot staro železo.817 Tudi v Kranju so poleti 1883, ob obisku Franca Jožefa, kamniti vodnjak na osrednjem mestnem trgu zamenjali z litoželeznim, okrašenim s kranjskim grbom in podobami štirih dirjajocih konj, pozneje pa so dodali še napis: Ob 811 Domovina, 30. 10. 1908, 3, O celjskem vodovodu. 812 Slovenec, 9. 8. 1910, 3, Predrznost, netaktnost in neumnost topliške dobrnške uprave. 813 Cucek, ‚Lakomen in grabežljiv mož‘. 814 Narodni dnevnik, 13. 7. 1909, 3, V Mariboru je umrl. 815 Horvat, Sto vodnjakov, 71, 117, 159. 816 C. Z., Vodnjak v Kranju, 8. 817 Horvat, Sto vodnjakov, 156–57. prihodu cesarja Franca Jožefa I. dne 16. julija 1883 v mesto Kranj. Vodnjak je stal do leta 1919, ko je bil odstranjen ne toliko zaradi politicne neustreznosti, temvec zaradi napeljave vodovoda.818 Poseben tip spominskih vodnjakov se je pojavil med 1. svetovno vojno na obmocju soške fronte. Preskrba tamkajšnjih bojišc z vodo je postala nujnost, vendar so novozgrajeni vodnjaki pogosto presegali golo utilitarno funkcijo, saj so likovno nadarjeni vojaki na njih zabeležili, katera enota in kdaj jih je postavila ter komu so posveceni; generalu Svetozarju Boroevicu so denimo posvetili vod­njak pri Rožni Dolini. Po dimenzijah posebej obsežen je vodnjak pri Grgarskih Ravnah, ki so ga Avstrijci postavili leta 1916 in ga posvetili princesi Mariji Ani Parmski, hcerki poveljnika avstro-ogrske vojske. Ko je naslednje leto obmocje osvojila italijanska vojska, je napis na vodnjaku prekrila s cementom in vanj vpisala imena lastnih enot in njihovih poveljnikov.819 Vodnjaki so lahko torej postali nosilci simbolov okupacije. Tudi avstrijska vojska je ob zasedbi Beograda leta 1916 denimo zgradila spominski vodnjak, posvecen Francu Jožefu. Geslo Viribus unitis, izpisano na njem,820 je v teh okolišcinah zvenelo bistveno drugace kot na spomeniku odprtju belokranjskega vodovoda. ODPIRANJA VODOVODOV IN VODNJAKOV V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI Cas med obema vojnama je Slovencem prinesel novo politicno realnost. Ve-cina slovenskega ozemlja je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 Kraljevine Jugoslavije, zahodna tretjina pa je po rapalski pogodbi pripadla Kraljevini Italiji. Ceprav je imela Jugoslavija številne gospodarske te­žave, se je gradnja vodovodov nadaljevala. Tako kot pred letom 1918 so si lo-kalne skupnosti še vedno prizadevale za državno podporo in jo v vecini pri­merov tudi dobile, predvsem od Ljubljanske ter Mariborske oblasti oziroma kasneje Dravske banovine in leta 1923 ustanovljenega Higienskega zavoda, ki je nadzoroval sanitarne vidike gradnje novih vodovodnih omrežij. Pogosto so veliko samoiniciativnosti pokazali sami krajani, ki so se združevali v vodovodne zadruge, v okviru katerih so organizirali in vodili gradnjo. Na ta nacin je avstro­ogrska tendenca po slavljenju posameznikov, najbolj zaslužnih za nove vodo­vode, nekoliko zbledela. V tisku in svecanih govorih so novinarji in govorci iz­postavljali vrsto oseb, ki so pripomogle h gradnji, od predstavnikov slovenske 818 Smiljanic, Odstranjena, unicena in izginula, 207. 819 Princic, Neme price, 37–40. Perat, Pozabili so, 7. 820 Bogdanovic, Veliki rat, 135–38. politike do inženirjev, ki so vodovod nacrtovali, ter lokalnih vplivnežev, ki so se najbolj angažirali pri projektu. Spominske plošce zaslužnim sodelavcem so postale redkejše, vendar niso povsem izumrle. Novost glede na avstrijsko dobo je bilo bolj odkrito izkorišcanje slavnost­nih otvoritvenih ceremonij za strankarsko politicno propagando. Bani Dravske banovine so bili redni obiskovalci in govorci na otvoritvah, da bi podcrtali svojo naklonjenost tovrstnim projektom in se dokazali kot skrbni podporniki napred­ka slovenskih mest in vasi. Po anekdoti, objavljeni tik po smrti nekdanjega bana in vidnega clana Slovenske ljudske stranke dr. Marka Natlacena, se je Natlacen nekoc opravicil predsedniku stranke dr. Antonu Korošcu, da bo manjkal na nekem sestanku, ceš da mora med ljudstvo. Korošec ga je podražil: »Saj te zares ne manjka pri nobeni otvoritvi vodovoda, šole in razstav.«821 V vodstvih po­liticnih strank je obstajalo zavedanje o pomembnosti politicne promocije na nastopih svojih predstavnikov ob odpiranjih koristnih javnih ustanov, kamor so seveda sodili tudi vodovodi, kar je pomagalo pri nabiranju politicnih tock. Temu primerno so tudi casopisi posamezne stranke o takih svecanostih pisali s propagandnim prizvokom, recimo: »Poslanec [Samostojne kmetijske stranke Albin] Koman, ki nas je ob gradnji vo­dovoda pri vseh oblastvih toplo podpiral, je govoril o velikem pomenu vodovoda za vas Hruševo in podcrtal velike žrtve, ki so jih vašcani doprinesli za to prekoristno napravo. Val navdušenja med navzocimi je izzvala njegova konstatacija, da je bil g. ban dr. Drago Marušic oni, ki je ne le bodril in navduševal hruševske vašcane na izvršitev te velike zamisli, temvec tudi z znatnimi denarnimi sredstvi priskocil na pomoc ter tako omogocil zgraditev vodovoda. /…/ Po opravljeni slovesnosti se je razvila prisrcna zabava, kjer smo se navzoci domacini lahko zaupno razgovarjali s predstavniki oblasti in svojim priljubljenim poslancem.«822 Scasoma so se pojavile tudi kritike politicnega prisvajanja zaslug za gradnjo vodovodov. Konec 30. let je v Beogradu izšla ljudska igra Voda sa planine, ki jo je kot Vodo s planin kmalu prevedel Ivan Potrc in so jo igrali na Štajerskem. V ospredju dogajanja je vas, ki zaradi slabih vodnjakov potrebuje vodovodno preskrbo. Ko mladi kmetje ustanovijo zadrugo in se lastnorocno lotijo kopanja, jih zacnejo pri tem ovirati predstavniki lokalne reakcionarne politicne oblasti z županom na celu, ki se osredotocajo na bližajoce se volitve in hocejo v Beogradu predstaviti vodovod kot sad svojega dela in lastnih financnih prispevkov. Na kon-cu so razkrinkani, vas pa po zaslugi kmetov dobi vodovod s cisto vodo.823 Cetudi je igra sprva satirizirala srbske razmere, je bila problematika »med Srbi enaka 821 Slovenski dom, 14. 10. 1942, 2, Dr. Marko Natlacen žrtev brezvestnih komunisticnih zlocincev. 822 Kmetski list, 30. 8. 1933, 6, Hruševo pri Dobrovi. 823 Plaovic in Đokovic, Voda sa planine. Edinost, 21. 12. 1939, 6, ‚Voda s planin‘ na Pobrežju. kakor med Slovenci in smo v tem oziru precej ‚zedinjeni‘«, zato je bila popularna tudi med slovenskim podeželskim obcinstvom.824 Tako kot za casa Avstro-Ogrske je bilo odpiranje vodovodov tudi v med-vojni kraljevini pogosto priložnost za potrjevanje lojalnosti državi in kraljevi dinastiji Karadordevicev ter izrekanje hvaležnosti za gospodarsko moderniza­cijo, ki jo vodi oblast. Ceprav je bilo vzklikanje v cast jugoslovanskim monar­hom na otvoritvah slovenskih vodovodov ustaljeno, so bile druge geste izkazo­vanja zvestobe monarhom v obliki vodovodov ali vodnjakov redke. Eden izmed dokumentiranih primerov prihaja iz Sevnice. Ko so poleti 1931 tam gradili vo­dovod, je obcinski svet na županovo pobudo potrdil predlog, po katerem naj bi na kraljevem dvoru zaprosili za dovoljenje, da novo obcinsko pridobitev poimenujejo Vodovod kralja Aleksandra I.,825 vendar prošnja ni bila odobrena.826 Po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 se je po Slovenskem razmahnilo množicno sajenje Aleksandrovih spominskih lip, v Locah pri Slovenskih Konjicah pa so zasaditev lipe združili z odprtjem vodovoda.827 Spominski vodnjaki v cast Karadordevicem se na Slovenskem niso razširili; bistveno pogostejši so bili v Srbiji, zlasti po atentatu na Aleksandra. Po drugi strani se je slavljenje kraljeve družine na specificen nacin odrazilo v Šmarjeških Toplicah, kjer so medvojni lastniki zdraviliškega kompleksa poimenovali bazene (kopeli) po kraljih Aleksandru ter Petru II. in kraljici Mariji.828 Obdobje med obema vojnama na Slovenskem ni bilo cas množicnega po­stavljanja spominskih vodnjakov. Med redke zabeležene primere sodi napoved odkritja vodnjaka v spomin padlim žrtvam 1. svetovne vojne v Rogaški Slatini septembra 1928,829 vendar o njem ni znanega kaj bolj dolocnega. Po drugi strani so bili ti vodnjaki mocno razširjeni po ruralnih predelih vzhodne polovice kral­jevine (srb. spomen cesma), kjer so jih odkrivali v spomin srbskim vojakom, pa-dlim med balkanskima vojnama in prvo svetovno vojno. Vodnjaki so združevali memorialno funkcijo s sanitarno oziroma z besedami enega od lokalnih veljakov, ki je leta 1926 nastopil na otvoritvi spominskega vodnjaka v šumadijski vasi Glumac: obeležje spodbuja nacionalna in politicna custva ter hkrati »izboljšuje higienske razmere v naši vasi in tako ne krepi le ljudskega telesa, ampak tudi ljudski duh«.830 824 -r., Ruško letno gledališce, 5. 825 Jugoslovan, 23. 8. 1931, 6, Delo na vodovodu. 826 Zelic, Voda za Sevnico, 53. 827 Jutro, 12. 12. 1934, 3, Svecana otvoritev vodovoda v Locah pri Sl. Konjicah. 828 Bobic in Majcen, Družina Gregoric, 26–28. 829 Domoljub, 14. 6. 1928, 372, Odkritja spomenikov in druge prireditve Z. S. V. 830 Manojlovic Pintar, Arheologija secanja, 308. Na slovenskem podeželju se je namesto komemoriranja padlih vojakov, ki je zaradi njihovega bojevanja na »napacni« strani poražencev predstavljalo kon­troverzno vprašanje jugoslovanskega kolektivnega spomina, razmahnil druga-cen nacin oznacevanja vodnih izvirov, ki je namesto državotvornega imagina­rija uporabljal religioznega. Oznacevanje studencev z imeni in kipi katoliških svetnikov in svetnic je bilo mogoce brati tudi kot nacin markiranja teritorija s simboli slovenske (in ne srbske oziroma pravoslavne) identitete. Ustaljeno je bilo imenovanje studencev po katoliških svetnikih, kot je Jožefov studenec v Mariboru, ki ga je leta 1930 v kamnito zajetje predelalo krajevno olepševalno društvo.831 Številne recne izvire in studence so opremili s kapelicami ali kipi lurške Marije, postavljenimi v bližnje kamnite vdolbine. Med najbolj dejavnimi pri tovrstnem obeleževanju je bil belokranjski duhovnik Leopold Kolbezen, ki je od zacetka 20. stoletja do 2. svetovne vojne poskrbel za postavitev devetih kipov in kapelic, ki so postali tudi kraji ljudske pobožnosti, saj so domacini prihajali molit in maševat na posvecene kraje.832 Tudi ob odprtju vodovoda na Sinjem Vrhu pri Vinici leta 1937, ki se je napajal iz slapa vaškega studenca, je dal lokalni premožni posestnik pri metliškem podobarju izdelati kipa lurške Marije ter Bernardke, ki so ju svecano blagoslovili in postavili v sveže izklesano vdolbino pod slapom. Kompleks so opremili s kratkim spominskim napisom: Ob otvoritvi vodovoda.833 Katoliška simbolika in obredje, ki sta spremljala odpiranja vodovodov, sta zbujala spore med katoliškimi in liberalnimi Slovenci. Takšne in drugacne afere so spremljale številne otvoritve. Ob odpiranju vodovoda v Laškem leta 1928 je katoliški list Slovenec zapisal: »Cerkvena blagoslovitev vodovoda se /…/ ne bo vršila in to radi tega ne, ker mislijo nekateri demokrati, da naprava kakor je vodovod ne potrebuje božjega blagoslova in ker cerkev kot taka tudi ni nicesar prispevala k gradbenim stroškom vodovoda.«834 (Naslednji dan se je casopis popravil, da bo blagoslov vseeno izveden.)835 Pet let pozneje je delavski tisk jedko porocal o otvoritvi vodovoda na Koroški Beli: »Seveda je bila predvidena tudi blagoslovitev vodovoda, pac po starih obicajih menda. Toda, glej, cudo, dan pred otvoritvijo je sporocil belski župnik g. [Matevž] Žbontar, da ima prepoved blagosloviti vodovod in to prepoved utemeljil takoj, potem pa še v nedeljo pri pridigah, s tem, da dvema gospodoma ne more služiti, namrec bogu in hudicu. Veselica po otvoritvi mu je bila namrec na poti in zaradi te veselice ni hotel vodovoda blagosloviti …«836 831 Horvat, Sto vodnjakov, 203. 832 Kramaric, Župnik Leopold Kolbezen, 11–17. 833 Slovenec, 6. 11. 1937, 7, Sinji vrh pri Vinici. 834 Slovenec, 28. 11. 1928, 5, Otvoritev vodovoda. 835 Ibid. 836 Delavska politika, 19. 8. 1933, 4, Otvoritev obcinskega vodovoda na Koroški Beli. Nad zavracanjem blagoslova so se v 30. letih veckrat pritoževali predstavniki liberalne in režimske Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). Ko so 12. maja 1934 odpirali vodovod na Stranicah, ki naj bi bil po vecletnih zapletih dograjen šele zahvaljujoc angažmaju JNS, je clan banovinskega sveta in clan stranke Rado Jereb v slavnostnem govoru »ožigosal razdiralno delo nasprotnikov vsedržavne stranke« ter poudaril, »da je napravilo na prebivalstvo zelo slab vtis, ker je domaci župnik odklonil blagoslovitev vodovoda«.837 Odpiranja vodovodov so bila tudi ena od platform, na kateri so Slovenci po­udarjali dokoncni prelom s svojo avstrijsko dedišcino. Na otvoritvenih proslavah so nastopajoci izražali prepricanje, da je nekdanja monarhija namenoma zavirala razvoj narodno zavednih slovenskih naselij, tudi z oviranjem modernizacije, kar je seveda zgodovinska krivica, ki jo Jugoslavija dokoncno odpravlja. Znacilno je porocilo z otvoritve vodovoda pri Svetem Križu nad Mariborom 19. julija 1931: »Sreski nacelnik dr. [Marko] Ipavic je kot zastopnik vlade otvoril vodovod ter je v svojem govoru omenjal, da so za casa Avstrije Dunaj, Gradec in Maribor imeli gluha ušesa za potrebe slovenskih krajev. Šele pod našo Jugoslavijo se gradijo mostovi, vodovodi in ceste. Sv. Križu nemški oblastniki za to niso privošcili niti vode, ker je bila ta obcina vedno slovenska trdnjava. /…/ Podnacelnik sreskega cestnega odbora [Franjo] Žebot je cestital vzorni obcini Sv. Križ, ki je prva za mestom Maribor, ki si je zgradila v našem okraju moderen vodovod. Omenjal je, kako je ravno obcina Sv. Križ bila pred svetovno vojno mocna in trdna narodna slovenska trdnjava v sveti narodni borbi Slovencev proti germanskemu nasilju.«838 Tudi na Primorskem pod Italijo je fašisticna oblast izkorišcala odpiranja vo­dovodov za politicno propagando; med drugim so organizirali tombole, katerih izkupicek je šel sirotam padlih italijanskih vojakov,839 dogodkom pa so prisostvovali regionalni politiki. Ker so bile otvoritve vodovodov tudi v Italiji priložnost za pro-mocijo državnih nacionalisticnih in imperialisticnih ciljev, diplomatske afere niso bile redkost. Na otvoritvi nekega vodovoda je predstavnik italijanske vlade denimo zatrdil, »da je vsa Dalmacija italijanska ter da jo Italija mora osvoboditi, cetudi s silo«.840 Posebej svecano je Italija leta 1933 proslavljala otvoritev istrskega vodovoda, po italijanskih zagotovilih »najvecjega spomenika skrbi in ljubezni fašisticnega reži-ma napram Istri«. Svecanosti se je moralo hoceš noceš udeležiti tudi jugoslovan­sko prebivalstvo, ceprav je, kot se je pritoževal slovenski tisk, »imelo svojo korist od naprave skoraj izkljucno le prebivalstvo starih italijanskih gnezd, ki leže ob zapadni morski obali in samo par obcin z našim prebivalstvom med Buzetom in Porecem«.841 837 Jutro: ponedeljska izdaja, 14. 5. 1934, 6, Otvoritev vodovoda na Stranicah. 838 Mariborski vecernik Jutra, 20. 7. 1931, 1, Otvoritev vodovoda pri Sv. Križu nad Mariborom. 839 Goriška straža, 18. 7. 1922, 5, Doberdob. 840 Jutro, 29. 10. 1925, 1, Proti italijanskemu izzivanju v Dalmaciji. 841 Jutro, 20. 11. 1933, 2, Pod zastavo iredentizma. Propagandno funkcijo so vodovodi ohranili tudi med okupacijo v 2. sve­tovni vojni. Ko je nemški okupator aprila 1943 odpiral vodovod v Cerkljah na Gorenjskem, so se prisotni najprej spomnili na najbolj zavzetega pobudnika gradnje, ki je bil ucitelj in clan nacisticne stranke ter je nedolgo pred odprtjem padel v vojski. Govorci so se zahvalili prebivalcem za složno delo ter obljubili, da bosta »stranka in država« še naprej podpirali tovrstne projekte.842 V italijanskem vodstvu Ljubljanske pokrajine na drugi strani meje je medtem nastal nacrt, da se v ljubljanskem parku Zvezda na Kongresnem trgu zgradi razkošna fontana kot simbol fašisticne vladavine na okupiranem ozemlju. Rimski arhitekt Italo Mancini je marca 1942 izdelal nacrte za vodomet, ki ga v krogu obdaja dvanajst stebrov, pri vrhu povezanih s preklado. Pod stebri naj bi se voda v curkih zlivala skozi dvanajst volkuljinih glav v kotanjo, za curki pa naj bi bil friz z upodobitvijo mitološke zgodbe o argonavtih. Ambiciozen nacrt ni bil nikoli uresnicen.843 ODPIRANJA VODOVODOV IN VODNJAKOV V SOCIALISTICNI JUGOSLAVIJI Leto 1945 je prineslo še eno pomembno prelomnico za Slovence. Nastala je socialisticna Jugoslavija, ki je uvedla nov družbeni sistem, v katerem je gospodarski napredek ljudstva, dirigiran s politicnega vrha, igral pomembno vlogo. Že v prvih povojnih mesecih so postali vsakršni modernizacijski projekti, od elektrifikacije, asfaltiranja cest in industrializacije do napeljevanja telefonskih vezi, kanalizacije in vodovoda, kazalci, ki jih je država uporabljala za dokazovanje svojega napred­ka. Udarniško delo je prežemalo vse gospodarske sfere in delavci so tekmovali pri izpolnjevanju in preseganju zastavljenih kvot ter opravljenih urah prostovoljnega dela. Tovariška tekmovanja naj bi prispevala k hitrejšemu tempu urejanja nujne infrastrukture. Temu primerno je bilo množicno tudi grajenje novih vodovodov, ki so bili, zaradi že dokaj široke razvejanosti po vecjih naseljih, omejeni predvsem na manjša naselja, vasi in gorske zaselke. V prvih povojnih letih je bilo najvec dela opravljenega v obliki mladinskih delovnih brigad, skozi celotno obdobje obstoja Jugoslavije pa je ostalo priljubljeno prostovoljno delo zainteresiranih domacinov, ki so lastnorocno izkopali kilometre jarkov in napeljali vodovodne cevi. Pri financiranju gradenj so krajanom pomagali državni organi in organizacije, kot so bili Higienski zavod v Ljubljani, kmetijske zadruge, pristojna ministrstva, glavni odbor Rdecega križa Slovenije, celo kulturne ustanove844 ter predvsem 842 Karawanken Bote, 24. 4. 1943, 8, Zirklach. 843 Kambic, Projekt fontane. 844 Prim. Zasavski vestnik, 19. 8. 1953, 2, Gledališka družina na Savi pri Litiji. obcine. Scasoma so poleg obcin najvecjo vlogo dobile krajevne skupnosti in krajevni odbori Socialisticne zveze delovnega ljudstva, v okviru katerih so krajani glasovali za uvedbo samoprispevka, s katerim so sofinancirali gradnjo vodovodov. Vsaj od 60. let dalje so mnoge vodovode pomagali graditi tudi vojaki Jugoslovanske ljudske armade. V zadnjih desetletjih obstoja Jugoslavije se je ustalila profesionalizacija gradnje vodovodov, ki so jo izvajala komunalna in gradbena podjetja, vendar so mladinske delovne brigade nekatere vodovode gradile vse do konca 80. let. Do takrat je veljalo že skoraj za sramotno, da naselje nima vodovoda.845 Vsak nov vodovod je krajanom pomenil izjemno komunalno pridobitev in – s takrat razširjeno besedno zvezo – »delovno zmago«, ki je potrdila njihovo zmožnost sodelovanja za skupno dobro. Govori ob otvoritvah vodovodov so bili polni hvale složnosti krajanov, ki so realizirali projekt, in poudarjanja po­membnosti pridobitve, ki bo dokoncno izkoreninila naporne poti do bližnjega potoka ali reke. Marsikateri vodovod je bil, kot so zatrdili konec 50. let, »dar pridnih rok in za kulturni napredek vnetih src domacinov in skrbnega obcinskega ljudskega odbora«,846 v kmeckem okolju pa »vodovod pomeni napredek, pomeni darilo mlademu rodu, da bo raje ostajal na kmetiji, da bo življenje manj trdo, kot so ga imeli starši«.847 Ceprav je bilo prostovoljno delo zahtevno, so ljudje, kot so redno poudarjala casopisna porocila, na svecanih otvoritvah od srece pozabili na trdo delo: »Takšne slavnosti, kakršna je bila prejšnjo nedeljo v Articah, že dolgo ni bilo. Koncno se nam je izpolnila vecdesetletna želja: po ceveh je pritekla pitna voda. Možje in žene, zbrani okrog pipe, skoraj niso verjeli, da je res. Vsak si je narocil kozarec vode in jo poskušal, kakor se poskuša vino ob dobri letini.«848 Kljub temu pa je bilo množicno prostovoljno sodelovanje deloma le produkt propagande. Casopisje je veckrat ošvrknilo krajane, ki se niso množicno udeleževali financnega prispevka ali fizicnega dela, in jih s tem javno sramotilo kot zaviralce napredka. Podobno kot v avstro-ogrski monarhiji so številne vodovode odkrili na dr­žavne praznike ali obletnice dogodkov iz partizanskega narodnoosvobodilnega boja. Najpogosteje izbrani dnevi za odpiranje vodovodov so bili dan republike, dan vstaje, dan Osvobodilne fronte, dan mladosti, dan borca, prvi maj, dan JLA (ce so gradili vojaki) in izjemoma drugi prazniki in jubileji; vodovod v Bušeci vasi so odprli v okviru proslav 50. obletnice oktobrske revolucije. Ne glede na to so kot izbrani datumi še vedno prevladovali obcinski prazniki, kar kaže na lokalni pomen svecanosti. Niso bili redki primeri, ko so odprli tudi po vec novih vodovodov naenkrat; med rekorderji je pet vodovodov, odprtih v obcini Krško leta 1971.849 845 Zaplotnik, So na Gorenjskem, 1. 846 Celjski tednik, 12. 7. 1957, 4, Konec julija bodo v Braslovcah odprli pipo vodovoda. 847 Dolenjski list, 28. 10. 1971, 18, Šteješ, meriš, ne verjameš, a je res. 848 Z. M., Articanom se je želja izpolnila, 4. 849 J. T., Za praznik 5 novih vodovodov, 6. Priznavanje zaslug za gradnjo vodovodov je bilo v socializmu še bolj razpr­šeno kot v predvojni dobi. V prvih letih po vojni so bili absolutni zaslužneži, ki jih je tisk najbolj izpostavljal, udarniški delavci, ki so vodovod zgradili, lokalni politicni vodje in inženirji pa so bili potisnjeni v ozadje. Prvic je bil vodovod predstavljen kot projekt, ki ga ne bi bilo brez tistih, ki so ga fizicno zgradili. Od 60. let naprej se je ustalilo bolj nevtralno porocanje, ki je prepletalo naštevanje zaslug tako delavcev ali domacinov, ki so vodovod gradili, kot politikov in snovalcev, ki so ga nacrtovali in usmerjali. Arhetipski predstavniki te skupine so bili predsednik gradbenega odbora, lokalni politik kot podpornik projekta ter za gradnjo najbolj zagreti in prizadevni vašcan. Zaslužnim posameznikom je obicajno pripadla cast, da so odprli pipo in prvi spili kozarec vode, ki je pritekla iz nje. Prav tako so jim na številnih svecanostih podeljevali simbolicne nagrade, kot so umetniške slike ali priznanja za zasluge. Priznanja so veckrat prejeli tudi jugoslovanski vojaki, ki so sodelovali pri gradnji. S svecanosti so pošiljali pozdravna in zahvalna pisma, ki so bila naslovljena na sam državni vrh – torej na predsednika Josipa Broza - Tita – ali pa na obcinske skupšcine. Ne glede na kontinuiteto pri ceremonialnih odpiranjih vodovodov in slav­ljenju oseb, zaslužnih za njihovo gradnjo, so bile spominske plošce tem osebam v socialisticni Jugoslaviji redkost, ki so jih odkrivali le ob izjemnih priložnostih. Takšen je primer vodovoda, ki so ga mladinske delovne brigade, sestavljene predvsem iz srednješolcev in študentov, leta 1959 zgradile med Bašljem in Kran­jem v manj kot petih mesecih. V spomin na dosežek so na kranjskem vodo­vodnem stolpu za dan republike odkrili spominsko plošco850 s (pravopisno ne neoporecnim) napisom: Ob 40 letnici Kumunisticne partije Jugoslavije so mla­dinske delovne brigade in mladina Kranja, s sodelovanjem podjetij Vodovod in Kumunalni servis, v casu 1. julija do 29. novembra 1959 zgradile nov vodovod Bašelj – Kranj v dolžini 12 km. Poleg te je v socialisticni Sloveniji znana samo pešcica vodovodnih spominskih plošc, denimo plošca v Crnem Kalu s preprostim napisom Otvoritev vodovoda Crni Kal 28. maj 1979, brez vsakršnih imen, kot je bilo v navadi v prejšnjih državah. Edini primer vecjega spomenika vodnjaka je bil postavljen v Sežani in odkrit 16. decembra 1984, ko so po treh letih intenzivnega dela tako domacinov kot tudi vojakov JLA svecano odprli brestoviški vodovod. Na piramidalnem spomeniku je vklesan napis: Vodovod na Krasu smo zgradili obcani, Združeno delo, JLA v letih 1981–1984.851 Pogosto izražena opazka ob odpiranjih vodovodov je bila – tako kot že pred vojno – kritika predhodnih režimov, ki vodovodov niso oskrbeli pravocasno ali pa so jih aktivno zavirali. Neredko so novinarji poudarili, da je o vodovodu v tem 850 Glas Gorenjske, 4. 12. 1950, 2, Kako smo praznovali dan republike. 851 Grca, Voda bolj cenjena od zlata, 2. ali onem naselju govora že od casov stare Avstrije ali monarhicne Jugoslavije, le da ni bilo nikoli posluha, razumevanja ali sredstev za te pobude. Prav tako naj bi tovrstne projekte aktivno zavirali fašisti med 2. svetovno vojno. Šele povojna socialisticna oblast je državljanom omogocila razmere za gradnjo nujno potrebne infrastrukture: »Na tej proslavi [otvoritve vodovoda v Ponikvah pri Dobrepolju] je govoril po­mocnik ministra za socialno skrbstvo tov. Tone Toman, ki je poudaril, da so v bivši Jugoslaviji mnogokrat poslanci pred volitvami Ponikvam pac obljubljali vodovod, šele danes pa je kljub težavam in posledicam vojne dana ljudstvu možnost, da si samo ter z resno in takojšnjo pomocjo svoje prave ljudske oblasti izgradi, kar potrebuje.«852 Odpiranja vodovodov in vodnjakov so bila v socializmu redno tudi do-godki, ki so jih spojili s slavljenjem zgodovinskih temeljev države, predvsem partizanskega boja med 2. svetovno vojno. Od sredine 50. let se je razširilo združevanje otvoritev vodovodov z odkrivanjem spomenikov in spominskih plošc narodnoosvobodilnega boja ter zborovanji veteranov. Spoj memorialne funkcije z utilitarno je bil vcasih zelo tesen; na Razborju pri Sevnici je prebivalcem vodovod denimo izrocilo kar Združenje borcev NOB.853 Del istih prizadevanj je bilo opremljanje zgodovinskih lokacij iz 2. svetovne vojne z ustrezno infra-strukturo, tudi vodovodno. Izjemoma so pomembne proslave ali zborovanja narekovali vzpostavitev improvizirane infrastrukture, kar se je zgodilo ob velikem zborovanju na Okroglici leta 1953 in ob praznovanju dvajsete obletnice velike tekstilne stavke leta 1956 v Kranju, ki so jo obeležili s ceremonijo blizu vasi Rupa, tako da so prireditvene prostore elektrificirali in nanje napeljali vodovod.854 Naslednja stopnja pri spajanju utilitarne in spominske funkcije vodovodov in vodnjakov je bila združevanje teh funkcij v enem samem objektu: spomeniku vodnjaku. Spomeniki NOB v obliki vodnjakov v Jugoslaviji niso bili redki; že leta 1955 je jugoslovanska Zveza borcev porocala, da so po državi postavili 150 takšnih vodnjakov.855 V Sloveniji je bilo takih primerov manj, med njimi sta bila granitni spominski vodnjak v Majšperku, odkrit sredi 50. let856 (danes zamenjan z drugacnim obeležjem), ter bolj znani spomenik vodnjak padlim v obeh svetovnih vojnah sredi Crne na Koroškem, odkrit leta 1952, ki sta ga oblikovala Jože Plecnik in njegov ucenec Tone Bitenc.857 852 Ljudska pravica, 11. 8. 1946, 6, Gradimo lepše življenje mlademu pokolenju. 853 E. J., Razborje pri Sevnici, 6. 854 -ik, Priprave v polnem teku, 2. 855 Slovenski porocevalec, 20. 4. 1955, 1, Pred III. kongresom Zveze borcev. 856 Slovenski porocevalec, 4. 10. 1955, 6, Obcinski praznik v Lešju. 857 Horvat, Sto vodnjakov, 211. V vasi Grabrovec pri Metliki so 9. septembra 1956 socasno odkrili nov spomenik vodnjak padlim domacinom v NOB in odprli vodovod, ki so ju oba zgradili vašcani.858 Tudi ko so vodovod dokoncali v Mengšu in ga odprli 27. julija 1964, so odkrili še spominski vodnjak, ki so ga posvetili Kokrškemu odredu. Skupaj sta ga postavili Vodovodna skupnost Cerklje-Vodice-Mengeš in mengeško združenje borcev.859 Na Maistrovem trgu v Kamniku so 27. julija 1972 odkrili spominski vodnjak osmim talcem, ki jih je leta 1942 tam obesil nemški okupator.860 Zanimiv je primer vasi Rudnik pri Radomljah nedalec od Kamnika. Leta 1958 je patronat nad celotno vasjo prevzela Zveza borcev NOB iz bližnje Duplice in je naslednje leto vodila gradnjo vodovoda do vseh domacij.861 Ob zakljucku del so 25. septembra 1960 odkrili spominski vodnjak, posvecen tridesetim padlim domacinom ter izdelan po nacrtu akademskega slikarja Ivana Seljaka Copica.862 Eden poznejših primerov spominskega vodnjaka je lesen pomnik trem padlim borcem, postavljen vrh kamnitega vodnjaka v vasi Moste pri Komendi, ki sta ga 22. julija 1975 odkrili Zveza borcev NOB iz Komende in krajevna mladina.863 Vodni motiv je bil osrednjega pomena tudi pri osrednjem spomeniku NOB na slovenski obali, kamnitem vodnjaku v spomin partizanskim pomoršcakom na rivieri v Portorožu. Vodnjak v obliki vetrnice, na katerem so vklesana bojišca pomoršcakov, je izdelal Janez Lenassi, odkrili pa so ga na praznik piranske obcine 15. oktobra 1977.864 Motiv vode ali vodnjak sta bila tudi del številnih spominskih parkov, pokopa­lišc ali drugih arhitektonsko urejenih jugoslovanskih krajev spomina na 2. svetov-no vojno. Na Slovenskem je znacilen primer spominski park borcev in talcev, ki so ga 7. maja 1965, na 20. obletnico osvoboditve, odprli na ljubljanskih Žalah.865 Vanj je bil vkljucen vodnjak z bronastimi kipi otrok, ki plešejo na njegovem robu, delo Zdenka Kalina. Plitva kotanja, napolnjena z vodo, je obdajala tudi enega osrednjih slovenskih spomenikov NOB, spomenik revolucije na današnjem Trgu republike v Ljubljani, cetudi je bil vodni motiv po prvotnih nacrtih bistveno izrazitejši.866 Od 90. let je bazen okoli skulpture Draga Tršarja presušil. Spet tretje lokalne skupnosti so z vodnjaki povezovale svojo partizansko in bolj oddaljeno, tudi mitološko preteklost. Oba najvidnejša primera te skupine sta iz leta 1955. Ob tretjem obcinskem prazniku Novega mesta, ki so ga praznovali 29. 858 Ljudska pravica, 30. 8. 1956, 4, Slavje v Grabrovcu. 859 Avbelj in drugi, Pomniki, 146. 860 Spominska obeležja NOB, brez pag. 861 Žebovec, Zahvala vašcanov, 5. 862 Glas Gorenjske, 28. 9. 1960, 5, Spominski vodnjak v Rudniku. Spominska obeležja NOB, brez pag. 863 Spominska obeležja NOB, brez pag. 864 l. o., V Portorožu odkrili spomenik, 1. 865 Delo, 8. 5. 1965, 1, Žalna slovesnost ob otvoritvi spominskega parka borcev in talcev. 866 Mikuž, Spomenik revolucije, 16–17, 35, 54. oktobra 1955, so na Glavnem trgu odkrili vodnjak,867 izdelan po nacrtu Marjana Mušica. Prva od dveh spominskih funkcij vodnjaka je povezana s pesnikom Dragotinom Kettejem, ki je nekdanji litoželezni vodnjak na istem mestu omenil v pesmi Na trgu, katere verzi so vklesani na obodu, druga pa je 10. obletnica osvoboditve, na kar opominja posvetilo: V desetem letu svobode postavilo Novo mesto.868 Istega leta so odkrili spominski vodnjak v središcu Kamnika po nacrtu Toneta Bitenca, ki razen napisa V desetem letu po osvoboditvi postavil Ljudski odbor mesta Kamnika vsebuje še relief legendarne grašcakinje Veronike, pa tudi medaljone s simbolnimi prikazi takratnih glavnih gospodarskih panog mesta: usnjarstva, kovaštva, strojništva in loncarstva.869 Specificna oblika obeleževanja jugoslovanske državne ideologije, zlasti v Sr-biji, je bila postavljanje vodnjakov, ki so simbolizirali bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih državljanov. Morda najstarejši primer je skulptura za fontano, delo srbskega kiparja Sretena Stojanovica, ki prikazuje pet ženskih figur, simbol petih (takrat uradno priznanih) jugoslovanskih narodov, v narodnih nošah iz leta 1947. Naslednje leto jo je Ljudski odbor Beograda podaril Titu, tako da je fontana do danes ohranjena v parku Hiše cvetja.870 Podobno zasnovano fontano, le da je figur šest, so leta 1975 odkrili v središcu Paracina v Srbiji. Šest vodnih curkov kot simbol šestih republik je bilo vkljucenih tudi v vodnjak, postavljen – socasno s Titovim kipom – leta 1981 v srbskem kraju Stolice, kjer je bilo leta 1941 organizirano pomembno posvetovanje o partizanskem boju.871 V Sloveniji vodnjakov v cast socialisticni samoupravni ureditvi ni, mednje bi lahko uvrstili kvecjemu fontano s kipom decka, delom kiparja in ucitelja Antona Sigulina, ki so jo leta 1959 odkrili v avli osnovne šole v ljubljanskem Šentvidu ob 40. obletnici ustanovitve Komunisticne partije Slovenije in Zveze komunisticne mladine Jugoslavije.872 Pogojno sem sodi še dekorativna fontana v Radencih s kipom Tri gracije, delom Ferenca Királya, postavljena leta 1969 ob stoletnici Radenske in obisku Josipa Broza - Tita v zdravilišcu.873 Po drugi strani Jugoslavija, tako kot že njene predhodnice, ni javno obe­leževala temne plati gradnje vodovodov: žrtev nesrec, ki so se dogajale med gradnjo. Takšni primeri so bili sicer omenjeni v tisku in za umrlimi so orga­nizirali komemoracije, vendar ni prišlo do odkrivanj obeležij žrtvam. Ilustrativen je primer enega najhujših tovrstnih incidentov, ki se je zgodil 8. julija 1955 med gradnjo belokranjskega vodovoda do Crnomlja, ko je zaradi zastrupitve z 867 Dolenjski list, 14. 10. 1955, 2, Priprave za proslavitev letošnjega praznika Novega mesta. 868 Horvat, Sto vodnjakov, 157. 869 Ibid., 133.870 Šarenac, Parkovi, ljudi, dogadaji, 92. 871 Delo, 28. 9. 1981, 1, Na proslavi v Stolicah odkrili Titov spomenik. 872 Miglic, Spomin je moc, 68. 873 Borovic, Sto let Radenske, 1. ogljikovim monoksidom umrlo pet oseb: dva delavca, projektant, geolog in ru­dar reševalec. V Crnomlju so priredili žalni dogodek, tisk pa je žrtve nesrece razglasil za »žrtve delovne vneme«874 in junake, ki so »izkazali delovno junaštvo«, »manifestirali enotnost delovnih ljudi«875 ter s svojo žrtvijo prispevali h gos-podarskemu napredku regije: »Crnina in žalost sta objeli Crnomelj; žrtvam dela za belokranjski vodovod se je poklonilo ljudstvo cele Bele krajine, ki bo nadvse cenilo spomenik pokojnih graditeljev – dograjeni vodovod, stoletni sen deželice med Kolpo in Gorjanci. Slava spominu tovarišev, ki so z življenjem zapecatili svojo delovno vnemo za gospodarski dvig Bele krajine!«876 Ne glede na slavilne besede so petim žrtvam odkrili plošco na crpališcu v Doblicah šele leta 2008, ko je crnomaljsko komunalno podjetje obeleževalo 50. obletnico odprtja belo­kranjskega vodovoda. Demokratizacija in pluralizacija javnega mnenja, ki sta se v jugoslovanski javnosti pojavili v drugi polovici 80. let, sta se odrazili tudi pri slavnostnih od­piranjih vodovodov. Proslave so postale ena od platform za predstavljanje po­liticnih programov novih strank. Prav tako so se v tem obdobju pricele pojavljati kritike falsificiranja modernizacijskih projektov, ki so bili ob svecanih otvoritvah neredko dokoncani le napol ali so bili slabe kvalitete. O številnih vodovodih so zaokrožile govorice, da so lokalni oblastniki v želji po doseganju rekordnih rokov gradnje vodovode odpirali pred dokoncanjem, pri cemer je voda iz »vodovodov« skozi pipo pritekla iz rezervoarjev, ki so jih predhodno skrivoma napolnili ga­silci.877 ODPIRANJA VODOVODOV IN VODNJAKOV V SAMOSTOJNI SLOVENIJI Še zadnji politicni prelom za Slovence v 20. stoletju je nastopil leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije od Jugoslavije. Tudi v novi državi se je nadaljevala gradnja vodovodov, cetudi zgolj v najbolj odrocna naselja, ki infrastrukture še niso dobila. Odprtja številnih vodovodov so bila pravzaprav prenove že obstojecih dotrajanih vodovodov, kjer je bila voda oporecna ali je zaradi pušcanja prihajalo do izgub v omrežju. Prostovoljno delo se je dokoncno umaknilo profesionalnim podjetjem za gradnjo komunalne infrastrukture. Obcani so prispevali le še financna sredstva, svoje pa je prispevala tudi država, posebej ce je šlo za demografsko ogrožena obmocja. Svecana odpiranja vodovodov so dokoncno postala lokalni 874 tg., Vsa Bela krajina, 2. 875 J. V., Ganljivo slovo v Crnomlju, 1. 876 Dolenjski list, 15. 7. 1955, 1, Pet smrtnih žrtev v zajetju nad Doblicico. 877 Leben, Vodovod in osnovne šole, 26. pojav in so se jih udeleževali župani, predsedniki krajevnih skupnosti, direktorji komunalnih podjetij, državni uradniki in župniki (blagoslovi vodovodov so, tako kot pred letom 1941, znova postali stalnica), medtem ko državnih voditeljev na takih svecanostih praviloma ni. Ohranila se je tradicija odpiranja vodovodov ob obcinskih ali krajevnih praznikih, a tudi novih državnih praznikih, kot je dan državnosti. Zasluge za gradnjo niso bile vec vroca tema casopisnih porocil in v glavnem velja, da so vodovodni projekti sad skupnega dela obcanov, obcinskega vodstva in komunalnih gradbenih podjetij. Tudi v kontekstu nove države so se politicne spremembe odrazile pri gradnji infrastrukture. Podobno kot v prejšnjih državah se je razširilo mnenje, da je Jugoslavija nacrtno zavirala gospodarski napredek tistih predelov, ki ji politicno niso bili naklonjeni, tako da do naselij ni zgradila asfaltiranih cest ali napeljala elektrike, kanalizacije in vodovoda. Omejevanje vojaške infrastrukture nekdanje Jugoslovanske ljudske armade je prav tako obveljalo za sebicno, kot je bilo receno na odprtju vodovoda v vojaškem ucnem centru v Cerkljah ob Krki leta 1995: »JLA je imela vodovod, vendar samo zase, so poudarili na zacetku otvoritvene slovesnosti. Ta armada je tako dokazala, da ne mara stikov z okoljem. Vodovod, odprt zdaj, bo istocasno služil Slovenski vojski in civilistom, kar simbolicno predstavlja povezavo vojašnice s civilnim okoljem.«878 Še ena diskontinuiteta glede na jugoslovansko tradicijo je redkost spominskih vodnjakov, ki bi bili po­sveceni slovenski osamosvojitvi ali osamosvojitveni vojni; med pešcico primerov sta spomenik osamosvojitvi z vodnjakom v Kocevju ter spominska fontana na Gledališkem trgu v Celju. Vodovodi in vodnjaki so postali tudi eden od pokazateljev nove, proevropsko usmerjene slovenske zunanje politike. Pomenljivo je bilo že odkritje skulpture Evropa, odlitka starejšega dela Franceta Kralja, sredi fontane pred sedežem lju­bljanske univerze leta 1993.879 Evropska unija je nato postala tudi pomemben sofinancer gradnje vodovodnega omrežja. Eden prvih projektov, ki je bil zgrajen s pomocjo evropskih sredstev, je vodovod v Colu. Sredi naselja so leta 2004 odkrili spominski vodnjak novemu vodovodu.880 Tudi ko so se na Bledu leta 2002 srecali predsedniki šestnajstih srednjeevropskih držav, je bil v spomin na dogodek pred Vilo Zora postavljen vodomet, delo kiparja Slavka Oblaka.881 Kljub navedenim primerom so reference na slovensko osamosvojitev ali ev­ropsko integracijo na slovenskih vodnjakih redke. Vecina vodnjakov, ki so jih v zadnjih desetletjih odkrili v slovenskih mestih, ima predvsem obeležja lokal­ne zgodovinske, kulturne ali geografske identitete. Vodnjak na Glavnem trgu v 878 L. M., Vodo bodo poslej dobili, 7. 879 S. P., Kraljeva Evropa, 10. 880 Sh, Veliko slavje na Gori, 5. sh, Vodovod Gora, 9.881 Košnjek, Šestnajst predsednikov, 1. Kranju denimo združuje simbolni upodobitvi Save in Kokre, orla iz mestnega grba in Prešernove verze,882 vodnjak v Naklem je tudi spomenik znanemu do-macinu, zdravniku na ruskem dvoru in dobrotniku Gregorju Voglarju,883 hal­štatski vodnjak v Grosupljem vkljucuje motive lokalnih arheoloških izkopa­nin, modernisticni vodnjak sredi Solkana simbolno upodablja tok Soce med Sabotinom in Sveto goro884 in tako dalje. Prostor za promocijo krajevne zgo­dovine ter identitete predstavljajo tudi pitniki, ki so v zadnjih letih postali pri­ljubljen vir pitne vode pri urejanju urbanih okolij. V Kranju so denimo enega od pitnikov opremili z besedami Vec vina kot vode, kar je oznaka, s katero je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske opisal Kranj pred gradnjo vodovoda. V Ljubljani predstavlja pitnik, postavljen na Trgu mladinskih delovnih brigad, po kiparjevi zamisli simbol mesta kot vezi med Dunajem in Trstom prek južne železnice.885 Nekatera naselja se spomnijo tudi na lastno vodovodno tradicijo, bodisi z izdajanjem spominskih zbornikov ob jubilejih bodisi s spominskimi obeležji. Eden najnovejših tovrstnih pomnikov je bil postavljen v Novem mestu, kjer so 120 let delovanja krajevnega vodovoda leta 2023 obeležili z odkritjem skoraj pol stoletja stare Litostrojeve crpalke kot spominskega obeležja.886 882 L. M., Mestni vodnjak, 1. Horvat, Sto vodnjakov, 125. 883 Saje, Spomenik Gregoriju Voglarju, 5. 884 Horvat, Sto vodnjakov, 75. 885 Fašalek, Ljubljana ima nove pitnike. 886 M. D., Novo mesto. Janja Sedlacek, Viktor Pál, Marta Rendla OKOLJEVARSTVO V SOCIALIZMU - SLOVENSKI PRIMER UVOD Delegacije 113 držav clanic Organizacije združenih narodov (OZN) ter pred­stavniki številnih OZN-ovih specializiranih teles/organizacij so se med 5. in 16. junijem 1972 zbrali v Stockholmu na Švedskem na prvi svetovni okoljski kon­ferenci v zgodovini.* Rezultati Konference Združenih narodov o clovekovem okolju, tega kar 12-dnevnega zasedanja, so bili pomembni. Udeleženci so sprejeli vec dokumentov, v katerih so zapisali nacela in priporocila za preudarno ravnanje z okoljem oziroma za zašcito okolja na svetovni ravni. Stockholmska deklaracija, sestavljena iz 26 nacel, je kot osrednji dokument konference zacrtala sodelovanje tako razvitih držav kot držav v razvoju pri reševanju dilem glede gospodarske rasti na eni strani ter potreb okolja in ljudi na drugi strani. Akcijski nacrt, v katerem je bilo zbranih 109 priporocil, je bil sestavljen iz treh kategorij: (1.) globalnega programa za spremljanje stanja okolja, (2.) aktivnosti za upravljanje okolja in * Raziskava Viktorja Pála je bila opravljena s financno podporo Evropske unije na projektu REFRESH – Research Excellence For REgion Sustainability and High-tech Industries (številka projekta CZ.10.03.01/00/22_003/0000048) preko programa Operational Programme Just Transition. Raziskava Janje Sedlacek in Marte Rendla je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. (3.) mednarodnih ukrepov v podporo spremljanju stanja okolja in aktivnostim upravljanja okolja na nacionalnih in mednarodni ravni. Eden od pomembnih rezultatov konference je bila tudi ustanovitev Programa Združenih narodov za okolje (UNEP).887 Razlog, ki je klical k ukrepanju in bil povod za prvo okoljsko konferenco z udeleženci z vsega sveta, je bilo opazno in hitro slabšanje stanja okolja v prak-ticno vseh razvitih državah ter v številnih državah v razvoju. Kljub temu da se je zavedanje o okoljskih problemih hkrati dramilo prakticno povsod po svetu ter da so ukrepe za zašcito okolja sprejemale države na obeh straneh železne za­vese, pa se je v 80. in 90. letih v razvitih zahodnih državah v družboslovnih in humanisticnih ter okoljevarstvenih delih razvil prevladujoci pejorativni diskurz glede odnosa Sovjetske zveze in socialisticnih držav do okolja in njihove okoljske politike. Namen prispevka je s pomocjo širokega pregleda relevantne literature od 80. let do danes prikazati glavne teme in dileme, ki so se v znanstvenem diskurzu odpirale glede odnosa do okolja in varstva okolja v nekdanjih socialisticnih državah, nato pa v ta okvir umestiti Slovenijo. Kakšen je bil odnos do okolja v Sloveniji? Kako in kdaj se je v Sloveniji zacela razvijati moderna okoljska zavest, kakšna je bila okoljska politika v socialisticni Sloveniji? In kakšno je bilo stanje okolja? Kakšno je bilo to stanje v primerjavi z drugimi socialisticnimi državami in v primerjavi z državami Evropske unije? To so kljucna vprašanja, na katera želimo v prispevku odgovoriti. Prvi del prispevka sloni na pregledu relevantnih znanstvenih in strokovnih del v mednarodnem prostoru od 80. let dalje. V drugem delu, ki obravnava razvoj okoljske zavesti, okoljsko politiko in stanje okolja v Sloveniji, pa smo se naslonili na (1.) dve temeljni znanstveno-strokovni deli, bogati s podatki o stanju okolja v Sloveniji, ki sta hkrati pomenili tudi pomembna mejnika v razvoju moderne okoljske zavesti v socialisticni Sloveniji – Zeleno knjigo o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in Slovenijo 88: okolje in razvoj (1989); (2.) na znanstveno­strokovna dela sodobnikov, ki so prinašala podatke o onesnaženosti okolja in hkrati pricala o razvoju okoljske zavesti, ter (3.) na dve zanimivi kompleksni raz­iskavi. Prva, ki sta jo leta 2011 v obliki monografije pripravila Matej Knep in Danica Fink Hafner, prinaša periodizacijo slovenske okoljske politike, delo Dušana Pluta Slovenija na križpotju: Slovenija na okoljskorazvojnem in povezovalnem križ­potju Evrope iz leta 1997 pa primerjavo slovenskega okoljskega odtisa v prvi polovici 90. let z okoljskim odtisom držav clanic Evropske unije na eni strani in nekdanjih socialisticnih držav v srednji in vzhodni Evropi na drugi strani. 887 Report of the United Nations Conference on the Human Environment. United Nations Conference on the Human Environment. KONSENZ: EKOCID IN SIVE POKRAJINE Stanje okolja v avtoritarnih režimih je tema, ki jo družboslovci in zgodovinar­ji naslavljajo že nekaj desetletij. V mnogih od teh znanstvenih razprav so bile Sovjetska zveza in njene satelitske države prikazane skrajno negativno, okoljske politike tako levicarskih kot desnicarskih diktatur pa kot izkorišcevalske. V zvezi s komunisticnim delom Evrope se je v 80. in 90. letih 20. stoletja uveljavil diskurz, v katerem je veljalo, da socialisticnim režimom v casu hladne vojne ni bilo pre­tirano mar za varstvo okolja (ce sploh kaj), da so skrivali okoljske informacije, prepovedovali okoljski politicni aktivizem, gradili onesnažujoco težko industrijo, z megaprojekti masovno izkorišcali okoljske vire in razvijali nevarno jedrsko tehnologijo. V tem duhu so številna znanstvena dela v 80. in 90. letih svojo pozornost osredinila na koncept ekocida, tj. namernega ravnanja na škodo okolja kljub zavedanju, da obstaja velika verjetnost povzrocitve obsežne ali trajne okoljske škode. V teh delih so se uporabljali izrazi, kot so »sive pokrajine« in »onesnažena obmocja«.888 Ena prvih od številnih znanstvenih razprav, ki so z izrazito negativno konotacijo obravnavale komunisticno okoljsko prakso, je bila zbirka z naslovom Environmental Deterioration in the Soviet Union and Eastern Europe Ivána Völgyesa leta 1974. Temu temeljnemu delu je sledilo delo Borisa Komarova, ki je leta 1980 izdal programsko knjigo z naslovom The Destruction of Nature in the Soviet Union.889 Tako Völgyes kot Komarov sta se s svojimi razmišljanji odmaknila od prej uveljavljenega diskurza, ki je poudarjal dramaticno okoljsko škodo, ki jo je industrializacija povzrocila v Zahodni Evropi in Severni Ameriki, ter skrb za okolje na Zahodu oznaceval kot slabšo v primerjavi z Vzhodno Evropo. Res je, da so gospodarske strukturne spremembe dejansko povecale razlike med možnostmi izbire in ekološkimi razmerami na Zahodu in Vzhodu. Medtem ko je globalni sever (prvi svet) surovine in energijo pridobival tudi zunaj svojih meja ter od 60. let dalje preusmerjal proizvodne zmogljivosti v regije z ohlapnejšimi predpisi, komunisticne države (drugi svet) tega niso mogle storiti. Okoljski vplivi onesnaževanja v vzhodnoevropskih komunisticnih državah se niso prenesli v Azijo, Latinsko Ameriko ali Afriko, ampak so v veliki meri ostali znotraj njihovih meja, pri cemer je onesnaževanje vode, zraka in celo jedrsko onesnaževanje meje tudi prestopalo. V zacetku 90. let se je ob gospodarskih, okoljskih in družbenih spremembah v družboslovnih razpravah negativen diskurz glede okoljske (ne) odgovornosti nekdanjih komunisticnih držav še okrepil. Mnogi družboslovci so komunizem obravnavali kot popoln neuspeh, tragedijo in slepo ulico v zgodovini. 888 Pavlínek in Pickles, Environmental Transitions, 9. 889 Völgyes (ur.), Environmental deterioration. Komarov, The Destruction. Liberalni kapitalizem je stopil na oder za zmagovalce kot sistem, ki šciti osebno svobodo in vsesplošno blaginjo. Hkrati pa je ta miselna šola ob strani pušcala razpravo o globalnih podnebnih spremembah in vsesplošni ekološki krizi. Hilary F. French je na primer v svojih delih slikala postapokalipticno podobo stanja okolja v sovjetskem bloku, ki se je znašlo pod »napadom onesnaženega zraka in kislih usedlin«.890 Podobno sta leta 1992 Murray Feshbach in Alfred Friendly Jr. odnos do okolja v ZSSR oznacila kot »mucenje z vodo« in »ekocid«, okoljske razmere v ZSSR pa primerjala z unicenjem in propadom majevskega imperija.891 Barbara Jancar je v svoji knjigi o upravljanju okolja v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji ugotovljala, da so Sovjetska zveza in druge države socialisticnega bloka do konca 60. let okoljske probleme v celoti ignorirale.892 Péter Sándor in Charles Ziegler pa sta na primerih Madžarske in Sovjetske zveze zakljucila, da ležijo korenine problemov onesnaževanja v komunisticnih državah v komunisticni ideologiji, ki je bila sama po sebi odgovorna za povzrocanje okoljske škode.893 Mit o zmagovitem kapitalizmu je do neke mere prevladal tudi po letu 2000. V zborniku Environmental Problems of East Central Europe, ki sta ga leta 2002 uredila F. W. Carter in David Turnock, so bili na primer sistematicno nanizani okoljski problemi in primeri zanemarjanja okolja v državnem socializmu.894 Restoring Cursed Earth, ki jo je leta 2004 izdal Matthew R. Auer, predstavlja še eno knjigo, v kateri je bila okoljska zgodovina sovjetskega bloka predstavljena v podobi sivih pokrajin.895 V historicnem delu presoje glede širitve EU in varstva okolja je leta 2005 Barbara Hicks povzela vec takšnih enoznacnih ocen glede okoljske zgodovine državnega socializma.896 Edward Snajdr pa je v knjigi Nature Protests: The End of Ecology in Slovakia, ki je bila objavljena leta 2008, komunizem obtožil, da je z napacno nacrtovano industrializacijo in urbanizacijo v slovaški polovici Ceškoslovaške povzrocil popolno unicenje okolja.897 Okoljska zgodovina je postopoma pritegnila pozornost širše znanstvene skupnosti, a številni uveljavljeni zgodovinarji so v svojih preglednih delih najprej prevzeli do tedaj prevladujoci diskurz. Avtorji knjige An Environmental History of Russia, objavljene leta 2013, so na primer povzeli trditev o izkorišcevalskih praksah, ki je v številnih primerih niso podkrepili z uporabo primarnih virov, pac pa so se zanašali na sekundarno literaturo.898 890 French, Green Revolutions, Environmental Reconstruction in Eastern Europe and the Soviet Union, 5. 891 Feshbach in Friendly, Ecocide, 1. 892 Jancar, Environmental Management, 3. 893 Péter, New Directions, 29-31. See also Ziegler, Environmental policy, 105. 894 Carter in Turnock (ur.), Environmental Problems. 895 Auer (ur.), Restoring Cursed Earth. 896 Hicks, Setting Agendas, 216-33. 897 Snajdr, Nature Protests, 22-48. 