PRIVOŠČITE SVOJIM NOGAM NAJBOLJŠE! O ^ inrp fl rWEWOLLITiaiy -* Il ILJ by Mefndl Bridgedale TRIGLAVSKI NARODNI PARK DiGAfix® Serija vodoodpornih (gore-tex®) modelov z večjo paropropustnostjo. Zaradi luknjičastega blazinjenja in odstranljivega podloženega jezika, ki se hitreje suši, so čevlji linije Air Revolution® izjemno udobni. AIR REVOLUTION 2.0 Univerzalni pohodniški čevlji za planinske ture, trekinge, hojo po brezpotjih - tudi v slabem vremenu. zunanjiost: semiš ¡n cordura vmesni sloj: membrana goreteks ležišče noge: Air Active® drysole podplat: Vibram® - Meindl Multigriff® NI DOBRIH ČEVLJEV BREZ DOBRIH NOGAVIC! Pri obutvi z membrano goreteks je ustrezna izbira nogavic še posebej pomembna. LIGHT HIKER Tehnične po-hodniške nogavice z vlakni CoolMax®. ^^H Lahke, I funkcii ^H tehniči GTX TRAI L več-funkcionalne tehnične noga COOLMAX LINER Podnogavice z vlakni CoolMax®, ki hladijo stopalo. PRODAJNA MESTA MEINDL ^ PRODAJNA MESTA BRIDGEDALE Ljubljana: Škof ja Loka: Kranj: POHODNIK TOMAS SPORT [City Park, Čopova, Mestni trg] HERVIS [Vič, City Park] ELAN [Rudnik] ANNAPÜRNA WAY ELAN HERVIS Bled: KOALA SPORT Kranjska Gora:KEJŽAR Kamnik: Celje: Maribor: Novo mesto: Nova Gorica: Kobarid: ELAN HERVIS HERVIS HERVIS ELAN SPORTLAND V VSEH TRGOVINAH ELAN FABIANI HERVIS TOMAS SPORT PROMONTANA ALP KOMERC IN Ljubljana: POHODNIK ANNAPÜRNA WAY GOLJES Kranjska Gora:KEJŽAR Kobarid: SPORTLAND Trbovlje: GOLTES Ekskluzivni zastopnik in distributer blagovnih znamk MEINDL BRIDGEDALE v Sloveniji je podjetje LOGOS TREND, d. o. o. / www.logos-trend.si tel.: 01/83 11 665 / logos.trend@k2.net Izdajatelj in založnik: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja enkrat na mesec, julija kot dvojna številka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 105. letnik Naslov uredništva: PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana telefon: 01 434 56 87, faks: 01 434 56 91 e-pošta: pv@pzs.si http://www.planinskivestnik.com Odgovorni urednik: Vladimir Habjan Uredniški odbor: Marjan Bradeško, Marjeta Keršič - Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone Škarja, Slavica Tovšak Lektoriranje: Mojca Volkar Grafična priprava: Studio CTP, d. o. o. Tisk: Schwarz, d. o. o. Naklada: 5150 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkovne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT, 50 EUR za tujino, posamezna številka700 SIT, julijska 1.000 SIT. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svoj o uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fotografija na naslovnici: Na Zaplati, v ozadju Kočna in Grintovec ÍÜ Irena Mušič »FERATOMANIJA« V ALPAH Po Alpah se nezadržno plazi pošast nebrzdane in nenadzorovane gradnje zavarovanih plezalnih poti, ferat (it. via ferrata - železna pot), ki so očitno postale novi hit gorniškega udejstvovanja in neustavljive turistične ponudbe. Največji evropski strokovnjak na tem področju Eugen E. Hüsler ima v najnovejši izdaji svojega atlasa (Klettersteigatlas Alpen, Bruckmann, München 2005) zbranih kar 881 ferat, katerim je v zadnji številki revije Bergsteiger 10/05, dodal še 33 novih. V deželah, v katerih so še do nedavnega bile ferate skoraj neznan pojem, kot npr. v Avstriji, Švici, Franciji, je njihovo število že zdavnaj preseglo število ferat v Dolomitih, ki so klasično veljali za domovino takih poti. Samo v Avstriji je že nad. 300 ferat vseh težavnosti (C. Szèphalusi: Klettersteig-Guide Österreich. Tyrolia, Innsbruck 2005). Še več: nove ferate so speljane vse bolj drzno, po navpičnih in previsnih stenah, po dolgih in vrtoglavih lestvah, po mostovih, ki se gugajo nad globokimi prepadi. Tudi take so, kjer gremo po eni sami jeklenici in dveh spremljajočih za samovarovanje, tako da se lahko izkažemo tudi kot vrvohodci. Ali pa visimo na eni sami jeklenici in se s hrbtom navzdol ter prekrižanimi nogami okoli nje pomikamo naprej (»a la tirolese«). Ob vsem tem je »in«, da je ferata zavarovana samo z jeklenico, po možnosti nameščeno navpik ali čez previse, po čim bolj gladki steni, pod podplati pa mora zijati več sto metrov praznine. Naj se izkažejo bicepsi, naj se razliva adrenalin! Popoln cirkus! Planinska društva, razne naravovarstvene organizacije, tudi oblastvene strukture, so pred to poplavo ferat brez vsake moči. Turistična srenja je zavohala nov dobiček, lastniki koč so ugotovili, da je popularna ferata v bližini lahko zlata jama, ki jo kaže čim bolje tržiti in izkoristiti. Naj takoj pojasnim: nikakor nisem nasprotnik ferat a priori. Nasprotno! Velike, klasične ferate v Alpah, med katerimi so nekatere tudi zelo zahtevne, so gradili ljudje, ki so poznali svoje delo in poslanstvo. Številne so postale pravi pojem v gorništvu in je vzpon po njih lahko vrhunski gorniški doživljaj. Graditelji so po naravnih prehodih namestili varovala in s tem omogočili tudi neplezalcem, da lahko občutijo slast plezanja v stenah ter prvinsko doživljanje divjega gorskega sveta, ob tem pa skrbeli, da je bila pot speljana čimbolj razgibano in zanimivo. Sem pa odločno proti novodobnim ekstremno težavnim feratam, ki so speljane po smereh, ki bi brez varoval sodile v VI, VII, VIII... tež. stopnjo. Take »poti« so dvojni nesmisel in velika samoprevara. Prvič, za prave plezalce so nezanimive, drugič, za večino neplezalcev so enostavno pretežke, in tretjič - in to se mi zdi najpomembneje - ustvarjajo neko lažno, virtualno samoprevaro, da smo s preplezanjem take ferate storili nek pomemben alpinistični podvig. Žal, vse to ustreza virtualni dejanskosti, h kateri se današnji čas vse bolj nagiba. »Zmaga« na taki ferati je vrednostno primerljiva virtualnemu seksu na internetu ali »vročemu« telefonu! In kako je pri nas? Zaenkrat teh tendenc (še) ni opaziti. Vendar sem prepričan, da ne zaradi nekega starega sklepa skupščine PZS iz leta 1984, da novih ferat v naših gorah ne bomo gradili več. Še manj zaradi naravovarstvenih razlogov; samo spomnimo se cest, ki vse bolj nebrzdano vdirajo v naše gore. Bolj verjetno bo držalo, da naši turistični »delavci« živijo še v blaženi nevednosti in nimajo pojma o novodobnih trendih v širšem alpskem prostoru. Ce bi samo zaslutili, kako lahko neka ferata z zvenečim imenom in dvomljivo »slavo« skrajne težavnosti, kot magnet privablja določeno klientelo pretežno mlajših ljudi, bi verjetno tudi v naših stenah začel veselo peti sveder. Rad bi verjel, da se to ne bo nikoli zgodilo, toda skepsa je močna: »wishful thinking«, pač! ^^ Andrej Mašera AKTUALNA TEMA 4-11 Ali sploh še kje tišina šepeta?........................6 Marjeta Keršič - Svetel Kjer muzika igra...................................................10 Irena Benedik Noč dolgih senc........................................................12 Dušan Škodič Ptica je res zapela vrh Triglava..................16 Metka Pavšič Viharniki, spomeniki časa..............................20 Jože Vogrin Krjosova skala na Lovrencu................23 Milka Bokal Moji hribi..........................................................................25 Maja Lokar Pohod..................................................................................26 Maša Blaško Na planincah luštno biti...............................27 Alenka Jenko Bohinjska v Steni....................................................30 Jože Andrej Mihelič Kranjski planinci v Albaniji............................32 Andrej Stritar Hochalmspitze (3360 m)................................37 Bor Šumrada Gora Fuji (Fujiyama, Fujisan) - 3776 m..............................................................................40 Jurij Gorjanc INTERVJU 43-46 Pogovor z Bojanom Rotovnikom................43 Slavica Tovšak Kranjska reber ali vonj po lavi....................47 Matej Bulc Kranjska reber, 1435 m....................................48 Andraž Poljanec Sondrio 2005..............................................................50 Domen Drab Bernina, najbližji štiritisočak......................53 Irena Mušič Piz Bernina, 4049 m............................................58 Irena Mušič Medijski alpinizem................................................60 Boris Strmšek Rdeča stena..................................................................64 Marta Krejan Zapotoški vrh..............................................................67 Mateja Pate Kako poznamo naše gore................................80 Andrej Stritar 5 Š Hrup v gorah Bil je lep zgodnjejesenski dan, sem in tja je z drevja zaplaval kakšen zlatorumen list in v krošnjah je šumel veter ... ki pa ga skoraj ni bilo mogoče slišati, kajti vse naravne šume je krepko preglasila bučna glasba, ki se je razlegala s prireditvenega prostora pred planinskim domom. »Hopsasa, tralala!« je odmevalo po vsem zatrepu doline. »lllsi 12 Rokovnjaško kurjavišče v TJ dnem bor&tu V m R ^I Spomin na rokovnjače ... Toda on se ni imel časa ozirati. Saj, ko bi imel pri sebi puško, ki jo je imel spravljeno v Jamah nad Bistrico, bi bilo vse drugače. Stisnil bi se ob skalo na robu struge in jih počakal, kakor je svoj čas čakal na gamsa pod Okrešljem, s katerim se je nato skozi Kotliče spustil na domačo stran. Uh, tako bi jih počakal, čisto blizu bi jih spustil, nato pa bi podrl prvega na petdeset korakov, in ko bi se mu tista modra reč, ki ni ne kapi ne klobuku podobna, skotalila po kamenju, bi se druga dva spustila v beg, o tem je bil prepričan ... Bernina Sestop čez previsni skok sva elegantno opravila z »abzajlom«, pri prestopu s stene na sneg pa sva ga polomila ... Kdo je bil krivec, trije Italijani, ki so tam čakali, ali midva, zdaj niti ni več pomembno. Dejstvo je, da je pri lovljenju ravnotežja digitalni fotoaparat skupaj s torbico kot snežna kepa odbrzel po strmem snežišču: hop, hop, hop... Nobena kletvica ni pomagala. Prva misel je bila: kaj bo vendar s slikami? Ali sploh še kje tišina šepeta? Izguba naravnega zvočnega okolja je resen problem 1 li- SÍ 2 bm té Marjeta Keršič - Svetel lß Mirko Bijuklič Ko smo se septembra srečali na Dnevu slovenskih planincev v Kamniški Bistrici, sem izkoristila priložnost in se podala na majhen sprehod po zatrepu doline do Spominskega parka, kjer številne spominske plošče med balvani in drevesi ohranjajo spomin na ljudi, ki so ljubili gore, pa se s svoje zadnje gorniške poti niso vrnili živi. Kar nekaj imen mojih prijateljev in znancev je med njimi ... Bil je lep zgo-dnjejesenski dan, sem in tja je z drevja zaplaval kakšen zlatorumen list in v krošnjah je šumel veter ... ki pa ga skoraj ni bilo mogoče slišati, kajti vse naravne šume je krepko preglasila bučna glasba, ki se je razlegala s prireditvenega prostora pred planinskim domom. »Hopsasa, tralala!