ZGODOVINA ZA VSE 73 Naslednji prispevek se loteva zelo specifičnega po- dročja umetnosti. Tatjana Badovinac nas namreč sez- nanja s celjskim portretnim slikarstvom.7 V 19. stoletju je ta zvrst umetnosti doživljala svoj razcvet. Poleg plemstva, so portrete množično začeli naročati tudi pre- možnejši meščani, kajti meščan 19. stoletja je svoj bi- valni prostor zelo rad opremljal tudi z družinskimi por- treti. Izjemno priljubljen je bil miniaturni portret, ki se je v svojem razvoju razdelili v dve smeri: portret fev- dalca je več ali manj idealiziran, kar pomeni nadaljeva- nje tradicije 18. stoletja, medtem ko si je meščan na portretu želel reprezentativno podobo v realnem svetu. V drugi polovici 19. stoletja paje portretno slikarstvo začela izrivati cenejša, enostavnejša in hitrejša portret- na fotografija. Neredko pa so bili prvi fotografi hkrati tudi slikarji. S potovanjem človek opazuje, spoznava in doživlja nov svet. Kako so to počeli v 19. stoletju, nam prikazu- je članek Andreja Studna.8 Veselje do potovanj je v tem času namreč zelo naraščalo in se krepilo. Ljudje so za- čeli potovati tudi za zabavo. Kočije so v 19. stoletju, predvsem v njegovi prvi polovici, igrale vidno vlogo v prometnem sistemu. S kvaliteto in prijetnostjo potova- nja s poštno kočijo je bil povezan cel sistem obcestnih gostiln, poštnih postaj in prometnih počivališč. V tem smislu, predvsem pa v smislu krajšanja razdalj in pove- čanja potovalne hitrosti, pomeni pravo revolucijo po- jav železnice. Da paje bilo lahko potovanje nekoč ena sama velika pustolovščina, nam potrjuje opis poti iz Leipziga do Sirakuz in nazaj, ki jo je peš opravil Jo- hann Gottfried Seume. Potovanja tudi v tem času lahko razdelimo na službena in družinska, na krajša in daljša. Med priljubljenimi cilji popotnikov sta izstopala Italija in Orient. Pa tudi v naše kraje so zahajale številne, tudi zelo slavne osebe. Te so si zelo rade privoščile zdravil- ne vode v po vsej monarhiji znanih in zgledno urejenih zdraviliških centrih. Morje in gorski svet pa sta dolgo časa predstavljala tuj in človeku sovražen svet. Tako se je v Avstriji šele v drugi polovici 19. stoletja začel raz- vijati tudi obmorski turizem. Odklonilen pogled na pla- nine paje človek premagal šele v novejšem času. Dalj- ša počitniška potovanja pa so si lahko privoščili le naj- bogatejši. Zato seje med manj premožnimi meščani uve- ljavila enostavnejša in cenejša oblika počitnic, t.i. po- letna svežina (Sommerfrische). Pomen takšnih počitnic Paje potrebno iskati predvsem v pobegu od delovnega vsakdanjika na podeželje, k naravi. S čudovito razstavo o življenju celjskega meščanstva smo tako dobili vsebinsko in oblikovno izjemno bogat zbornik. Razveseljivo je, da ne predstavlja klasičnega kataloga ali študije k razstavi. Zastavljen je namreč šir- še in se tako lahko nanaša na "dihanje" in življenjski utrip kateregakoli provincialnega mesta na Slovenskem. Bojan Cvelfar BENEŠKO AMSTERDAMSKA NASPROTJA IN SORODNOSTI - ALI O ŽIVLJENJU ELITE 17. STOLETJA Peter Burke: Venice and Amsterdam, A Study of Se- venteenth - Century Elites, Polity Press, Cambridge, 1994, 170strani. V zadnjem času smo imeli tudi slovenski zasvojenci z zgodovino priložnost spoznati nekatera dela znanega angleškega zgodovinarja Petra Burka1, ki je med dru- gim tudi izredno ploden pisec. Pred mano tako leži ena njegovih knjig, kije prvič izšla že pred dvajsetimi leti, vendar je drugi izdaji dodal obsežen popis nove litera- ture in zelo zanimiv uvod, v katerem komentira prvo izdajo in spremembe, ki so se zgodile v času med obe- ma izdajama. Poleg tega paje avtor že pred dvema de- setletjema s to knjigo vnesel v zgodovinopisje narav- nost preroško svež dah, ki seje nato počasi razrastel v močno burjo, kateri se ne more izogniti noben zgodovi- nar, ki se ukvarja z raziskovanjem elit, predvsem pa s kulturno zgodovino. Koncept knjige je namreč tako mo- deren, da je avtor tudi danes ne bi bistveno spreminjal in ji dodajal kaj vsebinsko novega, temveč bi ji dodal le posamezne nove detajle. Edina izjema bi bila ljudska kultura, torej tema, kiji avtor zadnje čase posveča veli- ko pozornost in na katero bom tako kot na vse druge novosti iz uvoda opozoril pozneje. S to knjigo se je Burke lotil primerjalne študije be- neške in amsterdamske elite. Med Benetkami in Am- sterdamom je bilo namreč veliko podobnosti in prav ta- Tatjana Badovinac, Portreti celjskega meščana, str. 63-69. Andrej Sluđen, K zgodovini potovanj in o začetkih turizma pred prvo svetovno vojno, str. 70-78. 1 Peter Burke, Revolucija v francoskem zgodovinopisju. Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1993, 167 str. ; Peter Burke, Zgodovina dogodkov in povratek k pripo- vedništvu. Zgodovina za vse, leto 1, St. 2, 1994, str. 70 - 78; Peter Burke. Cultural History and Total History, v: Pot na gr- mado, Historični seminar, Zbirka ZRC, 4, Znanstvenorazisko- valni center SAZU, Ljubljana, 1994. str. 31 - 42. VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE ko veliko razlik. Avtorje zato izbral komparativni, to- rej primerjalni pristop do te teme, kar mu je omogočilo, daje v obeh družbah opazil določene poteze, ki bi jih drugače spregledal, in da je opazil tudi tisto, česar v kateri od obeh družb ni bilo. Prednost komparativnega zgodovinopisja je tudi v tem, da odpira vedno nova teo- retična vprašanja in na njih hkrati odgovarja. Koje Burke prvič izdal knjigo, je seveda zaradi svojega zaupanja v komparativno zgodovinopisje pričakoval splošno uve- ljavitev tega pristopa. Vendar se je že kot mnogokrat