898 Josephson idr., An Environmental History. DRUGA STRAN KOVANCA Ekocidni pogled na okoljsko zgodovino komunizma se zdi povsem upra-vicen, ce se spomnimo zgolj nekaterih najopaznejših in najodmevnejših okolj­skih polomov komunisticnih režimov, kot sta jedrska nesreca v Cernobilu in povsem neprimeren odziv Sovjetske zveze na ta katastrofalni dogodek. Vendar je odnos med družbo in naravo vec kot le nekaj katastrofalnih dogodkov in zahteva sistematicno raziskovanje, ki vkljucuje tudi skrbno preucevanje in ana­lizo primarnih dokumentov. Eno prvih študij v tej smeri predstavlja ponovna ocena okoljske zgodovine v casu hladne vojne na primeru Zahodne in Vzhodne Nemcije Raymonda Dominicka. Dominick je zakljucil, da je gospodarski razvoj po 2. svetovni vojni tako v Zahodni kot v Vzhodni Nemciji povzrocil poslabšanje stanja okolja. Poudaril je tudi, da je kljub dejstvu, da se je onesnaževanje v Zahodni Nemciji v 70. in 80. letih zmanjšalo, medtem ko se je v Vzhodni Nemciji stopnjevalo, trditev, da je bil Zahod »cist«, Vzhod pa »umazan«, nenatancna.899 Preboj, ki je klical po ponovnem razmisleku o teoriji ekocida, je dosegla Zsuzsa Gille, ki je v delu From the Cult of Waste to the Trash Heap of History preucevala prakse ravnanja z odpadki na Madžarskem v casu komunizma in po njem na podlagi študije primera pomembnega odlagališca kemicnih odpadkov v bližini vasi Garé na jugu države. Raziskava Zsuzse Gille je izzvala negativno predstavo o potratnem komunizmu in dokazala, da sta bila recikliranje in ponovna uporaba v socializmu obicajni praksi. Za cišcenje odlagališca odpadkov v Garéju je bilo po propadu komunizma izbrano francosko podjetje, ki pa je predlagalo gradnjo sežigalnice. Nacrt ni bil uresnicen zaradi upora lokalnih prebivalcev in »zelenih« politikov, ki so opozarjali, da gre za nevarno in onesnažujoco tehnologijo kon-cnega ravnanja z odpadki. S svojo študijo je Zsuzsa Gille pokazala, da sta tako državni socializem kot kapitalizem v Vzhodni in Srednji Evropi okoljske pro-bleme pogosto prej ustvarjala kot pa reševala.900 Pod vplivom Gilline raziskave je Stephen Brain napisal knjigo The Song of the Forest: Russian Forestry and Stalinist Environmentalism, 1905-1953, ki predstavlja še eno prelomno ponovno preucitev okoljske zgodovine komunizma. Brain je na podlagi obsežnih arhivskih raziskav v Rusiji predstavil vpliv nemške gozdarske znanosti v carski Rusiji in Sovjetski zvezi v Stalinovi dobi. V knjigi zagovarja tr-ditev, da je okoljevarstvo v Stalinovi Sovjetski zvezi obstajalo, a z drugimi delež­niki kot v demokraticnih državah.901 Po objavi študij Zsuzse Gille in Stephena Braina so raziskave o okoljski pre­teklosti socialisticnih držav med hladno vojno naslovile še nekaj kljucnih novih 899 Dominick, The Environmental Movement. 900 Gille, From the Cult, 1-3. 901 Brain, The Song. tematik. Prostorsko planiranje v nekdanjih komunisticnih državah je bilo ena od njih. Janác in drugi so na primer ugotovili, da so nekateri koncepti prostorskega planiranja, ki so jih razvili vzhodnoevropski znanstveniki med hladno vojno in ki so upoštevali tudi okoljsko komponento, združevali zahodno in sovjetsko znanost, medtem ko so bile nekatere njihove ideje samonikle.902 Moranda je po­kazal, da je vzhodnonemška država s prostorom skušala upravljati in ga spre­minjati ne le z obsežnimi hidrološkimi projekti, prometno infrastrukturo, me-hanizacijo in kemizacijo kmetijstva, temvec tudi z upoštevanjem pomena telesne dejavnosti. Vzhodnonemški znanstveniki in politiki so zagovarjali zamisel o »landeskultur« kot celovitem trajnostnem pristopu, ki naj bi upošteval okoljske razmere in hkrati omogocal gospodarski in industrijski razvoj v državi, namesto da bi se osredotocal le na ohranjanje narave.903 Skupna ugotovitev teh analiz je bila, da se je okoljevarstvo v socialisticnih državah bistveno razlikovalo od za­hodnega okoljevarstva, da je delovalo pod pokroviteljstvom oblasti in temeljilo na znanosti. Pri okoljevarstvu v socialisticnih državah je šlo za celovitejši koncept, ki se ga pogosto opisuje kot »holisticnega« v smislu poudarjanja medsebojne povezanosti med clovekom in naravo, ki se z medsebojnimi odnosi povezujeta v integriran sistem, celovitejši od njegovih posamicnih delov. Odpadki in onesnaževanje so postali še ena od osrednjih tem raziskav. Birgitte Beck Pristed in drugi so na primer pokazali, da so komunisticni sistemi recikliranja vzpostavili in uporabljali kompleksne rešitve za obnovo, ponovno uporabo in recikliranje virov. Ceprav je preucevanje strokovnega in politicnega diskurza glede postindustrijskega in postpotrošniškega recikliranja še vedno v razvoju, raziskave kažejo, da se je na neki tocki recikliranje iz rešitve za material-no pomanjkanje pretvorilo v ideološki instrument za poudarjanje znanstvene su­periornosti socializma nad kapitalizmom. Zgodnje študije pa potrjujejo, da je bil potrošniški ucinek socialisticnih potrošnikov drasticno manjši od potrošniškega ucinka potrošnikov na Zahodu.904 V nasprotju z manjšim ucinkom potrošnikov na okolje v socialisticnih dru­žbah v primerjavi z Zahodom pa sta osredotocenost socialisticnih režimov na pospešen razvoj težke industrije in pomanjkanje možnosti izvoza industrijskih zmogljivosti, ki mocno onesnažujejo okolje, na globalni jug, kar so zahod­noevropska in severnoameriška podjetja lahko pocela, obremenitev okolja pove-cevala. S postopnim uvajanjem zemeljskega plina so socialisticni režimi do konca 60. let vsaj delno opustili uporabo rjavega premoga in lignita. Kot odziv na sve­ 902 Janác, Building Hydrosocialism, 610-33. Pál in Valenzuela Perez, Environmental Protection, 310-34. Pál, Toward Socialist Environmentalism, 239-59. 903 Moranda, The People’s Own Landscape, 62-64. 904 Beck Pristed, Point, 1–17. Beck Pristed, Reading, 122–40. Pál, Trouble with the Bottle. Pál, Like Industrious Bees, 335-60. tovno energetsko krizo in postopno zviševanje cen zemeljskega plina znotraj vzhodnega bloka v 70. letih pa so se vzhodnoevropski komunisticni sateliti ob pomanjkanju financnih sredstev in virov energije do 80. let zatekli k domacim zalogam premoga ter k novim velikim hidroenergetskim projektom, kot je bila gradnja jezov Gabcíkovo-Nagymaros.905 SLOVENSKI PRIMER V Sloveniji se je kriticen odnos do vpliva clovekovih dejavnosti na okolje v razmerah povojne jugoslovanske socialisticne ureditve, ki je na gospodarskem podrocju najvecjo težo namenjala hitri industrializaciji, v delu kriticne (stro­kovne) javnosti oblikoval razmeroma zgodaj. Prve spontane akcije za zašcito narave pred clovekovimi posegi v socialisticni Sloveniji datirajo v zgodnja 60. leta. Ena takšnih je bil uspešen upor proti projektu triglavskih žicnic leta 1961, sredi 60. let je bilo uspešno tudi nasprotovanje zgraditvi hidroelektrarne Trnovo na Soci. Nacrti za slednjo so predvidevali, da naj bi Soco med vznožjem Kanina in Polovnika zajezili z 80-metrskim nasipom, pri cemer bi potopili celotno vas Cezsoca. Pri tem so se strokovno angažirali strokovnjaki s podrocja naravoslovja, še zlasti Stane Peterlin iz službe za varstvo narave Zavoda za spomeniško varstvo SRS, in Ivan Sedej, konservator za etnološko dedišcino na omenjenem zavodu, ki sta v kratkem casu popisala in dokumentirala številne naravne in kulturne vrednote obmocja, ki mu je grozila poplavitev, ter Maks Wraber z Inštituta za biologijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Polemika med nasprotniki in zagovorniki postavitve elektrarne, med slednjimi zlasti predstavniki podjetja Soške elektrarne, ki naj bi novo elektrarno postavilo in upravljalo, se je prenesla tudi v casopisje, vanjo so se vkljucevale lokalne skupnosti, planinske in turisticne organizacije ter posamezne javne osebnosti. Novembra 1965 je bila za soocenje mnenj organizirana javna tribuna. Skupšcina SR Slovenije je naslednje leto spre­jela sklep, da se odlocanje o hidroelektrarni Trnovo za dvajset let zamrzne.906 Stane Peterlin je kasneje o tem takole razmišljal: »Dovolimo si izraziti mnenje, da se je novembra 1965 rodil tisti del slovenske civilne družbe, ki je v naslednjih letih po eni strani zacel in vodil široko okoljsko gibanje v Sloveniji, po drugi pa okrepil zavest o naravnih in kulturnih vrednotah kot mejnikih našega narodnega prostora in obstoja kot naroda.«907 Leta 1967 je bil v Sloveniji organiziran Teden varstva narave, leta 1970 pa pripravljen in izveden slovenski program v okviru Evropskega leta varstva na­ 905 Bruno, The Nature; Pál, Technology. 906 Peterlin, Maks Wraber. 907 Peterlin, Zelena knjiga, 462-64. Peterlin, Maks Wraber. rave. Pri organizaciji obeh je kljucno vlogo igralo Prirodoslovno društvo Slo­venije pod predsedstvom dr. Miroslava Kališnika. Ideja o kratkem porocilu o stanju narave v Sloveniji ob zakljucku Evropskega leta varstva narave je ob sodelovanju Prirodoslovnega društva Slovenije in Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije prerasla v pripravo obsežnega porocila, tako imenovane Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji. Pobudnikom so se pridružili še številni drugi strokovnjaki s podrocja naravoslovja, medicine, geografije, urbanizma, gozdarstva, pa tudi ljubitelji narave, planinci in turisticni delavci. Leta 1972 je tako v 4.000 izvodih izšla Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji s skupno 67 avtorskimi porocili, zaobjetimi v šestih vsebinskih poglavjih, ki je predstavljala obsežno delo o alarmantnem stanju okolja v Sloveniji.908 Že v casu nastajanja Zelene knjige je bil leta 1970 sprejet zakon o varstvu narave kot prvi integralni zakon, ki je okolje obravnaval celostno. Maja 1971 je bila ustanovljena Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji kot povezovalno telo društvenih organizacij in posameznikov, angažiranih na podrocju varstva narave. Ta je še isto leto dosegla, da je Skupšcina SR Slovenije ustanovila komisijo za varstvo okolja kot svoje posvetovalno telo.909 V Sloveniji se je moderna okoljska zavest torej zacela prebujati v krogih zlasti naravoslovno usmerjenih znanstvenikov in ljubiteljev narave, ki so se srecevali v razlicnih društvih. Pomembno vlogo je igralo predvsem leta 1934 ustanovljeno Prirodoslovno društvo Slovenije.910 V okoljske politike so se pobude nato prelivale od spodaj navzgor, pri cemer vladajoca politicna garnitura okoljskih razprav ni dojemala kot neposredno grožnjo sistemu, zato je bila do njih relativno odprta, hkrati pa je pušcala tudi odprt znanstvenoraziskovalni prostor, v katerem se je v naslednjih desetletjih zvrstila množica raziskav, posvetovanj in publikacij. Da pa brez težav in zadržkov vendarle ni šlo, nakazujejo besede glavnega urednika Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji Staneta Peterlina o tem, kako je bila knjiga sprejeta v politicnih krogih: »Izid Zelene knjige je bil v tistem casu dogodek, ki je bil v javnosti deležen velike pozornosti. Zacelo se je z veliko tiskovno konferenco 24. aprila leta 1972 v sejni dvorani ljubljanskega magistrata, ki je bila medijsko odmevna (Gregori, Proteus, 35: 32-33). Izdajatelj je izkoristil ugodno vzdušje in zaprosil za vrsto sprejemov pri najvišjih predstavnikih znanosti in oblasti. Delegacija, ki jo je vodil odgovorni 908 Peterlin (ur.), Zelena knjiga. Peterlin, Zelena knjiga, 462-64. 909 Knep in Fink Hafner, Eksperimentalna vladavina, 110. Peterlin, Zelena knjiga, 462-64. 910 To je zraslo iz leta 1919 ustanovljenega Odseka za varstvo prirode pri Muzejskem društvu za Slovenijo. Odsek za varstvo prirode je že leta 1920 pripravil spomenico z zahtevami za zavarovanje ogrožene narave, skupaj s Slovenskim planinskim društvom pa je štiri leta kasneje sodeloval pri ustanovitvi Alpskega varstvenega parka v dolini Triglavskih jezer (kasnejšega Triglavskega narodnega parka). S tovrstnimi dejavnostmi je izkazoval dejavnost, enakovredno tedanjim okoljevarstvenim prizadevanjem drugod po Evropi. Vec o tem Prirodoslovno društvo Slovenije. urednik prof. dr. Miroslav Kališnik (v njej pa sva bila še predsednik PDS prof. dr. Alojzij Vadnal in glavni urednik Stane Peterlin), je s knjigo obiskala predsednika SAZU Josipa Vidmarja, rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Mirjana Grudna, predsednika Skupšcine SR Slovenije Sergeja Kraigherja in predsednika Izvršnega sveta Skupšcine SR Slovenije Staneta Kavcica. Prvi trije ugledni gostitelji so ugodno ocenili pomen knjige in pohvalili naše delo, cetrti, politik Stane Kavcic, pa nas je sprejel precej formalno in bil opazno hladen. Ob pohvali, da je knjiga vredno delo, je pripomnil, da so v njej tudi stališca, ki jih ni mogoce sprejeti brez pridržkov. Je šlo morda za bojazen, da bi prebujena državljanska pobuda želela posegati v politicne odlocitve oziroma da bi varstvo okolja ogrožalo gospodarski razvoj? Kakorkoli že – pri tem je ostalo in posledic ni bilo.«911 Matej Knep in Danica Fink Hafner v svoji knjigi Eksperimentalna vladavina na podrocju zelene politike: slovenske politike na razpotju locita pet obdobij slovenske okoljske politike: – obdobje nakljucnih okoljevarstvenih prizadevanj in zacetne institucio­nalizacije varstva narave (v casu do 70. let) – obdobje vzpostavitve modernega okoljevarstva – prvi val modernizacije okoljskih politik (70. leta) – obdobje kratkotrajne marginalizacije varstva okolja (prva polovica 80. let) – drugi val modernizacije (druga polovica 80. let in prva polovica 90. let) – tretji val modernizacije, povezan s približevanjem slovenske okoljske politike skupnim evropskim okoljskim politikam (od sredine 90. let dalje).912 Za prvo obdobje, katerega zacetek postavita na konec 19. stoletja, Knep in Fink Hafner izpostavita, da so bili prvi okoljevarstveni ukrepi vezani na zavarovanje posameznih naravnih obmocij ter rastlinskih ali živalskih vrst, pojavljale pa so se tudi posamezne oblike institucionalizacije varstva okolja (zlasti v gozdarstvu). V tem obdobju slovenska okoljevarstvena prizadevanja niso zaostajala za podobnimi prizadevanji v razvitejših državah, so se pa od njih razlikovala po vsebini, kajti še vedno so bila vezana na zavarovanje naravnih vrednot, medtem ko so se v razvitejših državah že pojavljale zahteve po varovanju narave pred ucinki industrializacije. Do institucionalizacije varstva narave pod državnim okriljem je prišlo po 2. svetovni vojni, ko so bile ustanovljene prve službe za varstvo narave. Pomembno dejstvo, na katero opozorita Knep in Fink Hafner, je, da so te v osnovi izhajale iz organiziranosti civilne družbe, nato pa se institucionalizirale pod okriljem države. Tako je na primer leta 1944 ustanovljena Posvetovalna delovna skupina za varstvo in ohranitev prirodnih znacilnosti slovenske zemlje, ki je kot civilnodružbena skupina delovala pod okriljem Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, leta 1947 911 Peterlin, Zelena knjiga, 463-64. 912 Knep in Fink Hafner, Eksperimentalna vladavina, 106-07. svoje delo nadaljevala v Referatu za varstvo prirode pri novoustanovljenem Zavodu za varstvo in znanstveno preucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (kasnejšem Zavodu za spomeniško varstvo LRS). Ta je postal osrednja državnoupravna ustanova za varstvo narave, se v naslednjih letih kadrovsko in strokovno krepil in kljucno pripomogel k vkljucevanju varstva narave v javne politike. Hkrati z institucionalizacijo se je v 60. letih ob velikih politicno podprtih posegih v prostor, kot so bile gradnje hidroelektrarn in drugih energetskih ob-jektov, poleg posameznikov angažirala tudi širša slovenska javnost oziroma je bila z okoljsko problematiko vsaj seznanjena. Knep in Fink Hafner izpostavljata, da je bila javnost v tem casu pri nas še vedno mobilizirana na osnovi naravovarstvenih stališc, ki so stremela k zašciti narave kot take.913 Drugo obdobje se po Knepu in Fink Hafner pricne z leta 1970 sprejetim zakonom o varstvu narave, ki mu leto zatem sledi ustanovitev Komisije za varstvo okolja pri Skupšcini SRS, nato pa Republiškega komiteja za varstvo okolja pri izvršnem svetu leta 1975, ki je prevzel izvršilne naloge varstva okolja na republiški ravni (sicer pa je bila glavnina izvajanja okoljske politike prenesena na lokalne skupnosti). Kot bistveno znacilnost tega obdobja avtorja izpostavita, da se je pod vplivom globalnih razprav o okolju tudi v Sloveniji zacela uveljavljati paradigma varstva okolja kot preprecevanja onesnaževanja nasploh, ki pa ni izkljucevalo prejšnjega razumevanja, temvec ga je dopolnjevalo. Hkrati politicne elite, kot že zapisano, okoljskih vprašanj niso dojemale kot podrocja, ki bi predstavljalo resno grožnjo sistemu, zato so v znatni meri dopušcale vkljucevanje in sodelovanje raznolikih asociacij in posameznikov pri okoljskih vprašanjih ter javno razpravo. Aktivizem okoljskih družbenih gibanj je bil bistveno bolj toleriran kot na primer mirovni aktivizem. Seveda pa so civilnodružbene organizacije lahko delovale le pod okriljem sistema – znotraj Socialisticne zveze delovnega ljudstva ali Zveze socialisticne mladine Slovenije.914 V tretjem obdobju je po opažanjih Knepa in Fink Hafner prišlo do krajšega nazadovanja okoljevarstvenih politik, saj je leta 1981 sprejeti zakon o naravni in kulturni dedišcini predstavljal odmik od celovitega obravnavanja varstva okolja. Slednjega je namrec združil z varovanjem kulturne dedišcine. Pristojnosti lokalnih skupnosti pri varovanju okolja pa so se še povecale. Avtorja v tem vidita oviro za ucinkovito izvajanje okoljskih politik, saj je bilo izvajanje predpisov prepušceno onesnaževalcem samim.915 Do dolocene mere to zagotovo drži, vendar pa so tudi številne lokalne skupnosti precej uspešno pristopale k reševanju okoljske pro-blematike. 913 Ibid., 107-10. 914 Ibid., 109-26. 915 Ibid., 112-13. Drugi val modernizacije pa po Knepu in Fink Hafner oznacuje oblikovanje novih družbenih (okoljskih) gibanj v 80. letih. Pod njihovim pritiskom so bili v zacetku 90. let sprejeti novi krovni okoljski zakoni, ki so se zgledovali po zako­nodaji v kapitalisticnih državah. Kot tri kljucne dejavnike, ki so pripomogli k mo-dernizaciji okoljskih politik v tem casu, vidita nastanek novih okoljskih gibanj, javno podporo okoljevarstvenim prizadevanjem in podporo modernejšim okolje­varstvenim prizadevanjem tudi dela politike. Celo vec, vladajoca družbena elita je v tem casu tudi sama organizirala vec javnih dogodkov na temo stanja in varstva okolja. K spremembam sta prispevala tudi splošen obcutek ogroženosti zaradi okoljske degradacije, ki so ga podžigale novice o naravnih katastrofah, kot je bila nesreca v jedrski elektrarni v Cernobilu leta 1986, ter zgodbe o onesnaževanju in nespoštovanju predpisov nekaterih odgovornih politikov in gospodarstvenikov, ki so jih razkrivali raziskovalni novinarji. Zanimivo je, da so raziskave javnega mnenja v tistem casu kazale, da so Slovenci okolje vrednotili nekoliko manj kot gospodarski razvoj, a bolj kot svobodo govora. Ob formalni uvedbi demokracije so se nato okoljska družbena gibanja oblikovala v politicno stranko Zeleni Slovenije, ki je na prvih demokraticnih vecstrankarskih volitvah leta 1990 zbrala kar 8,8 odstotka glasov in s tem postala najmocnejša »zelena« stranka v Evropi.916 Vse te aktivnosti tako na strani civilne družbe kot na strani oblasti pa so bile precej bolj kot z idejami in okoljevarstvenimi trendi iz tujine spodbujene z vedno bolj zaskrbljujoco sliko stanja okolja v Sloveniji. V Sloveniji je v casu socializma potekala pospešena industrializacija, ki je bila do leta 1956 izrazito usmerjena v tako imenovane bazicne panoge oziroma težko industrijo. A tudi po letu 1958, ko se je zacela usmerjati v dejavnosti, ki vplivajo na življenjsko raven, je industrija ohranjala osrednje mesto v investicijah. Industrijska proizvodnja se je v obdobju 1939-1972 podeseterila in stopnja gospodarske rasti Slovenije v letih 1953-1972 je bila med najvišjimi na svetu. Družbeni proizvod v stalnih cenah se je v casu 1947-1972 povecal za petkrat, povprecna letna stopnja rasti pa je bila 7,4-odstotna. Hitra gospodarska rast je bila predvsem posledica rasti industrijske proizvodnje, ki je predstavljala najvecji delež v strukturi družbenega proizvoda. Leta 1952 so investicije v industrijo predstavljale dve tretjini vseh investicij v Sloveniji in štiri petine vseh gospodarskih investicij. V casu 1952-1972 se je število zaposlenih v industriji povecalo za dvainpolkrat. Dalec najhitreje je v casu 1952-1972 rastla proizvodnja elektroindustrije, ki se je v povprecju povecala za 21 odstotkov letno in leta 1972 proizvedla 45-krat vec kot pred dvajsetimi leti. Nadpovprecno hitro je rastla tudi proizvodnja kemicne, gumarske, živilske, papirne in kovinske industrije.917 916 Ibid., 113-28. 917 Beric, Dvajsetletni razvoj, 1-29. Brglez (ur.), Družbeni razvoj. Tudi proizvodnja elektricne energije je v povojnih letih hitro narašcala in Slovenija je bila do leta 1964 izvoznica elektricne energije. Po letu 1964 je mo-rala elektricno energijo uvažati iz tujine oziroma iz drugih delov Jugoslavije. Nafte in plina je Sloveniji zaradi omejenosti naravnih nahajališc že dokaj kmalu zacelo primanjkovati, drugace pa je bilo s premogom, ki ga je imela za lastne potrebe dovolj do leta 1973, ko ga je prav tako morala zaceti uvažati. Pri tem se je spremenila tudi struktura virov elektroenergije, ki je bila za okolje manj ugodna. Tako je bilo leta 1962 60 odstotkov elektricne energije v Sloveniji proizvedene v hidroelektrarnah, 40 odstotkov pa v termoelektrarnah. Leta 1972 pa je iz hidro­elektrarn prihajalo le še 47 odstotkov proizvedene elektricne energije, 53 od­stotkov pa iz termoelektrarn.918 Leta 1983 je zacela delovati jedrska elektrarna v Krškem. Proizvodnja številnih surovin in reprodukcijskega materiala, ki so škodljivi za okolje sami po sebi ali zaradi procesa njihove proizvodnje, je v desetletjih po 2. svetovni vojni hitro narašcala. Tako je na primer proizvodnja glinice s 3.500 ton v letu 1937 narasla na 124.000 ton v letu 1974, v istem obdobju je proizvodnja rafiniranega svinca z 8.766.000 ton zrasla na 26.335.000 ton, živega srebra s 326.000 ton na 546.000 ton, žveplene kisline s 7.680.000 ton na 93.200.000 ton, umetnih gnojil s 26.813.000 ton na 48.379.000 ton, azbestnocementnih izdelkov pa s 7.600 ton na 223.000 ton.919 Leta 1972 je Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji postregla z zaskr­bljujocimi podatki. Razkrila je, da je v 60. letih prehrana ljudi v Mežiški dolini vsebovala tudi do 50-krat povecano kolicino svinca, v okolici Rudnika svinca in cinka Mežica ter celjske Cinkarne pa so bile v zelenjavi tudi nenormalne kolicine žvepla. V rudarskem obmocju Idrije so leta 1970 izmerili do 15 miligramov živega srebra v kilogramu travniških rastlin, v okolici Kidricevega je bila pereca kontaminacija tal s fluorom.920 Zelo perec problem je predstavljala onesnaženost zraka. Že v 60. letih so tedaj še nesistematicne meritve pokazale, da slovenska mesta sodijo med kraje z najbolj onesnaženim zrakom. Najvišja dnevna koncentracija izpusta SO2 v Ljubljani je bila izmerjena januarja 1967. Z 2400 µg SO2/m3 zraka je povprecna 24-urna koncentracija SO2 za Jugoslavijo dopustno mejo presegla 16-krat.921 Na obrobju vasi Prapretno v Zasavju je leta 1971 pred gradnjo visokega dimnika maksimalna povprecna dnevna imisijska koncentracija dosegla 7.700 µg/m3.922 To je bilo vec, kot je znašala decembra 1952 v Londonu zabeležena koncentracija SO2 (okoli 4000 µg/m3), ki je bila razlog za 918 Brglez, Družbeni razvoj. 919 Mlinar idr., (ur.), Slovenija. 920 Peterlin (ur.), Zelena knjiga, 13-29. 921 Paradiž, Zrak, 57. 922 Lah, Proucevanje, 9. smrt okoli 4.000 ljudi.923 V letu 1975 se je v III. in IV. obmocje onesnaženosti zraka na štiristopenjski lestvici uvršcalo 28 slovenskih naselij, leta 1987 pa že 44.924 V njih je živela cetrtina prebivalcev Slovenije. Najvecji vir škodljivih snovi v zraku so bile termoelektrarne na premog - Termoelektrarna Šoštanj, Termoelektrarna Trbovlje in Termoelektrarna-Toplarna Ljubljana. Na zacetku 90. let so 78 odstotkov izpustov prispevali termoenergetski objekti, 12 odstotkov industrija, 1,5 odstotka promet in 8,5 odstotka ogrevanje stanovanj in drugih objektov.925 Slovenija je leta 1975 dobila zakon o varstvu zraka z normativi za emisijo in za dovoljene mejne emisije škodljivih snovi.926 Na osnovi slednjega se je v letih 1976-1977 zacelo vzpostavljati osnovno mrežo postaj za merjenje onesnaženosti zraka in pripravljati sanacijske programe za najvecje industrijske onesnaževalce.927 Slovenija je bogata z vodnimi viri, vendar so bile reke že sredi 70. let tako ones-nažene, kot da bi ob njih bivalo 7 do 8 milijonov ljudi (populacijski ekvivalent ali PE). Razmerje med populacijskim in industrijskim onesnaževanjem je bilo 1:4, kar pomeni, da je bila za dobršen del onesnaženja odgovorna industrija. Leta 1970 je bila obremenitev voda z industrijskimi odplakami po ocenah strokovnjakov 4,2 milijona PE, do srede 80. let pa naj bi se povecala na 5,5 milijona PE. Ponekod je bilo problematicno tudi onesnaženje podtalnice in kraških izvirov. Kakovost voda se je najbolj poslabšala v letih 1960-1975. Sredi 80. let je bilo v uporabi 121 mehansko-bioloških cistilnih naprav, a te so ocistile le 15 odstotkov vseh odpadnih voda. Najvecje breme onesnaževanja je predstavljala industrija v vecjih industrijskih centrih (Ljubljana, Maribor, zasavski crni revirji, Celje, Ravne na Koroškem, Jesenice in podobno), najvecji onesnaževalci pa so bili papirna in pre­hrambna industrija, proizvodnja hišnih aparatov, usnjarska industrija, prašicje farme in separacije premoga.928 Poleg že opisanih ukrepov, ki so se nanašali na splošno varstvo narave v Sloveniji, se je Slovenija posameznih problematik onesnaženosti okolja lotila tudi s posebej njim namenjenimi zakoni in predpisi. Najbolj zavzeto se je lotila vprašanja varstva zraka, saj je ta predstavljal najvecjo težavo tako za zdravje ljudi kot tudi ostalo živo naravo (v 80. letih so namrec gozdovi v nekaterih onesnaženju še posebej izpostavljenih delih Slovenije zaceli vidno propadati). Že leta 1969 je takratna gospodarska zbornica dala pobudo za ustanovitev Ko­misije za proucitev vprašanj s podrocja varstva zraka pred onesnaženjem pri re-publiškem sekretariatu za urbanizem, a najpomembnejša zakonodaja s tega pod­ 923 Ibid. 924 Plut, Naravnogeografski vidiki, 61.925 Špes, Kaj vemo o onesnaževanju, 14. 926 Uradni list SRS, 13/75, Zakon o varstvu zraka. 927 Hrcek, Onesnaženost zraka, 345–46. 928 Plut, Industrija in degradacija okolja v Sloveniji. rocja je sledila po letu 1974, ko je nova jugoslovanska ustava varstvo okolja z zvezne ravni prenesla v pristojnost republik. Zakon o varstvu zraka je bil sprejet aprila 1975; v veljavi pa je z nekaj dopolnitvami posameznih odlokov ostal vse do julija 1993. V letih 1976-1979 so bili sprejeti podzakonski akti, ki so urejali normative za onesnaževanje in onesnaženost zraka ter razvrstitev obmocij in krajev Slovenije po stopnji onesnaženosti v štiri kategorije. Predpisi, ki so ome­jevali onesnaževanje zraka, so dolocali tudi sanacijske ukrepe in preventivno ravnanje. V 80. letih so se zaceli kazati prvi ucinki v obliki zmanjšanih izpustov škodljivih snovi.929 A kako uspešna je bila Slovenija pri okoljski politiki v casu socializma? Du-šan Plut je naredil primerjavo razlicnih okoljskih kazalnikov za cas prve polovice 90. let med Slovenijo ter državami Evropske unije (EU) na eni strani ter srednje- in vzhodnoevropskimi nekdanjimi socialisticnimi državami. Kljub temu da uporabljeni podatki segajo v cas, ko je bila Slovenija že samostojna država, pa hkrati kažejo tudi na stanje, v kakršnem je Slovenija v to novo dobo vstopila in s tem posredno tudi na uspešnost okoljskih politik in ukrepov za zašcito/varstvo narave in okolja v casu socialisticne Slovenije. V svoji analizi je Plut ugotavljal, da so bile v prvi polovici 90. let clanice EU (Švedska, Francija, Avstrija, Danska, Finska, Nizozemska, Luksemburg, Nemcija, Belgija, Italija, Velika Britanija, Irska, Španija, Portugalska in Grcija) po porabi naravnih virov na prebivalca med najbolj potratnimi in bistveno nad svetovnim povprecjem. Slovenija je po porabi primarne energije/prebivalca z 2590 kilogramov naftnih ekvivalentov zaostajala za povprecjem EU, ki je zna­šalo 3500 kilogramov naftnih ekvivalentov, porabila pa je vec kot denimo Portugalska, Španija in Grcija. Slovenija je mocno izstopala po kolicini internih recnih vod/prebivalca (letno 9560 m3/s, kar je bilo vec kot dvakrat vec od povprecja EU). Po porabi vode na prebivalca pa je bila v evropskem povprecju. Po deležu zavarovanih obmocij je Slovenija zaostajala za povprecjem EU, zlasti pa za državami s primerljivo stopnjo alpskega oziroma neposeljenega sveta. Po kolicini proizvedenih komunalnih odpadkov na prebivalca je na zacetku 90. let za EU še zaostajala, sredi 90. let pa je evropsko povprecje že presegla. Kar 90 odstotkov komunalnih odpadkov je odložila na odlagališce, le 10 odstotkov jih je krožno uporabila, 0 odstotkov jih ni sežgala, s cimer je po ravnanju z odpadki zastajala za vsemi clanicami EU. Na Danskem so jih v tem casu krožno uporabili kar dve tretjini, pa tudi v Franciji, na Nizozemskem in Švedskem so na odlagališca odložili manj kot polovico vseh odpadkov. Poleg tega je bila Slovenija precej bolj obremenjena s starimi okoljskimi bremeni v obliki divjih odlagališc 929 Paradiž, Zrak, 75. Petric, About Environmental Policy, 170-72. Uradni list SRS, 13/75, Zakon o varstvu zraka. Hrcek, Onesnaženost, 345–46. odpadkov. V državi je bilo tedaj po ocenah med 50.000 in 60.000 divjih odlagališc oziroma skoraj deset na vsako slovensko naselje. Kar zadeva onesnaževanje in onesnaženost zraka, je bila Slovenija po kolicini emisij CO2/prebivalca z okoli sedmimi tonami precej nad svetovnim povprecjem, ki je znašalo štiri tone, a pod povprecjem clanic EU (devet ton). Po izpustih SO2 pa je Slovenija leta 1990 z 98 kg na prebivalca bistveno prehitevala clanice EU. Med slednjimi je imela najvecje številke Velika Britanija (65 kg), najmanjše pa Avstrija (11 kg). Do sredine 90. let so se slovenske emisije SO2 zaradi razžvepljevalne naprave na enem od blokov Termoelektrarne Šoštanj zmanjšale na 60 kg. Emisije NOx/prebivalca, ki kažejo zlasti na ucinke prometa, so bile v državi tedaj pod evropskim povprecjem.930 Plut je nato na podlagi izbranih desetih okoljskih kazalnikov sonaravnosti izdelal rang lestvico. Slovenija je v tej splošni razvrstitvi skupaj s Španijo zasedla 11.–12. mesto. Prehitela je Grcijo, Portugalsko, Irsko in Luksemburg, zaostajala pa za vsemi preostalimi državami clanicami EU, najbolj za Dansko, Avstrijo in Švedsko, ki so se uvrstile na najvišja mesta. Najbolje se je Slovenija odrezala pri dobrem razmerju med donosom pšenice in porabo mineralnih gnojil (2. mesto)931, po nizkem deležu porabljene vode od vse interne recne vode (4.–5. mesto) ter po nizkem deležu emisij NOx (7.–8. mesto). Najslabša mesta pa je zasedla glede razmerja med porabo primarne energije/prebivalca in BDP/prebivalca (zadnje, 16. mesto), razmerja med emisijami CO2/prebivalca in BDP/prebivalca (zadnje, 16. mesto) in deleža primerno ocišcenih odpadnih voda (15.–16. mesto).932 V primerjavi z nekdanjimi socialisticnimi državami srednje in vzhodne Ev-rope (Ceško, Litvo, Slovaško, Estonijo, Madžarsko, Bolgarijo, Poljsko, Latvijo, Hrvaško in Romunijo) pa se je Slovenija povsem drugace odrezala. V prvi po­lovici 90. let so bili v tej skupini držav pritiski na okolje, hitrost manjšanja obre­menjevanja ter stopnja varstva narave glede na doseženo stopnjo materialne blaginje in kakovosti življenja dalec pod povprecjem EU. Slovenija je imela v primerjavi s temi državami nekoliko vecjo porabo energije in vecje emisije CO2 na prebivalca, a je kazala bistveno višjo emisijsko in energetsko ucinkovitost glede na ustvarjen BDP. Leta 1993 je Slovenija proizvedla 0,75 kg CO2 na 1 USD BDP/prebivalca. Sloveniji sta bili najbliže Madžarska z 1,36 in Estonija z 1,44 (povprecje EU je bilo okoli 0,40), v nekaterih drugih državah regije (Bolgarija, Litva, Ceška, Romunija, Poljska) pa je bilo to razmerje 8- do 10-krat vecje od povprecja EU. Plut je podobno kot za primerjavo z državami EU tudi tu napravil rang lestvico na podlagi devetih kazalnikov sonaravnega razvoja. Slovenija je bila na tej lestvici na tretjem mestu, za Estonijo in Latvijo. Obe baltski državi sta imeli 930 Plut, Slovenija, 259-99. 931 Avtor ob tem opozarja na možnost, da je bila poraba gnojil dejansko vecja. 932 Plut, Slovenija, 259-99. manjše pritiske na okolje, a hkrati tudi nizek BDP/prebivalca in nizke kazalnike kakovosti življenja. Slovenija je bila tako med gospodarsko razvitejšimi državami te skupine (Ceška, Madžarska, Slovaška) po sonaravnosti najbolje uvršcena. Na prvem mestu je bila po razmerju med porabo primarne energije/prebivalca in BDP/prebivalca ter po emisijah CO2 v kg/prebivalca.933 SKLEP V bipolarno razdeljenem svetu so države državnega socializma imele šte­vilne in pogosto kontroverzne funkcije. Obljubljale so uresnicevanje težko uresnicljivega oziroma nasprotujocega si - poleg gospodarske in družbene blaginje so obljubljale tudi ekološko blaginjo in ohranjanje naravnih obmocij. Z usmeritvijo v pospešeno industrializacijo, v ospredju katere je bila težka in umazana industrija, je ekološka blaginja ostajala v ozadju in v marsikaterem pogledu na deklarativni ravni. Z vztrajanjem pri težki industriji in neprilagoditvi tehnološkemu prestrukturiranju gospodarstva po svetovni gospodarski krizi v 70. letih, ki so ga uvedle razvite države, jim je v precejšnji meri spodletelo v obeh pogledih. Številnim kapitalisticnim državam je na drugi strani industrij­sko onesnaževanje uspelo zmanjšati tudi z izvozom onesnaževanja v obliki pri­dobivanja surovin in proizvodnje na globalni jug. Bipolarnost in nenehne napetosti med Vzhodom in Zahodom so vplivale tudi na znanost. V družboslovnih in humanisticnih razpravah zahodnih avtorjev je v 80. in 90. letih glede tega, kakšen odnos imajo do okolja države na vzhodni strani železne zavese, prevladal pejorativen, celo pokroviteljski diskurz. Pri tem so opazno vlogo igrali izobraženci iz vrst migracije iz socialisticnih držav v ZDA. Ce je razumljivo, da je tovrstni diskurz prevladoval v casu hladne vojne, pa je zanimivo, da se je v znanstvenih delih obdržal še tudi po njenem koncu. Pogledi, da se socialisticni režimi z varstvom okolja prakticno niso ukvarjali, da je bil pretok informacij z Zahoda o okoljevarstvenih gibanjih onemogocen, politicni aktivizem pa prepovedan, so danes v strokovni literaturi preseženi. Danes je jasno, da so kljub velikemu onesnaževanju okolja, ki ga je terjala pospešena industrializacija, tudi socialisticne države imele svoje okoljevarstvene razprave, da so razvile številne mehanizme okoljske politike in bile pri tem v dolocenih pogledih tudi uspešne. V Sloveniji se je kriticen odnos do vpliva clovekove dejavnosti na okolje v casu po 2. svetovni vojni v delu kriticne (strokovne) javnosti oblikoval že rela­tivno zgodaj. Prve spontane akcije za zašcito narave pred velikimi politicno pod­ 933 Ibid., 300-17. prtimi posegi v naravo, kot so bile gradnje elektroenergetskih objektov, datirajo že v 60. leta. Moderna okoljska zavest se je v Sloveniji zacela prebujati v krogih naravoslovno usmerjenih znanstvenikov ter ljubiteljev narave, pobude za za-šcito narave pa so se v okoljske politike nato prelivale od spodaj navzgor. Oblast okoljskih pobud ni dojemala kot neposredne grožnje sistemu, zato je bila do njih relativno odprta, hkrati pa je pušcala odprt tudi znanstvenoraziskovalni prostor, v katerem se je v naslednjih desetletjih zvrstila množica raziskav, posvetovanj in publikacij. Aktivizem okoljskih družbenih gibanj je bil bistveno bolj toleriran kot na primer mirovni aktivizem. Seveda pa so civilnodružbene organizacije lahko delovale le pod okriljem sistema – znotraj Socialisticne zveze delovnega ljud­stva ali Zveze socialisticne mladine Slovenije. V casu do zacetka 70. let slovenska okoljevarstvena prizadevanja niso zaostajala za podobnimi prizadevanji v raz­vitejših državah, so se pa od njih razlikovala po vsebini, kajti še vedno so bila vezana na zavarovanje naravnih vrednot, medtem ko so se v razvitejših državah že pojavljale zahteve po varovanju narave pred ucinki industrializacije. V 70. letih se je pod vplivom globalnih razprav o okolju tudi v Sloveniji zacela uveljavljati paradigma varstva okolja kot preprecevanja onesnaževanja nasploh, ki pa ni iz­kljucevalo prejšnjega razumevanja, temvec ga je dopolnjevalo. Tedaj so se pricele tudi dejavnejše aktivnosti, vkljucno s sprejemanjem zakonov in drugih predpisov za zašcito ne vec le nedotaknjene narave, temvec tudi clovekovega okolja (na primer za zašcito zraka v mestih). V 80. letih so v ozracju postopne liberalizacije v Sloveniji nastajala nova okoljska gibanja. Ta so bila deležna vedno vecje javne podpore ter tudi podpore dela politike. K spremembam so prispevali tudi splošen obcutek ogroženosti zaradi okoljske degradacije, ki so ga podžigale novice o naravnih katastrofah, kot je bila nesreca v jedrski elektrarni v Cernobilu leta 1986, ter zgodbe o onesnaževanju in nespoštovanju predpisov nekaterih odgovornih, ki so jih razkrivali raziskovalni novinarji. Vrhunec je okoljsko gibanje doživelo z ustanovitvijo stranke Zeleni Slovenije ob uvedbi vecstrankarskega sistema leta 1989 in odlicnem volilnem rezultatu te stranke na volitvah naslednje leto. Spodbujena s katastrofalnimi podatki o vedno vecji onesnaženosti okolja, je Slovenija od konca 60. let dalje sprejela precej zašcitnih in omejevalnih ukrepov in zakonov za zašcito narave, še zlasti na podrocju varovanja zraka. Predpisi se niso vedno upoštevali, nadzor nad njihovim spoštovanjem je bil pomanjkljiv. Poleg tega so imele veliko pristojnosti pri reševanju okoljskih problemov lokalne skupnosti, izvajanje predpisov je bilo s tem prepušceno onesnaževalcem samim. Kljub temu so uspehi marsikje postali otipljivi. Zlasti ob izteku 80. let so se zaceli kazati prvi resni ucinki v obliki zmanjševanja izpustov škodljivih snovi in postopnega zmanjševanja bremena onesnaženosti. Jugoslavija je bila v konstelaciji bipolarnega sveta nekje vmes med zahodom in vzhodom. V primerjavi z drugimi socialisticnimi državami so jo oznacevali manj toga družbenopoliticna realnost, svojevrsten gospodarski sistem ter vecja odprtost na Zahod, tako glede gospodarstva kot tudi glede prenosa znanja in informacij. Da je bila Slovenija kot najrazvitejša jugoslovanska republika tudi z vidika okoljskih vprašanj nekje med vzhodom in zahodom, pa so pokazali preracuni Dušana Pluta glede sonaravnosti evropskih držav. Slovenija je bila takoj po osamosvojitvi glede okoljskega odtisa med najuspešnejšimi nekdanjimi socialisticnimi državami, hkrati pa manj uspešna od vecine clanic Evropske unije (a še vedno uspešnejša od Irske, Luksemburga, Grcije in Portugalske). V pri­merjavi s clanicami EU se je slabo odrezala glede energetske potratnosti svoje industrije, po izpustih SO2 na prebivalca ter pri ravnanju z odpadki. Slaba sta bila razmerje med izpusti CO2/prebivalca in BDP/prebivalca ter delež primerno ocišcenih odpadnih voda. Na tem podrocju jo je reševalo dejstvo, da je razpolagala (in še zmeraj razpolaga) z veliko kolicino internih vod/prebivalca, tako da so bili ucinki onesnaževanja zaradi naravnih danosti manjši. V primerjavi z nekdanjimi socialisticnimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami pa je kazala bistveno boljšo energetsko in emisijsko ucinkovitost glede na ustvarjeni BDP. Na podlagi tega lahko zakljucimo, da je bila slovenska okoljska politika v casu socializma kljub številnim pomanjkljivostim in kljub dejstvu, da je bila splošna onesnaženost okolja v tem casu vecja kot kdaj prej v zgodovini, primerjalno relativno uspešna. Lev Centrih SOCIALISTICNO KMETIJSTVO NA VODI: KMETIJSKA POSESTVA NA LJUBLJANSKEM BARJU PO 2. SVETOVNI VOJNI UVOD Kotlina Ljubljanskega barja obsega 163,3 km˛ oziroma 16.327 ha zemljišc,934 od katerih so si zelo razlicni oblastniki, od druge polovice 18. stoletja in najmanj do konca 60. let 20. stoletja, torej celih dvesto let, mnogo obetali.* Najprej so racunali, da bo Barje z osuševanjem in kolonizacijo postalo naj­pomembnejša žitnica dežele Kranjske, ce že ne celotne habsburške monarhije. Po zasebni (Zornov projekt, 1762–1769) in državni (Gruberjev kanal, 1772–1780) pobudi ter nadaljnjem osuševanju v 20. letih 19. stoletja se je na Barju zacela kolonizacija. V istem casu je Kranjska kmetijska družba vzpostavila dve poskusni postaji – vzorni posestvi. Leta 1900 je bilo ustanovljeno Društvo za pospeševanje 934 Lah, Ljubljansko barje, 18. Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 62. * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6-0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. obdelovanja Ljubljanskega barja, ki je vzpostavilo nove poskusne kmetijske po­staje; do 1. svetovne vojne so zato na Barju dosegli pomembne uspehe pri pride-lovanju koruze, krompirja, krmne pese in travinja.935 Leta 1877 je bil ustanovljen Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja kot zadruga z obveznim clan­stvom, ki je do leta 1948 igral glavno vlogo pri vzdrževanju odvodnih kanalov.936 Kljub vsem navedenim naporom ter zasebnim in državnim pobudam se je sredi 19. stoletja izkazalo, da je izkopavanje šote mnogo bolj dobickonosno od kmetovanja. Ko pa je šote na zacetku 20. stoletja že skoraj zmanjkalo, se je prebivalstvo zacelo izseljevati, tisti, ki so ostali, pa so se vse pogosteje zaposlovali v industriji oziroma so kombinirali dohodke iz kmetijstva z drugimi dejavnostmi.937 Kljub dolocenim uspehom Ljubljansko barje ni postalo niti žitnica Kranjske pred 1. svetovno vojno niti Dravske banovine pred 2. svetovno vojno, hkrati pa že zdavnaj ni bilo vec obicajno mocvirje. Anton Melik je sredi 20. let celo ugotavljal, da je zaradi izkorišcanja šote v prejšnjem stoletju komajda še mogoce govoriti o mocvirju.938 Kaj je torej bilo Ljubljansko barje? Z besedami sodobne stroke poseben ekosistem, ki ga je zlasti zaradi odstranjevanja šote in hidrotehnicnih posegov, ki so prekinili naravne razvojne procese barja,939 treba obravnavati kot izrazit primer »humanizirane narave«.940 To pomeni, da vsi posegi v Ljubljansko barje 20. stoletja niso bili samo posegi v naravno okolje, temvec vselej tudi v predhodne antropogene posege v to isto okolje. Poskusi ukrotitve mocvirnatega sveta okoli Ljubljane so zato vselej naleteli na naravne omejitve, ki so hodile z roko v roki z družbenimi omejitvami. Na primer, spopadanje z vodo oziroma omejevanje poplavnega obmocja na Barju, temeljnega pogoja za poselitev in kmetovanje, je z vzdrževanjem in razširjanjem omrežja vodnih jarkov zahtevalo usklajevanje in poseganje v interese zasebnih lastnikov zemljišc in obcin. Konec 2. svetovne vojne na Slovenskem v tem pogledu odpira novo poglavje v zgodovini gospodarjenja in upravljanja z Ljubljanskim barjem. Agrarna reforma 1945–1947, poskus kolektivizacije in dolocitev agrarnega maksimuma na 10 ha leta 1953, ustanavljanje krajevnih ljudskih odborov namesto obcinskih struktur in nazadnje ponovno uvajanje istih, širitev mesta Ljubljane z administrativnim združevanjem urbanih, polurbanih in izrazito ruralnih okolij, ukinitev Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja in iskanje njegovega naslednika so pomenili ukrepe in procese, ki so temeljito pretresli dotedanji režim regulacije mocvirnatega sveta. Usoda Ljubljanskega barja kot ekosistema je bila tesno 935 Lah in Adamic, Ljubljansko barje, 263. 936 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Porocilo o ustroju in upravno-financni in tehnicni službi Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja: Tehnicni del, 3. 5. 1946, 2. 937 Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, 11–27. 938 Ibid., 1. 939 Brecko, Izbrana kmetijska posestva na Barju z vidika varstva okolja, 74. 940 Orožen-Adamic in Pleskovic, Problemi okolja in odlaganje trdih odpadkov v Ljubljani, 122. povezana z izidom velikih projektov socialne, ekonomske in politicne preobrazbe na Slovenskem po letu 1945. Socializacija povojnega kmetijstva se je ustavila nekako na polovici poti, in sicer tako, da je kot skoraj povsod drugod v Sloveniji tudi na Barju ohranjala prevlado zasebnih zemljiških parcel, hkrati pa je uvajala kmetijska podjetja, ki so pogosto najemala zemljo od lokalnih prebivalcev, ki so postopoma opušcali kmetovanje. Avguštin Lah je zato sredi 60. let ugotavljal, da je Ljubljansko barje zaradi opušcanja družinskega kmetovanja, kljub osuševanju, v splošnem vedno manj kmetijsko.941 Valentina Brecko pa je petindvajset let za njim znova potrdila staro Melikovo ugotovitev, da se »v preteklosti meliorirana kmetijska zemljišca, danes opušcena, /…/ spreminjajo v mokrotne, neprehodne gošce brez nekaterih lastnosti naravnega mocvirja«.942 Lahko bi torej trdili, da je imela socialna dvo­umnost socialisticnega kmetijstva svoj naravni korelat v prav tako dvoumnem ekosistemu, ki ga ni bilo mogoce enostavno pojmovati za pravo mocvirje. V pricujocem prispevku obravnavam upravljanje in gospodarjenje z Lju­bljanskim barjem na primeru mestnih/državnih in družbenih kmetijskih pod-jetij, ki so v tem prostoru obstajala med letoma 1945 in 1965. V prvem poglavju podajam porocilo o uporabljenem arhivskem gradivu in drugih relevantnih zgodovinskih virih kakor tudi o znanstveni literaturi. Sledijo jedrna poglavja, od katerih vsako izmed njih predstavlja in pojasnjuje eno iz-med treh temeljnih ugotovitev moje raziskave, in sicer: a) Ljubljansko barje prvo povojno desetletje ni predstavljalo pomembne prioritete za novo oblast, posebnih sredstev za njegovo urejanje prvi petletni plan sploh ni predvideval; b) ne glede na to se je povojna oblast lotila socialisticne preobrazbe Ljubljanskega barja, ceprav v praksi bistveno manj pompozno, kot je mogoce razbrati v propagandam gradivu iz tistega casa. Obstojece študije so že opozorile, da je do težav pri gospodarjenju v prvem povojnem obdobju prihajalo v veliki meri zato, ker je nova oblast komajda upoštevala naravne danosti mocvirnatega terena in stare izkušnje z regulacijo.943 Kmetijska podjetja, ki so nastajala v tistem casu na Ljubljanskem barju, so na splošno poslovala na podlagi enakih metod kot katera koli druga podjetja tistega casa. »Humanizirani« ekosistem Ljubljanskega barja je v tem casu kazal ocitne razvojne omejitve socialisticnemu kmetijstvu, pri cemer je zanimivo, da so se lokalni akterji pri svojih neuspehih nanj razmeroma redko sklicevali, kadar pa so se, viri dopušcajo vtis, da so naravnim danostim pripisovali drugotni pomen, vecji problem so videli v pomanjkanju/fluktuaciji delovne sile; c) v 60. letih so se vodilni ljudje Kmetijskega posestva Barje, nedvomno najpomembnejšega to­ 941 Lah, Ljubljansko barje, 140. 942 Brecko, Izbrana kmetijska posestva, 63. 943 Gl. npr. Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 68–69. vrstnega podjetja tistega casa na Barju, priceli mnogo resneje zavedati naravnih omejitev mocvirja. Problemi socialisticnega kmetijstva na Barju so se takrat kazali zlasti v dobickonosnosti. Velikanske investicije v melioracije in vzdrževanje zemljišc so predstavljali pomembno oviro pri doseganju rentabilnosti. Na koncu sledi sklep, v katerem povzemam kljucne ugotovitve in predstavljam možnosti nadaljnjih raziskav. ZGODOVINSKI VIRI IN ZNANSTVENA LITERATURA NA TEMO LJUBLJANSKEGA BARJA PO 2. SVETOVNI VOJNI Arhivsko gradivo kmetijskih podjetij, ki so nastala v prvem desetletju po 2. svetovni vojni na Ljubljanskem barju, ni shranjeno v posebnih fondih za posamezne gospodarske enote, ampak je v glavnem raztreseno v razlicnih teh­nicnih in arhivskih enotah fonda SI ZAL LJU 476 Mestni ljudski odbor Lju­bljana, Kmetijstvo in gozdarstvo, deloma tudi v fondu SI ZAL LJU 477 MLO Lju­bljana, Trgovina in preskrba. V obeh fondih najdemo dokumentacijo o Kmetij­skem posestvu Mestnega ljudskega odbora Ljubljana (MLO) »Cankarjevo« na Verdu, Mestnem posestvu Jesenkovo s sedežem na Cesti na Loko 4 v Ljubljani, zelo malo pa tudi o Posestvu Bokalce. Dokumentacija vsebuje porocila o razvoju, perspektivah, težavah, gospodarskih inventarjih, stanju delovne sile, vkljucno z njenim življenjskim standardom, nacrtih za melioracije, arondacije in uspešnosti, na primer sprotne realizacije petletnega plana. Zelo pomemben fond je SI ZAL LJU 144, Glavni odbor za obdelovanje Lju­bljanskega barja z dokumenti, ki govorijo o pomanjkanju financnih sredstev in delovne sile za vzdrževanje odvodnih jarkov na Barju kakor tudi o razlicnih pogledih pri oblikovanju novih strategij za opravljanje teh del, tudi z delovnimi brigadami in celo z vojnimi ujetniki. Leta 1959 so se do tedaj samostojna posestva Jesenkovo, Bokalce, »Cankarje­vo« na Verdu in Brest združila v enotno Kmetijsko posestvo Barje s sedežem na Dolenjski cesti 47 v Ljubljani. Samostojni fond tega kmetijskega podjetja prav tako ne obstaja, ZAL pa hrani obširno porocilo z naslovom Kmetijsko posestvo Barje, razvoj in perspektiva,944 ki je v podjetju nastalo leta 1963 za sejo Obcinske skupšcine Ljubljana Vic-Rudnik. Pomenljivo pri tem dokumentu je, da skoraj polovico porocila zasedajo podatki in analize naravnih razmer kmetijskega podjetja, kot so klima, relief, pedološke znacilnosti in hidrološke karakteristike. Porocilu so dodani fotografije podjetja in zemljevid lokacij ter nacrtovanih širitev proizvodnih enot podjetja. 944 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva. Zanimiv vir predstavlja tudi casopis Slovenski porocevalec, vendar bolj v tem, ker nadvse pomenljivo o socialisticni preobrazbi Ljubljanskega barja pravzaprav skoraj ne poroca. Slovenski porocevalec, na primer, ni konkretno porocal o po­sledicah poplav leta 1948 niti za Barje niti za lokalna kmetijska podjetja, ceprav je iz dokumentacije podjetja Jesenkovo za to leto razvidno, da so povzrocile velikansko škodo.945 Poplave na Barju leta 1948 sicer niso bile tako hude kot v letih 1885, 1888, 1895, 1926 in 1933,946 vseeno pa je nenavadno, da jim je Slovenski porocevalec namenil le nekaj besed, vec pozornosti je bilo namenjene boju s koloradskim hrošcem in seveda 5. kongresu Komunisticne partije Jugoslavije.947 O posledicah poplav na Ljubljanskem barju je mnogo obilneje porocalo Delo v 60. letih. Najpomembnejše znanstveno delo za mojo raziskavo, ki vzajemno obrav­nava ekološke in družbene procese na Ljubljanskem barju, je leta 1965 objav­ljena monografija geografa Avguština Laha.948 Ceprav delo obravnava probleme urejevanja in gospodarskega izkorišcanja Barja v obdobju 1945–1961, o prvem povojnem desetletju pove pomenljivo zelo malo, poudarek je na casu od druge polovice 50. let po koncu kolektivizacije, ko je oblast pricela tamkajšnjemu druž­benemu kmetijstvu namenjati resnejša financna sredstva. Tudi druga relevant-na znanstvena dela na izbrano tematiko so objavili izkljucno geografi, najvec v 70. in 80. letih, takrat tudi že v luci problemov onesnaževanja okolja. Med njimi izstopata dragocena študija Milana Nateka o kmetijski izrabi Ljubljanskega barja in diplomsko delo Valentine Brecko o kmetijskih posestvih na Barju ob koncu socializma.949 NA UDARNIŠKI NACIN. LJUDSKA OBLAST NA LJUBLJANSKEM BARJU Avguštin Lah je v svoji raziskavi prikazal tri razvojne stopnje kmetijske pre­obrazbe na Ljubljanskem barju od konca 2. svetovne vojne do zacetka 60. let, s tem pa tudi periodizacijo antropogenih posegov v ljubljansko mocvirje tistega casa.950 945 SI ZAL LJU 476, t. e. 9, a. e. 91, Kmetijski plan in realizacija v letu 1948, 1–3. 946 Komac in Zorn, Geografija poplav v Sloveniji septembra 2010, 66–71. Zorn in Šmid Hribar, Antropogena pokrajina kot zašciteno obmocje: primer Ljubljanskega barja, 57. 947 Slovenski porocevalec, 21. 7. 