« je odmevalo po vsem zatrepu doline. Tista septembrska sobota sploh ni bila nobena izjema - v Kamniški Bistrici glasba zelo pogosto odmeva na ves glas. Če ne pred planinsko kočo, pa na prireditvenem prostoru Pri Jurju. In ne sliši se je samo v zatrepu, ampak pogosto tja gor do bivaka pod Skuto in do najvišjih grebenov. Tisto, kar je na prireditvenem prostoru prijetno druženje in zabava, je v naravi moteč tujek - jodlanje in alpske poskočnice pa so bile nekako tudi v popolnem nasprotju z občutki, ki jih v obiskovalcu vzbuja spominski park. Ker je šlo za jodlanje, ki je bilo del Dneva slovenskih planincev, sem se nad njim še prav posebno zamislila. Ali planinci sploh še pogrešamo tišino? France Avčin je zapisal, da so gore svet, kjer tišina šepeta. Zato jih je imel rad in zato se je zatekal k njim. Ali danes planinci še iščemo svet, kjer tišina šepeta? Ali pa smo že tako popolnoma pozabili, kakšna je tišina, da je niti ne pogrešamo več? Seveda je treba priznati, da je prava tišina v naravi zelo redka. Zato je doživetje čisto prave tišine dragocena izkušnja. Vsak, ki je kdaj čisto sam doživel kje v hribih snežni metež, tak, ko brez vetra na gosto padajo z neba velike snežinke, ve, kako je, kadar človek res ne sliši ničesar - razen samega sebe. Včasih je tišina v gorah zgovorna: kadar se veter umiri in vse utihne, je nevihta blizu ... Najpogosteje pa v naravi ne gre za čisto pravo tišino, ampak tišina res šepeta. S šelestenjem listja, šumenjem vetra, ščebetom ptice, s kamenčki, ki se zvalijo po steni, curljanjem vode, brenčanjem žuželk, udarjanjem žolne po deblu ... Vsemu temu pravimo naravno zvočno okolje in je zelo pomemben del celovite podobe pokrajine, kot jo doživljamo ljudje, pa tudi druga živa bitja. Ne le, da ima vsako naravno okolje svojo zvočno podobo - ta je močno odvisna tudi od letneg ure, vremena in prisotnosti določenih bitij. Veda, ki vse to proučuje, je akustična ekologija. Naravno zvočno okolje Vsako okolje ima zvoke, ki so rezultat nežive narave (geofonija; na primer zvok vetra v skalnih stenah, šumenje potoka, grmenje, bučanje valov ...) in žive narave (biofonija; oglašanje živih bitij). Del biofonije je tudi oglašanje človeka - pa naj gre za tih pogovor ali glasno vriskanje. Toda človekovo delovanje je povezano tudi z zvoki, ki jih ne štejemo za naravno zvočno okolje: z zvoki strojev in naprav, z glasbo, s truščem letal. To kulturno zvočno okolje raziskovalci ločijo na tradicionalno (na primer zvoke cerkvenih zvonov, klopotcev, mlačve, oglašanje kravjih zvoncev ...) in industrijsko (od hrupa tovarniških strojev do grmenja reaktivnega letala). Seveda ima tudi velemesto svoje zvočno okolje - ne le to, vsaka ulica ima svoje posebne zvoke, po kateri jo tisti, ki je na to pozoren, zlahka prepozna. Na žalost pa velikanska večina ljudi v so- dobnem svetu na zvočno okolje sploh ni pozorna - še zavedamo se ga ne. Navajeni smo se zanašati predvsem na to, kar vidimo. Naučili smo se, da slišimo predvsem to, kar hočemo slišati, nezaželen hrup pa kratko malo odmislimo. Posledica je, da ne znamo več poslušati, še zlasti ne takrat, kadar tišina šepeta. Strah pred tišino Kanadski raziskovalec akustične ekologije Murray Schafer1 je že v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja ugotovil, da sodobna civilizacija ne zna več prisluhniti okolju in razumeti zvočnega okolja. Ugotovil je tudi, da so mnogi prebivalci mest (torej velika večina ljudi) zasvojeni s hrupom. Ne le, da ne znajo več poslušati »šepetanja tišine«, odsotnost hrupa doživljajo kot nelagodje in se tišine bojijo. Ko so ameriškega glasbenika Boba Dylana vprašali, kaj je R. Murray Schaffer (rojen 1933—), skladatelj in nekdanji profesor komunikacijskih znanosti na univerzi Simona Frazerja v Britanski Kolumbiji. po njegovem mnenju najbolj zastrašujoča stvar na svetu, je odgovoril: »No ja ... mnogi se bojijo atomske bombe. Ampak po mojih izkušnjah je tišina tisto, kar večino ljudi spravlja v grozo!« Si torej sploh še želimo šepetanja tišine? Ali tisti, ki, podobno kot nekoč Avčin, še hrepenijo po naravnem zvočnem okolju, sploh še lahko kje najdejo »svet, kjer tišina šepeta«? Kako zelo so naše gore »popackane« z zvoki, ki niso del naravnega zvočnega okolja, se mi je posvetilo, ko smo snemali televizijske oddaje Gore in ljudje in je naš tonski mojster včasih porabil cele ure, da je ujel nekaj minut posnetka naravnih zvokov v hribih - brez zvokov letal, motornih žag, terenskih motorjev, pogosto pa tudi glasbe iz zvočnikov. In to celo v najbolj odročnih predelih naših hribov! Zvočno onesnaženje okolja Naravno zvočno okolje postaja velikanska redkost. Celo v takih predelih, kot sta Patagonija ali Antarktika, brnijo letala, helikopterji in motorne sani, in te zvoke je včasih mogoče slišati na desetine kilometrov daleč. Da je hrup - torej zelo močni zvoki - za živa bitja in tudi človeka škodljiv, je že dolgo jasno. Akustična ekologija, ki je še zelo mlada veda, pa spoznava, da normalnega življenja v nekem okolju ne ogroža samo hrup, ampak so tudi razmeroma tihi zvoki lahko zelo moteči, če so pogosti ali celo stalni. Zvočna podoba okolja je za številne organizme izjemno pomembna. Nešteti zvoki geofonije in biofonije predstavljajo nekakšno naravno simfonijo, po kateri se živa bitja ravnajo in vpliva na njihovo vedenje. Od nemotenega spremljanja naravne zvočne podobe je odvisno preživetje mnogih bitij in celo vrst. Zato je njeno ohranjanje zelo pomemben del ohranjanja naravne dediščine. Prvi, ki so spoznali, za kako zelo resno težavo gre, so bili upravljavci ameriških narodnih parkov. Zaradi hrupa, ki je posledica množičnega motoriziranega obiska parkov, kot so na primer Grand Canyon, Yellowstone ali Yosemite, je tako rekoč nemogoče doživljati naravno podobo teh izjemnih pokrajin. Sprva so se začeli pritoževati obiskovalci, kasneje pa so raziskave pokazale, da pomenijo zvočne motnje resen problem za številne živali ne le, kadar gre za hrup, ampak celo, kadar so razmeroma tihe. V Naro- dnem parku Grand Canyon že deset let izvajajo program, ki naj bi omejil letalske in helikopterske izlete, v številnih zavarovanih območjih pa prav zaradi motenj v naravnem zvočnem okolju zadnje čase nasprotujejo uporabi terenskih vozil in še zlasti motornih sani (za živali je vsakršna motnja pozimi še precej bolj kritična kot v kopnih letnih časih). Ohranjanje naravnega zvočnega okolja - tudi s pravnimi sredstvi Kako naravno zvočno okolje varujemo pri nas? Uredba, ki ureja obremenjevanje okolja s hrupom, govori samo o jakosti zvokov. Ti na naravnih območjih, namenjenih turizmu in rekreaciji, ter v naravnih parkih ne bi smeli presegati 50 decibelov podnevi in 40 ponoči.2 Žal se te uredbe tako rekoč nihče ne drži ... Med drugim ima namreč tudi to lepotno napako, da mora tisti, ki ga hrup v naravnem okolju moti, na lastne stroške naročiti merjenje hrupa pri pooblaščenem strokovnjaku - kar je zelo drago - sicer se uradno ne more niti pritožiti. Stopnja hrupa celo v osrednjem območju Triglavskega naro- 22 Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS, št. 45/1995, 66/1996, 59/2002, 41/2004). dnega parka pogosto znatno presega te vrednosti predvsem zaradi letalskega in helikopterskega prometa, ponekod pa tudi zaradi cest (kar je še zlasti pereče v okolici Vršiča in Mangartske-ga sedla). Prireditve v naravnem okolju, kjer uporabljajo ozvočenje, so seveda tudi kršenje omenjene uredbe. Kar pomislimo, koliko takih prireditev se dogaja v Triglavskem narodnem parku! In nekatere organizira celo naša planinska organizacija! Kaj pa zvočne motnje v naravnem okolju, ki niso ravno hrup, zato pa niso nič manj moteče? Marsikoga na primer hudo moti, če mora med plezanjem kje v steni visoko v gorah cele ure poslušati glasbo, ki se razlega izpred gostinskega lokala ali celo planinske postojanke nekje daleč spodaj, pa čeprav se ušes plezalca dotika z manj kot 50 decibeli. (Roko na srce: tudi taki so, ki ne morejo plezati brez slušalk walkmana na ušesih in si do konca navijejo bobnenje kakšnega heavy metala ... ampak vsa lepota slušalk je v tem, da tako razsajanje sliši samo lastnik, ki brez hrupa ne more živeti, okolica pa ima pred njegovo najljubšo glasbeno skupino mir!) Spominjam se, kako smo pred nekaj leti z znanci na poti čez Vrbanove špice in Begunjski vrh proti Kredarici skoraj znoreli zaradi nekoga, ki je šel na Triglav s kontrabasovsko tubo. Moral je imeti neverjetno kondicijo, saj je skoraj nenehno trobil vanjo cele ure, da se je razlegalo čez vse Triglavske pode in še daleč naokoli. Pred takimi motnjami naravnega zvočnega okolja zaenkrat ne varuje še noben splošen predpis. V obstoječem Zakonu o TNP je sicer nakazano, da obiskovalci ne smejo motiti živali, ampak motenje živali bi takemu triglavskemu navdušencu težko dokazali. In gamsi ne pišejo pritožb na republiški inšpektorat ... Še bolj nedorečena je pravna zaščita naravnega zvočnega okolja na drugih območjih, ki jih ne zajema Zakon o TNP. Nekatere evropske države se že zavedajo pomena ohranjanja naravne zvočne podobe in tako imenovanih mirnih območij. Irska je v svoji okoljski strategiji že leta 2003 zapisala: »Pokrajina, njeni zvoki in zvoki živih bitij, ki jo naseljujejo, sooblikujejo naše naravno okolje. Območja z naravno zvočno podobo so pomemben naravni vir: omogočajo kontemplativno rekreacijo, samoto in pogled vase, so območja, kjer obiskovalec lahko prisluhne simfoniji naravnih zvokov in doživi izkustvo pokrajine z vsemi svojimi čuti. Naravno zvočno okolje je pokazatelj kakovosti okolja. Je del naše dediščine, pomembne za ljudi, živali in biotsko pestrost.