pokazalo, da so pobožne sanje daleč od resnice. Toda časi se počasi obračajo na bolje in tako se po eni strani sociologi obračajo k zgodovini in pri tem ne zapuščajo svojih komparativnih analiz, po drugi strani pa se neka- teri zgodovinarji obračajo h komparativnemu pristopu. In prav je tako, kajti veliko je potrebno še postoriti, ta- ko tudi na področju kulturne zgodovine, kateri avtor pos- veča vse več pozornosti. Koje avtor pisal to knjigo, je že bil pod velikim vpli- vom novejšega zgodovinopisja, ki je nastalo kot reak- cija na kvantitativno zgodovino. Knjiga je tako neke vrste mikrozgodovina, saj je njen predmet proučevanja majhna skupina ljudi, v kateri posamezniki niso le gol objekt zgodovine, temveč tudi samostojno delujoči sub- jekti. V knjigi je zelo močno prisoten tudi antropološki pristop. Za Burka tako kultura ni le umetnost, temveč jo antropološko razume mnogo širše, zaradi česar tudi ne manjka historične antropologije, zgodovine vsakdanje- ga življenja, sociokulturne zgodovine in celo historične psihologije. Za novejše zgodovinopisje je značilna tudi uporaba novih virov. Tako Burke poleg virov, ki omo- gočajo kvantitativni pristop, uporablja tudi literarne in vizualne vire. V njegovi knjigi so tako prisotni novejši in starejši pristopi, ki jih apriorno ne podcenuje ali pre- cenuje. Še več, sam si je vedno prizadeval premostiti razliko med kvantitativno in kvalitativno metodo, med sociologijo in antropologijo in med mikro- in makroz- godovino. Predmet proučevanja pričujoče knjige sta eliti Am- sterdama in Benetk v obdobju dolgega (zanimivo, kako hitro se lahko vsako stoletje opremi z besedico "dol- go") 17. stoletja, torej nekako od leta 1580 do leta 1720. Čeprav je proučevanje elit v zadnjih dveh desetletjih doživelo velik razcvet, je le redkokateri avtor razisko- val tako kulturo in mentaliteto kot bogastvo in moč eli- te, kot je to storil Burke. Pri raziskavi mestnega patrici- jata se avtor upira na kolektivno biografijo 563 moških, kar pa ima poleg prednosti tudi nekatere pomanjkljivo- sti. Če za vse te posameznike obstajajo vsaj nekateri podatki o njihovih družinah, njihovem premoženju in njihovem političnem delovanju, pa je pesem povsem drugačna, če se hočemo ozreti po njihovi mentaliteti. Tako je le za par posameznikov ostalo dovolj pisem, avtobiografij in biografij, ki nam omogočajo rekonstrui- rati njihovo mišljenje. Vendar, alije to dovolj in ali so ti posamezniki res tipični vzorec celotne skupine? Vsa- ka skupina je seveda heterogena enota, zaradi cesarje nemogoče najti povsem tipične vzorce kakšne skupine. Zato ne smemo zanemarjati nobenih posameznikov, kajti oni so osnova na kateri leži celotna skupina. Tako je povsem razumljivo, daje imel Burke največ- je težave pri identificiranju beneške in amsterdamske elite. Pri tem si je pomagal s tremi kriteriji, ki jih je zahteval od vsakega "kandidata" za patricija: visok druž- beni status, veliko politično moč in ogromno premože- nje. Vendar ima ta pristop, kot opozori v uvodu, tudi veliko pomanjkljivost, kajti skupino z največ statusa, moči in premoženja sestavljajo posamezniki, ki nimajo teh lasnosti skoraj nikoli v enakem sorazmerju in koli- čini. Tako npr. ni nujno, da imajo posamezniki z največ politične moči tudi največ bogastva in obratno. Zlasti pogosti so bili bogataši brez skoraj vsake politične mo- či, kot so bili to npr. sefardski Židje v Amsterdamu. Po- leg vsega pa so se tudi meje med družbenimi skupinami stalno premikale. Tako so bili npr. amsterdamski in be- neški patriciji konec 17. stoletja veliko bolj ekskluziv- na družbena skupina, torej elita, kakor pa so to bili na začetku stoletja. Kljub vsemu pa v Benetkah hitro opazimo družbeno skupino, se pravi plemiški stan, ki seje dvigal nad mno- žico navadnega prebivalstva. Vendar so bile med be- neškimi plemiči, kakor med vsemi plemiči takratne Evrope, tako velike razlike, da jih preprosto ne more- mo poenotiti v patricijsko elito, temveč moramo tudi med njimi izbrati tiste, ki ustrezajo vsem trem zahteva- nim kriterijem. Plemiči, ki so izhajali iz najstarejših rod- bin, so imeli tudi najvišji status in prav ti plemiči so v svojih rokah držali ključne politične položaje v repub- liki in so bili tako dozi ali prokuratorji (dosmrtni naj- višji državni uradniki, izmed katerih so volili doze). In prav ti plemiči, ki so opravljali ti funkciji, so po Burko- vem mnenju najočitnejši predstavniki beneške elite. Ta skupina seveda ni popolna, kajti prav vsi beneški mo- gočneži niso bili dozi ali prokuratorji. Vendar paje kljub temu ta skupina dovolj prepoznavna, kajti večina do- žev in prokuratorjev je bila mogočnežev, ki so imeli tudi visok status. Prav tako niso bili vsi beneški bogata- ši dozi ali prokuratorji, vendar pa so dozi in prokurator- ji spadali med najbogatejše Benečane. Tako izbrano sku- pino torej odlikuje pravšnja mera statusa, moči in bo- gastva, dajo lahko upravičeno označimo za bolj ali manj homogeno celoto. Tudi v Amsterdamu so nekateri ljudje združevali sta- tus, moč in bogastvo. Vendar je bila ta skupina ljudi v primerjavi z beneško precej bolj neformalna inje zato VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 ne moremo označiti kot pravno določen plemiški stan, temveč prej kot zgornji razred. Tudi tu so možje z naj- višjim statusom držali najvišje politične položaje, torej so bili župani ali svetniki v mestnem svetu. Seveda je res, da vsi takratni najbogatejši meščani niso bili člani mestnega sveta, vendar, če niso bili oni, so bili to njiho- vi sorodniki. Tako tudi za Amsterdam