Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 91 Vse doslej so pisci (kot npr. Ivan Jan, Johan Ber- toncelj) glede dogajanja v Rovtu leta 1941 pred- vsem popisovali vojaški uspeh Cankarjevega ba- taljona in njegov odhod naprej na Poljansko, kjer so mobilizirali nove borce. Šlo naj bi predvsem za vojaške uspehe. Kako so ranjenci, domačini v Rovtu, pri Sv. Lenartu in v Martinj Vrhu preživeli naslednje tedne in mesece, pa skoraj ni nič zabeleženo. O tem, kakšne posledice so nastale v samem kraju zaradi poboja nemških policistov, je znanega zelo malo ali skoraj nič. V prispevku pa želimo pokazati tudi na drugo, posledično stran. Ljudje so dneve in noči živeli v strahu pred nemškimi zapori in morišči! Gospodarji pri Vancarju, Bohinjcu in Demšarji so s sprejemom ranjenih partizanov postavili na koc- ko življenje svojih družin. Žal smo zamudili, da bi nekatere povprašali o tem času, vzdušju in strahu. Zato smo toliko bolj hvaležni sogovornikom: Ivanki Vincencij Demšar Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji decembra 1941 in smrtno ranjeni Jaka Šalamun Demšar (roj. Benedik) v Rovtu; sestrama Marici Pin- tar in Cilki Benedičič, rojeni Demšar, pri Demšarju in Viktorju Trdina, pd. Bohincu, v Martinj Vrhu. Partizanski napad na nemško kolono v Rovtu V knjigi Dražgoška bitka Ivana Jana iz leta 1975 je kot v Rovtu padli partizan omenjen Jaka Šalamun z Jesenic. Verjetno je bil na Jesenicah samo zaposlen pred vojno, sicer pa je bil doma iz Prlekije. Kakor koli že, leta 1941 se je vključil med gorenjske od- pornike, tedaj še ne znane po imenu partizani. Ob napadu Cankarjevega bataljona na 52. člansko ko- lono nemških policistov v Rovtu 12. 12. 1941 so bile na strani bataljona tri smrtne žrtve: ''Jože Saksida iz Lesc, Jože Bizjak iz Begunj in Jaka Šalamun 1 z Jese- Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 92 nic, ki je bil prvotno samo ranjen, opraskan pa je bil Franjo Drobnič z Jesenic.'' (Jan, 1975). V opombi je Jan zapisal, da so Šalamuna prenesli v Martinj Vrh in poklicali k njemu zdravnico iz Železnikov dr. Va- lerijo Strnadovo. Prišla je k Vancarju in ugotovila, da bi ranjenemu pomagala morda samo operacija v bolnišnici, sicer pa mu ni pomoči. Dr. Strnadova je pomagala številnim ranjenim partizanom. 2 Jan na istem mestu navaja, da je padlo 45 policistov. 3 Do- mačin iz Martinj Vrha, Marjan Mažgon, ki je v času premika Cankarjevega bataljon pomagal zabrisati sledi partizanov v snegu, se je spominjal, da so par- tizani s seboj pripeljali hudo ranjenega in da je nato umrl pri Zapotokarju. 4 To seveda ne drži, saj je Jaka Šalamun umrl pri Demšarju. Spopad Cankarjevega bataljona z nemško kolono policistov je bil v Rovtu 12. decembra 1941, in sicer okoli 11. ure in je trajal le od 10 do največ 30 minut. Partizani so pobitim pobrali orožje, municijo in dru- go opremo in še isti dan odšli proti Martinj Vrhu: ''Tu smo pri Bohincu pustili ranjena borca Jakoba Šala- mona in Franca Drobiča 5 , oba z Jesenic …'' 6 O zaslišanju ujetega partizana Janeza Konjška, študenta medicine, v Begunjah je ohranjen zapi- snik, ki ga citira Jan: ''Iz Rovta smo odšli zelo hitro. Za prevoz ra- njencev smo pri kmetu Debelaku