506
„Pesmi" 1854
A v g.   Pirjevec (Konec)
A zakaj se tudi 1854. leta ni javil k maturi? Na to vprašanje nam daje odgovor pismo, ki ga je pisal teolog Janez Valjavec28. julija 1854 svojemu in Levstikovemu prijatelju Dragotinu Rudežu: „... Levstika ... bi bil pozdravil... Levstik jo je bil iz Ljubljane potegnil in je dolgo časa na svojim rojstnim kraji bil; mature se še dozdaj ni podstopil in mu bo to-raj terdo šlo za njo, ker zmiraj več tirjajo od ljudi in bolj in bolj ojstri proti nekterim postajajo .. ."28
Valjavec nam je navedel dva vzroka, ki sta Levstiku zagrenila maturo. Prvi vzrok, da „zmiraj več tirjajo od ljud i", nam je tudi iz ministrskih odlokov znan, ki so od leta do leta maturo poostrili. Nov nam je drugi vzrok, da namreč „bolj in bolj ojstri proti nekterim postajaj o". Valjavec sam je štel tudi Levstika med one, ki bi bili deležni posebne „ojstrosti", in brez dvoma se je tega zavedal tudi Levstik sam. Ob enem nam je Valjavčeva ugotovitev dokaz, kako je reakcija pronicala vedno globlje in si utrla pot tudi v šole. Levstik je imel že iz Alojzijevišča označbo človeka, ki „k v a r n o" vpliva na svoje součence, kar je dobro vedel katehet Anton Globočnik, ki je poučeval v vseh višjih razredih verstvo, in kar so verjetno vedeli tudi drugi profesorji. In na take ljudi, kot je bil mladi Levstik, je gotovo „ojstro" pazila večina mož, ki je dobivala svoj kruhek od vlade, katera je razpredla gosto  zaupniško in policijsko
28 Turk A., Nekaj o Levstiku kot kandidatu teologije. ČZN XX (1925), 94.
mrežo, da je do vseh podrobnosti nadzorovala versko, politično in moralno mišljenje in dejanje državljanov. Ne pozabimo tudi, da smo leta 1854 tik pred konkordatom!
Ko je ostal Levstik tudi 1854. leta brez mature, je „v svoji obupnosti menda storil čuden, skoraj nerazumen korak. Šel je v Olomuc, v nemški viteški red: pač tako, kakor stopi popotnik, ko ga zadene nevihta na polju, pod prvo, bližnjo streho, ki jo ugleda."29 Tako Stritar! A tudi Janez Valja-vec se je zamislil nad Levstikovo odločitvijo: „... Levstik pa pojde, kakor Ti je menda že znano", piše Rudežu, „k 'ordnu nemških ritarjev' za duhovna v Beč. Kej čudno, ne vem, kako se bota kej gledala s teologijo."30
Levstik ni šel v ljubljansko semenišče, saj v Ljubljani so vedeli o njem, da „kvarno" vpliva na součence in da se njegovo mišljenje ne sklada z duhovniškim poklicem; torej stran od Ljubljane, stran iz mesta, kjer je dobil prvi pečat puntarja, stran od ljudi, katerim se ni zdel versko zanesljiv! Zato se je odločil, da pojde študirat teologijo kot štipendist nemškega viteškega reda; želel si je kot njegov „Popotnik" v „Pesmih", videti in skušati tuje kraje in ljudi, upal je, da bo prišel v univerzitetno mesto, kjer bo mogel poslušati tudi predavanja na filozofski fakulteti, mislil je morda na Dunaj, ki ga imenuje tudi Valjavec, kjer je imel veliki mojster nemškega viteškega reda, nadvojvoda Maksimilijan d' Este, palačo, v kateri je Levstik res bival skoraj ves september 1854. leta.
V prvi polovici 1854. leta je Levstik privatno poučeval v Ljubljani in se pripravljal na maturo. Ob enem je imel v rokah drugo, mnogo važnejše delo: izbiral in popravljal je svoje pesmi, ki jih je bil še pred 1854. letom objavil v „Sloveniji", „Ljubljanskem časniku", „Slovenski Bčeli" in drugod ter jih je s še neobjavljenimi in novimi pesnitvami povezal v zbirko „P e s m i".
O postanku in usodi Levstikovih „Pesmi" smo imeli do zdaj sledeče avtentične vire:
1.) Prvo naznanilo o „Pesmih" so prinesle Novice 3. junija 1854, ko so
poročale o Hašnikovi zbirki „Dobrovoljke": „__Tudi od dveh mladih
pesnikov, ki sta se že z marsikako pesmico prikupila bravcem domače poezije, pridejo pesmi na svitlo; gosp. M. Valjavcove v založbi gosp. Giontini-ta; gosp. Levstikove v založbi gosp. Blaznika."31
29  Stritar, Levstik. Berilo v Slovenskem klubu na Dunaju. Zbrani spisi VII, 149.
30  Turk, 1. c.
31  Prim.: Žigon, Iz dijaških let Levstikovih, Slovan 1916, 157.
M*
507
2.) 28. julija je pisal teolog Janez Valjavec Dragotinu Rudežu: „... To si bral v ,Novicah', de bodo njegove (t. j. Levstikove) pesmi na svetlo prišle; marsikater si jih bo umislil ker so ljudje neizrečno radovedni na njegova stvarjenja!.. ."32
3.) 18. nov. je prinesla 35. številka Oglasnika k 92. listu Novic naznanilo Blaznikove založbe, da se dobivajo Levstikove „Pesmi" za 30. krajcerjev. Drugič in zadnjič jih je naznanil Blaznik v 38. št. Oglasnika k 96. listu Novic od 2. decembra. Oglasnik je izšel tisto leto še dvakrat, a brez priporočila „Pesmi'".33
O usodi „Pesmi" na ljubljanski gimnaziji je pisal sedmošolec Stritar Levstiku v Olomuc. To pismo, edini sodobni opis priče vseh dogodkov na gimnaziji, ni ohranjeno, nadomestijo nam ga sledeči trije viri (št. 4, 5, 6).
4.) Levstikov odgovor Stritarju iz Olomuca, napisan 18. decembra 1854.34
5.) Berilo „Levstik", ki ga je imel Stritar na Dunaju v Slovenskem klubu po Levstikovi smrti.35
6.) Levstikovo pismo Vaclavu Hanku od 30. januarja 1855,36 kjer beremo edini sodobni a le kratki opis dogodkov na ljubljanski gimnaziji in v Olomucu.
7.) Blaznikovo pismo Levstiku z dne 6. februarja 1855.37
8.) Levstikovo pismo Hanku od 22. aprila 1855.38
Iz ohranjenega gradiva (št. 1—8) in iz cele situacije moremo ugotoviti, da nam še danes manjkajo sledeči viri:
1.) Pogodba med Levstikom in Blaznikom, ki sta jo imela „v protokolu'', kakor piše Levstik Stritarju.
2.) Vsa Levstikova pisma Blazniku in Blaznikovi odgovori razen pisma od 6. februarja 1855 (gl. gori pod št. 7).
3.) Cenzurni akti: Levstik piše Stritarju 18. decembra 1854 (gl. gori št. 4.), da je njegova knjiga „dve cenzuri, pri policii in poglovarji prebila".
4.) Dve Levstikovi pismi Bleiweisu z vprašanjem, kaj i kako se o mojih pesmih godi?"
5.) Vsa Stritarjeva pisma Levstiku in Levstikovi odgovori razen pisma od 18. decembra 1854 (gl. gori št. 4).
