LIKOVNA  UMETNOST
O  D AL WO ODO VI  PLASTIKI
Informel — umetnost v Pollockovem smislu, kot spontana kreacija in najčistejši odraz trenutnega (slučajnega) navdiha, neorganizirano nastajanje umetnine brez skic in študija je Hubertu Dalruoodu* (rojen 1924 v Bristolu) tuje. Dahvood je kipar, ki trdo in mnogo dela — ne pozna ne slučajnosti ne spontanih efektov. Mrzel racionalizem je zunanje obeležje njegove umetnosti. Kipar zavestno išče nekaj novega — novo obliko in novo vsebino. Vendar to ni plod notranje nuje, ampak predvsem zavestnega hotenja in preračunanega boja s konvencionalnimi oblikami. Pot do umevanja njegove umetnosti vodi preko razmišljanja in razumske analize. Šele ko smo se prikopali skozi zapleteni, huxleyev-sko skonstruirani miselni svet, lahko zaslutimo zven prave umetnosti.
Dahvood ne beži pred stvarnostjo in antropomorfizmom v najširšem pomenu besede. Osnovne oblike in simboli so samo v duhovnost in subjektivno doživljanje stvarnosti prenesene transformacije objektivno zaznavnega sveta. Globoka erotika in ironija sta izraženi z osnovnimi freudovskimi simboli — vendar daleč od banalnosti. Dalvvoodova umetnost analizira in secira, razgrinja in išče bistvo eksistence. Po globljo resničnost pa skuša poiskati v skonstruiranih situacijah. Zato je njegova umetnost polna paradoksov. Oblike, ki žive samo v umetnikovi fantaziji, so za čuda žive in domače. Zdi se nam, da jih poznamo že od nekdaj in nam je kipar samo osvežil spomin. Po drugi strani pa je domačnost teh oblik plod kiparjevega posluha in poznavanja realnosti.
Pako kot Moorova je tudi Dahvoodova plastika organsko vezana na določeno okolje in je za to okolje tudi kreirana. Plastika, ki ji da polno dimenzio-nalnost šele pretakanje zraka in razsežnostna mnogoterost, je druga značilnost, ki jo umetnik dolguje Henrvju Mooru. Zavesten odpor zoper idejnega vzornika pa se izraža v iskanju oblik, ki naj bodo čim manj podobne katerikoli prirodni tvorbi. Vendar je tudi v tem »organiziranem informelu« osnovno merilo človek. Plastika Dvojna skrinja (1959) je v bistvu žanrska upodobitev nekega bogo-služnega predmeta — konkretno kar kovinaste posode za blagoslovljeno vodo. Umetnika je najprej pritegnila forma in prisrčna arhaičnost obtolčene in s plemenito platino pokrite posode. Vendar to ni samo portret posode za (recimo) blagoslovljeno vodo. Skozi formo vsakdanjega predmeta čutimo tudi utrip in čustva ljudi, ki so ta predmet uporabljali. Pako je skozi skoraj dadaistično interpretacijo kiparskega tihožitja zadihal globok in iskren humanizem.
Plastični koncept in oblika Dahvoodovih stvaritev sta plod poznavanja in študija kiparskih del starega Orienta in visokih kultur predkolumbijske Amerike.
* Ob razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani (novembra 1962).
1142
Večini njegovih zadnjih del lahko najdemo v plastiki teh obdobij kar neposredne vzore. Celo fantazijska tvorba (Minos, 1959) čudne kovinaste žuželke, ki spominja na Welsov opis insektoidnih prebivalcev Meseca, ima svoje globlje formalno jedro v plastiki starega Vzhoda. Nadih žlahtne patine pa dosega umetnik v prozaičnem in modernem materialu — aluminiju. Srebrnkast nadih in prašnata patina ter majhna materialna teža nudijo kiparju mnogo večje izrazne možnosti kot bron ali medenina. Mehka, živa površina (Dahvood modelira izključno v glini), ki deluje kot voljna živalska koža in kar kliče po božajočem dotiku, lahko polnovredno obstaja samo v tem materialu.
Nagrade na beneškem bienalu že dolgo niso več objektivno merilo — vendar je Hubert Dahvood najvišje priznanje zaslužil. Saj je njegova umetnost sinteza stremljenj mlajših in najmlajših generacij, hkrati pa odlično ilustrira stanje v sodobni svetovni umetnosti. R.avnotežje med racionalnim in emocionalnim polom je razrušeno. Umetniki se zatekajo k skrajnostim. Ta razdvojenost pa je tudi osnovna karakteristika Dahvoodove plastike (ta značilnost se kaže celo v naslovih del: Dvojna skrinja, Dvojni steber itd.).
Beg pred stehnizirano in plitvo kulturo Vzhoda in Zahoda se je ustavil v slepi ulici. Rešitev je edino v vrnitvi k človeku, ne v obnavljanju resničnosti v tradicionalnem smislu, temveč na nov način. Kljub zavestnemu odporu zoper vse človeške oblike se Dalwood nehote vrača k izviru in smotru umetnosti — človeku. To pa je ena najvišjih odlik angleškega kiparja. Vendar to pot šele slutimo. Še vedno je preveč modne navlake, še vedno je strah pred sočlovekom in prihodnostjo premočan, še vedno nas je lahko groza, da je humanizem v umetnosti samo osamljena lastovka.
Ivan   Sedej