bolj ali manj ve- lja, da so ljudje, ki so imeli najvišji družbeni status, imeli tudi največjo politično moč in ogromno bogastvo in da so zato spadali med elito. Status, moč in bogatstvo so tako med seboj tesno po- vezani, zaradi cesarje Burke lahko izbral en kriterij, s pomočjo katerega je določil beneški in amsterdamski patricijat. Nekdo je bil takó patricij, ker je imel pomem- ben politični položaj. Vendar, kako so bili sploh izbra- ni na politične položaje? Ker je bilo v Benetkah mogo- če kupiti politično funkcijo, je bil denar seveda v veliko pomoč. Prav tako pomembne so bile družinske zveze in podpora manj bogatih plemičev, ki so bili klienti mo- gočnih patricijskih rodbin. Možje, ki so na takšen način prišli na visoke položaje, so bili zato velikokrat pov- prečno sposobni, če že niso bili popolnoma nesposobni in korumpirani. Kljub vsemu pa takšna pot do pomem- bnih položajev ni bila zaprta za zares sposobne može. Tudi pri tekmi za amsterdamske politične položaje so bile družinske vezi, bogastvo, pomoč Miéntele in spo- sobnosti prav tako zelo pomembne. V hitro rastočem in razvijajočem se Amsterdamu so politične funkcije za- sedali tudi prišleci, bodisi takšni, ki so že prej pripadali eliti ali celo takšni, ki so uspeli šele v Amsterdamu. Am- sterdamska družba je bila namreč zelo odprta, tako da je bila neprestana družbena mobilnost navzgor in navz- dol njena stalna usoda. V primerjavi z njo se je bilo precej težje povzpeti med beneške plemiče, vendar pa so plemiči precej lažje postali del elite. Beneška druž- ba, ki je bila stanovsko urejena, je bila namreč precej zaprta in prehodi navzgor in celo navzdol po družbeni lestvici so bili zato zelo redki. Zato tudi ni presenetljiva vloga, ki jo v zaprti beneški družbi igra razširjena in ne nuklearna družina. Tako so pod eno streho ponavadi skupaj živeli bratje in njihove družine. Vendar se vsi bratje ponavadi niso poročili, temveč so zlasti mlajši ostajali samci, kajti raje so se odločili, da ne bodo imeli potomcev, kot pa da bi njiho- vi potomci po njihovi smrti morali oditi od hiše in bi s tem obubožali. Takšen odnos pa je seveda povzročil, daje plemstvo začelo izumirati. Za Amsterdam pa so bile v nasprotju z Benetkami zna- čilne nuklearne družine, v katerih so živeli samo ožji Člani. Sinovi in mlajši bratje so že zgodaj postali neod- visni in so živeli v lastnih hišah. Še več, celo ženske so imele veliko večjo samostojnost ,tako finančno kot pri izbiri življenjskih partnerjev. Če je torej v Benetkah pre- vladovala razširjena družina, je vAmsterdamu nuklear- na, zaradi cesarje amsterdamska družba dajala družin- ski lojalnosti veliko manjši pomen kot pa posamezniku in njegovim lastnim uspehom. Kot smo videli že zgoraj, je Burke določil elito po tem, če so bili njeni pripadniki dozi in/ali prokuratorji v Benetkah in župani in/ali svetniki vAmsterdamu; poli- tična moč je bila zelo pomembna za patricijsko elito. Eliti sta imeli poleg teh političnih funkcij na razpolago tudi mnoge druge. V Benetkah, ki so bile bolj teritori- jalna država kakor pa le mesto, je elita zelo aktivno so- delovala pri vladanju. Kariero seje dalo narediti pri cen- tralni vladi, pri nadzoru lokalnih vlad, v vojski, zlasti v mornarici in v diplomaciji, službi, ki je bila praktično rezervirana za elito. Posameznik je opravljal zdaj to in zdaj drugo funkcijo, včasih celo vse štiri, pri tem paje bil lahko tudi večkrat izbran na isti položaj. Patriciji tako niso bili ozko usmerjeni profesionalci, ampak prej vsestranski amaterji. Vendar to še ne pomeni, da niso želeli teh položajev in s tem politične moči, saj so vsem drugim družbenim skupinam prav zato onemogočili dostop do teh funkcij. Čeprav so de iure nižji plemiči imeli dostop do vseh teh položajev, so bili de facto vendarle izključeni. Tako je občasno prišlo do konfliktov med višjimi in nižjimi ple- miči, kar pa na politično stabilnost v Benetkah ni imelo večjega vpliva. Horizontalna solidarnost nižjega plems- tva je bila namreč v nasprotju z vertikalno solidarnost- jo med klienti in patroni. Ker je bilo tako nižje plems- tvo razdvojeno med dvema solidarnostma, je seveda podpiralo razrešitev vsakega političnega spora, ki bi ogrozil eno ali drugo solidarnost. Politično so bili izključeni tudi vsi drugi navadni pre- bivalci Benetk, ki so se med seboj delili na majhno manj- šino meščanov in večino drugih. Da bi jim lahko vlada- joča elita v miru vladala, seje posluževala starega rim- skega recepta - deli in vladaj, kije mnogokrat in prem- nogokrat bistvo uspešne vladavine. Meščani so imeli tako precej več ugodnosti, za njih so bile rezervirane tudi nekatere funkcije, hkrati paje bila najuspešnejšim med njimi odprta pot med plemstvo. Navadnemu prebi- valstvu pa so v zameno po prav tako starem receptu pri- skrbeli kruha in iger. Podobno je elita vladala tudi pre- bivalcem kopnega. Mestnim komunam so Benetke pu- stile precejšnjo samostojnost, pod strogim nadzorstvom paje vladalo lokalno plemstvo, katero je imelo precejš- nje privilegije in se je zato ostro ločevalo od ostalega prebivalstva. Amsterdamska elita v primerjavi z beneško ni imela VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE na razpolago toliko političnih funkcij, kajti Amsterdam ni bil politično in upravno središče države, še celo pro- vince Holandije ne. Amsterdamski patriciji so tako lah- ko opravljali različne mestne funkcije ali naredili vo- jaško kariero. Vendar paje bila politična oblast amster- damske elite samo formalno majhna, dejansko paje bi- la zelo velika. Amsterdamska družba