294 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 295O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviOdraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih Meže v Dravo, kar dokazuje prenos rečnega sedimenta daleč od rudarskih območij. Zaključek Ugotovljene vsebnosti kemičnih elementov v dravskih sedimentih so pokazale, da so ti še vedno obremenjeni z nekaterimi potencialno strupenimi elementi kljub prenehanju rudar- ske dejavnosti v porečju Drave že pred več desetletji. Sklepamo, da na širšem območju nekdanjega rudnika Mežica še vedno priha- ja do erozije in premeščanja tal, sedimentov in morebiti tudi rudarskih odpadkov, ki so obogateni s svincem, cinkom, molibdenom in kadmijem, ter njihovega premeščanja vzdolž Meže ter Drave. Hkrati se odvija tudi erozija že predhodno odloženih sedi- mentov, ki so prav tako obremenjeni s temi elementi in izvirajo z območja Mežice, del- no pa tudi iz svinčevo-cinkovih nahajališč v Avstriji. Na erozijo, prenos in odlaganje se- dimentov močno vplivajo številni jezovi na Dravi, zato je razširjanje sedimentov danes povsem drugačno, kot je bilo v preteklo- sti. Izrazitega vpliva industrije v Mariboru in drugih industrijsko-urbanih središčih v porečju Drave na geokemične lastnosti se- dimenta nismo zaznali. V prihodnje bi bi- lo zanimivo v dravskih sedimentih preučiti še vsebnosti različnih organskih onesnaže- val (na primer pesticidov), mikroplastike in drugih novodobnih onesnaževal. Literatura: Gaberšek, M., Gosar, M., 2021: Towards a holistic approach to the geochemistry of solid inorganic particles in the urban environment. Science of The Total Environment, 763: 13 str., doi: https://doi.org/10.1016/j. scitotenv.2020.144214. Gosar, M., Miler, M., 2011: Anthropogenic metal loads and their sources in stream sediments of the Meža River catchment area (NE Slovenia). Applied Geochemistry, 26: 1855–1866, doi: https://doi.org/10.1016/j. apgeochem.2011.06.009. Šajn, R., Halamić, J., Peh, Z., Galović, L., Alijagič, J., 2011: Assessment of the natural and anthropogenic sources of chemical elements in alluvial soils from the Drava River using multivariate statistical methods. Journal of Geochemical Exploration, 110: 278–289, doi: https://doi. org/10.1016/j.gexplo.2011.06.009. Žibret, G., Gosar, M., Miler, M., Alijagić, J., 2018: Impacts of mining and smelting activities on environment and landscape degradation-Slovenian case studies. Land Degradation & Development, 29 (12): 4457-4470, doi: https://doi.org/10.1002/ldr.3198. O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Marijan Govedič Za povprečnega Slovenca se poznavanje naših rib hitro konča pri ribah na krožniku. Pa vendar, ali ste vedeli, da v naših rekah in potokih živi kar okoli osemdeset različnih vrst rib? Ob morebitnem kopanju v reki Dravi je v vaši neposredni bližini vsaj pet vrst rib. Če pa stojite na finem sedimentu, ste verjetno nevede stopili tudi na ribo. Na razširjenost vrst rib vplivajo številni dejavniki. Prisotnost vrste na določenem mestu je ponavadi pogojena zoogeografsko, s krajevnimi abiotskimi razmerami, avteologijo vrste (to je ekologijo posamezne vrste) ter medsebojnimi vplivi med vrstami. Zoogeografske omeji- tve so nastale v daljnji zgodovinski preteklosti. Krajevne abiotske razmere so specifične in vključujejo na primer pretok, hitrost, globino, temperaturo, stalnost vode, spremembe vzdolž toka ter različnost in stalnost življenjskih prostorov. Razširjenosti vrste na podlagi njene avtoekologije temelji na parametrih, kot so hidrodinamika ribjega telesa, izbira življenjskega prostora, sposobnost prilagajanja na fizikalno-kemijske razmere, prilagoditve na poplave, obnašanje, razmnoževanje in podobno. K medsebojnim vplivom med vrstami štejemo tek- movalnost in plenilstvo, če omenimo le najpomembnejša. V današnjem času človek vpliva na vse procese, ki so v tisočletjih povsem naravno določevali prisotnost posameznih vrst rib na določenem območju: s premagovanjem zemljepisnih ovir, ko prenaša vrste med porečji, z dejavnostmi v prispevnih območjih ter v samih rekah (na primer regulacije, gradnja pregrad, utrditve bregov, krčenje obrežne lesne vegetacije). Vpliv je za naravo in še posebej tekoče vode praviloma negativen. Tako vrste rib na določenem območju niso več zgolj posledica naravnih dejavnikov in procesov, temveč tudi posledica človekovega delovanja. Prispevek ptujske gimnazije k poznavanju rib »Kaj pa ima gimnazija s tem?« bi se mar- sikdo vprašal. V njej je poučeval Julij Glo- wacki, v Sloveniji delujoči naravoslovec polj- skega rodu, rojen leta 1846 v Idriji. V na- ravoslovnih krogih je poznan predvsem kot botanik, ob koncu 19. stoletja pa je objavil prva pregledna dela o naših ribah. Še pre- den je končal študij prirodopisa, matemati- ke in fizike na graški in dunajski univerzi, je že učil na goriški realki (1870/1871). V letih od 1875 do 1885 je kot srednješolski profesor poučeval na Ptuju. Leta 1895 se je preselil na celjsko gimnazijo, po štirih letih pa je odšel za ravnatelja gimnazije v Mari- bor in jo uspešno vodil polnih dvanajst let. Tako kot se je premikal, pa je zbiral tudi informacije o ribah. Leta 1885 je v zbor- niku ptujske gimnazije (XVI. Jahresberichte des Steiermärk. Landsch. Untergymnasiums zu Pettau) objavil prispevek Die Fische der Drau und ihres Gebietes, leta 1896 pa v zborniku celjske gimnazije še prispevek o ribah Sa- ve in Soče. V prispevku o ribah je zajel vso takratno literaturo in za številne ribe jasno navedel, do kod v Dravi priplavajo. Nave- del je tudi pogostost oziroma redkost večine vrst. Ribe Drave so dobro poznane, saj so zadnjih osemnajst let potekale različne raziskave na to temo. Vemo, kaj je nekoč živelo in kaj živi danes, le natančno obdobje zamenjave ali izginotje vrst težje določimo. Že Glo- Dr. Mateja Gosar je znanstvena svetnica, zaposlena na Geološkem zavodu Slovenije, kjer vodi raziskovalni program Podzemne vode in geokemija ter je poleg tega tudi glavna in odgovorna urednica znanstvene revije Geologija. Že vrsto let raziskuje negativne vplive preteklega rudarjenja kovin na okolje. Rudarjenje kovin in njihova uporaba v industriji sta pogosto vzrok za močno povišane koncentracije kovin v okoliških tleh, sedimentih, vodnih telesih in ozračju. Natančni geokemični pregled obstoječih nakopičenj kovin v naravnih okoljih je zato bistvenega pomena za razumevanje stanja. Dr. Martin Gaberšek je zaposlen na Geološkem zavodu Slovenije. Njegovo raziskovalno delo zajema geokemične raziskave okolja, predvsem urbanega, s poudarkom na preučevanju geokemičnih lastnosti tal, rečnih sedimentov ter različnih vrst prahov in trdnih delcev v zraku. Pomemben del njegovih raziskav je prepoznavanje človeških virov anorganskih trdnih delcev z uporabo elektronske mikroskopije. 