1948, 1. Slovenski porocevalec, 25. 7. 1948, 4. 948 Lah, Ljubljansko barje. 949 Npr. Orožen Adamic in Pleskovic, Problemi okolja in odlaganje trdih odpadkov v Ljubljani. Ogorelec, Ljubljansko barje – primernost za kmetijstvo. Kolbezen, Hidrografske znacilnosti poplav na Ljubljanskem barju. Brecko, Izbrana kmetijska posestva na Ljubljanskem barju z vidika varstva okolja. Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja. 950 Lah, Ljubljansko barje, 76–111. Prvo obdobje zajema cas 1945–1956, po Lahu obdobje ocitne stagnacije, ce ne že kar nazadovanja, zasebne kmetijske proizvodnje in nastanka socialistic­nega – družbenega kmetijskega sektorja. Materialna podlaga slednjega je bil nastanek zemljiškega sklada SLP (splošnega ljudskega premoženja), ki je po po­vojnih zaplembah premoženja in dveh agrarnih reformah (1945/46 in 1953) na Ljubljanskem barju obsegal 2742 ha od skupnih 16.327 ha oziroma 16,8 odstotka zemljišc. Kmecke delovne zadruge niso dale pricakovanih rezultatov in so do konca tega obdobja tudi izginile, ostala socialisticna kmetijska podjetja pa so po Lahu pestili zlasti problemi arondacije, to je konsolidacije pridobljenih zemljišc, a tudi njihova kvaliteta, kajti kmetje so v reformi leta 1953 v sklad SLP oddajali najslabšo zemljo. Prav tako v tem obdobju ni bilo opravljenih pedoloških raziskav kot podlage kmetijske preobrazbe Ljubljanskega barja.951 Drugo obdobje je po Lahu bistveno krajše in zajema cas treh let od 1957 do 1959. Takrat je v Sloveniji/Jugoslaviji prišlo do prvih pomembnih investicij v (družbeno) kmetijstvo, ki v relativnem deležu tudi nikoli kasneje niso bile presežene. Leta 1959 so namrec v Jugoslaviji investicije v kmetijstvo obsegale kar 16 odstotkov vseh bruto investicij.952 Na Barju se je to kazalo v zacetkih resnih pedoloških, hidrotehnicnih in agrotehnicnih raziskovanj ter eksperimentiranj. Nastali so tudi prvi idejni nacrti za celovito ureditev Ljubljanskega barja, ceprav so financne omejitve še vedno ustavljale njihovo realizacijo. Kmetijskim podjetjem je v tistem casu uspelo zamenjati vecji delež zemljišc in arondirati vecje kmetijske komplekse.953 Mejnik tretjega obdobja je bila po Lahu združitev vec samostojnih kmetijskih podjetij v Kmetijsko posestvo Barje leta 1959, ki je nadaljevalo z arondiranjem obdelovalnih površin in se vse bolj specializiralo v živinorejo. V tem casu se je (socialisticno) kmetijstvo na Barju v resnici šele pricelo resno mehanizirati.954 Ceprav Lahova periodizacija predstavlja dober okvir za razumevanje po­vojne zgodovine Ljubljanskega barja, jo bom za potrebe moje raziskave, ki se podrobneje ukvarja z dejavnostjo tamkajšnjih kmetijskih podjetij v prvem po­vojnem obdobju, nekoliko dopolnil in prvo obdobje 1945–1956 razdelil na dve podobdobji, in sicer na 1945–1951 in 1951–1956. Rezultati Lahove raziskave, še bolj pa arhivsko gradivo Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja in lokalnih kmetijskih podjetij iz tega obdobja nam namrec za podobdobje 1945–1951 ponujajo dovolj dokazov, da je takrat obstajala precejšnja institucionalna zmeda pri upravljanju z Ljubljanskim barjem. Kot je mogoce razbrati iz arhivskega gradiva, je vse do leta 1948 še vedno deloval 951 Ibid., 76–81, 105–06. 952 Veselinov, Sumrak seljaštva, 56–57. 953 Lah, Ljubljansko barje, 81–82, 106. 954 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 69. Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja kot krovna ustanova za skrbstvo in upravljanje z danim teritorijem, a hkrati so pricele njegove naloge prevzemati druge institucije, kot so bili krajevni/mestni/okrajni ljudski odbori, ljubljansko okrožje in kmetijska podjetja. V casu med letoma 1948 in 1951 glede na obstojece arhivsko gradivo ni mogoce niti jasno ugotoviti, ali je krovna nadzorna institucija za Ljubljansko barje sploh obstajala. Zgodovinska slika postane jasnejša šele z letom 1951, ko je bila v okviru Okraja Ljubljana – okolica ustanovljena posebna komisija za Ljubljansko barje. Komisija je takrat ugotavljala, da je bilo Barje vec let zapušceno, kritizirali so samoiniciativne lokalne akcije cišcenja kanalov, kajti utegnile bi škoditi sosednjim krajem. Iz zapisnika je tudi razvidno, da takrat ni obstajal en centralni fond za financiranje del, kajti slednjega naj bi ustanovili šele takrat.955 Leto kasneje pa je bila ustanovljena Vodna skupnost Ljubljansko barje.956 Institucionalna zmeda je nedvomno odigrala svojo vlogo pri (ne)uspehih pr-vih socialisticnih kmetijskih podjetij, o katerih bom govoril v naslednjem po­glavju, kajti obdobje 1945–1951 je še cas izrazito centralisticne politike upravljanja z narodnim gospodarstvom. Do omenjene institucionalne nedorecenosti ver­jetno ni prišlo zaradi malomarnosti ljudske oblasti ali morebitnega pomanjkanja zamisli, kaj z Barjem poceti. Razlog je bil banalnejši. V casu povojne obnove in prvem petletnem planu, ki je bil objavljen leta 1947, za Ljubljansko barje ni bilo predvidenih nobenih posebnih financnih sredstev. »Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947–1951« je predvideval osuševanje in izvedbo obsežnih melioracijskih del na 20.000 ha zemljišc, vkljucno z 11.000 ha pašnikov, in z regulacijskimi deli zavarovanje pred poplavami 6000 zemljišc, a je posebej omenjal le porecja Drave in gornji tok Save. Ljubljansko barje ni bilo omenjeno niti pri predvidenih hidroloških in pedoloških raziskavah. Tukaj je petletni plan dal prednost raziskovanju Krasa in Cerkniškega jezera.957 Tudi takratni republiški minister za kmetijstvo in gozdarstvo Jože Levstik v intervjuju, kjer je pojasnjeval pomen petletke za slovensko kmetijstvo, Barja ni omenjal, za primer nujnih melioracij je navedel belokranjske steljnike. Hkrati je poudarjal nujnost, da je treba »povecati površino vrtov, da tako zagotovimo zadostno kolicino socivja našim mestom in narašcajocim delavskim središcem«.958 Slednje je bilo sicer temeljno poslanstvo kmetijskih podjetij na Barju. 955 SI ZAL LJU 476, t. e. 5, a.e. 55, Zapisnik sestanka komisije ljudskega odbora za urejevanje ljubljanskega barja, 2. 4. 1951 na OLO Ljubljana – okolica, 1–2. 956 Lah, Ljubljansko barje, 13. 957 Zakon o petletnem planu, 259, 272–73. 958 Tovariš, 23. 5. 1947, 473–74, Petletka in slovensko kmetijstvo. Razgovor z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo v vladi LRS inž. Jožetom Levstikom. Vse to pa še nikakor ni pomenilo, da do Barja prav ista oblast ni imela velikih pricakovanj. Nasprotno. Ceprav za Barje v petletnem planu ni bilo predvidenih posebnih sredstev, pa so bila lokalna novonastala kmetijska podjetja vseeno vkljucena v petletni plan z natancno dolocenim obsegom rasti poljedelstva in živinoreje. Hude težave in neuspehi prvih socialisticnih podjetij na Barju so izhajali prav iz teh velikih pricakovanj, ki niso imela ustrezne materialne osnove. Vse kaže, da so upravljanje z ljubljanskim mocvirjem v tistih letih bolj ali manj prepustili stihiji in improvizaciji, ki novi oblasti iz partizanskih let ni bila tuja. Hudo pomanjkanje financnih sredstev je pri delovanju seveda obcutil tudi Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja, ki je bil do leta 1948 (zadnji zapisnik glavnega odbora je datiran z 8. 5. 1948) s svojimi pododbori (vsak izmed njih je skrbel za vec barjanskih katastrskih obcin) pristojen za skrbstvo nad celotnim mocvirjem. Že spomladi 1946 je Mestni ljudski odbor (MLO) Glavnega mesta Ljubljane glavnemu odboru predlagal, da bi odvodne jarke po zgledu vodnih zadrug iz Vojvodine cistili z udarniškim delom, takrat v okviru prvomajskega tekmovanja, ki je potekalo po vsej Sloveniji. Odbor se je inicia­tivi z zadržki prikljucil, a so kasneje zabeležili, da razen v Tomišlju ne morejo pokazati uspeha z udarništvom.959 Slovenski porocevalec, ki je porocal o uspehih prvomajskega tekmovanja, je sicer omenjal uspehe Barjanov, toda ne pri sanaciji odvodnih jarkov, temvec pri izdelovanju lepih košar.960 Ne glede na neuspeh se je udarniško delo obdržalo. Matencani so, na primer, jeseni istega leta na udarniški nacin uredili Zalarški jarek in Lotovec, ceprav z opominom, da »svojevrstnost urejevalnih del na Ljubljanskem barju otežuje izvedbo teh del na udarniški nacin/ neprekinjeno delo, delo v vodi, obutev, obleka itd.«961 Vseeno je glavnemu odboru po njegovih lastnih besedah v tistih letih uspelo popraviti ali na novo urediti do 200 km odvodnih jarkov.962 Porabili so lastne prihranke, MLO pa jim je dovolil, da so pobirali barjanske prispevke, 37 din na en ha, ker pa teh prispevkov ni bilo mogoce pobrati takoj, jim je takratno ljubljansko okrožje odobrilo 400.000 din subvencij. Nekateri Barjani so se tem prispevkom upirali, glavni odbor pa je odgovarjal, da »mora biti vsem pritožnikom jasno, da je Glavni odbor moral naložiti to breme barjanom, ce ne bi oblast brez njihovega sodelovanja naložila še težja bremena. V vseh svojih vlogah pa smo poudarili, da je financna zmogljivost barjancev izcrpana in prosili pomoc od strani ljudske oblasti.«963 Prav tako je 959 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Zapisnik seje ožjega odbora, Ljubljana, 18. 3. 1946, 2. 960 Slovenski porocevalec, 3. 5. 1946, 3, Dosedanji uspehi v prvomajskem tekmovanju. 961 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Zapisnik plenarne seje Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja, Ljubljana, 5. 10. 1946, 3. 962 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Porocilo o ustroju in upravno-financni in tehnicni službi Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja, Tehnicni del, 3. 5. 1946, 3. 963 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Zapisnik plenarne seje Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja, Ljubljana, 5. 10. 1946, 1–2. Uprava voda porecja Save v glavnem na lastne stroške v letu 1946 izvršila re-gulacijo Glinšcice kakor tudi zavarovalna dela na Cornovcu. Iz dokumentov je razvidno, da so pri ocišcevalnih delih sodelovali tudi nemški vojni ujetniki, tem so jeseni 1946 dodelili sedem parov gumijastih škornjev od 37 dobavljenih.964 Clani glavnega odbora sicer niso mogli biti posebej zadovoljni s sestankom, ki so ga imeli spomladi 1947 z nacelnikom za regulacijo in melioracije pri MLO Ljubljana, inž. Stanetom Bricljem, in inž. Ostankom. Bricelj jim je povedal, da za glavni odbor v investicijskem kreditu ni denarja in da so prioritete republike pri drugih mocvirnih poljih, kot na primer na Vipavskem ob potoku Lijaku, Apaškem polju in mocvirnatem zemljišcu ob Pesnici. Enako neprijetna novica je bila seznanitev z zamislimi o novem nacinu upravljanja z Barjem in je pravzaprav nakazovala institucionalno kaoticno stanje, ki je trajalo najmanj do leta 1951. Inž. Bricelj je zastopnikom glavnega odbora povedal, da naj bi regulacija potokov Išcica, Želimeljšcica in Škofeljšcica prešla v upravo LRS, ureditev glavnih odvodnikov na okraje, vzdrževanje pododborovih jarkov pa na kraje. Glavni odbor je temu nasprotoval: »Problem Ljubljanskega barja tvori celoto in ga ni mogoce reševati po treh faktorjih. Nujno je, da je vodna služba, tako njen študij kakor vršenje centralno urejeno. Izvedba del pa je mogoca po raznih faktorjih.«965 Vsekakor je nekoliko komicno, da so predstavniki zadruge, ustanovljene že v casu habsburške monarhije, morali ljudsko oblast poucevati o prednostih centralizma. ZMAGA NAD MOCVIRJEM? KMETIJSKA POSESTVA IN EKONOMIJE NA LJUBLJANSKEM BARJU V PRVEM DESETLETJU PO 2. SVETOVNI VOJNI Med ohranjenim gradivom Mestnega posestva Jesenkovo obstaja nepodpisan in nedatiran dokument, a najverjetneje je nastal v zacetku leta 1948, ki poskuša ne ravno idilicno podlago socialisticne preobrazbe ljubljanskega mocvirja prikazati v pisani luci: »Tam, kjer so se še nedavno bohotili široki hrasti in jelše, kjer so ljubljanski kmetje v potu svojega obraza kosili zarašcene travnike in grabili steljo, tam je že jeseni pel traktor veselo pesem prebujenja – zmage nad mocvirjem Ljubljanskega barja.«966 Do te zmage sicer nikoli ni prišlo. Ni jasno, za koga je bilo besedilo napisano, toda glede na barvitost je morda šlo za osnutek reportaže, namenjene kakšnemu 964 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Zapisnik seje ožjega odbora Glavnega odbora za obdelavo Ljubljanskega barja, Ljubljana, 23. 11. 1946, 2. 965 SI ZAL LJU 144, t. e. 20, Zapisnik plenarne seje Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja, Ljubljana, 17. 5. 1947, 3. 966 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 170, Mestna ekonomija Jesenkovo 88, 2. casopisu ali reviji. Porocila o Barju so bila v tedanjem slovenskem tisku sicer zelo redka. Na drugi strani je v Slovenskem porocevalcu mogoce najti razburljivo reportažo, opremljeno s fotografijo, o melioracijskih delih ob potoku Pšata, za-mocvirjenem terenu med Mengšem, Trzinom in Dragomljem v obsegu 800 ha, na katerem se je bojevalo na stotine ljubljanskih brigadirjev, ki jih je tja poslala Osvobodilna fronta Slovenije. Prostovoljce naj bi obiskal celo ansambel lju­bljanske opere in baleta.967 Zgodbo o zmagi nad ljubljanskim mocvirjem sem v tisku tistega casa iskal zaman. Je pa na poljuden nacin o ekonomskem potencialu Ljubljanskega barja nekaj let kasneje (1951) pisal geograf Melik v svoji knjigi z naslovom Naša velika dela, ki je bila posvecena dosežkom prvega petletnega plana v Jugoslaviji. Melik je v pricujocem delu posege v naravne danosti presojal tako rekoc izkljucno z vidika ekonomskih koristi. Velja opozoriti, da celo v tistem casu na naravo niso gledali samo z ekonomskimi naocniki, kajti slovenski tisk je rad objavljal zgodbe o številnih naravnih rezervatih v Sovjetski zvezi, tudi o zašcitenih mocvirnih pokrajinah, ceprav na kmetijsko bolj ali manj neuporabnih prostranstvih okoli Bajkalskega jezera. V vsakem primeru pa naj bi z rezervati v Sovjetski zvezi »vzbujali ljubezen do narave v ljudskih plasteh, da pride do umevanja važnosti varstva narave«.968 Melik pa je pisal o potrebi, da bi odpravili mocvirja, kajti slednja »dajejo obicajno presneto malo haska ali celo dobesedno nic«.969 Kot tak primer je navedel tudi Ljubljansko barje pred prvimi velikimi melioracijskimi posegi v 18. stoletju. V navedeni knjigi je sicer najvec pisal o naporih pri melioraciji Skadrskega jezera, zabeležil je posege ob Pšati, glede Ljubljanskega barja pa je podcrtal, da si je glavno mesto tam uredilo obsežne njive in zelenjadne nasade za potrebe svojega mešcanstva. Ob tem pa je opozoril, da za vrtnarska dela ni dovolj ljudi, »ki bi sproti opravljali neodložljiva vrtnarska dela, zmagovito dovršili borbo zoper plevel, o pravem casu pospravljali sadeže ter v celem docela ustrezno izvedli postavljene naloge«.970 Težave, ki jih precej mimogrede omenja Melik, se nam v vseh razsežnostih razkrijejo v ohranjenih dokumentih kmetijskih posestev in ekonomij na Lju­bljanskem barju. Razvoj kmetijskih posestev na Ljubljanskem barju po vojni je bil tesno povezan z industrializacijo na obmocju Ljubljane kakor tudi s splošnim pomanjkanjem, ki je bilo znacilno za tisti cas. Racunali so, da naj bi Ljubljana ob koncu prve pet-letke štela 120.000 prebivalcev. Vse te ljudi je bilo treba oskrbovati z življenjskimi potrebšcinami, med katerimi so izstopale potrebe po zelenjavi, mesu in mleku. Interes novih oblasti je takrat bil, da se cim vec tovrstnih dobrin pridobiva na 967 Slovenski porocevalec, 26. 6. 1949, 3, Frontovci se bore za novo zemljo ob Pšati. 968 Tovariš, 16. 5. 1947, 459, Varstvo narave v Sovjetski zvezi. 969 Melik, Naša velika dela, 139, 141. 970 Ibid., 183. obmocju mesta Ljubljane,971 kar je bil gotovo eden izmed pomembnih razlogov, da so se administrativne meje glavnega mesta po vojni zelo razširile. Slednje je pravzaprav pomenilo nadaljevanje procesa, ki se je zacel že v predvojnem obdobju, kajti leta 1935 so z mestom združili obcine Vic, Šiška in Moste, po letu 1945 pa še Šentvid, Ježico, Polje in Rudnik ter naselja Fužine, Spodnja in Zgornja Hrušica, Bokalce, Hauptmanica, Crna vas in del naselja Lipe.972 Teritorij mesta Ljubljane je takoj po vojni obsegal 12.127 ha površin, od tega so obdelovalna zemljišca zavzemala kar 3500 ha, travniki in pašniki prav tako 3500 ha, gozdovi 2500 ha, preostanek je odpadel na ceste in stavbe.973 Glavno mesto LRS je tako imelo vsaj v administrativnem pogledu takrat precej agrarni znacaj. Zato ni nenavadno, da je leta 1950 na obmocju Ljubljane obstajalo kar šestnajst kmeckih delovnih zadrug, vec kot v sosednjem izrazito ruralnem okraju Ljubljana – okolica, ki jih je takrat imel samo petnajst.974 Nekatera mestna posestva ali njihovi sestavni deli, na primer Kmetijsko posestvo »Cankarjevo« na Verdu, so obstajala tudi v okraju Ljubljana – okolica. Socialisticni sektor glavnega mesta Ljubljane je leta 1950 obsegal 38,5 odstotka celotne površine mesta oziroma 41,6 odstotka vseh njiv. Pri tem je šestnajst delovnih zadrug zasedalo 29,8 odstotka vseh površin, 46 osnovnih enot državnega sektorja pa samo 8,7 odstotka. Med slednje so oblasti štele 43 ekonomij in kmetijski posestvi Jesenkovo in Bokalce. Ekonomije so bile razmeroma majhna kmetijska podjetja, ki so s svojimi izdelki zalagala posamezne ustanove, podjetja, ljudske odbore in množicne organizacije. V povprecju je imela ena ekonomija 6,38 ha njiv in 0,60 ha zelenjavnih vrtov, 0,13 ha sadovnjakov, 5,84 ha travnikov, 5,17 ha gozdov in še nekaj drugih manjših zemljišc, v povprecju skupaj 19,24 ha. Zanimiv primer je bila ekonomija Ljubljanskih opekarn na Vicu, ki je od skupnih 11,90 ha razpolagala kar z 2,10 ha mocvirja. Kot povsod drugod so se tudi tam pritoževali nad pomanjkanjem delovne sile, zato so med zaposlenimi v podjetju poskušali pridobiti prostovoljce. Ti so bili leta 1949 sezonski delavci iz Prekmurja in Bosne, ki za tako delo niso bili prevec zainteresirani, saj so razmišljali takole: »Saj vso hrano placamo, pozimi, ko se bodo klali prašici pa nas ne bo tukaj.« Glede na porocila so se ekonomije predvsem bavile z rejo prašicev, kjer se zdi, da takrat niso upoštevali okoljskih omejitev, kajti taka reja mocno ogroža podtalnico. Po obsegu obdelovalne zemlje so ekonomije obicajno sodile v 5. velikostno skupino, zato so jih kot take primerjali z vecjimi kmetijami. Mestna oziroma državna posestva, o katerih bo tukaj najvec besede, so se od ekonomij locila zlasti po tem, da so bila vecja in so s svojimi produkti zalagala številne odje­malce, po potrebi pa so v svoj sestav vkljucevala posamezne ekonomije. Državno 971 SI ZAL LJU 476, t. e. 10, a. e. 113, Pripombe k planu kmetijstva in gozdarstva, 1. 972 Vrišer, Razvoj prebivalstva na obmocju Ljubljane, 20. 973 SI ZAL LJU 476, t. e. 10, a. e. 113, Pripombe k planu kmetijstva in gozdarstva, 1. 974 Cepic, Oris pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960, 185. posestvo Bokalce je leta 1950 na primer imelo 118,84 ha zemlje, od tega 77,47 ha kmetijske zemlje, vkljucno s 22,90 ha njiv. Materialna osnova ekonomij in vecjih posestev pa je bila zemlja iz zemljiškega sklada, v nekaterih primerih pa je bila zemlja že prej last države/mesta (Bokalce, Jesenkovo pa je razpolagalo tudi z zemljo mestne konjacije) oziroma je bila last ustanov (npr. ekonomija Bolnice za duševne bolezni in Medicinske fakultete).975 Mestno posestvo Jesenkovo, od katerega si je povojna oblast glavnega mesta najvec obetala, je bilo ustanovljeno 8. novembra 1946 kot zelenjadarsko podjetje, s sedežem na Cesti na Loko v južnem delu Ljubljane – Trnovo. Razlog ustanovitve je bila slaba preskrba mesta Ljubljane z zelenjavo, zlasti v zimskem in zgodnjem spomladanskem casu. Na zacetku je bila naloga podjetja, da krije potrebe mest­nih socialnih ustanov, zavodov in menz ter da s preostankom izdelkov regulira cene na ljubljanskem trgu. Zelo hitro pa so navedenim pricakovanjem dodali poslanstvo vzornega posestva, ki naj bi se ob koncu petletke zelo razširilo.976 Je­senkovo je zacelo s skromnim zemljiškim fondom. Leta 1946 je razpolagalo samo s 26 ha 10 arov njiv, 9 ha 11 arov travnikov in s 75 ari neplodnih površin, ki so vkljucevale poslopja in poti, vsega skupaj samo s 36 ha in 98 ari. Zapovrh pa so bile te površine nearondirane in raztresene po posameznih parcelah v petih ka­tastrskih obcinah, od sedeža gospodarstva pa so bile oddaljene od dva do sedem km. Zemlja je bila ilovnata, negnojena in kisla, z izjemo pri Sv. Križu, kjer so bila tla pešcena. K živinskemu inventarju podjetja je spadalo pet konj, sedem govedi, 25 prašicev, samo sedem kokoši – ker jih je vecina poginila zaradi kuge, 21 rac in 14 kuncev. Med tehnicnim inventarjem zasledimo motorno slamoreznico, motorni drobilec za krmo, reporeznico, kosilnico, motorno brizgalno, ne pa tudi traktorja, tega so po potrebi in možnostih najemali. Vodstvo podjetja v tistem casu zaradi raztresenosti parcel še sploh ni vedelo, s katerimi zemljišci razpolaga. Glede na porocilo so podjetje bremenili še neustrezna organizacija dela, nesoglasja glede nacina obdelovanja zemlje, neurejeno knjigovodstvo in nesprejemljiva pogodba s semenarno, nazadnje še korupcija ekonoma, ki je iz skladišca odtujeval mast, sladkor, moko in fige. Podjetje ni moglo pridobiti ustreznega stekla za gradnjo steklenjakov. Nazadnje jim je nekaj odpadnega stekla odstopil Litostroj, vendar je v zameno zahteval gnoj, saj so nacrtovali ustanovitev lastne ekonomije. Jesenkovo je imelo težave tudi s pridobivanjem gnojil, zato so uporabljali prav vse, kar jim je prišlo v roke. Poleg hlevskega gnoja in umetnih gnojil (cilski soliter, kalijeva sol, 975 Lah, Ljubljansko barje, 77. SI ZAL LJU 476, t. e. 12, a. e. 144, Ekonomska analiza mesta Ljubljane – ekonomije, Ljubljana, 13. 10. 1950, 1–3, 6. 976 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 175, Porocilo o stanju in bodocem razširjanju mestnega kmetijskega posestva Jesenkovo, Ljubljana, 13. 3. 1947, 1. SI ZAL LJU 476, t. e. 10, a. e. 113, Pripombe k planu kmetijstva in gozdarstva, 2. superfosfat, apneni dušik, apnenec) so uporabljali še razne druge odpadke, smeti, odpadke iz kanalov, odpadke iz tovarn, omenjene so celo fekalije.977 Posestvo Jesenkovo se je sicer v naslednjih letih mocno razširilo. Leta 1948 je obsegalo 113,9 ha, od tega 28,11 ha njiv, 7 ha vrtov, 72 ha travnikov, 6,09 ha nerodovitne zemlje in 0,70 ha, kjer so bila poslopja in poti. Obseg nerodovitne zemlje se je poveceval zato, ker so lahko na novo pridobljena zemljišca spreminjali v njive samo tako, da so jim dodali odvodne jarke, kar je šlo seveda na racun rodovitne zemlje. Število zaposlenih na posestvu je nihalo. Na primer, julija 1949 je bilo na Jesenkovem zaposlenih 58 delavcev in delavk, toda avgusta istega leta samo še 42. Leta 1950 je Jesenkovo skupaj razpolagalo že s 151,68 ha zemlje, od tega 125,19 ha kmetijske zemlje oziroma s 56,31 ha njiv.978 Z ekspanzijo posestva pa ni primerno rastel delavski standard, niti v pogledu nastanitev niti v pogledu ustreznih sanitarnih pogojev dela, ki so bili tako zelo slabi, da so resno ogrožali zdravje zaposlenih. Sanitarna inšpekcija je v svojem porocilu zapisala: »Delavci in delavke na posestvu Jesenkovo delajo težko delo pri obdelovanju zemlje, ki je po veliki vecini meliolizirano z nesnagami, vec ali manj kompostiranih smeti in odpadkov, ki jih navažajo smetarji iz celega mesta. Nevarnost za okvaro zdravja pri delu v tako fakultativno okuženi zemlji se mora odpraviti z ureditvijo in redno uporabo cim boljših sanitarnih naprav, ki jih v novo zgrajenem domu in tudi drugod ni na razpolago.«979 V domu posestva je takrat živelo 22 ljudi in tudi triclanska družina, ki sicer ni spadala v delovni kolektiv. Vsi ti prebivalci in drugi zaposleni so imeli na voljo eno samo vodno pipo z neprimernim, previsokim umivalnikom. V okolici je bilo polno odpadne vode, stene pa poškropljene in zamazane. Za umivanje po težkem in umazanem delu je bila poleg te pipe, ki je bila hkrati edini vir pitne vode, še ena pipa na dvorišcu, vendar brez korita. Umivalnic in prh ni bilo, ker jim menda za slednje ni uspelo pridobiti kredita. Za vse osebje so bile na voljo samo tri stranišcne školjke, od katerih je bila ena zabasana in neuporabna. Ker sta bili kuhinja in jedilnica loceni, je bilo treba hrano prenašati cez dvorišce. Inšpekcija je tudi ugotovila, da pri svinjakih na Cesti dveh cesarjev ni greznice in gnojnih jam po predpisih gradbenega zakona in uredbe o varstvu cistoce in higiene v Ljubljani, kar je pomenilo tveganje za zaposlene in živali, opozorili so celo na nevarnost epidemije.980 977 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 174, Porocilo o stanju in pregledu skladišc, 12. 11. 1947. Zapisnik o poteku dela in slucajev na Jesenkovem, Ljubljana, 11. 12. 1947, 2. SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 175, Porocilo o stanju in bodocem razširjanju mestnega kmetijskega posestva Jesenkovo, Ljubljana, 13. 3. 1947, 1, 3 in 5–6. Ibid., Porocilo, Ljubljana, 13. 3. 1947, 2. 978 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Mesecno porocilo mestnih ekonomij za mesec maj 1948, Mesecno porocilo ekonomij za mesec julij 1949, Mesecno porocilo ekonomij za mesec avgust 1949. SI ZAL LJU 476, t. e. 12, a. e. 144, Ekonomska analiza mesta Ljubljane – ekonomije, Ljubljana, 13. 10. 1950, 1. 979 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 158, Odlocba: Jesenkovo, higienski nedostatki, 20. 7. 1950. 980 Ibid. Mesecna porocila o proizvodnji na posestvu, na primer za leti 1947 in 1948, kot glavni problem ves cas identificirajo pomanjkanje kadra – delovne sile. Porocila govorijo tudi o tem, da so na posestvu Jesenkovo še leta 1947 racunali z vojnimi ujetniki pri vrtnarskih delih, pa so se pritoževali, ker jim jih je za potrebe košnje izmaknil Dom Ivana Cankarja.981 Težave z delovno silo so bile na teh posestvih tako resne, da si je podpis po­godb o zaposlitvi na Mestnem posestvu »Cankarjevo« na Verdu spomladi 1950 zaslužil svoje mesto v casopisu. Od 53 delavcev so se takrat trije obvezali, da bodo delali na posestvu, »dokler bodo mogli«, vsi ostali pa so podpisali samo za eno leto. Navedeni clanek, opremljen s fotografijo živinorejskega brigadirja s 385-kilogramskim prašicem, je sploh eden od redkih, ki govorijo o posestvih na Ljubljanskem barju. Clanek sicer sklene kriticna opazka, da v preteklem letu »marsikaj ni bilo prav, tako v sindikalnem življenju kakor tudi na posestvu. Za bodoce so si kot glavno nalogo postavili, da se bo sindikat skupno z upravo pri­zadeval, da bo operativni plan posestva stoodstotno izpolnjen.«982 Zanimivo je, da sta na posestvu bila takrat zaposlena tudi dva osvobojena nemška vojna ujetnika, eden je bil krojac iz Avstrije, drugi delavec – konjar iz Nemcije, nobeden se ni želel vrniti domov. Na Jesenkovem sta bila takrat zaposlena dva italijanska državljana, ki pa zaradi mladosti gotovo nista nikoli bila vojna ujetnika, eden je bil po izobrazbi kmetijski tehnik in je na posestvu delal kot pomocnik evidenticarja, drugi je bil tam zaposlen kot konjar.983 Najmanj v enem primeru se je bivši nemški vojni ujetnik tudi porocil. Gre za primer ženske A. D., ki je junija 1948 zaprosila za delo in stanovanje na posestvu »Cankarjevo« zaradi skupnega življenja s Hansom L., ki je takrat že imel status »osvobojenca«. Leta 1948 je pri Borovnici še obstajal »lager« za vojne ujetnike.984 Posestvo na Verdu je bilo ustanovljeno marca 1948, leta 1950 je obsegalo 212,22 ha, od tega 45,75 ha orne zemlje, 60,71 ha pašnikov in 7,86 ha mocvirnatega – nerodovitnega sveta. Živinski fond je obsegal 170 glav goveje živine, 107 prašicev in 12 konj. Posestvo je pri žitaricah precej preseglo plan za leto 1949, pri pšenici za kar 170 odstotkov oziroma namesto nacrtovanih 1600 kg so jih proizvedli 2770, zato so se v casopisu omenjene kritike gotovo nanašale na slabe rezultate pri povrtninah. Dosegli so samo 18-odstotno realizacijo pri zelju oziroma 4060 kg namesto 25.000 kg. Plan je predvideval proizvodnjo zelenjave v vrednosti 300.000 din, realizirali pa so je 981 Gl. na primer SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 176, Porocilo o izvršenem delu v drugi dekadi, Ljubljana, 21. 7. 1947. SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Posestvo Jesenkovo: proizvodnja v juliju 1948, 2. 982 Slovenski porocevalec, 8. 3. 1950, 3, Takih – cim vec. 983 SI ZAL LJU 476, t. e. 3, a. e. 10, P. Adolf, R. Adam – podatki tujih državljanov, Verd, 17. 1. 1950. Jesenkovo: podatki o tuji delovni sili, Ljubljana, 18. 1. 1950. 984 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 170, Zapisnik delovnega sestanka, Kmetijsko posestvo »Cankarjevo« Verd, 18. 6. 1948 in 30. 6. 1948, 1. Takih – cim vec Vir: Slovenski porocevalec, 8. 3. 1950, 3 samo v vrednosti 148.500 din. Nezadovoljiv je bil tudi prirast pujskov, od na-crtovanih 160 samo 101.985 Težave z delovno silo, takrat znane kot fenomen fluktuacije, so bile stalnica prve petletke.986 Zanimivo je, da so v oceh poslovodnih organov veljale za vecji problem od naravnih omejitev, ki jih je za tamkajšnja posestva predstavljalo Ljubljansko barje. Posebej preseneca, da se poslovodje v primerih neuspehov in težav pravzaprav niso pogosteje izgovarjali na mocvirje. Vsiljuje se vtis, da so bile naravne danosti mocvirnatega sveta v oceh takratnih nacrtovalcev in 985 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 162, Zapisnik komisije za izdelavo zakljucnih racunov za leti 1948 in 1949 pri upravi mestnega kmetijskega posestva »Cankarjevo« Verd, št. 28 pri Vrhniki, Ljubljana, 16. 5. 1950, 1–2. 986 Centrih in Sitar, Pol kmet, pol proletarec, 104. nosilcev moci razumljene kvecjemu kot težave, ki pa za rešitev niso terjale kak­šnega specificnega pristopa. Denimo poslovnega modela, ki bi upošteval po­sebnosti mocvirja. Na ta problem je v svoji študiji opozoril že Natek, ko je za­pisal, da so bile svojstvene naravnogeografske oziroma pokrajinske sestavine pri razvoju družbenega sektorja na Barju prepogosto pozabljene.987 Kot bomo videli v naslednjem poglavju, je v primerjavi s poznimi 40. in 50. leti v 60. letih na tem podrocju vendarle prišlo do opaznih sprememb. Kajti v 60. letih so na Ljubljanskem barju precej spremenili kmetijsko proizvodnjo, ki se je poslej vse bolj specializirala na govedorejo. Toda v prvem desetletju po 2. svetovni vojni so bila tukajšnja kmetijska podjetja odgovorna za proizvodnjo malodane vsega, od zelenjave, žitaric, krompirja, paradižnika do mleka, perutnine in prašicev. Zdi se, da je bilo mocvirje zgolj ena izmed ovir, glede na porocila celo ne najpomembnejša, ki jo je bilo treba pac premagati. Med mocvirjem, sušo, koloradskim hrošcem, odporom proti kolektivizaciji, nezadostnim interesom za prostovoljno delo, tržaškim vprašanjem, zakonom vrednosti itd. ni bilo v oceh odlocevalcev tistega casa naceloma nikakršne razlike. Rdeca nit prakticno vseh casopisnih clankov, reportaž in nasploh propagandnega gradiva tistega casa je bilo nadvse preprosto sporocilo, da je s pravilno politiko (dobra organizacija in motivacija ter utrjevanje domovinske in razredne zavesti) in trdim delom možno pravzaprav vse. »[S] amo pridnost pride v poštev za izgradnjo socializma,« je upravnik Jesenkovega poducil tamkajšnje delavce.988 Prav tako se oblast dolgo ni hotela odpovedati utecenim praksam. Na primer, še leta 1951, po dolgoletnih izkušnjah s težavami in omejitvami prostovoljnega brigadnega dela, so na komisiji za urejevanje Ljubljanskega barja ob ugotovitvi nezavidljivega stanja še vedno trmasto vztrajali: »Ljudi bo treba na terenu zainteresirati, da bodo pomagali s prostovoljnim delom, kar ne bo težko, ker je cišcenje kanalov v njihovem interesu.«989 Ne glede na to so naravne danosti, omejitve ljubljanskega mocvirja, seveda pogosto zabeležene v dokumentaciji tamkajšnjih kmetijskih podjetij. Že kmalu po ustanovitvi Jesenkovega so problem fluktuacije delovne sile povezovali tudi s pomanjkanjem ustrezne obutve in obleke, ki jo je zahtevalo delo na mocvirnem terenu.990 Leta 1949, med ekspanzijo Jesenkovega, so ugotavljali, da nova ze­mljišca, ki so jih zasebni kmetje prej v glavnem uporabljali za pašnike, sploh niso primerna za uporabo traktorjev in drugih vecjih kmetijskih strojev. Problem so bili odprti odvodni jarki, ki so bili neenakomerno posejani, zato so nacrtovali 987 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 68–69. 988 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 180, Zapisnik konference delovnega kadra Kmetijskega posestva Jesenkovo, 25. 5. 1949. 989 SI ZAL LJU 476, t. e. 5, a. e. 55, Zapisnik sestanka komisije ljudskega odbora za urejevanje ljubljanskega barja, 2. 4. 1951 na OLO Ljubljana – okolica, 1. 990 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 174, Zapisnik o poteku dela in slucajev na Jesenkovem, Ljubljana, 11. 12. 1947, 2. vsaj delno zaprte drenaže, s katerimi bi nato nekdanje pašnike preoblikovali v table v velikosti med 5 in 10 ha.991 Mocvirnati teren je predstavljal nemajhen izziv za pobiranje pridelkov. Maja 1948 so iz Jesenkovega ljubljanskemu Poverjeništvu za kmetijstvo na primer sporocili, da v primeru dežja pridelkov sploh ne bodo mogli pobirati.992 Prav takrat je potekalo intenzivno cišcenje zemljišc, da bi kislo barjansko zemljo spremenili v primerno za gojenje vrtnih kultur. Tokrat so imeli na voljo celo buldožer, a so ga lahko izkoristili le v omejenem obsegu, kajti teren je bil zanj preprosto premehek.993 Leto 1948 je bilo za Jesenkovo zaradi vremenskih nadlog zelo težavno. Julija so bile v Sloveniji po dolgotrajnem deževju poplave. Po porocanju tiska so bili najbolj prizadeti kmetje okrajev Gorica, Idrija, Tolmin, Ljubljana – okolica, Celje – okolica, Kamnik in Dravograd. Oblast je najbolj prizadetim okrajem skupaj na­menila 20 milijonov dinarjev, deležni pa naj bi je bili socialno šibkejši kmetje.994 Škoda na posestvih na Ljubljanskem barju ni bila posebej omenjena, tamkajšnjo poplavo so zabeležili zgolj posredno in površno (Ljubljana – okolica, ne pa tudi mesto Ljubljana). Arhiv površinskih voda Ljubljanice, ki jih je beležila Vodo­merna postaja Moste, nam kaže, da je bil v letu 1948 v treh mesecih zabeležen pretok Ljubljanice s hitrostjo nad 200 mł/s, in sicer januarja (z maksimumom 225 mł/s), 11. julija (206 mł/s) in 9. novembra s kar 294 mł/s.995 Iz mesecnega porocila posestva Jesenkovo za julij 1948 je razvidno, da je pri posevkih in nasadih zaradi dežja prišlo do vecje materialne škode, prav tako zaradi mokrega terena ni bila možna gradnja svinjakov. Ce primerjamo pridelavo nekaterih produktov, vidimo, da so na Jesenkovem junija, na primer, proizvedli 29.000 glav zelja, julija pa samo 803 glave, 297,50 kg solate junija, julija 185,50 kg. Pri nekaterih drugih kulturah, na primer kumarah, pa se poplava ni poznala, prav tako ni bilo bistvenih razlik pri proizvodnji mleka, ker so junija namolzli 611,60 litra, julija pa 580,10 litra. Ne glede na poplave je pomocnik upravnika Jurij Mlac pod rubriko »Težkoce pri izvajanju plana« zapisal: »Najvecji problem je problem kadra.«996 Škoda poplav na Jesenkovem je sicer popolnoma razvidna šele iz porocila o realizaciji kmetijskega plana za mesto Ljubljana za leto 1948. Iz tega porocila izvemo, da je bil plan v državnem sektorju na obmocju Ljubljane pri živinoreji presežen za 125 odstotkov, pri prašicereji celo za 150 odstotkov, ne glede na poplave 991 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 186, Melioracije na mestnem kmetijskem posestvu Jesenkovo, Ljubljana, 19. 9. 1949, 1. 992 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Poverjeništvu za kmetijstvo, Ljubljana, 19. 5. 1948, 1. 993 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Podatki o kmetijskih posestvih, Ljubljana, 4. 5. 1948, 1. 994 Slovenski porocevalec, 21. 7. 1948, 1, Podpora poplavljencem. 995 Agencija Republike Slovenije za okolje. Arhiv površinskih voda. Ljubljanica, Vodomerna postaja Moste, 1948. 996 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Mesecno porocilo ekonomij za mesec junij, Ljubljana, 3. 7. 1948, Mesecno porocilo ekonomij za mesec julij, 4. 8. 1948. je bil hektarski donos pravzaprav presežen pri vseh postavkah, pri pšenici skoraj 150 odstotkov, razen pri vrtninah, tam je dosegel samo 78 odstotkov. Razlog je bil neuspeh posestva Jesenkovo, zaradi velikih poplav med vrtnimi kulturami, »ker niso bili predhodno vrezani odtocni jarki«. V skupnem je bil produkcijski plan zelenjavnih artiklov na Jesenkovem dosežen samo 56,10-odstotno. Zanimiva izjema je bila solata, katere proizvodni plan so presegli za 160 odstotkov, so pa dosegli samo 29-odstotni plan paradižnika. Posebej izstopa katastrofalni donos pri koruzi; po planu naj bi v letu 1948 proizvedli 10.000 kg, dosegli pa so povsem zanemarljivih 300 kg. Jesenkovo je vec kot 200-odstotno izpolnilo plan proizvodnje mleka, saj naj bi v letu 1948 namolzli 6000 litrov, dosegli pa so 12.206,92 litra, pri cemer je treba seveda upoštevati, da gre tako v primeru planskega cilja kot njegove realizacije za zelo majhne kolicine. Prav tako je treba upoštevati, da se je glede na nepopolno ohranjena mesecna porocila za leto 1948 število krav (brez telet in mlade živine) na posestvu gibalo med 3 in 4, šele v septembru se je živinski fond zvišal na 17 krav. V juliju, na primer, so na Jesenkovem tri krave dale 580,10 litra mleka oziroma 193,4 litra po kravi. Uspešni so bili pri prašicereji, kjer so bili po planu odgovorni za vzrejo 200 svinj, na koncu so jih vzredili 236. Nadalje, slabo je bil izpolnjen plan investicij, samo 50-odstotno. Vzrok so pripisovali dejstvu, da je posestvo svojo kapitalno gradnjo v veliki meri gradilo z osnovnim kmetijskim staležem posestva. »Investicijska dela mora nujno prevzeti gradbeno podjetje, osnovni stalež delavstva na posestvih se mora baviti s poljedelskimi vprašanji,« so zapisali v porocilu.997 Citirani porocili o izpolnjevanju petletnega plana sta zanimivi in pomembni še iz enega razloga, namrec, od ohranjenih dokumentov za tisti cas pravzaprav najbolj natancno merita uspešnost posestva Jesenkovo. Poleg zanimivega poro-cila o realizaciji plana za leto 1947998 so za druga leta prve petletke ohranjeni številni dokumenti o nacrtih in obveznostih posestva, porocila o realizaciji pa so bolj ali manj omejena na dekadna oziroma polletna porocila in niso ohranjena v celoti. Kako uspešno je bilo posestvo Jesenkovo v svojem prvem obdobju? Letna poraba mleka za mesto Ljubljana je bila za leto 1947 ocenjena na 11.520.000 litrov. Prej omenjeni podatki o proizvodnji mleka za Jesenkovo (dobrih 12.000 litrov v letu 1948) nam izkazujejo, da v tistem casu posestvo najmanj na tej po­stavki za mesto ni imelo vecjega pomena. Podobno je veljalo za krompir. Letna poraba Ljubljane je bila tukaj ocenjena na 12.000.000 kg,999 Jesenkovo pa je 997 SI ZAL LJU 476, t. e. 9, a. e. 91, Kmetijski plan in realizacija v letu 1948, 3 – 4. SI ZAL LJU 477, t. e. 51, a. e. 1346, Posestvo Jesenkovo: plan in realizacija plana za leto 1948. SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 181, Mestno posestvo Jesenkovo: Mesecno porocilo ekonomij za mesec julij, avgust in september 1948. 998 SI ZAL LJU 476, t. e. 15, a. e. 174, Mestno posestvo Jesenkovo: prihod zelenjave, 30. 11. 1947 in Dohodki živilskih produktov in usluge. 999 SI ZAL LJU 476, t. e. 16, a. e. 176, Seznam osnovnih živilskih in drugih predmetov za potrebe mesta Ljubljane, 9. 9. 1947. bilo po planu za leto 1948 odgovorno za samo 60.000 kg, zaradi poplav pa so realizirali samo 41.447 kg. Izpad proizvodnje na Jesenkovem zaradi poplav pa se je poznal pri skupnem uspehu državnega sektorja. Jesenkovo je vsaj del svojih presežkov bolj ali manj redno prodajalo tudi na ljubljanski tržnici. Za poletne mesece leta 1950 imamo ohranjena porocila o gibanju cen in ponudbi glede na socialisticni in zasebni sektor. Praviloma je socialisticni sektor, kamor so sodili delovne zadruge in mestna posestva, ponujal nekoliko cenejše proizvode od za­sebnega sektorja. Jesenkovo je neposredno omenjeno enkrat, in sicer julija 1950 pri prodaji mladega krompirja, ki so ga prodajali po 25 din za kg, vendar so ga imeli na voljo samo en voz, prav toliko so ga ponujale obdelovalne zadruge Vic, Tomacevo in Jablje. Porocilo govori, da so bile velike vrste. Cena krompirja se je pri zasebnem sektorju tistega dne gibala med 25 in 30 din. Tako socialisticni kot zasebni sektor sta veliko vecino proizvodov razprodala že do 10. oziroma do 11. ure dopoldan.1000 Pomanjkanje je bilo tudi takrat še precejšnje. Ceprav ne moremo trditi, da je Jesenkovo v tistem casu pomembno blažilo neprijetno stanje na ljubljanskem živilskem trgu, nekateri zgoraj navedeni kazalci izpolnitve pet-letnega plana izkazujejo, da so imeli mestni odlocevalci vsaj nekaj razlogov, da so lahko na razvoj tega posestva gledali tudi z optimizmom. UNICITI MOCVIRSKO PRESLICO. KMETIJSKO POSESTVO BARJE NA ZACETKU 60. LET Konec 50. let je za mestna kmetijska posestva na Ljubljanskem barju nasto­pilo novo obdobje. Pricelo se je združevanje do tedaj samostojnih gospodarskih enot, uvod v ta proces pa je bilo arondiranje zemljišc. Arondacije so na Barju sicer potekale neprekinjeno od konca vojne, leta 1957 pa so se tega dela lotili zelo sistematicno, pri cemer so se oblasti morale soocati z nasprotnimi interesi zasebnih kmetov, ki so se upirali menjavam zemljišc. Zasebni kmetje so nekatera zemljišca, s katerimi je formalno gospodaril sklad SLP, preprosto povezali s svo­jimi posestvi. Arondacija je potekala prek zamenjave, nakupa in zakupa zemljišc zasebnih kmetov. Lah sicer ne opisuje podrobnosti, toda razcišcevanja in nove meritve parcel – do leta 1959 so na novo izmerili 2248 ha oziroma na tisoce parcel – so bili zanesljivo povezani z resnimi konflikti med zasebnimi kmeti in oblastmi.1001 Posestvo Jesenkovo je po zakljucku procesa arondacije leta 1958 merilo 243 ha, leto kasneje se je združilo s posestvi Verd, Bokalce ter Kmetijsko zadrugo 1000 SI ZAL LJU 477, t. e. 69, a. e. 1513, Porocilo o stanju trga dne 6. 7. 1950. 1001 Lah, Ljubljansko barje, 77. Pregledna karta Ljubljanskega barja in obratov KP Barje v merilu 1 : 50.000 Hrani: SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413. Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 1963, Priloga III (KZ) Polhov Gradec in KZ Markovec v Loški dolini v enotno gospodarsko organizacijo pod imenom Kmetijsko posestvo (KP) Barje. Leta 1963 so h KP Barje prikljucili obrat Horjul, ki so ga prevzeli od Ljubljanskih mlekarn, s tem pa tudi 200 ha zamocvirjenih zemljišc, pa tudi Direkcijo za Ljubljansko barje in Strojno – traktorsko postajo. Pridobitev direkcije, prej znane pod imenom Zavod za ureditev Ljubljanskega barja, je bila pomembna, kajti ta ustanova se je ukvarjala z raziskovalnim in poskusnim delom, pred združitvijo pa je dajala posestvu Jesenkovo usmeritve za vrtnarstvo. Ista ustanova je kot hibo samostojnih posestev prepoznala v pretirano pestri proizvodnji vseh poljšcin, zastopanosti vseh panog živinoreje, z malo tržnih viškov.1002 1002 Ibid., 77, 82–83. SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva. Porocilo za sejo Obcinske skupšcine Ljubljana – Vic – Rudnik v septembru 1963, Ljubljana, avgust 1963, 47, 51 in 88. Manca Volk Bahun. Podlaga: Državna pregledna karta 1 : 250.000, GURS 2010 Vir: Šifrer in Orožen Adamic, Ljubljansko barje: obseg, poplave in poselitev – 1 : 50.0001003 Hrani: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Ljubljana Novo obdobje poseganja v ljubljansko mocvirje lepo ponazarja karta raz­porejenosti gospodarskih enot KP Barje leta 1963 (slika 2), smiselno pa jo dopolnjuje kasnejša karta Ljubljanskega barja: obseg, poplave in poselitev, 1985 (slika 3). Obe karti kažeta na prepletanje dveh kompromisov. Na eni strani (slika 2) imamo opravka z družbenim kompromisom, kajti razvoj socializma v Sloveniji je ohranil zasebno lastnino nad zemljo, ki jo je država sicer resno omejila, ni pa je zmogla odpraviti. Zaplembe nekaterih zemljišc takoj po vojni, agrarna reforma, zakon o zemljiškem maksimumu iz leta 1953 so na Ljubljanskem barju zagotovili 2742 ha zemljišc za SLP od skupnih 16.327 ha oziroma 16,8 odstotka. Spomladi 1963 je družbeni sektor na Ljubljanskem barju obsegal 13 odstotkov vseh obdelovalnih površin.1004 To je eden izmed razlogov, zakaj je KP Barje obstajalo kot otocje, ne pa kot bolj ali manj homogena enota. Vsekakor pa to ni bil edini razlog in najverjetneje tudi ne najpomembnejši, kajti drugi dejavnik precejšnje razdrobljenosti novega posestva je bila narava, to je omejitveni dejavniki mocvirja, ki ga ne prej ne tedaj 1003 Za prilagoditev zemljevida pricujoci publikaciji se zahvaljujem dr. Manci Volk Bahun in dr. Matiji Zornu z Geografskega inštituta Antona Melika, ZRC SAZU v Ljubljani. 1004 Lah, Ljubljansko barje, 106. in tudi ne kasneje oblastem ni uspelo ustrezno ukrotiti oziroma zmanjšati.1005 Zdi se, da so v casu tako imenovane druge agrarne reforme, ki je spustila zemljiški maksimum na deset ha, te naravne omejitve dobro izkoristili nekateri zasebni kmetje, ki so kot višek svojih posesti oddali v SLP svoje »najslabše parcele« na raz­meroma mokrih obmocjih Barja, s katerimi je nato imelo novo KP Barje nemalo težav in stroškov.1006 Neugodne naravne danosti so v KP Barje v zgodnjih 60. letih sicer presojali na osnovi širše problematike neizvršene regulacije Ljubljanice in njenih pritokov. Trdili so, da lokalne regulacije nekaterih hudourniških pritokov Ljubljanice, kot na primer Išcica, Farjevec, Dolgi kanal, Podlipšcica, niso spremenile stanja na Barju. Zato je Ljubljanica s svojimi pritoki vsako leto poplavljala do 6000 ha kmetijskih zemljišc, to je vec kot tretjino vseh površin Ljubljanskega barja. Tudi velik del zemljišc, ki jih je izkorišcalo KP Barje, se je nahajal na obmocju poplav, so zapisali v porocilu za sejo Obcinske skupšcine Vic – Rudnik leta 1963.1007 Ne glede na vse napore je bilo treba z mocvirjem skleniti nekakšen kompromis. Ce primerjamo karto razporeditve enot KP Barje in karto poplav, na primer vidimo, da se posestvo ni širilo na obmocje med Bevkami, Blatno Brezovico in Notranjimi Goricami, ki so ga mocno ogrožale poplave, je pa na drugi strani vzdrževalo obrate na rizicnem poplavnem terenu Bresta in Kljucev. Poplave na Ljubljanskem barju so sicer najpogostejše v njegovem osrednjem delu, ki z izjemo naselij Lipe in Crne vasi zato ostaja neposeljen.1008 »Bližina mesta sicer narekujeta kmetijsko izkorišcanje zemljišc na Barju, so pa zaradi neurejenega vodnega režima pogoji gospodarjenja zelo otežkoceni,« so v porocilu sklenili pri opisu splošnih gospodarskih razmer za kmetijsko proizvodnjo na Ljubljanskem barju.1009 Ne glede na vse spremembe so bila 60. leta še cas, ko so vodilni na KP Barje še vedno verjeli, enako kot njihovi predhodniki pred vec kot stoletjem, da je mogoce z ambicioznimi investicijami in posegi radikalno preobraziti mocvirje, to je omejiti njegove negativne vplive na kmetijsko proizvodnjo na minimum. Enako kot v prvih letih po vojni pa so o idealnih razmerah za kmetijstvo na Barju dosledno govorili v prihodnjiku. Tak pogled se je dokoncno spremenil šele v 80. letih. Vseeno pa citirano porocilo dopušca vtis, da so se v 60. letih mnogo bolj realno zavedali omejitev mocvirja za njihovo gospodarjenje, kot je bilo to znacilno pred desetletjem, zaradi bistveno vec financnih sredstev, ki so bila na voljo od druge polovice 50. let dalje, pa so v marsicem še vedno ohranjali povojni optimizem. V tem pogledu nikakor ni na­kljucje, da porocilo Kmetijsko posestvo barje: razvoj in perspektiva, ki obsega 89 tipkanih strani in priloge, na kar 42 straneh obširno poroca o naravnih razmerah kmetijske proizvodnje in raziskovalnem delu, ki je bil s slednjimi povezan. 1005 Prim. Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 58–62, 71. 1006 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 50. 1007 Ibid., 2. 1008 Zorn in Šmid Hribar, Antropogena pokrajina kot zašciteno obmocje: primer Ljubljanskega barja, 57. 1009 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 2. Obrat Bokalce. Melioracijska dela na novem kompleksu ob Tržaški železnici. Buldožer planira izkop iz jarka. Formiranje obdelovalne table. Hrani: SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413. Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 1963, Priloga II, foto. št. 7 KP Barje je sredi leta 1963 imelo na razpolago naslednje površine: 484 ha njiv, štiri ha sadovnjakov, 1375 ha travnikov, 1863 ha obdelovalnih površin, 455 ha gozda in 169 ha drugih površin – površine jarkov, neobdelanih zemljišc in pogozdenih zašcitenih kompleksov. Vsega skupaj 2487 ha. Indeks povecanja glede na celotni obseg zemljišc vseh posestev pred združitvijo v letu 1959 (na dan 31. 12. 1958) je znašal 228 odstotkov. V casu pisanja porocila je bilo posestvo sredi urejanja lastništva velikega zemljiškega kompleksa. Racunali so, da bodo najkasneje do leta 1964 razpolagali s kar 4556 ha zemljišc.1010 Natancnih podatkov o zakljuceni fazi konsolidacije zemljiškega fonda KP Barje za kasnejši cas sicer nisem pridobil. Dejstvo je, da se je obseg posestva v naslednjih dveh desetletjih spreminjal. Leta 1976 je bila na primer ukinjena enota Jesenkovo, preostalo posestvo pa je kasneje poslovalo pod imenom Mercator – Ljubljanske mlekarne, Posestva. Ljubljanske mlekarne so bile sicer prikljucene Mercatorju šele leta 1010 Ibid., 49. 1985.1011 Konec 70. in na zacetku 80. let je družbeni sektor na Ljubljanskem barju obvladoval 4330 ha kmetijskih zemljišc oziroma 27,4 odstotka od vseh, torej še enkrat vec kot na zacetku 60. let.1012 Zanimiv podatek, ki ga izvemo iz porocila, je pricakovano vidno povecanje deleža preostalih površin, zlasti zaradi ekspanzije omrežja odvodnih jarkov. Do leta 1970 so nacrtovali, da bo takih površin kar 501 ha. Še bolj zanimiv je podatek, da je ob spomladanski setvi leta 1963 kar 932 ha obdelovalnih zemljišc posestva bilo še zamocvirjenih (okroglih 50 odstotkov vseh obdelovalnih zemljišc), 280 ha (15 odstotkov) zemljišc pa je bilo še v postopku hidro- in agromelioracij. Normalnih zemljišc, sposobnih za intenzivno proizvodnjo, je bilo vsega skupaj samo 257 ha oziroma 14 odstotkov.1013 KP Barje ni bilo obicajno kmetijsko posestvo, ker je moralo hude napore in velikanska financna sredstva neprestano namenjati osnovnim pogojem kmetijske proizvodnje. Natek je v svoji študiji iz 80. let ugotavljal, da je v primerjavi z drugimi poplavnimi obmocji v Sloveniji, ki so tudi namenjena kmetijstvu, proizvodnja hrane na Ljubljanskem barju neprimerno dražja.1014 Poslovna bilanca KP Barje na eni strani kaže velik napredek v primerjavi s posestvi iz poznih 40. let, na drugi strani pa negativne financne rezultate. Posestvo je namrec od ustanovitve do sredine leta 1963 ves cas poslovalo z izgubo. KP Barje je leta 1963 dnevno proizvedlo 6000 litrov mleka, medtem ko je Jesenkovo v vsem letu 1948 proizvedlo nekaj vec kot zelo skromnih 12.000 litrov. Leta 1963 so racunali, da KP Barje dnevno zagotavlja mleko 30.000 Ljubljancanom, približno 20 odstotkov potreb mesta, pri cemer je bila dnevna povprecna potrošnja ocenjena na 0,2 litra na osebo. Posestvo je imelo v tem letu 822 krav, vsega skupaj pa 1666 glav goveda. Prav tako so letno spravili na trg 770 ton zelenjave.1015 Mogoce je trditi, da bi mesto Ljubljana zanesljivo obcutilo nenadno ukinitev posestva. Kakšni so bili razlogi, da je KP Barje v teh letih poslovalo z rdecimi števil­kami? Knjigovodski podatki posestva za leto 1962 kažejo, da je v celotnem znesku letne izgube, ki je bila malo nad 80 milijoni dinarjev, delež izgube pri proizvodnji mleka znašal dobrih 62 milijonov dinarjev. Izgube pri vrtnarstvu so znašale okoli 5,5 milijona dinarjev. Do velike izgube je v letu 1962 prišlo zaradi velike razlike med proizvodno ceno mleka, ki je znašala 84,72 din za liter, prodajna cena mleka pa je bila za liter samo 55,89 din. Izguba pri litru mleka je znašala kar 28,83 din. Za leto 1963 in naprej so sicer racunali z bistvenim izboljšanjem, zlasti zaradi zvišanja premij za liter pri Ljubljanskih mlekarnah in obljubljenega obcinskega 1011 Brecko, Izbrana kmetijska posestva na Barju z vidika varstva okolja, 41. Benedicic, Ljubljanske mlekarne, 259. 