vzeli konja in sani. Da bi potem to vse vrnili, smo vzeli s seboj še kmetovega 12-letnega sina. Med potjo je hudo ranjeni Bizjak umrl in malo nad Rovtami smo ga pokopali za nekim grmom nad cesto. Ker je konj zaradi velike strmine napredoval le počasi, sem z ranjenci kmalu zaostal … Pri neki hiši so me po- čakali. Tu smo odložili še ranjenega Šalamona … Tudi policistom pobran plen smo tu odložili, ker nam je bil le v oviro. Iz istih razlogov smo vrnili tudi gospodarjevega sina s konjem in sanmi." 7 Še kot otrok se spominjam pripovedi, da so pri Demšarju, pri stricu Antonu Demšarju v Martinj Vrhu, med vojno imeli ranjenega partizana in da je tam tudi umrl. Povedali so, da je silno trpel, ker je bil ranjen v trebuh. Žal pa takrat o tem nisem več spraševal. Sorodniki in domačini pa so vedeli, da je bilo to s strani Demšarjeve domačije izredno pleme- nito, a tudi potencialno življenjsko usodno tvegano dejanje. Govorilo se je, da je bil Šalamun prvotno pokopan pri Sv. Lenartu, ker je bil tam edini župnik v Selški dolini, Švelc, po vojni pa da so ga prišli iskat svojci iz Prekmurja in ga odpeljali na domače poko- pališče. Stvar je letos pojasnil njegov nečak Jakob Šalamun. 8 Vedel je, da je bil v partizanih puškomi- traljezec in da je v spopadu v Rovtu na že ranjenega streljal od zadaj s pištolo nemški policist. Niso pa ga prekopali in odpeljali na domače pokopališče. 9 Njegovo ime je sicer napisano na skupnem partizan- skem spomeniku v Križevcih pri Ljutomeru. Mati pokojnega sina partizana Šalamuna pa da je dobila knjigo, kjer je pisalo o njem. V mrliški knjigi župnije Sv. Lenart ni nikjer zaslediti pokopa pokojnega Ja- koba Šalamuna. 10 Anton Švelc, župnik pri Sv. Lenartu Lani decembra (2019) sem v pogovoru z Ivanko Demšar, dekliško Benedik, rojeno pri Štibernk v Rovtu leta 1930, izvedel malo več o decembrskih do- godkih leta 1941 v Rovtu. Maja 1941 so Nemci preg- nali vse duhovnike iz Gorenjske. Le redki ostareli so Anton Švelc. Vir: Kronika župnije Reteče : Zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, Re- teče, 2001, str. 181. Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 93 ostali doma. Izjema med duhovniki pa je bil Anton Švelc pri Sv. Lenartu, ki je bil uradno imenovan za župnijskega upravitelja za to faro februarja 1941, torej še pred napadom na Jugoslavijo. Rojen je bil leta 1903 v Kranju, posvečen leta 1926 in bil najprej kaplan v Št. Petru pri Novem mestu, nato pa kaplan na Vrhniki. Pred vojno je bil izseljeniški duhovnik v Metzu v Franciji. ''Leta 1940 je bil nekaj časa zaprt, ker so ga Francozi osumili, da dela za Nemce. Prišel je v taborišče, kjer so bili zaprti španski borci. Ko je bilo taborišče zaradi bližine Maginotove linije raz- puščeno, se je Švelc vrnil v domovino in februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu. Sredi julija je od gestapa iz Škofje Loke prišla gro- žnja, naj takoj izgine ali pa ga bodo zaprli. 11 Očitno ga Kaernten Volksbund ni imel v evidenci, zato ga Nemci pomladi 1941 niso selili. 12 Gestapo iz Škofje Loke je kmalu izvedel za njega. Iskat so ga prišli v soboto, 5. 7 . 