296 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 297O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi wacki je navedel, da številne vrste jesetrov v Dravi živijo le še od izliva v Donavo do izliva Mure. Že v njegovih časih so bile ke- čige (Acipenser ruthenus) pri Ptuju redke, pri Varaždinu pa še pogoste. Takrat je že druge vrste jesetrov zdesetkal prelov. Do kod so plavali zgodovinsko, pa bo treba pregledati arhive ptujskega gradu. Voda za hidroenergijo, vseeno pa razglašeno območje Natura 2000 Reka Drava je v Sloveniji na celotni dolžini pod vplivom delovanja hidroelektrarn, tudi v Avstriji več deset kilometrov pred vstopom v Slovenijo in naprej na Hrvaškem do izliva Mure. Med Dravogradom in Mariborskim otokom so zgrajene pretočne elektrarne s čelnimi strojnicami. Tam se po strugi Drave pretaka vsa voda, pri čemer zaradi obrato- vanja hidroelektrarn pretok in gladina vode niha večkrat dnevno od pol do enega me- tra. Med Mariborom in Središčem ob Dravi pa so zgrajena tri akumulacijska jezera za derivacijske hidroelektrarne. Največji sta Ptujsko jezero za Hidroelektrarno Formin (dokončano leta 1978) in Ormoško jezero za Hidroelektrarno Varaždin (dokončano leta 1975). Strojnice so postavljene na vzpo- rednih derivacijskih kanalih, tako da je reki odvzeta večina vode in po strugi večji del leta teče le tako imenovani ekološko spreje- mljivi pretok, saj je večina vode speljana po vzporednih kanalih. Pod jezom v Melju so poletni pretoki v reki Dravi vzdrževani na dvajset kubičnih metrov na sekundo, pozi- mi pa na deset kubičnih metrov na sekundo, pod jezom v Markovcih na deset kubičnih metrov na sekundo poleti in pet kubičnih metrov na sekundo pozimi, pod jezom v Ormožu pa je stalni zimsko letni pretok osem kubičnih metrov na sekundo. Obmo- čje polnih pretokov je samo na odsekih, ki so bili spremenjeni v akumulacijska jezera. Po Direktivi o vodah (Direktiva 2000/60/ES) je bila zato reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi (brez akumulacij) sprva opredeljena kot kandidat za močno preobli- kovano vodno telo, ki ne bo doseglo okolj- skih ciljev. V to kategorijo so lahko razvr- ščena vodna telesa, na katerih raba močno vpliva na ekološko stanje. Vendar mora biti vnaprejšnja razvrstitev vodnih teles v kate- gorijo močno preoblikovanih vodnih teles potrjena tudi na podlagi ocene bioloških elementov, s katerimi se dejansko vrednoti vpliv hidromorfoloških sprememb. Kasneje so na podlagi bentoških nevretenčarjev ugo- tovili, da so vsi trije odseki »stare Drave« dejansko na meji med dobrim in zmernim ekološkim stanjem. Vpliv izgradnje hidroelektrarn na ribe v grobem lahko razdelimo na vpliv na migra- cijo, vpliv temperaturnih sprememb in vpliv spremenjenih pretokov, vodostajev oziroma življenjskih prostorov (Povž, 2005). Nizvo- dno od Maribora tečejo po nekdanji strugi približno dvajsetkrat manjši pretoki, gladine struge pa so v povprečju nižje za 1,6 metra kot pred delovanjem hidroelektrarn (Kla- neček s sod., 2005), saj večina vode teče po vzporednih kanalih do Hidroelektrarne Zlatoličje oziroma Hidroelektrarne Formin. Z izgradnjo hidroelektrarn so bile opravlje- ne tudi regulacije pritokov in melioracije. V pritokih so bila uničena drstišča rib oziro- ma ribe do njih več ne morejo zaradi nižjih gladin. Danes so vsi manjši nižinski prito- ki reke Drave regulirani (Pesnica, Sejanca, Trnava, Libanja, Črnec). Naravno vijugasto strugo ima le še Dravinja v izlivnem odse- ku. Odvzem vode za hidroelektrarnami je omogočil v poplavnem pasu reke krčenje poplavnih gozdov ter preoravanje pašnikov in travnikov. Znane so tudi spremembe viši- ne podtalnice in prenosa rinjenih (prodono- snost) ter lebdečih plavin. Vse te fizične in hidromorfološke spremembe Drave so imele za posledico spremenjeno življenjsko okolje rib, kar se kaže v spremembi vrstne sestave in velikosti populacij rib. Kljub temu da se je življenjsko okolje rib najbolj spremenilo takoj po zaključku gradnje hidroelektrarn, pa se spremembe vrstne sestave rib še vedno niso zaključile. Kljub temu da so na reki Dravi zgrajene hidroelektrarne, pa so popu- lacije nekaterih vrst rib na nacionalni ravni tako pomembne, da je bila reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi tega predlagana kot območje Natura 2000 in v evropsko ekološko omrežje varovanih območij tudi sprejeta. Tudi na Hrvaškem je reka Drava od mejnega območja pri Ptuju do izliva v reko Donavo uvrščena med naj- pomembnejša območja ihtiofavne Hrvaške (Duplić, 2008). Samcem krapovcev se v času drsti razvijejo tako imenovane drstne bradavice. Pri nekaterih vrstah, na primer podusti, so na glavi še posebej izrazite. Foto: Marijan Govedič. 296 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 297O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi wacki je navedel, da številne vrste jesetrov v Dravi živijo le še od izliva v Donavo do izliva Mure. Že v njegovih časih so bile ke- čige (Acipenser ruthenus) pri Ptuju redke, pri Varaždinu pa še pogoste. Takrat je že druge vrste jesetrov zdesetkal prelov. Do kod so plavali zgodovinsko, pa bo treba pregledati arhive ptujskega gradu. Voda za hidroenergijo, vseeno pa razglašeno območje Natura 2000 Reka Drava je v Sloveniji na celotni dolžini pod vplivom delovanja hidroelektrarn, tudi v Avstriji več deset kilometrov pred vstopom v Slovenijo in naprej na Hrvaškem do izliva Mure. Med Dravogradom in Mariborskim otokom so zgrajene pretočne elektrarne s čelnimi strojnicami. Tam se po strugi Drave pretaka vsa voda, pri čemer zaradi obrato- vanja hidroelektrarn pretok in gladina vode niha večkrat dnevno od pol do enega me- tra. Med Mariborom in Središčem ob Dravi pa so zgrajena tri akumulacijska jezera za derivacijske hidroelektrarne. Največji sta Ptujsko