1012 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 62. 1013 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 52. 1014 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 70. 1015 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 57, 72. regresa. Skupna izguba naj bi bila pri proizvodnji mleka za leto 1963 malo pod dvanajstimi milijoni, v vsakem primeru pa bistveno nižja kot prejšnje leto. Na tem mestu se je smiselno na kratko ustaviti pri splošnih ekonomsko­politicnih razmerah poslovanja za KP Barje. Ceprav govorimo še o casu pred veliko gospodarsko reformo leta 1965, podjetja v socialisticni Sloveniji že kar nekaj casa niso bila vec samo proizvodne enote, ampak so v marsicem postajala podobna podjetjem v kapitalisticnih državah. Drugace kot pri kapitalisticnih podjetjih na Zahodu KP Barje sicer ni bilo obremenjeno s konkurenco – zasebni kmetje, na primer, v tistem casu sploh še niso imeli dostopa do kreditov za nakup traktorjev ali za kapitalizacijo osnovnih sredstev njihovih gospodarstev,1016 kot potencialni igralci so nekaj šteli predvsem kot clani zadrug, prav tako je imelo zagotovljenega odjemalca – Ljubljanske mlekarne, imelo je tudi obveznosti iz naslova sedemletnega družbenega plana. Posestvo se je lahko tudi zanašalo na pomoc družbenopoliticne skupnosti, pri kateri je bilo mogoce lobirati za premije, regrese, ugodne kredite in dotacije, se pritoževati nad domnevno prenizkimi maloprodajnimi cenami (na primer pri zelenjavi) in previdno lobirati za njihovo »minimalno korekcijo«.1017 Vsiljuje se vprašanje, koliko so bile tovrstne netržne oblike poslovanja v resnici radikalno drugacne od socasnih poslovnih obicajev in nacinov reguliranja trga na Zahodu, zlasti ce problematiko zožimo na kmetijstvo v povojni Evropski gospodarski skupnosti, vendar to že dalec presega okvirje pricujoce raziskave. V vsakem primeru uspeh pri takem lobiranju in drobnem izsiljevanju seveda ni bil vnaprej zagotovljen. Na drugi strani je bilo posestvo, ne bistveno drugace kot na kapitalisticnem Zahodu, obremenjeno z najemanjem kreditov. Ker je bilo KP Barje v rdecih številkah, je zamujalo pri njihovem odplacevanju, cemur so sledile tožbe in zamudne obresti, stroški obojega so v letu 1962 znašali okoli deset milijonov din.1018 Posestvo se je pri sprejemanju poslovnih odlocitev ravnalo glede na gibanje cen, kjer so bili posebej problematicni dvigi cen reprodukcijskega materiala, ki niso bili v ugodnem sorazmerju z gibanji cen mleka, takrat glavnega proizvoda na posestvu. V porocilu so tako zapisali, da njihovi nacrti za prihodnost predvidevajo »prilagoditve obsega proizvodnje tržnim pogojem«. Vljudno so zagrozili, da bodo proizvajali le tiste kolicine mleka in mesa, za katere bodo imeli uradno sklenjene pogodbe, ker bodo lahko le na ta nacin imeli garancijo za kritje izgube iz objektivnih okolišcin, hkrati pa so poudarili, da se bodo usmerjali na proizvodnjo tistih produktov, ki zagotavljajo »financni uspeh« (žita, detelja, oljnice, semena). Vseeno so napovedali, da bodo do konca leta 1970 vec kot podvojili proizvodnjo mleka za trg: 15.000 litrov 1016 Veselinov, Sumrak seljaštva, 159–60. 1017 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 70 in 80. 1018 Ibid., 68. mleka na dan oziroma pri potrošnji 0,3 litra na osebo naj bi to zagotovilo dnev­ne potrebe 50.000 Ljubljancanov.1019 Drugace receno, vodilni KP Barje, seveda v imenu samoupravnega delovnega kolektiva, so relevantnim osebam obcine Vic – Rudnik sporocili, da lahko proizvedejo bistveno vecje kolicine mleka, za katere so zelo dobro vedeli, da jih Ljubljana potrebuje, vendar pod pogojem, ce jim pri odjemalcih izposlujejo ustrezne odkupne pogodbe in ugodne kredite. V bistvu je šlo za ocitno izsiljevanje. Posestvo je v tistem casu budno spremljalo spremembe gibanja cen na trgu, zato so si za cilj postavili prilagajanje proizvodnje in lastne potrošnje tem gibanjem, cemur so rekli »izkoristiti konjunkturo«. Posestvo je bilo seveda izpostavljeno tudi muham trga delovne sile. Delovna sila je bila namrec v Jugoslaviji 60. let v svojem bistvu nic manj blago kot na kapitalisticnem Zahodu. Ljudje so imeli v 60. letih povsem proste roke pri izbiranju zaposlitve, drugace kot v casu prvega petletnega plana so morali že racunati tudi z brezposelnostjo, hkrati pa so se jim pricele odpirati vse boljše možnosti za zaposlitev v tujini. Na posestvu so v tistem casu, v marsicem podobno kot desetletje poprej, tožili nad »mocno fluktuacijo delovne sile«, kar jih je bolj obremenjevalo kot strošek plac, ki ni bil velik. Da delavci radi odpovedujejo zaposlitev, so povezovali z dejstvom, da je bilo posestvo na robu mesta Ljubljane, ki je ponujalo vec priložnosti. Drugace naj bi bilo na »posestvih, ki so locirana v podrocjih, kjer je delovne sile vec in so možnosti migriranja dosti manjše. Primer: posestva v Prekmurju.«1020 KP Barje je v zgodnjih 60. letih sicer bistveno izboljšalo delovne razmere in družbeni standard svojih zaposlenih. Inšpekcija dela je za leto 1961 zabeležila, da je KP Barje razpolagalo z 59 enosobnimi, 52 dvosobnimi, 10 trosobnimi stanovanji in 46 samskimi sobami za 164 samcev. Naslednje leto so pridobili novo barako na Brestu s tremi stanovanji in še osem drugih stanovanj ter tri samske sobe. Posestvo je takrat imelo tudi urejeno menzo, v kateri se je hranilo 174 oseb. Na njem je bilo leta 1962 zaposlenih 330 ljudi.1021 Vsega tega ni mogoce primerjati s katastrofalnim stanjem na Jesenkovem iz leta 1950, a ocitno so nekatera druga podjetja v bližini ponujala vec. Morda pa tudi manj, saj je povsem mogoce, da je za odpoved zaposlitve na posestvu v resnici zadošcala že ponudba, ki je obljubljala slabši delavski standard, vendar lažje delo, ki ni potekalo na mocvirju. Na tej tocki lahko sklenem, da je Kmetijsko posestvo Barje pri sprejemanju poslovnih odlocitev in strategij zlasti usmerjal profitni motiv oziroma priza­devanje za »rentabilnost«, kot so sami temu rekli.1022 Odlocilnega pomena pri tem je bilo nižanje stroškov proizvodnje. Za posestvo so bili v tem pogledu naj­ 1019 Ibid., 64, 79 in 87. 1020 Ibid., 68. 1021 SI ZAL LJU 0473, t. e. 1, a. e. 4, Dopolnitev porocila o oceni uspehov v kmetijskih organizacijah: KP Barje, Ljubljana, 9. 11. 1962, 1–2. 1022 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 1. pomembnejši, za našo problematiko pa najzanimivejši stroški pri proizvodnji mleka. Bistven podatek, ki ga tukaj najdemo, je, da je strošek krme pri litru mleka znašal kar 48,5 din, to je vec kot polovico vseh stroškov. Na posestvu so racunali, da bi z nadaljnjo selekcijo živine, zvišanjem proizvodnje in s pocenitvijo krme v naslednjih letih izgubo pri mleku popolnoma odpravili.1023 Dobra polovica krme je bila proizvedene na samem posestvu. Ker je posestvo delovalo na mocvirju, je bila zaradi stroškov melioracij in kultivacij cena krme zelo visoka. V letu 1963 je bila vrednost vseh investicij na posestvu 305 milijonov din, od katerih je bilo melioracijam namenjenih 81 milijonov. Posestvo je imelo leta 1963 iz lastne rastlinske proizvodnje za krmo na razpolago naslednje kolicine pridelkov: 30 q zrna žit, 30 q slame, 30 q travniškega oziroma deteljskega sena, 300 q zelene mase pašnikov, 400 q silažne koruze (osnovno krmilo), 30 q stelje in 250 q okopavin.1024 Ne glede na uspehe pri melioracijah, prilagajanju mokrih površin rastlinski proizvodnji, pa je posestvo hudo obremenjevala mocvirska preslica. Ne glede na vse posege in napore je takrat zarašcala prek 80 odstotkov tamkajšnjih travnih površin. Mocvirska preslica (Equisetum palustre) je strupen plevel, ki uspeva na mocvirjih in je smrtno nevarna zlasti za govedo. »Unicenje preslice na Barju bi bistveno poenostavilo nacin izkorišcanja barjanskih zemljišc. Na organskih tleh bomo lahko izkorišcali travno rušo s pašo in košnjo s cimer bomo lahko obvarovali plodna organska tla pred unicenjem, goveji živini pa zagotovili zadostno kolicino kvalitetne krme,« so zapisali v porocilu.1025 Kar pa ni bila niti malo enostavna naloga. Tukaj velja opozoriti na nenavadno dejstvo, da v ohranjenem arhivskem gradivu kmetijskih podjetij na Barju v prvih letih po 2. svetovni vojni mocvirske preslice nihce niti ne omenja, viri takrat porocajo samo o »plevelu«. Mocvirske preslice seveda niso odkrili šele v 60. letih. Natek je denimo leta 1984 ocenjeval, da se je v obdobju petdesetih let mocvirska preslica razširila že na vec kot polovico barjanskega sveta, vsi poskusi njenega unicenja pa niso dali želenih oziroma pricakovanih rezultatov.1026 O mocvirski preslici je pisal botanik Martin Cilenšek že v 90. letih 19. stoletja, vendar ni omenjal njenih nevarnih posledic za govedo, ampak samo, da se zaradi nje rade krhajo kose, kajti v njenem steblu se seseda dosti trdega kremena. »Dokler ostane travnik mocviren, ni jih mogoce popolnoma zatreti; kadar pa izgine preobilna vlaga in se je zemljišce dobro osušilo, izginejo z drugimi pleveli tudi preslice.«1027 Na KP Barje so sicer skonstruirali posebno napravo, ki je izpodrezala preslicine poganjke pod travno rušo in obenem škropila podzemne poganjke s herbicidi. 1023 Ibid., 73–75. 1024 Ibid., 61, 68 in 87. 1025 Ibid., 40. 1026 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 68–69. 1027 Cilenšek, Naše škodljive rastline, 718–19. Med 15. majem in koncem avgusta leta 1963 na poskusnem mestu ni pognala niti ena preslica.1028 Na dolgi rok pa je posestvu unicenje preslice vendarle spodletelo. Za potrebe pricujoce raziskave mi ni uspelo pridobiti podatkov, kdaj in na kakšen nacin se je KP Barje uspelo izkopati iz rdecih številk. Dejstvo je, da je posestvo v naslednjih letih šlo cez mnoge organizacijske spremembe, nekatera zemljišca, kot na primer obrat Jesenkovo, pa so bila tudi opušcena. Tranzicijo v kapitalizem je posestvo docakalo kot del poslovnega sistema Mercator – Ljubljanske mlekarne.1029 Velja omeniti, da so se na posestvu že v 60. letih pritoževali, da nimajo komplementarne proizvodne dejavnosti, to je, da ne proizvajajo koncnih izdelkov (predelave, gozdarstva in tako dalje), »ki bi s pozitivnim financnim rezultatom proizvodnje lahko prispevalo k rentabilnejšem gospodarjenju posestva /…/«.1030 Združitev z Ljubljanskimi mlekarnami je to pomanjkljivost odpravila. Gotovo pa se KP Barje v skladu z nacrti ni posrecilo ukrotiti mocvirja. V porocilu so pomembno poudarili, pri napovedi popolne likvidacije izgube pa v resnici niso upoštevali,1031 da je bilo na Barju od leta 1952 naprej izkopanih okoli 1.000.000 mł materiala na novih gradnjah in na vzdrževanju. Vrednost teh del je znašala 750.000.000 din. »Zaradi velike vlage, zlasti ob vodotokih in jarkih pa je zarast vsako leto bujna in je neprestano vzdrževanje nujno.«1032 Dvajset let kasneje se je bolj ali manj utrdilo spoznanje, da dohodki iz kmetijstva ne odtehtajo velikanskih stroškov v melioracije in vzdrževanje omrežja odvodnih jarkov na Ljubljanskem barju. Natek je takrat na primer ocenjeval, da bi investicije v prenovo oziroma preureditev jarkov in odvodnih kanalov za kar nekajkrat presegle vrednosti tamkajšnje vecletne kmetijske proizvodnje. Svoj pesimizem je podkrepil s tem, da je opozoril na intervencijo Cirila Stanica, gradbenika in publicista, ki je konec 40. let nekaj casa opravljal celo dolžnost direktorja nekaterih državnih posestev na Ljubljanskem barju.1033 Stanic je v svojem clanku v Sobotni prilogi Dela (1984) navajal (ocena ing. Vinka Brežnika), da bi samo sanacija vseh vodotokov na Ljubljanskem barju stala 2.000.000.000 din. Za primerjavo, Vodna skupnost Ljubljanica – Sava je sredi 80. let lahko na leto zbrala 1.022.000.000 din. Od tega denarja je bilo Barju namenjenih samo 26.000.000 din ali 2,6 odstotka vseh sredstev.1034 1028 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 40. 1029 Brecko, Izbrana kmetijska posestva na Barju z vidika varstva okolja, 41. 1030 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 66. 1031 Prim. Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 67–68. 1032 SI ZAL LJU 70/2, t. e. 374, a. e. 413, Kmetijsko posestvo Barje: razvoj in perspektiva, 35. 1033 Natek, Kmetijska izraba Ljubljanskega barja, 70. Sever, Ciril Stanic, 258. 1034 Stanic, Problemi Ljubljanskega barja, 23. SKLEP Boj kmetijskih posestev z vodo in vlago na Ljubljanskem barju ni poznal konca. Lahko bi trdili, da je bil v marsicem Sizifovo delo. Melioracije niso mocvirju nikoli dokoncno iztrgale posameznih parcel. Brez rednega in dragega vzdrže­vanja si je mocvirje nove kmetijske parcele brez težav hitro izborilo nazaj. Slednje se je najmanj od 60. let dalje najbolj kazalo v skrbi zaradi razrašcanja mocvirske preslice. Na zacetku 50. let in v prvi polovici 80. let so kriticni opazovalci opozarjali na zapušcenost oziroma zanemarjenost Ljubljanskega barja, ne glede na dejstvo, da so v prvem obdobju odlocevalci mukoma mobilizirali nezanemarljivo število ur (ne)prostovoljne in zaposlene delovne sile, kasneje pa tudi velikanska financna sredstva. Zdi se, da so nad mnogimi kmetijskimi parcelami kratko malo obupali, kar se je kazalo v njihovem opušcanju. Kot je sredi 80. let zapisal Stanic: »na barju [smo] zaradi nerednega obdelovanja zemljišc splošnega ljudskega pre­moženja zelo veliko površin povsem zanemarili, in to tako, da so se že osušene površine znova zamocvirile, da je še dobre travnike prerasla preslica, da so pro-padli leseni mostovi, da je jelševina in grmovje preraslo velike površine travnikov, predvsem pa to, da je v glavno strugo Ljubljanice zdrknilo že toliko bregov, da je cisti pretocni profil Ljubljanice vedno manjši, da Ljubljanica ravno zaradi tega znova poplavlja, in to tudi tiste površine, ki so bile delno že osušene, in da so ravno zaradi zasute Ljubljanice poplave gostejše kakor pred leti itd.«1035 Kakšna je bila torej bilanca socialisticnega obdobja pri krotenju ljubljan­skega mocvirja? Poudarek pricujoce raziskave je na prvih dvajsetih letih po 2. svetovni vojni, zato je mogoce odgovor podati samo za obdobje do velike gospo­darske reforme leta 1965. Nobenega dvoma ni, da se je na Ljubljanskem barju po vojni zgodila revolucija pri gospodarjenju s tamkajšnjimi zemljišci in regula­cijami vodotokov. Prva povojna leta so prinesla spremembe pri lastninskih raz­merjih glede zemljišc, s poskusom kolektivizacije kmetijstva in uvajanjem držav­nih/mestnih posesti so obljubljala najradikalnejši poseg v Ljubljansko barje, ki ga v tem pogledu ni mogoce zares primerjati z državnimi, mestnimi in zaseb­nimi posegi v isto obmocje iz preteklosti. Na drugi strani ni nobenega dvoma, da je ta revolucija nazadnje spodletela. Kmecko delovno zadružništvo je izginilo, zasebna zemljiška posest je zato v celotnem povojnem obdobju ohranila primat. Mestna oziroma družbena kmetijska podjetja in zadruge so se od srede 50. let dalje uveljavili kot nekakšna oporišca ali otoki socializma na podeželju, ki so z zasebnimi kmeti prek zamenjav, nakupov in najemov posesti vstopali v poslovne odnose. V tem pogledu je vsaj delno možna primerjava z nekaterimi projekti in iniciativami iz predvojnega obdobja, tako v pogledu vloge državnih/mestnih 1035 Ibid. ustanov kot eksperimentalnih/vzornih posestev. Predvojnemu in povojnemu ob-dobju je skupno tudi to, da se nacrti in pricakovanja glede Ljubljanskega barja niso uresnicili. Nazadnje poudarjam, da se pricujoca raziskava skoraj ni dotaknila po­drobnosti v zvezi z arondacijami zemljišc v drugi polovici 50. let, ki so bile od­locilnega pomena pri nastanku novega posestva KP Barje. Glavno vprašanje tukaj je, na kakšen nacin, s katerimi sredstvi in metodami so oblasti in podjetja zasebne kmete takrat prepricali oziroma prisilili v prodajo ali zamenjavo njihovih zemljišc. Kakšne so bile oblike odpora zasebnih kmetov? Ali je slednjim uspelo izposlovati dolocene koristi? Kakšni so bili poslovni odnosi med zasebnimi kmeti in KP Barje/posestvom Mercator – Ljubljanske mlekarne v zadnjem obdobju socializma? Prav tako je stvar prihodnjih raziskav razvoj in poslovanje KP Barje v dolgem obdobju od velike gospodarske reforme leta 1965 do tranzicije v kapitalizem v 80. letih. Temeljno vprašanje je tukaj problem posebnosti trga s kmetijskimi produkti v razlicnih obdobjih takrat že razvitega socializma, ki so jih zaznamovale razlicne oblike regulacije trga. Raziskovalni problem zase je položaj delovne sile v KP Barje v zadnjem obdobju socializma. Na primer, ali je razvoj samoupravljanja prinesel kaj novega? Kako je bilo v tistem casu s fluktuacijo? Kakšna je bila realna teža zaposlenih pri sprejemanju poslovnih odlocitev posestva? Najvecja ovira pri poskusih odgovarjanja na vsa ta vprašanja je gotovo v pomanjkljivo ohranjenem arhivskem gradivu gospodarskih subjektov. Marta Rendla UGREZNINSKA ŠALEŠKA JEZERA: OD DEGRADIRANEGA OBMOCJA DO RAZVOJNE PRILOŽNOSTI UVOD Namenov in ciljev prispevka je vec. Na primeru antropogenih ugrezninskih Šaleških jezer se najprej osredotocam na proces nastanka degradiranega okol­ja zaradi rudarjenja in intenzivne industrializacije v casu socialisticne Slove­nije.* Sledijo mu obravnava problematike prekomernega obremenjevanja de­gradiranega okolja, pomen prepoznanja negativnih ucinkov na okolje ter pri­mernega naslavljanja ekološke problematike za razvoj ekološko in ekonomsko vzdržnega optimalnega nacrtovanja in upravljanja voda. V prispevku sta v ospred­ju obravnava vzrokov nastanka tako imenovanih »okoljskih poškodb« v Velenjski kotlini oziroma Šaleški dolini s središcema Velenje in Šoštanj kot tudi obrav­nava posledic in procesov sanacij in rekultivacij degradiranih obmocij (jezer in pojezerij) ter oblikovanja ustvarjenega dobrega s formiranjem privlacnih pokra­jinskih elementov s potencialom za razvoj športno-rekreacijske in turisticne * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. ponudbe v skladu z nosilnostjo okolja, še zlasti v obdobju samostojne Slovenije. Prispevek na eni strani predstavlja oris posledic clovekovih dejavnosti na okolje, po drugi strani pa oriše pristope in prakse odzivanja na stanje okolja kot tudi predstavi rezultate, ki jih le-ti prinašajo. V Velenjski kotlini, kjer sta rudarjenje in energetika v okviru intenzivne in-dustrializacije po 2. svetovni vojni pomembno vplivala na preoblikovanje in de­gradacijo naravnega in socialnega okolja,1036 je po rekordnem izkopu premoga v velenjskem premogovniku in rekordni proizvodnji elektricne energije v šoš­tanjski termoelektrarni v zacetku 80. let, ko je narava pokazala, da okoljskih obremenitev ne prenese vec, v drugi polovici 80. let prišlo do odpora javnosti.1037 Posledice onesnaževanja so se zaradi dolgotrajnega industrijskega, rudarsko­premogovniškega in energetskega onesnaževanja namrec zacele kazati tudi zunaj pridobivalnega prostora velenjskega rudnika. V okolišcinah vse vecjih okoljskih obremenitev se je prebujajoca okoljska zavest, ki se je pojavila na prelomu 60. let v 70. leta, v 80. letih pretvorila v množicno okoljsko gibanje po vsej Sloveniji.1038 Velenjska kotlina je v Celjski regiji takrat imela najbolj odprte ekološke rane in nasprotja. Degradacija okolja je v tej kotlini zaradi intenzivnega izkorišcanja naravnih virov, premoga lignita, in proizvodnje elektricne energije dosegla kri­ticne razsežnosti. V njej se je nakopicilo vec ekoloških problemov. Zaradi ugre­zanja površja je prišlo do preoblikovanja funkcijske podobe nekdaj kmetijske pokrajine. Poleg tega so tehnološke in komunalne odplake in hidrodinamicni posegi v vodovje povzrocali onesnaženost vodotokov, še posebej na dolocenih odsekih (Paka pod Velenjem in Šoštanjem). Proizvodnja elektricne energije v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) je povzrocala onesnaženost ozracja z SO2 in drugimi dimnimi plini, obenem pa je s pepelom onesnaževala tudi vode in do-linsko dno. Poseben problem TEŠ je predstavljalo deponiranje velikih kolicin pepela, nastalega ob kurjenju, v antropogeno Velenjsko jezero. Škodljivi ucinki onesnaženega zraka pa so se še zlasti v hribovitem delu obcine izrazili v obsežnem propadanju gozdov (Zavodnje nad Šoštanjem). Tu je bilo po ocenah gozdarjev le še en odstotek gozdov brez vidnih poškodb. Obremenjevanje okolja se je odražalo tudi v visokih obremenitvah genetskega materiala pri rastlinah in na zdravju ljudi. Bolezni dihal, kronicna pljucna obolenja, alergijska, obstruktivna, rakasta in druga obolenja so se pojavljala ne le pri rizicnih skupinah ljudi, ampak tudi pri aktivni populaciji. Ekološko žarišce je predstavljalo tudi odlaganje odpadkov, komunalnih, posebnih in radioaktivnih.1039 1036 Cerne, Proucitev degradacije okolja v Velenjski kotlini s pomocjo faktorske analize, 65. Cerne, Degradacija okolja v Velenjski kotlini, 231. 1037 Rezman, Ekološko protestno gibanje, 158. 1038 Polajnar Horvat, Razvoj okoljske miselnosti, 73, 75. 1039 Domitrovic-Uranjek, Onesnaženost okolja v Celjski regiji in Celju, 263-65. Navedena ekološka žarišca so spodbudila, da se je v Velenjski kotlini rodilo protestno gibanje, v okviru katerega so prebivalci Šaleške doline na številnih zbo­rih izrazili nestrinjanje z onesnaževanjem okolja.1040 Protestno gibanje v Velenjski kotlini se je sicer umešcalo v množicno slovensko okoljsko gibanje 80. let. Prvotno porajajoca se okoljska zavest je zaradi posledic povojne usmeritve v intenzivno industrializacijo s pretežno težko in umazano industrijo, ki se je v 80. letih izra­zila v propadanju gozdov po vsej Sloveniji in v celoti degradiranih pokrajino tvornih elementih – ozracju, površinskih vodah, tleh, vegetaciji, flori in favni – prerasla v okoljsko gibanje. Ekološko gibanje pa je zacelo zahtevati ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti in varovanje okolja. Na množicnem protestu v Velenju 8. novembra 1987, ki se ga je udeležilo vec kot 10.000 ljudi, so protestniki zaradi hudega ožiga smrekovih sestavov na zahodnih obronkih Šaleške doline zahtevali temeljito ekološko sanacijo proizvodnje elektricne energije TEŠ.1041 V takšnih okolišcinah kot tudi v okolišcinah mednarodnih konvencij in do-govorov sta se Premogovnik Velenje in TEŠ, ki sta takrat delovala kot podjetje Rudarsko elektroenergetski kombinat Franc Leskošek Luka (REK FLL), zacela zavedati, da bo treba nekaj ukreniti. Mednarodne konvencije in dogovori so za­vezovali k vsaj za 30 odstotkov manjši onesnaženosti ozracja do leta 1993.1042 V takšnih razmerah je bil v letu 1987 oblikovan Sanacijski program za šoštanjsko termoelektrarno. V okviru službe razvoja je REK FLL ustanovil ekološko skupino šestih mladih raziskovalcev, iz katere se je v letu 1992 oblikoval Zavod za ekološke raziskave ERICo Velenje. Ko je med ustanovitelje leta 1995 pristopil Institut Jožef Stefan iz Ljubljane, pa je dotedanji zavod postal inštitut. Do danes je Inštitut ERICo Velenje, ki se je v letu 2017 pripojil svetovnemu koncernu na podrocju okoljske analitike Eurofinsu, prerasel v enega pomembnejših sooblikovalcev do-gajanja na podrocju varstva okolja tako v Šaleški dolini kot tudi v slovenskem prostoru in na obmocju držav nekdanje Jugoslavije.1043 Ker na Inštitutu ERICo že od leta 1987 izvajajo monitoring osnovnih fizikal­no-kemijskih parametrov, biološki monitoring ter celovito geografsko razisko­vanje Šaleških jezer in njihovih zaledij z vidika naravnih in družbeno-geografskih elementov pokrajine, sem se pri preucevanju in pisanju prispevka o obravnavani tematiki v veliki meri oprla na njegove študije in raziskave. Ker umetno nastala jezera predstavljajo obcutljivo jezersko pokrajino, se raziskave Inštituta ERICo med drugim osredotocajo tudi na izdelavo trajnostnega modela upravljanja jezer. V praksi to pomeni, da inštitut na osnovi spoznanj o anomalijah jezerskih sistemov izdeluje predloge preventivnih in sanacijskih ter restavracijskih ukrepov in doloca 1040 Rezman, Ekološko protestno gibanje, 158. 1041 Ibid. 1042 Domitrovic-Uranjek, Onesnaženost okolja v Celjski regiji in Celju, 263. 1043 Zgodovina podjetja – Eurofins Slovenija. smernice za trajnostno sonaravno rabo vodnih in obvodnih površin. Navedeni pristop naj bi omogocal zmerno evtrofno kakovost jezer, ustrezno tehnološko vodo in pogoje za razvoj prostocasnih, rekreativnih ter drugih dejavnosti na je­zerih in njihovih bregovih.1044 Poleg raziskav sodelavcev omenjenega inštituta sem uporabila še druge raziskave z okoljevarstveno tematiko. PREMOGOVNIŠTVO, ENERGETIKA IN PREMOGOVNIŠKA POKRAJINA V Šaleški dolini, ki zavzema manj kot odstotek površine Slovenije, je v pre­teklosti velenjski rudnik lignita predstavljal glavni generator razvoja šaleškega gospodarstva. Ob premogovništvu so se razvile še naslednje gospodarske pano­ge: elektroenergetika, industrija, kmetijstvo, terciarne in kvartarne dejavnosti. Gonilo šaleškega gospodarstva pa sta bila še danes pomembna premogovništvo in energetika. Obe panogi sta obenem tudi glavni povzrociteljici pokrajinske degradacije.1045 Šaleška dolina je zaradi rudarjenja in intenzivne industrializa­cije, katere osrednji nosilki sta panogi energetika in kovinskopredelovalna indu­strija, doživela predvsem v obdobju po 2. svetovni vojni pomembno stopnjo degradacije naravnega okolja (tal, zraka, vode, flore in favne.) Zaradi izkopavanja premoga se je že od konca 19. stoletja, ko je leta 1895 nastalo prvo jezero z imenom Kališnikov tajht, zacelo funkcijsko spreminjanje pokrajine.1046 Ceprav so premog v Šaleški dolini odkrili že v drugi polovici 18. stoletja, pa je do njegovega izkorišcanja prišlo vec kot stoletje kasneje, leta 1875, ko so odkrili glavni lignitni sloj. Intenzivno izkorišcanje lignita kot tudi spreminjanje površja in preobra­žanje pokrajine pa se je zacelo po 2. svetovni vojni. V obdobju socializma so letne kolicine izkopanega premoga, z izjemo med letoma 1966 in 1968, vse do sredine 80. let strmo narašcale.1047 V tem obdobju, leta 1952, so zaceli za pridobivanje lignita uporabljati posebno metodo, tako imenovano metodo širokih cel, ki so jo kasneje nadgradili v tako imenovano velenjsko odkopno metodo. Ta je bila pomembna z dveh vidikov, in sicer kot nacin pridobivanja lignita v debelih plasteh z rahlo strukturo krovnine, ko lignit kopljejo v etažah, kot tudi to, da je bila soodgovorna za spremembe reliefa na površju. Za celom odkopa namrec ne ostanejo prazni prostori, temvec jih zapolni krovnina iz sipkih, nestabilnih sedimentov, ki se ob izkopu premoga pod njo hitro sesede. To pomeni, da se 1044 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 41-43.1045 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 16.1046 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 172. 1047 Rezman, Ekološko protestno gibanje Velenjske kotline, 150. zacne proces ugrezanja, ki se konca v celoti po približno dveh desetletjih. Za ugrezanje je tudi znacilno, da ne poteka zgolj navpicno nad odkopom, ampak se širi pod kotom 60 stopinj proti površju. Tako je ugreznjena površina vecja od površine odkopa.1048 Ker je do intenzivnega premogovništva prišlo v tretji fazi industrializacije, v socialisticnem obdobju, je tudi do hitrega pogrezanja površja prišlo takrat, saj se spremembe na površju dogajajo v odvisnosti od intenzivnosti rudarske de­javnosti pod njim. Dinamiko izkopavanja premoga Rudnika lignita Velenje (RLV) je narekovalo tudi povecevanje zmogljivosti TEŠ. Izkop lignita se je tako od konca 2. svetovne vojne do sredine 80. let povecal za okrog 25-krat. V letu 1995 je velenjski rudnik izkopal štiri petine vsega slovenskega premoga, danes pa je edini še delujoci premogovnik. Zaradi ugrezanja površja nad izkopanim pre­mogom se je nekoc kmetijska pokrajina povsem preobrazila.1049 Pred zacetkom izkopavanja lignita je bila v Šaleški dolini sklenjena recna mreža. Z izkopavanjem pa so v srednjem delu desnega porecja Pake zacela nastajati jezera. Pokrajina se je tako iz recne spremenila v obcutljivo jezersko pokrajino.1050 Leta 2016 so jezera predstavljala približno tretjino prostornine (skoraj 58 milijonov m3) kot tudi površine (2,5 km) ugreznjenega površja.1051 Na degradiranost okolja, predvsem ozracja in s posrednimi vplivi tudi na druge pokrajinotvorne elemente, kot tudi na degradiranost umetnih jezer, ki so predmet mojega zanimanja, pa je vplivala že omenjena energetska dejavnost. Kur­jenje lignita za proizvodnjo elektricne energije, od leta 1930 v velenjski elektrarni in po 2. svetovni vojni v letu 1956 do prve faze dograjeni Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), je povzrocalo velike emisije v ozracje. Po 2. svetovni vojni, ko so potrebe po elektricni in toplotni energiji za dal­jinsko ogrevanje narašcale, so termoelektrarno iz Velenja preselili v Šoštanj. Z gradnjo TEŠ so zaceli leta 1947 in do leta 1960 so zgradili tri bloke. V letu 1973 je pricel obratovati in proizvajati elektricno energijo še blok 4. V razmerah po­slabševanja energetskega položaja Slovenije in okolišcinah, ko je premog postajal vse pomembnejši energetski vir, je bil v letu 1973 izveden še razpis za gradnjo naslednjega bloka z mocjo 345 MW. V letu 1977 je bil tako dograjen še blok 5. Skupna instalirana moc TEŠ je narasla na 725 MW. Dejavnosti rudarjenja in pridobivanja elektricne energije sta se v obdobju uvedbe tako imenovane do-govorne ekonomije in združenega dela v 70. letih integrirali v skupno podjetje, imenovano Rudarsko elektroenergetski kombinat Franc Leskošek Luka (REK FLL). Podjetje REK FLL je postalo drugo najvecje sestavljeno podjetje v obcini 1048 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 201. 1049 Ibid., 201, 202. 1050 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 16. 1051 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 202. Velenje. Svojo uspešnost je merilo s cim vecjimi kolicinami izkopanega pre­moga in cim vecjo proizvodnjo elektricne energije. V 80. letih so tako približno 85 odstotkov izkopanega lignita pretvorili v elektricno energijo, preostalih 15 odstotkov pa so ga porabili industrija in individualna kurišca. V energetskem delu podjetja, v TEŠ, so podobno kot danes v letu 1987 proizvedli 36 odstotkov slovenske elektricne energije, v letu 1988 pa se je delež še povecal. To je pomenilo, da je postala TEŠ najvecji elektroenergetski objekt in najvecji proizvajalec to-plotne in elektricne energije v Sloveniji.1052 Obcasno je šoštanjska termoelektrar­na pošiljala v omrežje do polovico potrebne elektricne energije. Leta 1981 pa je njen delež s štirimi proizvodnimi enotami dosegel vec kot polovico vse slo­venske elektricne energije. Delež TEŠ v skupni proizvodnji elektricne energije se je zmanjšal po zacetku rednega obratovanja krške nuklearke leta 1983.1053 TEŠ je bila obenem objekt z najvecjo emisijo škodljivih snovi v zrak, s pe­pelom pa je onesnaževala tudi vode in dolinsko dno.1054 Poseben problem TEŠ je predstavljalo že omenjeno deponiranje velikih kolicin pepela, nastalega ob kurjenju, v antropogeno Velenjsko jezero. Onesnaženost vode in dolinskega dna sta do 80. let povzrocali deponiji premoga in pepela, ki sta se nahajali zaradi rudarjenja na ogroženem obmocju. Obe deponiji sta bili problematicni ob ve­trovnem vremenu, poseben problem pa so predstavljale izcedne vode z obeh deponij. Pepel so od leta 1956, ko so zgradili prvi blok TEŠ, odlagali na obmocje ugreznin: sprva na breg Velenjskega jezera in kasneje, do zacetka leta 1982, v jezero, v katero je tako tekla tudi transportna voda. Pepel, ki je bazicen, se je že med transportom po cevovodu iz TEŠ do deponije izluževal v vodo. Odlagali pa so ga kot pepelno brozgo, sestavljeno iz vode in pepela v razmerju 10:1. Transportna voda, ki je predstavljala tudi najvecji dotok, skoraj 50 odstotkov pritocne vode Velenjskega jezera, je bila slabe kvalitete z vrednostjo pH 12.1055 To je pomenilo, da je bila mocno alkalna. Posledicno tako od 70. let do zaprtja transportnega sistema za pepel leta 1994 v jezeru ni bilo nobenih živih organizmov.1056 Pogine rib v Velenjskem jezeru so opazili že leta 1950; v letu 1976 pa so poginile vse ribe.1057 Samocistilno sposobnost Velenjskega jezera je mocno presegel že 4. blok termoelektrarne, po gradnji 5. bloka leta 1977 pa so bile presežene še samocistilne zmogljivosti Pake.1058 Pred zaprtjem transportnega sistema za odplavljanje pepela iz TEŠ je namrec voda z odlagališca pepela tekla v Velenjsko jezero, od tam pa 1052 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 342.1053 Šterbenk, Šaleška jezera, 65. 1054 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 342. 1055 Ibid., 343.1056 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 46.1057 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 18.1058 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 46. v Pako.1059 Cetudi so že v zacetku 80. let pepel zaceli odlagati na suho deponijo oziroma ga vgrajevati v nasip na zahodnem bregu jezera, se kakovost vode Velenj­skega jezera zaradi pritekanja transportne vode, ki je tekla z odlagališca pepela, ni spremenila.1060 V okolišcinah vse bolj obremenjenega okolja se je v prvi polovici 80. let zacel proces ekološke sanacije v vec fazah, s katerim so postopno zaceli nadomešcati tehnološko zastarele in ekonomsko nerentabilne bloke 1, 2, 3 in 4. Do trajne ustavitve bloka 2 je prišlo 2008, leta 2010 pa je bil ustavljen tudi blok 1. V zacetku 21. stoletja se je namrec nadaljevala ekološka sanacija TEŠ. Poleg ustavitve omenjenih blokov so v letu 2004 zaceli še z gradnjo bloka 6. Poskusno je slednji zacel obratovati junija 2015. Rezultat gradnje bloka 6 je, da za enako kolicino proizvedene energije porabi približno za 30 odstotkov manj premoga. Posledicno so tudi skupne emisije bloka 6 v okolje bistveno nižje, kar pomeni, da pri enaki kolicini proizvedene energije izpusti v okolje za 30 odstotkov manj CO2 kot ostali bloki TEŠ.1061 RAZVREDNOTENJE OKOLJA, VZNIK EKOLOŠKEGA GIBANJA TER PROGRAM EKOLOŠKE SANACIJE TEŠ Ekološke težave v Šaleški dolini so se do sredine 80. let omejevale na obmocje pridobivalnega prostora Rudnika lignita Velenje (RLV). Cetudi je rudnik imel velike negativne ucinke na okolje, pa mu do sredine 80. let prebivalci kljub škodi na zemljišcih in objektih ter motnjam gospodarskega in socialnega življenja niso nasprotovali zaradi povzrocene škode.1062 Ugrezanje površja zaradi izkopavanja premoga je sicer imelo širok spekter posledic: spreminjalo je relief, nastajale so razpoke, usadi, erozijski jarki in pla­zovi, depresije, zalite z vodo. Zaradi ugrezanja se je spreminjala vodna mreža. Prihajalo je namrec do zmanjševanja porecja, zlitja podtalne in površinske vode ter nastanka jezer. S spreminjanjem makro- in mikroreliefa je ugrezanje vpli­valo tudi na rastlinstvo in živalstvo. Povzrocalo je secnjo gozdov in nastanek de­ponij pepela, premoga in odpadkov. V celoti je degradiralo, razvrednotilo kva­litete prostora in unicevalo rabo zemljišc.1063 Ugrezanje površja je prineslo tudi posledice v kulturni pokrajini, kot je izginjanje vec podeželskih naselij, kar je mocno vplivalo na prebivalce. Zaradi sprememb reliefa, posledicnega rušenja, 1059 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 18.1060 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 46. 1061 O podjetju TES. 1062 Rezman, Ekološko protestno gibanje Velenjske kotline, 151.1063 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 346. Vas Družmirje, leto 1970 Hrani: Muzej Velenje. Foto: Franjo Mašek potopljenih naselij in zaselkov, izginjanja celotnih sosesk je prišlo do preselje­vanja ljudi in infrastrukture.1064 V celoti sta bili porušeni naselji Družmirje in Preloge; deloma pa so bila porušena tudi naselja Gaberke, Metlece, Pesje, Škale, Šoštanj in manjši del Velenja. Po ocenah so porušili 325 stanovanjskih hiš s pripadajocimi objekti ter vrsto drugih objektov, kot so šole, cerkve, družbeni do-movi, pokopališca in drugo. Preseliti se je moralo okoli 1400 oseb.1065 Unicena je bila vrsta infrastruktur: ceste, elektricni vodi, vodovod. Vse to je imelo za posledico, da je nova nacrtovana razna infrastruktura morala zaobiti obmocje ugrezanja. Vse do leta 1960, ko so porušili in razselili naselje Škale, je vladal strah pred avtoriteto oblasti. Ljudje, cetudi bi politiki rudnika v tem casu utegnili tiho nasprotovati, odkritega odpora niso kazali. Zasebna zemljišca, kjer je zraslo mesto 1064 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 210. 1065 Rezman, Ekološko protestno gibanje Velenjske kotline, 151. Velenje ali pa so spadala v obmocje pridobivalnega prostora rudnika, so nekateri prostovoljno prodali; tisti, ki tega niso storili, pa so bili v prodajo prisiljeni oziroma so bili razlašceni. Tedanji direktor rudnika Nestl Žgank je v spominih zapisal, da je vecina kmetov »po dolocenem casu razumela potrebe in zahteve tistega casa in pristala na prostovoljno prodajo ali zamenjavo svoje zemlje. Tam, kjer ni šlo, so lahko gospodarske organizacije za svoje potrebe pridobile zemljišce z razlastitvijo.« V RLV se je uveljavil tudi sistem rudarskih škod, ki je prebivalce pridobivalnega prostora rudnika pocasi pripravljal na odkup pogrezajoce se zemlje in posestev. Republiški plansko-prostorski nacrti so namrec vsebovali zacrtano abstraktno mejo pridobivalnega prostora rudnika, znotraj katere je vladal normativni red rabe prostora, dolocen z rudarsko zakonodajo. Sistem rudarskih škod je na RLV po letu 1970 znotraj pridobivalnega prostora premoga prerasel v prakso red-nega izplacevanja odškodnin in zagotavljanja nadomestnih zemljišc. Zato je del tolerance prebivalcev do rudnika mogoce pripisati temu dejstvu, saj naj bi jim rudnik zagotavljal pravicno odškodnino. V okolišcinah možnosti pridobivanja odškodnin ali nadomestnih lokacij, hiš in stanovanj so bili ljudje tako nagnjeni k dobrim odnosom z RLV. Prebivalci so se na sobivanje z rudnikom privadili, še vec, nanj so gledali kot na rešitelja njihovih težav zaradi pogrezanja in ne kot na povzrocitelja njihovih težav.1066 V drugi polovici 80. let pa je v Šaleški dolini prišlo do ekološke revolucije. Sredi 80. let so se namrec prvic po zagonu TEŠ blokov 4 in 5 vidne posledice proizvodnje elektricne energije razširile izven pridobivalnega prostora Rudnika lignita Velenje. Pozimi 1984/85 in 1986/87 se je zgodil hud ožig smrekovih se­stavov na zahodnih obronkih Šaleške doline v krajih Ravne, Šentvid, Sleme, Zavodnje, Bele Vode, Skorno, Florjan, Smrekovec. Ker je na teh obmocjih gozd ljudem stoletja zagotavljal preživetje, so obseg ožigov, velikost škode in strah pred tem, da bi se smrekovi gozdovi posušili, mocno vznemirili javnost. Pomladni ožigi smrek so na zahodnem in severnem obrobju Velenjske kotline sprožili splošno zavedanje prebivalcev o ekoloških težavah. Ekološka zavest je hitro prerasla v spontano masovno protestno gibanje, ki je zahtevalo brezkompromisno in temeljito ekološko sanacijo proizvodnje elektricne energije v Velenjski kotlini.1067 Protesti prebivalcev so bili predvsem usmerjeni v onesnaževanje zraka in ne­gativne posledice na okolje, ki jih je povzrocala TEŠ.1068 Bili so prizadeti in prestrašeni zaradi visokih koncentracij SO2 v ozracju po zagonu blokov 4 in 5; vznemirjala pa so jih tudi terenska raziskovanja za potrebe odlagališca nizko- 1066 Ibid., 152, 153. 1067 Ibid., 152.1068 Šterbenk, Šaleška jezera, 130. in srednjeradioaktivnih odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško ter nacrtovane investicije oziroma širitev TEŠ z blokom 6 in rudnika z jamo Šoštanj. V letu 1986 se je zgodila tudi jedrska nesreca v Cernobilu. V takšnih okolišcinah in v oko­lišcinah, ko prebivalci niso dobili popolnih pojasnil v zvezi z obcinskimi nacrti, se je krepilo nezaupanje, ki je doseglo vrhunec v že omenjenem protestnem sho­du novembra 1987.1069 Pod pritiski javnosti so se v REK FLL zaceli zavzemati za zmanjšanje kolicine škodljivih snovi v dimnih plinih in za rekultivacijo ugreznin na obmocjih, kjer je bilo izkopavanje premoga zakljuceno.1070 REK FLL je k ekološki sanaciji zave­zoval tudi republiški družbeni plan za obdobje 1986-90, saj je predvideval med drugim preureditev treh velikih termoenergetskih objektov v Ljubljani, Trbov­ljah in Šoštanju (TE-TO LJ, TET, TEŠ). Planski dokumenti, odlocbe sanitarne inšpekcije in mednarodne zahteve so energetskim objektom nalagali zmanjšanje emisije SO2 iz dimnih plinov za 90 odstotkov. Pri tem so sanacijski nacrti termo­elektrarn predvidevali zmanjšanje emisije po letu 1993.1071 V energetskem delu podjetja, TEŠ, so oblikovali tudi že omenjeno skupino ekologov, ki so dobili na-logo ugotoviti stopnjo onesnaženosti okolja kot tudi poiskati rešitve.1072 V TEŠ so tako leta 1987 na osnovi meteoroloških, hidroloških in osnovnih ekoloških parametrov, ki jih je meril in racunalniško obdeloval z letom 1980 zasnovani ana­liticni nadzorno-alarmni sistem (ANAS) z namenom, da bi pridobil natancne podatke o onesnaženosti zraka in meteoroloških razmerah za potrebe sanacijskih programov,1073 izdelali ekološki sanacijski program. Ekološki sanacijski program, s katerim so med drugim nacrtovali spremembo transporta in odlaganja pepela, je v celoti vseboval štiri podprograme: ekološko informacijski sistem, ki je sestav­ljal ekološko-meteorološko merilno in nadzorno omrežje na ožjem vplivnem ob-mocju TEŠ - pomenil je dopolnilno mrežo ANAS; rekonstrukcijo elektrofiltrov zaradi neustreznosti novim predpisom o dovoljenih maksimalnih koncentracijah trdnih delcev v dimnih plinih; rekonstrukcijo odpepeljevanja z gradnjo zaprtega krogotoka transportne vode za elektrofiltrski pepel in podprogram cišcenja dim-nih plinov z vgradnjo naprav za odžvepljevanje.1074 Podprogram cišcenja dimnih plinov je vkljuceval tudi izlocanje dušikovih oksidov, in sicer najprej z ustreznim nacinom kurjenja.1075 Sanacijski program TEŠ je bil ob izteku 90. let v veliki meri uresnicen. Emisije SO2 TEŠ so se v letu 1996 glede na leto 1983 po zaslugi vgrajene cistilne naprave 1069 Rezman, Ekološko protestno gibanje Velenjske kotline, 153, 154.1070 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 345. 1071 Lah, Varstvo in urejanje okolja, 34.1072 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 342. 1073 Hrcek, Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, 300. 1074 TEŠ je namrec še na zacetku 90. let proizvedla 47 % vseh emisij SO2 v Sloveniji. 1075 Šterbenk, REK FLL Titovo Velenje in okolje, 345. v blok 4, ki iz dimnih plinov izloci vec kot 95 odstotkov SO2, denimo prepolovile. V enakem obdobju, leta 1993, je velenjska obcina sprejela še sanacijski program Vode obcine Velenje, s katerim so želeli doseci izboljšanje površinskih voda v porecju Pake. Najvecjo težavo šaleških vod je predstavljala premalo vodnata Paka, saj ni zmogla opravljati funkcije, kot ji jo je nalagala stopnja razvoja Šaleške doline. Poleg lokalne skupnosti je ta sanacijski program s tremi podprogrami Vodotoki, Jezera in Kanalizacija zajel tudi pomembnejše porabnike in onesnaževalce vode. Stanje voda se je že po koncani prvi fazi sanacije leta 1997 izboljšalo, in sicer po zaslugi razširitve kanalizacije, zaradi pricetka obratovanja naprave za predcišcenje odpadnih voda šoštanjske usnjarne, vzpostavitve zaprtega krogotoka transportne vode za elektrofiltrski pepel TEŠ, izboljšanega delovanja industrijske cistilne naprave Gorenja in drugih manjših izboljšav.1076 ANTROPOGENA ŠALEŠKA JEZERA Šaleška jezera, Škalsko, Velenjsko, Družmirsko, ki se nahajajo na severnem delu osrednje Slovenije in na obmocju severovzhodnega predalpskega hribovja, so se ohranila do danes. Jezera so bila sprva neželena posledica izkopavanja pre­moga, kasneje odraz prekomernega obremenjevanja okolja, nato simbol uspešne okoljske sanacije. Danes pa so eden najveckrat omenjenih razvojnih potencialov premogovne regije v prehodu. Šaleška jezera so, kot receno, nastala zaradi izkorišcanja bogatih zalog lig­nitnega sloja (premogišca) vse od leta 1875 delujocega premogovnika Velenje.1077 V zgodovini izkopavanja lignita je nastalo vec jezer, ki so se zaradi nenehno spre­minjajoce se pokrajine kasneje zlila v vecje vodne površine. Takšen primer je tudi Gaberško jezero, ki se je pojavilo leta 2012 in se je štiri leta kasneje, 2016, zlilo z Družmirskim. Jezera napajajo pritoki Pake, imena pa so dobila po na­seljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Škalsko, Družmirsko), oziroma po Velenju.1078 Dinamika nastajanja in vecanja jezer je bila in je povezana z inten­zivnostjo odkopavanja premoga. Ucinki rudarjenja so bili v prvem obdobju ru­darjenja do konca 2. svetovne vojne, ko so izkopali desetino takrat izkopanega premoga v Sloveniji, majhni. Ker se ugrezanje površja pojavi že kmalu po zacetku odkopavanj, so se v tem obdobju že pojavile prve ugreznine oziroma »pingi« in jezerca, »tajhti«. Do naglega povecevanja odkopa pa je prišlo po 2. svetovni vojni. To je pomenilo, da je takrat prišlo tudi do vecje degradiranosti okolja. Jezera, ki 1076 Šterbenk, Šaleška jezera, 130-38.1077 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 171.1078 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 44. so leta 1948 pokrivala manj kot 20 ha, so se do leta 1985 povecala za sedemkrat; celotno ugreznjeno obmocje pa se je povecalo za vec kot petkrat. Do zacetka 3. tisocletja se je ugreznjeno obmocje razširilo še za nadaljnjih 16 odstotkov. Ce naj izpostavim le najvecji jezeri, Velenjsko in Družmirsko, ki izstopata tako po površini, prostornini in globini, je bila površina Velenjskega jezera primerjalno leta 2016 skoraj šestkrat vecja kot leta 1960; površina Družmirskega jezera pa je bila leta 2016 slabih petkrat vecja kot leta 1980. Povecevali sta se tudi globina in prostornina. Povprecna globina Velenjskega jezera je bila leta 2016 enainpolkrat vecja kot leta 1980, povprecna globina Družmirskega jezera pa je bila leta 2016 vec kot dvakrat vecja kot leta 1980. Ker po letu 2012 poteka izkop lignita predvsem vzhodno od Šoštanja, se je od takrat opazno povecalo Družmirsko jezero. Širjenje slednjega naj bi potekalo vsaj do sredine 21. stoletja, ko naj bi po velikosti prehitelo Velenjsko jezero.1079 Nastajanje antropogenih Šaleških jezer se je, kot že omenjeno pospešilo z velenjsko odkopno metodo premoga po 2. svetovni vojni. Slednja je povzrocala velike spremembe površja Šaleške doline. Najprej se je pojavilo razpokano in razlomljeno površje, nato njegovo ugrezanje. Pri tem je najgloblje kotanje za­lila voda, ki pa zaradi neprepustnih plasti ilovice in gline, nahajajocih se med površino in lignitnim slojem, ni odtekla na obmocje odkopov.1080 Tako so nastala obravnavana jezera. Med njimi je najstarejše Škalsko jezero, ki je zacelo nastaj­ati že konec 19. stoletja, predvsem pa neposredno po 2. svetovni vojni. Škalsko jezero leži najvišje, na nadmorski višini 372 m. Njegova oblika je dokoncna in je najmanjše med tremi Šaleškimi jezeri. Leži v porecju potoka Lepene in ima ugodno bilanco vode, saj se voda teoreticno zamenja vec kot petkrat letno. Pojezerje Škalskega jezera je vecinoma gozdnato, dobra tretjina (37 odstotkov) tal pa je kmetijskih. Po 2. svetovni vojni se je do uveljavitve današnjega imena zanj uporabljalo ime Turisticno in tudi Velenjsko jezero.1081 Velenjsko jezero je med Šaleškimi jezeri najvecje in tudi med vecjimi v Slo­veniji. Po površini je enako kot Blejsko, a z najglobljo tocko 63 m globlje od Blejskega, katerega najgloblja tocka meri 31 m. Jezerski breg ni razclenjen in je skoraj pravilne pravokotne oblike; obseg meri dobrih pet km. Velenjsko jezero ima dva pritoka, Lepeno, ki pred njim napaja že Škalsko jezero, in Sopoto. Jezerska voda se zamenja šele v dobrih dveh letih. Vecina obrežja je umirjena, saj izkopavanje premoga poteka le še pod zahodnim bregom. Ugreznino sproti zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom, ki je stranski produkt sežiganja premoga v TEŠ. V preteklosti, do leta 1994, je bil elektrofiltrski pepel kot stranski produkt sežiganja 1079 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 202, 205. 1080 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 43.1081 Šterbenk, Ževart in Ramšak, Jezera, o katerih bomo še slišali, 5. premoga v TEŠ glavni razlog za onesnaževanje Velenjskega jezera. V Velenjsko jezero so bile vse do leta 1994 speljane cevi, po katerih so vanj odplavljali pepel iz šoštanjske termoelektrarne. Zaradi izluževanja pepela, ki je bil sestavljen iz mešanice enega dela pepela in desetih delov vode, je jezerska voda oziroma jezero postalo visoko alkalno in posledicno sterilno - brez živih organizmov. Potem ko je v 90. letih stekla okoljska sanacija termoelektrarne z gradnjo zaprtega krogotokatransporta pepela iz TEŠ, ki je s pepelom obremenjeni vodi preprecil dotekanje v jezero, se je stanje vode Velenjskega jezera zacelo hitro izboljševati.1082 Pepelno brozgo odtlej, od leta 1994, odlagajo v usedalnike na »obmocju sanacije ugreznin s stranskimi produkti TEŠ«. Pravzaprav gradijo nasip, zgrajen iz stabilizata, ki ga sestavlja mešanica pepela in sadre - stranskega produkta pri razžveplanju dimnih plinov. Ker vodo, potem ko se pepel usede na dno usedalnikov, prestrežejo in jo precrpajo nazaj v elektrarno, je zaprti krogotok pomemben tudi zaradi zmanjšanja kolicin vode, ki se jo porabi za transport pepela. Vzpostavitev zaprtega krogotoka in zasipavanje ugreznine na zahodnem bregu Velenjskega jezera sta pomembna tudi zaradi tega, ker na ta nacin gradijo nasip oziroma vzdržujejo pregrado med Velenjskim in Družmirskim jezerom, ki ležita na razlicnih nadmorskih gladinah. S pregrado tako ohranjajo precno povezavo cez kotlinsko dno oziroma vzdržujejo oporo severnemu in južnemu obrobju doline.1083 Najmlajše je Družmirsko jezero, ki ima najvecje pojezerje in dve kotanji, napaja pa ga potok Velunja. Pojavilo se je leta 1975. Obmocje se je zacelo ugrezati konec 60. let. Vas Družmirje, ki je jezeru dala ime, pa se je pogreznila sredi 80. let.1084 Voda v Družmirskem jezeru se teoreticno menja dva- do šestkrat letno. Vecje naselje Gaberke, z intenzivnim kmetijstvom, ki se nahaja nad jezerom, pa predstavlja nenehno nevarnost, da se kakovost vode poslabša. Jezero ima nam­rec spremenjeno naravno bilanco dotokov predvsem zaradi vecanja prostornine jezera in posledicno vecjega izhlapevanja, zlasti pa zaradi dejstva, da je Druž­mirsko jezero, predvsem ob nizkih pretokih Pake, glavni vir tehnološke vode šoštanjske termoelektrarne.1085 V naštetem vrstnem redu si jezera sledijo tudi po nadmorski višini. Najvišje leži Škalsko jezero (373 m), sedem metrov nižje je gladina Velenjskega jezera, še šest metrov nižje pa je gladina Družmirskega jezera.1086 Antropogena Šaleška 1082 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 41. Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 174.1083 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 174. 1084 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 202, 209.1085 Šterbenk, Ževart in Ramšak, Jezera, o katerih bomo še slišali, 7. 1086 Ibid., 5. Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 202. jezera se od naravnih jezer bistveno razlikujejo po hitri ojezeritvi in dejstvu, da vsebujejo veliko razgradljivih snovi, ki ostanejo na dnu jezer po zalitju z vodo. To pomeni, da so umetna jezera že ob nastanku bolj podvržena evtrofizaciji. Za­radi manjše samocistilne sposobnosti glede na tekoce vode in naravna jezera predstavljajo izjemno obcutljivo jezersko pokrajino. ŠALEŠKA JEZERA: PREDMET PREKOMERNEGA OBREMENJEVANJA OKOLJA Ugrezanje površja je poleg sprememb reliefa in hidrografske mreže, katerega rezultat so nastala jezera, vplivalo tudi na druge že omenjene pokrajinske ele­mente.1087 V prvih desetletjih po nastanku pa so bila jezera in obmocje jezer zaradi de­gradacije »privlacna« za odlaganje odpadkov. Obmocje jezer je bilo tako izpo­stavljeno razlicnim onesnaženjem. Na severovzhodni del današnjega Velenjskega jezera so do 70. let odlagali komunalne odpadke; medtem ko se je severno od njega nahajalo odlagališce nevarnih odpadkov. Lokacijo za nevarne odpadke so za odlaganje izbrali zaradi ugodne geološke sestave, to je slabo prepustnih ilovice in gline. Obe odlagališci sta se potopili, še preden so ju uspeli sanirati.1088 Glavni onesnaževalec Velenjskega jezera v preteklosti pa je bil že omenjeni elektrofiltrski pepel iz TEŠ - stranski produkt sežiganja premoga. Po gradnji leta 1994 zaprtega krogotoka transporta pepela iz TEŠ so elektrofiltrski pepel kot pepelno brozgo s stranskimi produkti TEŠ odlagali v usedalnike na obmocju sanacije ugreznin. Da bi se izognili poplavljanju mesta Šoštanj zaradi razlicnih nadmorskih leg Ve­lenjskega in Družmirskega jezera, obmocje sanacije ugreznin predstavlja pre­grado med njima v obliki nasipa. Nasip je zaradi izkopavanja lignita pod njim in v njegovi okolici ter vecanja jezer izpostavljen oženju in ugrezanju. Kljub temu ga s sprotnim vgrajevanjem pepela iz TEŠ vzdržujejo kot kopno površino. Jeseni 2019 je nasip na najožjem delu v širino meril 360 metrov, ob koncu odkopavanja pa naj bi bil širok le 150 metrov.1089 Najstarejše Škalsko jezero pa je bilo v preteklosti zaradi bližine kmetijskega pojezerja organsko obremenjeno. Kakovost jezerskih voda je namrec odvisna od dejavnosti na njihovih pojezerjih oziroma v zaledju. Na jezerskemu bregu Škal­skega jezera se je nahajala neurejena komunalna deponija in naselja niso imela zgrajene kanalizacije. Poleg tega je bila v neposredni bližini še farma z govejimi 1087 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 210.1088 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 174, 175.1089 Ibid. Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 42. pitanci. S pritokom Lepena in neposredno iz zaledja je vanj prihajalo vedno vec organskih snovi, ki so se usedale na jezersko dno. Pri tem so za razpadanje porabile ves kisik, zato je prihajalo do gnitja in nastajanja vodikovega sulfida. Ta je onemogocal aerobno življenje v spodnji in srednji plasti jezera. Jezerska voda ni vec krožila, in ker se ni premešala, je jezero postalo meromikticno. Ker je primanjkovalo kisika, je bilo življenje mogoce le v zgornji plasti jezera do globine treh metrov.1090 Glavni okoljevarstveni problem najmlajšega in najglobljega Družmirskega jezera, katerega severna, vzhodna in zahodna stran so še vedno pod obsežnim vplivom odkopavanja premoga, pa je velika poraba jezerske vode za TEŠ.1091 Zagotavljanje tehnološke vode za termoelektrarno namrec povzroca nihanje jezerske gladine.1092 V sušnih obdobjih se je že zgodilo, da je njegova zahodna kotanja presahnila. Nihanja jezerske gladine so neugodna predvsem glede iz­polnjevanja osnovne funkcije Družmirskega jezera, to je zagotavljanje vodnih virov za pridobivanje elektricne energije. PREOBRAZBA DEGRADIRANEGA OBMOCJA ŠALEŠKIH JEZER V POTENCIAL ZA TURISTICNE IN ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI Antropogena Šaleška jezera sprva na podobo pokrajine in življenje v njej niso opazneje vplivala. Z njimi in s kakovostjo vode v njih se ni ukvarjal nihce. S povecevanjem jezer, nastankom jezerske pokrajine, obcutljive za negativne vplive razlicnih clovekovih dejavnosti, z oblikovanjem in krepitvijo okoljske zavesti tako na vseslovenski kot na ravni lokalnih prebivalcev v 80. letih pa je onesna­žena jezerska voda postala resna težava in pomembno okoljevarstveno vprašanje. Velenjsko jezero je bilo vse do 90. let onesnaženo predvsem zaradi depo­niranja velikih kolicin pepela, Škalsko jezero je bilo organsko onesnaženo, glavni okoljevarstveni problem Družmirskega jezera pa je bila poraba jezerske vode za potrebe hlajenja TEŠ.1093 Z intenzivnim obravnavanjem problematike degradiranosti naravnega okolja so se od konca 80. let zaceli v okviru prizadevanj za zmanjšanje obremenjevanja okolja in za njegovo izboljšanje pojavljati ucinkovitejši ukrepi. Iztek 80. let in 90. 1090 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 17. Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 174.1091 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 178. 1092 Šterbenk in Šalej, Antropogena jezera v Šaleški dolini, 19.1093 Šterbenk, Ževart in Ramšak, Jezera, o katerih bomo še slišali, 8. leta so tako oznacevala obdobje izvajanja sanacij in rekultivacij degradiranega obmocja. Sanacija obmocij je potekala v vec fazah. Ker so bili protesti prebivalcev Šaleške doline v bran okolja usmerjeni predvsem v neposredno onesnaževanje zraka in posredne škodljive ucinke slednjega na gozd, kmetijske rastline ter na problematiko deponiranja velikih kolicin pepela v Velenjsko jezero, ki jih je povzrocal zvecine TEŠ, je bil tako najprej v letu 1987 oblikovan že omenjeni sanacijski program šoštanjske termoelektrarne. Ker je bila v Šaleški dolini za preoblikovanje degradiranega obmocja v obmocje ustvarjenega dobrega zelo pomembna kakovost voda, so v letu 1993 sprejeli še sanacijski program Vode obcine Velenje. Primernost jezerske vode za kopanje je denimo eden glavnih dejavnikov, ki omogoca in spodbuja razvoj objezerskega turizma. Spremljanje kakovosti jezerske vode je bilo tako prepoznano kot nujno. Za antropogena Ša­leška jezera kot obcutljive ekosisteme monitoring kakovosti jezerske vode od leta 1987 opravlja Inštitut za ekološke raziskave Erico iz Velenja. Od tedaj ugotavlja nujnost ukrepanja ob poslabšanju parametrov, analizira pojezerja in evidentira prevladujoce vplive na jezera; kazalnike ustreznosti vode Velenjskega jezera za kopanje med kopalno sezono pa redno spremlja od leta 2012.1094 V prid spre­mljanju in analiziranju kakovosti jezerske vode so govorila tudi zgodovinska bremena. Jezeri, Velenjsko in Družmirsko, pa se v sistem državnega monitoringa jezer danes uvršcata že zaradi velikosti.1095 Sanacija degradiranih zemljišc je zajemala utrjevanje, izravnavo obmocja, urejanje brežin jezer, poti in nasipov, navažanje in razgrinjanje prsti, sajenje trave, grmicevja in dreves. Do konca 90. let je zajela približno tretjino zaradi ugrezanja degradiranih zemljišc.1096 V 90. letih, v obdobju sanacij in rekultivacij, so tako izvedli številne okoljevarstvene ukrepe, ki so prispevali k izboljševanju stanja okolja. V okviru izvajanja ekološkega sanacijskega programa TEŠ je dokoncno rešitev za alkalnost vode oziroma mrtvo Velenjsko jezero leta 1994 prinesla grad-nja zaprtega krogotoka transportne vode za pepel. Vzpostavitev zaprtega kroga za izpiranje elektrofiltrskega pepela kot sanacijskega ukrepa, s katerim se od takrat transportna voda vraca v termoelektrarno, je omogocila, da se je z znižanjem alkalnosti vode že istega leta v Velenjsko jezero zacelo vracati življenje. Najprej so se ob pritokih v jezero pojavili planktonski organizmi in tudi že ribe. Ceprav je bila jezerska voda še obremenjena s hidroksidi, so ribe kljub temu v zgornji plasti jezera (pre)živele. V poskusnem ribolovu novembra 1996 so že ujeli krape, klene, rdeceperke, rdeceoke, zelenike ter ostriže. Leta 1997 so se življenjske razmere iz­ 1094 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma, 182. 1095 Ibid., 182. 1096 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 210. boljšale tudi v globljih plasteh, jezerska voda pa je postala primerna za kopanje, saj je dosegla normalno vrednost pH. Ob živalskem in rastlinskem planktonu so zaceli nastajati pravi podvodni gozdovi.1097 Po dvajsetih letih od izvedenih sanacij pa je jezero naseljevalo že okoli 30 vrst rib in drugih organizmov. Cetudi se je kakovost vode Velenjskega jezera po uresnicenih ukrepih sa­nacijskega programa hitro izboljšala, pa je dolgoletno onesnaževanje pustilo po­sledice. V nasprotju s pricakovanji se je zaradi evtrofikacije obcasno pojavljalo cvetenje alg, zaradi povecevanja slanosti pa je prihajalo do nepopolnega kroženja vode.1098 Stanje se je, potem ko so poleti 1999 v spodnjo plast jezera speljali svežo vodo iz premogovnika, izboljšalo, a ta ukrep težave ni povsem odpravil.1099 Po kemijskih parametrih se Velenjsko jezero tako v sodobnem casu uvršca med jezera z dobrim kemijskim stanjem, zaradi previsoke vsebnosti sulfata in molibdena pa ne med jezera z dobrim ekološkim stanjem. Sulfat, ki je v jezero prišel zaradi pepelne transportne vode, ne vpliva le na kakovost vode, ampak tudi na njeno mešanje, še zlasti v vecjih globinah, kjer je vsebnost sulfata vecja. Zaradi povišanih vsebnosti sulfata in molibdena je Velenjsko jezero uvršceno med jezera z zmernim ekološkim stanjem. Po parametrih, ki jih doloca leta 2009 sprejeta in kasneje veckrat dopolnjena Uredba o stanju površinskih vo­da, bi bilo lahko uvršceno med jezera z dobrim ekološkim stanjem, a ker je Ve­lenjsko jezero umetnega nastanka, se ga ne enaci z naravnimi jezeri. Tako gre za jezero z ekološkim potencialom.1100 Dobro kemijsko in ekološko stanje pa sta poleg dobrega rezultata monitoringa po merilih za kopalne vode pogoja, da se posamezni vodni površini dodeli status kopalnega obmocja. Kljub temu da analize vode že dalj casa potrjujejo, da kakovost Velenjskega jezera na lokaciji pri colnarni ustreza standardom za kakovost kopalnih voda po Uredbi o upravljanju kakovosti kopalnih voda,1101 sprejeti leta 2008 in usklajeni z evropsko direktivo iz leta 20061102, pa Mestna obcina Velenje, ki je na Agencijo Republike Slovenije za okolje (ARSO) že leta 2012 podala vlogo za uvrstitev Velenjskega jezera na seznam kopalnih voda, vse do leta 2023 po pisanju casopisja statusa kopalnega obmocja še ni uspela pridobiti.1103 Velenjskega jezera kljub kakovosti vode in ustreznim standardom kopalnih voda zaradi strogih zahtev Pravilnika o podrobnejših kriterijih za ugotavljanje kopalnih voda, ki je bil sprejet leta 2008, tako v leta 2022 objavljenem seznamu 1097 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 45, 46. 1098 Ibid., 47, 48.1099 Šterbenk, Ževart in Ramšak, Jezera, o katerih bomo še slišali, 9. 1100 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 51. 1101 Uradni list RS, št. 25/08 in 44/22 – ZVO-2, Uredba o upravljanju kakovosti kopalnih voda. 1102 Uradni list RS, št. 25/08 in 44/22 – ZVO-2, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda. 1103 Kontrolna tocka. To so najlepša kopališca na Štajerskem – Onaplus. kopalnih voda Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ni.1104 NIJZ je v letu 2023 na svojem spletnem portalu kopanje priporocal na 30 kopalnih obmocjih in 18 naravnih kopališcih, ki so bila vkljucena v državni monitoring, kar pomeni, da so bila vkljucena v spremljanje mikrobiološke kakovosti kopalnih voda in so imela ugotovljeno dobro kemijsko in dobro ekološko stanje. Rezultati sanacijskega programa Vode obcine Velenje (1993) so se tako po­kazali v celovitem izboljšanju jezer, še zlasti pa se je napredek pokazal pri zbiranju odpadnih voda v pojezerjih. Pojezerja Šaleških jezer so do prvega desetletja 21. stoletja namrec dobila urejen kanalizacijski sistem. Vecino komunalnih odpadnih voda od tedaj zbirajo in jih mimo jezer speljejo na centralno cistilno napravo za vode v Šoštanju. Na bregovih vseh treh jezer so zaradi razgibanega reliefa, predvsem pa zaradi ugrezanja površja zgradili crpališca za odpadne vode.1105 Po sanacijah in rekultivacijah se je degradirano obmocje jezer in njihovih bregov pretvorilo v ustvarjeno dobro. Ugrezninsko obmocje je kot nova vred­nota znova postalo primerno za najrazlicnejše vrste rabe (kmetijstvo, rekreacijo, gostinstvo, odlaganje odpadkov).1106 Velike vodne površine in bregovi Šaleških jezer, v in ob katerih so se razvili sekundarni biotopi, so s svojo privlacnostjo postali potencial za razvoj turisticne in športno-rekreativne infrastrukture oziro-ma prostocasnih aktivnosti. Ker jezera predstavljajo izredno obcutljive ekosiste-me, razvoj dejavnosti teži k trajnostnemu nacrtovanju, skladnemu z nosilnostjo okolja in s samocistilno sposobnostjo jezer in bregov. To pomeni, da je v ospredju oblikovanja storitev in produktov s podrocja rekreacije in turizma snovanje slednjih na urejenem, varnem in z vseh vidikov kakovostnem okolju.1107 PRAVNO UREJANJE VODNEGA GOSPODARSTVA IN VARSTVO VODA Pravno urejanje vodnega gospodarstva in varstva voda se kot ena od se­stavin življenjskega okolja vkljucuje v skupek prizadevanj za varstvo okolja, ki ni usmerjeno samo v ohranjanje, ampak tudi v izboljševanje okolja.1108 Zaradi tega dejstva najprej podajam splošne znacilnosti razvoja naravovarstvene in okolje­varstvene zakonodaje ter nato še ožjo vodno in vodovarstveno zakonodajo. Za cas socialisticne in samostojne Slovenije bi razvoj zakonodaje lahko locili v vec 1104 Varno kopanje v površinskih vodah. Voda v Velenjskem jezeru je primerna za kopanje. 1105 Šterbenk, Ževart in Ramšak, Jezera, o katerih bomo še slišali, 9. 1106 Zorn, Tiran in Breg Valjavec, Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita, 210.1107 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 174, 182.1108 Šturm, Pravni pregledi na varstvo okolja, 162. obdobij. Obdobje druge Jugoslavije oznacujeta obdobji od konca 2. svetovne vojne do sprejetja jugoslovanske ustave leta 1974 in od sredine 70. let do zacetka 90. let. Obdobje samostojne Slovenije do danes pa zajema zakonodaja po letu 1993. Pri tem obdobje do leta 1974 oznacuje predvsem naravovarstveni pristop, zasnovan že v 19. stoletju, saj so jugoslovanske ustave (1946, 1953, 1963) in na njihovi podlagi oblikovane zakonodaje s poudarjanjem pomena in odnosa cloveka do narave izražale predvsem naravovarstveno komponento. Vklju-cevale so zahtevo po ohranjanju, splošni zašciti narave in zašciti narave zaradi njene estetsko-rekreacijske vrednosti ter zahtevo po promociji narave in oko­lja.1109 Drugo obdobje pa oznacuje širši okoljevarstveni pristop, ki je poleg zašcite neokrnjene prvobitne narave vkljuceval celoto prizadevanj za varstvo živ­ljenjskega okolja oziroma za varstvo cloveka pred tisto naravo, katere vrednote je sam zmanjševal.1110 Zacetek tranzicijskega obdobja, ustanovitev samostojne Slovenije in prehod iz netržnega v tržno gospodarstvo vse do danes pa oznacuje bolj trajnostno naravnana okoljevarstvena zakonodaja. Mejnik med naravovarstvenim in širšim okoljevarstvenim pristopom je mogoce postaviti na sprejem jugoslovanske ustave leta 1974, ki je bila sprejeta po konferenci Organizacije združenih narodov (OZN) o clovekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Stockholmska konferenca je bila vrh svetovne mednarodne skupnosti, kjer se je ta prvic v zgodovini sestala, da bi obravnavala potrebe okolja in vprašanja nadaljnjega razvoja.1111 Okoljska konferenca v Stockholmu je poleg treh osnovnih dokumentov prinesla tudi deklaracijo o clovekovem okolju s 25 naceli za zašcito okolja ter 240 priporocil z razlago nacel in s smernicami za nji­hovo spoštovanje.1112 Ceprav je bila stockholmska deklaracija s formalnoprav­nega vidika neobvezna, je s svojimi naceli in priporocili prispevala k osvešcanju in mednarodni skrbi za varstvo okolja. Vplivala je namrec na pospešen razvoj tovrstnega mednarodnega prava in sprožila ustanavljanje vrste mednarodnih dogovorov in konvencij ter nevladnih organizacij.1113 Spodbudila je tudi vrsto konferenc, znanstvenih srecanj in razprav oblastnih organov o clovekovem okol­ju. Države so zacele ustanavljati ministrstva in sekretariate za varstvo okolja ter društva in združenja za varstvo okolja.1114 Pospešena dejavnost organov Združenih narodov (ZN) na podrocju varstva okolja je tudi spodbudila, da je generalna skupšcina ZN decembra 1974 sprejela listino o ekonomskih pravicah 1109 Petric, About Environmental Policy in Socialist Yugoslavia, 171. 1110 Ilešic, O geografskih aspektih varstva okolja, 3. 1111 Stockholmska konferenca. 1112 Lah, Proucevanje, urejanje in varstvo okolja, 15.1113 Špes, Mednarodno sodelovanje in varstvo okolja, 156. 1114 Lah, Proucevanje, urejanje in varstvo okolja, 15. in dolžnostih držav. V 30. clenu je slednja dolocala, da so varstvo, ohranitev in izboljšanje okolja za vse takratne in bodoce generacije odgovornost vseh držav, zaradi cesar bi si države morale prizadevati oblikovati svoje lastne politike o okolju in razvoju. Rezultat splošnih trendov osvešcanja o nevarnostih nadaljnjega onesnaževanja okolja je bila tudi jugoslovanska ustava iz leta 1974. Ta je v 87. clenu razglasila varstvo in izboljšanje clovekovega okolja kot ustavno nacelo.1115 Pomembno je bilo tudi, da je skrb za varstvo okolja z zvezne ravni prenesla v pristojnost republik in avtonomnih pokrajin. Na njeni osnovi so Slovenija, druge republike in avtonomni pokrajini nekdanje Jugoslavije postopoma dobile nove okoljevarstvene zakone: zakon o gradnji narodnih parkov, zakon o varstvu gozdov in voda, zakon o lovu in ribolovu, zakon o varstvu zraka in o urejanju prostora.1116 Na njihovi osnovi so republike in avtonomni pokrajini oblikovale tudi ukrepe in predpise za zmanjševanje onesnaževanja in obremenjevanja okolja. V obdobju samostojne Slovenije pa je nove pravne temelje varovanja okolja v Sloveniji s sledenjem mednarodnim priporocilom, še zlasti dokumentom konference ZN o okolju leta 1992 v Riu de Janeiru, pomenil sprejem zakona o varstvu okolja leta 1993.1117 Slednji, noveliran v letih 2004 in 2022, na podrocju varstva okolja vse do danes pomeni krovni zakon.1118 Upravljanje z vodami, pravni znacaj voda, njeno uporabo, vodne institucije in vodenje vodnih evidenc sta v obdobju socialisticne Slovenije za cas naravo­varstvenega pristopa tako dolocala zakona o varstvu voda, sprejeta v letih 1957 in 1960. Zaradi posebnega pomena za gospodarstvo, ljudsko zdravstvo, podnebne razmere in druge splošne koristi sta dolocala, da so vode in vodna zemljišca v Sloveniji pod posebnim družbenim varstvom. Zakon iz leta 1960 je med drugim dolocal ureditev in uporabo voda, za vse druge posege v vodni režim, pri katerih bi bila prizadeta splošna korist, torej za vecje posege in objekte vecjega gospodarskega pomena, pa je predpisoval, da je nujno pridobiti vodnogospodarsko dovoljenje oziroma soglasje pristojnega ministrstva, takrat sekretariata izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo. Dovoljenje je sicer lahko izdal pristojni upravni organ za vodno gospodarstvo. Ce koristnik ni zacel urejati in uporabljati vode oziroma vodnih zemljišc v treh letih od dneva izdaje dovoljenja, je vodnogospodarsko dovoljenje v skladu z zakonom prenehalo veljati. Zakon iz leta 1960 je opredeljeval tudi urejanje, vzdrževanje, varstvo in upravljanje voda, vodna zemljišca in vodne zgradbe ter varstvo podzemeljskih voda.1119 1115 Špes, Mednarodno sodelovanje in varstvo okolja, 156, 157. 1116 Petric, About Environmental Policy in Socialist Yugoslavia, 171.1117 Špeh (Mazej), Primerjava okoljevarstvene zakonodaje (vode, zrak) Slovenije in Evropske zveze z vidika trajnostnega sonaravnega razvoja, 152. Zakon o varstvu okolja. 1118 Varstvo okolja. 1119 Stariha, Vodno pravo in vodne pravice, 22. Osnova za sprejem naslednjega republiškega zakona o vodah leta 1966 je bil temeljni državni zakon o vodah iz leta 1965. Slovenski zakon o vodah, ki je sledil dolocilom državnega zakona, je v skladu z njim opredelil naravne vode (naravne vodne tokove, naravna jezera, naravne izvire, obalno morje in javne vodnjake) kot dobrine v splošni rabi. Posameznim fizicnim osebam pa je pri­znaval lastninsko pravico do vodnih naprav, ce te niso bile osnovna sredstva družbenih podjetij, ter dolocal vodenje katastra voda in vodno knjigo. Istega leta je izšel tudi zakon o instituciji, ki je bila od leta 1961 samostojna in pristojna za vode – zakon o Zavodu za vodno gospodarstvo SR Slovenije. Slednji je dolocil, da Zavod za vodno gospodarstvo SR Slovenije preide kot upravni organ v sestavo vlade, kar je pomenilo pod nadzor sekretariata za urbanizem. Kot funkcijo pa mu je omenjeni zakon dolocil vodenje osrednje vodne knjige, katastra voda in tehnicnega arhiva vodnogospodarskih ureditev in uporabe voda.1120 Leta 1975 je te naloge z njeno ustanovitvijo prevzela Zveza vodnih skupnosti Slovenije, ki je nastala iz petih obmocnih vodnih skupnosti (vodnega obmocja Mure, Drave, Save, Soce in vodnega obmocja obalnega morja s pritoki), dolocenih na podlagi v letu 1974 sprejetega republiškega zakona o vodah.1121 Strategija varstva voda in gospodarjenja z vodami je v Sloveniji v casu okolje­varstvenega pristopa najprej, v drugi polovici 70. let, temeljila na v letu 1974 sprejetem zakonu o vodah, v 80. letih in na zacetku 90. let pa na zakonih in po­dzakonskih predpisih, sprejetih v casu od sprejema republiškega zakona o vodah leta 1981. Ta zakonodaja naj bi z najrazlicnejšimi zakonskimi predpisi dajala podlago za usklajevanje razvojnih potreb z naravnimi možnostmi in ustvarjala razmere za racionalno upravljanje naravnih dobrin in naravnih ekosistemov.1122 Upravljanje z vodami, usmerjanje posegov v naravne in umetne vodne tokove, jezera in morja, izvajanje dejavnosti, ki vplivajo na vode, kot tudi varstvo voda je z namenom zavarovanja vodnih virov kot obnovljive naravne dobrine tako urejala zakonodaja s predpisi o vodah v rekah, jezerih in morjih, o pitni in pod-zemni/podtalni vodi in o zavarovanju virov mineralnih in termalnih voda.1123 Vodni zakon iz leta 1981 in na njegovi osnovi tudi leta 1984 izdano strokovno navodilo sta med drugim dolocala naravo vodne knjige, kataster voda kot tudi institucijo, pristojno za njuno vodenje. To je v skladu z njima še naprej vodila junija 1975 ustanovljena Zveza vodnih skupnosti Slovenije. Pri tem je slovenski zakon o vodah iz leta 1981, ki je za razliko od prejšnjih vodnih zakonov poleg ureditve in rabe voda ter posebnega družbenega varstva voda dolocil tudi, da so 1120 Ibid., 23. 1121 VAC - Virtualna Citalnica. 1122 Kokol, Varstvo in gospodarjenje z vodami v Sloveniji, 370.1123 Šturm, Pravni pregledi na varstvo okolja, 162. vode družbena lastnina,1124 bil sprejet v skladu z zveznim zakonom o temeljih vodnega režima, pomembnega za dve ali vec republik ali avtonomnih pokrajin iz leta 1974 in leta 1976. Ceprav je v letu 1981 sprejeti slovenski zakon o vodah vecino vprašanj urejal suvereno, pa je suverenost republiškega zakona o vodah bila prakticno neuresnicljiva, saj so se vprašanja, pomembna za urejanje vodnega režima meddržavnih in medrepubliških vodotokov ter Jadranskega morja, ure­jala v pristojnosti zveznih institucij na podlagi zveznega zakona in ustreznih podzakonskih predpisov. Suverenost slovenskega vodnega zakona je bila tako omejena na uveljavljanje jugoslovanske regulative. Obe ravni vodnogospodarske zakonodaje, državna in republiška, skupaj s podzakonskimi predpisi, pa sta v primerjavi z vodnogospodarsko regulativo zahodnoevropskih držav in ZDA zaostajali. Priporocila mednarodnih organizacij, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), sta jugoslovanska in slovenska zakonodaja upoštevali le delno.1125 Tako se vecji del predpisov, zlasti tistih, ki se je nanašal na varstvo voda, ni izvajal ali pa se je izvajal le v omejenem obsegu. Prav tako so zvezni in republiški predpisi, ki so dolocali dopustne koncentracije škodljivih snovi in dopustne temperature odplak, povzemali le del normativov, dolocenih v tujini. Poleg tega so slednje povzemali nesistematicno in neuravnoteženo. Privzeti parametri so bili v nekaterih elementih ostri, v drugih preblagi ali pa so bili izpušceni. Prav tako meritve niso bile standardizirane; uporaba pa je bila nedefinirana. Na zacetku 90. let je bilo v Sloveniji v veljavi 24 podzakonskih predpisov, ki so urejali široko podrocje izvajanja upravnih postopkov, vodnogospodarskega informacijskega sistema, nacrtovanja, urejanja voda in gradenj vodnogospodarskih objektov in naprav, ekonomske politike glede varovanja voda in normativnega varstva voda. Vecina navedenih instrumentov pa ni ustrezala takratnim najnovejšim dognanjem, zato je vodnogospodarska zakonodaja z letom 1993 zacela doživljati postopno novo utemeljitev, bolj usklajeno z mednarodnimi konvencijami in predpisi Evropske unije (EU).1126 Zakon o vodah, ki ga je samostojna Slovenija dobila leta 2002 in je bil do danes že devetkrat dopolnjen, pa pomeni prenos skupne vodne politike EU v nacionalno zakonodajo. Zakon o vodah v Republiki Sloveniji tako danes doloca upravljanje s površinskimi in podzemnimi vodami, vodnimi in priobalnimi zemljišci. Ureja tudi vodno infrastrukturo, javno dobro in javne službe na podrocju voda, vodne objekte in naprave ter druga vprašanja, povezana z vodami. Pri tem kot cilje upravljanja z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišci opredeljuje: doseganje 1124 Stariha, Vodno pravo in vodne pravice, 23. 1125 Kokol, Varstvo in gospodarjenje z vodami v Sloveniji, 370. 1126 Ibid., 370, 371. dobrega stanja voda in drugih, z vodami povezanih ekosistemov, zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje in uravnavanje vodnih kolicin in spodbujanje trajnostne rabe voda, ki omogoca razlicne vrste rabe voda ob upoštevanju dolgorocnega varstva razpoložljivih vodnih virov in njihove ka­kovosti. Pri opredelitvi ciljev zakon upošteva vplive podnebnih sprememb.1127 ŠALEŠKA JEZERA: NOVA VREDNOTA IN RAZVOJNA PRILOŽNOST ZA TURISTICNE IN ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI NEKOC Zacetek 21. stoletja na obmocju Šaleških jezer vse do danes pomeni obdobje investicij za športno-rekreativne dejavnosti. Rekultivirano obmocje je kot nova vrednota postalo potencial in gibalo turisticnega in športno-rekreativnega raz­voja. Velenjsko jezero je bilo zaradi velikosti prepoznano kot primerno za pla­vanje, veslanje, jadranje, jadranje na deski, vodne in obvodne športe in podobno. Škalsko jezero je izkazovalo primernost za nadaljevanje že obstojece namemb­nosti - razvijanje športnega ribolova. Družmirsko jezero, katerega vecina je z izjemo južnega brega še podvržena obsežnim vplivom odkopavanja premoga, pa naj bi v prihodnosti imelo potencial za razvoj vecine športnih dejavnosti. Po 2. svetovni vojni so možnosti za razvoj turizma z rekultiviranjem de­gradiranega obmocja v Šaleški dolini prepoznali že pred obdobjem sanacij in rekultivacij v 90. letih. Številni objekti, namenjeni športno-rekreativnim de­javnostim in preživljanju prostega casa, ki so danes sestavni del turisticne po­nudbe Šaleških jezer, segajo v cas prvih poskusov rekultivacije jezer. Na bregu današnjega Škalskega jezera so rekreacijsko obmocje pretežno z udarniškim prostovoljskim delom tako zgradili že v 50. letih. Z delovnimi akcijami so zaceli spomladi 1952. Objezerski turisticno-rekreacijski kompleks, ki so ga ponosno poimenovali »Mali Bled«, so svecano otvorili junija 1953. Po-imenovali so ga Turisticno jezero, znano pa je bilo tudi kot Velenjsko. Hitro je postalo širše znana turisticna tocka. Velenjcani so ob njem zgradili kopališce s skakalnico za skoke v vodo, colnarno, restavracijo, nogometno-atletski stadion, mini golf, letni kino in gledališce, pocitniške hišice, gugalnice za otroke, prostor za šotorjenje ter pozimi tudi drsališce. Nove infrastrukture niso koristili le do-macini, ampak so rekultiviranje ugreznin za turizem in prostocasne aktivnosti predstavljali tudi gostom, sodržavljanom iz drugih delov nekdanje skupne države kot tudi tujcem. Lokalni in republiški politiki so Velenje predstavljali kot »socialisticni cudež«. Dobro obiskane so bile tamkajšnje prireditve, še zlasti 1127 Zakon o vodah. tombole. Zaradi ponovnega odkopavanja v 70. letih se je obmocje zacelo posedati in živahno dogajanje ob Turisticnem jezeru je pocasi zamrlo.1128 V zacetku 80. let so zaradi ugrezanja restavracijo in vse objekte ob njej porušili, velik del športne in gostinske infrastrukture pa preselili ob Velenjsko jezero. Med zgodnje poskuse rekultivacije ugreznin Premogovnika Velenje sodi tudi vrtickarsko naselje z imenom Kunta Kinte, zasnovano konec 70. let na vzhodnem bregu Velenjskega jezera. Premogovnik Velenje je namrec po zaprtju izkopavanja lignita leta 1974 pod jaškom Glinšek rekultiviral zemljišca na pobudo prebivalcev, ki so se zvecine priselili s podeželja v mesto in so imeli izkušnje z obdelovanjem zemlje in s samooskrbo. Na degradirano obmocje je navozil rodovitno zemljo z Družmirskega polja ter zasnoval vrtickarsko naselje. Sprva so postavili le nekaj lop in dolocili osnovna pravila. Lope so v uporabo lahko dobili le rudarji. Ker so potrebe po tovrstnih obdelovalnih zemljišcih narašcale, pa je leta 1977 velenjski zavod za urbanizem izdelal nacrt za vrtickarsko naselje s 127 okoli 200 m2 velikimi parcelami in tipskimi vrtnimi hišicami, velikimi 3 krat 3 metre. Ker so hišice spominjale na afriške kolibe iz tv-serije Korenine, se je naselja leta 1978 prijelo ime Kunta Kinte po glavnem junaku. Hišice za shranjevanje orodja so se scasoma spremenile v bivalne vikende ob vrticku. Vrtickarsko naselje danes obsega 250 parcel enakih velikosti. Ceprav si lastniki hiško lahko prenovijo po svojem okusu, pa se morajo držati glavnih znacilnosti, dolocenih z nacrtom (upoštevati morajo gabarite, barve, materiale). Objekti imajo lahko tudi klet in nadstrešek. Pravila hišnega reda lahko lastniki hišk urbanega vrtickarskega naselja po posredovanju pobud odboru spreminjajo. Ker sta lastnika zemljišc Premogovnik Velenje in obcina Velenje, lastniki hišk upravniku placujejo letno najemnino. Vrtickarsko naselje je opremljeno z vodovodno in kanalizacijsko infrastrukturo, medtem ko si elektriko najemniki zagotavljajo sami (nekateri z generatorji, nekateri s soncnimi celicami). Parcele v naselju so zaradi vse kakovostnejše jezerske vode Velenjskega jezera in urejenosti bregov vse bolj zaželene.1129 Na podoben nacin sta na pobudo prebivalcev v približno enakem obdobju nastali še dve vrtickarski obmocji, Stara vas in Lipa vzhod. Zaradi prehodnega znacaja pa nista bili deležni nacrtnega urejanja. Obcina izvaja le nadzor, da se vrticki ne bi širili. Obcina je namrec pobude premogovnika o vrtickarstvu odob­ravala, saj so gradnjo novodobnega, soncnega in zracnega mesta za rudarje z družinami zasnovali po zgledu zahodnoevropskih mest z vizijo »mesta v parku«. 1128 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 175, 176. Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 55. 1129 Kozina in Halilovic, Urbano vrtickarstvo kot tradicija in družbena inovacija v Velenju, 163. Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 176. V veckrat noveliranem dolgorocnem obcinskem nacrtu 1985-2000 so navajali, da je samosvoj gospodarski razvoj terjal velik del najboljših kmetijskih zemljišc za industrijske objekte in poselitev, zato so bili zaradi želje po obdelovanju zemlje naklonjeni uvajanju vrtickarstva na obrobju zazidalnih površin.1130 Do ureditve podrocja vrtickarstva leta 2008, ko je obcina Velenje sprejela pravilnik o zakupu vrtov, se je ta srecevala tudi z vrtovi, ki so jih prebivalci postavili sami na tujih zemljišcih. Urbano vrtickarstvo obcine Velenje, kljub intenzivno urbanizirani in industrializirani pokrajini, okoljskim bremenom in nenehnim izzivom, velja za primer uspešne integracije v mestno tkivo.1131 V obdobju po letu 1975 je Premogovnik Velenje pricel urejati tudi plitve ugreznine severno od Škalskega jezera, ceprav površje še ni bilo povsem umirjeno. Obmocje so najprej zatravili. V letu 1981 pa so nanj v sodelovanju z Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani naselili credo ovac jezersko-solcavske pasme. Po desetih letih, ko se je površje stabiliziralo do te mere, da je bilo primerno tudi za druge dejavnosti, pa so gojenje ovac zaceli nadomešcati s konjerejo. Na severnem bregu Škalskega jezera je tako s preureditvijo obstojecih objektov nekdanjih domacij zacelo nastajati konjeniško središce. Poleg objektov za potrebe konjereje so uredili še jahalne poti in leta 1992 ustanovili Konjeniški klub Velenje. Ta v zaledju Škalskega jezera še vedno ponuja oskrbo konj, rekreacijsko ježo, tecaje jahanja in treninge za jahace ter organizira konjeniška tekmovanja.1132 Tudi prostor ob Velenjskem jezeru se je že v 80. letih zacel uveljavljati kot prireditveni prostor za množicne športne, zabavne in kulturne prireditve ter stanovska srecanja. Kot rekreacijsko vodno površino so ga takrat prvi zaceli uporabljati mladi domacini in redki športniki. Na južnem bregu Velenjskega jezera so leta 1981 po zaprtju in rušenju stare restavracije Jezero ob Škalskem jezeru zaceli graditi nadomestno ob Velenjskem jezeru. Ustanovili so tudi Jadralni klub Velenje. Novo restavracijo Jezero so odprli poleti 1983 ter ob njej uredili Turisticno-rekreacijski center Jezero (TRC Jezero) oziroma center z rekreacijsko infrastrukturo. Ker je bilo Velenjsko jezero na zacetku 80. let še mocno onesnaženo in neprimerno za kopanje, je Premogovnik Velenje leta 1984 manjšo jezersko površino na jugovzhodni strani z nasipom locil od Velenjskega jezera in uredil Turisticno jezero z ustreznimi kopalnimi razmerami. Ob jezeru so uredili tudi plažo s tuši, severno od restavracije pa igrišca za košarko, rokomet, mali nogomet, odbojko na mivki in mini golf. Na južnem bregu Velenjskega jezera so zasnovali tudi igrišca za tenis z garderobami ter zgradili Belo dvorano - vecnamenski športni objekt za organizacijo razlicnih prireditev s pokritimi teniškimi igrišci in 1130 Kozina in Halilovic, Urbano vrtickarstvo kot tradicija in družbena inovacija v Velenju, 163. 1131 Ibid., 164, 168. 1132 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 177. vadbenimi prostori. Zahodno od Bele dvorane je Premogovnik Velenje sredi 90. let uredil še avtokamp. Malo Turisticno jezero je tako ob koncih tedna vse do leta 2002, ko so ga zaradi premajhnega dotoka sveže in ciste vode iz premogovnika zasuli, privabljalo številne obiskovalce. Turisticno jezero je zacelo nadomešcati Velenjsko jezero, ki je takrat že bilo primerno za kopanje. Površino, pridobljeno z zasutjem Turisticnega jezera, pa so zaceli uporabljati kot prireditveni prostor.1133 … IN DANES: ŠALEŠKA JEZERA V 21. STOLETJU Šaleška jezera z okolico so na zacetku 21. stoletja v Šaleški dolini zaceli pre­poznavati kot pomembno razvojno dejavnost, kot turisticni potencial za razvoj najrazlicnejših rekreativnih, prireditvenih in športnih dejavnosti. V ta namen so takratna najvecja velenjska podjetja (Premogovnik Velenje, Gorenje, ERA, Vegrad, BTC) leta 2003 skupaj z velenjsko obcino ustanovila TRC Jezero, kate­rega osnovna dejavnost je postalo trženje športne infrastrukture ob Velenjskem jezeru in storitev na podrocju turizma. Za skupne dolgorocne cilje so si zastavili razvoj turisticno-rekreacijske ponudbe kot nove turisticne infrastrukture v okvi­ru savinjsko-šaleške turisticne destinacije.1134 Vodne in obvodne površine Šaleških jezer tako danes ponujajo številne možnosti za rekreacijo. Okolica Škalskega jezera, ki danes posledicam izkopa­vanja premoga ni vec izpostavljena, je obdana s sprehajalnimi potmi. Koristijo jih tekaci, kolesarji in jahaci. Vodna površina pa je namenjena predvsem ribicem, saj v jezeru živi prek dvajset vrst rib. Na bregu Škalskega jezera se nahaja tudi ribiški dom Ribiške družine Velenje, ki omogoca gostinsko ponudbo. Ribiška družina Velenje, ki ima od leta 2008 z državo sklenjeno tridesetletno koncesijsko pogodbo za ribolov, pa skrbi za ohranjanje populacije domorodnih vrst rib v Škalskem in Velenjskem jezeru. Ob Škalskem jezeru se nahaja tudi infrastruktura za rekreacijo (velenjski stadion in nogometna igrišca). Škalsko jezero je kot najmanjše in najmanj globoko med Šaleškimi jezeri tudi edino, ki pozimi obcasno zamrzne. Pravzaprav postane naravno drsališce. Na obmocju med Škalskim in Velenjskim jezerom je tudi golf igrišce.1135 Pri Družmirskem jezeru, katerega najgloblja tocka danes meri vec kot 90 m, je za rekultivacijo primeren le njegov južni breg. Ostali deli so namrec še pod obsežnim vplivom odkopavanja premoga. Družmirsko jezero v sodobnem casu tako prvenstveno predstavlja vir zagotavljanja potrebnih kolicin tehnološke vode za TEŠ. V ta namen, torej za zagotavljanje potrebnih kolicin tehnološke 1133 Ibid., 177. 1134 Ibid., 180. 1135 Ibid, 178. vode brez precrpavanja, je leta 2019 potekalo tudi poglabljanje jezerske kotanje. Temu posegu naj bi sledilo rekultiviranje južnega jezerskega brega s krajinsko, urbanisticno in arhitekturno ureditvijo z namenom domacinom in obiskovalcem ponuditi razlicne obvodne dejavnosti.1136 Najvec dejavnosti za rekreacijo in prireditve pa so umestili na vodno povr­šino Velenjskega jezera in njegove bregove. Velenjsko jezero je skupaj s svojim neposrednim in širšim zaledjem postalo zanimivo za rekreacijske in športne ter druge prostocasne aktivnosti, zlasti po odprtju Velenjske plaže leta 2013. Cetudi so na jezerskem bregu že v 80. letih zgradili sprehajalne poti, ki so jih Velenjcani takoj priceli uporabljati, in je voda kmalu po sanaciji jezera v 90. letih postala primerna za kopanje, pa je do intenzivnejše rabe vodnih površin za rekreacijsko­športne dejavnosti prišlo po zasnovi Velenjske plaže. Vse do takrat so ljudje Velenjsko jezero prepoznavali kot onesnaženo in nevarno.1137 Mestna obcina Velenje je leta 2012 najprej odkupila zemljišce južno od colnarne pri Velenjskem jezeru. Nato je sledila zasnova Velenjske plaže s pripadajoco infrastrukturo. Na obmocju pod colnarno in avtokampom so uredili lesene pomole, skakalnico, garderobe in sencnike na velikih travnatih površinah, tuše, sanitarije, otroška igrala na vodi in na bregu, mobilne objekte za gostinsko in drugo ponudbo ter informacijsko tocko. Tako zasnovana Velenjska plaža je omogocila razvoj pros-tocasnih aktivnosti na vodnih površinah, kot so veslanje, kajtanje, jadranje na deski in z manjšimi jadrnicami.1138 Uredili so tudi sprehajalne in dovozne poti. Ob Velenjskem jezeru se nahaja tudi Tenis center Jezero s sedmimi igrišci na prostem in dvema pokritima v Beli dvorani. Poletno rekreacijo pa omogocajo tudi igrišca za košarko in odbojko na mivki ter možnost za številne vodne športe na jezerski površini. Kot ena vecjih prireditev ob Velenjskem jezeru se je uveljavila prireditev za otroke, znana pod imenom Pikin festival. Pikin festival, ki ga ob jezeru prirejajo od leta 2003, v enem tednu v Velenje privabi vec kot 100.000 obiskovalcev. Poleg tega okolica Restavracije Jezero s številnimi športnimi objekti omogoca organizacijo razlicnih prireditev, Avtokamp Jezero neposredno ob jezeru pa ponuja nastanitev v mobilnih hišicah, prostore za avtodome, kamp prikolice in šotore, izposojo šotorov, koles, igrala za otroke in gostinsko ponudbo.1139 Kot zadnji uresniceni projekt revitalizacije degradiranega obmocja ob Ve­lenjskem jezeru pa je poleti 2021 zaživel nov prireditveni prostor z imenom Vista - park z razgledom. S sodobnim prireditvenim prostorom in odrom, ki so ga so umestili v obstojeci objezerski prostor na obmocje leta 2002 zasutega 1136 Ibid. 1137 Šterbenk, Ramšak, Glinšek in Mavec, Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera, 42. 1138 Ibid. 1139 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 177, 178. Pikin festival ob Velenjskem jezeru, 23. 9. 2014. Hrani: Muzej Velenje. Foto: Janez Svetina Turisticnega jezera, skušajo nekdaj degradiranemu obmocju vrniti družbeno, okoljsko in ekonomsko vrednost. Oder, namenjen rekreativni, zabavišcni in kulturni dejavnosti širše lokalne skupnosti in vsem starostnim skupinam, naj bi kot vecnamenski objekt omogocal predvsem raznoliko dogajanje na kopnem ali na prizorišcu nad jezerom. Postal naj bi prostor za kakovostno preživljanje prostega casa, organizacijo razlicnih prireditev, družabnih dogodkov, sejmov, izobraževanj, kulturnih in festivalskih srecanj.1140 SKLEP V prvih desetletjih po nastanku so bila antropogena Šaleška jezera degra­dirano obmocje. Ob njih so se pojavljala divja odlagališca. Velenjsko jezero je bilo v casu najbolj intenzivnega onesnaževanja tudi eden od najbolj poškodovanih okoljskih elementov. Ljudje so Šaleška jezera dojemali kot neželeno posledico izkopavanja premoga, kot okoljske poškodbe. Z rekultivacijo pa so degradira-no jezersko obmocje spremenili v ustvarjeno dobro. Jezera so postala privlacen 1140 Prireditveni prostor ob jezeru. VISTA – park z razgledom. pokrajinski element in ena od kljucnih priložnosti razvijajoce se turisticne destinacije. Antropogena Šaleška jezera, ki zaradi še delujocega premogovnika še vedno predstavljajo rastoco jezersko površino, imajo kot umetno nastali vodni vir in stojece površinske vode za naravo in cloveka velik pomen, saj vplivajo na lokalne podnebne razmere. V toplejšem delu leta je v bližini jezer v zraku vec vlage, v hladnejšem delu leta pa je vec dni z meglo, kar vpliva na temperaturni obrat. Dvig talne vode v okolici jezer lahko poveca tudi zamocvirjenost ugrezninskega obmocja. S primerno ureditvijo in upravljanjem ugrezninska jezera tudi pri­spevajo k oblikovanju sekundarnih biotopov. Povecujejo pestrost rastlinskih in živalskih vrst in kot taka predstavljajo razvojno priložnost za turisticne in športno-rekreativne dejavnosti. Razvoj slednjih ob tovrstnih vodnih površinah in na njih zaradi izredne obcutljivosti tovrstnih ekosistemov v Šaleški dolini z nenehnim soocanjem z izzivi podrejajo celovitemu nacrtovanju in ga poskušajo usmerjati skladno z nosilnostmi prostora in samocistilnimi sposobnostmi okolja. Strategija trajnostne rasti sodobnega slovenskega turizma, ki v razvojnem konceptu opredeljuje štiri makrodestinacije, destinacijo Šaleške doline z imenom Velenje–Topolšica/Šoštanj s produkti zdravje, dobro pocutje, gastronomija in turizem na podeželju z vodnimi doživetji (Velenjska plaža, Šaleška jezera, Terme Topolšica) vkljucuje v Termalno Panonsko Slovenijo. Pri tem je strategija razvoja in trženja turizma v obcini Velenje za obdobje 2017–2021 uvrstila Šaleška jezera kot naravno danost med primarno ponudbo destinacije, med sekundarno pa športno infrastrukturo, pohodniške in kolesarske poti ter prireditve ob Velenjskem in Škalskem jezeru. Kot razvojno prioriteto je strategija izpostavila aktivni turizem z nadgradnjo celostnega razvoja objezerskega turizma.1141 Aktualna strategija razvoja in trženja turizma v Šaleški dolini pa izpostavlja turizem kot podporni steber v procesu prestrukturiranja regije. Pri tem poudarja kljucno vlogo razvoja turisticne infrastrukture z zagotavljanjem sobivanja lokalnega prebivalstva in turistov. Vizijo turizma in pozicioniranja strategija utemeljuje z mirno in prijazno naravo, cistoco, festivalskim vzdušjem, aktivnim preživljanjem casa, industrijsko dedišcino in zdraviliško ponudbo.1142 1141 Šterbenk, Ževart in Lenart, Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev, 181. 1142 Strategija razvoja in trženja v Velenju in Šoštanju. Dunja Dobaja OBVLADOVANJE POPLAVNEGA TVEGANJA V SLOVENIJI PO LETU 1990 UVOD Spoznavanje zakonitosti poplav in interdisciplinarni pristop pri njihovem preucevanju sta tudi v Sloveniji po letu 1990 izoblikovala koncept tako imeno­vanega obvladovanja poplavnega tveganja, ki obsega vrsto ukrepov in dejavnosti za prilagajanje poplavam v najširšem smislu.* Pri obvladovanju poplavnega tve­ganja se lahko osredotocamo na zmanjševanje poplavne nevarnosti, zmanjševanje obstojece ranljivosti ali pa tudi na samo preprecevanje vnosa škodljivega poten­ciala na poplavna obmocja. Sredstvo za dosego tega so preventivni in kurativni ukrepi ter usklajene dejavnosti na nivoju celotnega porecja, pri soodlocanju pa naj bi bili udeleženi vsi prizadeti. Sodobni koncept varstva pred poplavami je vecplasten in vkljucuje razlicne elemente obvladovanja poplavnega tveganja, ustrezno prostorsko planiranje, po­gozdovanje, preprecevanje razlivanja vode, pripravljenost in ustrezen odziv ob nevarnosti, izobraževanje prebivalstva o nevarnosti poplav in soocanju z njimi, prepoved gradnje na poplavnih obmocjih in podobno. * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Prispevek na podlagi literature in arhivskih virov obravnava problematiko obvladovanja poplavnega tveganja v obdobju samostojne Slovenije. V tistem ob-dobju sta v ospredje namrec stopili preusmeritev v smer kulture sobivanja z na­ravnimi tveganji, torej tudi s poplavami, in usmeritev obstojecega upravljanja z vodami v obvladovanje teh pojavov, in sicer s krepitvijo družbene odpornosti, z dialogom o tveganjih, posredovanjem znanj o tveganjih in sploh razvijanjem kulture sobivanja s tveganji.1143 Podrocje varstva pred naravnimi tveganji naj bi preseglo politiko aktivne obrambe in osredotocenosti na pomoc in reševanje ter se usmerilo v preventivo, v politiko sobivanja z naravnimi tveganji, v vecjo vlogo odgovornih deležnikov in posameznika za lastno varnost (aktivno državljanstvo). Moderni trendi v evropski politiki in svetu, ki jih je spodbudila aarhuška konvencija (1998) o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odlocanju in do-stopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, direktiva evropskega parlamenta in sveta o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skup­nosti (direktiva INSPIRE, 2007) ter nekatere sodbe Evropskega sodišca za clo­vekove pravice zahtevajo vecje sodelovanje civilne družbe pri upravljanju z okol­ jem.1144 Kot sredstvo te nove politike se uveljavlja strateška okoljska ocena (Strategic Environmental Assessment). Na podlagi tega v Sloveniji deluje sektor za strateško presojo vplivov na okolje kot del direktorata za okolje na ministrstvu za okolje in prostor. V Sloveniji se je po dopolnilih in spremembah zakona o varstvu okolja (ZVO-1) v letu 2004 uveljavil tudi pojem celovite presoje vplivov na okolje.1145 Ker pa obvladovanje poplavnih tveganj temelji tudi na preteklih spoznanjih in izkušnjah, kako upravljati in urejati vodotoke ter preprecevati poplave, podajam tudi kratko predzgodovino poplav in ukrepe, ki so se uporabljali za zašcito pred poplavami od druge polovice 19. stoletja do izteka socialisticnega obdobja. Torej, kako so k ukrepanju ob poplavah pristopali v casu Avstro-Ogrske, v casu SHS, prve in druge Jugoslavije. Za obdobje samostojne Slovenije pa v razmerah nastajanja in oblikovanja so-dobnega koncepta obvladovanja poplavnega tveganja podajam zasnovo omen-jenega koncepta in (ne)uresnicevanje slednjega na študiji primerov poplavljanj dveh hudourniških rek (Selške Sore in Drave) in pristopanje k sanaciji in urejanju njunih strug po vsakokratnih poplavah. 1143 Mikoš, Od varstva pred naravnimi tveganji do kulture sobivanja. 1144 Ibid. 1145 Ibid., 11. SOOCANJE S POPLAVAMI V OBDOBJU OBRAMBNEGA KONCEPTA Koncept varstva pred poplavami je rezultat postopnega razvoja in spoznanj, zato najprej podajam pretekle prakse upravljanja in urejanja vodotokov. Obmocje današnje Slovenije velja za zmerno vodnato in izpostavljeno poplavam. Osrednje poplavno obmocje je bilo v obdobju obrambnega koncepta (od dru­ge polovice 19. stoletja do casa samostojne Slovenije) ob reki Savinji, zato je bila v drugi polovici 19. stoletja izvedena regulacija Savinje od Mozirja do Celja, in sicer na podlagi treh deželnih zakonov (junij 1876, april 1885, avgust 1891). Stroški regulacijskih del so se delili med deželo Štajersko, državo, okrajnimi zastopi iz Gornjega Grada, Vranskega, Šoštanja in Celja ter davcnimi obcinami (Mozirje, Prihova, Braslovce, Podvin, Žalec, Petrovce in druge). Po prvem zakonu je dežela prispevala dve tretjini, po drugem in tretjem zakonu je bil delež med deželo in državo izenacen (vsaka po 40 odstotkov). Vsako leto do 1. svetovne vojne se je sestajala posebna komisija, ki je skrbela za vzdrževalna dela na regulacijskih napravah. Sestavljena je bila iz predstavnikov vseh financerjev regulacijskih del. Regulacija zgornjega toka Savinje do Celja je zmanjšala nevarnost poplav, kar pa ni veljalo za mesto Celje, ki je utrpelo vec poplav. Ena najvecjih je bila novembra 1901, ko je Savinja narasla za vec kot šest metrov nad normalnim nivojem in skoraj v celoti poplavila mesto.1146 Po katastrofalni poplavi leta 1901 je celjska mestna obcina zaprosila za stro­kovno mnenje inženirja Philippa Forchheimerja iz Gradca. Predlagal je preprecitev nadaljnjega poglabljanja reguliranega korita Savinje v toku nad Sv. Petrom, in sicer z vzidavo talnih pragov, s cimer bi preprecili nadaljnji dotok gramoza oziroma vsakršnih nanosov prav do Celja. Zaradi nanosov se je namrec v mestu kota visoke vode dvignila za 20 cm. Svetoval je tudi pogozditev obmocja ob reki in prepoved secnje do golega. V Celju pa je svetoval nadomestitev Kapucinskega mostu z no-vo konstrukcijo z enim sredinskim stebrom ter odstranitev neprimerno visoke za­jezitve železniških mostov. Za izvedbo slednjega je predlagal premik struge reke v ovinku pred železniško progo, s cimer oba železniška mostova ne bi bila vec potrebna. Štajerski deželni odbor je na podlagi omenjenih nasvetov oblikoval pro-jekt za regulacijo Savinje na obmocju Celja. Projekt je okrajno glavarstvo v Celju leta 1911 odobrilo, a je njegovo izvedbo preprecila 1. svetovna vojna.1147 Vojna je povzrocila propadanje že zgrajenih regulacijskih zgradb tudi v dru­gih slovenskih deželah. Pred vojno so namrec potekala regulacijska dela tudi na Savi med Tacnom in Kresnicami, na Kamniški Bistrici in Sori.1148 1146 Dobaja, Naravne nesrece, 59. 