Kdaj so električni tokovodi človeškemu življenju nevarni, kako naj šola šolsko mladino opozori na to nevarnost ? (Poročal pri učit. konf. ljublj. šol dne 12. rnal. srpana 1897 Ivan Krulec.) ^o stalnem odboru naše konferencije sem dobil castno nalogo, govoriti ob tej priliki o vprašanju: ,,Kdaj so električni tokovodi človeškemu življenju nevarni, in kako naj sola šolsko rnladino opozori na to nevamost?" Z veseljem in zanimanjem sem se lotil tega dela, ker je to vprašanje v naši prvostolnici ravnokar na dnevnem redu, ko se zida elektrarna*) in razpenja žica po izolatorjih, ko se postavljajo na mesta zastarelih plinovib svefcilk moderne žarnice in obločnice — skratka, ko se pripravlja pot žarni električni luči v prenavljajočo se Ljubljano. V svrbo razumevanja cele zadeve sem razdelil svoj referat na tri dele. V prvern delu opišem ljubljansko napravo za električno lue, potem navedem slučaje, v katerih so električni tokovodi nevarni in slednjič razložim, seveda po svojih skromnih močeh, kako naj učitelj v šoli in zunaj šole opozarja šolsko mladino na preteče nezgode. *) Je že dozidana in se je slovesno otvorila dne 1. t. m. Uredn. Prvi del svojega referata hoeem kolikor moči skrčiti, ker si cenjene tovarišice in tovariši jako lahko poiščejo boljši vir v pouk te in jednakih naprav. Knjig, ki se pečajo z elektriko in njeno uporabo, je na stotine in stotine. Zal, da nimarao slovenskib, a obljubuje nam jo za prihodnje leto naš dični literarni zavod ,,Matica Slovenska", zato naj navedem nekaj nemških knjig, iz katerib se lahko poučimo o električnih napravah. A. Hartlebnova založba na Dunaju, (v Pešti in Lipsiji) izdaja posebno elektrotehniško knjižnico, katere posamični zvezki stanejo le 165 gld. in obravnavajo samo iznajdbe na elektr. polju. Zvezek III. je: Das elektrische Licht. Von dr. A. v. Urbanitzky. (3. izdaja) Zvezek XI. je istega pisatelja BDie elektrischen Beleuchtungsanlagen mit besonderer Beriicksichtigung ihrer praktischen Ausfiihrung." V elektrotehniški založbi Oskarja Leinerja v Lipsiji je izšla inženerja Ferdinanda Neureiterja ,Die Vertheilung der elektrisohen Energie in Beleuchtungsanlagen" in prof. Karla Hehna ,,Die Einricbtung elektrischer Beleuchtungsanlagen fiir Gleichstrombetrieb (kakoršne bodo v Ljubljani). Ta knjiga je jako obsežna, ima 500 podob in stane 6 gld. Prav pripravni se mi zdeta tudi knjigi: T. Schwartze, Die Lehre von der Elektricitat und deren praktische Verwendung s 153 podobami in stane 6 gld. Dr. L. Graetz, Die Elektricitat und ihre Anwendungen s 443 podobami, katere šesto izdajo bi posebno priporočal v nakup za učiteljsko knjižnico. Akoravno vam priporočam malo zbirko knjig v temeljiti pouk, vendar hočera tudi jaz poskusiti s popisotn naše ljubljanske električne naprave, seveda le v toliko, kolikor je v razumevanje nadaljne razprave potrebno. Elektriko, ki nam bode v razsvetljavo našega mesta in posebe tudi kot gonilna moč motorjera za mali obrt, bodemo dobivali s poraočjo dveh dinamo-električnih strojev, katera bodeta gonila dva parna stroja vsak z 200 efektivnirni konjskirai silami. Tolike sile bode treba, da bode javno svetilo okolo 860 žarnic in okolo 40 obločnic, privatno pa približno 4000—5000 žarnic in 50—100 obloonic. Vse te žarnice in obločnice bodo z zgoraj navedenimi stroji, stoječimi v ravnokar zgrajeni elektrarni v Slom- škovih ulicah, v zvezi. Ta zveza je izvedena na dva načina: v sredini mesta, kjer je večji proraet, se je izvršil tokovod podzemeljsko (takozvani kabelj), v predmestjih se pa bode