« 3 O obremenitvah okolja s hrupom govori tudi posebna direktiva evropskega parlamenta in Sveta Evrope iz leta 2002, ki predvideva, da morajo države članice EU poskrbeti za določitev mirnih območij v naravnem okolju in oblikovati ustrezno strategijo njihovega ohranjanja. O tem naj bi tudi redno poročale od leta 2008 na- • 4 prej.4 Pometimo pred svojim pragom Izguba naravnega zvočnega okolja je torej resen problem, ki bi se ga morali zavedati vsi, planinci, ki radi veljamo za osveščene, kar zadeva naravne vrednote, pa še prav posebno. K splošni osveščenosti glede pomena naravne zvočne podobe pokrajine bomo največ prispevali, če najprej pometemo pred lastnim pragom in začnemo spreminjati kar svoje lastno ravnanje. Vsaj planinci ne bi smeli povzročati zvočnega onesnaženja v naravnem okolju! Pomislimo, kako preroško je že pred mnogimi leti v svoji pesmi zapisal naš poet Tone Pavček: »Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas ...«5 Naučimo se spet poslušati, kako tišina šepeta - ne le v gorah, tudi v predgorjih in dolinah med gorami. Naučimo se spoštovati in razumeti pesem murnov, gorskih potokov, vetra v krošnjah in oddaljenega grmenja. Naučimo se soočiti tudi s tišino, pa čeprav zaradi nje odkrijemo marsikatero resnico o sebi, kar ni zmeraj enostavno. Samo če bomo znali poslušati in ceniti šepetajočo simfonijo naravnih zvokov, bomo znali tudi naravno zvočno podobo pokrajine braniti pred tistimi, ki jo izničujejo z bobnečo glasbo in motornimi sanmi. O 3 Declan Waugh, Sevket Durucan, Anne Korre, Oliver Hetherington and Brendan O'Reilly: Environmental Quality Objectives. Noise in Quiet Areas (2000-MS-14-M1). Synthesis Report. Environmental Protection Agency of Ireland 2003. 4 Direktiva 2002/49/EC Evropskega parlamenta in Sveta Evrope, 25. junij 2002. 5 Tone Pavček: Preproste besede. I S Ž Ü bm Kjer muzika igra Zvočno onesnaženje v naših gorah 1 li- SÍ 2 b* té Irena Benedik Zgodnje nedeljsko jutro. Dolina Kamniške Bistrice se je kopala v toplih sončnih žarkih. Ogrnjena v neprediren plašč bukovega in smrekovega gozda se je zdela kot z mehko, pisano zeleno preprogo pokrita speča princesa, ki čaka, da jo bo prinčev poljub zbudil iz večnega sna. Tako sem premišljevala, ko sem jo opazovala kakih tisoč metrov više, z vrha Kamniškega Dedca. Pogled je potoval naprej, čez dražljivo nazobčani greben Zeleniških špic se je spustil na Srebrno sedlo, prečil prostrane južne zelenice Planjave in se ustavil na Kamniškem sedlu ... Gorska veselica in Sizifovo delo Na sedlu je bilo nekaj v največjem razmahu. Gledala sem, poslušala in vedno bolj sem bila razjarjena. Iz koče je donela, kaj donela, na ves glas rohnela muzika. Zvoki narodnozabavnih melodij so odmevali na vse strani sedla, potovali do okoliških vrhov in se spuščali v dolino, kot da bi želeli zbuditi spečo princeso iz sna. Le da so bili godci v svoji vnemi tako glasni, da bi še mrtveca v grobu prebudili. Od »Slovenije predrage« in »trmaste Mojce, ki noče plesati ča-ča-ča« do »Cince Marince« in »Slovenec sem« ... je donelo vse naokrog. Priznam, ljubezen do domovine je močno čustvo in občutek pripadnosti neodvisnemu narodu prav tako, toda v tistem hipu (pa ne zamerite, prosim, drage bralke in bralci PV) je bila moja narodna zavest na presneto nizki ravni. Pravzaprav se je nižala že vso pot iz doline navzgor in ko sem tako čepela na grebenu ob velikem skalnatem možicu in sovražno pogledovala proti krivcu svojih nedomolju-bnih čustev, je bilo to le zatišje pred viharjem. »Nazaj, v preljubi gorski raj!« je spet zahreščalo iz radijskega sprejemnika onkraj Repovega kota, da sem skočila pokonci, kot da bi me pičila kača. »Zdaj imam pa dovolj, že drugič v treh te- dnih ne dajo miru!«1 sem se pridušala, iščoč mobitel v nahrbtniku. In sem začela klicariti. Najprej sestro; ravno sem jo ujela pri hranjenju še ne leto dni stare hčerke Lučke. Reva je takoj spustila vse iz rok, da je šla poiskat prek interneta mobilno številko koče na Kamniškem sedlu. Predobro me je poznala, da bi me poskušala prepričati o nesmiselnosti mojega početja. O tej sem se prepričala sama, ko sem po nekaj neuspešnih klicih le dobila na telefon oskrbnika koče. »... Kaj pravite!? Slabo vas slišim!« je vpil v telefon, medtem ko je meni muzika igrala stereo. »Je to kaj čudnega, ko vam pa radio poje, kot da mu gre za življenje?« sem pikro pomislila, na glas pa ga prosila, naj utiša zvok. Pojasnil je, da praznujejo Dan kamniških planin, tradicionalno planinsko srečanje, in obljubil, da bo storil, kar je v njegovi moči. On je bil pri vsem tem še najmanj kriv, tega sva se zavedala oba. Tako sem še nekaj časa ždela na grebenu, brez velikih iluzij, da bo hrupa kaj kmalu konec. Vmes sem pobrskala po vpisni knjigi in našla zapis planinca, ki je hodil tu naokrog februarja letos. Takole približno je napisal: »V Gamsovem skretu se preklicano udira, a samotno je še vedno tako, kot je bilo pred trinajstimi leti.« Le kaj bi porekel na današnji trušč - on in tista mala skupinica gamsov, ki se je pasla na zelenih zaplatah pod Staničevim vrhom, streljaj od koče? Lenobno so se pomikali sem in tja in kazali stoično miren odnos do vsega sveta. Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Sama sem zagnala vik in krik, komu naj se pa oni pritožijo? In kam naj se umaknejo, ko človek tako grobo vdre v njihov naravni prostor? Sama sem bila Prvo nedeljo v juliju je bilo v Domu v Kamniški Bistrici srečanje slovenskih izseljencev. Na svojo žalost sem se tudi takrat potepala po tem koncu. Igrala je živa glasba, in to tako zavzeto, da sva jo z Nino slišali na vrh Skute. Pozneje sva ugotavljali, da je delno kriva oblika doline, ki se na koncu kot vamfiteatru dvigne za skoraj dva tisoč metrov. Ob ugodnih vremensko-termičnih razmerah zvok z dna doline brez težav doseže vrh gore. na boljšem; še vedno sem se lahko spustila v dolino. Kot da bi rajajoči planinci tam čez na sedlu prebrali moje misli, so do mojih ušes priplavali zvoki: »Prelepa si, bela Ljubljana«. Dvignila sem se, si oprtala nahrbtnik na ramena in se obrnila proti domu. Glasba me je spremljala še velik kos poti navzdol, a jeza v meni se je polegla. Kdo je kriv, ni več vprašanje ... Doma razmišljanjem o pripetljaju še ni bilo konca. Sem prav ravnala, kaj, če sploh, sem s svojim apelom premaknila, mogoče bi se zadeve morala lotiti na drugačen način? O vsem tem sem se pogovarjala s prijateljem. Molčal je, ko sem mu opisovala dogodek in se na glas spraševala, kam so potonile obveznosti prvega moža naše krovne organizacije2. Glede na funkcijo svojega položaja je bil prvi v vrsti, ki bi lahko in ki bi moral doseči zmanjšanje hrupa ... »Kaj pa ti, kako si se ti tisti dan vedla v hribih, da zdaj stresaš jezo na nekoga drugega? Imaš mirno vest?« je pretrgal moj monolog in podržal ogledalo pred moje ravnanje. Ujel me je v precep. Obmolknila sem, misleč na onesnaženje in hrup, ki sem ga povzročila z vožnjo do slemena Jermanca, in na živali, ki sem jih splašila med hojo v odmaknjeni konec kamniških gora. Za oboje bi takoj našla opravičilo, vendar sem, tako kot tisti dan kamni- ški planinci, tudi jaz dodala kamenček v skupni mozaik vdiranja človeka v naravo. Velik nemški filozof in psiholog je lepo povedal: »Ljudje imamo raje katastrofo v prihodnosti kot odrekanje v sedanjosti3.« Kakšna bo v prihodnosti naša v mozaik zložena slika, pa bo pokazal čas. Kjer tišina šepeta Zaspano petkovo popoldne. Majhen mestni park je gostil gručo otrok, ki so se kriče in smeje se podili po igralih. Sedela sem na klopci, z listom papirja in svinčnikom v roki podoživljala dogodke minule nedelje. Včasih je sredi Ljubljane večji mir kot v najbolj oddaljenem gorskem kotičku. Mogoče pa smo ljudje, ujeti v industrijsko družbo, pozabili na tišino svojega lastnega srca. V sebi je ne najdemo, zato jo iščemo zunaj, v naravi, v samoti. Naužijemo se je za tisti hip, domov pa odhajamo z zavestjo, da je bila to le trenutna potešitev. Kdo ve, mogoče je imel dr. France Avčin4 v mislih prav to tišino, ko je iskal primeren naslov za svojo literarno mojstrovino. Da bi se čim manj-krat sprevrgla v današnji naslov ... O 22 Na prireditvi je s pozdravnim govorom nastopil predsednik PZS. 3 Erich Fromm, Imeti ali biti (Ljubljana: Založba Vale-Novak, 2004), 15. 4 Dr. France Avčin, Kjer tišina šepeta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964). té in lß Dušan Škodič K Kamniška Bistrica, septembra 1811 Izpljunil je krvavo slino iz ust, kamor ga je malo prej počila bukova veja. Svetlo rdeče sluzaste niti so se mu pocedile po neobriti bradi in se kot pajkova mreža oprijele premočene srajce. Žilice v kotičkih oči so se razpočile, gledal je rdeče, bolno in blazno od strahu, ki mu je zlezel pod kožo. Rdeča je bila tudi Mokrica, za katero je pravkar ugasnilo jesensko sonce, in hladno je potegnilo po dolini. Vedel je, da se ne sme ustaviti, še vedno je imel polna ušesa konjskega topota in kletvic zasledovalcev. Zajel je sapo in se rahlo opotekel, preden je zopet ujel korak v suhi strugi in stekel naprej in navzgor, čim hitreje, čim višje, čim dlje od njihovih oči. Proti Jer-manovim vratom ni mogel, ker bi ga takoj pre- stregli. Divja Kurja dolina ga bo lažje pogoltnila, mu je preletelo skozi možgane, ko se je hro-peč naslonil na ogromen balvan sredi struge. Na nasprotni strani doline se je raztezala veriga špičastih vrhov na čelu z Dedcem, ki je bil že zdavnaj v senci. Toda rešilne teme še ni bilo, sla po pregonu pa je zasledovalce pognala za njim precej dlje kot običajno. »Pljas!« je zadrlesknilo po skali prav zraven roke, s katero se je opiral. Prah in ostri drobci so mu oškropili potni obraz ter mu povzročili majhne, pekoče ranice. Ni jih ni imel časa čutiti. Streljal je prvi od treh huissierjev, francoskih orožnikov, ki so že nižje spodaj poskakali s konj, da jim ne bi polomili nog v razriti strugi. Blizu so, mnogo preblizu, prav razločno je še slišal strelčev »merde!