1147 Ibid., 59-60. 1148 Ibid., 61. V obdobju med obema vojnama je bil v okviru novooblikovane Deželne vla­de za Slovenijo tudi Gozdarski odsek za Slovenijo in Istro, v okviru katerega je potekalo urejanje hudournikov. Hudourniška obmocja v Sloveniji so bila (so še) predvsem na Gorenjskem, v Savinjski dolini, med Savinjo in Sotlo, na obmocju Polhograjskih dolomitov, Kozjeka in Pohorja.1149 Hudourniške poplave so predstavljale veliko nevarnost, saj so odnašale v do-line pesek, zemljo, kamenje, s tem unicevale infrastrukturo, zasipavale njive in travnike in pogosto povzrocale nastajanje mocvirnih obmocij. Gospodarstvu so povzrocale škodo, ogrožale promet, zdravje ljudi in bile tudi vzrok smrtnih žrtev. Zato je bilo urejanje hudournikov prednostna naloga oblastne uprave in kasneje uprave Dravske banovine. Ureditev hudournikov pa je bil tudi pogoj uspešne regulacije rek in melioracije mocvirnih dolin ter elektrifikacije banovine.1150 Vzrok hudourniških poplav in s tem povezane škode niso bile le neugodne terenske razmere in velika kolicina padavin, ampak tudi negativni posegi cloveka v naravo, na kar so opozarjali strokovnjaki, kot na primer vodja gozdnotehnic­nega odseka za urejanje hudournikov ing. Vladimir Fasan in ing. Alojz Štrancar, zaposlen v istem odseku. Slabo gospodarjenje na hudourniškem obmocju, iz­sekavanje gozdov, zlaganje lesa v hudourniških strugah ali blizu njih, zoževanje in ukrivljanje struge hudournikov z nepravilno postavljenimi zgradbami (škarpe, jezovi, mostovi in podobno) so bili poglavitni nepravilni clovekovi posegi, ki so potencirali problem hudourniških poplav.1151 Po 2. svetovni vojni so bile v ospredju ponovno poplave, tudi hudourniške, in stranski ucinki poplav, zemeljski plazovi. Tako kot že v prejšnjih obdobjih je bilo celjsko obmocje izpostavljeno kot kriticno. Vedno bolj pa je postajalo po­membno poudarjanje solidarnosti s poplavljenimi obmocji in prispevek vsakega posameznika za skupno dobro. Povojno obdobje je bilo glede zašcite pred poplavami usmerjeno predvsem v regulacijo rek in urejanje hudournikov. Hudourniško službo je povojna oblast tesno povezovala z elektrogospodarstvom, saj so pomemben dejavnik za ne­moteno obratovanje hidrocentral urejena obmocja, od koder se voda zbira v ba­zenu.1152 Konec 70. let so strokovnjaki za razvoj vodnega gospodarstva ugotavljali, da je bila vse do tedaj skrb družbe usmerjena prvenstveno v gradnjo vodno­gospodarskih varstvenih objektov za preprecevanje pogostih poplav. Glede na stopnjo gospodarskega razvoja je bil razvoj za preprecevanje poplav usmerjen v aktivno obrambo pred poplavami s pomocjo kompleksnih vodnogospodarskih 1149 Ibid., 62-63. 1150 Ibid., 63. 1151 Ibid. 1152 Ibid., 74. rešitev, ki so obsegale varstvo pred erozijo in ureditev hudournikov, zmanjšanje prodonosnosti in gradnjo objektov na za to primernih zemljišcih.1153 Konec 80. let je bil izrazito obrambni koncept varstva pred poplavami cedalje manj pomemben. V ospredje je prodiralo zavedanje, da so poplave tudi posledica cloveških posegov (na kar so že prej opozarjali posamezni strokovnjaki), ne le naravnih procesov, in da je potreben celovit pristop. Vedno bolj so se krepile preventivne dejavnosti, kot so bile izobraževanje, osvešcanje, vzgoja kadrov, us-trezni predpisi ter zacasno ali trajno izogibanje nevarnim obmocjem. Omenjene smernice so postavile temelje sodobnemu konceptu varstva pred poplavami, ki je zasnovan na obvladovanju poplavnega tveganja. SODOBNI KONCEPT OBVLADOVANJA POPLAVNEGA TVEGANJA Sodobni koncept upravljanja z vodami temelji na spoznanju, da vedno vecja urbanizacija prostora, onesnaževanje okolja, spreminjanje habitatov in podnebne spremembe ogrožajo ekosistem. Kot rešitev se ponujajo novi sistemi upravljanja z vodami, ki pomenijo odmik od centralisticnih modelov upravljanja. Znacilnosti slednjih so bile centralizirane sektorske ustanove, omejeno sodelovanje deležni­kov, medtem ko je bilo strokovno reševanje problemov osredotoceno na tehnicne inženirske rešitve.1154 Nova vodna paradigma upošteva ekonomske, ekološke, socialne in kulturne vrednosti vode in temelji na povezanosti cloveka in ekosistemov s pomocjo širše participacije odgovornih deležnikov, vkljucevanjem razlicnih znanj in disciplin ter sodelovanjem znanosti, politike in prakse.1155 V Sloveniji se je kultura sobivanja z naravnimi tveganji postopoma razvila s približevanjem Slovenije evropskim integracijskim tokovom in koncno po vstopu v Evropsko unijo. Po navedbah Mikoša v clanku Od varstva pred naravnimi tveganji do kulture sobivanja z njimi iz leta 2015 se na podrocju varstva pred naravnimi nesrecami uporabljata dva pojma, in sicer pojem aktivnega varstva in pojem aktivne od­pornosti.1156 Pojem aktivnega varstva v strokovni literaturi obsega ukrepe, ki zmanjšajo posledice naravnih tveganj. Primeri tovrstnih ukrepov so, kar se tice poplav: urejanje vodotokov in gradnja protipoplavnih nasipov, gradbeni standardi za 1153 Ibid., 78. 1154 Mikoš, Od varstva pred naravnimi tveganji do kulture sobivanja. 1155 Ibid. 1156 Ibid. poplavno varno gradnjo objektov in seveda dobro organizirana služba pomoci in reševanja za cas nastopa naravnega tveganja. Gre za kombinacijo aktivnega varstva in krepitve ucinkovite in hitre obrambe pred delovanjem naravnih tveganj v casu njihove neaktivnosti kot pomembnega dela aktivnega varstva.1157 Pri pojmu aktivne odpornosti pa je poudarek na prilagodljivosti in prožnosti, ne na zmanjševanju škode. Ta pojem obsega ukrepe, ki omejujejo vpliv naravnih tveganj, omogocajo prilagodljivo delovanje družbe in sistemov s cim manjšimi motnjami v delovanju in cim hitrejšo vrnitvijo v normalno delovanje, kolikor je to mogoce. Primeri tovrstne aktivnosti v primeru poplav so: gradnja zavetišc, nacrtovanje evakuacijskih poti, izobraževanje prostovoljcev in lokalne skupnosti za ukrepanje v casu nastopa naravnih tveganj.1158 Varstvo pred škodljivim delovanjem voda je sestavni del slovenske zakonodaje o vodah. Zakon o vodah (ZV-1), ki ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišci, je Slovenija sprejela leta 2002.1159 Cilji upravljanja so poleg omenjenega varstva pred škodljivim de­lovanjem voda dobro stanje voda in drugih ekosistemov, povezanih z vodo, urav­navanje vodnih kolicin in spodbujanje trajnostne rabe vode.1160 Krovni dokument, ki ureja varstvo pred poplavami na ravni Evropske unije (EU), je direktiva evropskega parlamenta in sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti oziroma krajše poplavna direktiva.1161 Leta 2000 je bila na ravni EU že sprejeta direktiva o vodah, ki je od clanic zahtevala pripravo nacrtov upravljanja voda, vendar njen glavni cilj ni bilo zmanjševanje tveganj poplav, zato je bila leta 2007 sprejeta poplavna direktiva.1162 Ob izdaji je clanicam nalagala predhodno oceno poplavne ogroženosti, na podlagi katere so se dolocila obmocja pomembnega vpliva poplav (do decembra 2011). Za tako opredeljena obmocja so morale države clanice pripraviti karte poplavne nevarnosti in poplavne ogroženosti (do decembra leta 2013), v katerih so natancno opredeljeni viri in stopnja poplavne nevarnosti ter višina škode v primeru poplav. Za ogrožena obmocja je bilo treba izdelati tudi nacrte za obvladovanje poplavne ogroženosti (do decembra leta 2015). Do dolocene stopnje so morali ti nacrti dolociti in predvideti ukrepe za zmanjšanje ugotovljene poplavne ogroženosti.1163 Poplavna direktiva je bila torej pripravljena z namenom, da se na obmocju EU vzpostavi enoten okvir za oceno in obvladovanje poplavne ogroženosti, pri cemer je glavni namen zmanjševanje škodljivih posledic poplav na zdravje ljudi, 1157 Ibid. 1158 Ibid. 1159 Uradni list RS, št. 67/2002, 26. 7. 2002, Zakon o vodah (ZV-1). 1160 Ibid. 1161 Trobec, Vodogradbeni protipoplavni ukrepi, 106. 1162 Sapac, Brilly, Stroški varstva pred poplavami, 59. 1163 Ibid., 60. gospodarstvo, kulturno dedišcino in okolje. Ta direktiva torej predvsem doloca aktivnosti, ki jih morajo države clanice izvajati, da bi lahko bolj ucinkovito obvladovale poplavno ogroženost v okviru nacionalnih in tudi cezmejnih po­recij.1164 Dolocbe poplavne direktive so bile prenesene tudi v slovensko zakonodajo, in sicer z: – zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah leta 2008;1165 – s sprejetjem pravilnika o metodologiji za dolocanje obmocij, ogroženih zaradi poplav, in z njimi povezane erozije celinskih vod in morja ter o nacinu razvršcanja zemljišc v razrede ogroženosti leta 2007;1166 – z uredbo o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na obmocjih, ogroženih zaradi poplav, in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja leta 2008;1167 – z uredbo o vsebini in nacinu priprave podrobnejšega nacrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavami leta 2010.1168 V Sloveniji je ministrstvo za okolje in prostor v letu 2011 pripravilo Predhodno oceno poplavne ogroženosti. Ta se doloci s pomocjo predpisanega metodološkega pristopa, ki upošteva razmerje med vplivom in verjetnostjo poplavnega dogodka. Na ta nacin se dolocijo stopnje tveganja za poplave: majhno, srednje, veliko in zelo veliko tveganje.1169 Na njeni podlagi in na podlagi širše javne razprave so bila dolocena obmocja pomembnega vpliva poplav. Opozorilne poplavne karte so bile izdelane na podlagi analize zgodovinskih in arhivskih podatkov o poplavnih in erozijskih dogodkih in na podlagi že izdelanih raziskav in analiz.1170 Vse omenjene aktivnosti so bile temelj za pripravo Nacrta za zmanjševanje poplavne ogroženosti. V skladu z zakonom o vodah (ZV-1) je bilo kot upravni organ za pripravo Nacrta za zmanjševanje poplavne ogroženosti doloceno ministrstvo za okolje in prostor. Nacrt zmanjševanja poplavne ogroženosti je bil sprejet s sklepom Vlade RS z dne 27. julija 2017 in predstavlja skupek ukrepov za 17 porecij, ki vkljucujejo 61 obmocij pomembnega vpliva poplav. Kot obmocji upravljanja sta bili v Sloveniji doloceni povodje Donave in povodje Jadranskega morja. V okviru 1164 Porocilo o izvajanju negradbenih in gradbenih protipoplavnih ukrepov. 1165 Uradni list RS, št. 57, 10. 6. 2008, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1A). 1166 PisRS – Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 60/07, 6. 7. 2007, Pravilnik o metodologiji za dolocanje obmocij, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih vod in morja ter o nacinu razvršcanja zemljišc v razrede ogroženosti. 1167 PisRS – Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 89, 19. 9. 2008, Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na obmocjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja. 1168 PisRS – Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 7/10, 29. 1. 2010, Uredba o vsebini in nacinu priprave podrobnejšega nacrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavami. 1169 Ocena tveganja za poplave. 1170 Ibid., 12. povodja Donave je 14 od 17 porecij, v okviru povodja Jadranskega morja so pa tri porecja od 17 (Idrijca, Vipava, Obala).1171 Posebno porocilo Evropskega racunskega sodišca iz leta 2018 je ugotovilo, da so ucinki direktive o poplavah na splošno pozitivni, vse države clanice so izvajale nacrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, ugotovilo pa je tudi po­manjkljivosti.1172 Sodišce je ugotovilo, da bodo morale clanice v prihodnje v nacrte za ob-vladovanje poplavne ogroženosti bolj celovito vkljuciti podnebne spremembe, zavarovanja za primer poplav, prostorsko nacrtovanje ter natancno opredeliti in zagotoviti vire financiranja.1173 POPLAVNO OBMOCJE SLOVENIJE Slovenija je z vodnimi viri bogata država, sestavljajo pa jih predvsem pod-talnica in izviri. Vode se s površine 16.373 km2 stekajo v Donavo in s površine 3.857 km2 v Jadransko morje.1174 Zaradi obsežnih letnih padavin in slabo pre­pustne podlage je nastala gosta hidrografska mreža tekocih površinskih voda. Poplave lahko prizadenejo državo v vseh letnih casih, najpogosteje pa spomladi in jeseni. Vlažno podnebje in visok letni odtok okoli 1.000 mm povzrocata visoke vode z neizrazitimi razlikami med pretoki poplavnih voda.1175 Po podatkih Direkcije RS za vode iz oktobra 2023 je v Sloveniji 1.300 kvadrat­nih kilometrov poplavnih obmocij.1176 Vecina teh obmocij je v dnu dolin vzdolž hudourniških grap. Od 27.000 km vodotokov v državi jih je 8000 km hudour­niških. Tovrstne poplave sicer prizadenejo manjša obmocja, a so nepredvidljive, zato naj bi jih bilo težko napovedati.1177 Iz literature lahko razberemo, da to ni splošna trditev, saj naj bi obstajali prin­cipi njihovega predvidevanja. Po mnenju nekaterih strokovnjakov je poznavanje obmocij pojavljanja hudourniških poplav pomemben segment osvešcanja pre­bivalcev o poplavni nevarnosti na teh obmocjih. Koncept tako imenovane pro­gnosticne geografije predpostavlja, da so poplave na dolocenem obmocju stalnica in s tem odraz naravnogeografskih znacilnosti tamkajšnjega površja. Iz preteklih hudourniških poplav lahko namrec sklepamo, kakšna bosta prostorski vzorec in 1171 Porocilo o izvajanju negradbenih in gradbenih protipoplavnih ukrepov. 1172 Posebno porocilo. Direktiva o poplavah. 1173 Ibid. 1174 Mikoš, Brilly in Ribicic, Poplave in zemeljski plazovi, 115. 1175 Ibid. 1176 Gorenc, Zakaj vse vec Slovencev živi na poplavnih obmocjih. 1177 Frantar, Poplave, 13. Obrežna zašcita s kamnometom ob potoku Begunjšcica v dolini Drage na Gorenjskem Osebni arhiv in foto: Dunja Dobaja dinamika prihodnjih poplav. To pa terja interdisciplinarni pristop.1178 Za izvedbo prostorsko-casovnih analiz hudourniških poplav v slovenskem prostoru so po­membni tudi zgodovinski viri (razlicni popisi, opisi v kronikah o dogajanju ob hudourniških poplavah, arhivski viri, tiskani viri in podobno). Rezultati pros-torsko-casovnih analiz hudourniških poplav so lahko v posameznih porecjih Slovenije strokovna podlaga za preventivno ukrepanje in temelj za preucevanje sprememb v prihodnji dinamiki hudourniških poplav.1179 Ceprav se poplave vecinoma povezuje z gorsko in hribovito pokrajino ter s podeželjem, pa do teh prihaja tudi v mestih. S hitro urbanizacijo so se mesta razširila tudi na obmocja poplav in drugih naravnih pojavov. To pomeni, da so 1178 Trobec, Prostorsko-casovna razporeditev, 6. 1179 Ibid., 20. zaradi tega poplave vse pogostejše in povzrocajo škodo tudi v mestih. Neustrezne lokacije mest pa so tudi plod zgodovinskega razvoja, saj so le-ta ravno zaradi ugodne prometne lege pogosto nastajala ob prehodih prek vecjih rek ali njihovih sotocjih, ob morskih obalah in na stiku vzpetega površja z ravnino.1180 Znacil-no je tudi, da sodobna mesta postajajo vedno bolj napredni, a hkrati obcutljivi in ranljivi tehnološki in družbeni sistemi. Kot posledice clovekovih posegov v porecja in recne struge se kažejo velike spremembe pretocnih režimov rek. Zaradi podnebnih sprememb se dviguje gladina morja, kar ogroža priobalna mesta.1181 Ceprav je glavni vzrok padavinskih mestnih poplav velika kolicina vode ob kratkotrajnih mocnih padavinah, pa sta pomembna še dva dejavnika: delež mestnih površin z neprepustno podlago (na primer ceste, parkirišca, plocniki) in ucinkovit sistem odvajanja padavinske vode. Po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) so bile denimo v Ljubljani v obdobju 1990-2007 najvecje kolicine padavin jeseni 1994, 1997 in 2005.1182 Tabela 2: Najvecje kolicine padavin v Ljubljani v obdobju 1990-20071183 13. 9. 1997 71,8 l na m2 v 6 urah 1. 9. 2005 54,2 l na m2 v eni uri Upoštevajoc podatke v tabeli je v obdobju 1994-2005 v Ljubljani padlo najvec padavin v zacetku septembra 2005. V tem letu je bil že avgust povecini moker. Pretoki so bili ves mesec vecji, kot je bilo to obicajno v avgustu. Skoraj povsod v Sloveniji je bila avgustovska kolicina padavin nadpovprecna. Mocni kratkotrajni nalivi in dolgotrajne obilne padavine so povzrocili poplave in zemeljske plazove. Najhuje je bilo na jugovzhodu Slovenije in v Pomurju, ko je samo v dveh dneh, 21. in 22. avgusta, padlo vec kot 100 mm padavin.1184 Obilno deževje je v Ljubljani ponovno izpostavilo vprašanje poplavne varnosti, zlasti njenega južnega dela, kjer je bilo, po takratnih ocenah, ogroženih 1300 ha zemljišc, od tega skoraj 500 pozidanih.1185 Po podatkih iz leta 2014 je bila obcina Ljubljana na cetrtem mestu po skupni površini, ki je v posamezni obcini obsegala obmocja z veliko poplavno nevarnostjo 1180 Natek, Poplave v mestih, 5. 1181 Ibid. 1182 Ibid., 6. Ljubljana nam služi kot primer (op. a.). 1183 Ibid. 1184 Kobold, Sušnik, Trcek, Ulaga, Polajnar, Robic in Lalic, Visoke vode v avgustu 2005. 1185 Delo, 5. 10. 2005, Ljubljana ni zašcitena pred poplavami. Manjša lesena zaplavna pregrada in s kamni tlakovano dno manjšega potocka v parku Tivoli v Ljubljani, ki je aktivnejši ob deževju. Osebni arhiv in foto: Dunja Dobaja (OVPN).1186 Pred njo so bile obcine Brežice, Brezovica in Lendava.1187 Po deležu OVPN od celotne površine obcine pa je bila na prvem mestu obcina Duplek, medtem ko je bila obcina Ljubljana na sedmem mestu.1188 1186 PisRS – Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 60/7, 6. 7. 2007, Pravilnik o metodologiji za dolocanje obmocij, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih vod in morja ter o nacinu razvršcanja zemljišc v razrede ogroženosti. Navedeni pravilnik doloca nacin razvršcanja zemljišc v razrede poplavne in erozijske ogroženosti, merila za dolocanje razredov poplavne in erozijske ogroženosti, nacin priprave kart poplavnih in z njimi povezanih erozijskih obmocij ter enotne oznake vsebin in s tem povezane naloge. 1187 Žiberna, Raba tal, 45. 1188 Ibid. Tabela 3: Velikosti površin, ki v obcinah ležijo znotraj OVPN1189 Brežice 1345,5 Brezovica 898,3 Lendava 532,3 Ljubljana 519,2 Duplek 480,9 Vrhnika 452,8 Starše 293,1 Krško 204,7 Maribor 170,1 Rence-Vogrsko 137,5 Po podatkih, ki jih navaja Žiberna za leto 2014, so bila obmocja z veliko po­plavno nevarnostjo predvsem ob Ljubljanici na Ljubljanskem barju, ob Savi na Krško-Brežiškem polju, ob Dravi med Malecnikom in Ptujem ter na obmocju Borla, ob Muri na obmocju slovensko-hrvaške meje ter ob Vipavi na obmocju njenega spodnjega toka. Ostala obmocja so bila bolj razdrobljena, in sicer v ozkih pasovih ob vodotokih. Skupaj so pokrivala 6103,2 ha površine.1190 Leta 2000 so na OVPN prevladovale njive, vrtovi, travniki in gozd. Pozidane površine so zajemale 141 ha ali 2,3 odstotka vseh oblik rabe tal na OVPN.1191 Do leta 2014 so se njiv­ske površine na OVPN zmanjšale, a so še vedno pokrivale 30,1 odstotka površja OVPN. Povecali so se gozdne in travniške površine ter zemljišca v zarašcanju. Pozidane površine so zajemale že 196,4 ha ali 3,2 odstotka vsega površja OVPN.1192 V obdobju od leta 2000 do leta 2014 se je delež pozidanih površin na OVPN povecal za skoraj en odstotek. Poplavna obmocja so postala zanimiva za interese javnega in zasebnega kapitala. Obcutek za naravne omejitve se je pricel zmanjševati.1193 Po podatkih Direkcije RS za vode iz oktobra 2023 živi na poplavnih obmocjih 193.706 prebivalcev ali 9,1 odstotka, kar je skoraj za dva odstotka vec kot v letu 2012.1194 V letu 2012 je bilo na poplavnih obmocjih postavljenih 41.500 stavb, v letu 2023 pa jih je bilo že 92.670.1195 1189 Ibid. 1190 Ibid., 40. 1191 Ibid. 1192 Ibid. 1193 Ibid., 38. 1194 Gorenc, Zakaj vse vec Slovencev živi na poplavnih obmocjih. Navajam leto 2012 kot primer, saj je bilo mogoce zanj dobiti omenjene podatke (op. a.). 1195 Ibid. ŠTUDIJI PRIMERA OBVLADOVANJA POPLAVNEGA TVEGANJA SELŠKA SORA Z ŽELEZNIKI Ker rezultati prostorsko-casovnih analiz hudourniških poplav lahko služijo kot strokovna podlaga za preventivno ukrepanje, v nadaljevanju podajam primer poplavnega urejanja Selške Sore v Železnikih po poplavah leta 2007. Te poplave so v celotni Sloveniji povzrocile šest smrtnih žrtev, od tega kar tri v Železnikih. Ker so dosegle najhujše razsežnosti, kot so smrtni izidi, so pristojni organi pristopili k celovitemu urejanju obvladovanja poplavnega tveganja. Hudourniške reke so lahko namrec temelj za preucevanje sprememb v dinamiki hudourniških poplav, ki jih bodo v prihodnje dolocale podnebne spremembe.1196 V tem kontekstu podajam pregled poplavljanja hudourniške reke Selške Sore v obravnavanem obdobju. Selška Sora v svojem toku tece tudi skozi Železnike, ki so glede na pogost­nost in intenzivnost poplav eno bolj ogroženih urbaniziranih obmocij v Sloveniji, tako zaradi hudourniških znacilnosti Sore kot njenih pritokov.1197 Vodni tok ima zaradi strmih in ozkih dolin vecjo hitrost in posledicno vecjo rušilno moc. Pogostost visokih vod je predvsem posledica lege porecja Sore, ki leži na robu južnega obrobja Alp, kjer se dvigujejo vlažne zracne gmote.1198 Narasla Selška Sora je poplavljala tudi že pred obravnavanim obdobjem, v letih 1924, 1927, 1933, 1954, 1989 in 1990.1199 V obdobju po letu 1990 pa je poplavljala v letih 1995, 1998, 2007 in opis slednjih sledi v nadaljevanju. V septembru 1995 so mocne padavine zajele zahodni del povodja Selške Sore. Železniki so bili poplavljeni, mocno je bila poškodovana cesta Železniki–Petrovo Brdo, poplavljeni in zasuti so bili zaselki v Podroštu, na daljših odsekih so bile zasute struge.1200 Zaradi parcialne sanacije po poplavah leta 1990 ter neukrepanja v zaledjih zaradi pomanjkanja sredstev so visoke vode poškodovale tudi veliko že saniranih objektov, nesanirane poškodbe pa so se povecale.1201 Dne 14. oktobra 1998 sta ministrstvo za okolje in prostor in Podjetje za ure­janje hudournikov izdali Porocilo o posledicah, nastalih zaradi visokih voda od 4. do 7. 10. 1998 na hudourniških obmocjih Slovenije,1202 ki je v okviru porocila 1196 Ibid., 20. 1197 Fazarinc, Nacrtovani ukrepi, 319. 1198 Ibid. 1199 Debeljak, Hafner, Pintar in Pintar, Septembrsko neurje, 26. 1200 Klabus, Visoke vode, 16. 1201 Ibid. 1202 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2, Porocilo o posledicah nastalih zaradi visokih voda od 4. do 7. 10. 1998 na hudourniških obmocjih Slovenije. za obmocje Gorenjske izpostavilo povodje Selške Sore kot najbolj prizadeto. Najvecja škoda je nastala na strugah Zadnje Sore, Davce in Selške Sore skozi Železnike.1203 Selška Sora je v oktobru leta 1998 poplavila in povzrocila poškodbe na ce­lotnem odseku od Podrošta skozi Železnike vse do Škofje Loke. Najvec škode je nastalo v Železnikih, kjer je bilo zalitih veliko stanovanjskih in gospodarskih objektov, lokalnih cest in regionalna cesta – v celoti je bil poplavljen obvodni del starih Železnikov.1204 V novembru so mocne padavine ponovno zajele zahodni del povodja Selške Sore. Poškodbe oktobrskih poplav so se povecale, škoda pa je nastala tudi na številnih gradbišcih, kjer so potekale sanacije poškodb po oktobrskih poplavah.1205 Dne 18. septembra 2007 so hudourniške poplave zajele ne samo Škofjeloško hribovje, ampak tudi obmocje Bohinja, Kamniško-Savinjskih Alp ter porecje Savinje in Dravinje. Pretok Sore v Železnikih je bil ocenjen na okrog 300 m3/s, kar je bilo obcutno vec od srednjega letnega pretoka Sore, ki je znašal 3,5 m3/s.1206 Na obmocju Bohinja, Cerkljanskega in Škofjeloškega hribovja in na obmocju Krvavca je padlo med 200 in 300 mm padavin. Proti vzhodu Slovenije je kolicina padavin sicer upadala, a je bila na obmocju ob Savinji še vedno nad 100 mm.1207 Poplave, ki so po podatkih DFO prizadele približno 8500 km2 površja,1208 so terjale tudi šest smrtnih žrtev,1209 od tega tri na obmocju Železnikov.1210 Na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije (RS) je obcina Železniki v letu 2007 prejela interventna sredstva iz državnega proracuna za izvedbo ukrepov interventne zašcite na objektih.1211 Ministrstvo za okolje in prostor so poplave spodbudile k izdelavi Državnega prostorskega nacrta za zagotavljanje poplavne varnosti širšega obmocja Železnikov. Postopek je vodil direktorat za prostor, investitor pa je bil direktorat za okolje.1212 Priprava državnega prostorskega nacrta za poplavno obmocje Železnikov je potekala do leta 2013, saj je šlo za zahteven postopek, ki je moral v koncni fazi izbrati ustrezno varianto ureditve struge Sore skozi Železnike. Pri analizi razmer in ugotavljanju možnosti urejanja so strokovnjaki, ki so sodelovali pri oblikovanju nacrta, prišli do zakljucka, da prevodnosti struge Selške Sore skozi Železnike na 1203 Ibid. 1204 Ibid. 1205 Klabus, Visoke vode, 17. 1206 Frantar, Poplave, 14. 1207 Ibid. 1208 Ibid., 12. DFO je kratica za Dartmouth Flood Observatory v Združenih državah Amerike (Poplavni observatorij v Dartmouthu), ki ocenjuje vplive poplav. 1209 Ibid. 1210 Morozov, Hudournike cistijo sami, 1.1211 Obcina Železniki, Porocilo o sanaciji po neurju, 335. 1212 Fazarinc, Nacrtovani ukrepi, 320. pretok s stoletno povratno dobo ni mogoce povecati z realno izvedljivimi posegi, kar je pomenilo, da je bilo treba poleg ureditve na sami strugi Sore del poplavnih voda zadržati v zadrževalniku visokih voda gorvodno od Železnikov. S tem bi zmanjšali konico poplavnega vala Sore.1213 Protipoplavni ukrepi v obcini Železniki so obrodili sadove. V njej je po naj­novejših podatkih 58 zadrževalnikov na hudournikih in vodotokih.1214 Razdel­jeni so v tri skupine, in sicer prioritetni, zelo pomembni in pomembni. Vse tri skupine je treba cistiti. Obstajajo tudi stabilizacijski, ki pa se ne cistijo. K vecji protipoplavni varnosti je pripomoglo tudi podrtje jezu ob hidroelektrarni. S temi ukrepi je mogoce skozi kraj hitreje spraviti vecje kolicine vode.1215 V poplavah avgusta 2023 bi Železniki ponovno doživeli katastrofalno poplavo, ce struge ne bi bile ocišcene. Cišcenja nekaterih najbolj nevarnih hudourniških obmocij v višjih legah so se namrec domacini lotili sami, ceprav so pravnoformalno s tem kršili zakonodajo, saj so vodotoki v pristojnosti države oziroma DirekcijeRepublike Slovenije (RS) za vode. Ne glede na to lahko trdimo, da so bili Železniki v poplavah leta 2023 primer uspešnega obvladovanja poplavnega tveganja. DRAVA Izhodišce za drugo študijo primera mi je bila poplavna ogroženost obcine Duplek, ki je ena izmed obcin v povodju reke Drave in je bila v Sloveniji po podatkih Geoportala ARSO (Medmrežje 1) iz leta 2014 po deležu OVPN od celotne površine obcine na prvem mestu. Kot najbolj izpostavljena slovenska obcina poplavni ogroženosti je tudi aktivno prevzela pobudo za sprejetje pro-grama ukrepov za odpravo ogroženosti zaradi poplav ob stari strugi Drave. Zato bom v okviru prikaza poplav reke Drave v letih 1996, 1998 in 20071216 še posebej v posebnem podpoglavju izpostavila obcino Duplek in soocanje lokalne skupnosti s poplavami in njena prizadevanja za rešitev. Pri sledenju poplavam v navede­nih letih me je predvsem zanimalo, v kolikšni meri in ali sploh je v pristopu k poplavnemu reševanju prišlo do napredka v sobivanju cloveka in vode. V navedenih letih je Drava poplavljala na obeh hidrosistemih, tako na hi-drosistemu Zgornja Drava kot na hidrosistemu Spodnja Drava. Hidrosistem Zgornja Drava, ki je s številnimi pritoki precej hudourniškega znacaja, zajema povodje od Libelic do Maribora.1217 Hidrosistem Spodnja Drava, torej nizvodno 1213 Udovc, Fazarinc, Zidaric in Košak. Državni prostorski nacrti za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov. 1214 Morozov, Hudournike cistijo sami, 1. 1215 Ibid. 1216 Leta so izbrana kot primer tudi zaradi ohranjenega arhivskega gradiva, ki mi je služil kot vir (op. a.). 1217 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Kratek opis in potrebni ukrepi na povodju Drave, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave, izpostava Maribor, 29. 11. 1996. Maribora, zajema obmocje Dravskega in Ptujskega polja s pritoki Hocki potok, Mislinja, Dravinja, Rogoznica, Zgornja Brnca in Svecinski potok, ce omenim le nekatere. Hidrosistem Zgornja Drava je bil tudi v preteklosti že izpostavljen mocnim in koncentriranim neurjem. Neurja so povzrocila najvec škode v letih 1986, 1989 in 1990 na hudournikih v obcini Dravograd ter v letu 1994 v obcini Ruše. Ker posledice teh neurij niso bile sistemsko odpravljene - po vsakem neurju so se opravila le najnujnejša sanacijska dela (cišcenje strug hudournikov za vz­postavitev naravne prevodnosti strug), stabilizacija korit in ukrepi v povirjih pa niso bili izvedeni -, je do poplav prihajalo tudi kasneje.1218 Te v nadaljevanju podrobneje predstavljam. Vodno obmocje Drave v Sloveniji obsega 3.300 km2 površine, od tega polo-vico hudourniških obmocij vzhodnih Karavank, Pohorja in Kozjaka. Obmocje je raznoliko zaradi geoloških, hidroloških, morfoloških in podnebnih znacilnosti.1219 Povprecna množina padavin, ki pade v povodju, kaže na vecje razlike med zahodnim in vzhodnim delom, saj na zahodnem delu, v pogorju Pece, pade 1.800 mm padavin, medtem ko na vzhodu v okolici Ormoža pade le okoli 900 mm padavin letno.1220 Obmocje je zelo vodnato, saj se po površju pretaka 4.800 km živih vodotokov. Osnova povodja je reka Drava, ki je najmocnejši vodotok v Sloveniji, ceprav ni tipicna slovenska reka. Izvira na Južnem Tirolskem, tece po avstrijskem Koroškem in pri Dravogradu pritece v Slovenijo. Tok reke v Sloveniji meri v dolžino 145 km in ima dve znacilnosti. Od Dravograda do Maribora tece po ozki dolini med Pohorjem na jugu in Kozjakom na severu. Od Maribora tece dolvodno po levem obrobju Dravskega polja, naslanjajoc se na Slovenske gorice in nizvodno Ptuja po desnem obrobju Ptujskega polja, naslanjajoc se na Haloze. Nizvodno tece Drava po ozemlju Hrvaške in se pri Osijeku izliva v Donavo.1221 Nivo reke Drave je povišan predvsem v casu mocnih poznopomladanskih in poletnih nalivov ob socasnem povecanju pretoka zaradi taljenja snega v Alpah.1222 Na slovenskem odseku toka Drave je osem hidroelektrarn (HE). Konec leta 1980 je pricela obratovati zadnja izmed njih, to je HE Formin, ki leži na spodnjem delu Dravskega polja.1223 Pred gradnjo sistema HE je reka pri višjih pretokih zapolnila številne ro­kave stare struge in napajala tudi bolj oddaljena obmocja, po gradnji HE pa le v casu visokovodnih valov. Zmanjšanje pretoka vode, ki se je prelivala v staro 1218 Ibid. 1219 Ibid. 1220 Ibid. 1221 Ibid. 1222 Sovinc, Hidrološke znacilnosti, 46. 1223 Ibid., 45. dravsko strugo, je vplivalo tudi na širino toka reke. Pred zacetkom obratovanja HE Formin je imela Drava obcasno tudi vec sto metrov široko strugo, nato je bila omejena v ozko in vedno bolj zaraslo korito.1224 Vodni režim reke Drave je pod vplivom dveh derivacijskih elektrarn, Zlatolicje in Formin. Obe kanalski elektrarni imata jezovno zgradbo z zapornicami v Melju in Markovcih, kjer so od jezovne zgradbe do strojnice zgrajeni umetni dovodni kanali, po katerih tece obratovalna voda nazaj v naravno strugo Drave. Prek dovodnih kanalov dovajajo na strojnico elektrarne do 500 m3/s, kar pomeni, da je za toliko manjši pretok vode med posameznim jezom in odvodnim kanalom, ki mora zagotavljati biološki minimum. Ta je poleti 20 m3/s, pozimi pa 10 m3/s. S temi ukrepi se je pogostost poplav sicer zmanjšala, a so nastopile druge težave.1225 Vzdolž stare dravske struge so presahnila številna mokrišca. Z gradnjo umetnega Ptujskega jezera visoke vode Drave naj ne bi vec vplivale na odtocne razmere površinskih voda, saj je bilo akumulacijsko jezero oblikovano tako, da zadrži vecino visokih voda in prepreci poplave.1226 Postavitev verige HE na reki je preoblikoval hidrološki režim Drave. Dnevna nihanja pretokov so bila velika in neposredno odvisna od delovanja višje ležecih HE. Znacilnost takšnega poteka gladin je bila, da se je vecji del dneva pretakal le tako imenovani biološki minimum, to je nekaj deset kubicnih metrov. Pri maksimalnem obratovanju HE pa se je nekaj ur dnevno pretok povecal za ne­kajkrat.1227 Mariborska izpostava Uprave RS za varstvo narave resornega ministrstva za okolje in prostor je sprico tega v svojem opisu vodnega obmocja Drava in potrebnih ukrepih leta 1996 izpostavila potrebo po vlaganju vecjih sredstev za regulacijske ukrepe v odseku Drave od Maribora do Središca ob Dravi.1228 Poleti 1996 so Slovenijo zajele intenzivne padavine z neurji, ki so povzrocile poškodbe tudi na povodju Drave. Visoke vode so povzrocile najvec škode na Hockem potoku, Mislinji, Dravinji, Rogoznici, Zgornji Brnci in na Svecinskem potoku, torej na hidrosistemu Spodnja Drava.1229 Dne 3. julija 1996 je denimo Dravinja v obcini Slovenska Bistrica prestopila bregove na celotnem njenem obmocju. Poplavila je veliko kmetijskih površin, posejanih s pšenico in koruzo, ter travnike. Potok Ložnica je v Cigonci unicil brežino in se razlil po kmetijskih 1224 DKMORS – Hidroelektrarne na reki Dravi. 1225 Ibid. 1226 Ibid. 1227 Ibid., 48. 1228 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Kratek opis in potrebni ukrepi na povodju Drave, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave, izpostava Maribor, 29. 11. 1996. 1229 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/30, Program sanacijskih del po posledicah neurja na vodnem obmocju Drave v mesecu juliju in avgustu 1996, Vodnogospodarsko podjetje Drava Ptuj, 14. 10. 1996. površinah v smeri bližnje kmetije. Poplavljene so bile ceste Poljcane-Makole, Makole-Pecke in krajevna cesta Strug-Varoš. V Spodnjih Poljcanah in Studenicah je voda zalila nekaj kletnih prostorov. Aktivirani so bili obcinski štab Civilne zašcite (CZ) v ožjem sestavu, sektorski štab CZ Poljcane ter Prostovoljna gasil-ska društva Poljcane, Laporje, Makole in Videž. Vsi aktivirani so opravili svoje naloge pomoci in reševanja prebivalstva. Vodnogospodarsko podjetje Drava Ptuj je predlagalo takojšnjo sanacijo brežin Ložnice na Cigonci. Vodnogospodarsko podjetje Drava Ptuj je evidentiralo škodo in oblikovalo program najnujnejših del, ki naj bi bila izvedena še v letu 1996 za preprecitev še vecje škode.1230 Po poplavah je Podjetje za urejanje hudournikov iz Ljubljane evidentiralo škodo po neurjih v juliju 1996 na naslednjih hudournikih: Radoljna (obcina Ruše), Presih (obcina Podvelka) in Bistra (obcina Crna).1231 Obseg škode in predvidene sanacije prikazuje spodnja tabela. Tabela 4: Škoda in predvidena sanacijska dela na vodnem obmocju Drave v letu 19961232 Hocki potok Poškodbe leve brežine korita in zasutje struge v naselju Bohova. Odstranitev naplavin in zavarovanje brežine z zloženim lomljencem. Mislinja Najvec škode je nastalo v Mislinjski Dobravi. Visoke vode so povzrocile zajedo na levem bregu struge in nastanek visoke sipine. Odstranitev sipine, vzpostavitev prevodnosti struge in sanacija zajede z lomljencem. Dravinja Visoke vode so povzrocile zajede, Sanacija poškodb brežin pri Vidmu nastanek sipin ter poškodbe na pri Ptuju, Majšperku in pri Tepanju obstojecem zavarovanju. v obmocju avtoceste. Sanacije obsegajo sanacijo nastalih zajed, zavarovanje brežin in odstranitev naplavin, sipin in naplavljenega drevja. Rogoznica Visoke vode potoka so povzrocile Sanirati poškodbo struge in zajedo na desnem bregu struge na prepreciti poplave industrijske Ptuju v dolžini 50 m. cone Ptuj. 1230 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Porocilo o izrednem dogodku, Obcina Slovenska Bistrica, Štab za civilno zašcito, 4. 7. 1996. 1231 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Porocilo o neurju na obmocju Zg. Drave v mesecu juliju 1996, 14. 10. 1996. 1232 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Program sanacijskih del po posledicah neurja na vodnem obmocju Drave v mesecu juliju in avgustu 1996, Vodnogospodarsko podjetje Drava Ptuj, 14. 10. 1996; Porocilo o neurju na obmocju Zg. Drave v mesecu juliju 1996, 14. 10. 1996. Zgornja Brnca Najvec poškodb je nastalo v Sanirati cevni propust in omogociti vasi Hvaletinci. Visoke vode so dostop do kmetijskih površin. porušile propust, zgrajen za potrebe vzdrževanja vodotoka, obenem pa je služil kot dostop na kmetijske površine. Svecinski potok Najvec škode je bilo v Zgornji Kungoti, Zavarovanje nastalih zajed in ob cesti za Svecino. odstranitev naplavljenega drevja. Radoljna Hudourne vode v zgornjih odsekih Ustalitev nivelete v zgornjem delu strug so erodirale nestabilne strme s kamnitimi pragi, zavarovanje brežine, odnašale material in ga erodiranih brežin na vec odsekih v odlagale na dolvodnih odsekih struge spodnjem delu hudournika. in rušile brežine. Presih Hudourne vode so v spodnjem delu Zavarovanje erodiranih brežin hudournika erodirale nestabilne na vec odsekih in stabilizacija brežine na vec odsekih. nivelete. Bistra V izlivnem odseku Bistre in v obmocju Sanacija poškodovanih objektov sotocja z Mežo so hudourne vode na vec odsekih. poškodovale brežine na vec odsekih. Obilno deževje z mocnimi nalivi je zajelo Slovenijo tudi jeseni 1996. Poplave je tudi tokrat povzrocilo na vodnem obmocju reke Drave. Iz dnevnega casopisja je razvidno, da so bile pritožbe prebivalcev naselij ob Dravi vse pogostejše zaradi vse bolj intenzivnih poplav.1233 Najbolj prizadeta je bila obcina Duplek in tudi sosednje obcine Starše, Race-Fram, Maribor in Ptuj zaradi poplav stare struge Drave, ki je ob jesenskem deževju poplavila okoli 600 km2 kmetijskih in gozdnih površin ter vec stanovanjskih objektov.1234 Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave, Sektor za vode je dne 15. oktobra 1996 sklical skupni sestanek predstavnikov vseh izpostav za pripravo programa izvedbe nujnih interventnih del zaradi neurij v tem letu.1235 Dne 11. oktobra je namrec državni zbor sprejel interventni zakon za neurja 1996 in zagotovil državna sredstva za izvedbo nujnih interventnih del.1236 Na omenjenem sestanku naj bi predstavniki izpostav predstavili programe nujnih del v okviru financnih sredstev, ki so bila na voljo za posamezna vodna obmocja. Pri sestavi programov so morali upoštevati dolocene kriterije, in sicer kriticnost na terenu, stopnjo pripravljenosti tehnicne dokumentacije in možnost izvedbe del v letu 1996.1237 1233 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Aleš Mišic, Mi in Drava, Vecer, 12. 12. 1996. 1234 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Peter Rak, Nujno bo treba urediti staro strugo Drave, Delo, 11. 12. 1996. 1235 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, MOP izpostave, 11. 10. 1996. 1236 Ibid. 1237 Ibid. Programi in projekti nujnih interventnih del za odpravo posledic po neurjih v letu 1996 so bili 8. in 13. novembra 1996 dani v vpogled državni komisiji za sanacije, ki jih je potrdila in soglašala z razdelitvijo sredstev državne pomoci po vodnih obmocjih.1238 Vodno obmocje reke Drave si je delilo enako višino financnih sredstev kot vodno obmocje Dolenjske. Obe vodni obmocji sta bili na drugem mestu po vi-šini dobljenih državnih sredstev. Najvecji delež državnih financnih sredstev je pripadal vodnemu obmocju Ljubljanica-Sava.1239 Leto 1996 se je, sodec po arhivskih virih, na vodnem obmocju reke Drave zakljucilo brez izvedbe sistemskih sanacijskih del, ki bi zmanjšala poplavno ogroženost. Sklepam, da so bila izvedena nujna sanacijska dela, ki so potekala v soglasju z odlokom o razglasitvi obmocja stare struge Drave za obmocje kra­jinskega parka. To pomeni, da so bili vsi posegi možni le s predhodnim so-glasjem pristojnega zavoda za varstvo kulturne dedišcine na podlagi sprejetih prostorskih izvedbenih aktov. Na ta nacin je zavod na primer obravnaval vlogo Vodnogospodarskega podjetja Drava Ptuj za sanacijo levega brega Drave v Trcovi in podal soglasje.1240 V letu 1998, ko je Slovenijo ponovno zajelo mocno jesensko deževje z neurjem, je mocno deževje vodno obmocje reke Drave zajelo od 4. do 7. oktobra. Povzrocilo je narašcanje pritokov na hudourniškem obmocju Zgornje Drave. Visoke vode so bile na višini 20-30 letnih voda.1241 Poleg poplavljanja in zaplavljanja s plavinami so hudourne vode povzrocile poškodbe strug s poglabljanjem in zajedanjem v brežine. Predstavniki podjetja za urejanje hudournikov so si ogledali prizadeta obmocja v dneh 12. in 15. oktobra.1242 Na povodju Meže, desnega pritoka reke Drave, pa je bila škoda predvsem v zgornjem toku Meže gorvodno od Crne ter na Suhi na Ravnah na Koroškem. V povodju Mislinje so nastale vecje poškodbe na Jenini nad Podgorjem (zajede, poglabljanje, zaplavljanje) ter na Mevlji v zgornjem in spodnjem toku. Na direktnih pritokih Drave od Libelic pri Dravogradu do Mariborskega otoka na vecjih hudournikih ni bilo vecje škode, nastale pa so poškodbe lokalnega znacaja.1243 Poškodbe so nastale na nekaterih odsekih, kjer so struge naravne in v preteklih letih niso bili zgrajeni ustalitveni objekti. Lokalne poškodbe brežin so nastale na 1238 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Državna komisija za sanacijo posledic plazenja tal v letih 1995 in 1996 ter posledic neurja v letu 1996 (Državna komisija za sanacije). 1239 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, MOP izpostave, 11. 10. 1996. 1240 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Janko Urbanek, Izjava ob clankih Zakaj Drava poplavlja Duplek, Vecer, 4. 1. 1996. 1241 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/38, Porocilo o neurju od 4. do 7. 10. 1998 na hudourniškem obmocju zgornje Drave. 1242 Ibid. 1243 Ibid. Lobnici, Radoljni in Veliki s pritoki, Vuhredšcici, Cerkvenici, Trbonjski reki s Pohorja, na Cermenici ter na hudournikih s Kozjaka in Potocnikovem potoku.1244 Na obmocju hidrosistema Zgornja Drava so bili predvideni sanacijski ukrepi (odpiranje profila s strojnim izkopom in formiranjem brežin, zašcita erodiranih brežin, cišcenje terena z odvozom naplavin, leseni pragovi, pragovi iz kamna v betonu, zaplavno-stabilizacijske pregrade, popravila obstojecih objektov).1245 Jesenske poplave so povzrocile škodo tudi na hidrosistemu Spodnja Drava. Škodo in predvidene sanacije prikazuje spodnja tabela. Izdelavo tehnicnega porocila je narocilo Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave Ljubljana, izpostava Maribor.1246 Tabela 5: Škoda in predvidena sanacijska dela na hidrosistemu Spodnja Drava oktobra 19981247 Trnava Poškodovan nasip. Nasip je šcitil njivske površine na spodnji dravski terasi. Zaradi prelivanja nasipa se je ta zrušil. Ponovna gradnja nasipa. Peta nasipa v jami na vodni strani se utrdi z lomljencem tonalitom. Zaradi meljastega dna Trnave se zavaruje tudi dno z lomljencem v debelini 0,50 m in širini 10,00 m. Material, odložen na njivi, se uporabi za sanacijo poškodbe. Vse površine novega nasipa se zasadijo s travo. Mala vas Poškodbe levoobrežne zgradbe Zavarovanje brežine s kamnometom. in brežine in s tem razlivanje Na njega se položi vrbova obloga, ki vode v zaledje, na njive in proti se zasipa s humusom. vasem. Pri Muretincih Preboj brežine. Popravilo levoobrežne vodilne zgradbe, zgrajene v 60. letih iz tonjac, kamnometa in gramoza. Sanira se s ponovno gradnjo nasipa iz gramoza. Na vodni strani se peta nasipa utrdi z lomljencem tonalitom, nad njim se položi vrbova obloga. 1244 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/38, Porocilo o posledicah nastalih zaradi visokih voda od 4. do 7. 10. 1998 na hudourniških obmocjih Slovenije, Podjetje za urejanje hudournikov, 14. 10. 1998. 1245 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/38, Porocilo o neurju od 4. do 7. 10. 1998 na hudourniškem obmocju zgornje Drave. 1246 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/40, Sanacija poškodb po visoki vodi oktobra 1998 na HS Sp. Drava – vzdrževalna dela, Tehnicno porocilo, Vodnogospodarsko podjetje Ptuj, december 1998. 1247 Ibid. Trcova1248 Poškodba stare levoobrežne Sanacija levoobrežne zgradbe. zgradbe, ki je varovala brežino, po kateri je potekala krajevna cesta. Duplek1249 Preboj skozi brežino struge v gramoznico Duplek. Sanacija in zagotovitev najmanj prejšnjega stanja varnosti naselja. Dravinja1250 Poplavljenih 300 ha kmetijskih zemljišc, zaliti stanovanjski prostori in deset hiš v Slapah odrezanih od ostale infrastrukture. Koncept ureditve Dravinje je predvideval suhe zadrževalnike (ob visokih vodah se reka razlije in zadrži) na obmocju Poljcan in enostranske širitve struge, ki bi zagotavljale petletno varnost pred poplavami. Predvidena sanacijska dela so predstavljala najnujnejša popravila poškodb. Projektanti pa so opozarjali na nujnost sistemskega popravila zgradb, kajti vecina protipoplavnih objektov je bila iz lesenih pilotov in tonjac, ki so bile po gradnji HE Formin vecji del leta na suhem in so hitro propadale. Prav tako so predlagali izvedbo premika sipin, poseke grmovja in selektivne poseke brežin, ki so se zaradi zmanjšanja stalnega pretoka mocno zarastle.1251 Stroka1252 je ob poplavah v letu 1998 poudarjala sožitje med clovekom in naravo, to je etiko sožitja in sobivanja cloveka z naravo. Opozarjala je na pod-nebne spremembe, ki naj ne bi bile spodbudne. Zvišanje temperature naj bi se najbolj obcutilo v visokogorju in v zimskem casu. Kolicina padavin naj bi se zvišala za tri do petnajst odstotkov in vplivala na pogostost poplav. Spremembe padavinskega režima namrec povzrocajo spremembe površinskega odtoka in s tem vecjo nevarnost poplavljanja površin, ki jih je clovek »odvzel« reki.1253 1248 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/40, Poplava 7.–9. 10. 1998, Vodnogospodarsko podjetje Ptuj, 15. 10. 1998. Iz vira ni razviden nacin sanacije. Predvidevam, da podobno kot drugod (op. a.). 1249 Ibid. 1250 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/41, Aleš Mišic, Edini vecji vodotok, ki še ni urejen, Vecer, 21. 10. 1998. 1251 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/40, Sanacija poškodb po visoki vodi oktobra 1998 na HS Sp. Drava – vzdrževalna dela, Tehnicno porocilo, Vodnogospodarsko podjetje Ptuj, december 1998. 1252 Kot primer navajam mnenje prof. dr. Mihaela J. Tomana, v obravnavanem obdobju zaposlenega na Biotehniški fakulteti, Oddelek za biologijo, Univerze v Ljubljani. – SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/41, Prof. dr. Mihael J. Toman, Odgovor na videz krotkih hudournikov, Vecer, 17. 11. 1998. Po najnovejših podatkih dr. Toman predava na Oddelku za biologijo v dodiplomskem in podiplomskem programu in kot gostujoci profesor na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete ter na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo na študijski smeri Vodarstvo in komunalno inženirstvo. Na Biotehniški fakulteti vodi Skupino za limnologijo (raziskovanje celinskih voda), je predstojnik Katedre za ekologijo in varstvo okolja in prodekan za biologijo Biotehniške fakultete. Je clan vec ekoloških društev doma in v tujini. – dr. Mihael Jožef Toman. 1253 Ibid. Zajezitve in zadrževalniki v gornjih tokovih rek in s tem reševanje nižje le­žecih krajev pred poplavami so ocenjevali kot zacasno rešitev, ki ustvarja nove težave. Neurejeno cišcenje odplak, intenzivno kmetijstvo in nekontrolirana raba naravnih in umetnih gnojil pa naj bi povzrocili evtrofikacijo vodnih teles s slabo kakovostjo vode.1254 Stroka je ob poplavah v letu 1998 predlagala razmišljanje v dveh smereh. Prva smer je bila takojšnje ukrepanje in popravljanje napak iz preteklosti, predvsem tistih, ki so najbolj vplivale na recni režim. Druga smer pa je bila spoznavanje zakonitosti reke in vplivov porecja na vodni režim, torej dolgorocnejše delovanje in zmanjševanje posledic poplav.1255 Mocne jesenske padavine so Slovenijo zajele tudi 18. septembra 2007. V za­hodnem delu države so ponehale isti dan zvecer, na vzhodu pa šele zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obilne padavine so povzrocile narašcanje vodostaja rek in hudournikov ter posledicno poplave in proženje zemeljskih plazov.1256 Intenzivne padavine so bile posledica dotoka toplega, vlažnega in nestabilnega zraka, ki je pred vecernim prehodom hladne fronte pritekal z jugozahoda. Ob stiku z višje ležecim površjem se je ta zrak prisilno dvigal, zaradi cesar so nastajali pogosti in dolgotrajni nalivi z veliko intenziteto padavin.1257 Najvec padavin (tudi nad 150 l/ m2) je padlo v južnem delu Julijskih Alp in predalpskem hribovju, v severnem delu Ljubljanske kotline, v Kamniških Alpah in Karavankah. Obmocje vodnega sistema reke Drave, ki je predmet preucevanja tega podpoglavja, ni utrpelo toliko padavin kot severna in zahodna Slovenija. Na obmocju med Mariborom, Celjem in Slovenj Gradcem je padlo do 100 litrov dežja na kvadratni meter.1258 Je pa toliko vec padavin prejelo porecje Zgornje Drave. Mocne padavine so na tem delu povzrocile poškodbe na vodotokih in vodni infrastrukturi, predvsem na obmocju obcine Mislinja, v manjši meri tudi na obmocju obcine Selnica ob Dravi in obcine Vuzenica. Poškodbe na vodni strukturi so bile na Mislinji, Logarjevem potoku, Brložnici in Požarskem jarku.1259 Na porecju Spodnje Drave je prišlo do vecjih prelivanj in poplav naslednji dan, torej 19. septembra, predvsem na porecju Dravinje. Vodostaji rek in potokov s pritoki so bili povišani tudi na celotnem obmocju hidrosistema Pesnica.1260 Neposredno po poplavah je Agencija RS za okolje zagotovila dodatna finan-cna sredstva za izvedbo ukrepov za zmanjševanje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda in odpravo posledic. Sredstva je prispevalo tudi ministrstvo za 1254 Ibid. 1255 Ibid. 1256 Klanecek, Zupancic, Sušec Šuker, Ilc, Podobnik in Globokar, Poplave 2007. 1257 Ibid., 197. 1258 Ibid. 1259 Ibid., 196. 1260 Ibid. okolje in prostor na podlagi sklepa Vlade RS z dne 27. septembra 2007.1261 Sredstva so bila dodeljena koncesionarjem, ki so izvajali obvezno državno gospodarsko javno službo na podrocju urejanja voda za izvedbo prvih nujnih vzdrževalnih del, to je zagotavljanje pretocnosti strug, odstranjevanje naplavin in prve zacasne usposobitve objektov vodne infrastrukture.1262 Vlada RS je dne 3. aprila 2008 sprejela Program odprave posledic neposred­ne škode na stvareh zaradi posledic neurja s poplavo 18. septembra 2007.1263 Za izvedbo vzdrževalnih del v javno korist na vodotokih je za obdobje treh let na­menila dolocena financna sredstva, ki so se razdelila po vodnih obmocjih. Ob-mocje porecja Drave je prejelo najmanj sredstev, najvec pa obmocje zgornje Save, kjer je bila škoda najvecja.1264 V treh letih, ki sem jih v poglavju vzela kot primer, so bili postopki po poplavah na vodnem sistemu Drava usmerjeni v sanacijo nastale škode, ne pa v sistemske rešitve, ki bi rešile problem poplavljanja in ustvarile razmere za sobivanje cloveka in vode. Vseskozi so potekali pogovori med odgovornimi deležniki in prebivalciv prizadetih krajev, povecini šele po poplavah. Vseskozi se je oglašala tudi stroka z opozorili o drugacnih pristopih. Zdi se, da se med vsemi akterji ni vzpostavila konstruktivna povezava, ki bi prinesla trajnejše rešitve v duhu mednarodno sprejetih konvencij, kot je bila že omenjena aarhuška konvencija, sprejeta leta 1998 pod okriljem Eko­nomske komisije Združenih narodov za Evropo.1265 Konvencija izhaja iz stališca, da varstva okolja ne moremo zaupati le državi, ampak ima vsak posameznik možnost in pravico, da varuje svoje pravice in s tem osnovne razmere za življenje, to je okolje, naravo, vodo, zrak.1266 Tako lahko prepoznamo uresnicevanje omenjenih nacel v primeru poplav v vodnem sistemu reke Drave z vkljucitvijo javnosti in s pogovori o problematiki, ne pa z dosegom trajnejših rešitev v dobrobit prebivalcev. PRIMER DUPLEKA IN SOOCANJE LOKALNE SKUPNOSTI S POPLAVAMI Kot receno, je bila obcina Duplek ena izmed obcin v povodju reke Drave, ki je bila izpostavljena poplavam in je aktivno prevzela pobudo za sprejetje programa ukrepov za odpravo ogroženosti zaradi poplav ob stari strugi reke Drave. Takratni župan obcine Duplek Janez Ribic je, da bi odpravili stalne poplave, v zacetku decembra 1996 sklical razširjeni sestanek o tej problematiki, na katerega 1261 Ibid., 199. 