32  Turk, 1. c.
33  Grafenauer, ZMS XI, 273.
34  Levstikova pisma, Ljubljana 1931, 460—3.
34  LZ 1889; Stritar, Zbrani spisi VII, 139—177.
35  LZ 1889; Stritar, Zbrani spisi VII, 139—177.
36  Levstikova pisma, 124—5.
37  Zigon, Carniola N. v. III (1912), 162.
38  Levstikova pisma, 126.
508
6.) Konferenčni zapisnik o dogodkih na ljubljanski gimnaziji. 7.) Ljubljanska denuncijacija v Olomuc in olomuški akti o Levstikovi izključitvi.
8.) Levstikovo pismo V. F. Klunu, ali bi sprejel v Laibacher-Zeitung odgovor na konfiskacijo „Pesmi".
V  novejšem času je te vrzeli izdatno izpopolnil g. Albin P r e p e 1 u h , ki je našel v arhivu Blaznikove tiskarne, kjer se zdaj tudi hranijo, sedem Levstikovih pisem Blazniku, dva Blaznikova koncepta za odgovor Levstiku, tri Blaznikove kalkulacije, oziroma obračune o tisku in stroških za „Pesmi" in en Bleiweisov list Blazniku, skupno torej trinajst dokumentov, ki nam vsi govorijo o natisu in usodi Levstikove pesniške zbirke.
V  že omenjenem »Koledarčku" za leto 1854. si je zabeležil Levstik v »dnevniku" za mesec maj:
G. Blazniku v založbo: „P e s m i"
9. maja je torej Levstik dal svoje pesmi Blazniku v založbo. Dan popre je, 8. maja, sta sklenila Blaznik in Levstik pogodbo o natisu in založbi ..Pesmi". Rokopis je oddal seveda Blazniku že prej, morda v drugi polovici meseca aprila, morda še prej. Blaznik pa, ki ni imel in si tudi ni lastil sodbe o pesmih, jih je dal Bleiweisu v pregled in prejel od njega sledeči ne-datirani list:
I.
Ich habe Levstik's Gedichte durchgesehen und gefunden, dafi Levstik zu den besten slov. Dichtern gehort. Die vorliegenden Dichtungen sind ganz im P r e š e r n'schen Genre gehalten, der an3i) Levstik jedenfalls den talent-vollsten Nachfolger hat.
Dr. Bleiweis40
Ali je to res Bleiweisova ocena? Ocena tistega Bleiweisa, ki je poveličeval Koseškega? Ali ne govori morda kdo drugi, ki mu je Bleiweis pokazal Levstikov rokopis, ali ga prašal za nasvet in ki mu je navdihnil to sodbo? Ali je vplivala na Bleiweisa Trdinova sodba (1850) o pesniku Gornickem (Levstiku), da spada med najbolj zmožne mlade pesnike in da kažejo njegove pesmi pravi pesniški poklic? Naj bo stvar kakorkoli, Bleiweisova ocena je odprla Levstikovi zbirki pot, Blaznik se je odločil, da jo založi in si sestavil proračun:
39  «n: prvotno morda in.
40  Pismo je pisano v gotici, samo imena in slov. v latinici.
509
II.
Berechng. fiir Hr. Levstik's Gedichte. 6 Bogen. ki. 8°. N'. 38 ff.
Po tej kalkulaciji bi bili znašali stvarni stroški za papir, stavek, tisk, ovoj in vezavo 500 izvodov „Pesmi" s honorarjem vred 122 fl. Tej vsoti je prištel Blaznik še 20 odstotkov in jo zaokrožil od 146 fl navzgor na 150 fl. Eden izvod bi ga tedaj stal 18 krajcarjev. Ako bi prodajal pesmi po 40 krajcarjev, tako je Blaznik kalkuliral, bi imel že 16 fl dobička, ko bi prodal polovico naklade. Vendar ni bila ta kalkulacija popolnoma pravilna, ker se Levstik ni zadovoljil s honorarjem 20 fl, pobotala sta se za 35 fl, kar je bilo zabeleženo v „protokolu", kakor je pisal Levstik Stritarju. Pogodbo sta sklenila Blaznik in Levstik v ponedeljek, 8. maja. Prihodnji dan je Levstik poslal Blazniku izjavo, ki nam nadomešča vsaj deloma pogodbo, akoravno niso iz nje razvidni natančnejši pogoji glede naklade, eventualnega drugega natisa in drugih podrobnosti:
41 Prvotno 10%.
510
III.
An Herrn Josef Blasnik Buchdrucker in Laibach.
Ich bin mit den gestern mit einander festgestellten Bedingungen in Bezug des42 Druckes meiner Gedichte: „Pesmi", vollkommen zufrieden und trete sie in Ihr volles Eigenthum ab.
Zeichne Laibach am 9. Mai 1854.                                                  Franz Levstik.43
Honorar bezahlt 35 f.**
V šolskem letu 1853—54, v letu „Pesmi", se je na ljubljanski gimnaziji vršila pismena matura od 21. do 24. junija, ustna matura od 24. do 26. julija in 29. julija se je zaključilo šolsko leto s slavnostnim razdeljevanjem daril.45 Kot privatni učitelj je Levstik vsekakor čakal v Ljubljani na konec šolskega leta in odšel prve dni avgusta v svoj rojstni kraj, odkoder je pisal Blazniku za korekture:
IV.
Euer Wohlgebom!
Ich gebe Ihnen hiemit zu wissen, dali ich mich jetzt in Laschitsch befinde. Ich erwarte taglich die Korrektur, ersuche Sie also, sobald als moglich, mit dem Drucke zu beginnen, weil ich, wie leicht zu denken, am allerliebsten selbst den Druck corrigiren wollte, im September aber komme ich hochstwahrscheinlich nach Wien oder sonst wohin und somit viel lieber jetzt corrigiren vrollte. Am allerliebsten ware es mir, mit Ende August zu beenden. Mit Hochachtung
Euer Wohlgeborn Laschitsch am 7. August                                                        ergebenster
1854.                                                                       Fr. Levstik46
Blaznikovega odgovora na to pismo nimamo, zato poglejmo zopet v „Koledarčik slovenski za leto 1854", kjer imamo v „dnevniku" za mesec avgust sledeče Levstikove beležke:
42  des: prvotno der.
43  „Pesmi" in Levstikov priimek v latinici, vse drugo v gotici.
44  Pripisano z Blaznikovo roko.
45  Program ljubljanske gimnazije 1854, 26. 48 Podpis v latinici, vse drugo v gotici.
511
12.  1. Bogen der Correctur von Laib. der „Pesmi" samt Billet.
2. Emil. & 7 & 11. etiam. inamorato diabolo
presso il mangiar latte.47 Avul-
si capilli. 7. Brief nach Laib. Blasnik. & nach Stara
vas Turk.
13.  do nach Laib. Blasnrlr-samt Correct retour.
Na pismo od 7. avgusta (naša št. IV.) je dobil torej Levstik 12. avgusta Blaznikov listek in prvo polo „Pesmi", ki jo je vrnil 13. avgusta v Ljubljano s posebnim pismom. Blaznikov listek in Levstikovo pismo od 13. avgusta nista ohranjena. Le prvo polo „Pesmi" je korigiral Levstik sam, ostalih pol pa ni nikdar prejel v korekturo, kar je potrdil v pismu, ki ga je poslal Stritarju iz Olomuca.48
Blazniku se s tiskom ni mudilo. Skoraj ves mesec avgust je bil Levstik še v Retjah, ne da bi bil prejel korekturo druge pole. Zadnje dni avgusta se je oglasil v Ljubljani in je od tam potoval v Olomuc, Brno in na Dunaj, odkoder je kot „študent", stanujoč v palači velikega mojstra nemškega viteškega reda, nadvojvoda Maksimilijana d' Este, zopet pisal Blazniku za korekturo:
V. Wien am 10. Septbr 1854.
Euer Wohlgeborn!