v nasprotju z be- neško formalno družbo ni bila le družbeno, temveč tudi politično neformalna. Čeprav je bila Nizozemska fede- ralna država pravno enakopravnih sedmih provinc, je dejansko Amsterdam, oziroma njegova elita, odločilno vplivala, če ne že dominirala Nizozemski. Tako je ve- ljalo, češ, kar je dobro za posle amsterdamske elite, je dobro za Amsterdam, kar je dobro za Amsterdam, je dobro za Holandijo in kar je dobro za Holandijo, je do- bro za Nizozemsko. Vendar se vsi niso strinjali s tem, zlasti stathouderji iz družine Oranskih so bili z amster- damsko elito težke boje, pri čemer so se opirali zdaj na eno in zdaj na drugo frakcijo. Elita je bila namreč ved- no razdrobljena na različne frakcije inje kot homogeni razred nastopala le proti nemirni sodrgi. V nasprotju z beneško elito se namreč amsterdamska ni zanašala na kruh in igre, temveč le na batine in vešala. Beneška elita ni samo proti množici nastopala zelo rafinirano, temveč je bil v nasprotju z drugim evrop- skim plemstvom tudi beneški stil življenja zelo nemili- tarističen. Beneško visoko plemstvo je namreč raje, kot da bi sukalo meč in jahalo divje vrance, dostojanstveno nosilo svečana uradniška oblačila. Odlikovala gaje tu- di velika skromnost, ki se je zgroženemu evropskemu plemstvu zdela prej kot skopuštvo, nevredno ugledne- ga plemiča. Benečani so tudi zelo cenili resnost in do- stojanstvo, ki sta zlasti izstopala med številnimi cere- monijami (temi igrami za rajo). Kot beneški stil živ- ljenjskega je izstopala tudi premišljena skrivnostnost, pri kateri je bil poudarek na molčečnosti. Hlinjenje in pretvarjanje je bilo takrat prisotno povsod po Evropi, vendar so ga Benečani pripeljali do mojstrskega vrhun- ca, ko so se prijazno dobrikali sovražniku, hkrati pa so mu v hrbet porinili nož ali pa mu še bolj pogosto jedačo in pijačo začinili z brezokusno, vendar toliko bolj učin- kovito začimbo - strupom. Vendar seje skozi 17. sto- letje stil življenja beneškega plemstva počasi spremi- njal. Najbolj očitno se je pokazal odmik od ideala pri pozornost vzbujajočem razdajanju premoženja v čast države, še bolj pa lastne družine. Ne glede na stroške, ki so bili včasih zares velikanski, je bilo potrebno s po- močjo luksuza povečati ugled posameznika in njegove družine. V primerjavi z beneškimi mogočneži pa so bili am- sterdamski za povprečnega evropskega plemiča še bolj čudne muhe. Oni namreč niso bili formalno oblikovana plemiška skupina in so bili že na zunaj videti prej kot poslovneži kakor pa oblastniki. V primerjavi z njiho- vim skromnim in varčnim življenjem so bili Benečani pravi dekadentni razsipneži. Vendar so tudi za Amster- damčane s 17., zlasti pa 18. stoletjem prišli bolj blešče- či časi, ko so se vse bolj uveljavljali statusni simboli, kot so podeželske palače, kočije in konji. Za obe urbani eliti so bile palače zelo pomemben sta- tusni simbol. Za Benečane je bila na prvem mestu mest- na palača, kjer je stanovala celotna razširjena družina in v kateri so prebili večino časa. Elita je namreč mora- la ostati v mestu zaradi političnih razlogov. Poleg dela pa jih je v mestu zadrževala tudi zabava v obliki karne- valov, oper, hazarderskih salonov in bolj prefinjenih aka- demskih klubov. Tako Burke v uvodu opozori tudi na pomembnost takšnih moških klubov kot krajev sreča- nja med patriciji in kot krajev prazničnih družabnosti z množico pijače, jedače in tobaka. Kljub vsem tem ak- tivnostim v mestu pa so beneški patriciji radi pobegnili v sproščenost in zabavo svojih podeželskih dvorcev, zla- sti ko seje začela pomladna in jesenska sezona. V pri- merjavi z beneškimi patriciji so bili amsterdamski še veliko bolj mestno usmerjeni, čeprav so tudi oni radi začasno pobegnili pred vsakodnevnimi obveznostmi v prijetno zavetje podeželskega gnezdeča. Stil življenja vsakega posameznika je bil seveda v ve- liki meri odvisen od njegove vzgoje, oziroma od tega, kako so starejše generacije socializirale mlajše. Vzgoja mladega beneškega patricijčka seje začela že z rosnimi leti. Ker je bival v okviru razširjene družine, gaje vzga- jala vsa družina in ne le starši, še več, zaradi pogoste očetove odsotnosti so imeli na vzgojo velik vpliv nje- govi strici in služabniki. Ker so tako otroci živeli v ne- kakšni "hišni državi", kjer je imel vsak svoje točno do- ločeno mesto, so kmalu spoznali hierarhičnost družbe. Tudi sama vzgoja je bila zelo stroga in je bila zlasti usmerjena k samoobvladovanju pri jedači, pijači in ob- našanju. Vendar je bila kljub strogosti vzgoja tudi pre- cej ljubeča in je otrokom zagotavljala varno zavetje, zaradi katerega so pozneje tako neradi zapuščali doma- če ognjišče in poskušali z lastnimi dejanji kaj doseči v krutem svetu. Šolsko izobrazbo so mladi plemiči in plemkinje naj- prej dobili pri domačih učiteljih, pozneje pa pri meniš- kih redovih, razen pri jezuitih, ki jim Benečani niso zau- pali. Šolanje so lahko kasneje nadaljevali na univerzi v Padovi, edini univerzi, ki sojo lahko obiskovali. Za pa- tricijske plemiče, ki so bili tudi v primerjavi z polpi- smenim nižjim plemstvom pravi izobraženi geniji, je bila prav tako pomembna neformalna izobrazba. Šole jahanja, mečevanja in plesa so bile za mlade gentlema- ne življenskega pomena. Pika na i pri vzgoji mladega plemiča paje bilo potovanje po Evropi. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 77 Mladi Amsterdamčani so v primerjavi s svojimi be- neškimi vrstniki, ki so živeli v razširjeni družini, živeli v veliko bolj demokratičnem okolju, ki je posameznike spodbujal k lastnemu delovanju. Nasprotno pa je bila vzgoja v kalvinistični družbi za takratno Evropo nepo- jemljivo stroga. Otroke so vzgajali v strahu pred Bo- gom, vcepljali so jim sram pred telesom, občutek za čistočo in strogo disciplino. V Amsterdamu seveda ni bilo meniških šol, temveč so bile le privatne in javne. Po uspešno opravljenem nižjem šolanju se je več kot tretjina elite raztepla po različnih evropskih univerzah. Leta 1632 pa so tudi v Amsterdamu ustanovili višjo šo- lo, kije kmalu postala slavna po svojem naprednem uč- nem načrtu, v katerem so imele naravoslovne znanosti pomembno mesto, upoštevana paje bila tudi Descarte- sova filozofija, in to prav v času, ko je bila drugje še tabula rasa. Kot njihovi beneški kolegi so tudi amster- damski mladeniči odhajali na potovanja po Evropi, v čimer sta obe eliti prednjačili v takratni Evropi in s tem odpirali pot evropski potovalni modi. Vzgoja je imela tudi veliki vpliv na vedenje in vred- note patricijev obeh mest. Za ostale Evropejce so bili tako Benečani čudaki še zaradi enega razloga, radi so namreč pisali knjige. Tako so izdali množico različnih knjig, prav tako veliko knjig pa seje ohranilo kot neiz- danih. Vendar je bilo za njih pisanje knjig le postranska zadeva, pri čemer so se tako kot drugje po Evropi rav- nali po idealu pišočega amaterja. Njihov slog pisanja paje bil neutrudljivo lahek, brez figurativnosti in reto- rike. Beneški pisci so zelo ljubili zgodovino, ki jim je služila kot učiteljica življenja in jim tako priskrbovala vedno nove zgodovinske napotke za sedanjost. Precej manj so bile priljubljene naravoslovne znanosti, čeprav to še ne pomeni, da vsaj nekateri patriciji niso kazali zanimanja zanje. Poleg zbirateljstva so jo tako zlasti dobro odnesle tiste naravoslovne znanosti, ki so prina- šale določene praktične koristi, predvsem za vojsko. Po- leg povsem praktičnih znanosti pa so prakticirali tudi nekatere povsem metafizične, toda v glavnem le shola- stične. Če je namreč beneška znanstvena misel na za- četku 17. stoletja še hodila vštric z najnovejšimi znans- tveni dognanji, je bila konec stoletja že povsem kon- zervativna, kar je po svoje tudi prispevalo k beneškemu propadanju. Amsterdamska elita je tudi zelo zavzeto pisala knji- ge. Zgodovini ni posvečala tolikšne pozornosti kot be- neška elita, čeprav je tudi ona prav tako kot vsaka evrop- ska elita rada iskala zgodovinske nauke in vzporednice, zlasti antične in starobiblijske. Od ostale evropske elite pa seje dramatično razlikovala zaradi svojega velikega zanimanja za naravoslovne znanosti. Po eni strani zato, ker je bilo veliko pripadnikov amsterdamske elite zdrav- nikov in ker je bila ta elita življenjsko navezana na morje. Po drugi strani pa je bila seveda prisotna tudi povsem znanstvena vedoželjnost, zaradi česar so prakticirali tu- di takšne naravoslovne znanosti, ki so drugje v Evropi veljale za nevredne gentlemana. Takratna amsterdam- ska družba je bila namreč izrazito inovatorska, novosti jo niso plašile, prav tako pa ni oboževala tradicije. Ven- dar je kljub moderni racionalistični, empiristični in in- dividualistični misli ostajala močno prisotna tudi astro- logija, misticizem, preroštvo in podobno, kar je bilo se- stavni del misli takratnega modernega človeka. Vendar ni bila samo miselnost, temveč tudi kultura patricijev močno pomešana s takšnimi kulturnimi ele- menti, ki jih danes prav težko prištevamo k "visoki" kulturi. Vendar pri tem nemalokrat pozabimo, da v 17. stoletju še ni bilo ostre ločitve med "visoko" in "nizko" - ljudsko kulturo, kateri bi Burke dandanes, če bi na novo pisal svojo knjigo, posvetil veliko več pozornosti, kakor pa ji jo je takrat. Takratna beneška in amsterdam- ska elita je seveda tudi živela s kulturo, do katere nižji sloji prebivalstva niso imeli pristopa, vendar je hkrati živela tudi z ljudsko kulturo. Zlasti amsterdamska je v tolikšni meri prakticirala ljudsko kulturo, da lahko na- mesto o bikulturnosti govorimo že o kulturi srednjega razreda. Vendar pa so se s procesom aristokratizacije počasi vse bolj odmikali od ljudske kulture in s tem tudi od prostaškega ljudstva. Tudi religiozna drža patricijev obeh mest si je bila precej podobna, čeprav so bile Benetke katoliške in Am- sterdam večinsko kalvinističen. V Benetkah besedi ka- toličan in papist nista pomenili eno in isto. Bilo je nekaj patricijev, ki so bili bolj ali manj heretično razpoloženi in so prakticirali bolj notranjo religioznost. Na drugi strani okopov paje stala skupina patricijev, ki so vneto podpirali papeža in zunanje oblike pobožnosti. Večina beneškega patricijata paje bila proti papežu, vendar ne iz verskih, temveč političnih razlogov, kajti papež je bil takrat vdan zaveznik njihovega smrtnega sovražnika - španske krone. Prav tako je bila velika večina patrici- jev vernih katoličanov, ki so zunanjim oblikam pobož- nosti, kot so maše, svetniki, relikvije, romanja in po- dobno posvečali veliko pozornost. Kot je strah pred Španci pomagal, da se je v Benet- kah uveljavila protipapeška struja nasproti pobožni, je ta isti strah pomagal, da se je v Amsterdamu že v 16. stoletju uveljavila strogo pobožna kalvinistična struja nasproti bolj tolerantni. Tako kot v Benetkah so bili tu- di tu verski jastrebi in verski golobi, ki so se med seboj srdito spopadali. Ko paje sredi 17. stoletja izginila špan- ska nevarnost, so tudi jastrebom otopeli njihovi kremp- lji in za srednji razred značilna religioznost se je vse bolj prevešala v bolj strpno patricijsko religioznost. VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE Te razlike