postavilo okolo 650 kolov z izolatorji, po kterih bo razpeta bakrena žica kakih 5 km dolžine. Vsa naprava je torej podobna brzojavnemu tokovodu, seveda le na zunaj, zakaj elektr. tok pri brzojavu je jako šibek proizvajan potom galvanskih baterij, dočim je elektr. sila za našo razsvetljavo izvajana s stroji 200 konjskih sil. Z ozirom na cenejo napravo tokovoda so v navadi tanke bakrene žice s šibkirn elektrienim tokom. Tok pa mora biti šibek, ker jak tok žico razgreje, in to se zgodi vedno na škodo električne sile. Da pa doseza tudi šibek tok svoj prvotni namen, rau je treba silne napetosti. Ravno ta napetost pa je, ki zamore postati pri dotikanju takih žic zlasti naši šolski mladini nevarna, celo časib srartonosna, česar pri brzojavnib tokovodih z raalo napetostjo ni. Naša raladina se mora torej varovati položaja, v katerem se ji lahko pokaže nesreča v vsi strahoti. Te položaje pa ji je treba pojasniti. Povedati je, da so tokovodi javne naprave, katerih ni poškodovati ali v obee, katerih se ni dotikati. Ogibati se je mladini plezanja po drogovih, po dreve^ih, ki stoje blizu tokovodov, ker hkratno dotikanje dveh žic na tokovodu, katerih napetost je pri ljubljanski napravi 300 voltov, (volt = 108 C. G. S. jednot ali 0*93 elektromotorne sile Daniellovega eleraenta), ima zlasti za slabotnega otroka zle posledice. Večkrat se tokovodna žica zaradi kake vnanje sile, recimo teže snega ali nevihte, odtrga. Tako odtrgano žico bi nevešč učenec kraalu uporabil v svojo zabavo, kar bi bilo nevarno zlasti tedaj, ako je z zemljo v elektricni zvezi. To pa je, ako je v premočenih črevljih, ali pa ako stoji bos na mokrih tleh. Dalje postanejo nevarne tudi žice brzojavnih in telefonskih tokovodov, ako odtrgane vise crez tokovode jako napete elektrike Večkrat so namreč pritrjene brzojavne in telefonske žice na istih koleh kakor tokovod jako napete elektrike, kar bo najbrže tudi pri nas, ker ravno sedaj se uvaja tudi telefon v naše mesto. Ako se kdo torej dotakne take odtrgane žice, se podaja v isto nevarnost, kakor če bi se prijel jako napetega prevodnika samega. Odkar se je pripetila nesreča blizu Inomosta, (16. III. 1894.), kjer je bila pritrjena brzojavna žica nad jako napetim tokovodom, od takrat je predpisano pritrjevati brzojavne in telefonske žice pod tokovode jako napete elektrike. Z ozirom na varnost bi bilo želeti, da se tokovodi z jako napeto elektriko na koleh zaznamermjejo, to pa ne samo s svarilnimi napisi, ampak označeni naj bi bili z rdečimi križi ali s kakirn drugim znamenjem, da jih tudi mladina, ki je nevešča branja, lahko spozna kot nji nevarne naprave. Paziti je tudi na otroke, da ne poškodujejo ali ne zarezavajo žic pri hišnih inštalacijah, ker se v tem slucaju prikaže ogenj med koncema zarezane žice, kar bi lahko provzročilo nesrečo. Tudi žarnic ne smejo otroci med gorenjem odvijati, kar bi imelo tudi lahko zgoraj oraenjene posledice. V obče naj se otroci ne puščajo k strojem, motorjem, zakaj prav lahko se zaradi radovednosti nevarno poškodujejo. Osebam pa, ki imajo opravek pri električnib tokovodih z veliko napetostjo, je svetovati gumaste rokavice ali ploče, tepihe in dr. Učiteljeva naloga bode torej, učencem vse te nevarnosti razložiti, a izbrati si je v to primeren čas, da je pouk kolikor rnoči pristopen mladini. Prilike, ko govori lahko o teh stvareh, najde učitelj na izobilje. Samo ob sebi pa je umevno, da je izključeno vsako strokovnjaško predavanje. Ze učencu elementarnega razreda lahko v kratki povesteci razložiš in mu v srce vtisneš