Als ich das letzte Mal in Laibach war, hoffte ich nicht so lange auszublei-
ben, indessen die Umstande haben sich geandert; ich sah derweit schon Olmiitz
und Briinn und nun befinde ich mich wieder in Wien. Ich hoffte diesen Herbst
noch Krain zu sehen, darum schrieb ich nichts, allein erst49 heute erfahre
ich, dan" ich darauf verzichten mufl. Ich bleibe bis zum 25. dieses in Wien,
dann gehe ich wieder nach50 Olmiitz. Haben Euer Wohlgeborn derweil schon
etwas gedruckt,  so bitte  ich  mir  sogleich  nach  Wien  zu  schicken, meine
Adresse lautet: Franz Levstik, Studierender, Vorstadt51 Landstrasse, Reben-
gasse, Palais des Erzherzogs Maximilian d' Este, N° 475. in Wien.
Ich bleibe Euer VVohlgeborn Ergebenster                     „         T       ,.. r,
r ranz Levstik"-
47 pred latte prečrtan il.
49 Levstikova pisma, 262: „... sim samo pervo polo sam v korekturi imel..."
49 prvotno: erste.
60 nach iz in...
51  pred Vorstadt prečrtan Va.
52  Levstikov priimek in nadvojvodovo ime v latinici, istotako označba meseca v datumu, vse drugo v gotici.
512
Že 7. avgusta je pisal Levstik Blazniku, da pojde verjetno septembra na Dunaj ali sicer kam drugam. 10. septembra je res že bil na Dunaju, a še poprej v Olomucu in Brnu. Ali je potoval že kot štipendist in na poziv nemškega viteškega reda, ali je potoval na svoje stroške, da se javi svojim bodočim predstojnikom? Jeseni je upal priti še enkrat na Kranjsko, a 10. septembra je zvedel, da ostane samo še petnajst dni na Dunaju in se mora potem vrniti v Olomuc v prvi letnik teologije. To prvo Levstikovo bivanje na Dunaju je verjetno oni „noviciat", ki ga je imel v mislih Leveč, trdeč, da ga je prebil na Dunaju „pri jezuvitih v palači vojvode Modeneškega v Beatričinah ulicah na Kostanjevici".53 Iz cele situacije se vidi, da ni šlo za kak novicijat, ki ga Levstik sploh delal ni, in da se je moral v Olomucu in na Dunaju pač javiti in predstaviti onim, ki so odločali o sprejemu v nemški viteški red. Ukaz pa, naj odpotuje 25. septembra v Olomuc, ki ga je prejel Levstik 10. septembra, nam samo dokazuje, da so bile na ta dan izpolnjene vse formalnosti za Levstikov sprejem kot klerik nemškega viteškega reda.
Blazniku se ni mudilo. Tudi na to pismo ni dobil Levstik korektur, zato
jih je pred odhodom v Olomuc še enkrat zahteval in zopet povedal Blazniku,
da hoče sam opraviti korekturo svojega dela. K pismu so ga podžgale tudi
novice o domačih homatijah.
VT Wien am 25.54 Septbr  1854.
Euer Wohlgeborn! Ich erwartete taglich einen Bericht iiber mein Werk, doch da ein solcher nicht erfolgt ist, so ersuche ich, Euer Wohlgeborn mogen66 mir unter Kreuz-band die Korrektur nach Olmiitz schicken. meine Adresse ist: Horer des ersten Jahrganges der Theologie zu Olmiitz; denn ich will das Werk jedenfalls selbt korrigiren. Noch eine Bitte hatte ich an Sie. WeilS6 ich Niemandem meinen57 Vertrag mit Ihnen bekannt gegeben, so musste ich hier in Wien zu meinem Leidwesen erfahren, dal? meine Angehorigen geson-nen seien, auf meine vermeintliche. weifi der Teufel von wem vorgelogene Forderung, bei Euer Wohlgeborn, nach meiner Abreise Anspruch zu machen. Solite sich also, trotzdem dan" ich den58 Leuten schrieb: ich habe nichts mehr zu fordern, doch Jemand melden, so weisen Sie ihn59 ganz einfach ab und sagen, Euer Wohlgeborn hatten nur mit mir, sonst mit Niemandem einen Kontrakt geschlossen, und erklaren60 gefalligst, Sie seien
53 Levstik, Zbrani spisi V, 316. M 5 popravljeno iz 5.
65  prvotno: moge.
66  prvotno morda: w... mesto W... r,r pred meinen je prečrtan uns.
1,8 pred den je prečrtan Ihnen.
59  ihn pozneje vrinjen nad črto.
60  prvotno: sagen.
513
nicht gesonnen, andern Leuten Ihre Angelegenheiten auseinanderzusetzen, \vieviel Sie gezahlt hatten, wieviel Sie noch zu zahlen61 verpflichtet seien. Unsere Sachen sind in dieser Beziehung ganz richtig, ich habe n i c h t s mehr zu fordern, aber ich wollte nicht gerne sehen, dafi jeder Hahn von meinem Honorar krahen wiirde, darum ersuche ich hoflichst62 Euer Wohlgeborn davon Niemandem was bekannt zu geben.
Euer Wohlgeborn                         ergebenster
Fr. Levstik63
18. novembra je prinesel „Oglasnik" k 92. številki Novic Blaznikovo naznanilo, da se v njegovi založbi dobivajo Levstikove „Pesmi" in da veljalo 30 krajcarjev. Dva dni pozneje, 20. novembra, je Levstik, ves zaskrbljen, da bo tisk nekorekten, prosil Blaznika, naj mu pošlje tri izvode
„Pesmi":
VIL
Olmiitz am 20. November 1854.
Euer Wohlgeborn! So eben gelange ich zur Kenntnis, dafi meine Gedichte schon durch Ihre Presse veroffentlichet sind. Solite das wahr sein, so bitte ich, mich dariiber, so bald als moglich, zu benachrichtigen. Ich fiirchte sehr, dafi der Druck unkorrekt ausgefallen sein wird. Ich ersuche Euer Wohlgeborn hoflichst mir d r e i Exemplare per Post zu schicken, dafi ich doch sehe, in was fiir einem Kleide die Kinder meiner Laune Ihre Presse verlassen haben. Von64 dem Werke, dessen ich gegen Ende Juli d. J. als fast schon fertig erwahnt hatte, kann vorlaufig keine Rede sein, weil alle meine Schriften ohne mein Verschulden in Krain geblieben sind. Sie wollen auch gefalligst beifiigen, was von der Abnahme zu hoffen sei, die ich Ihnen so giinstig als moglich vom Herzen wiinsche. Auch ersuche ich Sie, die Exemplare so zu schicken, dafi man meinen Namen vor der Aufreifiung des Kreuzbandes nicht wird lesen konnen; ich habe guten Grund dazu.
Euer Wohlgeborn                          ergebenster
Meine Adresse:                                                                                  Levstik65
Franz Levstik
Deutschritterordens — Kleriker im F. E.66 Seminar
zu Omiitz
¦i                                                                                       ¦
in Mahren.