«, ko je ta videl, da je krogla iz njegove sprednjače zgrešila. Tudi druga k i - dva sta že dvigovala težki puški k licu, zgrbil se je, da bi se naredil čim manjšega, in planil naprej. Naslednja krogla, ki je priletela, je dvignila pest proda za njim, druga je takoj nato razče-snila vejo mlade bukve, ki je silila v strugo, po kateri že dolgo ni šla velika voda. Zadihali so se, je pomislil z olajšanjem, ker se jim krogle tako na široko sipljejo. Ko bi se v tistem trenutku ozrl nazaj, bi lahko videl, kako so s potnimi prsti polnili puške, kako so se jim naboji zatikali zaradi tresočih rok in kako so stiskali čeljusti v jezi, ko jim je po strugi uhajal rokovnjač. Lahko bi jim navrgel toliko frankov nagrade, da bi se nekaj večerov zapored nacejali z vinom. Toda on se ni imel časa ozirati. Saj, ko bi imel pri sebi puško, ki jo je imel spravljeno v Jamah nad Bistrico, bi bilo vse drugače. Stisnil bi se ob skalo na robu struge in jih počakal, kakor je svoj čas čakal na gamsa pod Okrešljem, s katerim se je nato skozi Kotliče spustil na domačo stran. Uh, tako bi jih počakal, čisto blizu bi jih spustil, nato pa bi podrl prvega na petdeset korakov, in ko bi se mu tista modra reč, ki ni ne kapi ne klobuku podobna, skotalila po kamenju, bi se druga dva spustila v beg, o tem je bil prepričan. In potem bi plen gonil lovce, kajti ti bi ugotovili, da so že pregloboko v sovražnem okolju. Bali so se tako globoko v gozdove za ro-kovnjači, danes so se pustili zavesti, ker so ga že skoraj imeli, toda puške ni imel in zato se mu je bilo še prezgodaj ustavljati. Morda pa so spodaj pri Jamah slišali streljanje, morda jih je celo opazil stražar, ki je ponavadi opazoval na Sivni-ci. Nande bo že vedel, kaj jim je storiti, poslal bo pobratime, da jim presekajo umik. Tri puške in še konje za nameček so jim pripeljali prav pred nos. Zato je tekel dalje po strugi, ki je počasi prehajala v sistem grap, ki so se zažirale v ostenja pod Mokrico in Kompotelo. Nalašč je prožil kamenje, da bi jih dražil in jih tako zvabil čim višje za seboj. Toda zasledovalci so takoj za tem, ko so spet nabili puške, opustili lov. Eden je opazil tanko nit dima, ki se je dvigala iz gozda, le streljaj ali dva od tam, kjer so pustili konje. To jih je streznilo, da so se brez obiranja vrnili, ne da bi se še ozirali za beguncem, ki je očitno namerno prožil kamenje. Konji so se medtem mirno pasli ob poti, ne meneč se za opravila svojih gospodarjev, ki so sedaj urno poskakali nanje in odgalopirali nazaj proti Kamniku. Lahko so bili veseli, ker jih ni nihče čakal v zasedi. Sence lahko nekomu pomenijo varnost, nekomu pa nevarnost. Tam nad Kamniškimi planinami so si sence podale roke od vzhoda na zahod in se zlile v noč. In vse je bilo spet tiho in mirno kot na prvi dan stvarjenja, preden je nastala svetloba. Orjaški balvani v Kurji dolini T mm ì w „v* i l- «ç ífc^to i¿¿¿ ' plani S Kdo so bili rokovnjači? Jeseni 1813 je bilo konec štiriletne francoske zasedbe naših krajev in s tem tudi Ilirskih provinc. S tem pa še ni bilo konec roparskih združb, ki so jih ljudje imenovali rokovnjači. Ti so še naprej napadali popotnike, včasih pa so se lotili tudi kakšnega večjega podviga. Vsekakor je bil najodmevnejši rop francoske vojaške blagajne leta 1810, ko so oblasti usmrtile peterico zajetih rokovnjačev, večini pa se je uspelo izmuzniti. Ko so Avstrijci tri leta kasneje zopet vzpostavili oblast, se je njihovo delovanje nadaljevalo in je trajalo še približno štirideset let. Pravzaprav so bili posledica avstrijskega poskusa odpora proti francoskim zasedbenim silam. Orožje je bilo s tem namenom dano med ljudi, pregleda nad njim pa kasneje ni imel nihče več in pojavile so se razbojniške tolpe, ki so ropale po okolici. Še zlasti med francosko zasedbo se jim je pridružilo veliko takih, ki so bili vpoklicani v vojsko. Veliko se jih je raje skrivalo v domačem gozdu, kot da bi kot ogromno drugih pustili svoje kosti v snegu pred požgano Moskvo. Postali so močni, prišli so celo do obrobja Ljubljane. Zelo je bil na udaru predvsem Črni graben, to je današnja komunikacija čez Trojane. Kaj pa nanje spominja danes? Rokovnjaške luknje V Kamniški Bistrici so znane Rokovnjaške luknje, na nekaterih zemljevidih so jih zapisali tudi kot Ravbarske luknje. V njih so se uspešno skrivali pred oblastjo, ki je bila v njihovem preganjanju dokaj neuspešna. Vse skupaj je dobro opisano v Jurčič-Kersnikovem zgodovinskem romanu Rokovnjači. V času, ko sta možakarja sukala peresi, je bila zadeva še dokaj »topla«, lepo sta opisala težave, ki so jih imeli preganjalci pri soočenju s klasično gverilsko taktiko, saj na zunaj nihče ni vedel, kdo je v resnici rokovnjač ali pa vsaj njihov zaupnik. Imeli so celo svoj jezik, s katerim so se sporazumevali med seboj, z izdajalci pa so bili nepopustljivi. Nekaj rokovnjaščine se je ohranilo v sodnih spisih iz tistega časa. Rokovnjaški simbol je bila črna roka ali natančneje: na brinovem dimu ožgana otroška roka, ki je po njihovi vraži svojemu lastniku med drugim zagotavljala tudi nevidnost pred zasledovalci. V skoraj nedostopni grapi Sedelščka blizu jam, kot nam pove Badjura v svojem vodniku po jugoslovanskih Alpah iz leta 1922, je bila skrita Nandetova koča. Z njegovim izginotjem je rokovnjaštvo na naših tleh precej oslabelo, nadomestila za Nandeta Grogo, njihovega najbolj znanega poglavarja, ni bilo. Toda pisalo se je šele leto 1853, preden je vojska rokovnjače dokončno uničila. Na Kranjskem je bilo vpeljano orožništvo, kar je posledično uvedlo red in mir. Orožniki oziroma žandarji so torej preganjali in pregnali rokovnjače, imenovane tudi rokomavhe in ravbarje. Verjetno je s tem vsakemu bralcu jasen izvor otroških igric o ravbarjih in žandarjih. Mimo Rokovnjaških lukenj gre danes vedno manj planincev. Ko se odpravljajo na Kamniško sedlo, se po večini peljejo z avtom vse do konca ceste. Orlici Cvetica Ptica Nikoli, vrh moj, te ne bom dosegla, pa vendar k tebi se ves čas oziram in v mislih pot vijugavo ubiram med travo, ki pod vetrom je polegla. Ime po divji ptici sem dobila, a kvišku branijo mi korenine, zasidrane v zemljó na dnu planine, zato nikdâr ne bom te poljubila. Prijazno sonce hlad je že odgnalo, cvetove moje modre nežno greje, visoko gori onkraj snežne meje pa ti še skrit si v belo odevalo. Ko pa orlici krila se razprejo, višave si delita in modrino, zaljubljena ne vidita v globino, med vama se dotiki nežni tkejo. Koraki mimo mene k tebi spejo, pogled premnog prijazno me poboža, le tvoj nikoli. Kaj bi tebi roža! Z mogočnimi perutmi zamahuje, krog tebe jadra in se ti dobrika, odmevaš - suženj njenega si krika. Ko vračajo koraki se, povejo, kako si lep. Ime mi je orlica, a sem le vznožja tvojega jetnica. Ko tvoj odpev v dolini se začuje, ko ptica dvigne se nad tvoje stene, se moje steblo skloni, cvet ovene. Mojca Luštrek Rokovnjaški pohod V sedanjem času na rokovnjače spominja tudi rokovnjaški pohod vsako leto konec maja ali v začetku junija, ki je dober preskus za trmaste pohodnike. Poteka po tedanjem manevrskem prostoru rokovnjačev in ima svoj vsakoletni začetek prav na Trojanah. Pohod je zelo dolg in naporen, traja namreč celo noč in še dobršen del dopoldneva, vsako leto pa gre trasa po drugi različici. Pohodniki za prehojeno pot dobijo pisno priznanje. Ko sem se pohoda udeležil prvič, sem bil na cilju tako zaspan in utrujen, da sem priznanje preimenoval v potrdilo za nenormalne. S prijatelji, ki so takrat vsi po vrsti dejali, da je zadeva popolnoma brez veze, smo pohod kasneje vseeno še nekajkrat ponovili. Podaljšati smo prišli veljavnost potrdila! Rokovnjači so torej del naše zgodovine, saj so popotnikom in oblastem delali sive lase kar pol stoletja. Mnogo ljudi danes misli, da je vse skupaj le pravljica. To pa zato, ker podatkov o njih skoraj ni, še na internetu brskalniki izpisujejo bolj ali manj za lase privlečene zadetke. Bojim se le, da česar čez nekaj let ne bo najti na internetu, tudi uradno nikoli ni obstajalo. Mogoče pa je bil strah pred njihovim maščevanjem prevelik. Konec je bilo s tistim, ki je zaslišal stavek v rokovnjaščini: »Ti šmolar si nas bir-gav, da bi nas v šrencenco pertanov!« Po naše bi se glasilo: »Ti pes si nam prisluškoval, da bi nas v ječo spravil!« Videti je, da je grožnja delovala. O S S Ptica je res zapela vrh Triglava Ko goro le čutiš, slišiš, vonjaš - in občutiš té Metka Pavšič lß Nina Kostanjšek Nič nenavadnega ni, da smo pri našem pevskem zboru z navdušenjem sprejeli vabilo za sodelovanje na osrednjih prireditvah ob 110. obletnici postavitve Aljaževega stolpa. Pomislila sem, da je to tudi moja priložnost, da se zopet povzpnem na Triglav. Želja, da še enkrat stopim na vrh očaka, je v nekem kotičku bivala že leta. Kot desetletna deklica sem se sicer dvakrat že povzpela nanj, a od tedaj se je marsikaj spremenilo: doživljanje je dobilo drugačne razsežnosti, vid se mi je močno poslabšal - od močne slabovidnosti je padel na minimum, telo ... no, ja, tudi tu so se spremenile dimenzije. Sama pri sebi se nisem težko odločila, a pred mano je bilo kar nekaj realnih težav, ki sem jih morala urediti, če sem želela cilju naproti. Še najmanjši problem so predstavljale intenzivne pevske vaje, na katerih smo se morali v kratkem času naučiti program. Posebne priprave in prvi koraki Če se želi v gore podati človek, ki ne vidi, se mora spopasti z nekaterimi konkretnimi ovirami. Res je, da sem v srednješolskem in študentskem obdobju precej zahajala v ta svet, a tedaj sem bila močno slabovidna in sem lahko sledila človeku, ki je hodil pred menoj. Če je bil oblečen v živa oblačila, ni bilo večjih težav. Kasneje sem svoja gorska potepanja v veliki meri žal opustila, toda lepi spomini in hrepenenja zlepa ne zamrejo. Vedela pa sem, da je zdaj precej drugače, ko praktično ne vidim ničesar več razen obrisov, če mi je igra svetlobe naklonjena. Vendar se hotenje in radovednost v meni nista dala motiti z »malenkostmi« in šla sem v akcijo. Prvi in najpomembnejši pogoj za človeka, ki ne vidi, je dobiti dobrega, izkušenega gornika, ki je pripravljen z njim prehoditi pot. Veliko izkušenj s tem nima nihče. Telefoniram Boštjanu, ki naj bi mi že pred desetletjem pomagal pri osvojitvi Triglava, a smo takrat zaradi slabih vremenskih razmer obstali na Kredarici. Boštjan prijazno izkaže pripravljenost. Zaupam njegovim gorskim izkušnjam. Torej, prva stvar je pod streho. Zdaj pa kondicija, s katero sem na dnu, pa oprema, ki jo že načenja zob časa ... Kupim si nove gojzarje in na dveh pohodih ugotovim, da sem se precej uštela. Tik pred zdajci mi kolegica posodi svoje. Ni več časa za nakupovalne podvige. Vsak dan sopiham v okoliške klance, enkrat, predvsem za boljši občutek, s prijateljico odidem na Krn. Samozavest po kapljicah priteka vame. Pride petek in zjutraj se zberemo v Kotu. No, Pavšička, si mislim, zdaj pa le korajžno. Čutim rahlo tremo, ki se iz minute v minuto bohoti. Tega pred leti prav gotovo nisem občutila. Še en dokaz več, da leta bežijo. Kratek čas hodim sama s palicami, takoj za Boštjanom, a pot kmalu postane nametana