jezero za Hidroelektrarno Formin (dokončano leta 1978) in Ormoško jezero za Hidroelektrarno Varaždin (dokončano leta 1975). Strojnice so postavljene na vzpo- rednih derivacijskih kanalih, tako da je reki odvzeta večina vode in po strugi večji del leta teče le tako imenovani ekološko spreje- mljivi pretok, saj je večina vode speljana po vzporednih kanalih. Pod jezom v Melju so poletni pretoki v reki Dravi vzdrževani na dvajset kubičnih metrov na sekundo, pozi- mi pa na deset kubičnih metrov na sekundo, pod jezom v Markovcih na deset kubičnih metrov na sekundo poleti in pet kubičnih metrov na sekundo pozimi, pod jezom v Ormožu pa je stalni zimsko letni pretok osem kubičnih metrov na sekundo. Obmo- čje polnih pretokov je samo na odsekih, ki so bili spremenjeni v akumulacijska jezera. Po Direktivi o vodah (Direktiva 2000/60/ES) je bila zato reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi (brez akumulacij) sprva opredeljena kot kandidat za močno preobli- kovano vodno telo, ki ne bo doseglo okolj- skih ciljev. V to kategorijo so lahko razvr- ščena vodna telesa, na katerih raba močno vpliva na ekološko stanje. Vendar mora biti vnaprejšnja razvrstitev vodnih teles v kate- gorijo močno preoblikovanih vodnih teles potrjena tudi na podlagi ocene bioloških elementov, s katerimi se dejansko vrednoti vpliv hidromorfoloških sprememb. Kasneje so na podlagi bentoških nevretenčarjev ugo- tovili, da so vsi trije odseki »stare Drave« dejansko na meji med dobrim in zmernim ekološkim stanjem. Vpliv izgradnje hidroelektrarn na ribe v grobem lahko razdelimo na vpliv na migra- cijo, vpliv temperaturnih sprememb in vpliv spremenjenih pretokov, vodostajev oziroma življenjskih prostorov (Povž, 2005). Nizvo- dno od Maribora tečejo po nekdanji strugi približno dvajsetkrat manjši pretoki, gladine struge pa so v povprečju nižje za 1,6 metra kot pred delovanjem hidroelektrarn (Kla- neček s sod., 2005), saj večina vode teče po vzporednih kanalih do Hidroelektrarne Zlatoličje oziroma Hidroelektrarne Formin. Z izgradnjo hidroelektrarn so bile opravlje- ne tudi regulacije pritokov in melioracije. V pritokih so bila uničena drstišča rib oziro- ma ribe do njih več ne morejo zaradi nižjih gladin. Danes so vsi manjši nižinski prito- ki reke Drave regulirani (Pesnica, Sejanca, Trnava, Libanja, Črnec). Naravno vijugasto strugo ima le še Dravinja v izlivnem odse- ku. Odvzem vode za hidroelektrarnami je omogočil v poplavnem pasu reke krčenje poplavnih gozdov ter preoravanje pašnikov in travnikov. Znane so tudi spremembe viši- ne podtalnice in prenosa rinjenih (prodono- snost) ter lebdečih plavin. Vse te fizične in hidromorfološke spremembe Drave so imele za posledico spremenjeno življenjsko okolje rib, kar se kaže v spremembi vrstne sestave in velikosti populacij rib. Kljub temu da se je življenjsko okolje rib najbolj spremenilo takoj po zaključku gradnje hidroelektrarn, pa se spremembe vrstne sestave rib še vedno niso zaključile. Kljub temu da so na reki Dravi zgrajene hidroelektrarne, pa so popu- lacije nekaterih vrst rib na nacionalni ravni tako pomembne, da je bila reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi tega predlagana kot območje Natura 2000 in v evropsko ekološko omrežje varovanih območij tudi sprejeta. Tudi na Hrvaškem je reka Drava od mejnega območja pri Ptuju do izliva v reko Donavo uvrščena med naj- pomembnejša območja ihtiofavne Hrvaške (Duplić, 2008). Samcem krapovcev se v času drsti razvijejo tako imenovane drstne bradavice. Pri nekaterih vrstah, na primer podusti, so na glavi še posebej izrazite. Foto: Marijan Govedič. 298 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 299O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Voda se segreva, sulca pa je zamenjal bolen Pred izgradnjo hidroelektrarn so v Dravi kot največji plenilci kraljevali sulci (Hucho hucho). Še danes mu pravijo kralj voda. Dra- va je bila tako naša največja reka, v kateri so živeli sulci. Nekaj ulovljenih sulcev v za- dnjih dveh desetletjih je posledica neuspe- lih poskusov ponovne naselitve. Velika riba kot sulec potrebuje velik prostor in zadostno količino plena, v Dravi predvsem podusti. Populacija podusti (Chondrostoma nasus) v Dravi do izgradnje hidroelektrarn ni bi- stveno upadla, ne glede na izvajanje izlova tudi s takrat prepovedanimi metodami lova z mrežami ali lovom na drstiščih v času dr- sti. Današnje populacije te pogoste vrste pa so, podobno kot mrene (Barbus barbus), le del(ček) nekdanje populacije, ki se je nekoč lahko nemoteno premikala po celi Dravi in pritokih. Podust spada med vrste rib, ki na drst potujejo tudi več kot sto kilometrov. Odseki velikih globin, plitvine za mladice in primerna drstišča na brzicah so bila za sulca idealna. Po izgradnji hidroelektrarn so drstišča med Dravogradom in Maribo- rom potopljena, med Mariborom in Sredi- ščem ob Dravi pa so še brzice, na katerih bi se lahko drstil sulec. Na njih se podusti še drstijo, sulca pa ni več. Močno zmanjšan pretok vode je še vedno večji, kot je nizki pretok v Savinji ali Ljubljanici, kjer so še vedno prisotni sulci in tam zanje opredelje- no območje Nature 2000. Poleg drobljenja in manjšanja življenjskega prostora je naj- verjetnejši razlog izginotja višja in za sulca previsoka poletna temperatura vode v stari strugi. Zaradi manjšega pretoka ob podobni površini se voda bistveno hitreje segreva. To pa daje prednost drugemu plenilcu – bolenu (Aspius aspius), vrsti iz družine krapovcev. Bolen je vezan na toplejšo vodo in je v Dra- vi vedno bolj pogost, tako da je že leta 2004 postal ena od kvalifikacijskih vrst za območje Nature 2000 Drava. Tudi nekatere druge hladnoljubne vrste rib so iz Drave nizvodno od Maribora izgini- le, redke pa lokalno še vztrajajo. Izginil je blistavec (Telestes souffia), verjetno najbolj hladnoljubna vrsta iz družine krapovcev. Glowacki (1885) ga je za Dravo pri Ptuju označil kot pogostega. Pohra (Barbus bal- canicus) in kapelj živita le v posameznih hladnih odsekih. Pohro najdemo nizvodno od Maribora do Starš ter nizvodno od Ptuj- skega jezera in Ormoškega jezera. Hladno- ljubni kapelj živi nizvodno od Maribora le do Dogoš. Glede na omejenost življenjskega prostora (petkilometrski odsek) tam lahko le spremljamo počasno lokalno izumiranje vr- ste. Postrvi (Salmo trutta) živijo le v hladnih Studenčnicah. Nočnega plenilca menka (Lo- ta lota) sicer uvrščamo med hladnoljubne vr- ste, a v Dravi še vedno živi. Zanj je ključno zimsko ohlajanje vode. Menek se drsti pozi- mi, ko temperatura vode pade pod 4 stopi- nje Celzija. Najprej mora jeseni temperatura pasti zadosti nizko, da se menki hranijo in razvijejo ikre. Nato se mora spustiti do pra- ga, ki sproži drst, in tam ostati, da se zarod uspešno izleže. Drava se pozimi še vedno ohlaja tako kot nekoč, podobno velja za Muro. Zato je v teh dveh naših rekah naj- več menkov, medtem ko je v Savi že izginil. Kot nočni plenilec bo verjetno klonil pred vedno bolj pogostim, uspešnejšim, večjim in toploljubnim somom (Silurus glanis). Oba sta nočna plenilca in iščeta podobna skrivališča. Temperatura vode se je dovolj dvignila, da se v Dravi, zaenkrat dokazano v Ormoškem jezeru, že uspešno razmnožujejo tudi domo- rodni krapi (Cyprinus carpio), pri čemer ne moremo vedeti, ali so to pravi potomci tako imenovanih »divjih krapov«. Umetne strukture kot edina skrivališča Ob bregovih številnih rek ni več dreves, ker so brežine utrjene, drevesa pa odstranjena. Podrta drevesa v strugah naših rek so še ve- čja redkost. Kjer padajo v vodo, jih odstra- njujejo iz različnih razlogov. Le v spodnjem toku Mure in v stari Dravi se drevesa zaradi bočne erozije še vedno podirajo v strugo. V zadnjih dveh desetletjih pomaga tudi bober (Castor fiber). Takšna v vodi ležeča drevesa predstavljajo pomembne strukture za skri- vanje rib, ob njih se spremeni hitrost vode in usedajo fini delci. V usedle zaplate mivke se zakopljeta navadna (Cobitis elongatoides) in zlata nežica (Sabanejewia balcanica). Pr- va je razširjena po vsej Dravi, zlata pa se v zadnjem desetletju počasi širi nizvodno od izliva reke Dravinje. Kjer je voda globlja, so v fini substrat zakopane školjke male brez- zobke (Anodonta anatina) ter slikarski (Unio pictorum) in navadni škržki (Unio crassus), v katere ikre odlagajo pezdirki (Rhodeus ama- rus). Bočna erozija zagotavlja ustvarjanje votlin med koreninskimi sistemi, česar pa skoraj ni več, še posebej nizvodno od Maribora. Tam so neposredno v bregu edina temač- na skrivališča za ribe med skalami starih regulacij. V luknjah med njimi se skrivajo menki in mladi somi. Menek kot nočno ak- tivni samotarski plenilec izkorišča temo in napada iz zasede. Ker lovi ponoči, mu ni treba biti vrhunski plavalec, kar je značil- nost drugih dnevnih plenilskih rib, s ka- terimi si deli življenjsko okolje prostorsko, ne pa tudi časovno. Zato regulacije močno vplivajo na menka, saj spremenijo njegov življenjski prostor, z njimi izginejo globine in spodkopani temni bregovi, kjer se menek Podrto drevo v reki Dravi. Foto: Marijan Govedič. 298 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 299O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Voda se segreva, sulca pa je zamenjal bolen Pred izgradnjo hidroelektrarn so v Dravi kot največji plenilci kraljevali sulci (Hucho hucho). Še danes mu pravijo kralj voda. Dra- va je bila tako naša največja reka, v kateri so živeli sulci. Nekaj ulovljenih sulcev v za- dnjih dveh desetletjih je posledica neuspe- lih poskusov ponovne naselitve. Velika riba kot sulec potrebuje velik prostor in zadostno količino plena, v Dravi predvsem podusti. Populacija podusti (Chondrostoma nasus) v Dravi do izgradnje hidroelektrarn ni bi- stveno upadla, ne glede na izvajanje izlova tudi s takrat prepovedanimi metodami lova z mrežami ali lovom na drstiščih v času dr- sti. Današnje populacije te pogoste vrste pa so, podobno kot mrene (Barbus barbus), le del(ček) nekdanje populacije, ki se je nekoč lahko nemoteno premikala po celi Dravi in pritokih. Podust spada med vrste rib, ki na drst potujejo tudi več kot sto kilometrov. Odseki velikih globin, plitvine za mladice in primerna drstišča na brzicah so bila za sulca idealna. Po izgradnji hidroelektrarn so drstišča med Dravogradom in Maribo- rom potopljena, med Mariborom in Sredi- ščem ob Dravi pa so še brzice, na katerih bi se lahko drstil sulec. Na njih se podusti še drstijo, sulca pa ni več. Močno zmanjšan pretok vode je še vedno večji, kot je nizki pretok v Savinji ali Ljubljanici, kjer so še vedno prisotni sulci in tam zanje opredelje- no območje Nature 2000. Poleg drobljenja in manjšanja življenjskega prostora je naj- verjetnejši razlog izginotja višja in za sulca previsoka poletna temperatura vode v stari strugi. Zaradi manjšega pretoka ob podobni površini se voda bistveno hitreje segreva. To pa daje prednost drugemu plenilcu – bolenu (Aspius aspius), vrsti iz družine krapovcev. Bolen je vezan na toplejšo vodo in je v Dra- vi vedno bolj pogost, tako da je že leta 2004 postal ena od kvalifikacijskih vrst za območje Nature 2000 Drava. Tudi nekatere druge hladnoljubne vrste rib so iz Drave nizvodno od Maribora izgini- le, redke pa lokalno še vztrajajo. Izginil je blistavec (Telestes souffia), verjetno najbolj hladnoljubna vrsta iz družine krapovcev. Glowacki (1885) ga je za Dravo pri Ptuju označil kot pogostega. Pohra (Barbus bal- canicus) in kapelj živita le v posameznih hladnih odsekih. Pohro najdemo nizvodno od Maribora do Starš ter nizvodno od Ptuj- skega jezera in Ormoškega jezera. Hladno- ljubni kapelj živi nizvodno od Maribora le do Dogoš. Glede na omejenost življenjskega prostora (petkilometrski odsek) tam lahko le spremljamo počasno lokalno izumiranje vr- ste. Postrvi (Salmo trutta) živijo le v hladnih Studenčnicah. Nočnega plenilca menka (Lo- ta lota) sicer uvrščamo med hladnoljubne vr- ste, a v Dravi še vedno živi. Zanj je ključno zimsko ohlajanje vode. Menek se drsti pozi- mi, ko temperatura vode pade pod 4 stopi- nje Celzija. Najprej mora jeseni temperatura pasti zadosti nizko, da se menki hranijo in razvijejo ikre. Nato se mora spustiti do pra- ga, ki sproži drst, in tam ostati, da se zarod uspešno izleže. Drava se pozimi še vedno ohlaja tako kot nekoč, podobno velja za Muro. Zato je v teh dveh naših rekah naj- več menkov, medtem ko je v Savi že izginil. Kot nočni plenilec bo verjetno klonil pred vedno bolj pogostim, uspešnejšim, večjim in toploljubnim somom (Silurus glanis). Oba sta nočna plenilca in iščeta podobna skrivališča. Temperatura vode se je dovolj dvignila, da se v