61  pred zahlen prva poteza velike črke Z.
62  I popravljen iz f.
63  Razen Levstikovega priimka vse v gotici.
64  n iz m.
65  Razen Levstikovega priimka vse v gotici.
66  F. E. pozneje vrinjeno.
514
Kdo je Levstiku sporočil, da so „Pesmi' izšle? Na Novice ni bil naročen,67 tudi niso mogle priti Novice v dveh dneh. iz Ljubljane v Olomuc, ker je rabilo pismo iz Olomuca v Ljubljano v onih časih teden dni68 in pismo z Dunaja v Ljubljano nekako pet dni.69 Levstik je moral dobiti vest, da so izšle njegove pesmi, od drugod, in njegov dopisnik mu je moral to sporočiti, predno je izšel „Oglasnik" in vsaj teden dni predno je prosil Levstik Blaznika za tri izvode „Pesmi", to je osem dni pred 20. novembrom, tako da nam mora veljati 13. november 1854 kot dan, ko so „Pesmi" prišle vjavnost, ali vsaj kot terminus post quem non. Kdo je Levstika obvestil, da so „Pesmi" izšle, ne bo težko dognati, bil je to pač Stritar, ki pravi o onih dneh: „Ni čudo, da se je mladi pesnik (t. j. Levstik) živo zanimal, kako se godi njegovim prvencem. Pridno mi je dopisoval ter me povpraševal, jaz sem mu pa odgovarjal ravno tako pridno.. .",70 kar more pač veljati tudi za dobo pred konfiskacijo „Pesmi".
Težje bo dognati, katero delo je Levstik že ob koncu julija omenil Blazniku kot „skoraj izgotovljeno" in mu ga verjetno mislil ponuditi v založbo. Ali datira morda J u n t e z vendar že v leto 1854? Ali je Levstik že tedaj mislil na Bučelstvo? Kratke beležke o čebelarstvu najdemo že v Koledarčku za leto 1854. v „dnevnikih" za mesec julij in december. Ali je pisal že julija 1854 Martina Krpana?71 Ali je morda mislil gradivo, ki ga je pozneje združil z naslovom „Spomini o verah in mislih prostega naroda"?72
Šele po prejemu tega pisma se je zganil tudi Blaznik. Poslal je Levstiku tri izvode „Pesmi" in mu pisal pismo, ki ga sicer v Levstikovi zapuščini ni, a ohranil se nam je Blaznikov koncept. Koncept ni datiran, a ker vemo, da je rabilo pismo iz Olomuca v Ljubljano nekako teden dni, smemo sklepati, da ga je Blaznik napisal 28. novembra in da je Levstik dobil svoje „Pesmi" okrog 5. decembra.
VIII.
Geehrter Herr!
Ich habe auf die Gelegenheit gewartet Ihre sichere Adresse zu erlangen um Ihnen einige Exemplare (3 St)73 Ihrer Gedichte zukommen zu machen. Dies geschieht nun jetzt.
ST Naročil se je šele na Novice za december. Gl. Levstikova pisma, 261.
68  Gl. poštna pečata na Levstikovem pismu Stritarju: Olomuc 19. DEC.; Laibach 26. DEC.; ib. 263.
69  Gl. poštna pečata naše št. XI: Wien 30. 1. Laibach 4. Feb.
70  Stritar, Zbrani spisi VII, 152-3.
T1 Slodnjak sodi, da je pisava najstarejšega dela ohranjenega rokopisa Martina Krpana najbližja Levstikovi pisavi iz leta 1855; Levstik, Zbrano delo III, 409.
72  Levstik, Zbrano delo III, 250, 437.
73  (3 St) je prečrtano.
515
Dafi ich die Gedichte ohne Ihren Wunsch zu befriedigen nicht Ihnen zur Correctur eingesandt habe, sind viele Ursachen vorhanden; ich habe lange Ihren Aufenthalt nicht7* gewullt, auf eine Correctur, die wahrschein-lich verloren ging, habe ich die langste Zeit gewartet, aber keine riicker-halten ect.75 und so habe ich die Poesien ausgedruckt, so gut es ging; wenn bedeutende Fehler vorkommen, trag ich dennoch keine Schuld. Gegen alle meine Erwartung, gesehah noch, bei der Vorlage der Pflichtexemplare, eine Einsprache der h. Polizeibehorde gegen das Gedicht „Na vsih svetnikov dan" u. „Študentovska zdravica", die vor lauter Angstlichkeit bis zum Statthalter gelangte, und endlich nach eindgen Debatten, beseitiget, und das ganze, wie es gedruckt war, belassen blieb!
Ich habe das Werkchen auf Anrathen des H. Dr. Bleiweis dem H. Dežman zu einer kritisehen Besprechung ubergeben, bis nun aber noch nichts erfolgt. Betreff der Abnahme kann ich bis jetzt nichts sagen, ich habe aus Vorsicht auch nur 500 Ex. aufgelegt, und war sehr iiberlegt, wie sie eine kleine Ueberzeugung aus der oben angef uhrten Calamitat leicht ersehen konnen.76
Koliko izgovorov malovestnega založnika! Da je samo čakal na „točen naslov" in da ni poslal korektur, ker dolgo ni vedel za Levstikovo bivališče! V vsakem pismu je Levstik vedno navedel točen naslov, le približno 14 dni, kolikor je pač trajalo potovanje iz Lašč v Olomuc, Brno in na Dunaj, je bilo Levstikovo bivališče Blazniku neznano. Verjetno je in ne dvomimo, da je Blaznik poslal korekturo druge pole v Lašče ob koncu avgusta, ko je bil Levstik že na poti in se je druga pola izgubila, a za tretjo, četrto, peto in šesto polo je imel Blaznik natančne Levstikove naslove v rokah.
Že iz Levstikovega pisma Stritarju (18. decembra 1854) smo vedeli, da so „Pesmi" prebile dve cenzuri „pri policii in pri poglovarji", bolj natančno nam je povedal šele Blaznik, da je policija ugovarjala „Študentovski zdra-vici" in pesmi „Na vsih svetnikov dan", da pa je namestnik, grof Gustav Chorinskv, dal »Pesmim" aprobacijo.
Avstrijski tiskovni zakon iz leta 1852. je namreč določil, da mora tiskar od vsakega neperiodičnega tiska izročiti en izvod oni oblasti, ki skrbi za javni red in mir, in v krajih, kjer je državno pravdništvo, tudi temu eden izvod. Te izvode je moral tiskar izročiti tri dni pred izdajo ali razpošiljanjem. Ker smo ugotovili prej, da so „Pesmi" prišle v javnost 13. novembra in ker je verjetno trajalo razpravljanje pri policiji in namestništvu naj-manje teden dni, ako ne več, smemo sklepati, da so bile „Pesmi" dotiskane
74  nicht je pozneje vrinjen.
75  težko čitljivo, morda tudi kako drugače.
76  Koncept v gotici, Dežmanov priimek v latinici.
516
že v zadnjih dnevih oktobra ali prav prve dni novembra. — Aktov o policijskem ugovoru in odločitvi namestništva nisem mogel najti.