s kamenjem in prepredena s koreninami. To je najbolj zoprna kombinacija za človeka, ki ne vidi. Tu in tam brcneš v kamen, se spotakneš ob korenino, palica se ti zatika, da jo komaj izvlečeš. Primem se za trak nahrbtnika in tako kar gre. Na bolj kritičnih mestih primem Boštjana za roko in napredujemo. Ko se dvignemo nad gozdno mejo, pot postane lepša. Peščena in kamnita. Utihnem. To je znak, da me muči kondicija. No, lepa reč, si mislim, pa še na pol poti nismo. Kako to, saj na Krn nisem prišla tako težko. Najbrž palice precej pripomorejo k lažji hoji. Ni vsa teža na no- gah. No, kje si, moja trma, si mislim. Pomislim na Humarja. Če on zdrži v steni, bom pa tudi jaz (precej trapasta primerjava, a kaj hočemo). Saj imamo čas, in z vsakim korakom sem višje, si ponavljam razne pozitivistične misli, ki pa ne učinkujejo kaj prida. Vprašanja, kako daleč je še koča, si ne morem iz-biti iz glave. Če mi ne bi bilo malce nerodno, bi se vsakih pet minut ustavila. Z Nino, Boštjanovo hčerko, sva prav zadovoljni, ko pade predlog, da nekaj pojemo. Čokolada in suhe marelice me bodo kar ponesle naprej! In voda, o, kako poživljaš! Boštjan opiše okoliške vršace, od nekje visoko se sliši jodlanje. Spet postanem zgovorna in veter mi prija, da je kaj. Pa pojdimo dalje. Resnica o težkih prvih korakih bo držala, saj se sama vsak prvi korak po počitku obvezno spotaknem. Že najdem kak kamen. Med potjo navzgor si rečem, da je ena od stvari, ki jo bom povedala svojim slepim kolegom, ta, da je za nas tolikanj bolj pomembno, da smo zelo zelo dobro fizično pripravljeni. Maksimalno je potrebno biti skoncentriran na samo pot in pozoren na to, kje in kako se bo zaključil vsak posamezni korak. To zahteva še nekaj več napora, zato res ni prikladno, da se ukvarjaš še s svojim dihanjem in bitjem srca. In še drugo spoznanje. Ne gre, da bi kar ob prvem navalu sape, hitrega dihanja in utrujenosti počepnil v breg. Ko premagaš tisti prvi občutek, da ne gre več, vate počasi zlezeta pogum in občutek napredovanja, občutek, da kar nekam gre. Najlepše pa je, ko te koča pozdravi kako mi-nutko prej, kot si jo pričakoval. Koča in prijeten večer Iz Staničeve koče jo mahnemo proti Kredarici čez Rž. Nekaj klinov na poti pomeni, da smo v visokogorju. Boštjan mi pove za kline, sama zlezem čim bližje k steni in sploh se dobro počutim, če sem blizu stene in če se vsaj z eno roko lahko dotikam skal. Prečimo kratek naravni most. Da je precej globine na levi in desni, mi Nina k sreči pove šele, ko sem že čezenj. No, včasih je res bolje, da ne vemo vsega vnaprej. Še zadnji oddih med triglavskimi rožami. Potipam blazino rdečih cvetkov, kakšna mehkoba sredi skalovja. Res morajo biti lepe, če so pognale iz krvi Zlatoroga. In koča na Kredarici je tu. Na levi zaslišim rahlo brnenje. To je vetrnica za proizvajanje elektrike, mi pojasnita spremljevalca. Gremo do kapelice in potrkam na zvon želja. Med mnogimi komaj izberem eno. Pred kočo prisluhnem radijski oddaji, ki poteka v živo. Vodilni možje organiziranega gor-ništva govorijo o planinstvu, o reševanju v gorah, o varni hoji, o opremljenosti ... Tehnika danes res praktično ne pozna meja, dve škatlici in oddaja je tu. Zazebe me in jota, ki jo pojem v koči, se mi zdi izvrstna. Pevsko vajo imamo kar na skupnih ležiščih. Posedeni po pogradih se trudimo, da spravimo pesmi v red, kar se le da. Zaradi slabe vremenske napovedi je ena od osre- ^ dnjih prireditev prestavljena na petkove večer- N ne ure. Vzdušje v jedilnici je čudovito, nabito z za-nosnim domoljubjem, ki ga je Jakob Aljaž pre- mogel v izobilju. Njegovo zavzemanje za slovenstvo je prežeto s pokončnostjo, humorjem in jasnovidnostjo. Duhovnik, skladatelj, pesnik in srčni gornik - to je mož, ki je uglasbil vsem znano Oj, Triglav, moj dom. Ob zvokih citer, pesmih in besedi, ki prijetno vznemiri dušo, preživimo spontan, prijeten večer. To je možno samo na taki višini, si rečem. Prepevanje se nadaljuje v noč. Ko oblečena ležem na ležišče, utrujenosti navkljub ne morem in ne morem zaspati. Vznemirjenje je preveliko, rahlo me zebe in zdi se mi, da slišim vsak najmanjši šum v prostoru. Sploh ne vem, ali sem kaj utonila v spanec. Ob petih se prvi pevci že pripravljajo na vzpon. Čutim, da postajam vznemirjena, rahla tesnoba in neodločnost sta se zalezli vame. Pa daj, nehaj, si mislim. Saj ni taka reč, saj si vendar že bila tam gori. Moje razpoloženje niha iz minute v minuto. Skoraj se ne poznam, take reči me doslej niso spravljale v dvome. Potem gre zares Nekaj pozajtrkujem, zborovodja mi dovoli, da odidem na vrh, ko se pokaže možnost. Ko se sopevci čez tri ure vrnejo z vrha, prilijejo olja na ogenj mojih dvomov in neodločnosti. V želodcu čutim rahlo slabost. Drugi me spet bodrijo, naj grem, naj poslušam sebe, če sem se tako odločila ... Neodločno postopam pred kočo. Srečam Boštjana in on je pripravljen na vzpon. Torej ni kaj mencati. Obujem si gojzarje, vtaknejo me v pas za varovanje, nekaj vode, vetrovka, robček in gremo. Treba je dobiti še enega spremljevalca. Oba z Boštjanom sva mnenja, da bo lažje šlo. Kolegi se pripravljajo na petje pri maši. Boštjan je optimist in računa, da bova že srečala primernega človeka, ki se nama bo pridružil. In res, ne čakava pet minut pod steno, ko pocukava možakarja z značko planinskega vodnika na majici, če bi bil pripravljen sodelovati. Marjan je takoj za. Stisk rok in že smo nared. Večkrat se na poti spomnim na dejstvo, da se je potrebno v izkušnje vreči tudi z malo tveganja in zaupanja, pa se stvari že uredijo tako, da je prav. Naletela sem na dva res dobra vodnika. Ne komplicirata, ne pretiravata s pokroviteljsko držo, včasih me zmedejo le dvojna navodila. Prepričana sem, da bi tudi v dvoje prišla na vrh, a kasneje in s precej več truda. V troje gre tako, da me Boštjan vpeto varuje spredaj, Marjan pa mi daje koristne napotke. Kjer je klin, mi položi roko nanj, če le preveč tipam naokrog, mi sem in tja pomaga najti oporo za nogo. Stene so na nekaterih mestih močno zlizane in treba je biti zelo pozoren. Pot je dobro zavarovana z jekleni-cami in klini. Kmalu ujamemo ritem vzpona in pričnem uživati. Ta pot mi gre bolje od nog, pravzaprav tudi od rok. Sem in tja se butnem v koleno, komolec, si popraskam dlani ob ostrem robu skale. Malce se podrgnem, da bolečina zbledi, in hajd naprej. Ni časa za stok. Nekje na poti nas dosežejo zvoki orgel. V kapelici na Kredarici se pričenja maša. Ko pridemo na Mali Triglav, se za hip usedemo. Veter potegne. Hladen je in topline sonca skoraj ni čutiti. Občutek, da nam gre dobro, da smo dobršen del poti pustili za seboj, in pesem, ki jo so-pevci prepevajo v kapelici in jo je prineslo do mene tisti hip, me navdajo z radostjo. Malce za-pojem tudi sama. Besede in še večkrat misli tistih, ki se sprašujejo, le kaj mi je treba tega matra, kaj imam od tega, so daleč od mene. Pot nadaljujemo po grebenu. Tu je veliko jeklenih vrvi in sama jih poimenujem svoje ljubice. To pa je poezija. Počutim se varno, četudi je korak sem in tja negotov. Dajo ti občutek samostojnosti, varnosti, hitrega napredovanja. Spet postajam prefurjasta. Spremljevalca me opozarjata. Na najožjem delu grebena z nogo poti-pam levo in desno. No ja, res je, kot bi hodil po strehi. Tega občutka in pogleda se spomnim s prvega vzpona. V delčku sekunde me obidejo slike, spomini na takratni vzpon. Vem, kako sem bila oblečena, spomnim se tistega pogleda v globino, zdaj vidim le neko sivino, ki ji ni kraja, in belo svetlobo nad seboj. Tišina, v katero vstopajo le zvok naših korakov, zavijanje vetra in moje polglasno dihanje, me zapelje v razpoloženje veličastnosti, oddaljenosti od vsakdana, lepota je blizu. Sem in tja pa vendarle pogrešam, da bi lahko v ta svet kljub svoji družabni naravi zahajala tudi sama. Mimoidoči planinci so, kot se v hribih spodobi, prijazno humorno naravnani. Bog ve, kaj jim roji po glavi, ko me vidijo vso opasano. Pripombe v stilu, tako, ja, jo je treba imeti naveza- otografija no, na kratkem, ta si bo pa zaslužila danes na vrhu, da jo našeškate ... Nasmiham se, pozdravim. Ko pa se pobliže srečamo in ljudje opazijo, da mi Marjan pomaga najti klin ali jeklenico, jim postane nerodno. Plošča se obrne in pripombe v stilu pohval in vzpodbud so tu. S spontano reakcijo in humorjem poskušam razbliniti zadrego. Bližamo se vrhu, zaslišim glasove ptic. Kavke, črne ptice z rumenimi kljuni, mi pojasnita sopotnika. Spomnim se pesmi Naj zapoje pesem ptica vrh Triglava. Še nekaj metrov in na vrhu smo. Stisk rok, objem, fotografiranje pred Aljaževim stolpom, vpis v knjigo, nekaj po-žirkov vode. Časa za prepuščanje vzhičenosti ni. Vsi, ki smo na vrhu, si damo opraviti z istimi stvarmi. Nekateri govorijo po telefonu, pošiljajo sporočila. Sama sem v naglici pozabila nanj. Ob spominu na svoje domače, s katerimi sem pred petindvajsetimi leti stala na vrhu, mi zatrepeta v očeh in srcu. Marsikaj se je od tedaj spremenilo. Tudi sama. Še Aljažev stolp, ki kljubuje prav vsemu, se je iz rdečega prelevil v sivega. A če bi se ponudila priložnost ... Odhajamo. Bog ve, če bom še kdaj prišla sem gor. Prizadevala si ne bom pretirano, a če bi se ponudila priložnost ... Prav nič se ne bom prmejdušala, vendar je še toliko drugih, lepih, manj obleganih gora, na katerih še nisem stala. Naveza ob sestopanju teče v obratni smeri. Marjan spredaj, Boštjan zadaj. Sama se veliko spuščam ritensko. Občutek varnosti je tako najboljši. Kjer ni vrvi, se spustim na vse štiri, Marjan me opozarja. Res imam enkratna spremljevalca, na to se med potjo večkrat s hvaležnostjo spomnim. Ko se pričnemo spuščati z Malega Triglava, se nad nami začnejo zbirati oblaki. Shladi se. Gneča postaja vedno večja. Maše je konec in vsi bi radi na vrh. Na poti srečamo kar nekaj znancev. Tako se nam vsaj zdi, da smo nekako pove- zani. Neposrednost, s katero komuniciramo ljudje v hribih, me vedno preseneti in spravlja v dobro voljo. Še zadnjih nekaj raztežajev in na dnu smo. Sonca ni nikjer več, hladno postaja in moji prsti so že rahlo trdi od hladnega ozračja in mrzlih klinov. Ej, fanta, zdaj smo si pa zaslužili pijačo. Vabim in iskrene čestitke in hvala vama. Pevci nam zapojejo v pozdrav. Skoraj me kap, ko mi povedo, da so v nizkem štartu za spust v dolino. Pa kar videla sem, kako si bom v miru odpočila, kako bomo zvečer skupaj prepevali. A vremenska napoved je slaba in sili dol. Vdam se v usodo, pospravim nahrbtnik in gremo. Spustimo se v Krmo, tu je pot lažja. Nekaj ur intenzivnega spusta. Čutim, da imam noge že rahlo gumaste in da je vsak, malce negotov korak na meji padca. Nekajkrat treščim na rit. Mulatjero, po kateri so svoje čase s konji dostavljali hrano v koče, je načel čas, nalivi so naredili svoje. Kar se da hitimo, ker so prve kaplje dežja že tu. Planina, kjer se pasejo krave, bukov gozd in že smo blizu ceste. Lije, da je veselje. Vedrimo pod napuščem garaže. Pojemo še preostalo hrano iz nahrbtnikov - kot vedno jo je bilo preveč. V koči s pesmijo in komentarji s poti zaključimo dvodnevno dogajanje. Vesela sem, da mi je bilo dano biti njegov del. Naj končam z besedami dovškega župnika, ki je naše srečanje v steni Malega Triglava zaključil z besedami: »Pa boglonaj, da smo pr'ja-tli.