1262 Ibid. 1263 Ibid., 201. 1264 Ibid. 1265 Aarhuška konvencija, clovekove pravice in podnebne spremembe. 1266 Ibid. je poleg županov obcin Maribor, Starše in Race-Fram povabil tudi predstavnike obmocne vodne skupnosti, ministrstva za okolje in prostor, Dravskih elektrarn in uprave za obrambo.1267 Obcina Duplek je sproti s precejšnjim financnim vložkom izvajala ukrepe za zašcito in reševanje prebivalcev ter njihovega premoženja ob poplavah. Zadnje vecje poplave v letu 1996 so bile 16. in 17. oktobra ter 18. in 19. novembra. Drava se je takrat razlila na zemljišca ob strugi s pretocno mocjo 1.580 m3/s. Tolikšne pretocne moci po letu 1968 še niso zabeležili.1268 Kljub preteklim vlaganjem v za-šcitne ukrepe se je poplavna ogroženost ob stari strugi Drave povecala, zato je bil cilj omenjenega skupnega sestanka ponovna izdelava ocene ogroženosti in spre­jetje ukrepov za odpravo vzrokov ogroženosti. Sestanek ni prinesel konkretnih rešitev, le izmenjavo mnenj. Župan Ribic je izpostavil sanacijske neaktivnosti odgovornih glede stare struge Drave v obdobju 1990-1996 in Dravske elektrarne pozval k vecji vlogi pri regulaciji pretoka reke. Župan je namrec opozoril, da je dvigovanje nivoja reke odvisno predvsem od padavin v Avstriji. Predstavnik Dravskih elektrarn Zdravko Mocnik je ocitek zavrnil z argumentom, da Dravske elektrarne ne morejo zmanjšati pretoka vode, lahko pa delujejo preventivno, to je predvsem s sprotnim cišcenjem rešetk na elektrarnah in pravocasnim obvešcanjem o narašcanju voda v Avstriji.1269 Predstavnik mariborske izpostave ministrstva za okolje in prostor Vlado Kovacic pa je izpostavil pomanjkanje zadostnih financnih sredstev za vecje sa­nacijske projekte zaradi reorganizacije vodnega gospodarstva.1270 Oktobrsko deževje v letu 1998 znova ni prizaneslo obcini Duplek. V zgodnjih jutranjih urah 8. oktobra je namrec visoka voda reke Drave vdrla v gramoznico Duplek skozi vrzel v porušeni brežini med koritom Drave in gramoznico ter prek nje poplavila Zgornji in Spodnji Duplek pri pretoku 1.550 m3/s. Zaradi nastale škode sta bili obe naselji ogroženi že pri pretoku 1000 m3/s.1271 Podjetje Gradis Nizke gradnje, ki je bilo lastnik gramoznice, se je dogovarjalo z Vodnogospodarskim podjetjem Drava Ptuj za izvedbo sanacije, pri cemer je predvidevalo, da ni samo dolžno kriti vseh stroškov sanacije. V takšnih razmerah je vodnogospodarsko podjetje organiziralo stike med prizadetimi prebivalci in odgovornimi deležniki iz Dravskih elektrarn za vzdrževanje korita in iskalo sredstva za sofinanciranje popravila nastale škode in zagotovitev visokovodne zašcite.1272 1267 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e.CIII2/31, Tiskovna konferenca, 25. 11. 1996. Podobno srecanje je bilo tudi v Krajevni skupnosti Malecnik. – SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Vabilo na pogovor v zvezi s poplavami in reševanjem problema stare struge reke Drave, 10. 12. 1996. 1268 Ibid. 1269 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Peter Rak, Nujno bo treba urediti staro strugo Drave, Delo, 11. 12. 1996. 1270 Ibid. 1271 SI AS 2128, t. e. 1853, p. e. CIII2/31, Beležka sestanka o sanaciji poškodb korita Drave, 19. 10. 1998. 1272 Ibid. Župan obcine Duplek Janez Ribic se je v iskanju sredstev obrnil na najvišje pristojne organe. V dopisu ministru za okolje in prostor Pavlu Gantarju je takole zapisal: »Vse pristojne strokovne in inšpekcijske službe v imenu prebivalcev obcine Duplek ponovno iskreno prosim (prošnjo smo vam naslovili že ob poplavah pred dvema letoma), da nemudoma obišcete našo obcino, se seznanite z nastalo situacijo ter sprejmete vse potrebne ukrepe za razrešitev zaskrbljujocega stanja in preprecitev ogroženosti pred poplavami. Reka Drava nas je pred nekaj dnevi opozorila, da nimamo vec casa za cakanje, ampak je potrebno priceti ukrepati in zagotoviti zadovoljivo pretocno sposobnost struge in trdnost nasipov vzdolž reke.«1273 Skupni sestanek vseh odgovornih deležnikov, to je predstavnikov mariborske izpostave ministrstva za okolje in prostor, predstavnikov Vodnogospodarskega podjetja Drava Ptuj, obcine Duplek in podjetja Gradis Nizke gradnje iz Maribora dne 19. oktobra v prostorih obcine Duplek je prinesel dogovor o interventni sanaciji poškodovanega predora brežine Drave in o delitvi stroškov med odgovornimi deležniki. Cilj je bil zagotovitev enake stabilnosti in poplavne varnosti, kot je bila pred poplavo. Višja stopnja varnosti pred poplavami naj bi se reševala v okviru celotne sistemske rešitve. Problem zašcite pred poplavami je bilo namrec obmocje celotnega odseka od Zgornjega Dupleka do Dvorjan. Poleg zašcitnih nasipov je bilo predvideno tudi ucinkovito odvajanje meteornih in odpadnih vod.1274 SKLEP Slovenija vsako leto intenzivneje doživlja poplavne ujme. Sooca se z vse vecjimi kolicinami intenzivnih padavin. Poplave niso sezonske, presenetijo lahko v vseh letnih casih. Geograf dr. Tajan Trobec, predavatelj na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je navedel podatek, da je škoda zaradi poplav v Sloveniji v zadnjih petindvajsetih letih (1990–2014) ocenjena na 1,8 milijarde evrov. Najnevarnejše so hudourniške in nižinske poplave, v prihodnosti pa bodo pogostejše morske poplave, saj se gladina morja stalno dviguje.1275 Obvladovanje poplavnih tveganj v Sloveniji se je skozi zgodovinska obdobja spreminjalo. V obdobju med obema vojnama in v obdobju po drugi svetovni vojni, torej v socialisticni Sloveniji, so v konceptu varstva pred poplavami izrazito prevladovali gradbeni ukrepi, od regulacij in zadrževalnikov do hudourniških pregrad. V obdobju, ki ga prispevek obravnava, pa so bila vse glasnejša opozorila stroke o drugacnem, preventivnem konceptu obvladovanja poplavnega tveganja, 1273 Ibid., Poplave v obcini Duplek, 12. 10. 1998. 1274 Ibid. 1275 Zelena Slovenija. ki se je vse do danes nadgrajeval z novimi pogledi na problematiko, tako na pri­mer posnemanje naravnih nacinov samoregulacije vodnega režima, uporaba naravnih, lokalno dostopnih materialov, kot sta les in kamen, napovedovanje poplav, vracanje poplavnih površin vodam, preselitev prebivalcev s poplavnih obmocij, kjer je mogoce,1276 ustrezno prostorsko planiranje, zagotovitev migracij vodnih organizmov (ribje steze), kot je pokazal primer gradnje HE Brežice.1277 Maja 2023 smo v dnevnem casopisju lahko prebrali, da je evropska komisi­ja Sloveniji odobrila sredstva v vrednosti 300 milijonov evrov za protipoplavne ukrepe, ki se bodo financirala iz nacrta za okrevanje in odpornost, pod pogojem, da bodo ukrepi sledili konceptu »na naravi temeljecih rešitvah«.1278 Gre za strokovni koncept, ki prinaša spremembo perspektive. Na tem konceptu temeljece rešitve ne spreminjajo narave zaradi koristi cloveka, ampak spreminjajo cloveka, da se bo prilagodil naravi in podnebnim spremembam.1279 Del strokovne javnosti in predstavnikov civilne iniciative opozarja, da projek-ti ne sledijo omenjenemu nacelu, ampak prinašajo klasicne gradbene posege v reke, ki jih ponekod v Evropi zaradi sanacije recnih ekosistemov že odpravljajo. Tovrstni ukrepi naj bi poslabšali stanje vodotokov.1280 Zavedanje o nujnosti novih pristopov pri obvladovanju poplavnega tveganja je prešlo meje stroke in postalo tudi del civilne iniciative in družbe. Varstvo voda oziroma sobivanje cloveka z vodo je postalo tudi del umetniškega izražanja. V novembru 2023 so na ljubljanskem gradu odprli fotografsko razstavo z naslovom Varuhinje rek v organizaciji Alje Bulic iz ustvarjalnega kolektiva Hupa Brajdic in novinarja Erika Valencica v sodelovanju s KUD Center 21.1281 Razstava prek mo-tiva žensk oziroma varuhinj opozarja na zašcito naravnih okolij, predvsem celin­skih voda, in poziva k trajnostnemu sobivanju cloveka z naravo. Gre za potujoco razstavo, na kateri sodeluje 29 varuhinj rek in 19 fotografov in fotografinj, ki so dokumentirali 19 slovenskih rek.1282 Naj prispevek zakljucim z mislijo varuhinje reke Drave Manje Županic: »Ce kje na tem svetu obstaja carovnija, se skriva v vodi.«1283 1276 Po poplavah v letu 2023 je Boštjan Šefic, državni sekretar in vodja vladne službe za obnovo po poplavah, v intervjuju na novinarsko vprašanje, ali ima država vzvode, da prisili ljudi na ogroženih obmocjih k preselitvi, odgovoril: »Ljudi je treba prepricati z argumenti in v dialogu, da je to v njihovo dobro. Vsekakor pa se v takih primerih pogovarjamo tudi o primernih odškodninah in alternativnih zemljišcih oziroma bivališcih. Nedvomno bodo to težke odlocitve in zahtevni postopki.« – Hrešcak, Marsikdo se ne želi preseliti, 4. 1277 Zelena Slovenija. 1278 Rus, Ko beton postane naravni material, 1. 1279 Rus, Ce bomo nacrtovane protipoplavne ukrepe izvedli, 4. 1280 Ibid. 1281 Lukanc, Da bi vsaka reka, 16. 1282 Ibid. 1283 Ibid. Viri in literatura ARHIVSKI VIRI Archivio fotografico ETP, Ente Tutela Patrimonio Ittico. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia. AST – Archivio di Stato di Trieste/State Archive Trieste (IT): AST Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906. Interni arhiv Župnije Brusnice. Interni arhiv Župnije Šentjernej. KPM RK – Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem: Mislinjska železarna.Nacrti Železarne Ravne. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana: NŠAL, ŽA Stopice. PAM Enota Ravne - Pokrajinski arhiv Maribor, enota Ravne: SI PAM 114 - Rudnik svinca in cinka Mežica. SI AS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 38 - Deželni zbor in odbor za Kranjsko. SI AS 77 - Banski svet Dravske banovine, 1930-1941. SI AS 186 - C. kr. Ministrstvo za kmetijstvo, Dunaj, Splošni spisi. SI AS 1643 - Predsedstvo SNOS-a. SI AS 2128 - Zveza vodnih skupnosti Slovenije, 1902-2004. SI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: SI PANG 21 – Tehnicni urad Gorica. SI ZAL KRA – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj: SI ZAL KRA 1 – Vodna knjiga. SI ZAL LJU – Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI ZAL LJU 70/2 – Kmetijsko posestvo Barje. SI ZAL LJU 144 – Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja. SI ZAL LJU 342 – Fototeka. SI ZAL LJU 473 – Mestni ljudski odbor Ljubljana, Inšpekcija dela. SI ZAL LJU 476 – Mestni ljudski odbor Ljubljana, Kmetijstvo in gozdarstvo. SI ZAL LJU 477 – Mestni ljudski odbor Ljubljana, Trgovina in preskrba. SI ZAL NME - Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Novo mesto: SI ZAL NME 3 - Okrajno glavarstvo Novo mesto, 1835-1953. SI ZAL ŠKL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka: SI ZAL ŠKL 13 – Vodopravni spisi.SI ZAL ŠKL 62 – Gradbene zadeve Kapucinsko predmestje.SI ZAL ŠKL 63 – Obrtne zadeve. SI ZAL ŠKL 217 – Starejši obrtni in drugi osebni dokumenti. PERIODICNI TISK Celjski tednik, 1957. Corriere del Ticino, 1892, 1894, 1896, 1898, 1900. Delavska politika, 1933. Delo, 1965, 1981. Dolenjski list, 1955, 1971, 1986, 2014, 2023, 2024. Dom in svet (Ljubljana), 1891. Domoljub, 1908, 1928. Domovina, 1908. Edinost, 1939. Gazzetta Ticinese, 1889, 1891–1894, 1898, 1900. Glas Gorenjske, 1950, 1960. Glas, glasilo SZDL za Gorenjsko, 1960–1984. Gorenjec, 1902, 1908. Gorenjski glas: glasilo SZDL za Gorenjsko, 1984–1991. Goriška straža, 1922. Il Dovere, 1889, 1893, 1894, 1899, 1900. Jugoslovan, 1931. Jutro, 1925, 1933, 1934, 1937, 1939. Karawanken Bote, 1943. Kmetski list, 1933. Ljudska pravica, 1946, 1956. Mariborski vecernik Jutra, 1931. Narodni dnevnik, 1909. Pesca e Ambiente, 2009. Ptujski list, 1921. Slovenec, 1890, 1897, 1904, 1909, 1910, 1928, 1933, 1934, 1937, 1939. Slovenski dom, 1942. Slovenski gospodar, 1899-1901, 1908. Slovenski narod, 1890, 1898, 1902, 1908, 1934, 1939, 1942. Slovenski porocevalec: glasilo Osvobodilne fronte Slovenije, 1946–1950, 1955. Štajerc, 1904. Tovariš, 1947. Uradni vestnik Gorenjske, 1964–1979. Zasavski vestnik, 1953. LITERATURA Agliati, Carlo. »Tessin.« Historisches Lexikon der Schweiz (HLS), version from 24. 10. 2022. Almer, Daniela. Die entwicklungsgeschichtliche Darstellung des Wasserwirtschaftsrechtes im europäischen Kontext: Dissertation zur Erlangung des akademischen Grades einer Doktorin der Rechtswissenschaften. Karl-Franzens- Universität Graz: Rechtwissenschaftliche Fakultät, 2015. Analiza stanja v destinaciji Rence – Vogrsko. Obcina Rence-Vogrsko, 2021. https:// www.rence-vogrsko.si/mma/ANALIZA_STANJA____Ob__ina_Ren__e_Vogrsko_ januar_2021.pdf/2021021516170719/?m=1613402227. Pridobljeno 11. 3. 2024. Annelli, Stefano. Inventario del Catasto delle Acque Pubbliche. Elaborato tra Maggio 1894 e Marzo 1900 (Aggiornamenti fino al 1993). Bellinzona: Archivio di Stato del Cantone Ticino, 1.1.4.2.6.9, 2015. Anko, Boštjan. Ljubljansko barje kot naravna dedišcina. V: Jernej Pavšic (ur.). Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008, 178–90. Armiero, Marco in Wilko Graf von Hardenburg. Green Rhetoric in Blackshirts: Italian Fascism and the Environment. Environment and History 19 (2013): 283–311. Armiero, Marco, Roberta Biasillo in Wilko Graf von Hardenberg. Mussolini‘s Nature. An Environmental History of Italian Fascism. Cambridge (Massachusetts); London: The MIT Press, 2022. Arte nella Grande Guerra: Benito Mussolini. Il mio Diario di guerra (1915–1917). https://www.artegrandeguerra.it/2012/11/benito-mussolini-il-mio-diario-di.html, 7 Pridobljeno 11. 3. 2024. Auer, Matthew R. (ur.). Restoring Cursed Earth: Appraising Environmental Policy Reforms in Eastern Europe and Russia. Lanham, Maryland: Rowman and Littlefield, 2004. Avbelj, Franc, Miroslav Stiplovšek in Ivan Vidali. Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski obcini. Domžale: Kulturna skupnost, Obcinski odbor ZZB NOV, 1979. Avguštin, Cene, Nada Holynski in Majda Žontar. Kranj kakršnega ni vec: slike, razglednice in fotografije. Kranj: Gorenjski muzej, 1990. Battilani, Patrizia. Vacanze di pochi, vacanze di tutti. Bologna: Societŕ editrice il Mulino, 2009. Bätzing, Werner. Alpine culture as a key factor for sustainable development in the Alps. IGF-Forschungsberichte, zv. 2, 2007, 237–42. Bätzing, Werner. Die Alpen: Geschichte und Zukunft einer europäischen Kulturlandschaft. Munich: C.H. Beck, 2005. Becher, Ursula. Geschichte des modernen Lebensstils: Essen, Wohnen, Freizeit, Reisen. München: C. H. Beck, 1990. Beck Pristed, Birgitte. Point of no return: Soviet paper reuse, 1932–1945. Business History 62 (2020): 1–17. Beck Pristed, Birgitte. Reading and Recycling: The Soviet Paper Debate and Makulatura Books, 1974–91. The Russian Review 78, št. 1 (2019): 122-40. Beltram, Gordana. Ramsarska konvencija in slovanska mokrišca. V: Gordana Beltram (ur.), Novi izzivi za ohranjanje mokrišc v 21. stoletju: Ramsarska konvencija in slovenska mokrišca. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 17–18. Benedicic, Anita. Ljubljanske mlekarne. V: Alenka Dermastia (ur.). Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, 259. Beric, Karel. Dvajsetletni razvoj industrijske proizvodnje SR Slovenije. Prikazi in študije 11, št. 7-8 (1965): 1-29. Blackbourn, David. The Conquest of Nature: Water, Landscape, and the Making of Modern Germany. London: W. W. Norton & Company, 2007. Bobic, Anica in Andrej Majcen. Družina Gregoric iz Novega mesta, lastnica zdravilišca v Šmarjeških Toplicah med leti 1926–1939. Šmarješke Toplice: samozaložba, 2003. Bogataj, Janez. Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke. Novo mesto: Dolenjski list, Dolenjski muzej; Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982. Bogdanovic, Branko. Veliki rat: zapisano u kamenu. Beograd: Medijski centar „Odbrana“, 2018. Bolješic, Robert. Vec o Ramsarski konvenciji. V: Andrej Sovinc (ur.). Ramsarska konvencija in slovenska mokrišca. Ljubljana: Nacionalni odbor Republike Slovenije za Ramsarsko konvencijo pri Ministrstvu za okolje in prostor, 1999, 19–20. Bonan, Giacomo. An Alpine Energy Transition: The Piave River from Charcoal to „White Coal“. Environmental History 25, št. 4 (2020): 687–710. Borovic, Boro. Sto let Radenske. Delo, 7. 9. 1969, 1. Brain, Stephen. The Song of the Forest: Russian Forestry and Stalinist Environmentalism, 1905-1953. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press, 2011. Brecko, Valentina. Izbrana kmetijska posestva na Ljubljanskem barju z vidika varstva okolja: diplomska naloga. Ljubljana, 1991. Brencic, Mihael in Teja Keršmanc. Geološka in hidrogeološka inventarizacija oken (izvirov) na Ljubljanskem barju. Ljubljana: Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje, 2015. Brglez, Francek (ur.). Družbeni razvoj Slovenije 1947-1972. Ljubljana: CZP Komunist, 1974. Bruno, Andy. The Nature of Soviet Power: An Arctic Environmental History. Cambridge: Cambridge University Press, 2016. Carter, Frank in David Turnock (ur.). Environmental Problems in East-Central Europe. London: Routledge, 2002. Cavalcanti, Maria Luisa. Traguardi consolidati e problemi irrisolti della storia economica del turismo. V: Andrea Leonardi in Hans Heiss (ur.). Tourismus und Entwicklung im Alpenraum, 18. – 20. Jh: Beiträge des ständigen Seminars zur Wirtschafts – und Unternehmensgeschichte in den Alpen in Neuzeit und Gegenwart, Turismo e sviluppo in area alpina secoli, XVIII–XX: atti del seminario permanente sulla storia dell‘ economia e dell‘ imprenditorialita nelle Alpi in eta moderna e contemporanea. Innsbruck: Tourism & museum: Studienreihe des Touriseum, Tourism & Museum: collana del Touriseum 1. Studien, 2003, 43–81. Calzavara, Attilo. Opere pubbiche: 1922–1932. Roma: Ministero lavori pubblici, 1933. Cé, Paolo, Sergio Paradisi in Alessandro Di Giusto. Una storia che viene da lontano: 40. Udine: Ente Tutela Pesca del Friuli Venezia Giulia; Trieste: Regione Friuli Venezia Giulia, 2012. Celona, Giuseppe. Trionfale viaggio del Duce nel Goriziano. [S.l.]: Federazione dei fasci di combattimento dell’Isonzo, XVII E. F. Trieste: [1938 ali 1939]. Centrih, Lev in Polona Sitar. Pol kmet, pol proletarec. Integrirana kmecka ekonomija v socialisticni Sloveniji, 1945–1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2023. Cilenšek, Martin. Naše škodljive rastline. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1892. Cosolo Mauro, Alberto Fonzo in Marina Bortotto. L‘anguilla: aspetti ecologici, biologici e gestionali in Friuli Venezia Giulia. Udine: Regione autonoma Friuli Venezia Giulia, 2012. Cepic, Zdenko. Oris pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960. V: Zdenko Cepic (ur.). Preteklost sodobnosti: izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 175–88. Cerne, Andrej. Proucitev degradacije okolja v Velenjski kotlini s pomocjo faktorske analize. Geografski vestnik, 49, (1977): 65-71. Cerne, Andrej. Degradacija okolja v Velenjski kotlini. V: Geografski problemi življenjskega okolja = Geographical problems of human environment: Jugoslovanski geografski simpozij. Ljubljana: Inštitut za geografijo univerze, 1979, 231-40. Cernelic, Franc. Gasilska organizacija v Podbocju. V: France Novak (ur.). Ob 750-letnici Sv. Križa. Podbocje: Krajevna skupnost Podbocje, 2000, 111-23. C. Z. Vodnjak v Kranju. Glas, 23. 8. 1972, 8. Copic, Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko. Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991. Cucek, Filip. »Lakomen in grabežljiv mož«: k zgodovini mariborske vodovodne afere. Casopis za zgodovino in narodopisje 87=52, št. 1–2 (2016): 43–53. Debeljak, Nika, Urška Hafner, Polona Pintar in Zofka Pintar. Septembrsko neurje v zgornji Selški dolini. Geografski obzornik 44, št. 4 (1997): 24-28. Denkschrift über die Regulierung des Pössnitz-Baches. Graz: Leykam, 1875. De Pretto, Sebastian. Die verschwundenen Dörfer. V: Alles elektrisch. Wie der Strom unser Leben eroberte. NZZ Geschichte, št. 49 (2023): 46–54. De Pretto, Sebastian. Vernetzte Wasserkraft: Entwicklungspfade und Knotenpunkte des Stauseebaus in der Schweiz und Italien, 1880–1968. Schweizerische Zeitschrift für Geschichte / Revue Suisse d’Histoire / Rivista Storica Svizzera 73, št. 1 (2023): 9–26. De Pretto, Sebastian. Der entgleitende Berg. Die Flutkatastrophe von Vajont im Spiegel transnationaler Expertisen, 1949–1971. V: Ŕ l›école de la montagne / La scuola della montagna / Das Gebirge als Schule 28 (2023): 221–37. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 1878-1884 (izd. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark). Graz: Leykam, 1885. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897-1902 (izd. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark). Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1903. Die Landesvertretung von Steiermark, Achter Theil, 1903-1908 (izd. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark). Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1916. Dobaja, Dunja. Naravne nesrece, ki so najpogosteje prizadele obmocje Slovenije od konca 19. stoletja do leta 1990. Casopis za zgodovino in narodopisje 93, št. 4 (2022): 52-85. Dominick, Raymond H. III. The Environmental Movement in Germany, Prophets and Pioneers, 1871-1971. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press, 1992. Domitrovic-Uranjek, Darka. Onesnaženost okolja v Celjski regiji in Celju. V: Avguštin Lah idr. Slovenija 88: [okolje in razvoj : zbornik]. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, 258-69. Donati, Bruno. Una Comunitŕ di Montagna Confrontata con i Grandi Lavori Idroelettrici: Valmaggia 1949–1973. V: Gianoni Pippo in Jakob Michael (ur.). Le Giornate di Robiei, Paesaggio ed Energia tra Passato, Presente e Futuro. Cavergno: Fondazione Valle Bavona, 2005, 35–45. E. J. Razborje pri Sevnici. Delo, 7. 11. 1964, 6. Ekar, Milan. Gospodarsko življenje Kranja po osvoboditvi. V: Jože Žontar (ur.). 900 let Kranja: spominski zbornik. Kranj: Okrajni ljudski odbor, 1960, 417–54. Erhartic, Bojan, Aleš Smrekar, Mateja Šmid Hribar in Jernej Tiran. Krajinski park Ljubljansko barje. Interpretacija kulturne pokrajine. Geografski obzornik 59, št. 3 (2012): 4–13. Erhatic Širnik, Romana. Slovensko sladkovodno ribištvo in ribici skozi cas. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije, 2012. Falter, Reinhard. »Achtzig Jahre „Wasserkrieg“: Das Walchenseewerk.« V: Ulrik Linse, Reinhard Falter, Dieter Rucht in Winfried Kretschmer (ur.). Von der Bittschrift zur Platzbesetzung: Konflikte um technische Großprojekte; Laufenburg, Walchensee, Wyhl, Wackersdorf. Berlin: Dietz, 1988, 63–127. Fazan, Vladislav. Gozd in urejevanje hudournikov. Les. List za gozdarstvo in lesno industrijo 1, št. 10 (1949): 301-04. Fazarinc, Rok. Nacrtovani ukrepi za zagotavljanje poplavne varnosti v Železnikih. Železne niti, št. 6 (2009): 319-33. Feshbach, Murray in Alfred Friendly Jr. Ecocide in the USSR: Health and Nature Under Siege. New York: BasicBooks, 1992. Ficko, Peter. Zgornja Mežiška dolina – njene geografske znacilnosti. V: 300 let mežiški rudniki. Mežica: Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov, 1965, 9-30. Finžgar, Fran Saleški. Iz modernega sveta. Dom in svet, 17, št. 8 (1904): 470–82. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­HZXXXGMM. Pridobljeno 4. 1. 2024. Fischer, Jasna. Modernizacija slovenskih dežel v Avstro-ogrski monarhiji. Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2, (2002): 33–42. Franke, Ivan. Naše ribarstvo. Lovec 6, 1919, 28–32, 54–61. Franke, Ivan. Umetno ribarstvo. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg, 1886. Frantar, Peter. Poplave: njihove znacilnosti in poplavne razmere v Sloveniji. Geografski obzornik 55, št. 3 (2008): 10-16. Fras, Stanislav in Boris Valencic. Razvoj elektrifikacije Slovenije: do leta 1945. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1976. French, Hilary F. Green Revolutions, Environmental Reconstruction in Eastern Europe and the Soviet Union. Washington D.C.: Worldwatch Institute, 1990. Frosch, William A. „Taking the waters“ — springs, wells, and spas. The FASEB Journal 21, (2007): 1948–1950. F. S. Spomenik padlim, bojna zastava partizanskim enotam … Kamniški obcan, september 1972, 2. Galli, Antonio. Notizie sul Cantone Ticino. Studio Storico-Politico e Statistico, Vol. II, Lugano: Istituto Editoriale Ticinese, 1937. Gestrin, Ferdo. Svet pod Krimom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Giannetti, Renato. I „sistemi“ elettrici italiani. Struttura e presentazioni dalle origini al 1940. V: Bruno Bezza (ur.). Energia e sviluppo. L‘industria elettrica italiana e la Societŕ Edison. Torino: Einaudi, 1986, 287–330. Gille, Zsuzsa. From the Cult of Waste to the Trash Heap of History: The Politics of Waste in Socialist and Postsocialist Hungary. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press, 2007. Glowacki, Julius. Die Fischfauna der Save und des Isonzo. Eine Studie über die Süßwasserfische unserer Heimat. I. Jahresberichte der K.K. Staats, Untergymnasium in Cilli, 1896, 1–37. Goršin, Anton. Mehovsko-stopiško obmocje: Opis vasi z zgodovinskimi in drugimi posebnostmi. Novo mesto: samozaložba, 2015. Grass, Alexander. Grenzland Tessin. Zürich: Hier und Jetzt, 2023. Grca, Dušan. Voda bolj cenjena od zlata. Delo, 17. 12. 1984, 2. Gregorac, Franc. Bogatenje mežiške rude. V: 300 let mežiški rudniki. Mežica: Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov, 1965, 167-80. Gregori, Andrea. Questa č la Modernita! L’altra Faccia dell’Evoluzione del Settore Idroelettrico Ticinese: le Rivendicazioni Vallerane in Risposta alle Grandi Dighe (1949– 1970): master’s thesis. Fribourg, 2018. Gridelli, Edoardo. I pesci d‘acqua dolce della Venezia Giulia. Udine: Del Bianco e Figlio, 1936. Gschwend, Max. Das Val Verzasca (Tessin). Seine Bevölkerung, Wirtschaft und Siedlung. Aarau: Verlag H.R. Sauerländer & Cie, 1946. Guastalla, Augusto. Studii medici sull‘acqua di mare. Milano: Angelo Bonfánti, 1842. Gugerli, David. Redeströme. Zur Elektrifizierung der Schweiz, 1880–1914. Zürich: Chronos, 1996. Guštin, Mitja. Daljna preteklost pod Bocjem. V: France Novak (ur.). Ob 750-letnici Sv. Križa. Podbocje: Krajevna skupnost Podbocje, 2000, 25-30. Guzzi-Heeb, Sandro. Per una Storia Economica del Canton Ticino. V: Jean-François Bergier (ur.). Storia Economica della Svizzera. Lugano: Giampiero Casagrande editore, 1999, 313–61. Hammer-, Nagel-, Schmid- und Drat-Ordnung im Herzogthum Kärnten. Wien, 24. april 1759. Heine, Eike-Christian in Martin Meiske. Scientific Bonanzas. Infrastructures as Places of Knowledge Production. V: Eike-Christian Heine and Martin Meiske (ur.). Beyond the Lab and the Field: Infrastructures as Places of Knowledge Production since the Late Nineteenth Century. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press, 2022, 3–20. Hicks, Barbara. Setting Agendas and Shaping Activism: EU Influence on Central and Eastern European Environmental Movements. V: JoAnn Carmin in Stacy D. VanDeveer (ur.). EU Enlargement and the Environment: Institutional Change and Environmental Policy in Central and Eastern Europe. Abingdon in New York: Routledge, 2005, 216-33. Hirak, Behari idr. Balneology, Mineral Water, and Spas in Historical Perspective. Clinics in Dermatology, 14, št. 6 (1996): 551–54. Holynski, Nada, Majda Žontar in Monika Kokalj Kocevar. Gorenjska industrija od manufaktur do danes: tovarne in njihovi izdelki. Kranj: Gorenjski muzej, 1992. Holynski, Nada. Industrija – nosilka razvoja. V: Jože Dežman (ur.). Gorenjska 1900–2000. Kranj: Gorenjski glas, 1999, 390–408. Homer, The Iliad, Book X, Diomedes and Odysseus return in triumph. https://www. poetryintranslation.com/PITBR/Greek/Iliad10.php. Pridobljeno 20. 2. 2024. Horvat, Franci. Sto vodnjakov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2005. Hrcek, Dušan. Onesnaženost zraka v Sloveniji - stanje in usmeritve za izboljšanje. V: Avguštin Lah idr. (ur.). Okolje v Sloveniji. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1994, 345–55. Hrešcak, Anja. Marsikdo se ne želi preseliti niti iz vasi, kaj šele iz obcine ali regije. Dnevnik, 18. 9. 2023, 4. Huber, Eugen. Die Gestaltung des Wasserrechtes im künftigen schweizerischen Rechte. V: Verhandlungen des Schweizerischen Juristenvereins, XXVII. Jahresversammlung vom 25. und 26. September 1899 in Freiburg. Basel: R. Reich, 1899, 1–91. Hudoklin, Andrej. Kostanjeviška jama in njeni raziskovalci. V: Andrej Hudoklin (ur.). Kostanjeviška jama. Novo mesto: Jamarski klub; Kostanjevica na Krki: Kljub jamarjev, 2002. -ik. Priprave v polnem teku. Glas Gorenjske, 13. 8. 1956, 2. l. o. V Portorožu odkrili spomenik partizanskim pomoršcakom. Primorski dnevnik, 16. 10. 1977, 1. Ilešic, Svetozar. O geografskih aspektih varstva okolja. Geografski obzornik, 19, št. 2, (1972): 2-5. Jamer, Jerica. Za bolj zdravo okolje. Onesnaževanje okolja, dosedanji ukrepi za izboljšanje in sanacijski nacrt Železarne Ravne. Informativni fužinar, 23, št. 11, 1986, 10. Janác, Jirí. Building Hydrosocialism in Czechoslovakia. Global Environment 13, št. 3 (2020): 610-33. Jancar, Barbara. Environmental Management in the Soviet Union and Yugoslavia: Structure and Regulation in Federal Communist States. Durham: Duke University Press, 1987. Jesenovec, Stanislav (ur.). Pogubna razigranost: 110 let organiziranega hudournicarstva na Slovenskem 1884-1994. Ljubljana: PUH – Podjetje za urejanje hudournikov, 1995. Josephson, Paul idr.. An Environmental History of Russia. Cambridge: Cambridge University Press, 2013. Jutro. Regulacija Ljubljanice – najnujnejša zadeva Ljubljane, 7. 12. 1930, 16. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­T11N8D08. Pridobljeno 20. 12. 2023. J. B. Stoletnica ljubljanskega mestnega vodovoda. Delo, 29. 9. 1990, 2. J. T. Za praznik 5 novih vodovodov. Delo, 29. 6. 1971, 6. J. V. Ganljivo slovo v Crnomlju. Slovenski porocevalec, 15. 7. 1955, 1. Jugoslovan. Milijoni za hidrotehnicna dela v naši banovini, 22. 8. 1930, 3. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­HJJEWW3O. Pridobljeno 20. 12. 2023. Kaligaric, Simona in Gordana Beltram. Mura. Proteus 78, št. 6/7/8 (2016): 247-57. Kambic, Mirko. Projekt fontane v ljubljanski Zvezdi. Kronika 28, št. 2 (1980): 138–39. Kavrecic, Petra. Tourism by the Sea: Development of Customs, Habits and Fashion on the Beach. ZoneModa Journal 11, št. 2 (2021): 13–23. Kavrecic, Petra. Turizem v Avstrijskem primorju. Zdravilišca, kopališca in kraške jame (1819–1914). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017. Keber, Katarina. Rudarske bratovske skladnice kot ena od prvih organiziranih oblik zdravstvenega in socialnega zavarovanja v habsburški monarhiji. Kronika 59, št. 1 (2011): 47-56. Keber, Katarina. Rudarji premogovnika Leše v 19. stoletju. Kronika 56, št. 2 (2011): 283-94. Keber, Katarina. Zacetki uporabe „crnega zlata“ in doba premoga. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorencic (ur.). Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, 181-96. Klanecek, Mateja, Alenka Zupancic, Vesna Sušec Šuker, Urban Ilc, Igor Podobnik in Tomaž Globokar. Poplave 2007 – intervencijski ukrepi, predhodni sanacijski in sanacijski program. V: Aktualni projekti s podrocja upravljanja z vodami in urejanja voda. 19. Mišicev vodarski dan 2008. https://www.mvd20.com/LETO2008/R26.pdf. Pridobljeno 9. 1. 2024. Knep, Matej in Danica Fink Hafner. Eksperimentalna vladavina na podrocju zelene politike: slovenske politike na razpotju. Ljubljana: Založba FDV, 2011. Kobold, Mira, Mojca Sušnik, Roman Trcek, Florjana Ulaga, Janez Polajnar, Mojca Robic in Bogdan Lalic. Visoke vode v avgustu 2005. Poplavna ogroženost in ukrepi za zmanjševanje posledic poplav. https://mvd20.com/LETO2005/R1.pdf. Pridobljeno 9. 1. 2024. Kolar, Marjan. 375 let jeklarstva na Ravnah. Ravne na Koroškem: Slovenske železarne, 1995. Kokol, Janez. Varstvo in gospodarjenje z vodami v Sloveniji. V: Avguštin Lah (ur.). Okolje v Sloveniji: zbornik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1994, 361-74. Kolbezen, Marko. Hidrografske znacilnosti poplav na Ljubljanskem barju. Geografski zbornik, 24, (1984/1985): 11–32. Kolbezen, Marko. Velike poplave in povodnji na Slovenskem – I. Ujma, št. 5 (1991): 146-49. Kolman, Gregor, Matjaž Mikoš in Meta Povž. Ribji prehodi na hidroenergetskih pregradah v Sloveniji. Varstvo narave, št. 24, (2010): 85–96. Komac, Blaž, Karel Natek in Matija Zorn. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, 2008. Komac, Blaž in Matija Zorn. Geografija poplav v Sloveniji septembra 2010. V: Matija Zorn, Blaž Komac, Rok Ciglic in Miha Pavšek (ur.). Neodgovorna odgovornost. Ljubljana: Založba ZRC, 2011, 59–80. Koren, Miran. Naložba za sto let?. Delo, 23. 12. 1990, 10. Komarov, Boris [Ze‘ev Wolfson]. The Destruction of Nature in the Soviet Union. New York: M. E. Sharp Armonk, 1980. Kos, Janez. Elektrifikacija kranjskega obmocja (1892–1940). V: Kranjski zbornik 1970. Kranj: Skupšcina obcine Kranj, 1970, 379–89. Kostadinovski, Dimeter. Ribje steze ob hidroelektrarnah na reki Dravi: diplomsko delo. Maribor, 2015. Kozina, Jani in Nela Halilovic. Urbano vrtickarstvo kot tradicija in družbena inovacija v Velenju. V: Velenje, industrijsko mesto v preobrazbi. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 159-70. Košnjek, Jože. Šestnajst predsednikov na Gorenjskem. Gorenjski glas, 24. 5. 2002, 1. Kragelj, Marko. Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci. Gabrje: Krajevna skupnost, 2022. Kramaric, Janez. Župnik Leopold Kolbezen in njegove lurške kapelice: naša kulturna dedišcina. Crnomelj: s. n., 2006. Kramer, Ernest. Ljubljansko barje. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2018. Kresal, France. Elektrifikacija. V: Jasna Fischer idr. (ur.). Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, 468–70. Kresal, France. Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana: Borec, 1976. Krivograd, Alojz. Železarna Prevalje. V: Prispevki k zgodovini koroške krajine. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, Enota Ravne na Koroškem, 2004, 49-69. Krivograd, Alojz. Prispevek k zgodovini mislinjske železarne v Mislinji. V: Prispevki k zgodovini koroške krajine. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, Enota Ravne na Koroškem, 2004, 78-98. Kugy, Julius. Julijske Alpe v Podobi. Maribor: Založba Obzorja, 1971. Lah, Avguštin. Ljubljansko barje: problemi urejevanja in gospodarskega izkorišcanja v obdobju 1945–1961. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1965. Lah, Avguštin. Proucevanje, urejanje in varstvo okolja. Geografski obzornik 19, št. 4, (1972): 1-19. Lah, Avguštin. Slovenija. Varstvo in urejanje okolja. V: Avguštin Lah idr. (ur.). Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana: SAZU, 1989, 19–60. Lah, Avguštin in France Adamic. Ljubljansko barje. V: Alenka Dermastia (ur.). Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, 262–63. Lah, Avguštin. Sladkovodno ribištvo Slovenije v stodesetih letih razvoja 1888–1998. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije, 1998. Lambert-Dansette, Jean. Histoire de l‘entreprise et des chefs d‘entreprise en France: l‘entreprise entre deux sičcles (1880–1914) - Les rayons et les ombres. Éditions L‘Harmattan, 2009. Landry, Marc. Environmental Consequences of the Peace: The Great War, Dammed Lakes, and Hydraulic History in the Eastern Alps. Environmental History 20, št. 3 (2015): 422–48. Landry, Marc. Water as „White coal“. RCC Perspectives, št. 2 (2012): 7–12. Lauste, L. W. Dr Richard Russell 1687–1759. Section of the History of Medicine, 67 (1974): 29–32. Lavric, Jože, Josip Mal in France Stele (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939. Leben, France. Vodovod in osnovne šole so primer, kako ne bi smeli delati. Sobotna priloga (Delo), 24. 5. 1986, 26. L. M. Mestni vodnjak – še tretjic. Gorenjski glas, 4. 8. 1995, 1. L. M. Vodo bodo poslej dobili po ceveh. Dolenjski list, 19. 10. 1995, 7. Leitinger, Violeta. Hidrografske znacilnosti porecja reke Pesnice s poudarkom na vodnogospodarskih ureditvah: diplomsko delo. Koper, 2012. Limmer, Agnes in Christian Zumbrägel. Waterpower romance: the cultural myth of dying watermills in German hydro-nerratives around 1900. Water History 12, št. 2 (2020): 179–204. Lorencic, Aleksander in Jože Princic. Slovenska industrija od nastanka do danes. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. Lorenzetti, Luigi. Destini Periferici. Modernizzazione, Risorse e Mercati in Ticino, Valtellina e Vallese, 1850–1930. Udine: Editrice Universitaria Udinese, 2010. Lorenzetti, Luigi. Modernité, Transformations Économiques et Territoire dans le Monde Alpin (XVIIIe – XXe sičcle). V: Caulier Brigite in Rousseau Yvan (ur.). Temps, Espace et Modernité: Mélanges offert ŕ Serge Courville et Normand Séguin. Québec: Les Presses de l’Université Laval, 2009, 163–73. Lukanc, Tadeja. Da bi vsaka reka, vsak potocek imel svojo varuhinjo. Dnevnik, 16. 11. 2023, 16. Luštek, Matej idr. Ribiški prirocnik. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije, 2009. Manaď-Wehrli, Dominique. „Huber, Eugen“. Historisches Lexikon der Schweiz (HLS), 19. 2. 2024. Manojlovic Pintar, Olga. Arheologija secanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918–1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Cigoja štampa, 2014. Markelj, Klemen. Betonski savski most v Kranju. V: Kranjski zbornik 2005. Kranj: Mestna obcina Kranj, 2005, 107–14. Martincic, Martina. Združbe rib v porecjih Drave, Save in Soce na podlagi pisnih virov iz 19. in prve polovice 20. stoletja: diplomsko delo. Ljubljana, 2016. Masterl, Marijan. Gradnja škofjeloških vodovodov v letih 1898–1902. Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 109–28. Mathieu, Jon. Schweizer Kolonialgeschichte: Erkundungen im Landesinneren. V: Francesco Garufo in Daniel Morerod (ur.). Mélanges Laurent Tissot. Une Passion Loin des Sentiers Battus. Neuchâtel: Édition Alphill, 2018, 271–80. Mauhler, Franc. Razvoj elektrifikacije v mežiških rudnikih. V: 300 let mežiški rudniki. Mežica: Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov, 1965, 201-11. Melik, Anton. Kolonizacija Ljubljanskega barja. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1927. Melik, Anton. Povodnji na Ljubljanskem barju. Kronika slovenskih mest 1, št. 1 (1934): 3–8. Melik, Anton. Naša velika dela. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1951. Melik, Anton. Mlini na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1955. Melik, Anton. Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju. Geografski zbornik, 8, (1963): 5–64. Menga, Filippo in Erik Swyngedouw. States of Water. V: Filippo Menga in Erik Swyngedouw (ur.). Water, Technology and the Nation-State. Oxon, New York: Routledge, 2018, 1–19. Mežnar, Franc in Stanko Uran. Razvoj jam in nacina rudarjenja. V: 300 let mežiški rudniki. Mežica: Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov, 1965, 141-66. Miglic, Gozdana. Spomin je moc: pomniki revolucije v obcini Ljubljana-Šiška. Ljubljana: OK SZDL Ljubljana Šiška, 1985. Mikoš, Matjaž. Od varstva pred naravnimi tveganji do kulture sobivanja z njimi. Organiziranost upravljanja z vodami v RS. 26. Mišicev vodarski dan 2015. https://mvd20. com/LETO2015/R5.pdf. Pridobljeno 9. 1. 2024. Mikoš, Matjaž, Mitja Brilly in Mihael Ribicic. Poplave in zemeljski plazovi v Sloveniji. Acta hydrotechnica 22, št. 37 (2004): 113-33. Mikuž, Jure. Spomenik revolucije Draga Tršarja. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2010. Mišic, Aleš. Mi in Drava. Vecer, 12. 12. 1996. Mlakar, Boris. Benito Mussolini na „zmagoslavnem“ obisku Primorske septembra 1938. V: Tolminski zbornik, št. 4, 2010, 3014–16. Mlinar, Branko idr. (ur.). Slovenija 1945-1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Mohoric, Ivan. Industrializacija Mežiške doline. Maribor, 1954. Mohoric, Ivan. Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem 1., 2. knjiga. Maribor, 1978. Möderndorfer, Vinko. Boji in napredek mežiških rudarjev. Mežica, 1926. Mojetta, Angelo. Notizie sull’ittiofauna giuliano-friulana nella letteratura. Quaderni ETP, št. 8 (1984): 1–17. Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst rib in piškurjev. Porocilo. Ljubljana-Šmartno: Zavod za ribištvo Slovenije. https://natura2000.gov.si/fileadmin/user_upload/knjiznica/ raziskave/Ribe_Monitoring_2008_01.pdf. Pridobljeno 11. 3. 2024. Monk Kidd, Sue. The invention of Wings. New York: Penguin Books, 2015. Mooventhan, A. in L. Nivethitha. Scientific Evidence-Based Effects of Hydrotherapy on Various Systems of the Body. North American Journal of Medical Sciences 6, št. 5 (2014): 199–209. Moranda, Scott. The People’s Own Landscape: Nature, Tourism and Dictatorship in East Germany. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2014. Moro, Giuseppe-Adriano. Ricostruire il Lumiei. I dettagli dell’ambizioso progetto di ripopolamento del torrente. Pesca e Ambiente, št. 3 (december 2013): 14–16. Morozov, Sebastjan. Hudournike cistijo sami, da ne bo prepozno. Dnevnik, 12. 9. 2023, 1. Mravljak, Josip. Plavž pri Sv. Primožu na Pohorju. Casopis za zgodovino in narodopisje 31, št. 3-4 (1936): 129–32. Munda, Avgust. Ribe v slovenskih vodah. Brežice: Racoon, 2023. Nacrt gospodarjenja z vodo. SIJ Metal Ravne d.o.o. Poslovno-interno gradivo, 31. 5. 2023. Naglic, Miha in Vesna Juran. Pregradni objekti na porecju reke Sore - vpliv na migracijo rib in ekološko sprejemljiv pretok = Dams and weirs in the Sora river basin - impacts on fish migration and ecologically acceptable flow. Varstvo narave : revija za teorijo in prakso varstva naravne dedišcine = Nature conservation : a periodical for research and practice of nature conservation, 21 (2008): 105-23. Nasermoaddeli, Ali in Sadanobu Kagamimori. Balneotherapy in Medicine: A Review. Environmental Health and Preventive Medicine 10, št. 4 (2005): 171–79. Natek, Karel. Poplave v mestih. Geografski obzornik 62, št. 4 (2015): 4-12. Natek, Karel. Naravnogeografske znacilnosti obmocja Gorjancev. V: Marinka Dražumeric in Andrej Hudoklin (ur.). Gorjanci. Dolenjski zbornik 1997. Novo mesto: Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine, Tiskarna Novo mesto – Dolenjska založba, 1997, 7-13. Natek, Milan. Kmetijska izraba Ljubljanskega barja. Geografski zbornik, 24, (1984/1985): 53–73. Novak, France. Zgodovina svetokriške župnije. V: France Novak (ur.). Ob 750-letnici Sv. Križa. Podbocje: Krajevna skupnost Podbocje, 2000, 43-70. Novice gospodarske, obrtniške in narodne. Postava zastran obdelovanja Ljubljanskega mahú, 31. 10. 1877, 347. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. https:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RFUTT55C. Pridobljeno 20. 12. 2023. Nusdorfer-Vuksanovic, Metka in Lilijana Vidrih-Lavrencic. Elektrarne, mlini, žage, vodovodi ... v porecju Soce 1918–1943: predstavitev dokumentov Tehnicnega urada Gorica. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 1991. Obcina Železniki. Porocilo o sanaciji po neurju s poplavami 18. septembra 2007. Železne niti, št. 6 (2009): 335-40. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani: zasedanja od 27. marca 1908 do 29. oktobra 1910 (po stenograficnih zapisnikih): 47. zvezek. Ljubljana: Deželni odbor kranjski, s. d. Ocena tveganja za poplave. Republika Slovenija Ministrstvo za okolje in prostor, 2016, 12-13. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Voda/NZPO/ocena_ tveganj_poplave_2016.pdf. Pridobljeno 29. 12. 2023. Oder, Karla. Mati fabrika, mesto in dom. Ljubljana, 2015. Oder, Karla. Obcina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja. Ljubljana, 1992. Oder, Karla. Rudarji rudnika Mežica in njihovo delo v obdobju 1918 do 1947. Prispevki za novejšo zgodovino 46, št. 1 (2006): 125-44. Oder, Karla. Ravne na Koroškem v 19. stoletju. Kronika 56, št. 2 (2008): 305–22. Oder, Karla. Prispevek k zgodovini železarstva v Crni na Koroškem. V: Crna na Koroškem = Schwarzenbach. Crna na Koroškem: Obcina, 2018, 34-45. Oder, Karla. Naša dedišcina: kjer preteklost sreca prihodnost. Koroška inovativnost. Dravograd: Gospodarska zbornica Slovenije, Obmocna zbornica Koroška, 2018, 8-35. Oder, Karla, Marko Mugerli in Slavica Glavan. Jeklo za zeleno prihodnost = Steel for a green future. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, 2023. Oder, Karla, Vinko Skitek, Mojca Bedjanic, Suzana Fajmut Štrucl in Branko Veilguni. Zakladi fužin. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 2014. Ogorelec, Breda. Ljubljansko barje – primernost za kmetijstvo. Geografski vestnik, 56, (1984): 53–62. Oitzl, Gašper. Obuditev in razvoj metalurških dejavnosti: metalurgija na Slovenskem v srednjem veku = Revival and development of metallurgical activities: metallurgy in Slovenian territory during the Middle Ages. Ko zapoje kovina: tisocletja metalurgije na Slovenskem = The song of metal: millennia of metallurgy in Slovenia. Ljubljana: Narodni muzej, 2019, 56–83. Oitzl, Gašper. Zgodovina železarstva v vzhodnih Alpah od propada rimske oblasti do 13. stoletja. Kronika 66, št. 2 (2018): 171–96. Oitzl, Gašper. Železarske skupnosti na Kranjskem v poznem srednjem veku. Zgodovinski casopis 76, št. 3-4 (2022): 281–565. Orožen Adamic, Milan in Boris Pleskovic. Problemi okolja in odlaganje trdih odpadkov v Ljubljani. Geografski vestnik, 47, (1975): 121–32. Pairhuber, Johann. Die Landesvertretung von Steiermark, II. Theil, 1867-1871. Graz: Leykam-Josefsthal, 1872. Pairhuber, Johann. Die Landesvertretung von Steiermark, III. Theil, 1872-1877. Graz: Leykam-Josefsthal, 1878. Pál, Viktor. Trouble with the Bottle: Beverage Containers and the Widening Waste Crisis in Socialist Hungary. Dostopno na: Journal of Contemporary History. https://doi. org/10.1177/00220094231225385. Pridobljeno 18. 3. 2024. Pál, Viktor. Toward Socialist Environmentalism? Scientists and Environmental Change in Modern Hungary. Environment and History 29, št. 2, (2023): 239-59. Pál, Viktor. Like Industrious Bees. Paper Waste and Recycling in Communist Hungary, 1950-1990. Environmental History, št. 2 (2023): 335-60. Pál, Viktor. Technology and the Environment in State-Socialist Hungary: An Economic History. London, New York: Palgrave Macmillan, 2017. Pál, Viktor in Leonardo Valenzuela Perez. Environmental Protection under Authoritarian Regimes in Cold War Chile and Hungary. Global Environment 14, št. 2 (2021): 310-34. Paloscia, Franco. Viaggi e turismo nella storia delle civiltŕ. Roma: Agra editrice, 2005. Papler, Drago. 100 let kranjske deželne elektrarne Završnica: od proizvodnje elektricne energije do spomenika tehniške dedišcine. Medvode: Družba Savske elektrarne Ljubljana, 2015. Papler, Drago. 40 let Elektra Gorenjska:1963–2003: na stoletnih elektrifikacijskih temeljih predhodnikov in ustvarjalnosti sodobnikov. Kranj: Elektro Gorenjska, 2003. Paradiž, Bojan. Zrak. V: Stane Peterlin (ur.). Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije, 1972, 55–79. Pauli Falconi, Daniela. “Nizzola, Agostino”. Historisches Lexikon der Schweiz (HLS), 7. 11. 2008. Pavlin, Franc in Jakob Lamut. Slovenski železarji za lepše okolje. Ljubljana: Slovenske železarne, 1988. Pavlínek, Petr in John Pickles. Environmental Transitions, Transformation and ecological defense in Central and Eastern Europe. London in New York: Routledge, 2000. Pedrina, Fernanda. Gemeinbesitz in den Tessiner Alpen. Frankfurt a. M.: Brandes & Apsel, 2023. Perat, Just. Pozabili so na dobro princesko. Delo, 12. 12. 1968, 7. Perko, Drago in Milan Orožen Adamic (ur.). Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Perman, Janez. Slovenske železarne. Ljubljana: Združeno podjetje slovenske železarne. 1973. Perman, Janez, Eva Perman in Vekoslav Verhovnik. Onecišcenje atmosfere v Mežiški dolini. Železarski zbornik 4/3. Ljubljana: Metalurški inštitut [idr.], 1970, 209–18. Pešak Mikec, Barbara. Gradnja cemšeniškega in novovaškega vodovoda za Kranj in okolico. V: Drago Štefe idr. (ur.). Kranjski zbornik 2000. Kranj: Mestna obcina, 2000, 207–16. Péter, Sándor. New Directions in Environmental Management in Hungary. V: Barbara Jancar Webster (ur.) Environmental Action in Eastern Europe. Responses to Crisis. London: Amonk, 1993. Peterlin, Stane (ur.). Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije, 1972. Peterlin, Stane. Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Spomini na izid pred štiridesetimi leti. Proteus 74, št. 9/10 (2012): 462-64. Petric, Hrvoje. About Environmental Policy in Socialist Yugoslavia. V: Astrid Mignon Kirchhof in J. R McNeill (ur.). Nature and the Iron Curtain. Environmental policy and Social Movement in Communist and Capitalist Countries 1945-1990. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press, 2019, 169-82. Pillon, Lucia. L’archivio storico dei Levetzow Lantieri. Note in margine al riordino. V: Borc San Roc 24, 2012, 41–48. Planina, France. Reka Sora, njeno porecje in njen režim. Loški razgledi 8, št. 1 (1961): 57–74. Plaovic, Radomir in Milan Đokovic. Voda sa planine: drama u 4 cina. Beograd: Vlad. N. Rajkovic i komp., 1938. Plut, Dušan. Industrija in degradacija okolja v Sloveniji, 1987. https://giam.zrc-sazu.si/ sites/default/files/gs_clanki/GS_1801_085-102.pdf. Pridobljeno 30. 10. 2022. Plut, Dušan. Naravnogeografski vidiki degradacije okolja in razvoja v SR Sloveniji. V: Avguštin Lah idr. (ur.). Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana: SAZU, 1989, 61–67. Plut, Dušan: Slovenija na križpotju: Slovenija na okoljskorazvojnem in povezovalnem križpotju Evrope. Ljubljana: Mihelac, 1997. Pokorny, Alois. Prirodopis živalstva s podobami za spodnje razrede srednjih šol. Ljubljana: Matica slovenska, 1872. Polajnar Horvat, Katarina. Razvoj okoljske miselnosti v Sloveniji. Geografski vestnik 81, št. 2 (2009): 71-81. Porocilo o izvajanju negradbenih in gradbenih protipoplavnih ukrepov iz Nacrta zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017-2021 za obdobje 2017-2019. Ministrstvo za okolje in prostor, 2020. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/Dokumenti/Voda/NZPO/porocilo_o_izvajanju_ ukrepovo_NZPO_2017_2019.pdf. Pridobljeno 29. 12. 2023. Porter, Roy. The medical history of waters and spas. Medical History Supplement, 10, (1990): 6–12. Pössnitzregulierung: Baustrecke II, Sektion I. Pettau: K. k. Bezirkshauptmannschaft, 1908. Potocnik, Mojca. Zeleno, ki te ljubim ali unicujem. Informativni fužinar 32, št. 6 (1995): 4-5. Povž, Meta. Ribe iz donavskega v jadranskem porecju in vpliv na avtohtone ribe. Ribic: glasilo slovenskega ribištva 45, št. 7–8 (1986): 203. Povž, Meta. Zdravje in življenje naših voda. V: Avguštin Lah idr. (ur.). Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana: SAZU, 1989, 243-47. Povž, Meta. Potocna zlatovcica: Salvenilus fontinalis (Mitchill, 1815). Ribic: glasilo slovenskega ribištva 66, št. 11 (2007): 294–95. Povž, Meta in Alenka Ocvirk. Freshwater Fish Introductions and Transplantations in Slovenia. Ichthyos, št. 9 (1990): 1–9. Prezelj, Lojze. Kmetijsko vprašanje velike Ljubljane. Kronika slovenskih mest, št. 4 (1935): 313–17. Primeri dobre prakse projektov s podrocja obnovljive energije, sprejemljivih za rabo tal, krajine in varstvo narave v alpskem prostoru. Projekt v okviru nemškega predsedstva Alpske konvencije 2015/16. Niestetal, 2016. https://www.alpconv.org/fileadmin/user_upload/ Fotos/Banner/Topics/BP-Energy_SL.pdf. Pridobljeno, 11. 3. 2024. Princic, Jože. Najvecja in uspešna slovenska podjetja v drugi polovici 20. stoletja. V: Jurij Fikfak in Jože Princic (ur.). Biti direktor v casu socializma: med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 205–58. Princic, Vili. Neme price vojnih grozot 1915–1918. Trst: Mladika, 2018. Proje, Karla. Leše, leški rudarji in njihove šege in navade: diplomska naloga. Ljubljana 1984. Puc, Matjaž. Energetski objekti in naravna dedišcina v SR Sloveniji. Geographica Slovenica, 15, (1984): 77–83. Puhar, Aci. Kranj v stoletju neslutenih sprememb. Kranj: Gorenjski glas, 2000. -r. Ruško letno gledališce: „Voda s planine“. Mariborski vecernik Jutra, 9. 12. 1939, 5. Rainer, Franjo. Urejanje hudournikov in lesno gospodarstvo. Les. Revija za lesno gospodarstvo 3, št. 7 (1951): 129-30. Rajšp, Vincenc (ur.). Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi, 6. zvezek: karte. Ljubljana: ZRC SAZU: Arhiv Republike Slovenije, 2000. Radinja, Darko. Onesnaženost slovenskih rek in njene pokrajinske znacilnosti. Prispevek k regionalni geografiji Slovenije. Geografski vestnik 51, (1979): 3-18. Rejec, Albert. Deželna avtonomija leta 1922 in podružabljanje vodne energije v Julijski krajini. V: Jadranski koledar, 1963, 60–62. Remec, Meta. Napredek, avtarkija, narod: italijanska energetska politika v Posocju (1918– 1943). Zgodovinski casopis 74, št. 3-4 (2020): 442–75. Renberg, Gil H. Public and Private Places of Worship in the Cult of Asclepius at Rome. Memoirs of the American Academy in Rome, 51/52 (2006/2007): 87–172. Rezman, Peter. Ekološko protestno gibanje Velenjske kotline. V: Velenje, industrijsko mesto v preobrazbi. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 149-58. Rigelnik, Herman. Od rude do svinca: obrati v Žerjavu: maturitetna naloga. Ravne na Koroškem: Gimnazija Ravne, 1960. R. J. Ogrevanje in produktivnost. Informativni fužinar, št. 3 (1966): 17-18. Rogelj, Monika. Pregled razvoja kranjskih tovarn v 20. stoletju. V: Monika Rogelj (ur.). Gospodje in tovariši: Kapitalisticni in socialisticni razcvet Kranja 1920–1980. Kranj: Gorenjski muzej, 2015, 60–66. Rogelj, Monika. Stoletje industrializacije Kranja. V: Monika Rogelj (ur.). Gospodje in tovariši: Kapitalisticni in socialisticni razcvet Kranja 1920–1980. Kranj: Gorenjski muzej, 2015, 21–30. Romerio, Franco. Il Settore Elettrico in Ticino, i suoi Legami con ol Mercato Svizzero e la Politica Cantonale in Materia di Energia Elettrica: 1894 – 1994 – 2044. Geneva: University of Geneva, Centre Universitaire d’Étude des Problčmes de l’Énergie, 1994. Romerio, Franco. Lo Sfruttamento Idroelettrico in Ticino: Analisi delle Componenti Storiche e Problemi Attuali. Bellinzona: Ufficio delle Richerche Economiche, 1985. Romerio, Franco. Regional Policy and Hydroelectric Resources. The Case of a Swiss Mountain Canton. V: Sophie Bonin (ur.). Les Barrages: Vers de Nouveaux Enjeux pour la Montagne. Journal of Alpine Research / Revue de Géographie Alpine 96, št. 1 (2008): 79–90. Rotenhajzer, Matjaž. Vpliv kmetijstva na pokrajinsko in biotsko raznovrstnost Ljubljanskega barja : diplomsko delo. Ljubljana, 2008. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?lang=slv&id=17329. Pridobljeno 19. 2. 2024. Rus, Urška. Ko beton postane naravni material. Dnevnik, 17. 5. 2023, 1. Rus, Urška. Ce bomo nacrtovane protipoplavne ukrepe izvedli, bo to huda degradacija naših vodotokov. Dnevnik, 22. 5. 2023, 4. Saje, Stojan. Spomenik Gregoriju Voglarju. Gorenjski glas, 21. 6. 2002, 5. Sandgruber, Roman. Ökonomie und Politik. Österreichische Wirtschaftgeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Wien: Ueberreuter, 1995. S. P. Kraljeva Evropa odslej pred ljubljansko univerzo. Delo, 24. 6. 1993, 10. Sapac, Klaudija in Mitja Brilly. Stroški varstva pred poplavami v Republiki Sloveniji. Actahydrotechnica 27, št. 46 (2014): 57-72. Sartori, Ugo in Carlo Tigoli. Le opere pubbliche nella Venezia Giulia: 1918–1938 – XVI. Roma: Ricci, 1938. Sbrizaj, Ivan. Ljubljansko barje in njega osuševanje. Narodnogospodarski vestnik, 2, št. 2, 1902, 17–20. Dostopno: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. Dostopno na: https://www. dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GOHI0A1J. Pridobljeno 20. 12. 2023. Schädler, Jonas. Der Stromzähler. Elektrische Energie als Konsumgut, 1880–1950. Zürich: Chronos Verlag, 2023. Schausberger, Norbert. Geschichte der österreichischen Elektrizitätswirtschaft. V: Österreich in Geschichte und Literatur. Wien: Institut für Österreichkunde, 1970, 72–85. Schirmer, Alice. Die schweizerischen Wasserkräfte als volkswirtschaftliches Gut: doctoral dissertation. Zürich, 1920. Schmidt, Miroslav. Od drenaže na Ljubljanskem mocvirju. Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reci, 11, št. 60, 1853, 273. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-53C070AL. Pridobljeno 4. 1. 2024. Schueler, Judith. Materialising Identity. The Co-construction of the Gotthard Railway and Swiss National Identity. Amsterdam: Aksant, 2008. Schwager, Gerhard. Technischer Fortschritt in der bäuerlichen Schweiz: Die Realisierung des Etzelwerkprojekts 1897–1937: diploma thesis. Zürich, 1919. Seneca. Moral Letters to Lucilius /Letter 51 - Wikisource, the free online library. A Loeb Classical Library edition; volume 1, published in 1917, translated by Richard Mott Gummere, Letter 51. https://en.wikisource.org/wiki/Moral_letters_to_Lucilius/ Letter_51. Pridobljeno 20. 2. 2024. Serše, Aleksandra. Okrajni cestni odbori na Kranjskem. Žontajrev zbornik = Arhivi 25, št. 1 (2002): 113–17. Serucnik, Miha. Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorencic (ur.). Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, 67–92. Serucnik, Miha. Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorencic (ur.). Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, 45–66. Sever, Bela. Stanic, Ciril. V: Alenka Dermastia (ur.). Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, 258. Sh. Veliko slavje na Gori. Latnik, maj 2004, 5. sh. Vodovod Gora. Latnik, junij 2004, 9. Sitar, Sandi. Vodni pogon. V: Dušan Voglar (ur.). Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, 289–290. Skitek, Vinko. Guštanj in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek. Ravne na Koroškem: Zgodovinsko društvo za Koroško, 2019. Skitek, Vinko. Zacetki rudarstva in železarstva v Mežiški dolini = Beginnings of mining and ironworking in the Meža valley. Sijaj jekla: 400 let jeklarstva v Mežiški dolini: napredek, krožno gospodarstvo, posluh za okolje = Shining steel: 400 years of steel working in the Meža Valley: progress, a circular economy, taking care of the environment. Ravne na Koroškem, 2021, 56-89. Smiljanic, Ivan. Odstranjena, unicena in izginula spominska obeležja na prostem v Kranju. V: Barbara Ravnik (ur.). Kranjski zbornik 2020. Kranj: Mestna obcina, 2020, 207–14. Snajdr, Edward. Nature Protests: The End of Ecology in Slovakia. Seattle: Washington University Press, 2008. Sovinc, Andrej. Hidrološke znacilnosti reke Drave. Acrocephalus 16, št. 68/69/70 (1995): 45-57. Sovinc, Andrej. Predlogi za nove ramsarske lokalitete v Sloveniji. V: Andrej Sovinc (ur.). Ramsarska konvencija in slovenska mokrišca. Ljubljana: Nacionalni odbor Republike Slovenije za Ramsarsko konvencijo pri Ministrstvu za okolje in prostor, 1999, 58–62. Specchi, Mario. Le specie - Le trote italiane. V: Il recupero della trota marmorata nel Friuli Venezia Giulia: sintesi di 10 anni di studi e ricerche. Udine: Ente tutela pesca del Friuli Venezia Giulia, 2004, 1–11. Speich Chassé, Daniel. Die Schweizer Bundesverfassung von 1848: ein überschätzter Bruch? Schweizerische Zeitschrift für Geschichte / Revue Suisse d’Histoire / Rivista Storica Svizzera 62, št. 3 (2012): 405–23. Spindler, Vekoslav. Dr. Ivan Decko in njegova doba. Maribor, 1938. Spominska obeležja NOB obcine Kamnik. Kamnik: Kulturna skupnost, 1975. Stanic, Ciril. Problemi Ljubljanskega barja. Delo: Sobotna priloga 26, št. 186, 11. 8. 1984, 23. Stanje voda. https://www.arso.gov.si/vode/podatki/. Pridobljeno 8. 3. 2014. Stariha, Gorazd. Vodno pravo in vodne pravice. Arhivi 23, št. 2 (2000), 11–24. Steinberg, Franc Anton. Temeljito porocilo o Cerkniškem jezeru. Cerknica: Knjižnica Jožeta Udovica, 2015. Steinman, Franci, Primož Banovec in Tomaž Umek. Postava od 15. maja 1872, zastran rabe, napeljevanja in odvracanja vode: s komentarjem. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za mehaniko tekocin. Stremayr, Carl. Die Landesvertretung von Steiermark, 1861-1866. Graz: Leykam‘s Erben, 1867. Struna, Albert. Vodni pogoni na Slovenskem. Ljubljana: Knjižnica Titovih zavodov „Litostroj“, 1955. Studen, Andrej. Od tradicionalnih vodnjakov do modernega vodovoda: socialna in kulturna zgodovina preskrbe z vodo v 19. in na zacetku 20. stoletja. V: Andreja Rihter (ur.). 100 let vodovoda v Celju. Celje: Mestna obcina, 2008, 23–49. Suhadolc, Marjetka idr. Izzivi Slovenije na podrocju suš in degradacije tal: uresnicevanje ciljev Konvencije ZN o boju proti degradaciji/dezertifikaciji tal (UNCCD). Ljubljana: Agencija RS za okolje, 2010. Svetina, Miran idr. Sladkovodno ribištvo na Slovenskem. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije, 1982. Svetina, Miran in Franc Verce. Ribe in ribolov v slovenskih vodah. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije, 1969. Svoljšak, Petra. Soca, sveta reka: italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915–1917). Ljubljana: Nova revija, 2003. Šarenac, Darko. Parkovi, ljudi, dogadaji: beogradska skulptura u slobodnom prostoru. Beograd: Eksportpres, 1995. Šega, Judita. Štiri generacije škofjeloških Krennerjev (2. del). Loški razgledi 48, št. 1 (2001): 51–66. Šifrer Bulovec, Mojca. Mlinarstvo na Loškem. V: Jana Mlakar (ur.). Mlinarstvo na Loškem. Škofja Loka: Loški muzej Škofja Loka, 2010, 3–11. Šifrer Bulovec, Mojca. Posvetni prizori na freski Sveta Nedelja v Crngrobu. Loški razgledi 29, (2022): 57–80. Šifrer, Milan in Milan Orožen Adamic. Ljubljansko barje [Kartografsko gradivo]: obseg, poplave in poselitev = Ljubljana moor: circumference, floods and colonization. Ljubljana: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 1985. Šorn, Jože. Premogovništvo na Slovenskem do sredine 19. stoletja: doktorska disertacija. Ljubljana, 1961. Šorn, Jože. Velika industrija v Kranju med obema vojnama. V: Jože Žontar (ur.). 900 let Kranja: spominski zbornik. Kranj: Okrajni ljudski odbor, 1960, 323–39. Špeh [Mazej], Natalija. Primerjava okoljevarstvene zakonodaje (vode, zrak) Slovenije in Evropske zveze z vidika trajnostnega sonaravnega razvoja. Geografski vestnik 70 (1998): 151-65. Špes, Metka. Mednarodno sodelovanje in varstvo okolja. V: Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, 152-60. Špes, Metka. Kaj vemo o onesnaževanju zraka?. Geografski obzornik 40, št. 2 (1993): 10–16. Šterbenk, Emil. Šaleška jezera: vpliv premogovništva na pokrajinsko preobrazbo Šaleške doline. Velenje: Erico, Pozoj, 1999. Šterbenk, Emil. REK FLL Titovo Velenje in okolje. V: Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, 342-48. Šterbenk, Emil in Matjaž Šalej. Antropogena jezera v Šaleški dolini. Geografski obzornik 42, št. 3 (1995): 16-19. Šterbenk, Emil, Mojca Ževart in Rudi Ramšak. Jezera, o katerih bomo še slišali. Geografski obzornik, 51, št. 1 (2004): 4-11. Šterbenk, Emil, Rudi Ramšak, Andrej Glinšek in Marko Mavec. Preobrazba ugrezninskega Velenjskega jezera=Transformation of the Velenje subsidence lake. Dela, št. 47 (2017): 41-84. Šterbenk, Emil, Mojca Ževart in Franci Lenart. Šaleška jezera kot realna razvojna možnost na podrocju rekreacije in turizma ob upoštevanju okoljskih omejitev. V: Velenje, industrijsko mesto v preobrazbi. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 171-83. Štukl, France. Knjiga hiš v Škofji Loki I.: Predmestja Karlovec, Trata, Studenec, Kapucinsko predmestje: druga polovica 18. stoletja do 1980. Škofja Loka [i. e.], Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1981. Štukl, France. Knjiga hiš v Škofji Loki II.: Klobovsova ulica, Mestni trg, Spodnji trg, Cankarjev trg, Blaževa ulica: druga polovica 18. stoletja do 1984. Škofja Loka [i.e.], Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1984. Štukl, France. Vodni pogoni na Škofjeloškem: (Gradivo I) stara obcina Stara Loka. Loški razgledi 39, št. 1 (1992): 27–46. Šturbaj, Tadej. Pregled ravnanja z odpadki v podjetju Metal Ravne d. o. o. med leti 2010 in 2017: diplomska naloga. Velenje, 2021. Šturm, Lovro. Pravni pregledi na varstvo okolja. Slovenija 88: [okolje in razvoj: zbornik]. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, 162-67. tg. Vsa Bela krajina socustvuje z družinami ponesrecenih tovarišev. Ljudska pravica, 10. 7. 1955, 2. Ticar, Jure, Mirjam Kerin in Ajda Žagar. Hudourniške poplave Sušice leta 1937. Ujma 32, št. 1 (2018): 105-15. Tome, Davorin. Ljubljansko barje. V: Gordana Beltram (ur.). Novi izzivi za ohranjanje mokrišc v 21. stoletju: Ramsarska konvencija in slovenska mokrišca. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 49. https://www.ljubljanskobarje.si/wp-content/ uploads/2021/03/Brencic_Kersmanc_2016_Geoloska-in-hidrogeoloska-inventarizacija­oken-izvirov-na-Ljubljanskem-barju.pdf. Pridobljeno 28. 6. 2024. Tominšek Rihtar, Tadeja. Pili smo vodo, polno škodljivega mrcesa: h kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kanalizacije pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 4, št. 1 (1997): 31–54. Tri tisocletja železarstva na Slovenskem. Slovenska pot kulture železa. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, 2008. Triani, Giorgio. Pelle di luna, pelle di sole. Nascita e storia della civiltŕ balneare 1700–1946. Venezia: Marsilio Editori, 1988. Trobec, Tajan. Vodogradbeni protipoplavni ukrepi za varstvo pred škodljivim delovanjem hudourniških poplav kot sestavni del obvladovanja poplavnega tveganja. Dela, št. 35 (2011): 103-24. Trobec, Tajan. Prostorsko-casovna razporeditev hudourniških poplav v Sloveniji. Dela, št. 46 (2016): 5-39. Trošt Sedej, Tadeja. Ekosistem in okoljske spremembe. V: Ekosistemi - povezanost živih sistemov: zbornik prispevkov. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2008, 101–07. Udovc, Matjaž, Rok Fazarinc, Miha Zidaric in Matic Košak. Državni prostorski nacrti za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov – predstavitev ureditev v fazi priprave gradiv za javno razgrnitev državnega prostorskega nacrta. Politika upravljanja voda. 22. Mišicev vodarski dan 2011. https://mvd20.com/LETO2011/R9.pdf. Pridobljeno 9. 1. 2024. Urbain, Jean-Paul. At the Beach. Minneapolis-London: University of Minnesota Press, 2003. Urbar, Bogdan. Sto let komunalne dejavnosti na ožjem Notranjskem: oris 100 let delovanja Javnega podjetja Komunala Cerknica. Cerknica: Javno podjetje Komunala, 2011. Uršic, Klavdija. Analiza zapiranja in likvidacije rudnika: diplomska naloga. Koper, 2005. Van Tubergen, A and van der Linden, S. A brief history of spa therapy. Ann Rheum Dis, 61, št. 3 (2002): 273–75. Varno kopanje v površinskih vodah – naravna kopališca in kopalna obmocja v Sloveniji. Kakovost kopalnih voda, njihove posebnosti in priporocila za kopalce po regijah. https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/08/priporocila_povrsinske_vode_ regije_2022_16_06_2022_koncna_verzija.pdf. Pridobljeno 9. 2. 2024. Veselinov, Dragan. Sumrak seljaštva. Beograd: Ekonomika, 1987. Viazzo, Pier Paolo. Transizioni alla Modernitŕ in Area Alpina. Dicotomie, Paradossi, Questioni aperte. In: Anne-Lise Head-König, Luigi Lorenzetti in Reto Furter (ur.). Tradition und Modernität / Tradition et modernités. Histoires des Alpes / Storia delle Alpi / Geschichte der Alpen, 12, (2007): 13–29. Viscontini, Fabrizio. Alla Ricerca dello Sviluppo. La Politica Economica nel Ticino (1873– 1953). Locarno: Armando Dadň Editore, 2005. Völgyes, Ivan (ur.). Environmental deterioration in the Soviet Union and Eastern Europe. New York: Praeger Publications, 1974. Vrišer, Igor. Razvoj prebivalstva na obmocju Ljubljane. Ljubljana: Kronika, 1956. Wagner, Joseph. Album für Kärnten oder Darstellung dieses Herzogthumes durch Wort und Bild, mit besonderer Rücksicht auf seine Städte, geschichtlich merkwürdigen Platze, Burgen, Schlösser und Ruinen, so wie auf seine bedeutenderen ökonomischen und technischen Anstalten. Klagenfurt, 1845. Walton, John K. Blackpool. Edinburgh: Edinburgh University Press, 1998. Walton, John K. The British Seaside: Holidays and Resorts in the Twentieth Century. Manchester, New York: Manchester University Press, 2000. Wilfan, Hinko. Šota in Barje. Tovariš 13, št. 2, 1957, 42. Dostopno na: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JJVEQSX1. Pridobljeno 4. 1. 2024. Z. M. Articanom se je želja izpolnila. Zasavski tednik, 7. 11. 1956, 4. Zalokar, Matjaž. Precni objekti na hudournikih: diplomska naloga. Ljubljana, 2015. Zaplotnik, C. So na Gorenjskem še hiše brez vode in elektrike. Gorenjski glas, 2. 8. 1988, 1. Zavrl, Nejc. Dolocitev koncentracije težkih kovin v reki Meži z oceno njihovih negativnih vplivov na zdravje prebivalcev: diplomska naloga. Ljubljana, 2022. Zehnder, Patrick. »Zschokke, Peter Olivier«. Historisches Lexikon der Schweiz (HLS), 24. 2. 2014. Zelic, Oskar Zoran. Voda za Sevnico skozi cas. Sevnica: Komunala, 2014. Ziegler, Charles. Environmental policy in the USSR. University of Massachusetts Press: Amherst, 1987. Zorn, Matija, Jernej Tiran in Mateja Breg Valjavec. Pokrajinska preobrazba Velenjske kotline zaradi pridobivanja lignita. V: Velenje, industrijsko mesto v preobrazbi. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 199-212. Zorn, Matija in Blaž Komac. „Soca najlepša reka v Evropi“ med hidroenergijo in naravovarstvom. Kronika 70, št. 2 (2022): 447–74. Zorn, Matija, Blaž Komac, Miha Pavšek in Polona Pagon. Od razumevanja do upravljanja. Ljubljana: Založba ZRC, 2010. Zorn, Matija in Mateja Šmid Hribar. Antropogena pokrajina kot zašciteno obmocje: primer Ljubljanskega barja. Ekonomska in ekohistorija 48, št. 8 (2012): 45–61. Žebovec, Vinko. Zahvala vašcanov partizanske vasi Rudnik. Kamniški obcan, 23. 7. 1979, 5. Žiberna, Igor. Raba tal na obmocjih z veliko poplavno nevarnostjo v Sloveniji. Revija za geografijo 9, št. 2 (2014): 37-51. Žibert, Marjana in Monika Rogelj. »Mesto, ki mu Kranjec pravi le Kranj …«. V: Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: Zbornik 33 zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije Kranj. Ljubljana: ZZD Slovenije, 2006, 9–23. Žibert, Marjana in Monika Rogelj. „In civitate Chreinburch“: 750 let prve omembe mesta Kranj. Kranj: Gorenjski muzej, 2006. Žitko, Sonja. Po sledeh casa: spomeniki v Sloveniji: 1800–1914. Ljubljana: Debora, 1996. Žontar, Josip. Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. Žontar, Jože. Kranj in njegova širša okolica v prvi polovici 19. stoletja: prispevek k gospodarski in družbeni zgodovini. V: Kranjski zbornik 1970. Kranj: Skupšcina obcine Kranj, 1970, 298–313. Žontar, Jože. Gospodarska politika Kranja skozi stoletja. V: Kranjski zbornik 2015. Kranj: Mestna obcina Kranj, 2015, 125–32. Žontar, Majda. Mlini na Gorenjskem: razstava Gorenjskega muzeja, Kranj 1974. Kranj: Gorenjski muzej, 1974. SPLETNI VIRI Anica Jeric, roj. Kodric, 1. del, Spomini - RTV 365, T8:11-9.14, 10:12-10:30. https://365. rtvslo.si/arhiv/spomini/174590581. Pridobljeno 10. 1. 2024. Arhivski podatki. Agencija Republike Slovenije za okolje. Arhiv površinskih voda. Ljubljanica, Vodomerna postaja Moste, 1948. https://vode.arso.gov.si/hidarhiv/ pov_arhiv_tab.php?p_vodotok=Ljubljanica&p_postaja=5080&p_leto=1948&b_ arhiv=Prika%C5%BEi. Pridobljeno 13. 2. 2024. Atlas voda. Dostopno na: ArcGIS Web Application. https://geohub.gov.si/portal/apps/ webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e. Pridobljeno 10. 1. 2024. Delo, 5. 10. 2005, Ljubljana ni zašcitena pred poplavami. https://old.delo.si/novice/ slovenija/ljubljana-ni-zascitena-pred-poplavami.html. Pridobljeno 28. 12. 2023. Did Ancient Greeks Enjoy Swimming and Going to the Beach? - GreekReporter.com. https:// greekreporter.com/2023/05/02/ancient-greeks-swimming-beach/. Pridobljeno 20. 2. 2024. DKMORS - Hidroelektrarne na reki Dravi in njihov vpliv na poplavno ogroženost: diplomsko delo višješolskega študijskega programa, 40. https://dk.mors.si/IzpisGradiva. php?id=396&lang=eng. Pridobljeno 3. 1. 2024. Dolenjski uradni list, uradno glasilo Mestne obcine Novo mesto, št. 24, 12. 10. 2022. Odlok o obcinskem prostorskem nacrtu Mestne obcine Novo mesto. https://www.novomesto.si/ mma/upb1/2022120909110031/. Pridobljeno 15. 10. 2023. Domov [ribiska-druzina-soca]. https://www.ribiska-druzina-soca.si/page/. Pridobljeno 11. 3. 2024. Donauregulierung – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Donauregulierung. Pridobljeno 29. 6. 2022. dr. Mihael Jožef Toman – National Geographic Slovenija. https://www.nationalgeographic. si/o-reviji-national-geographic/dr-mihael-jozef-toman/. Pridobljeno 8. 1. 2024. Fašalek, Patricija. Ljubljana ima nove pitnike, kje vse se lahko odslej odžejate?. https:// ljubljanainfo.com/novica/lokalno/foto-ljubljana-ima-nove-pitnike-kje-vse-se-lahko­odslej-odzejate/212841. Pridobljeno 27. 12. 2023. Fran / SSKJ. https://fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika. Pridobljeno 13. 3. 2024. Girard-Turbine – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Girard-Turbine. Pridobljeno 14. 3. 2024. Gorenc, Anja. Dejstva. Zakaj vse vec Slovencev živi na poplavnih obmocjih | 24ur.com, 19. 10. 2023. https://www.24ur.com/novice/dejstva/zakaj-vse-vec-slovencev-zivi-na­poplavnih-obmocjih.html. Pridobljeno 18. 6. 2024. Hydrotherapy - an overview | ScienceDirect Topics. https://www.sciencedirect.com/topics/ medicine-and-dentistry/hydrotherapy. Pridobljeno 20. 2. 2024. ISONZO, fiume sacro, tra natura e criticitŕ di gestione; Societa Alpina Friulana. https:// www.alpinafriulana.it/cultura/isonzo/. Pridobljeno 11. 3. 2024. Kontrolna tocka. https://old.delo.si/ozadja/kontrolna-tocka-70.html. Pridobljeno 14. 2. 2024. Marijanu Smodetu grozil zapor! - Žurnal24. https://www.zurnal24.si/magazin/vip/ marijanu-smodetu-grozil-zapor-389961 - www.zurnal24.si. Pridobljeno 8. 1. 2024. M. D. Novo mesto: Slavnostno odprtje spominskega obeležja. https://moja-dolenjska.si/ novo-mesto-slavnostno-odprtje-spominskega-obelezja/. Pridobljeno 20. 12. 2023. Na poplavnih obmocjih živi petina prebivalstva Slovenije, poplav bo še vec - EOL 126 - Zelena Slovenija. https://www.zelenaslovenija.si/esg/na-poplavnih-obmocjih-zivi­petina-prebivalstva-slovenije-poplav-bo-se-vec-eol-126/. Pridobljeno 8. 1. 2024. O podjetju TES. https://www.te-sostanj.si/podjetje/o-podjetju/. Pridobljeno 24. 1. 2024. Pesnica (reka) - Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Pesnica_ (reka). Pridobljeno 20. 6. 2022. Pesniški viadukt - Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/ Pesni%C5%A1ki_viadukt. Pridobljeno 20. 6. 2022. Peterlin, Stane. Maks Wraber: Botanik, ki je reševal zgornjo Soco. Delo, 29. 4. 2016. https:// old.delo.si/sobotna/maks-wraber-botanik-ki-je-reseval-zgornjo-soco.html. Pridobljeno 14. 3. 2024. PisRS - Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 60/7, 6. 7. 2007, Pravilnik o metodologiji za dolocanje obmocij, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih vod in morja ter o nacinu razvršcanja zemljišc v razrede ogroženosti. https:// pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV8318. Pridobljeno 29. 12. 2023. PisRS - Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 89, 19. 9. 2008, Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na obmocjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja. https://pisrs.si/ pregledPredpisa?id=URED4840. Pridobljeno 29. 12. 2023. PisRS - Pravno informacijski sistem. Uradni list RS, št. 7/10, 29. 1. 2010, Uredba o vsebini in nacinu priprave podrobnejšega nacrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavami. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED5140. Pridobljeno 29. 12. 2023. Pogled na barje pred 200 leti; Slovensko društvo za zašcito voda. https://sdzv-drustvo.si/ novice/pogled-na-barje-pred-200-leti/. Pridobljeno 28. 1. 2024. Pohorje - Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Pohorje. Pridobljeno 5. 12. 2023. Posebno porocilo. Direktiva o poplavah: napredek pri oceni tveganj, izboljšati pa je treba nacrtovanje in izvajanje, št. 25, 2018, 6. https://op.europa.eu/webpub/eca/special-reports/ floods-directive-25-2018/sl/. Pridobljeno 29. 12. 2023. Prireditveni prostor ob jezeru dobil svoje ime: Vista – park z razgledom | velenje.si. https://www.velenje.si/prireditveni-prostor-ob-jezeru-dobil-svoje-ime-vista-park-z­razgledom/. Pridobljeno 12. 2. 2024. Prirodoslovno društvo Slovenije. Zgodovina društva. https://www.proteus.si/zgodovina­drustva/. Pridobljeno 15. 3. 2024. Projekt VIPava. https://www.facebook.com/vipavaprojekt/videos/723810074617858. Pridobljeno 11. 3. 2024. Regio Esercito - MVSN - La Milizia Forestale. http://www.regioesercito.it/milizia/ mvsnmilfor.htm. Pridobljeno 11. 3. 2024. Reka Meža – Koropedija. https://www.koropedija.si/index.php/reka_Me%C5%BEa. Pridobljeno 8. 1. 2024. Report of the United Nations Conference on the Human Environment, United Nations, New York, 1973. Dostopno na: Official Document System. https://documents.un.org/ doc/undoc/gen/nl7/300/05/pdf/nl730005.pdf?token=1U3rNACf2jW4gD6eE8&fe=true. Pridobljeno 11. 3. 2024. Ribiška družina Brežice - Potocna zlatovcica. https://www.ribiska-druzina-brezice.si/ vrste-rib/potocna-zlatovcica. Pridobljeno 11. 3. 2024. Ribiška zveza Slovenije - 140 let sladkovodnega ribištva na Slovenskem. https://ribiska­zveza.si/o-nas/zgodovina. Pridobljeno 28. 6. 2024. Stockholmska konferenca: Ozadje, države, tocke – Znanost – 2023, https://sl. warbletoncouncil.org/conferencia-estocolmo-1972-7601. Pridobljeno 31. 1. 2024. Strategija razvoja in trženja v Velenju in Šoštanju za obdobje 2022-2027. https:// www.visitsaleska.si/app/uploads/2022/05/Strategija-razvoja-in-trzenja-v-Velenju-in­Sostanju_povzetek_marec.pdf. Pridobljeno 12. 2. 2024. To so najlepša kopališca na Štajerskem –Onaplus. https://onaplus.delo.si/uzitki/izleti/to- so-najlepsa-kopalisca-na-stajerskem/. Pridobljeno 14. 2. 2024. Uau, kakšno ribo so ujeli v Vipavi - Žurnal24. https://www.zurnal24.si/vizita-za-zivali/ uau-kaksno-ribo-so-ujeli-v-vipavi-315628. Pridobljeno 11. 3. 2024. United Nations Conference on the Human Environment, 5-16 June 1972, Stockholm. https:// www.un.org/en/conferences/environment/stockholm1972. Pridobljeno 11. 3. 2024. Uredba o upravljanju kakovosti kopalnih voda. http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=URED4701. Pridobljeno 14. 2. 2024. VAC - Virtualna Citalnica. https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=518831&refCode= SI%20AS%202128&type=&subId=&subLink. Pridobljeno 10. 2. 2024. Varstvo okolja. http://www.okolje.info/index.php/varstvo-okolja. Pridobljeno 15. 2. 2024. VISTA – park z razgledom | velenje.si. https://www.velenje.si/projects/vista-park-z­razgledom/. Pridobljeno 12. 2. 2024. Voda v Velenjskem jezeru je primerna za kopanje | VisitSaleska. https://www.visitsaleska. si/sl/voda-v-velenjskem-jezeru-je-primerna-za-kopanje/. Pridobljeno 9. 2. 2024. Vodna turbina | Museu.MS. Dostopno na: https://museu.ms/collection/object/265363/ vodna-turbina-girard?pUnitId=16078. Pridobljeno 14. 3. 2024. Vsebina Uradnega lista | Uradni list. Uradni list RS, št. 67/2002, 26. 7. 2002, Zakon o vodah (ZV-1). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2002-01-3237/zakon-o­vodah-ZV-1. Pridobljeno 29. 12. 2023. Vsebina Uradnega lista | Uradni list. Uradni list RS, št. 57, 10. 6. 2008, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1A). Dostopno na: https://www.uradni-list.si/ glasilo-uradni-list-rs/vsebina/86953. Pridobljeno 29. 12. 2023. Zakon o varstvu okolja (ZVO). http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO273. Pridobljeno 15. 2. 2024. Zakon o vodah. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1244. Pridobljeno 9. 2. 2024. Zgodovina podjetja – Eurofins Slovenija. https://www.eurofins.si/si/o-podjetju/zgodovina­podjetja/. Pridobljeno 18. 1. 2024. TISKANI VIRI Bollettino Ufficiale delle leggi e degli atti esecutivi del cantone Ticino XX, 17 May 1894. Deželni zakonik in ukazni list za vojvodstvo Štajersko, 1908. Energiestatistik der Schweiz 1910–1985 / Statistique Suisse de l’Énergie 1910–1985. Bulletin des Schweizerischen Elektrotechnischen Vereins, des Verbandes Schweizerischer Elektrizitätsunternehmen / Bulletin de l’Association Suisse des Électriciens, de l’Association des Entreprises Électrique Suisse 78, št. 22, 1987, 1386. Hochenwart, Franz von. Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. Laibach: gedruckt bei Joseph Blasnik, 1838. Jamnik, A. (ur.), Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva. Porocilo o kmetijski anketi, ki se je vršila pri kralj. banski upravi dravske banovine v Ljubljani v dneh 30. maja do 3. junija 1938, II. Ljubljana: Kralj. banska uprava dravske banovine, 1938-1939. Kramer, Ernest. Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja za leto 1903. Ljubljana: »Društvo v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja«, 1903. Podhagsky, Ivan, pl. Tehnicno porocilo k projektu o izvuševanji Ljubljanskega mocvirja. Ljubljana: Glavni odbor za obdelovanje mocvirja, 1882. RGCT [dostopno na: State Archives of the Canton Ticino, https://www.sbt.ti.ch/bcbweb/ vgc/ricerca/]: RGCT, Meeting No. XIII, 22 November 1893. RGCT, Meetings No. I, 8 January 1894. RGCT, Meeting No. III, 10 January 1894. RGCT, Meetings No. III, 17 May 1894. RGCT, Meetings No. XIV, 29 November 1895. RGCT, Meetings, No. XVIII, 28 May 1898. RGCT, Meetings, No. V, 10 November 1899. RGCT, Meetings No. XXII, 20 January 1900. RGCT, Meetings, No. I, 5 November 1900. RGCT, Meetings No. X, 17 November 1900. Spis, ki ga je poseben návod zdélal o prihodnjem izboljševánji Ljubljanskega mocvirja. Ljubljana: Glavni mocvirski odbor, 1880. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des steiermärkischen Landtages, Erste Landtagsperiode, II. Session, 1863, V. Session vom 19. November bis 22. Dezember 1866. Graz: Leykam‘s Erben, 1866; IV. Landtags-Periode, II. Session, 1872, V. Session, 1875; V. Landtags-Periode, I., Session, 1878; VIII. Landtags-Periode, I. Session, 1896-97, II. Session, 1898, III. Session, 1899, V. Session, 1900-01, VI. Session, 1902; IX. Landtags-Periode, I. Session, 1903, II. Session, 1904-05, IV. Session, 1907-08; X. Landtags-Periode, I. Session, 1910, II. Session, 1912, 1914. Uradni list RS, št. 25/08 in 44/22 – ZVO-2 (16. 3. 2022). Uradni list SRS, št. 25.1143/1976. Zakon o sladkovodnem ribištvu. Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva Federativne ljudske republike Jugoslavije 1947 – 1951 in zakoni o petletnih planih za razvoj narodnega gospodarstva ljudskih republik. Beograd: Zvezna nacrtna komisija, 1947. Zakonik in ukaznik – Zakonik in ukaznik za avstrijsko-Ilirsko Primorje, Postava z dne 4. marca 1889, X. izdatek, N. 12, 10–11. Zakonik in ukaznik, Oznanilo c.–kr. namestništva za avstrijsko-ilirsko Primorje z dne 13. januarja 1890, N. 490, V. izdatek, 5, 9–17. Imensko kazalo A Adamic, France 246, 344 Agliati, Carlo 14, 17, 18 Agricola, Georgius 171 Agrippina, Julia [mati rimskega cesarja Nerona] 91 Anko, Boštjan 116 Annelli, Stefano 20, 335 Aristotel [Aristotle] 89 Armiero, Marco 60–62, 336 Auer, Matthew R. 230 Augustus [Gaj Avgust Oktavijan] 91 Avbelj, Franc 222, 336 Avguštin, Cene 149, 336 B Balbo, Italo 76 Banovec, Primož 47, 354 Battilani, Patrizia 90, 91, 95, 336 Bätzing, Werner 61, 65, 83, 336 Becher, Ursula 97, 336 Beck Pristed, Birgitte 232, 336 Behari, Hirak 87, 341 Beltram, Gordana 336, 342, 355 Benedicic, Anita 268, 336 Berges, Aristide 59, 60 Bergier, Jean-François 341 Beric, Karel 237, 336 Berneker, Franc 212 Beyer, Anton 107 Bezza, Bruno 340 Biasillo, Roberta 60, 62, 336 Bitenc, Tone 221, 223 Blackbourn, David 62, 336 Bleiweis, Janez 151 Bobic, Anica 215, 336 Bogataj, Janez 44, 45, 54, 337 Bogdanovic, Branko 213, 337 Bolješic, Robert 103, 337 Bonan, Giacomo 60–65, 337 Bonin, Sophie 352 Boroevic, Svetozar 213 Borovic, Boro 223, 337 Bortotto, Marina 83, 338 Božic, Anton 156 Brain, Stephen 231, 337 Brecko, Valentina 246, 247, 249, 268, 272, 337 Breg Valjavec, Mateja 279, 282, 286– 288, 290, 292, 357 Brencic, Mihael 103, 337, 356 Brežnik, Vinko 272, Brglez, Francek 237, 238, 337 Brilly, Mitja 310, 312, 346, 352 Broz, Josip – Tito 220, 223 Bruno, Andy 233, 337 Bulic, Alja 331 C Cavalcanti, Maria Luisa 95, 337 Calzavara, Attilo 61, 337 Carmin, JoAnn 341 Carter, Frank 320, 337 Caulier, Brigite 345 Cé, Paolo 337 Celona, Giuseppe 64, 337 Centrih, Lev 245, 259, 337, 373 Cilenšek, Martin 271, 338 Cosolo, Mauro 83, 338 C Cepic, Zdenko 255, 338 Cerne, Andrej 276, 338 Cernelic, Franc 129, 338 Copic, Špelca 206, 338 Cucek, Filip 29, 212, 338, 373 D Debeljak, Nika 317, 338 de Levetzow, Ermanno [Hermann] 75 De Pretto, Sebastian 9, 11, 15, 18, 64, 83, 338, 373 Dermastia, Alenka 344, 336 Désert, Gabriel 93, 95, 97 Dežman, Jože 341 Dežman, Karel 116 Di Giusto, Alessandro 73, 78–81, 337 Diomed [Diomedes] 89, 341 Dobaja, Dunja 134, 135, 138, 305, 307, 313, 315, 339, 373 Đokovic, Milan 214, 350 Dolenc, Urban 49 Duchatsch, Ferdinand 34 Dominick, Raymond H. III 64, 231, 339 Domitrovic-Uranjek, Darka 276, 277, 339 Donati, Bruno 18 Dueller, Jakob 174 E Ekar, Milan 339 Elisabeth, Austrian Empress 97 Erhartic, Bojan 105, 339Erhatic Širnik, Romana 79, 199, 200, 339 Erjavec, Fran 82 Evripid [Euripides] 89 F Falter, Reinhard 64, 65, 339 Fasan, Vladimir 135, 308 Fašalek, Patricija 226, 359 Fazarinc, Rok 317–319, 339, 356 Feshbach, Murray 230, 339 Ficko, Peter 187, 188, 339 Fink Hafner, Danica 234–237, 343 Finžgar, Fran Saleški 104, 339 Fischer, Jasna 52, 339, 344 Florjan, Karl 151, 152 Fonzo, Alberto 83, 338 Forchheimer, Philipp 307 Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški 207 Franke, Ivan 72, 74, 79, 80, 82, 83, 199, 200, 339, 340 Frantar, Peter 312, 318, 340 Fras, Stanislav 61, 65, 340 French, Hilary F. 230, 340 Friendly, Alfred Jr. 230, 339 Fronto 90 Frosch, William A. 86, 88, 340 Furter, Reto 356 G Gaberšcek, Oskar 66 Galli, Antonio 16, 18, 21, 340 Gantar, Pavle 330 Garufo, Francesco 345 George II, King of Great Britain 97 Gestrin, Ferdo 106, 340 Giannetti, Renato 70, 340 Gille, Zsuzsa 231, 340 Glinšek, Andrej 278, 280, 281, 285– 288, 291, 298, 301, 355 Globokar, Tomaž 327, 343 Glowacki, Julius 81, 340 Gorenc, Anja 312, 316, 359 Graf von Hardenburg, Wilko 61, 336 Grass, Alexander 14, 16–18, 340 Grasselli, Peter 210 Gregorac, Franc 186, 187, 340 Gregori, Andrea 16, 20, 340 Grimke, Sarah 86, 94 Gruber, Gabrijel 105–107 Gruden, Mirjan 235 Grca, Dušan 220, 340 Gridelli, Edoardo 82, 340 Gschwend, Max 12, 340 Guastalla, Augusto 89, 93, 94, 96, 97, 99, 340 Gugerli, David 11, 21, 341 Guzzi-Heeb, Sandro 14, 16, 17, 341 H Hafner, Urška 317, 343 Halilovic, Nela 298, 299, 343 Head-König, Anne-Lise 356 Heine, Eike-Christian 20, 341 Hein, Viktor 208, 210 Heiss, Hans 337 Heller, Artur 155 Henig Mišcic, Nataša 101, 373 Hergula 40 Hermann, Mihael 34 Hicks, Barbara 230, 341 Hipokrat [Hippocrates] 88 Hochenwart, Franz von 102, 116, 361 Holynski, Nada 148, 152, 154, 155, 159, 336, 341 Hocevar, Josipina 211 Homer 89, 89, 341 Horvat, Franci 206, 209, 211, 212, 216, 221, 223, 226, 341 Hradeczky, Janez Nepomuk 107 Hrcek, Dušan 239, 240, 284, 341 Hrešcak, Anja 331, 341 Hribar, Ivan 209, 210 Huber, Eugen 9–11, 341, 345 I Ilc, Urban 327, 343 Ilešic, Svetozar 293, 342 Indra, Ivan 108 Ipavic [Ipavec], Marko 217 J Jamer, Jerica 186, 188, 189, 192, 342 Jamnik, A. 104–106, 108, 117, 118, 361 Janác, Jirí 232, 342 Jancar- Webster, Barbara 230, 342, 349 Jauth, Joachim Paul 185 Jeric, Anica, roj. Kodric 128, 358 Josephson, Paul 230, 342 Jereb, Rado 217 Jugovic, Leopold 150 Juran, Vesna 57, 58, 347 Jurtela, Fran 32, 36, 39–41 K Kagamimori, Sadanobu 87, 347 Kaiserfeld, Moritz 32 Kalan, Franz 49, 55 Kalan, Johann 49 Kalan, Marija, roj. Rupar 49 Kaligaric, Simona 342 Kalin, Zdenko 222 Kališnik, Miroslav 234, 235 Kaltenegger, Friderik pl. 108 Kambic, Mirko 218, 342 Karadordevic, Aleksander I. in Peter II. 215 Karadordevic, Marija 215 Kavcic, Stane 235 Kavrecic, Petra 85, 89, 93, 94, 97, 98, 100, 342, 373 Keber, Katarina 173, 179, 186, 342 Keršmanc, Teja 103, 337, 356 Kette, Dragotin 223 Király, Ferenc 223 Klanecek, Mateja 327, 343 Klemen, Franz 181 Knep, Matej 228, 234–237, 343 Kobold, Mira 314 Koerber, Ernst 38 Kolar, Marjan 171, 183, 343 Kolbezen, Leopold 216, 344 Kolbezen, Marko 33, 249, 343 Kolman, Gregor 65, 73, 74, 343 Kokol, Janez 295, 296, 343 Komac, Blaž 2, 343, 357 Koman, Albin 214 Komarov, Boris 229, 343 Koppens, Julij 117 Koren, Miran 210, 343 Korošec, Anton 214 Kos, Janez 148, 150, 153, 155, 156, 343 Kosler, Ivan 107 Kosler, Josip 107 Kostadinovski, Dimeter 73, 343 Košak, Matic 319, 356 Košir, Ivana 55 Košir, Jože 56 Košir, Jožef [Josip] 50, 55 Košir, Lorenc 50 Košir, Matevž 50 Košnjek, Jože 225, 343 Kovacic, Anton 124 Kovacic, Vlado 329 Kozina, Jani 298, 343 Kralj, France 225 Kraigher, Sergej 235 Kramaric, Janez 216, 344 Kramer, Ernest 102, 105–109, 116– 118, 344, 362 Krenner, Alojz st. 51–53 Krenner, Alojz ml. 53 Krenner, Ema 53 Krenner, Franc 51, 52 Krenner, Viktor 53, 54 Kresal, France 52, 148, 344 Kretschmer, Winfried 339 Kreuzberg, Adolf 153 Krivograd, Alojz 175, 177, 344 Kübeck, Guido 33 Kugy, Julius 72, 344 Kukovec, Ivan 34 L Lah, Avguštin 199, 238, 245–247, 249– 251, 256, 263, 265, 284, 293, 339, 341, 343, 344 Lah, Franc 104 Lalic, Bogdan 314, 343 Lambert-Dansette, Jean 344 Lamberg, Karl 39 Lamut, Jakob 170, 188, 349 Landry, Marc 60, 63–65, 344 Lanthieri [Lantieri], Karl Friderik 75 Lanthieri [Lantieri], Klementina 75 Laschan, Anton 108 Lauste, L. W. 92, 344 Lavric, Jože 156, 344 Lazarevic, Žarko 342, 353 Leben, France 224, 344 Lenart, Franci 278, 285, 287–290, 292, 298, 299, 301, 303, 355 Lenassi, Janez 222 Lenko, Josef 38 Leonardi, Andrea 337 Levstik, Jože 251 Limmer, Agnes 44, 54, 55, 345 Linse, Ulrik 339 Lipp, Julius 33, 34 Lorencic, Aleksander 184, 342, 345, 353 Lorenzetti, Luigi 14, 17, 345, 356 Lucilij, Gaj [Gaius Lucilius] 90, 352 Lueger, Karl 211 Lukanc, Tadeja 331, 345 Luštek, Matej 198, 201, 345 M Majcen, Andrej 215, 336 Majdic, Ivan Nepomuk 212 Majdic, Peter 150 Majdic, Vinko 150, 154–156, 158 Manai-Wehrli, Dominique 10, 345 Martincic, Martina 80, 82, 83, 345 Mali, Ivan 210 Mancini, Italo 218 Manojlovic Pintar, Olga 215, 345 Marcellus, Claudius 91 Markelj, Klemen 149, 345 Marua [Merva], Jurij 180 Marušic, Drago 114, 127, 214 Masterl, Marijan 211, 345 Mathieu, Jon 10, 345 Matschnickh, Adam 180 Mauhler, Franc 178, 345 Mavec, Marko 278, 280, 281, 284, 286– 288, 291, 298, 301 Mayr, Marija 153 Meiske, Martin 20, 341 Melik, Anton 45, 64, 102, 103, 105–107, 117, 246, 247, 254, 265, 345, 346, 354 Menga, Filippo 12, 346 Merian, Matthaüs 148 Mežnar, Franc 177, 178, 346 Michael, Jakob 339 Mihelic, Gregori 51 Miglic, Gozdana 223, 346 Mignon Kirchhof, Astrid 349 Mikoš, Matjaž 65, 73, 76, 306, 309, 312, 343 Mikuž, Jure 222, 346 Milicic, Igor 197, 373 Mlinar, Branko 238, 346 Mišic, Aleš 321, 323, 326, 346 Mlac, Jurij 261 Mlakar, Boris 64 Mlakar, Jana 354 Mocnik, Zdravko 329 Möderndorfer, Vinko 186, 346 Mohoric, Ivan 171, 174, 175, 183, 186, 346 Mojetta, Angelo 82, 346 Monk Kidd, Sue 85, 346 Mooventhan, A. 87, 346 Moranda, Scott 232, 346 Morerod, Daniel 345 Moro, Giuseppe-Adriano 81, 346 Morozov, Sebastjan 318, 319, 347 Mravljak, Josip 175, 347 Munda, Avgust 80, 82, 200, 347 Mussolini, Benito 64 Mušic, Marjan 223 N Naglic, Miha 57, 58, 347 Nagy, Alexander 212 Nasermoaddeli, Ali 87, 347 Natek, Karel 122, 314, 343, 347 Natek, Milan 245, 247, 249, 250, 260, 266, 268, 271, 272, 347 Natlacen, Marko 214 Nemez 40 Neron Klavdij, Lutius Domitius Ahenobarbus [Lucij Domicij Ahenobarb] 90, 91 Nivethitha, L. 87, 346 Nizzola, Agostino 16, 24, 349 Nusdorfer-Vuksanovic, Metka 61, 347 O Oblak, Slavko 225 Oder, Karla 167, 171, 172, 174, 175, 179– 184, 186, 187, 192, 195, 347, 348, 373 Odisej [Odysseus] 89, 341 Ogorelec, Breda 249, 348 Oitzl, Gašper 171, 173, 174, 179, 180, 348 Orožen-Adamic, Milan 265, 249, 246 Ornig, Josef 37, 38, 40 P Pagon, Polona 357 Pál, Viktor 227, 232, 233, 348, 349, 374 Paloscia, Franco 95–97, 349, 373 Pláton [Plato] 89 Pamer, Caspar 212 Papler, Drago 148, 153, 349 Paradisi, Sergio 73, 78–81, 337 Paradiž, Bojan 238, 240, 349 Parmska, Marija Ana 213 Pauer, Paul 31, 33 Pavlínek, Petr 229, 349 Pauli Falconi, Daniela 16, 349 Pavlin, Franc 170, 188, 349 Pavlin, Jožef 211 Pavšek, Miha 343, 357 Pavšic, Jernej 335 Pavšlar, Tomaž 152, 154 Pedrina, Fernanda 12, 349 Perat, Just 213, 349 Perman, Janez 171, 349 Peruzzi, Martin 108 Pešak Mikec, Barbara 207, 349 Péter, Sándor 230, 349 Peterlin, Stane 233–235, 237, 349, 359 Petric, Hrvoje 240, 293, 294, 349 Pfrimer, Julius 35, 40 Pickles, John 229, 349 Pij X. [Giuseppe Melchiorre Sarto] 209 Pillon, Lucia 75, 350 Pintar, Polona 317, 338 Pintar, Zofka 317, 338 Pippo, Gianoni 339 Pirc, Alfonz 210 Pirc, Ciril 154 Planina, France 48, 350 Plaovic, Radomir 214, 350 Plavt, Tit Makcij [Plautus] 90 Plecnik, Jože 221 Pleiweiss, Konrad 151 Pleiweiss, Valentin 151 Pleskovic, Boris 246, 249, 348 Ploj, Miroslav 38 Plut, Dušan 228, 239–241, 244, 350 Podhagsky, Ivan [Johann] pl. 108, 109, 117, 362 Podobnik, Igor 327, 343 Poklukar, Josip 108 Pokorny, Alois 82, 350 Polajnar Horvat, Katarina 276, 350 Polajnar, Janez 314, 343 Pollak, Karl 152, 153, 156 Porter, Roy 88, 350 Potocnik, Fran 108, 188 Potocnik, Mojca 188, 189, 191, 193, 350 Potrc, Ivan 214 Povž, Meta 65, 73, 76, 80, 202, 343, 350 Prah, Adolf 156, 157 Prelovšek, Damjan 338 Prešeren, France 226 Prezelj, Lojze 118, 350 Princic, Jože 184, 345, 351 Princic, Vili 213, 351 Proje, Karla 179, 186, 351 Propercij, Sekst Avrelij [Sextus Propertius] 90 Puc, Matjaž 63, 64, 351, 368 Puhar, Aci 149, 351 Putz, Melhior 174 R Radej, Fran 34 Radinja, Darko 188, 189, 191, 351 Rajšp, Vincenc 180, 181, 351 Rak, Peter 323, 329 Ravnik, Barbara 353 Rejec, Albert 70, 351 Remec, Meta 59, 62, 66, 84, 351, 374 Ramšak, Rudi 278, 280, 281, 285–289, 291, 292, 298, 301, 355 Remškar, Matija 108 Renberg, Gil H. 87, 351 Rendla, Marta 7, 191, 192, 227, 275, 374 Rezman, Peter 276–278, 281, 282, 284, 351 Ribic, Janez 328–330 Ribicic, Mihael 312, 346 Rigelnik, Herman 186, 351 Rihter, Andreja 354 R. J. 184, 351 Robic, Fran 35, 38 Robic, Mojca 314, 343 Rogelj, Monika 147, 148, 150, 155–158, 160, 351, 357, 358, 374 Romerio, Franco 16–18, 351, 352 Rosthorn, bratje 175 Roškar, Ivan 41 Rotenhajzer, Matjaž 352 Rousseau, Yvan 345 Rucht, Dieter 339 Rus, Urška 331, 352 Russell, Richard 91, 92, 94, 344 S Saje, Stojan 226, 352 Salvini, Cesare 108 Sandgruber, Roman 106, 352 Sapac, Klaudija 310, 352 Sartori, Ugo 61, 352 Sbrizaj, Ivan 107, 352 Schädler, Jonas 15, 352 Schausberger, Norbert 52, 352 Schmiderer, Josef 36, 38 Schmidt, Miroslav 352 Schueler, Judith 12, 352 Schwager, Gerhard 15, 352 Sedej, Ivan 233 Sedlacek, Janja 227, 374 Seidl, Konrad 32, 33 Seljak Copic, Ivan 222 Séneka, Lúcij Anęj [Lucius Annaeus Seneca] 90, 352 Serše, Aleksandra 352 Serucnik, Miha 45, 106, 117, 353 Sever, Bela 272, 353 Sigulin, Anton 223 Sirc, Franjo 155 Sitar, Polona 259, 337 Sitar, Sandi 52, 353 Skitek, Vinko 174, 180, 348, 353 Skrt, Franc 76 Smech, Marko 181 Smiljanic, Ivan 205, 213, 353, 374 Smode, Marjan 188, 359 Smrekar, Aleš 339 Smrekar, Oskar 209, 210 Snajdr, Edward 230, 353 Sovinc, Andrej 103, 320, 337, 353 Specchi, Mario 80, 353 Speich Chassé, Daniel 11, 12, 353 Stallner, Moritz 40 Stanic, Ciril 272, 273, 353, 354 Stariha, Gorazd 46, 47, 294, 296, 354 Steinberg, Franc Anton 198, 354 Steinman, Franci 47, 354 Stele, France 156, 344, 346 Stiger, Albert 40 Stiplovšek, Miroslav 336 Stojanovic, Sreten 223 Struna, Albert 44, 45, 171, 177 Struppi, Vincenc 105 Studen, Andrej 206, 210, 354 Suetonius Tranquillus, Gaius 90Sušec Šuker, Vesna 327, 343 Sušnik, Lovro 210 Sušnik, Mojca 314, 343 Svetina, Janez 302 Svetina, Miran 198, 200, 203, 354 Svoljšak, Petra 72, 354 Swyngedouw, Erik 12, 346 Š Šalej, Matjaž 278–281, 289, 355Šarenac, Darko 223, 354 Šefic, Boštjan 331Šega, Judita 51, 53, 354Šifrar Krajnik, Sara 43, 374Šifrer, Milan 265, 354 Šifrer Bulovec, Mojca 48, 49, 354Šmid Hribar, Mateja 249, 266, 339, 357Šorn, Jože 148, 175, 354 Špeh [Mazej], Natalija 294, 355Špes, Metka 239, 293, 294, 355Štangelj, Blaž 121, 122, 139, 142, 374Štefe, Drago 349Šterbenk, Emil 278, 280–292, 298, 299, 301, 303, 355 Štrancar, Alojz 135, 144, 308Štukl, France 45, 48–51, 54, 355 Šturbaj, Tadej 193, 355Šturm, Lovro 292, 295, 355 Šuklje, Fran 208Šulgaj, Alojzij 200 T Tacit, Publij [Gaj] Kornelij 90 Tavcar, Ivan 208 Terezija, Marija 105, 182 Terpinc, Blaž 151, 152 Terpinc, Fidelis 151 Thurn, Franc 175, 176 Tigoli, Carlo 61, 352 Tiran, Jernej 279, 282, 286–288, 290, 292, 339, 357 Tissot, Laurent 345 Toman, Tone 221, 358 Toman, Jožef Mihael 326 Tome, Davorin 103, 355 Tomec, Jakob 108 Tominšek Rihtar, Tadeja 206, 210, 356 Trcek, Roman 314, 343 Triani, Giorgio 91, 97, 356 Trobec, Tajan 122, 136, 137, 310, 313, 330, 356 Trošt Sedej, Tadeja 65, 356 Tršar, Drago 222, 346 Turnock, David 230, 337 U Udovc, Janez 125 Udovc, Matjaž 319, 356 Ulaga, Florjana 343 Uhlir, Hugo 105, 106, 109, 112, 114, 115, 118 Umek, Tomaž 47, 354 Uran, Stanko 177, 178, 346 Urbain, Jean-Paul 92, 94, 356 Urbanek, Janko 324 Urbar, Bogdan 209, 356 Uršic, Klavdija 178, 191, 356 Vadnal, Alojzij 235 Valencic, Boris 65 Valencic, Erik 331 Valenzuela Perez, Leonardo 232, 349 Valvasor, Janez Vajkard 51, 198, 212, 226 Van der Linden, Sander 87–89, 356 Van Tubergen, Astrid 87–89, 356 VanDeveer, Stacy D. 341 Verce, Franc 203, 354 Veselinov, Dragan 250, 269, 356 Viazzo, Pier Paolo 17, 356 Vicentini, Rafael 108 Vicar 40 Vidali, Ivan 336 Vidmar, Josip 235 Vidrih-Lavrencic, Lilijana 61, 347 Vilhar, Miroslav 212 Viscontini, Fabrizio 13, 14, 16–18, 356 Vitruvius Pollio, Marcus 87 Voglar, Dušan 353 Voglar, Gregor 226, 352 Völgyes, Ivan 229, 357 Volk Bahun, Manca 265 Vrišer, Igor 255, 357 Vurnik ml., Janez 211 W Wagner, A. 108 Wagner, Joseph 181, 357 Wagenführer, Carl 208 Walton, John K. 92, 357 Watt, James 183 Wilfan, Hinko 117, 357 Wraber, Maks 233, 359 Wurmbrand, Gundaker 35 Z Zabret, Josip 157 Zaplotnik, Cveto 219, 367 Zavrl, Nejc 190, 357 Zehnder, Patrick 11, 357 Zeiler, Viktor 117 Zelic, Oskar Zoran 215, 357 Zidaric, Miha 319, 356, Ziegler, Charles 230, 367Zois, Žiga [Sigmund] 168, 185 Zorn, Matija 64, 72, 122, 245, 249, 265, 266, 279, 282, 286–288, 290, 292, 343, 357 Zorn pl. Mildenheim, Franc Matej 105, 109 Zschokke, Peter Olivier 10, 11, 357 Zumbrägel, Christian 44, 53, 55, 345 Zupancic, Alenka 327, 343 Ž Žebovec, Vinko 222, 357 Ževart, Mojca 278, 285–292, 298, 301, 303, 355 Žbontar, Matevž 216 Žgank, Nestl 283Žiberna, Igor 315, 316, 357Žibert, Marjana 147, 148, 150, 357, 358Žigon, Matej 210Žitko, Sonja 208, 211, 358Žontar, Josip 147, 358Žontar, Jože 147, 339, 354, 358 Žontar, Majda 45, 48, 148, 152, 159, 341, 358 O avtoricah in avtorjih Centrih, Lev, dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana; docent s podrocja zgodovine in znanstveni sodelavec, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije, Titov trg 5, lev.centrih@inz.si Cucek, Filip, dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana; filipc@inz.si De Pretto, Sebastian, dr., Senior Research Assistant, Department of Eco­nomic, Social, and Environmental History at the University of Bern; Research Fellow, Urner Institute Cultures of the Alps at the University of Lucerne, sebastian. depretto@unibe.ch Dobaja, Dunja, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Pri­voz 11, SI–1000 Ljubljana, dunja.dobaja@inz.si Henig Mišcic, Nataša, dr. asistentka z doktoratom, Inštitut za novejšo zgo­dovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana, natasa.henig@inz.si Kavrecic Božeglav, Petra, dr., izredna profesorica in višja znanstvena so-delavka, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije, Titov trg 5, SI-6000 Koper, petra.kavrecic@fhs.upr.si Milicic, Igor, mag., sekretar, Ribiška zveza Slovenije, sekretar.rzs@ribiska-zveza.si Oder, Karla, dr., muzejska svetnica, Koroški pokrajinski muzej, Glavni trg 24, SI-2380, karla.oder@kpm.si Pál, Viktor, dr., vodja raziskave na podrocju Environmental History, Centre for Economic and Social History (Faculty of Arts),Viktor.Pal@osu.cz Remec, Meta, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Pri­voz 11, SI–1000 Ljubljana, meta.remec@inz.si Rendla, Marta, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Pri­voz 11, SI–1000 Ljubljana, marta.rendla@inz.si Rogelj, Monika, dr., muzejska svetnica, Gorenjski muzej, Tomšiceva 42, SI-4000, monika.rogelj@gorenjski-muzej.si Sedlacek, Janja, dr. asistentka z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana, janja.sedlacek@inz.si Smiljanic, Ivan, dr., asistent z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana, ivan.smiljanic@inz.si Šifrar Krajnik, Sara, mag., asistentka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana; doktorska študentka, Universität Bern, His-torisches Institut, Abteilung für Wirtschafts-, Sozial- und Umweltgeschichte, sara.sifrar-krajnik@inz.si, sara.sifrar@unibe.ch Štangelj, Blaž, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana, blaz.stangelj@inz.si