Dravi, zaenkrat dokazano v Ormoškem jezeru, že uspešno razmnožujejo tudi domo- rodni krapi (Cyprinus carpio), pri čemer ne moremo vedeti, ali so to pravi potomci tako imenovanih »divjih krapov«. Umetne strukture kot edina skrivališča Ob bregovih številnih rek ni več dreves, ker so brežine utrjene, drevesa pa odstranjena. Podrta drevesa v strugah naših rek so še ve- čja redkost. Kjer padajo v vodo, jih odstra- njujejo iz različnih razlogov. Le v spodnjem toku Mure in v stari Dravi se drevesa zaradi bočne erozije še vedno podirajo v strugo. V zadnjih dveh desetletjih pomaga tudi bober (Castor fiber). Takšna v vodi ležeča drevesa predstavljajo pomembne strukture za skri- vanje rib, ob njih se spremeni hitrost vode in usedajo fini delci. V usedle zaplate mivke se zakopljeta navadna (Cobitis elongatoides) in zlata nežica (Sabanejewia balcanica). Pr- va je razširjena po vsej Dravi, zlata pa se v zadnjem desetletju počasi širi nizvodno od izliva reke Dravinje. Kjer je voda globlja, so v fini substrat zakopane školjke male brez- zobke (Anodonta anatina) ter slikarski (Unio pictorum) in navadni škržki (Unio crassus), v katere ikre odlagajo pezdirki (Rhodeus ama- rus). Bočna erozija zagotavlja ustvarjanje votlin med koreninskimi sistemi, česar pa skoraj ni več, še posebej nizvodno od Maribora. Tam so neposredno v bregu edina temač- na skrivališča za ribe med skalami starih regulacij. V luknjah med njimi se skrivajo menki in mladi somi. Menek kot nočno ak- tivni samotarski plenilec izkorišča temo in napada iz zasede. Ker lovi ponoči, mu ni treba biti vrhunski plavalec, kar je značil- nost drugih dnevnih plenilskih rib, s ka- terimi si deli življenjsko okolje prostorsko, ne pa tudi časovno. Zato regulacije močno vplivajo na menka, saj spremenijo njegov življenjski prostor, z njimi izginejo globine in spodkopani temni bregovi, kjer se menek Podrto drevo v reki Dravi. Foto: Marijan Govedič. 300 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 301O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi skriva čez dan. Luknje so ključne zanj tudi z vidika poletnih temperatur. Najugodnej- ša temperatura za menka je do 14 stopinj Celzija, vendar preživi v vodah, ki se poleti segrejejo do 25 stopinj Celzija. Pri tempe- raturi nad 20 stopinj Celzija se mu zmanjša bazalni metabolizem in s tem potreba po energiji in kisiku. Ta fiziološki mehanizem pri menku vpliva na zmanjšano aktivnost, vnos hrane in porabo energije. Zato večji del poletja menki preživijo skriti v temnih hladnih luknjah. V takih rekah se menki začnejo hraniti šele, ko jeseni temperatura vode pade na najugodnejšo. To lastnost zelo dobro poznajo tudi dravski ribiči, saj je to obdobje, ko menki začnejo prijemati, ker se takrat najbolj intenzivno hranijo. Samo ob odsekih s skalami, kjer je reka globoka in tekoča, najdemo grbastega oku- na (Gymnocephalus baloni). Ta posebna riba večjih rek je bila opisana šele leta 1974. Za vpis na Direktivo o habitatih je bila predla- gana prav na predlog Slovenije. Dokler je niso našli tudi v Muri, je bila Drava zanjo edino območje Nature 2000 v Sloveniji. Gr- bastemu okunu sta podobna navadni okun (Gymnocephalus cernua) in navadni ostriž (Perca fluviatilis), ki ju najdemo v počasnejši ali stoječi vodi. Prisotnost grbastih okunov ob starih kamnometih ni presenetljiva, saj ti z velikimi vmesnimi prostori nudijo primer- na mesta za skrivanje tej nočno dejavni ribi. Ob vseh večjih in starejših kamnometih je voda globlja od dveh metrov. Zato lahko le ob takih kamnometih vladajo podobne raz- mere, kot so običajno v velikih rekah, kjer sicer živijo grbasti okuni. Skrivališča med skalami nadomeščajo izpodjedene globoke brežine, koreninske preplete in podrta dre- vesa, v katerih bi se v naravnih razmerah skrivali grbasti okuni. Tudi v času visokih pretokov jih iz teh skrivališč voda ne od- nese, saj so slabši plavalci. V prihodnosti je zato za grbastega okuna ključno ohranjanje globljih odsekov reke Drave, ki sežejo vse do brežine. Dokler ni drugih naravnih skri- vališč, to tudi pomeni ohranjanje obstoječih starih kamnometov na odsekih večjih glo- Drava v Krajinskem parku Središče ob Dravi. Foto: Marijan Govedič. Največja pestrost rib je v večjih, globljih, z vodnimi rastlinami delno zaraščenih in od matice struge odmaknjenih zatonih. Širše ustje zatona omogoča večji povratni tok in usedanje finih delcev, medtem ko ohranjeni zaledni gozd zmanjšuje hitrost vode pri višjih pretokih, preprečuje hiter dotok poplavnih vod in s tem spiranje usedlin iz zatona. Foto: Marijan Govedič. 300 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 301O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi skriva čez dan. Luknje so ključne zanj tudi z vidika poletnih temperatur. Najugodnej- ša temperatura za menka je do 14 stopinj Celzija, vendar preživi v vodah, ki se poleti segrejejo do 25 stopinj Celzija. Pri tempe- raturi nad 20 stopinj Celzija se mu zmanjša bazalni metabolizem in s tem potreba po energiji in kisiku. Ta fiziološki mehanizem pri menku vpliva na zmanjšano aktivnost, vnos hrane in porabo energije. Zato večji del poletja menki preživijo skriti v temnih hladnih luknjah. V takih rekah se menki začnejo hraniti šele, ko jeseni temperatura vode pade na najugodnejšo. To lastnost zelo dobro poznajo tudi dravski ribiči, saj je to obdobje, ko menki začnejo prijemati, ker se takrat najbolj intenzivno hranijo. Samo ob odsekih s skalami, kjer je reka globoka in tekoča, najdemo grbastega oku- na (Gymnocephalus baloni). Ta posebna riba večjih rek je bila opisana šele leta 1974. Za vpis na Direktivo o habitatih je bila predla- gana prav na predlog Slovenije. Dokler je niso našli tudi v Muri, je bila Drava zanjo edino območje Nature 2000 v Sloveniji. Gr- bastemu okunu sta podobna navadni okun (Gymnocephalus cernua) in navadni ostriž (Perca fluviatilis), ki ju najdemo v počasnejši ali stoječi vodi. Prisotnost grbastih okunov ob starih kamnometih ni presenetljiva, saj ti z velikimi vmesnimi prostori nudijo primer- na mesta za skrivanje tej nočno dejavni ribi. Ob vseh večjih in starejših kamnometih je voda globlja od dveh metrov. Zato lahko le ob takih kamnometih vladajo podobne raz- mere, kot so običajno v velikih rekah, kjer sicer živijo grbasti okuni. Skrivališča med skalami nadomeščajo izpodjedene globoke brežine, koreninske preplete in podrta dre- vesa, v katerih bi se v naravnih razmerah skrivali grbasti okuni. Tudi v času visokih pretokov jih iz teh skrivališč voda ne od- nese, saj so slabši plavalci. V prihodnosti je zato za grbastega okuna ključno ohranjanje globljih odsekov reke Drave, ki sežejo vse do brežine. Dokler ni drugih naravnih skri- vališč, to tudi pomeni ohranjanje obstoječih starih kamnometov na odsekih večjih glo- Drava v Krajinskem parku Središče ob Dravi. Foto: Marijan Govedič. Največja pestrost rib je v večjih, globljih, z vodnimi rastlinami delno zaraščenih in od matice struge odmaknjenih zatonih. Širše ustje zatona omogoča večji povratni tok in usedanje finih delcev, medtem ko ohranjeni zaledni gozd zmanjšuje hitrost vode pri višjih pretokih, preprečuje hiter dotok poplavnih vod in s tem spiranje usedlin iz zatona. Foto: Marijan Govedič. 