« O š S planinski ^Esmr Viharniki, spomeniki Jesenski dan v Zlatorogovem svetu & in Jože Vogrin Zadnja leta se dogaja, da se po hribih potepamo tudi v pozni jeseni, in zgodi se, da v visokogorju srečamo ljudi v kratkih hlačah in brez srajce. Tudi tistega lepega oktobrskega dne, ko sem se vračal s Kanjavca, je bilo vreme kot naročeno. Prejšnji dan na poti na Lanževico in nazaj nisem srečal nikogar, ta dan pa sem od daleč zagledal dve rdeči piki, ki sta se pomikali od Prehodavcev proti Koči pri Triglavskih jezerih. Kmalu sem ju dohitel. Sedela sta ob poti in počivala. Bil je lep dan, da malo takih. Anzej in Franci sta bila, Ko- rošca, doma onstran Karavank. Potepala sta se po Komni in raziskovala zanimivi svet Doline Triglavskih jezer. Raj pod Triglavom ga je imenoval starosta planinskih fotografov Jaka Čop. Kadar je jesen lepa in topla, je ta raj prečudovit. Jesen v gorah je drugačna kakor v dolini. In ker je ob koncu sezone večina planinskih koč zaprtih, sta tam gori neverjeten mir in tišina. Ves dan hodiš in nikogar ne srečaš. V takem okolju se človek preprosto zlije z naravo in ji prisluhne. Anzej in Franci sta ji resnično prisluhnila. Molče sta sedela in zrla v slikovito panoramo z Bogatinom v ozadju. Mir »Kakšen mir je tukaj ob tem letnem času,« je prevzelo Anzeja. »Res je. Le kakšnega ptiča slišiš in šelestenje listja na drevju, ko zaveje veter,« mu je pritrdil Franci, ki je še vedno strmel proti Bogatinu, nad katerim so se bleščali beli oblački na modrem kontrastu jasnega neba. Bleščeči oblaki na spokojnem modrem nebu so zares nekaj posebnega. Prav tedaj je eden zastrl sonce. Pa le za hip. Počasi je drsel proti Krnu, pod njegovim prosojnim spodnjim delom pa so se prameni sončnih žarkov poigravali na jutranji modrini neba in spreminjali barve. »Poglejta tiste sončne žarke!« Franci je pokazal proti soncu. »Spominjajo me na rogove iz povesti o Zlatorogu.« »Ha, kakšna primerjava,« sem mu odvrnil, »pod njimi pa je Bogatin, v katerem naj bi bilo zlato.« V Bogatinu so zares zasuti rovi in dupline, ki so jih v preteklosti izkopali Trentarji, Bovčani in Benečani, ki so v gori iskali zlato. Ker se nam ni nikamor mudilo, je Franci povedal nekaj pripovedk iz zakladnice planinske literature. Med njimi je omenil tudi povest o Zlatorogu, ki je nastala prav tam. Dolina Triglavskih jezer in Komne je bila njega dni planinski raj, v katerem so prebivale bele žene usmiljenega srca, o katerih stari ljudje pripovedujejo še dandanes. Ljudem v dolini so rade pomagale v sili, pastirje na planini pa so učile spoznavati moč zdravilnih rastlin. Nasveti belih žena »Pa še tisto povej, kako so nekoč bele dečve ljudem svetovale, kdaj naj sadijo fižol!« »Ja, to je bilo pa tako: po pripovedovanju starih ljudi je bila nekoč zelo dolga in huda zima. Bližala se je pomlad, sneg pa je bil še vedno dokaj visok in zamrznjen. Neko mesečno noč pa so prišle dobre vile in svetovale ljudem, naj kar začnejo saditi fižol, saj bo sneg kmalu pobralo in fižol bo koj pognal. Ljudem se je tak nasvet zdel nespameten, ker se pa niso hoteli zameriti nasvetom dobrih žena, so jih ubogali in začeli fižol saditi kar v snežno skorjo. Čez nekaj dni je res prišla odjuga in sneg je začel kopneti. Fižol pa, kakor da bi se v zemljo vdrl, nikjer ga ni bilo opaziti. Mnogi so celo menili, da so ga bele dečve pobrale, skuhale in pojedle. Vendar je tisto leto fižol tako bogato obrodil kakor še nikoli dotlej.« Franci je po tej pripovedki povedal še nekaj zanimivih zgodb o divjih jagah in drugih hudobah iz starih časov, o katerih se stari ljudje na Koroškem v zimskih večerih vedno radi pogovarjajo. Ko je nehal pripovedovati, se je udobno ulegel na hrbet in si podložil roke pod glavo. Vsi trije smo pod vtisom zgodb še kar nekaj časa nemo strmeli v bele skale gora, ki so nas obkroža- le. V takem jesenskem miru z modrim nebom in rdeče obarvanimi macesni človek lahko sanja pri belem dnevu. In ko sem se takole v mislih sprehajal po gorah pred sabo, me je spomin zanesel na Krn. Spomin na prijeten poletni večer in zaljubljeno Minko, ki je po tej poti prišla na Krn s teto Marijo in Franjom. Čudno, kako živi so lahko spomini, ko zavrtiš film nekoliko nazaj. »Aha, nekaj spomnil,« se je zbudil Anzej in hitel odvezovati nahrbtnik. Ko ga je odprl, je nekaj časa strmel vanj, nato pa se popraskal za ušesi in razočarano povedal, da zamašek v steklenici pušča in da je skoraj polovico žganice popil pulover v nahrbtniku. »Nič za to, saj ga je še dovolj, da si bomo razkužili grla in privezali dušo,« se je sprijaznil in nama ponudil vsebino, ki je še ostala. Potem je steklenico previdno začepil, jo spravil nazaj v nahrbtnik, ga zavezal in se zagledal nekam proti Velikemu Špičju. Požirek žganega mu je dobro del in ga spravil pokonci, da je vstal in z značilno koroško melodijo zapel: »Na planincah je fletno, le tu bom ostal, pa bom zmerom prepeval, nmav narobe, nmavprav.« Viharnik »Nič ne boš narobe prepeval, ampak se bova kar kmalu odpravila! Prej sva se nekaj pogovar- S S Trenutek v času Macesni, rdeče - rumeni nemi stražarji. Danes vršijo. Bedijo nad mano. In vetrc, ujet v njih krošnje šepeče mi zgodbe pradavne. Odet s cvetlično odejo matere zemlje tiho poslušam trenutek v času. Aleš Tacer jala o viharnikih, o trdoživih in smolnatih drevesih, ki tudi potem, ko so nehala rasti, še dolgo stojijo pokonci kot nekakšni spomeniki narave. Komna je prostrana in verjetno bova kakšnega zagledala,« je menil Franci in vstal. »Čeprav sem namenjen v drugo smer, vama bom pokazal zares spoštovanja vreden viharnik, ki ni daleč od tod,« sem se ponudil in že smo zavili v brezpotje čez škraplje proti Špičju. Komna se mi vedno zdi zanimiv in skrivnosten svet. Doline in bregovi z macesni in borovci, predvsem pa škraplje, ki spominjajo na nekakšen okamnel ledenik z redkimi viharni-ki. Že nekaj let se vračam v ta svet tišine, najraje v začetku oktobra, ko v brezpotju ne srečuješ nikogar. Takrat je sezona uradno pri kraju, Dom na Komni je odprt in ker imamo zadnje čase lepa »indijanska poletja«, si lahko še dolgo v jesen mirno privoščimo prijetne jesenske ture. Po desetih minutah hoje sem pokazal proti osamljenemu, mogočnemu drevesu, ki je kakor nem stražar stalo na bregu kamnitega slapa. Bog ve, koliko desetletij že v taki obliki kljubuje viharjem. Še vedno je tak, kot je bil pred četrt stoletja, ko sem ga prvikrat opazil. Razsušen umira stoje. Toda zdi se, da še dolgo ne bo umrl. Smolnati okamneli sok ga tako trdno drži skupaj, da z lahkoto prenaša vse hude ure, ki vihrajo tam gori. Korošca ste nemo strmela v mogočno suho vejevje, ki se je dramatično odbijalo od temno modrega, skoraj črnega ozadja neba. »Klobuke dol pred junakom. Ta je poleg viharjev in ostrih zim doživljal tudi vso vihro prve svetovne vojne, ki je divjala tod okoli,« je za-mrmral eden izmed fantov. »In življenje planšar-jev, ko so Bohinjci še pasli na tukajšnjih planinah,« sem ga dopolnil. Kar nekam odsotno smo si ogledovali trdoživega orjaka, kakor da bi čutili odmev davno minulih časov. Kmalu smo se poslovili in odšli vsak v svojo smer. Anzej in Franci sta odšla proti Velikemu Špičju, jaz pa proti Bogatinu. O RADIO U NI VOX 1Û7.5 MHz e-mail: info@univox.si Krjosova skala na Lovrencu Zanesljiv je le trenutek sedanjosti té Milka Bokal Marjan Bradeško Krjosova skala na Lovrencu ... Poleg nenavadnega imena privablja tudi njena oblika. Kot velik rog se dviga iz silhuete Lovrenca na desni strani pobočja. In s ceste med odcepoma za Mačkov in Petačev graben tako nevarno visi nad dolino Božne, da se zdi, da se bo zdaj zdaj zvalila v dolino. Ime te vode je blagodejno spokojno v primerjavi s krjaveljsko hreščečim izrazom za to skalo. Ta neubranost se je nekega dne potrdila v zgodbi ljudskega izročila. Na tej skali naj bi v sivi davnini stal križ. Nekdo je tam umrl in v spomin so mu postavili križ. Nemški izraz za križ naj bi z glasovnimi prilagoditvami dal pomensko podlago za ime tej pečini. Duševno pomirjajoč dodatek k zgodbi o nesrečnem koncu nekoga je to, da sta dva, ki sta se imela rada in nista videla bivališča drug drugega, vsak s svojega konca Polhograjskega hribovja od doma gledala križ. Ta ju je ljubezensko povezoval, dokler se njuno »spogledovanje« ni srečno potrdilo pred oltarjem in sta odtlej križ gledala s skupnega konca. Mehko se je vila steza od čebelarskega doma do vrha Lovrenca. Prav na začetku so iz nje pozdravila povesma lilastih nageljčkov in pripomogla, da je bila odločitev za obisk Krjosove skale lahka. Spomin, da so tam pred leti celi šopi krasili belo skalovje, je bil jasen in vreden obuditve v resničnosti. Prijazno srečanje z gospodinjo pri Logarju so pospremile besede: Pa glejte, da ne boste padli, steza je strma, trava ni pokošena in drsi. To je res. Vendar ne takoj. Na začetku se dviga med sem ter tja raztresenim grmovjem do roba vzpetine nasproti lovrenške cerkve. Od tam se spusti navzdol med košeninami, ki že dolgo niso videle rezila kose. Človek, vajen današnje udobnosti življenja, sploh ne more verjeti, po kakšnih strminah so se ljudje nekdaj trudili s košnjo. Koliko moči in vztrajnosti je bilo treba, da so nakrmili nekaj živinčet, ki so jim bila vir preživetja. Tudi tega ni moč verjeti, da je na Lovrencu toliko jamastih travnatih površin; skrite so očem tistih, ki se povzpnejo nanj po uhojenih stezah. Ob robu steze raste skupina brez. Belina njihovih debel prav nenavadno belokranjsko mehko