Tudi o Dežmanovi kritiki „Pesmi" smo vedeli iz Levstikovega pisma
Stritarju (18. dec. 1854): .....G. Dežmana lepo pozdravim. Rad bi njegovo
kritiko bral..."" Dežman je res začel pisati kritiko o „Pesmih", ohranila se nam je v njegovi zapuščini v ljubljanskem narodnem muzeju, ni je pa dovršil in za tisk pripravil pač zato, ker ga je prehitela konfiskacija „Pesmi" na gimnaziji in njih zapora pri založniku. Dežman je vedel, da Bleiweis ne bo objavil kritike o knjigi, ki jo je ljubljanska duhovščina pregnala s književnega trga. Dežmanov koncept se glasi:78
IX. Pesmi.   Zložil  Levstik.
Mladi pesnik v krasnem „Vvodu" teh poezij poje, kako mu je nebeški mladenč citre podal, rekoč:
„Spoznane so goreče želje tvoje, „1 tvojih pers zastojn ni bil plamen, „Kar želel si, prejmi iz roke moje! „Ko tajal bo ti serce žar ognjen, „Poprimi strune, vlivaj glase vanje, „Veselje i britkost i svoje sanje, „Bez skerbi zaupuj jim vsaki čas! „One ti bodo solz oči sušile, „Kozarce s taboj bodejo praznile, „Ljubezni tvoji posojale glas!"
De se je Levstik tega sporočila zvesto deržal, de se v njegovih pesmih izvirnost misel, rodovitnost domišlij, lahkost v izpeljavi, gibčnost in krepost jezika lepo vjemajo, to spričbo mu mora tudi nar ojstrejši presojevavec dati. Posebno se je varno ogibal stranskih pot, na ktere mladi pevci radi zahajajo, namreč: sužnega posnemovanja, občutljivega tugepolnega zdiho-vanja, pri kterem se je že tisuč i tisuč sere scedilo, in gromonosne plohe, ktere konec je večidel — blatna luža. Ako se v Levstikovih poezijah tudi tu in tam kakšen oglas ptujih pesem zasledi, je on tako posnemal, de s tem izvirnost njegove poezije ničesar ne zgubi. V izgled omenimo lepo balado »Povodna deklic a", v kteri se je po znanim „Erlkbnig" ravnal. Med vsemi bi nar više j cenili niične pesmice: »Mlinarica", »Razglašena skrivnost" in »Spijoča deklica" v oziru pravega slovenskega duha, v kterem so zložene. V njih je Levstik serpske ženske pesme kaj srečno posnemal. Tudi pesmi
77  Levstikova pisma 263.
78  Prvi del sem sestavil iz dveh inačic, od katerih je ena zaključena in šifrirana z D. Drugi in tretji del sta uvoda, ki jih Dežman ni nadaljeval.
517
zidane volje bojo mnogim dopadle. „Na vsih svetnikov dan" in „Študen-tovska zdravica" ste po značaju nemških „Burschenlieder" zloženi... To bo vsakimu bravcam posebno všeč, de Levstik tako poje, kakor mu je od neba dano, de se v njegove pesme nesrečno tihotapstvo še ni vrinilo, de so zerkalo duše, ktera se z veselimi veseluje, in ako bi mu kdo to veselje z ojstrim ogovoram kaziti hotel, bi zavernili:
Pusti peti mojga slavca kakor sim mu gerlo vstvaril.
De Levstik tudi v pravem duhu pobožnosti pesme zlagati zamore, nam spriča njegova že lansko leto v koledarčku natisnjena „Božična".
Pušice, ki se v ti zbirki znajdejo nimajo nobene posebne cene. Daljši zabavljica „Ježa na Parnas" je kaj smešna. Cela menažerija žival živalskih jezdecov se na Parnas pripravlja. Tu in tam pesnik čez to, kar se spodobi, seže, kar se le s tem zagovarjati da, da se v tej bazi poezije tudi marsktero zarobljeno povedati sme. Vender smo med pevci „servile pecus imitatorum" pogrešali. Sicer se najde tudi Komar in Komarski. Le svetovali bi mladimu pevcu, da bi se preden se na to pot poezije poda kožo tako vstrojit, de ga tudi pikanje komarjev ne bo nadlegovalo.                                                 D.
Brali smo uni dan neko pesem od vožnje slovenšne v letošnjem koledarčku, v kteri g. Znojemski nekdanjo vožnjo takole naznači:
Kdaj so počasi jo
Vlekli volički, Zdaj jo pa peljejo
Čili konjički.
De to ne le od slovenšne ampak tudi od Poezije velja, spriča j o nam
Levstikove poezije. Nekdaj se slovenska mladina k večim pozdignila vsako
leto enkrat iskrice vdanosti svojim učenikam na svitlo dat, zdaj pa že cel
zvezik poezij se nam ponudlo, v kterim vse drugo zastonj išeš kakor iskrice
vdanosti. Tu beremo
Pa v celi tovaršii
Moj glas je spoštovan,
Če rečem: Vino pimo!
Pijemo ga ves dan. (43)
Nekdaj se je slovenski učenec srečniga cenil ako je v „Illyrisches Blatt" pervi izdelk pevskiga duha to se ve v nemškim jeziku brati zamogel. Narveči slava je tistiga doletela, komu je bila od cele šole slava podelena, o svetim Janezu Kersniku v slavo preljubljeniga studentovskega očeta „iskrice ljubezni" zapeti. Tisti časi, v kterih se je slovenska pesem k večim
518
k zahvali učencov proti svojim učenikam povzdigniti zamogla, so minuli, in krepkejši duh tudi slovensko mladost navdihuje. Priča tega so nam Levstikove poezije. Od njih velja kar je Vodnik rekel, Ni žvenka ni cvenka, Pa bati se nič živi se brez plenka, O petju ko tič. To je prava študentovska poezija. Marskteri moralist bi vtegnil predmete teh poezij ojstro grajati. Pa odgovorili bi mu z Prešernom: Pusti peti mojga slavca kakor sim mu gerlo vstvaril. In zares kdor tako resnično peti zamore, komur tako gibčno jezik iz ust teče, kot g. Levstiku, temu se tudi zapernese ako učasih, ako od bokalov in drugih homatij kaj več zapoje, kot se v šolah mladenču spodobi.79
O konfiskaciji „Pesmi" na gimnaziji in o njih zapori pri založniku je Stritar poročal Levstiku v pismu, ki se nam ni ohranilo, nadomestijo nam ga sledeči odlomki iz Levstikovih pisem:
„... Vsega tega, kar se je po šolah zgodilo, utegnila bi Jelenčeva sicer dobra ali nevedna volja pervo kriva biti. Vender bi se ogenj gotovo ne bil razkuril, ako bi ga ne bil Globočnik podpihal i raznel. Ako se ravno hvali Nečasek, da je on sam tehtal, mogel bi vsaki neumen biti, kdor bi mu verjel. Kdor če pismene reči soditi, mora jezika do dobra gospod biti, kar pa Nečasek gotovo ni, kakor ves svet dobro ve. Brodnikova sodba mi je dim! Zavid i serd mu je navdihovala besede- gemein i carnalisch!... Vončinata ne poznam, ali Bog mu pošlji svojega duha! Metelkotova sodba je sodba slov-ničarja... Veseli me Dežmanova i Rajhelnova kritika, tudi Petruci se je obnesel, kakor gre možu, akoravno sicer ni dostikrat mož. čez vse pak me je ganila ljubezen g. g. študentov do mojih poezij .. ."80
„... Sie (i. e. „Pesmi") wurden von einem Supplenten, der zugleich Pater ist, am Gvmnasium zu Laibach als Vorlesebuch eingefiihrt, aber die Folge dovon war eine traurige. Die am Gvmnasium bethatigte iibrige Geistlich-keit erbob einen grasslichen Sturm und brachte so weit, dass in allen Gvmnasialklassen die Exemplare, welche sich die Studenten angeschafft hatten, offentlich konfiscirt wurden .. ."81
Po spominu in nekoliko idealizirano je Stritar vso zgodbo opisal še enkrat po Levstikovi smrti:
„Pesmi njegove (t. j. Levstikove) so bile v tem prišle v Ljubljani na svetlo. Zastonj bi vam... popisoval, kako so bile te pesmi vzprijete, sosebno med mladino med nami... kako hlastno smo zgrabili, kako slastno smo brali drobno knjižico: Levstikove pesmi. To vam je bil pravi prevrat v šoli. Druge knjige so imele mir tisti čas, kakor o počitnicah, doma in v šoli. Tudi v šoli;
79  Pri objavi sem zamenjal Dežmanovo obliko Leustik z Levstik, dodal sem nekaj izpuščenih ločil, znakov nad š, ž in č, spremenil v zadnjem stavku „kot bi v šolah" v „kot se v šolah" in kake druge malo pomembne pisne napake.