1941, k Sv. Lenartu. Ni ga bilo doma, ker je bil šel obhajat bolnika v Topolje. Na Praprotnem so se srečali. Švelca so odpeljali na zaslišanje v Škof- jo Loko. Končalo se je tako, da so mu dali dve izbiri: ali v zapor ali naj odide v Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo. Vračajoč, je vabil naslednjo jutro ob 4. uri k sveti maši, ker odhaja čez mejo. Zbralo se je veliko vernikov. Naročil jim je, kako naj teče versko življenje in se poslovil. Ni se več pojavil v javnosti. V resnici se je več mesecev skrival pri De- lobrdarjevih pri Sv. Lenartu. Iz te hiše sta bila tedaj sicer že priletna dva brata dvojčka duhovnika Matej Tavčar (1887–1966) in Tomaž Tavčar (1887–1971). Ob enem od nenadnih prihodov Nemcev je sedel za peč s klobukom na glavi, da je bil videti kot doma- či gospodar. Več časa pa je bil čez dan v župnišču, kjer je bil njegova zveza mežnar Zore. Spat je ho- dil tudi na bližnji kozolec. Nekaj časa je bil tudi pri Zgornjem Zakrašniku pri Sv. Lenartu. 13 Domačini so v štirinajstih dneh izvedeli, kje se skriva, pa ga ni nihče izdal. Kdaj in kako, če sploh, je prosil selški župan Mlinar iz Dolenje vasi, da bi smel Švelc osta- ti na svoji fari, se ne ve. Po naknadnem pogovoru z Nemci v Škofji Loki je očitno dobil dovoljenje za javno nadaljevanje duhovniškega dela. Župnik Švelc blagoslavlja ranjence in daje splošno odvezo domačinom Ponovno se je pokazal ob poboju nemških oro- žnikov v Rovtu. Moja sogovornica Ivanka Demšar se spominja tistega dne, ko je Švelca spet videla pri cerkvi pri Sv. Lenartu, kjer je mazilil dva hudo ranjena nemška orožnika na šlitah, ko ju je mimo pripeljal Groslnov iz Rovta in gnal konja proti Škofji Loki. Menda je eden od teh dveh že na poti proti Ško- fji Loki umrl. Župnik Švelc je tedaj pokazal izredno korajžo in samarijansko zavest, saj je s sveto hostijo odšel obhajat na kraj spopada, mazilit ali obhajat eventualno preživele orožnike. Švelc je prav tako obiskoval ranjene partizane. Dovoljenje za javno gi- banje in maševanje je dobil šele potem, ko je pri Sv. Lenartu od Nemcev prevzel učenje na šoli namesto nemških učiteljev. Pridigati pa vseeno ne bi smel. 14 Pripovedovalka Ivanka Demšar se spominja tudi, da je tisti dan v snegu pritekel do njihove hiše nemški orožnik in z vso silo udaril po njihovih vhodnih vra- tih, ki so bila zaklenjena. Odvrgel je čelado in kapo ter z velikimi skoki nadaljeval beg pod njihovo hišo navzdol po dolini proti Luši. V tistih dneh, mogoče pa še isti dan, je prišel župnik Švelc k Gdel v Rovtu, da je dal vsem zbra- nim Rovtarjem splošno odvezo grehov, ker so bili v smrtnem strahu, da bodo sedaj Nemci vse Rovtarje zaradi pobitih orožnikov pobili. Marica Pintar (roj. Demšar) se spominja pripovedi, da naj bi bil župnik tako splošno odvezo dal tudi v cerkvi Demšarjeva družina v Martinj Vrhu, 1946. Foto: arhiv avtorja Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 94 pri Sv. Lenartu. Ivanka Demšar meni, da je to bilo lahko ob kakšni drugi priliki, vendar ima Gdelo- vo hišo toliko bolje v spominu, ker je to njihova sosednja hiša in blizu. Nekaj dni so potem odrasli Rovtarji z nekaj izjemami, med njimi tudi Ivankin oče, odhajali čez noč prespat v hrib Vancovc. Šele po posredovanju oz. prošnjah župnika Švelca in