v življenjskem stilu, v vedenju in vredno- tah patricijata obeh mest so se odražale tudi pri pokro- viteljstvu umetnosti. Kljub privzgojeni skromnosti je bil za beneškega patricija zelo pomemben družinski ponos, katerega so povzdigovali z veličastno in pozornost vzbu- jajočo potrošnjo in razdajanjem na banketih in poro- kah, predvsem pa s pomočjo veličastnih družinskih zgradb, s čimer so se hoteli ločiti tako od patricijskih tekmecev kot od preprostih ljudi. Temu bi Burke, če bi na novo napisal to knjigo, posvetil veliko več pozorno- sti. V središču pozornosti so bile seveda družinske pa- lače, simboli družine, ki so jih dograjevali in polepše- vali iz generacije v generacijo. Prav tako so se tudi po- deželske vile takrat spreminjale v razkošne palače. Na- ravnost neverjetne vsote denarja pa so porabili tudi za spomenike. Slikarstva in literature pa beneški patriciji niso pod- pirali toliko zaradi časti družine kot zaradi lastnega oku- sa in resničnega zanimanja za umetnost. Patriciji so ta- ko zbirali ogromno slik, zlasti portretov in slik z zgodo- vinskimi, verskimi in mitičnimi motivi. Prav tako vneto so podpirali tudi literate, ki so jim zato v zahvalo pos- večali knjige in v njihovo čast peli pesmi. Zelo so se tudi navduševali nad gledališčem in glasbo, zlasti nad v Evropi vse bolj uveljavljajočo se opero, v čemer so bili beneški patriciji pravi pionirji. Arhitekturni objekti, ki jih je naročila amsterdamska elita, so bili razen redkih izjem seveda veliko manj ve- ličastni in sijajni, kajti namen njihove gradnje ni bil v tolikšni meri kot v Benetkah pozornost vzbujajoče po- veličevanje družine. Mestne in podeželske palače in dru- žinski spomeniki amsterdamskih patricijev so bili v pri- merjavi z beneškimi videti zares skromni, tako da bi bilo npr. palače sploh primerneje imenovati vile. V Am- sterdamu so namreč najpomembnejša naročila arhitek- tom prihajala (tako kot v srednjeveški Italiji) s strani mestne uprave. Po drugi strani pa so bili amsterdamski patriciji vsaj že konec 17. stoletja pri zbiranju slik povsem enako- vredni svojim beneškim "kolegom". V svojih zbirkah so imeli tako kot oni zlasti portrete, v nasprotju z njimi pa slike z motivi iz stare zaveze, načina življenja in po- krajin. Presenetljivo najdemo v nekaterih zbirkah tudi mitološke slike, kar je povzročalo odločno zgražanje med bolj pravoverno vernimi patriciji. Podobno so mo- ralizirali tudi pri nasprotovanju literaturi, ki ni bila na uradni liniji in celo proti grešnemu gledališču, kjer pa je na srečo bolj "radoživo" občinstvo vseeno uveljavilo svoje. Tako kot marsikaj drugega, kar je Burke opisal v svoji knjigi in čemur bi dandanes posvetil veliko več pozor- nosti, je tudi umetniški okus patricijev doživljal velike spremembe. V Benetkah seje vse bolj prehajalo od bolj zmernega sloga na bahavo razkošni baročni slog, kar je najbolj prihajalo do izraza pri operi, ki je bila takrat najprej spektakel in drama in šele nato glasba. Prav ta- ko seje na račun umirjenega in preprostega literarnega sloga vse bolj zmagovito uveljavljal težak in bogato okrašen, skoraj že kičast slog z besednimi igrami in ve- ličastnimi besedami. V Amsterdamu stari, umirjeni slog ni bil tako dramatično izrinjen, čeprav je tudi tu vse bolj prodiral veličastnejši stil, ki pa seje zlival s starim. Tudi jezik - kateremu bi sedaj Burke namenil zasluže- no pozornost, kajti pred nedavnim je celo izdal knjigo na to temo -je doživel velike spremembe. Med amster- damsko elito seje takrat uveljavljala francoščina, med beneško paje imela velik pomen lokalna italijanščina, s čimer sta se obe eliti distancirali od plebsa, hkrati pa sta utrdili lastno identiteto. Najbolj vidna in zavisti vredna lastnost elite je vsa- kokar njeno bogastvo. Vendar se je elita pri služenju "vsakdanjega kruheka" med seboj vedno vidno razli- kovala. Na eni strani so podjetniki, domiselni gospo- darski inovatorji, ki zagrabijo vsako priložnost za dobi- ček, na drugi strani pa so rentniki, nedomiselni gospo- darski konservativci s stalnimi dohodki. Da bi lahko od- govorili na vprašanje, ali so bili Benečani in Amster- damčani prej podjetniki ali prej rentniki, moramo seve- da najprej vedeti, kam so investirali svoje premoženje in kako bogati so sploh bili? Predvsem je presenetljivo, daje bilo povprečno bo- gastvo beneške elite konec 17. stoletja kljub stalnemu beneškemu gospodarskemu upadanju in amsterdamske- mu vzponu, približno enkrat večje kot povprečno bo- gastvo amsterdamske elite. Beneška elita je imela po- memben delež tega svojega bogastva naloženega v ne- premičninah, torej v zemlji in stavbah. Tem nepremič- ninam, ki jih poznamo iz davčnih popisov, je seveda potrebno prišteti tudi premičnine, kijih poznamo iz ne- katerih oporok. Nekateri patriciji so si večali svoje pre- moženje tudi s trgovino, vendar v primerjavi z Amster- damčani svojega premoženja niso vlagali v trgovske del- niške družbe, temveč v družinsko usmerjena podjetja, ki so trgovala s pomočjo neplemiških agentov in part- nerjev. Kot veliko plemiških posestnikov v takratni Evropi pa so trgovali tudi s pridelki svojih posestev. Velika bogastva je pridobila plemiška elita tudi z dota- mi, zlasti, če so se njeni pripadniki poročili z bogatimi nevestami iz nižjih slojev. V nasprotju zAmsterdamom pa so dobičke prinašale tudi nekatere službe, tako cerk- vene, s pomočjo katerih si je mehko postlala celotna rodbina cerkvenih dostojanstvenikov, kot tudi posvet- ne, ki so prinašale velike postranske dohodke. Ni kaj, "služabniki" ljudstva so znali vedno najprej in najbolje poskrbeti zase. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 79 Tudi amsterdamska elita je svoje premoženje vlagala v nepremičnine, torej v zemljo in stavbe, kar je prinaša- lo zanesljive, vendar ne preveč dobičkonosne dohodke, zaradi cesarje bila zemlja vse manj pomembna oblika premoženja. Nasprotno pa so tvegane pomorske pusto- lovščine, ki so jih v 17. stoletju vse bolj nadomeščale pustolovščine pri trgovanju z delnicami trgovskih družb, prinašale velike dobičke in tudi velike izgube. Drugi "papir", kije s časom vse bolj pridobival na veljavi, pa so bile vladne obveznice, na Nizozemskem zelo zanes- ljiva, vendar zato manj donosna oblika premoženja. Za amsterdamsko elito, ki jo je Burke določil predvsem po političnem kriteriju, je zlasti značilno, da seje v veliki večini ukvarjala s trgovino in sorodnimi dejavnostimi ali paje upravljala trgovske družbe. Tako v Amsterda- mu političnih služb niso izkoriščali kakor v Benetkah z neposrednim zajemanjem iz državne malhe, temveč na bolj prefinjen način, ko so politiki hodili na roke gos- podarstvenikom, torej samim sebi. Nočna mora vseh le- vičarjev - združevanje poslov in politike, je bila tako pri amsterdamski eliti idealno uresničena. Poleg tega, kje je elita imela investirano svoje pre- moženje, je za Burkovo knjigo še pomembnejše odgo- voriti na vprašanje, ali je bila elita podjetniško ali rent- niško usmerjena? Da pa lahko odgovorimo, ni dovolj le vedeti, kje je imela naloženo svoje premoženje, kajti določene oblike premoženja niso bile nujno vezane na določen poslovni odnos. Tako npr. niso bili vsi beneški zemljiški posestniki rentniki, temveč so z osuševanji in prilaščanji vedno novih kosov zemlje kazali nemirnega podjetniškega duha. Pri naložbah amsterdamske elite v zemljo pa je bilo še bolj očitno, da zemlja ne pomeni nujno rentništvo, kajti paradoksalno je bilo največ pod- jetniškega duha prav pri zemljiških naložbah, najmanj pa pri naložbah v obveznice. Res pa tudi je, daje zlasti v Benetkah ta duh skozi čas vse bolj pešal in so plemiči tudi v primerjavi s plemstvom v nekaterih drugih kon- cih Evrope kazali vse manj aktivnega zanimanja za svoje posesti. Zato so vse bolj zaposlovali upravnike, kar pa seveda še ne pomeni, da se ti upravniki niso podjetniš- ko obnašali. Natančno ne moremo za nobeno od obeh družb ugo- toviti, v kolikšni meri so prevladovali podjetniki ali rent- niki, vendar pa lahko vseeno ugotovimo, da so v beneš- ki večinoma prevladovali rentniki, v amsterdamski pa večinoma podjetniki. Vendar je sčasoma tudi v Amster- damu podjetniški duh opehal. Na prehod iz podjetništva v rentništvo že po definici- ji gledamo kot na upad, na prehod iz rentništva v pod- jetništvo pa kot na vzpon. Glavno vprašanje je torej, ali so Benetke in Amsterdam v 17. stoletju propadale ali pa se vzpenjale? Najbolj jasno je vidno demografsko upadanje beneškega patricijata, nad katerega so se zgr- nile kuge, pogosto samstvo in majhno število otrok. Upad je še tem bolj očiten, če vzamemo v obzir, da je prav takrat v plemiške vrste dotekalo veliko novega plemstva. Nasprotno pa so se v Amsterdamu, katerega prebivalstvo je vsaj do leta 1680 vztrajno naraščalo, vra- ta za novopečeno elito vse bolj zapirala. Nobena od elit pa ni finančno nazadovala. Čeprav je bilo nižje plems- tvo vse revnejše in so Benetke gospodarsko nazadova- le, oziroma niso več napredovale, seje beneški eliti vsee- no dobro godilo. Še bolje pa seje godilo amsterdamski, ki je skupaj s svojim mestom ves čas bogatelo. Sodobniki pa so v obeh mestih opazili zlasti spremem- bo življenjskega stila, torej prehod od dela k igri, od varčnosti k bahavosti, od morja k zemlji, od podjetniš- tva k rentništvu in od buržoazije k aristokraciji. Vendar so taka in podobna opažanja sodobnikov prisotna v sko- raj vseh obdobjih, zaradi česar se lahko upravičeno vpra- šamo, v kolikšni meri in kdaj so se te spremembe v re- snici zgodile? Po dveh ali treh generacijah je tako v skoraj vsaki podjetniški družini opazen prehod k rent- ništvu, ko so poznejše generacije trošile tisto, kar so zaslužile prve. Vendar moramo bolj kot na posamezne družine gledati na celoten družbeni sloj. ZaAmsterdam tako opazimo, daje rentništvo prevladalo nad podjet- ništvom šele proti koncu 17. stoletja, koje imela večina pripadnikov elite podeželsko vilo in so bili brez pokli- ca. Veliko prej pa se je ta prehod zgodil v Benetkah, kjer je trgovina upadla že konec 16. stoletja in jo je zaradi večjih dobičkov in večje varnosti nadomestilo investiranje v zemljo. Zemljiška posestva pa so po letu 1630 postajala vse bolj rentniška, upravljali so jih upra- vitelji, če pa so se lastniki že prikazali, so prebivali v razkošni palači, ki je bila popolnoma ločena od gospo- darskih dogajanj. Vendar, zakaj je do te spremembe sploh prišlo? No- bena od elit ni namerno spremenila svojega življenj- skega stila. V zemljo ali obveznice so pač invenstirale zato, ker se jim je to zdelo najpametneje, pri tem pa seveda niso videle posledic, ki jih bo prinesel takšen spremenjen odnos. V takratni Evropi niso trgovci, torej podjetniki, imeli najvišjega družbenega statusa, imeli so ga plemiči, ki so bili prevladujoče rentniško usmer- jeni in v življenju katerih so drugi videli svoj ideal. Če niso tako že uspešni meščani hoteli postati plemiči, so to vsekakor hoteli njihovi potomci, ki so zapustili trgo- vino, kupili zemljo in pridobili plemiški naslov. Ven- dar so bile pri tem Benetke in Amsterdam nekakšna iz- jema, saj seje tu ta proces dogajal presenetljivo počasi, kajti