80  Levstikova pisma, 261—2.
81  o. c. 124—5.
519
kamor si pogledal, videl si tisto rdečkasto knjižico v rokah. Ta je bral zase, ta drugemu. Učili so se pesmi na pamet in deklamovali jih v slovenski uri. Ali to se ni videlo rado.
Bilo je tedaj v Ljubljani nekoliko mož, sosebno duhovnih gospodov — eden na gimnaziji naši — ki niso bili tako navdušeni za mladega pesnika. Ne samo to; v slepi gorečnosti svoji in bogoslužnosti so videli v nevarnosti domovino in vero! Delati je bilo treba, in delali so urno!
V gimnazijo je udarila prva strela. Nekega dne pride naš vodja v razred ... Bil je dober človek, ali brez volje. Voljo, krepko voljo je imel — zase in zanj — gori v misel vzeti gospod, pravi vodja; vse se je sukalo po njegovi volji... Vodja . .. vpraša, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z nekim veselim ponosom — bila nas je velika večina. Mož si zabeleži imena, nato nam ukaže z uradno strogim glasom, da naj prinesemo drugi dan vsi svoje izvode... Drugi dan pride zopet ter bere zaporedoma zabeležena imena; in kakor je bil kateri poklican, korakal je moško s svojim Levstikom v roki proti katedru ter položil ga krepko nanj ...
Po šoli smo šli naravnost v tiskarno, kjer se je prodajala knjiga. Dva... hitela sta nekoliko pred nami... kar nam prideta naproti od tiskarne: ,Nič več Levstika, vse razprodano!'... Ali nič res, nič ni bilo vse razprodano, kakor smo zvedeli skoraj pozneje. Udarila je bila druga strela, sedaj v tiskarno! Možu se je bilo reklo kratko in odločno: ,Ali Levstika v zapor, ali pa ne bode več zaslužka od nas!'... Da si ohrani zaslužek, zaprl je Levstika in zapečatil.. ,"82
Opisi ljubljanskih dogodkov potrebujejo le malo komentarja. Suplent-duhovnik, ki je rabil Levstikove „Pesmi" kot šolsko čtivo, je bil Janez Jelen c.83 Po odhodu profesorja Šolarja je poučeval slovenščino v prvem, drugem, tretjem in šestem razredu.84 V prihodnjem šolskem letu ni bilo več Jelenca na gimnazijo, postal je „informator" (domači učitelj) pri namestniku grofu Chorinskem. Anton Globočnik je bil gimnazijski katehet, duhov-nik-suplent Anton Brodnik je poučeval latinščino, nemščino in matematiko. Leo Vončina pa ni poučeval na gimnaziji, bil je profesor kanoničnega prava, cerkvene zgodovine in patrologije v semenišču. Ostali duhovniki-profesorji so bili še slovničar Franc Metelko, geograf Blaž K ocen, ki je pa veljal za svobodomiselnega duhovnika,85 in suplent Josip K o g e j. Prvi vihar je dvignil in podkuril Globočnik, pridružil se mu je Brodnik, Kocen jima verjetno ni sledil, kakšno vlogo so igrali Metelko, Kogej in Janez Poklukar, ki je poučeval vzgojeslovje kot prost predmet,86 ne vemo. Za Levstika so se postavili profesorja Karel R e i c h e 1, klasični
82  Stritar, Zbrani spisi VII, 150—2.
83  Slodnjak, SBL I, 652.
84  Šolar je poučeval slovenščino v drugem, četrtem, petem in šestem razredu le do 14. novembra 1854 in torej še ni mogel rabiti Levstikovih „Pesmi". — Program ljubljanske gimnazije 1855, 20.
85  Rus, članek Kocen v SBL I, 480.
86  Učitelji prostih predmetov so imeli pri konferencah posvetovalni glas.
520
filolog, Peter Petruzzi, ki je poučeval nemščino, grščino in kot prosta predmeta italijanščino in francoščino, ter K. D e ž m a n, ki je poučeval kmetijstvo kot prost predmet.86 O ostalih profesorjih-laikih ne vemo ničesar. Ali je bil katehet Anton Globočnik res tako mogočen gospod, da je ustrahoval vodjo, mu vsilil svojo voljo in ga prisilil, da konfiscira „Pesmi"? Kakšne pravice so tedaj imeli gimnazijski kateheti in kako je bilo z versko vzgojo?
Na ta vprašanja nam odgovarja ministrski ukaz, ki je izšel 16. januarja 185487 in ki opominja, da mora verska misel in verski duh pronikniti vso organizacijo gimnazij, da bodi najvažnejša osnova vzgoje verski pouk in najbolj odlična naloga ravnatelja, da prilagodi delovanje vsega učitelj-stva temu cilju. Med šolskim letom naj kateheti pri konferencah ali v zaupnih pogovorih z ravnateljem povedo svoja opazovanja in želje glede versko-naravstvenega stanja zavoda in naj omogočijo s skupnim delom resnično krščansko vzgojo.
„Pokristjanje" vsega gimnazijskega pouka — tako nadaljuje ministrski odlok — pa ni odvisno samo od verskega pouka, ampak nič manje od duha, v katerem se poučujejo vsi drugi predmeti. In zato so škofje z ukazom od leta 1822. dobili nadzorstvo vsega pouka, ki ga more vršiti vsak škof sam osebno, ali ga poveriti zastopniku, ki mu je prosto prisostvovati pouku vsakega predmeta.
Ko je torej Anton Globočnik dvignil obtožbo proti Levstikovim „Pesmim", se je mogel opirati na najnovejši ministrski odlok in se sklicevati na svojo pravico in dolžnost, da čuva kot katehet najvišje cilje „pokrist-janjenja vsega gimnazijskega pouka". To je bilo v času, ko je med 266 ravnatelji avstrijskih gimnazij bilo 181 duhovnikov (Československa vlasti-veda VII, 445).