302 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 303O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi bin. Teh starih potopljenih kamnometov z vmesnimi prostori pa ne gre enačiti s tisti- mi, ki varujejo brežine rek le pri višjih pre- tokih. Zatoni – ključna drstišča ščuke Naravno ohranjene odseke rek si pogosto predstavljamo le kot lepe vijugave struge s prodišči, tolmuni in neutrjenimi, obraščeni- mi brežinami. Vendar glavna struga reke ni edina enota ohranjenega rečnega ekosistema, temveč so tudi za ribe prav tako pomemb- ne tudi stalne in občasne zaledne vode, na katere pri ocenah stanja, varstvu ali obno- vah pogosto pozabljamo. Zaledne vode (mr- tvice, stranski rokavi, izlivni deli pritokov) pomembno vplivajo k pestrosti življenjskih okolij za ribe in s tem povečujejo pestrost združbe rib. Zaradi manjšega pretoka vo- de so se številne mrtvice in stranski roka- vi Drave izsušili, voda pa večji del leta teče zgolj po glavni strugi. Ob Dravi zato danes mrtvic, pomembnih za ribe, ni, izlivni deli pritokov pa so regulirani. Tudi občasnih za- lednih vod, ki večji del leta sploh ne kažejo značaja vodnega ekosistema, danes skoraj ni več. Tako bo tudi védenje o nekdanji drsti ščuk (Esox lucius) na poplavljenih travnikih ob naših velikih rekah počasi zbledelo. Ob Dravi je ostalo le nekaj večjih mrtvic, ki so poplavljene le občasno, selitev rib vanje in iz njih pa je možna samo tistih nekaj dni v času visokih vodostajev, ki se običajno ne ujemajo z drstjo. Zato mrtvice Drave ne predstavljajo več pomembnega življenjske- ga okolja za ribe. Ob Dravi so pomemb- no življenjsko okolje zatoni (zalivi). To so ostanki stranskih strug, po katerih je tekla Drava pred izgradnjo hidroelektrarn. Zara- di odsotnosti rečne dinamike in posegov v strugo pa tudi zatoni počasi izginjajo. Za- toni so nedeljivi del rečnega ekosistema in pomembno prispevajo k večji pestrosti ži- vljenjskih okolij ter rastlinskih in živalskih vrst, tudi rib. Nekatere vrste rib, ki večji del življenja pre- živijo v glavni strugi reke, so popolnoma odvisne od zalednih vod, saj se v njih drstijo ali prezimujejo. V teh vodah se razvijejo vo- dne rastline, na katere nekatere vrste rib (na primer ščuka) prilepijo ikre. Zato v zatonih najdemo tudi jeza (Leuciscus idus) in rdeče- perko (Scardinius erythrophthalmus), v najbolj zaraščenih pa tudi linja (Tinca tinca) in na- vadnega koreslja (Carassius carassius). V za- tonih so pogosto tudi mladi boleni, navadne nežice, pezdirki in zelenike (Alburnus albur- nus). Za ribe so ključni veliki globlji zatoni, ki so nekoliko odmaknjeni od matice stru- ge. Okoliška gozdna vegetacija zmanjšuje hitrost vode in s tem njeno moč, tako da se zatoni ob višjih pretokih ne spirajo in v njih ostanejo fini sedimenti. V času visokih vod je v takšnih zatonih hitrost vode nizka, ribe pa jih pogosto izkoriščajo za počivališča. Izumrle, redke ali se zgolj skrivajo Potem ko so bili jesetri prelovljeni, jim je bila prekinjena še migracijska pot zaradi izgradnje hidroelektrarn. Kečige, ki so bile v Dravi ujete v zadnjih desetletjih, pa so k nam prišle iz Avstrije in Hrvaške, kjer so jih namerno vlagali v reko. Tudi črnooka (Ballerus sapa) in kosalj (Ballerus ballerus) spadata med izumrle. Struga Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi manjših pretokov najver- jetneje tudi ni več življenjski prostor čepa (Zingel zingel) in smrkeža (Gymnocephalus schraetser), saj sta to ribi velikih rek. Gor- vodno proti Dravogradu čep še živi. V pri- hodnosti bo zato treba nameniti precej več pozornosti tudi ohranjanju in vzpostavljanju večjih globin. Od kod se je leta 2003 v zatonu pri Sre- dišču ob Dravi znašla velika senčica (Um- bra krameri), še danes ni jasno. Od takrat je niso več našli. Nekoč je bila verjetno po- gostejša vrsta, saj trenutna rečna dinamika ne omogoča več nastajanja novih rokavov, zatonov in mrtvic. V Dravi med Mariborom in Središčem ob Dravi smo intenzivno iskali donavskega po- točnega piškurja (Eudontomyzon vladykovi). Najdbe posameznih primerkov smo pripi- sovali naplavljanju. Zaradi delovanja hidro- elektrarn je zaplat f inega substrata v stari strugi premalo, saj se ves usede v akumula- cijah. V času visokih vodostajev in večjih hi- trosti reke Drave se fini sediment ne useda, ampak se spira naprej v akumulacijska jeze- ra. Breg reke Drave je premalo strukturiran, prav tako v reki ni večjih ovir (dreves), ki bi vplivale na lokalni padec hitrosti vode, da bi se za njimi lahko usedali f ini sedimen- ti. Primerni zatoni so tako edina mesta, kjer se lahko usedajo večje količine finega sedimenta. Prazno Ptujsko jezero leta 2019 pa je razkrilo ogromno finega sedimenta in ogromno populacijo piškurjev. Zaradi pra- znjenja je poginilo več sto, verjetno več tisoč piškurjev. Po drsti ličinke nekaj let živijo v substratu, drsti pa se v tekoči vodi. Kje so se drstili vsi ti piškurji, bo treba še raziska- ti. Ekologijo vrste, še posebej opis drstišč, bo verjetno v učbenikih treba dopolniti. Skupaj z veliko senčico smo po mrtvicah intenzivno iskali tudi činkljo (Misgurnus fossilis). Nekoč je bila najdena le v Ptujski Studenčnici, mi pa je ob ponovnem iskanju nismo našli. Nato se je leta 2021 ena ujela v past ob lovu želv v mrtvici pri Muretincih. Zvezdogled (Romanogobio uranoscopus), upi- ravec (Zingel streber) in beloplavuti globoček (Romanogobio vladykovi) so veljali za zelo redke ribe. Za vse tri je Drava opredelje- Sulce iz Drave lahko opazujemo le še kot ribiške trofeje (tega sulca je pred letom 1975 uplenil Rodolf Kerš iz Središča ob Dravi). Foto: Marijan Govedič. 