obe mesti sta ležali v republikah, kjer ni bilo ple- miških dvorov in kjer je bilo bolj malo razpoložljive zemlje. To je zlasti veljalo ZaAmsterdam, kar pa še ne pomeni, da med elito ni bilo težnje po poplemenitenju, VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE predvsem pa po pridobitvi visoke izobrazbe in s tem opustitvi poslovnega življenja. Za Benetke pa takšna razlaga ni povsem zadovoljiva. Beneška elita je bila na- mreč že sama po sebi ozko zaprta plemiška skupina in tudi na beneških kopenskih posestih je bilo na razpola- go dovolj zemlje. Lahko pa seje zgodilo, da sta bili eliti praktično pri- siljeni sprejeti rentniški odnos, če sta hoteli preživeti. Čas ekonomskega vzpona namreč vzpodbuja podjetniš- tvo, čas propadanja pa rentništvo in katera koli elita, ki noče biti zamenjana, se mora pokoriti temu splošnemu trendu. In prav 17. stoletje je bilo za vso Evropo, razen Nizozemske, čas ekonomske krize, zaradi katere je tr- govina upadala in so trgovci opuščali trgovanje, po drugi strani paje trgovina upadala prav zato, ker sojo trgovci opuščali. Nasprotno paje začela trgovina v Amsterda- mu upadati šele z drugo polovico 17. stoletja in zato je šele takrat prišlo do večjega investiranja v obveznice, s čimer so se podjetniki spreminjali v rentnike. Kljub te- mu, da so nekatere amsterdamske patricijske družine že zgodaj prehajale v rentništvo, pa je elita kot celota po- stala rentniško usmerjena precej pozno. Vzrok temu je, daje povsod drugje po Evropi v 17. stoletju število pre- bivalstva nazadovalo, demografskemu upadanju pa se je zaradi velikega pritoka emigrantov Amsterdam uspe- šno izognil. Med priseljenci pa ne najdemo le množice ubogih par, temveč tudi ljudi s precejšnjim premože- njem, znanjem in ambicijami, ki so zamenjali aristo- kratizirano staro elito. Vendar je okoli leta 1680 val emi- grantov presahnil, s čimer je tudi amsterdamskemu pod- jetništvu odbila zadnja ura. S 18. stoletjem oziroma nekako po letu 1720 pa so vse te spremembe, ki jim avtor posveča pozornost v tej zelo zanimivi in odlično napisani knjigi, zamrznile. S tem seveda še nismo dočakali konca zgodovine, tem- več le nadvse primeren konec te knjige. Andrej Pančur MOZAIK PODOB Slovenska kronika XX. stoletja 1900-1941, več av- torjev, Nova revija, Ljubljana 1995,457 strani. 30. maj 1917: "Na seji zbora 30. maja je predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Korošec prebral narodni pro- gram, t.i. Majniško deklaracijo, v kateri je bilo zapisa- no, da poslanci Jugoslovanskega kluba zahtevajo, naj se vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedini na temelju narodnega načela in hrvaške- ga državnega prava pod žezlom habsburške dinastije v samostojno državno telo, ..." Pa pomaknimo kamero skoraj natanko štirinajst let nazaj in izostrimo sliko. 24. maj 1903, Ljubljana: "Množica, ki je že zjutraj v Lat- termanovem drevoredu obesila slamnatega bana Heder- varyja, je po odhodu hrvaških gostov od kolodvora kre- nila proti mestu in pred Kazino demonstrativno zapela Hej, Slovani. Koje bilo petje končano, seje začelo kri- čanje, letelo je kamenje, počila pa naj bi tudi dva strela, ki da sta priletela skoz okno Kazine." Ali naprej. 27. december 1936: "Po nedeljski maši v Podgori pri Gori- ci je skupina fašistov obkolila pevovodjo in organista Lojzeta Bratuža in ga prisilila, da popije mešanico stroj- nega olja in bencina." Na Slovenskem še nimamo sintetične zgodovine Slo- vencev 20. stoletja, vendar imamo po zaslugi Nove re- vije pred seboj Slovensko kroniko XX. stoletja. Kroni- ka obsega obdobje od 1900 do 1941 inje delo dvajse- tih avtorjev pretežno mlajše in srednje generacije. Kro- nološko urejen pregled je razdeljen na štiri obsežna po- glavja: Vstop v novo stoletje (1900-1914), "Leta stra- hote" (1914-1918), Iz Avstrije v Jugoslavijo (1918- 1929) in Temno nebo diktature (1929-1941). Stokovni urednik celotnega dela je dr. Marjan Drnovšek, uvod v Kroniko paje napisal dr. Peter Vodopivec. Naštejemo naj vsaj še urednike posameznih poglavij, ki so prispe- vali tudi uvode k "svojim" poglavjem: dr. Janez Cvirn, Petra Svoljšak, dr. Jurij Perovšek in mag. Egon Peli- kan. Delo je opremljeno z zanimivim in več kot ilustra- tivnim slikovnim gradivom. Kot smo izvedeli na pred- stavitvi, so bile nekatere fotografije objavljene prvič. Kmalu pa bomo lahko prelistavali tudi nadaljevanje Slo- venske kronike za obdobje po letu 1941 ter delo, ki bo poseglo v devetnajsto stoletje. Dvajseto stoletje je stoletje silovitih premikov, pre- lomnih dogodkov, pomembnih procesov in sprememb, ki se jim svet in z njimi Slovenci niso mogli izogniti. Prav za Slovence pa se zdi, da so v dvajsetem stoletju skorajda dirjali skozi zgodovino. Medtem ko so bili prej dolga stoletja "varno" spravljeni v eni sami državi, so v 20. stoletju zamenjali tri, preživeli dve svetovni vojni ter ob koncu stoletja ustanovili svojo državo. Na sko- rajda vseh področjih so skoncentrirano prehodili pot, ki se je pripravljala stoletja. Ko listamo Slovensko kroniko XX. stoletja se dozde- va, da imamo v rokah kamero s katero potujemo od leta 1900 naprej. Za trenutek izostrimo sliko in se ustavi- mo. Politično pomembni, prelomni dogodki in procesi, velike teme (volilna reforma leta 1907, koroški plebis- cit, sporazum Cvetković-Maček), so nanizani skupaj z gospodarskimi, finančnimi (gospodarstvo v prvi svetov- ni vojn, ustanavljanje bank in zadrug, konvertibilnost dinarja), kulturnimi (ustanovitev Univerze v Ljubljani, premiera Črnih Mask Marija Kogoja) in nič manj po- VSE ZA ZGODOVINO