Ko so uklonili mladega suplenta Jelenca, gimnazijce in Blaznika, so izbojevali še tretjo zmago:
„Da sich der ... Verfasser (Levstik) im f. E. Seminar zu Olmiitz... be-fand, so schrieb ein Pater von Laibach einen Brief mit einem beigeschlossenen komentirten Exemplare seiner Gedichte an den Seminarsvorsteher. Im Briefe standen unverschamte Liigen, dem Werke wurden die skandalosesten B 1 a s -p h e m i e n aufgebiirdet. Der Vorsteher drang auf Widerrufung der Gottes-lasterungen. Der Verfasser erklarte umsonst, dass das Werk die Censur mit Ehren bestanden, dass diese Denunziazion eine abschenliche Liige sei. Er versteht unsere Sprache nicht und glaubte dem Briefe jeden Strich, dem Verfasser n i e h t s. Die Folge davon war, dass er das Seminar verliefi, weil er sich zur Widerrufung nicht bequemen konnte .. ."88
87  Marenzeller, št. 489.
88  Levstikova pisma, 125.
34
521
Tako so se maščevali pigmejci nad pesnikom, ki se je bil predrznil, otresti se njihovega varuštva in nadzorstva in ki je bil svojo pot usmeril v širši svet.
Ali se je Globočnik in njegov krog zadovoljil s temi zmagami? Aktov sicer res še nimamo, a 15. januarja 185589 je izdalo ministrstvo odlok, ki je bil naslovljen na namestništvo kranjske dežele in ki opozarja, da se je treba takoj zaupno pogovoriti s šolskim nadzornikom, kadar opazijo vero-učitelji ali škofovi odposlanci napake ali neprilike pri verskem razvoju ali verski okrepitvi šole. Ne zadošča, da bi šele ob koncu šolskega leta o teh stvareh razpravljali, ne da bi takoj dognali dejstva in prilike in se zaslišali udeleženi profesorji.
Ali ne zveni ta odlok kot zadnji zmagoslavni klic kateheta Globočnika in njegovega kroga?90
Ko je Levstik zvedel za dogodke na ljubljanski gimnaziji in o zapori svojih „Pesmi", je pisal Blazniku. Upal je še v Blaznikov pogum in v Bleiweisovo objektivnost, da bosta branila njega in njegovo delo. A Blaznik in Bleiweis nista bila moža, ki bi se upala zameriti gimnazijskemu katehetu Globočniku in njegovim somišljenikom, ki so bolj goreče kot policija in bolj goreče kot sam cesarski namestnik čuvali javni red in moralo. Molče sta zaklenila Levstikova pisma v svoje miznice.
X.
v. Olmiiz 17 Dec. 1854. Euer Wolgeborn!
Zu meinem grofiten Leidwesen erfuhr ich die tragische Geschichte meiner Gedichte. An der ganzen Sache ist der Globočnik Schuld. Doch feige91 gehandelt scheint es mir das Werk von der Offentlichkeit zuriick-zuhalten. Was riskiren Sie dabei? Hat es bei der Polizeibehorde nicht die Schwitz-Zeit ehrlich, wenn auch mit Not, ausgehalten? War es nicht beim Statthalter selbst? Wo sind denn die religios und moralisch verderblichen Maximen, die man mir vorwirft? Lassen Sie das Werk der Welt, und ich biirge Ihnen, dan* es in Kiirze die zweite und vielleicht noch mehrere Auf-lagen erleben wird! Gedenken Sie es aber zuriickzuhalten, so sagen Sie gefalligst auf wie lange? Denn ich bin dabei eben so gut benachtheiliget, als Sie, wenn nicht noch92 mehr! Wieviele Exemplare sind noch vorhanden?
89  Marenzeller, št. 179.
90  Seveda ne izključujem možnosti, da se ta odlok tiče kakega drugega primera iz prejšnjega šolskega leta 1853—54.
91  Prvotno: als feige.
92  noch je pozneje vrinjen.
1
¦
522
Die Geschichte der Litteratur beweist Ilmen zur Geniige, dal? die Buchhandler von, sei es gerecht oder ungerecht verschrieenen Werken, den grbliten Profit zogen. Mein Werk ist ungerecht, aber zu Ihrem Vortheile verschrien, denn es hat die Aufmerksamkeit auf sich gezogen und wird desto mehr Absatz finden. Ich hatte an H. Dr. Bleiweifi zweimal geschrieben, bevor ich diese Niederlage erfahren hatte, aber ich erhielt keine Antwort. Ich glaube, in Laibach meint man, ich sei schon im Anathem!
Wollten Sie also den H. Dr. Bleiweiss gefalligst fragen, ob er in die »Novic e" eine Apologie unter93 meinem eigenen Namen aufnehmen will, und mir in dieser ganzen Angelegenheit so bald als moglich antworten.
Mit Achtung
Ihr ergebener Levstik94
Dober mesec kasneje je moral Levstik zapustiti olomuško semenišče. Odšel je na Dunaj, kjer sta mu težak položaj in negotova bodočnost narekovala 30. januarja 1855 dvoje pisem. Eno pismo je naslovil Vaclavu H a n k u in mu ponudil za „spodoben honorar" slovenski prevod kral je-dvorskega rokopisa; drugo pismo je poslal Blazniku v Ljubljano:
XI.
Wien am 30. Janner 1855. Euer Wolgeborn!
Es ist schon eine geraume Zeit, als ich Ihnen den letzten Brief schrieb, aber Sie wiirdigten mich keiner Zeile! Ich wiederhole meine damalige Aufrage: Was gedenken Sie mit den versiegelten Exemplaren? Wie lange wollen Sie den Verkauf des Werkes unterdriicken? Das Werk hat die Censur bestanden, die Anfeindungen giengen nur von Seiten meiner Feinde aus, und die Gedichte sind nicht offiziel cassirt. Glauben Sie, dali Sie Ihre Aufgabe schon durch das Honorar,95 dafž Sie mir auszalten, Geniige ge-leistet? Ich bin jetzt in Wien und habe mich diefifalls mit Mannern vom Fache besprochen und in Erfahrung gebracht, dafi Sie verpflichtet sind, das Werk zu veroffentlichen sobald es nicht offiziel unterdriickt wurde, was, wie Sie am besten wissen, nicht der Fall gewesen ist! Wollen Sie sich ganz aus dem Handel ziehen, so treten sie die „Pesmi" an die Buchhandler in Laibach und in den Provinzen ab, und96 Sie sind gegen alle
93  morda prvotno mit.
94  Razen imen vse v gotici.
95  Najprej je napisal Levstik: Exen
96  Prvotno začetek besedice: dann.
34*
523
Seiten geschiitzt, wollen Sie aber auch das nicht, so weifi ich, was ich thun soli. Schreiben Sie baldigst, widrigenfalls wird das Schweigen auf diesen Brief meinerseits so betrachtet werden, als wiirden Sie die Schritte,97 die ich zu machen gedenke, im Voraus billigen!
Mit Hochachtung
Euer Wolgeborn ergebenster
Levstik98
Adresse: Franz Levstik in Wien Landstrasse, Untere Reisnergasse, H. N« 497, " II Stock Thiir N™ 22.
Naslov: v. Wien Sr. Wohlgeborn Herrn Herrn Josef Blasnik Buchdrucker
in Laibach (in Krain) Poštni pečati: Wien  y> 6 A.       L .. .31. Jan.       ...-| | Laibach 4. Feb.
B. H.~IWF a. M. |
To pismo je vendar podžgalo tudi Blaznika, mož se je ustrašil Levstikove grožnje, da bo smatral njegov molk kot odobritev vsega, kar namerava v tej zadevi še storiti, zbal se je pač, da bi Levstik pripravil novo izdajo „Pesmi", zato je v odgovoru krepko zagovarjal svoje založniške pravice. Ohranjena sta nam koncept in originalno pismo. Koncept100 se glasi:
XII.