302 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 303O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi bin. Teh starih potopljenih kamnometov z vmesnimi prostori pa ne gre enačiti s tisti- mi, ki varujejo brežine rek le pri višjih pre- tokih. Zatoni – ključna drstišča ščuke Naravno ohranjene odseke rek si pogosto predstavljamo le kot lepe vijugave struge s prodišči, tolmuni in neutrjenimi, obraščeni- mi brežinami. Vendar glavna struga reke ni edina enota ohranjenega rečnega ekosistema, temveč so tudi za ribe prav tako pomemb- ne tudi stalne in občasne zaledne vode, na katere pri ocenah stanja, varstvu ali obno- vah pogosto pozabljamo. Zaledne vode (mr- tvice, stranski rokavi, izlivni deli pritokov) pomembno vplivajo k pestrosti življenjskih okolij za ribe in s tem povečujejo pestrost združbe rib. Zaradi manjšega pretoka vo- de so se številne mrtvice in stranski roka- vi Drave izsušili, voda pa večji del leta teče zgolj po glavni strugi. Ob Dravi zato danes mrtvic, pomembnih za ribe, ni, izlivni deli pritokov pa so regulirani. Tudi občasnih za- lednih vod, ki večji del leta sploh ne kažejo značaja vodnega ekosistema, danes skoraj ni več. Tako bo tudi védenje o nekdanji drsti ščuk (Esox lucius) na poplavljenih travnikih ob naših velikih rekah počasi zbledelo. Ob Dravi je ostalo le nekaj večjih mrtvic, ki so poplavljene le občasno, selitev rib vanje in iz njih pa je možna samo tistih nekaj dni v času visokih vodostajev, ki se običajno ne ujemajo z drstjo. Zato mrtvice Drave ne predstavljajo več pomembnega življenjske- ga okolja za ribe. Ob Dravi so pomemb- no življenjsko okolje zatoni (zalivi). To so ostanki stranskih strug, po katerih je tekla Drava pred izgradnjo hidroelektrarn. Zara- di odsotnosti rečne dinamike in posegov v strugo pa tudi zatoni počasi izginjajo. Za- toni so nedeljivi del rečnega ekosistema in pomembno prispevajo k večji pestrosti ži- vljenjskih okolij ter rastlinskih in živalskih vrst, tudi rib. Nekatere vrste rib, ki večji del življenja pre- živijo v glavni strugi reke, so popolnoma odvisne od zalednih vod, saj se v njih drstijo ali prezimujejo. V teh vodah se razvijejo vo- dne rastline, na katere nekatere vrste rib (na primer ščuka) prilepijo ikre. Zato v zatonih najdemo tudi jeza (Leuciscus idus) in rdeče- perko (Scardinius erythrophthalmus), v najbolj zaraščenih pa tudi linja (Tinca tinca) in na- vadnega koreslja (Carassius carassius). V za- tonih so pogosto tudi mladi boleni, navadne nežice, pezdirki in zelenike (Alburnus albur- nus). Za ribe so ključni veliki globlji zatoni, ki so nekoliko odmaknjeni od matice stru- ge. Okoliška gozdna vegetacija zmanjšuje hitrost vode in s tem njeno moč, tako da se zatoni ob višjih pretokih ne spirajo in v njih ostanejo fini sedimenti. V času visokih vod je v takšnih zatonih hitrost vode nizka, ribe pa jih pogosto izkoriščajo za počivališča. Izumrle, redke ali se zgolj skrivajo Potem ko so bili jesetri prelovljeni, jim je bila prekinjena še migracijska pot zaradi izgradnje hidroelektrarn. Kečige, ki so bile v Dravi ujete v zadnjih desetletjih, pa so k nam prišle iz Avstrije in Hrvaške, kjer so jih namerno vlagali v reko. Tudi črnooka (Ballerus sapa) in kosalj (Ballerus ballerus) spadata med izumrle. Struga Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi manjših pretokov najver- jetneje tudi ni več življenjski prostor čepa (Zingel zingel) in smrkeža (Gymnocephalus schraetser), saj sta to ribi velikih rek. Gor- vodno proti Dravogradu čep še živi. V pri- hodnosti bo zato treba nameniti precej več pozornosti tudi ohranjanju in vzpostavljanju večjih globin. Od kod se je leta 2003 v zatonu pri Sre- dišču ob Dravi znašla velika senčica (Um- bra krameri), še danes ni jasno. Od takrat je niso več našli. Nekoč je bila verjetno po- gostejša vrsta, saj trenutna rečna dinamika ne omogoča več nastajanja novih rokavov, zatonov in mrtvic. V Dravi med Mariborom in Središčem ob Dravi smo intenzivno iskali donavskega po- točnega piškurja (Eudontomyzon vladykovi). Najdbe posameznih primerkov smo pripi- sovali naplavljanju. Zaradi delovanja hidro- elektrarn je zaplat f inega substrata v stari strugi premalo, saj se ves usede v akumula- cijah. V času visokih vodostajev in večjih hi- trosti reke Drave se fini sediment ne useda, ampak se spira naprej v akumulacijska jeze- ra. Breg reke Drave je premalo strukturiran, prav tako v reki ni večjih ovir (dreves), ki bi vplivale na lokalni padec hitrosti vode, da bi se za njimi lahko usedali f ini sedimen- ti. Primerni zatoni so tako edina mesta, kjer se lahko usedajo večje količine finega sedimenta. Prazno Ptujsko jezero leta 2019 pa je razkrilo ogromno finega sedimenta in ogromno populacijo piškurjev. Zaradi pra- znjenja je poginilo več sto, verjetno več tisoč piškurjev. Po drsti ličinke nekaj let živijo v substratu, drsti pa se v tekoči vodi. Kje so se drstili vsi ti piškurji, bo treba še raziska- ti. Ekologijo vrste, še posebej opis drstišč, bo verjetno v učbenikih treba dopolniti. Skupaj z veliko senčico smo po mrtvicah intenzivno iskali tudi činkljo (Misgurnus fossilis). Nekoč je bila najdena le v Ptujski Studenčnici, mi pa je ob ponovnem iskanju nismo našli. Nato se je leta 2021 ena ujela v past ob lovu želv v mrtvici pri Muretincih. Zvezdogled (Romanogobio uranoscopus), upi- ravec (Zingel streber) in beloplavuti globoček (Romanogobio vladykovi) so veljali za zelo redke ribe. Za vse tri je Drava opredelje- Sulce iz Drave lahko opazujemo le še kot ribiške trofeje (tega sulca je pred letom 1975 uplenil Rodolf Kerš iz Središča ob Dravi). Foto: Marijan Govedič. 