strah pred električnimi tokovodi. Preden otrokom na podlagi besede iskra pokažeš črko i, lahko poveš povest o pogubnosti iskre ne samo ognjene, ampak omeniš tudi lahko elektriene iskre, seveda le v otroku pristopni obliki. Drugi razred da učitelju že več prilike, govoriti z učenci o nevarnosti elektrionih tokovodov. To pa, recimo, pri obravnavi stanovanja, kjer se mora omeniti strelovod. Pove se, zakaj je postavljen na streho, in da je električen tok po žicah istotako nevaren, kakor strela z neba. Ko opisujemo učencem mesto, natn je omenjati med drugim tudi razsvetljavo. Tu bo treba učencetn razjasniti poleg pojma svetilnica še pojem žarnica, to pa brez vsakojakih učenih razprav, da ne obkladarno otroka s stvarmi, katerih ne inore razumeti. Tudi ,,Viharna noč", v kateri omenja pesnik blisk in tresk, bi učitelj labko uporabil strah pred tern zlorn na smrtonosne elektricne toke po žicah. Dalje nam dado bralne vaje 2. berila, kakor sSkrb za zdravje", ,,Baker ali kotlovina", pregovor ,,Nesreča nikoli ne praznuje", zlati resnici ,,Zdravo telo, najboljše blago, Skazi se labko, popravi težko." ,,Ne dotikaj se tega, kar ni tvoje. Kar je tuje, peče — vsaj na vesti, če ne drugje", in pa domovinoznanstva oddelek nObčina", v katere področje spada tudi skrb za razsvetljavo — dovolj prilike tudi v tretjem razredu, kjer so že bolj razviti učenci, govoriti o zadevni stvari. V četrtem razredu je pa posebno na dveh mestih omenjati električnib tokov. V prirodoznanstva oddelku ,,Elektrika", kjer se že navaja ,,napeta žica, po kateri šviga elektrika v daljnje kraje" in pa pri zemljepisnem pouku pri Ljubljani iti Postojinski jami z elektrieno razsvetljavo, pri občilih v Avstro-ogerski inonarhiji, kjer se omenja telegraf in telefon, kateri zadnji se je tudi ž.e v Ljubljani pred kratkitn uvel. V petem razredu pa se kar naravnost povedo slučajnosti, v katerih bi se utegnile pripetiti nesreče po tokovodih jakonapete elektrike. Zgoditi se mora to o priliki omenitve električne razsvetljave v Ljubljani, dalje se lahko omenja pri oddelku ,,Obrtu usposobljenost električne sile za gonilno moč v razne svrhe. Razea teb navedenih prilik ima pa učitelj še dosti drugih, ob katerih lahko govori o nevarnosti imenovanih tokovodov. Tako ob šolskih izletih v svrho pouka, ob popravljanju tokovoda v bližini Šole, ob nesrečah, ki se slučajno pripete, četudi ne v naših krajih. V petem razredu pa mora učitelj vsekako dostaviti berilnemu sestavku: ,,Kako je ravnati z zamrtniki?" navodilo, kako je pomagati ponesreoencein po električnem tokovodu. To naj bi se glasilo: Ako bi se po električnern tokovodu primerila kaka nesreča, je prvo, da se ponesrečenec loči od njega dotikajoče se žice. Vendar se mora to tako vršiti, da se rešitelj nikjer niti z obrazom niti z rokami ne dotakne elektriko vodeče žice. Najbolje je, ako si ureže suho, leseno kljuko, katero naj prime z ovitimi rokami in naj skuša žico jako previdno, zlasti tedaj, ako jo ponesrecenec krčevito drži, od njega ločiti. Pone- srečenca tudi ni nikdar prijemati za golo meso, ampak vedno le za obleko, dokler je žica ž njim v dotiki. Najbolje pa je, vsako pretečo nevarnosfc naznaniti policiji ali pa vodstvu elektrarne, da z ustavitvijo električnega toka zabrani vsako nadaljnjo nesreoo. K sklepu svojega referata izražatn le še željo, da bi našo prvostolnico belo Ljubljano nikdar ne užalil kak žalosten slučaj in da bi ji nobena stvar ne zagrenila veselja napredovati, kakor je započela, na veliko radost našo in celega naroda slovenskega.