Hr. Franz Levstik, Landstrafie, Untere Reisnergasse, 497, II. St.
Thiir Nr. 22, in Wien.
Es darf Sie nicht wundern, dal? ich1 Ihr Schreiben vom 17. X ber. v. J. unbeantwortet liefi, denn, wenn ich in demselben deshalb2 einer f e i g e n Handlung beschuldigt werde, weil3 ich ein Werk der Offentlichkeit ent-zogen haben solite4, iiber welches ich das volle Recht habe5 zu schalten und
97  Pred Schritte stalo prvotno: zugeschehenden.
98  Samo imena v latinici, vse drugo v gotici.
99  Prvotno je napisal L. drugo hišno številko.
100  Original je objavil Žigon, Carniola N. v. III,  162. — Objavljam koncept zato, da je gradivo, kolikor ga hrani arhiv Blaznikove tiskarne, podano v celoti.
1  Sledi prečrtan ih.
2  deshalb pozneje vrinjen.
3  weil popravljen iz prvotnega da[i.
4  entzogen haben solite se je glasilo prvotno: entziehe.
5  habe je pozneje vrinjen in zato
52-1
walten,6 wie es mir beliebt, muli das Gefiihl eines Mannes wohl tief verletzt werden, dem das Wort f e i g e nur durch die Handlungen anderer bekannt ist.
Zu dieser heutigen Antwort auf Ihre neu aufgestellte Logik, dan „wenn ich Ihnen nicht baldigst schreibe, Sie dieses Schweigen von Ihrer Seite so betrachten werden, als wiirde ich die Schritte die Sie zu machen gedenken, im Voraus billige", (wahrlich viel verlangt)7 bewegt mich nur die Erklarung; dafi ich laut Vertrag Ihre Gedichte, ohne einer weiteren Beschrankung in mein volles8 Eigenthum, gegen den Erlag von 35 f. iibernoinmen habe, dafi ich dieselben auch der Offentlichkeit nicht entzogen habe; indem ich von der Auflage von 5509 Ex. 5310 Ex. verkauft habe, die iibrigen 447 Ex. aber so lange nicht verschleifien oder an Jemanden abtreten vverde, als es mir belieben wird, auch Niemandem dariiber eine Rechenschaft zu geben habe,11 und dafi, falls es Ihnen einfallen diirfte, in mein Verlagsrecht wie immer geartet einzugreifen, ich auch12 wissen werde was ich zu thun habe.
Um Ihnen aber zu beweisen, wie wenig mir an Ihren Gedichten liegt, und weil ich Gewissensbisse fiihle Ihnen dafiir nur elende 35 f. Honorar13 ausbezahlt zu haben, so bin ich erbothig Ihnen gegen Riickerstattung dieses  Blutgeldes  das  Mami skript  wieder  abzutreten.
6. febr. 1855.14
Ko je Blaznik pisal koncept, mu je delalo posebno težavo število natisnjenih in prodanih izvodov. Prvotno in zdaj nečitljivo število natisnjenih izvodov je s krepkejšimi potezami spremenil v 500, to število je pozneje prečrtal in napisal nad vrsto 550. Prvotno število prodanih izvodov je bilo 93, kar je spremenil s krepkejšimi potezami v 53. Število neprodanih izvodov, namreč 447, je pustil nespremenjeno in ne odgovarja končni redakciji, ker je 550 — 53 = 497! Ko je Blaznik prepisoval pismo na čisto, je moral to neskladnost opaziti in je znižal število natisnjenih izvodov zopet na 500. Prikril je tedaj Levstiku natančno število natisnjenih in prodanih izvodov, ki ga pa izvemo iz Blaznikovega obračuna, ki je bil verjetno sestavljen kmalu po konfiskaciji:
6  po toalten prečrtan habe.
7  (ivahrlich   viel   verlangt)   pripisano  nad  vrsto,   med  prvo  in   drugo  besedo do nečitljivosti prečrtano: ... Ihnen(?) ...
8  Nad črto do nečitljivosti prečrtana besedica.
9  Prvotno število nečitljivo, 500 prečrtano in nad vrsto 550.
10  Prvotno: 93.
11  auch do habe nad vrsto.
12  auch nad vrsto.
13  Sledi prečrtan be.
14  Razen dveh imen v naslovu vse v gotici.
525
XIII.
Levstik's Gedichte.
82.30 35.— 11.12
128f42 Verkauf  100 St a 30 kr.......     50 „—
78f42
Z Blaznikovim pismom od 6. februarja 1855 še ni bilo zaključeno dopisovanje med njim in Levstikom radi „Pesmi". Na ponudbo slovenskega prevoda kraljedvorskega rokopisa, je odgovoril V. Hanka Levstiku 7. februarja in želel dobiti njegove „Pesmi": „Ten svazeček Vašich slovenskyeh basni bych rad mel, nebof od Vas nic jineho neznam, než Božičnu i Dekle i Ticu .. ."15
Levstik je hotel ugoditi Hankovi želji in prosil Blaznika, naj mu pošlje vsaj še eden izvod. Na tri pisma mu Blaznik sploh ni odgovoril, šele na četrto mu je odvrnil, da so vsi izvodi pod pečatom in da ne more nihče dobiti nobenega izvoda.16
Iz korespondence med Levstikom in Blaznikom iz dobe „Pesmi" nam manjkajo torej danes še sledeči kosi: Blaznikov billet, s katerim je poslal Levstiku korekturo prve pole, in Levstikov odgovor na ta billet. Štiri Levstikova pisma Blazniku z Dunaja, napisana med 10. februarjem in 20. aprilom 1855, ter Blaznikov odgovor, ki je prišel na Dunaj najkasneje 20. aprila, torej pet Levstikovih pisem, dvoje Blaznikovih, skupno sedem kosov.
Levstik je mislil še aprila 1855 na drugo izdajo svojih „Pesmi" in vprašal tudi Hanko, ali bi jih bilo mogoče tiskati v Pragi; odgovora najbrže ni prejel. Čez par tednov ga je pregnalo pomanjkanje z Dunaja v domovino, kjer pa ni več mogel misliti na to, da bi našel tako pogumnega tiskarja, ki bi se upal založiti novo izdajo „Pesmi" proti volji ljubljanske duhovščine.
Skoraj dvanajst let je imel Blaznik Levstikove „Pesmi" pod zaporo, 1866. leta je prodal vse izvode, ki so mu bili ostali, Wagnerju, ki jih je začel prodajati 21. marca.17 O prodaji se nam je ohranil Blaznikov račun:
15  Grafenauer, ZMS XI, 271.
16  Levstikova pisma, 126.
17  Grafenauer, ZMS XI, 274.
Auflage 550 Ex. kosten
Honorar
224 Ex. Einband a 3kr
526
XIV.
Levstik's Gedichte. Pag. 2918 de 1854.
550 Ex. Auflage kostete 82.1930 CM. ...     86 f 60 noch Vorrath. 100 Ex. gebunden  Preis     .     40 f CM 320    „    ungebunden Gegen 10020 f. bin ich bereit diese 420 Ex. abzugeben. kommt das Ex. auf fast 25 kr21
Preis a 70kr — Vortheil.......100f22
(Ves ta odstavek je dvakrat prečrtan) Diese  Gedichte  verkauft  an  H.  Otto  Wagner,  Buchhandler  hier,  um 80 f. laut Wechsel, zahlbar am 28. Februar 1867.
Laibach, am 17. Marž 1866.
Jos. Blasnig.
527