zasije ob zelenju drugega drevja. Steza se nato precej nagiba in noge je treba postavljati za kose travnate ruše. Tam so mi prišle prav besede o skrbnosti, ki so bile izrečene na začetku. Najbolje se je kar oprijemati posameznih šopov in stopala trdno zakopati v tla. Krjosova skala v pobočju Gore - iz doline Bozne fi. ■RS In že pozdravi divjine željnega popotnika majhno sedelce. Proti strmini nad prepadom se polagoma dviguje, dokler se skoraj v navpični črti ne spusti navzdol. To je zdaj tisti rog z nenavadnim imenom, ki štrli iz lepe oblike Lovrenca. Sledove morebitnega križa je že davno Najgloblji mir V mraku, po brezpotju, skozi zelene trave, ki valovi jih veter -gazim. Mimo skal, vzcvetelih rož, za kriki temnih ptic, ki so v harmoniji s pišem, se izgubljam. Zakriva horizont mi gora. Najgloblji mir je v meni, ko čakam, da prikaže zvezda se večera. Slavica Štirn prekril tok časa; ostanki se mogoče skrivajo le v približno kvadrasto oblikovanih belih skalah, ki so na enem mestu bolj združene. Ali pa jih je tako oblikovala mati narava!? Človek včasih tudi po nepotrebnem in po vsej sili hoče od nje izsiliti znamenja svojega delovanja. Naj vendar kaj ostane skrivnost! Nageljčkov ni bilo več: le sem in tja se je še med posušenimi stebli kazalo kakšno zeleno steblo z lilasto glavico na koncu. Škoda! Pred tednom ali dvema so se gotovo celi šopi sklanjali med belim kamenjem in dajali tej pečini poseben barvit pečat. Najbrž jim je huda vročina prezgodaj popila življenjske sokove. Prostora tam ni veliko. Pogled naokrog pa ima toliko večji obseg. Po neurju umito ozračje je sosednji Tošč tako približalo, da se je zdelo, da bi ga človek lahko dosegel z roko. Tudi Smolnik je bil videti mogočnejši kot od drugod. Svet proti Grmadi z gozdovi, svetlo posejanimi s senožetmi, se lomi v mnogih drčah, ki se stekajo v večje polho-grajske grabne. Spodaj se med drevjem belijo hiše Polhovega Gradca. In graščina. Misel se je umaknila v preteklost. Kaj vse je oblikovalo življenje ljudi po teh melinah?! Kdo ve, kako se je gosposka v graščini usedla v dušo ljudi in jim oblikovala značaj?! Koliko znoja so ljudje prelili po teh strminah in robeh in kakšne prošnje vse so se skozi stoletja vzdigovale ob oltarjih v cerkvah, ki so v takem številu našle prostor po teh gozdovih!? A tudi to je človeku zapečateno z devetimi ključi. Naj se še tako trudi, duha minulih dob ne more povsem priklicati. Lahko se bahavo postavlja s posameznimi znamenji, ki jih izbrska iz sive davnine, ampak to so vselej le približki ži-tja in bitja dobe, ki jo raziskuje. Taka je njegova usoda, preteklost in prihodnost sta mu nedosegljiva, zanesljiv je le trenutek sedanjosti. O Moji hribi té in Maja Lokar Grem, sama. Danes se mi ne ljubi iskati družbe, sama pri sebi čutim, da je ne potrebujem. To ne bo tura, na kateri bi svoje občutenje tega posebnega sveta morala deliti še z nekom. Kam grem, kako visoko, kakšen bo razgled, bo sončno ali oblačno, pravzaprav ni pomembno ... Nikogar ni bilo, niti naključnih mimoidočih. Bila sem sama s seboj, le tu in tam sem spregovorila kakšno z drevesom ob poti. Korak je bil enakomeren, utonila sem v misli. Nepomembne so kmalu ostale v dolini. Razmišljala sem o prijateljstvu, o ljudeh, ki so mi blizu, o sebi. Veje ruševja so bile goste, zakrivale so mi obzorje. Takšne so tudi naše poti, vse prepletene ... A pogled z razdalje je drugačen, manj čustven, bolj trezen. Nekatere stvari, ki so se prej zdele pomembne, z vsakim korakom izgubljajo težo, kot postaja nahrbtnik z vsakim požirkom vode lažji. Ko so se mi misli do konca zapletle, sem bila že tik pod vrhom. Večjega dela poti se sploh nisem spomnila, tako je zdrsnil mimo mene ... Na vrhu je bilo miselnega popotovanja konec in spet sem našla stik z realnostjo. Slike, ki jih je zajel pogled vse naokrog, so izpodrinile prejšnje misli. Obzorje je bilo čisto. Vračala sem se in se spraševala: »Pa sem res šla tukaj?« Nisem prepoznala svojih stopinj. Sedla sem v travo pod osamljeno drevo in nič drugega me ni obdajalo kot (notranji) mir. Popoldansko sonce je prijetno grelo, vendar bi mi bilo toplo tudi brez njega. Nič ni bilo izmišljeno, zlagano in izumetničeno. Ne, ni mi vseeno, če se nikoli več ne vidimo, gore. Vem, da me boste kmalu spet poklicale. Vesela bom, ko vas zagledam in pozdravim kot stare prijatelje, ki jih vedno rada srečam. Do gora zmorem biti potrpežljiva tudi v trenutkih, ko mi ne „sedejo" preveč. Ni veliko takšnih prijateljev, ki jih lahko prenašaš in imaš rad ne glede na vse. Gore pa so takšne, kakršne si tisti trenutek naslikaš, kakršne želiš videti. Pred njimi si lahko tak, kot si v resnici. Včasih ljubeč in spravljiv, drugič nejevoljen. Obrambnega zidu ne potrebuješ, niti pred samim sabo ne, z vsako kapljo znoja ga je manj ... Malo sem zašla. Med gostimi debli se mi je pot skrila in ubirala sem jo kar počez. Na jasi sem se ozrla nazaj, na gozd. Čutila sem, da postaja sestop moja pesem, moja skladba v ritmu korakov. Včasih poskočna, drugič lenobna, ves čas pa je bil orkester uglašen, kajti harmonija je prihajala od znotraj. O Pohod & Maša Blaško* Neke septembrske noči me je oče prebudil, saj sva bila dogovorjena, da v ranem jutru odrineva v planine. Ko sem se ozrla skozi okno, sem videla temo, le luna in zvezde so svetile na nebu. Hitro sem se umila in preoblekla, vzela pohodne palice in nahrbtnik, ki sem si ga pripravila že prejšnji večer. V njem je bilo vse potre- Golaki in Mala Lazna izpod Bisage v Trnovskem gozdu lß Marjan Bradeško bno za takšno pot, rezervna obleka, pijača, sendviči za zajtrk, čelni svetilki, pohodni čevlji, nogavice, čokoladki ter jabolki. Stvari sva odložila v prtljažnik in se odpeljala. Pot ni bila dolga, saj je od Ajdovščine do kraja, kjer sva pustila avto, le petnajst minut. Tam sva se preobula v pohodne čevlje, si na rame oprtala nahrbtnik ter na glavo dala čelni svetilki. Prižgala naj bi si ju šele v gozdu, kjer naj bi bilo še precej temno. Do gozda sva hodila kakih deset minut, nato pa nadaljevala skozenj. Med potjo sva se potiho pogovarjala, saj nisva želela prestrašiti in zbuditi vseh gozdnih prebivalcev. Med hojo je bilo slišati šumenje odpadlih listov, po katerih sva hodila. Kar naenkrat sva se ustavila. Vse do tistega trenutka, ko mi je oče pokazal srno s srnjačkom, sploh nisem vedela, zakaj. Srnjaček je bil podoben junaku iz pravljice Bambi, saj je imel svetlo rjav kožušček z belimi lisami na hrbtu. A kmalu sta oba z mamo stekla proč, ker sta se naju prestrašila. Ko sva hodila okoli pol ure, se je začelo svitati. Ugasnila sva luči in ju spravila v nahrbtnik. Odločila sva se, da bova imela kratek postanek. Pojedla sva čokoladki, potem sva še malo hodila do klopce, ki je izdelana iz lesa in ima prečudovit razgled. Pohitela sva do nje, da sva lahko opazovala, kako se dani. Z vzhoda so se prebijali prvi sončni žarki. Vsa Vipavska dolina je bila zavita v snop meglice, ki so jo nevidno prebadali žarki. Zdelo se mi je, kot da se je čas ustavil, ker sem zdaj tukaj, na svežem zraku, včeraj pa sem bila v hrupnem mestu, polnem onesnaženega zraka. Čeprav so ljudje v mestu še spali, jim nisem bila prav nič nevoščljiva, saj nikakor nisem hotela zamuditi sončnega vzhoda. Še enkrat sem se ozrla po pokrajini, potem pa sva z očetom nadaljevala pot. Hitro sva prehodila zadnji del, saj se je izza ovinka že videla koča. Stavba bele barve stoji na hribčku, obdana pa je z gozdovi in drugimi vrhovi. Pred njo so klopi, pod njo pa velik travnik, ki je poleti okrašen s cvetjem. Tam otroci radi igrajo nogomet in nabirajo rože. Z očetom sva se odpravila nazaj v dolino, a v mislih mi je za vedno ostala slika idilične gore. O Prispevek je na razpisu »Mladi o gorah« zasedel peto mesto. * m i'W'"- ¿E ■iK.fi & Alenka Jenko I Alenka Jenko in Nevija Vrhovec Z mladimi člani PD Borovnica smo prvi teden v juliju preživeli v osrčju Julijskih Alp. Organizirali smo tabor »Bogatin 2005«. Za svoj »dom« smo izbrali kočo pod Bogatinom pri prijazni oskrbnici Anici in vešči kuharici Lojzki. Priprave na taborjenje Vse se je začelo že dosti prej. Septembra 2004 sem kot mentorica planinskega krožka na OŠ dr. Ivana Korošca v Borovnici pobrala prijave za to počitniško dejavnost. Da bi bili nanjo fizično pripravljeni, smo vsak mesec izvedli po eno planinsko turo. Na njih smo se srečevali z osnovnimi temami planinske šole (prehrana v gorah, pravilna hoja, oprema gornika, kodeks slovenskega planinca). Marca smo imeli prvi sestanek z udeleženci tabora in njihovimi starši. Predstavili smo jim program (planinske pohode), ogledali so si posnetke s podobnih taborov iz prejšnjih let. Vsak je dobil tudi spisek osnovne opreme. Pomagali so mi pri sestavljanju prošenj sponzorjem za finančno pomoč. Konec maja smo izvedli akcijo zbiranja starega papirja. Pri tem smo bili izredno uspešni. Ob pomoči staršev in prijateljev se je tega papirja nabralo kar za 6 ton in pol. Ves izkupiček smo namenili za razne stroške na taboru (prevoz opreme s tovorno žičnico, nabava hrane za malice na turah). Zadnji teden v juniju smo se še enkrat srečali. Mamice so dobile nalogo, da spečejo piškote; ti so nam na pohodih in ob večerih prišli zelo prav. Še enkrat smo pregledali seznam potrebne opreme ter ga dopolnili s predlogi staršev. Otroci so poravnali tudi članarino za PD. Pogovorili smo se glede prevoza v Bohinj in nazaj, določili uro in zbirno mesto odhoda. Naš program je pritegnil tudi več staršev, da so se nam pridružili na taboru. Predstavili smo tudi vodstvo tabora: Suzana je bila odgovorna za izvedbo tur, Nevija je bila naša uradna »dohtarca«, Alenka pa organizatorica; skrbela je tudi za planinsko šolo. Metka nam je priskrbela majice, na katere smo dali natisniti svoj logotip. Zaradi slabega vremena na načrtovani dan odhoda smo morali datum začetka tabora prestaviti. To se nam je obrestovalo. Tako smo se v soboto, 2. julija, zbrali pred lovskim domom nasmejani in polni pričakovanj. Vožnja do Savice je bila prijetna. Vso prtljago smo pustili pred tovorno žičnico, sami pa smo se z majhnimi »ru-zački« odpravili proti Komni. S S S 03 O Ul o p tù o lu o zveze Slovenija je sedaj del doma obnovljen. Povečana je jedilnica, obnovljena streha in oporni zidovi. Opravljeno je bilo še več manjših del. V kulturnem sporedu so sodelovali oktet Vasovalci iz