župana Selc, mlinarja Franca Dolenca iz Dolenje vasi, ko so Nemci dali zagotovilo, da se ne bodo maščevali nad Rovtarji, so upali domačini spet prespati doma. Desetletna Ivanka po partizanskem ukazu vabi domačine v partizane Na dan poboja nemških policistov so prišli parti- zani k Štibarnku v Rovtu in naročili tedaj deset let stari Ivanki, naj gre v Rovni, kjer so moški domačini širili in urejali kolovozno pot iz Luše proti Sv. Lenar- tu, in jim naroči, naj pridejo k partizanom, ker ima- jo sedaj dosti orožja. Bilo je tu okoli deset delavcev. Kot otroku se ji je zdelo čudno le to, da njej ni nihče od delavcev ničesar rekel, pa tudi volje ni nihče po- kazal, da bodo njeno naročilo izpolnili takoj. Odšla je nazaj na vrh vasi do Matevžetove hiše, kjer je čez prag vhoda hiše ležal ves krvav kuhar, ki je kuhal pri Matevžetu. Podobno tudi v Loških razgledih 15 Anton Peternelj - Igor piše, da je pred mobilizacijo eden od organizatorjev vstaje, Rudi Robnik, šel do delavcev, domačinov, ki so tiste dni gradili novo cesto v Javorje, in jih pozval, naj se jim pridružijo. Peternelj je zapisal: ''Po tem nagovoru so prisotni odvrgli orodje in prenehali z delom.'' Desetletno dekletce – Ivanka Benedik ni bila tako uspešna z nagovorom delavcem. Smrtno ranjeni Jaka Šalamun pri Demšarju v Martinj Vrhu Kot je navedeno na začetku, so Šalamuna pri- nesli oz. pripeljali s kraja spopada v Rovtu v Mar- tinj Vrh. Koliko je bilo potrebnih, da so ga prinesli k Vancarju, ni znano. Prav tako ne, kdo so to bili. Kdo je posredoval, da so Šalamuna od Vancarja prepeljali z Bohincovim konjem? Verjetno Bohin- čevi, domači sin Janez ali brat Jožef Trdina. 16 V času vojne rojeni Marica in Cilka pri Demšarju se spominjata, da je njuna mama, ko je zvedela, da je pri Vancarji ležal na štali, rekla, da ranjeni človek pa le ne more biti na štali. 17 Zakaj Šalamuna niso peljali h kateri drugi kmečki hiši? Je mogoče odgo- vor v tem, da je bil Anton Demšar že pred vojno občinski odbornik občine Železniki, odgovoren za področje sociale, in je že takrat imel v hiši dve občinski podpiranki, nezakonsko petletno Danico Demšarjeva hiša v Martinj Vrhu pomladi 1944. Foto: arhiv avtorja Jaka Šalamun. Vir: Konobelj, Franc - Slovenko: Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice, 1954, fotografije padlih Jeseničanov. Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 95 Gortnar iz Podlonka in Bršklanovcovo Mico, ki je bila oseba z motnjo v duševnem razvoju? 18 Hiša je bila res nadstropna, vendar so bili tedaj pri hiši še gospodarjevi starši, tri gospodarjeve sestre: Micka, Brigita in Tona, brat France in gospodar z družino. Skupno torej deset ljudi – devet odra- slih. Verjetno pa bi lahko problem prostora šteli za zanemarljivega v primerjavi z odgovornostjo in strahom, da so imeli v hiši ranjenega partizana, ra- čunajoč na možne okupatorjeve represalije. Kljub temu je bival v zgornji hiši. Tako, kot je tedanji gospodar zapisal, je imel ranjenec postrežnico. Od kje je bila in kakšen status je imela, ni znano. Ni pa bila domačinka – znanka. 