304 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 305Dvoživke ob reki DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi na kot območje Nature 2000. S specifičnim ciljnim raziskovanjem na različnih brzicah pa smo ugotovili, da zvezdogled ni tako re- dek, kot smo mislili. Živi skoraj v vseh pri- mernih brzicah od Maribora do Središča ob Dravi. Vendar je teh brzic malo in so majh- ne tudi po površini. Zaradi nizkih pretokov ob nizkem padcu so odseki s hitrostjo, višjo od enega metra na sekundo, redki. Še pred petnajstimi leti smo na nekaterih od njih našli tudi upiravca, kasneje pa ne več. Ta bo iz Drave slej ko prej izginil, če že ni. Pred petnajstimi leti smo intenzivno iskali tudi beloplavutega globočka. Ker ga nismo po- znali, smo bili pozorni na tisoče navadnih globočkov, ki v Dravi poleg mrene predsta- vljajo najbolj pogosto talno vrsto ribe. Našli smo jih le pri Borlu pod izlivom Dravinje. Danes so razširjeni po celotni Dravi. Od tujerodnih vrst pa si za Dravo od Ma- ribora do Središča nobena ne zasluži niti omembe. Najbolj problematične še prihajajo. Literatura: Glowacki, J., 1885: Die Fische der Drau und ihres Gebietes. XVI. Jahresberichte des Steiermärk. Landsch. Untergymnasiums zu Pettau. Pettau. 18 str. Pivko, L., 1935: Ribištvo v Dravi in njenih vodah. Časopis za zgodovino in naravoslovje, 30 (3): 157-166. Povž, M., 2005: Vpliv akumulacij in visokih pregrad na sladkovodne ribe. Slovenski vodar, 16: 27-30. Klaneček, M., Čuš, I., Hojnik, T., 2005: Prodišča na Dravi med Markovci in Zavčem ter možnosti učinkovitejših vzdrževalnih ukrepov. Acta hydrotechnica, 23 (38): 57-76. Duplić, A., 2008: Slatkovodne ribe. Priručnik za inventarizaciju i praćenje stanja. Zagreb: Državni zavod za zaštitu prirode, 36 str. Govedič, M., Šalamun, A., 2006: Inventarizacija rib reke Drave od Maribora do Središča ob Dravi. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 61 str., digitalne priloge. [Naročnik: Mariborska razvojna agencija (Trajnostno upravljanje območja reke Drave (TRUD) (Program Phare čezmejno sodelovanje Slovenija/Avstrija – 2003).] Govedič, M., Lešnik, A., 2017: Vpliv projektnih akcij projekta LIVEDRAVA na ribe. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 80 str. (Naročnik: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana.) Marijan Govedič je diplomiral leta 2001 na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, kamor se je vpisal po končani ptujski gimnaziji. Raziskovalna pot ga je do rib pripeljalo preučevanje prehrane kormorana. Njegova bibliografija obsega širok spekter strokovnih in znanstvenih objav, njihova rdeča nit je večinoma vodno okolje. S strokovnimi objavami v domačem tisku in s predavanji poskuša osvetliti življenje ob naših rekah in v njih izginjanje vodnih okolij, vpliv tujerodnih vrst in pomen ključnih vrst v ekosistemih celinskih voda. V zadnjih letih se posveča vedno pomembnejši temi – segrevanju naših rek. Vse izkušnje je nabral v različnih projektih Centra za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer je zaposlen od leta 2001. Dvoživke ob reki Dravi Nadja Osojnik, Aleksandra Lešnik Ob besedi dvoživka najbrž vsi najprej pomislimo na vodo – na mlako, jezero, potok ali reko. In z izjemo planinskega močerada jo vse naše dvoživke za svoj razvoj tudi nujno potrebu- jejo. A vendarle vsa vodna okolja zanje niso primerna. Zaradi različnih ekoloških zahtev posamezne vrste izbirajo različne vode. Zanje so lahko pomembni globina vode, osončenost, prisotnost vodnega rastlinja, odsotnost rib, nihanje vodostaja in še bi lahko naštevali. Velike reke, zlasti njeni odseki s hitrim tokom, za naše dvoživke niso primerne, a reka Drava je kljub temu zelo pomembna, predvsem na odsekih, kjer ji neutrjena struga še omogoča razli- vanje in lahko tam ustvarja najrazličnejša vodna okolja. Na poplavnem območju reke Drave so najprimernejše vode za dvoživke osončene mrtvice s položnimi brežinami ter veliko vo- dnega in obvodnega rastlinja, ki so obdane s travniki, grmišči in gozdom in ne s kmetijsko obdelovanimi površinami. Reka Drava Drava je najbolj vodnata slovenska reka, ki na posameznih odsekih kaže zelo različen značaj. V Slovenijo priteče iz Avstrije pri Libeličah. V zgornjem toku je njej tok hiter, z izjemo nekaterih zajezitev nad pregradami hidroelektrarn pa je reka bolj kot ne ujeta v ozko rečno korito med vrhovi Kozjaka na severni in vrhovi Pohorja na južni stra- ni. V Rušah se začne spodnji nižinski del Drave, ki se za Mariborom in vse do Sredi- šča ob Dravi, kjer zapusti Slovenijo, razliva po široki rečni dolini, kjer je nekoč pogo- sto poplavljala. Glavna struga reke se je tu prepletala s številnimi stranskimi rokavi in zatoni, ob reki so nastajala in izginjala šte- vilna prodišča in otoki, mrtvice pa se izme- njevale z večjimi ali manjšimi zaplatami po- plavnega gozda. Utrditve brežin in kasnejša izgradnja hidroelektrarn so dinamiko Drave povsem spremenile. V stari strugi je dvajset- krat manj vode kot prej, saj je večina vode preusmerjena v desetine kilometrov umetnih kanalov. Rečno dno se poglablja in oži, s tem pa se niža tudi gladina podtalnice in izsušuje pokrajina ob reki. Z izsuševanjem so se ljudje priselili bližje k reki, tam začeli obdelovati zemljo ter ji tako odvzeli prostor za prosto vijuganje po ravni pokrajini. Spo- sobnost zadrževanja poplav, ki so ga nudili prav stranski rokavi reke, kamor se je zlila odvečna voda, je izginila. In prav tako so v večjem delu območja izginila tudi številna vodna okolja, pomembna za številne rastline in živali. Dvoživke ob reki Dravi Ob reki Dravi živi več kot polovica vrst dvoživk, ki živijo v Sloveniji. Poleg velikega pupka (Triturus carnifex) in hribskega urha (Bombina variegata), ki sta tudi kvalif ika- cijski vrsti za območje Natura 2000 Drava (SI3000220), tu živijo še navadni močerad (Salamandra salamandra), planinski (Ichthyo- saura alpestris) in navadni pupek (Lissotriton vulgaris), navadna česnovka (Pelobates fu- scus), navadna (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufotes viridis), zelena rega (Hyla arborea), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (R. tempo- raria) in zelene žabe (Pelophylax sp.). Verjetno ste že vsi kdaj prepoznali oglašanje zelenih žab, ki ste jih slišali na sprehodu do bližnje mlake, ob potoku ali reki. Ali pa ste jih opazovali, kako se sončijo v neposredni bližini vode in se ob najmanjšem znaku ne- varnosti hitro poženejo vanjo. Te stalne pre- bivalke zelo raznolikih velikih in majhnih, stoječih in ponavadi počasi tekočih voda se ob osončenih vodah običajno zadržuje- jo večino leta, zato jih izmed vseh dvoživk tam tudi najbolj pogosto srečamo. Parijo se pozno pomladi in poleti, v pozni jeseni pa