19 Domača Brigita Demšar (1913–2009) je večkrat pripovedovala o tem partizanu. Spravili so ga v sobo ali celo zgornjo hišo v nadstropju, kjer je bilo sprva njegovo stanje še toliko dobro, da se je pogo- varjal z domačimi. Spominjajo se, da se je ranjenec pogovarjal tudi z domačim Francetom Demšarjem, ki je rezljal figurice za jaslice, in da se ranjenec ni strinjal z rezljano podobo pastirčka. France je ene- mu od pastirčkov oblikoval zavito roko na hrbtu. Ra- njeni Jaka se s tem ni strinjal in je nato to konkretno pokazal rezbarju s tem, da je tudi njemu enako zvil roko na hrbet. S tem mu je želel povedati, da ni prav mučiti ljudi. Župnik Švelc pred smrtjo obišče Šalamuna Glede na to, da so bili vsi Demšarjevi v Martinj Vrhu zares in pristno verni, jim je bilo hudo, da je ranjenec Šalamun v njihovi prisotnosti včasih klel in se jezil čez duhovnike. Zadnje dneve so bile bole- čine ranjenca tako hude, da se je njegovo jamranje in kričanje slišalo doli pred hišo. Umiril pa se je, po- tem ko je prišel k njemu šentlenarški župnik Švelc. Spravil se je z Bogom. Šalamun je samo še komenti- ral, da ko bi bili vsi duhovniki taki kot Švelc, bi bilo pa manj nasprotovanja veri. Če je gospodar Demšar leta 1945 sam napisal, da so imeli v hiši štirinajst dni ranjenca, potem to pomeni, da je umrl zadnje dni decembra 1941. Kam so ga pokopali? Verjetno k Sv. Lenartu, ker je bil edino tam stalen župnik Švelc. Notranjost cerkve pri Sv. Lenartu pred partizanskim miniranjem 17. 12. 1944. Foto: arhiv avtorja Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 96 Možno bi bilo, da so ga pokopali na Zali Log, ker ta del Martinj Vrha farno spada tja. V hišnem arhivu Demšarjevih sem pred leti videl popis vojne škode v drugi svetovni vojni, ki so ga naredili skoraj po vseh hišah Martinj Vrha. Demšar je popis opravil sam, in sicer omenja med drugim tudi ''1 ranjenca s postrežnico 14 dni z vso oskrbo; 2 bolnici 1 teden z oskrbo'' 20. Ranjenec je bil zagotovo Šalamun. Kdo pa sta bili dve bolnici, se Demšarjevi hčeri ne spominjata. Da gre za Šalamuna in štirinajst dni, je mogoče tako razumeti. Kdo pa je bila postrežnica? Iz pripo- vedi domače Demšarjeve Brigite lahko sklepam, da je bila postrežnica tudi ona, ker je ona tudi največ vedela o ranjencu in njegovih domačih. 21 Kateri partizanski bolnici pa sta bili prav tako še med voj- no pri Demšarju, pa se ne spominjajo. Pri Demšarji je bila ''skoraj zmeraj polna hiša ljudi'', saj je bil Dem- šar tudi vodja gospodarske partizanske komisije. Iz knjige Konoblja: Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli, izvemo na začetku neoštevilčenih strani knjige pod naslovom: Padli so, da mi živimo nekaj osnovnih podatkov: ''Šalamon Jakob, rojen 19. IV. 1910 v Lukavici 22 pri Ljutomeru, je po dokonča- ni mornarsko-strojniški šoli nekaj mesecev pred nemško okupacijo dobil zaposlitev v tovarni na Jesenicah … in po prihodu Nemcev deloval najprej kot aktivist, julija 1941 pa se je odzval klicu Partije in vstopil v partizane. Padel je leta 1942 23 v borbi v Rovtih nad Poljansko dolino'' 24 . Tu je objavljena tudi njegova fotografija v civilni obleki. Pri Bohinjcu v Martinj Vrhu so v zimi 1941–1942 imeli celo zimo ranjenega partizana. Demšar Anton, Demšar iz Martinj Vrha, je leta 1961 tudi napisal in lastnoročno podpisal izjavo o medvojnem sodelovanju Bohinjčeve, sosedove Justine Trdina, s partizani. Tudi pri njih so imeli ranjenega partizana. Takole je napisal: ''Po bitki v Rovtah decembra 1941 so sprejeli v hišo 1 ranjenca, kateremu so nudili vso oskrbo in varstvo vso zimo 1942.'' O tem doslej ni bilo nič znanega in tudi ne objavljenega. Ker pa so bili Bohinjčevi v Martinj Bohinčeva družina v Martinj Vrhu pred drugo svetovno vojno. Foto: arhiv Viktorja Trdine Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 97 Bohinjčeva hiša v Martinj Vrhu, kjer se je zdravil pozimi 1941/1942 Franc Drobič. Foto: arhiv Viktorja Trdine Franc Drobič z Jesenic. Vir: Konobelj Franc - Sloven- ko: Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice 1954, fotografije preživelih jeseniških borcev. Vrhu omenjeni tudi pri nastanitvi ranjenega Šala- muna in zaradi zgornjega zapisa, da je bil tudi pri Bohinjcu ranjenec, sem o tem povprašal sedanjega Bohinjca v Martinj Vrhu, Viktorja Trdina. 25 Njegov oče Janez Trdina (1924–1976) je bil partizan, po voj- ni pa tudi gospodar pri Bohincu. Viktor Trdina je bil rojen leta 1952 in mu je žal, da očeta ni kaj več spra- ševal o medvojnem času, spominja pa se pripovedi o kolesu. Njegov stric Francelj je leta 1938 v Škofji Loki zadel na tomboli glavni dobitek – moško kolo. S tem kolesom je šel Janez Trdina (Viktorjev oče) v Škofjo Loko po zdravnika. Našel ga je in slednji mu je samo odgovoril, da pride. Ni mu povedal, ne kdaj ne kako. Janez Trdina se je odpeljal nazaj domov in ponoči je zdravnik res prišel. Ker je bil v Škofji Loki tedaj samo en zdravnik, je velika verjetnost, da je bil to Viktor Kocjančič, ki so ga Nemci ubili 9. 2. 1944 za Kamnitnikom v Škofji Loki med 50 talci. Če ni pretila nevarnost, je bil bolnik v hiši zgoraj. Sicer pa je imel tudi na hlevu v senu bunker za primer nevarnosti prihoda Nemcev. Točnejših podatkov nima. Tudi ne ve, od kje je bil in kako se je pisal. V knjigi Pomniki NOB na Škofjeloškem je zapisano, da je ''ranjeni Jaka Šalamon'' /…/ ''konec decembra 1941 umrl na zdravljenju v Martinj Vrhu'' in da je bil lažje ranjen ''Franjo Drobnič, doma z Jesenic, ki se je do 25. marca /1942/ zdravil v Martinj Vrhu. Vsi trije borci Cankarjevega bataljona so pokopani na pokopališču pri Lenartu nad Lušo.'' Franc Drobič z Jesenic (?) na zdravljenju pri Bohinjcu v Martinj Vrhu Precej sigurno je, da je bil pri Bohinjcu ranjeni par- tizan v Rovtu 12. 12. 1942. Če bi bil ranjenec umrl, bi verjetno to ostalo Bohinjčevim v spominu. Zato sem iskal ranjenca v letu 1941/2 med preživelimi. Predvideval sem, da če je z jeseniškega konca, bi utegnilo Občinsko združenje zveze borcev o Francu Drobiču imeti kakšen podatek. Pregledal sem skoraj nekaj tisoč listov obsegajočo kartoteko: Vprašalni list o članih Zveze združenj borcev NOV Jesenice. Žal kartoteke niso abecedno urejene, zato je bilo iskanje toliko bolj zamudno. Pri Krajevni organizaciji ZB Ja- vornik sem ga našel: Antona Franca Drobiča s stalnim bivališčem na Jesenicah, Mladinska 6, ki je 3. 4. 1964 napisal, da je bil rojen 22. 6. 1911 na Javorniku in da je bil v NOV in POJ od 6. 7. 1941 do 26. 12. 1945. 26 Po telefonskem imeniku sem našel Drobiče na Jesenicah in 14. 3. 2020 govoril s Klemenom Dro- bičem, vnukom pokojnega Franca Drobiča. Vedel je, da je v knjigi Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli fotografija njegovega strica in da bi ga mogoče Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 98 Arhivski viri: Zgodovinski arhiv Ljubljana: Enota Kranj, ZB Jesenice, fond 48, t. e. 16, a. e. 18. Literatura: Bertoncelj, Ivan - Johan: Ljudska vstaja v zgornjem delu Gorenjske leta 1941. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 2, 1961 štev 1-2, str. 371–404. Jan, Ivan: Cankarjev bataljon in Dražgoška bitka, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975, 348 str. Jan, Ivan: Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda. Kranj: Samozaložba, 2001, 359 str. Jan, Ivan: Rovt, najodmevnejša zmaga slovenskih partizanov 1941. V: Loški razgledi 34, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1987, str. 225–250. Kobal, Svetko -Florjan: Moji spomini na dr. Borisa Kocjančiča in dogodke, ki so naju povezali. V: Loški razgledi 26, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1979, str. 207–215. Kobal, Svetko - Florjan: Še o dr. Kocjančiču. V: Loški razgledi 27, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1980, str. 265–276. Konobelj, Franc: Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli. Jesenice: Zveza borcev, 1954. 399 str. + fotografije. Maček, Janko: Kako se je začelo; Komunistični bič nad Dolenjo vasjo. V: Zaveza, Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in preteklosti- s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni. Letnik 18, Ljubljana: Nova slovenska zaveza, 2009, štev. 2. Pomniki NOB na Škofjeloškem / (glavni in odgovorni urednik Krapež Stane). Ljubljana: Borec, 1986, 460 str. kdo prepoznal po fotografiji. V prilogi te knjige z naslovom Preživeli jeseniški prvoborci je objavlje- na fotografija Franca Drobiča. S precejšno verjetnostjo lahko zapišemo, da se je pri Bohinjcu v Martinj Vrhu zdravil Franc Drobič iz Slovenskega Javornika pri Jesenicah. V anketnem listu 17. 12. 1959 je zapisal, da je bil med vojno šti- rikrat ranjen in da prejema osebno invalidnino. V času popisa je napisal, da je delovodja. V partizane je odšel 6. julija 1941 in ostal pod orožjem do 26. 12. 1945, zato je imel tudi spomenico 1941. Po vojni je bil kvalificiran tovarniški delavec, in sicer delovod- ja. Leta 1970 je umrl v prometni nesreči. 27 Zaključek Zavedam se, da ostaja odprtih še mnogo po- membnih vprašanj, kot npr. zakaj ni ranjenca pri Bohinjcu obiskala zdravnica dr. Strnadova iz Žele- znikov, če je že prišla do Vancarja v Martinj Vrhu. Zdravnik dr. Kocjančič je prišel iz Škofje Loke pono- či kljub policijski uri. Kdo ga je vodil? Kako to, da se Nemci niso znesli nad domačini Rovtarji? Kako in koliko, če sploh njima, je domačemu župniku Švelcu in županu Dolencu uspelo braniti domačine pred nemško maščevalnostjo – kar žal ni uspelo mesec kasneje v Dražgošah? V prispevku so navedeni le osebni spomini in pričevanja ljudi, ki v sam boj niso bili neposredno vpleteni. Kljub temu pa ta pričevanja potrjujejo, da je med ljudmi še kar precej vedenja o dogajanju med drugo svetovno vojno – med okupacijo in re- volucijo. Na Selškem je bilo veliko domačij, ki so kljub ne- strinjanju s komunistično ideologijo in nevarnostjo pred sankcijami Nemcev sprejemale vojake, ranjen- ce in pomoči potrebne, ker so v njih videli človeka v stiski. To je bil dokaz velikega sočutja do sočloveka in njihove globoke človečnosti. Železne niti 17 Cankarjev bataljon, Rovtarji in Martinjvrharji 99 Opombe: 1 Jan : Dražgoška bitka 1975, str. 59. Jan piše Šalamun, Ivan Bertoncelj - Johan pa Šalomun. 2 Jan: Dražgoška bitka, 1975, str. 59. 3 Kot opomba 1. 4 Jan, Vrh v Dražgošah, str. 45. 5 Jan v knjigi Vrh v Dražgošah na str. 45 piše Drobič, na str. 342 pa Dobrič. Pravilno je Drobič. 6 Bertoncelj: Ljudska vstaja v zgornjem delu Gorenjske, str. 396. 7 Jan: Vrh v Dražgošah, str. 45. 8 Jakob Šalamun, nečak pokojnega partizana istega imena in priimka, star 75 let iz Lukavcev pri Križevcih pri Ljutomeru 9. 3. 2020. 9 Na njegov grob je po vojni prišla njegova sestra Jožefa. 10 Župnik Simon Fortuna je 9. 3. 2020 pregledal mrliško knjigo omenjene fare, pa ni zasledil vpisa tega pokojnika. Možno je, da tedanji župnik Švelc ni upal zapisati tega pogreba v mrliško knjigo zaradi Nemcev. 11 Janko Maček: Kako se je začelo: Komunistični bič nad Dolenjo vasjo, str. 19. Zaveza, revija za duhovna, kulturna in poli- tična vprašanja sedanjosti in preteklosti. O tem so Mačku največ pripovedovale Grogcove – Anica in Milka Potočnik, por. Vidmar, od Sv. Lenarta. 12 Lorber, Simon: Selška dolina in cerkev med II. svetovno vojno; diplomska naloga, Železniki, 1996, str. 80. 13 Ivanka Demšar, roj. leta 1930 Benedik pri Štibrnku v Rovtu, živi na Studenu 28, izjava 16. 1. 2020. 14 Zapisa o delu župnika Švelca v letu 1941 je povzet tudi po zapisu Simona Lorbarja: Selška dolina in cerkev, str. 81. 15 Tone Peternelj - Igor: Spomini na leto 1941 in na Poljansko vstajo, Loški razgledi 18, leto 1971, str. 26. 16 Franc Trdina, rojen leta 1910, je bil avgusta 1942 aretiran in je umrl 17. 2. 1943 v Mauthausnu. Njegov brat Janez Trdina, rojen leta 1919, je bil januarja 1943 aretiran in je padel 27. 4. 1945 v Lokvah na Primorskem. 17 V izjavi Antona Demšarja za priznavalnino za Vancacarja, Petra Marklja, Martinj Vrh 36, je Demšar lastnoročno zapisal, da so k Vancarju prinesli prvega ranjenega partizana v Rovtu. ''Ker pa je bila njegova hiša preveč ob poti, sem v nadaljnjo oskrbo ranjenca prevzel jaz.'' Vancar je med vojno mlel žito po nalogu Gospodarske komisije. 18 Nemci so jo med vojno odpeljali neznano kam, tako kot celo vrsto drugih oseb, ki so imele motnjo v duševnem razvoju. 19 Marica Pintar in Cilka Benedičič, rojeni Demšar: pripoved 14. in 15. 1. 2020. 20 Hišni arhiv Demšarjevih v Martinj Vrhu 24. 21 Brigita Demšar (1913–2009) je po vojni stanovala na Studenem in večkrat pripovedovala piscu tega prispevka o teh dogodkih. 22 Pravilno: v Lukavcih. 23 Smrtno je bil ranjen 12. 12. 1941 in verjetno je tudi že leta 1941 umrl zaradi strelnih ran. 24 Rovte so v Selški dolini. 25 Pogovor z njim 15. 1. 2020 pri njem doma. 26 Si_ZAL_Jes/0048 Občinski odbor zveze borcev NOV Jesenice, fasc. 12, a.e. 6 in fasc. 16, a. e. 18. 27 Jan, Rovt, Najodmevnejša zmaga, str. 249. Železne niti 17 100