Žirovnice, zlasti pa so navdušili najmlajši iz vrtca Radovljica. Mali planinci -škratki so pod vodstvom mentoric Jane Dvoršak, Karin Vidic, Metke Perko in Simone Vogrinc odpeli več planinskih pesmic. Voditelj prireditve je bil Peter Kolman. Podelili so častne znake Planinske zveze Slovenije, ki so jih prejeli: Marjeta Albinini, Aleš Bagari, Grega Brajnik in Ivo Reinhart - bronasti častni znak PZS; Bogomir Vnu-čec - srebrni častni znak PZS;Vik-tor Kravanja - zlati častni znak PZS. Po končanem uradnem delu je bilo družabno srečanje članov Planinskega društva Radovljica in ostalih planincev. Ivanka Korošec Počitnice v planinskem duhu Mladi celjski planinci, stari od šest do štirinajst let, so s svojimi spremljevalci ponovno preživeli teden dni brezskrbnih avgustovskih počitniških dni v planinskem duhu. Želja po novih doživetjih v naravi, na planinskih poteh in pod platneno streho, je letos privabila v manj znano dolino Bistre na Koroškem, ob vznožje Karavank in Smrekov-škega pogorja, skoraj šestdeset članov MO PD Celje-Matica. Spoznavne igre so pripomogle k navezovanju prvih medsebojnih stikov, iz katerih so se razvijala nova prijateljstva. Kljub temu, da je dolina Bistre v prvih dneh kazala deževno podobo, so se prijatelji planin »spoprijeli« s prvo planinsko preizkušnjo - pohodom iz doline Tople do Doma na Peci. Za pogumne in vztrajne korake otrok, vključene v planinske krožke celjskih osnovnih šol in vajene hoje v planine ter gore preko celega šolskega leta, je bil trud poplačan z obiskom votline sredi mogočne Pece, kjer še vedno spi Kralj Matjaž in ovija svojo brado okoli kamnite mize. Jutranja telovadba res ni bila vsem všeč, a zgodnje vstajanje je postalo navada za vedoželjne mlade raziskovalce, ki so se v tednu dni naučili pravilne priprave nahrbtnika, osnovnih planinskih vozlov, orientacije s kompasom in spoznavanja nekaterih zaščitenih gorskih rož. Vsa doživetja so v likovni in novinarski delavnici zapisovali v svoje planinske dnevnike ter ustvarjali prispevke za skupno glasilo »Taborniški hopla«. Kljub vsem aktivnostim je bilo časa in energije za športne igre, posebej za igre z žogo, dovolj. A kaj, ko je sredi turnirja v odbojki ali nogometu začelo deževati ... Dež pa ni spravil v slabo voljo potepanj željnih otrok. V »palerinah« in z dežniki so se s svojimi spremljevalci podali na potep v Črno, kjer so si ogledali Rudarski muzej in Etnološko zbirko. Prijeten izlet do Koče na Grohotu pod Raduho je popestril obisk predstavnikov Gorske reševalne službe, ki so predstavili opremo za reševanje ponesrečencev v gorah in pri iskanju pogrešanih. Slabo vreme ni dovolilo plezanja po balvanih; so pa zato ob glasu harmonike v planinski koči »zasrbele pete« in kmalu je bilo plesišče polno. Proti koncu tedna je dež vendarle ponehal. V rudnik svinca in cinka Mežica, danes poznan kot Turistični rudnik in muzej, so se »hribovci«, preoblečeni v rudarsko opravo, popeljali s pravim rudarskim vlakom globoko pod zemljo. Med hojo po rovih so se seznanili z rudarjenjem pod Peco in prislu- hnili »bergmandelcu«, ki se je skrival v temnem rovu. Kopanje in plavanje ter spuščanje po toboganu v Termah To-polšica je ob prijetnih sončnih žarkih, ki prejšnje dni niso hoteli izza oblakov, postavilo piko na i planinskemu tednu. Ta se je zaključil z orientacijskim tekmovanjem in iskanjem skritega zaklada. Z obiskom je presenetil tudi »gozdni mož«, za konec pa je vsak udeleženec pri planinskem krstu dobil svoje planinsko ime. Dež ni priza-nesel niti ob odhodu domov. A kljub temu ostajajo nepozabne še ene planinske počitnice. Mladinski odsek Planinskega društva Celje-Matica vsako leto organizira in izvaja tabor v okviru Pokrajinskega odbora Mladinskih odsekov Savinjskega meddruštve-nega odbora. V letošnjem letu so se tabora v Bistri, poleg planincev iz PD Celje-Matica, udeležili planinci iz PD Zabukovica, Polzela, Rečica ob Savinji, »Dobrovlje« Bra-slovče, Vransko, Poljčane, Gornja Radgona, Zagorje, Boč-Kostrivni-ca, »Sloga« Rogatec, Žalec, Slivnica pri Celju, Šoštanj in Velenje. Petra Gregore Srečanje hrvaških planincev z Janezom Janšo Vsako leto v juliju in avgustu je na naš planinski program uvrščen ciklus izletov »vse poti vodijo na Triglav«. Tako smo se tudi letos odločili, da ob vzponu na Triglav K I jmiK - štiri dni preživimo tudi na bližnjih vrhovih Julijskih Alp. Kar 40 planincev iz HPD Zagreb Matica se je 4. avgusta 2005 odločilo, da se prvi dan iz Kota povzpne do priljubljene Staničeve koče (2323 m). Namestitev v Staničevi koči je pomenila posebno doživetje, saj smo imeli čudovit razgled ne le na Triglav, temveč tudi na Škrlatico, Jalovec, Vrbanove špice, Rjavino. Naslednje jutro smo se prebudili v lepem vremenu; pred nami je bil Triglav, okoli katerega so se že začeli zbirati oblaki. Odpravili smo se proti Kredarici, tam pa smo presenečeni ugotovili, da se pripravljajo na proslavo ob 110-letni-ci Aljaževega stolpa in na prihod slovenskega premierja Janeza Janše ter ameriškega veleposlanika. Po počitku smo se vznemirjeni odločili, da obiščemo vrh Triglava in se poklonimo 110-letnemu jubilantu. Na vrhu Triglava je bilo vsesplošno veselje. Fotografirali smo se in prisluhnili govorici različnih držav, narodov in narodnosti: med nami so bili Poljaki, Francozi, Čehi, Belgijci in drugi. Na vrhu Triglava smo imeli vsi enake misli, vsi smo prišli zaradi enakih razlogov: ljubezni do gora, druženja, izmenjave misli. A starec »Aljaž ... se je samo dobrohotno nasmehnil z dvignjeno glavo in odet v srebrni plašč s kapico, ki je izdajala njegovo častitljivo starost«. Takšni so bili občutki vsako leto, leto za letom. Dobre volje smo se vrnili proti Kredarici in preizkušali kuhinjske dobrote. Nato smo se počasi vračali proti Staničevi koči; najpogu-mnejši so se odpravili na 2393 m visoki Cmir in se vrnili v večernih urah. Naslednji dan smo imeli na voljo različne planinske cilje. Nekateri so se odpravili na Rjavino, drugi na Cmir, tretji na Vrbanove špice. Ko smo se pripravljali na ture, se je pred nami nenadoma pojavil slovenski premier Janez Janša. Pozdravili smo se in kamera je posnela naše nenavadno in nepričakovano srečanje. V dopoldnevu smo osvajali slovenske vrhove, popoldne pa so se prikazali temni oblaki. A naše letošnje planinske naloge so bile opravljene. Čakal nas je samo še sestop do Vodnikovega in Rudnega polja, na katerem je bil parkiran naš avtobus. Imeli smo srečo. Triglav bi bil lahko v tem času odet z belo snežno odejo. Mirjana Hudoletnjak 38. srečanje planincev Pošte in Telekoma Slovenije Že dvainpetdeset let mineva, odkar je bilo ustanovljeno Planinsko društvo PTT Ljubljana, v katero so se množično včlanjevali planinci, delavci PTT iz vseh krajev Slovenije. Z naraščanjem števila članov sta se pozneje iz matičnega društva razvili samostojni planinski društvi PTT v Celju in Mariboru. Kljub delitvi PTT-podjetja na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije so vsa tri društva še danes zgled aktivnosti in medsebojnega sodelovanja. Poleg tradicionalnih srečanj planincev vseh treh društev, ki jih imamo vsako leto, smo imeli v minulih desetletjih vrsto lepih skupnih izletov od Kozjaka in Pohorja do Vršiča in Julijcev, pa tudi čez mejo domovine smo radi pogledali. Mariborski planinski vodniki so se vedno izkazali za dobre gostitelje in nam pokazali marsikatero naravno ali zgodovinsko zanimivost na svojem področju, ki bi sicer ostala skrita našim očem. Vrhunec pa prav gotovo pomenijo tradicionalna planinska srečanja vseh treh društev. Prvo septembrsko nedeljo letos je bilo že osemintrideseto po vrsti. Člani PD Pošte in Telekoma Maribor so nas tokrat povabili v svoj Poštarski dom pod Plešivcem, ki so ga pred 50 leti zgradili požrtvovalni člani društva. Vseh petdeset let so vzorno skrbeli za svojo prijetno planinsko postojanko, ki jo tudi Ljubljančani radi obiščemo. Kar pomeni nam Vršič, to je za Mariborčane Plešivec - dom vseh članov in prijateljev društva. Za praznovanje abrahama so dom temeljito obnovili. V nedeljo, 4. septembra 2005 zjutraj smo zapeljali skozi novi Trojanski predor proti Velenju, Slovenj Gradcu in Kotljam. Med prvimi smo se ustavili pri Ivarčkem jezeru; tam so nas pričakali organizatorji srečanja, člani PD Pošte in Telekoma Maribor. Pridružili so se nam tudi številni člani PD PT Celje in Planinskih skupin PT iz Kranja, Murske Sobote, Nove Gorice ter Novega mesta. Od jezera smo se odpravili na uro in pol dolgo pot skozi gozd na Sele, kjer stoji Poštarski dom pod Plešivcem. Tam nas je pozdravila godba na pihala. Malo po 12. uri se je začel uradni program srečanja, v katerem so nastopili moški pevski zbor, člani dramske sekcije in pihalni orkester KUD Pošta Maribor. Navzoče je pozdravil predsednik PD PT Maribor Ivan Eder, v imenu PZS je spre- ^^ govoril podpredsednik Adi Vidma-jer, zvrstili pa so se tudi predsedniki drugih planinskih društev in planinskih skupin. Predsednik PD JJ m 03 O Ul o p tù o lu o PT Ljubljana Stane Tomšič je izročil predsedniku Ivanu Edru v spomin umetniško sliko Poštarskega doma pod Plešivcem z ene izmed slikarskih kolonij Tineta Horvata, ki jih vsako leto prireja PD PT Ljubljana. Planinskemu društvu Pošte in Telekoma Maribor je čestital za lepo obnovljeni dom in voščil še na mnoga leta. Zlati častni znak PD PT Ljubljana sta prejela nekdanji predsednik PD PT Maribor Bruno Fras in nekdanji predsednik gradbenega odbora Poštarskega doma pod Plešivcem Martin Prevorčnik. Stane Tomšič Mednarodno srečanje »Rugovo 2002« na Kosovu To je bil prvi obisk članov PD Pošte in Telekoma Ljubljana v teh krajih po letu 1986, ko smo po zaostritvi razmer na Kosovu imeli le nekaj pisnih in telefonskih stikov s Planinskim društvom »Djerovica« iz Peci. Zato nas je toliko bolj razveselilo letošnje povabilo na mednarodno planinsko srečanje. Tričlanska delegacija, v kateri smo bili častni član društva Stanko Dolenc, član upravnega odbora Matjaž Pirš in predsednik Stanislav Tomšič, je v četrtek, 28. julija 2005, z letalom odpotovala v Prištino, kjer nas je pričakal član PD »Gjeravica« Peje Afrim Kelmendi. Odpeljali smo se v Pec in se sestali z novim vodstvom društva, ki mu predseduje Salih Maloku. Navzoči so bili tudi nekateri starejši člani, ki jih poznamo že od prej. Potem, ko so se razmere v pokrajini pod zaščito Združenih narodov nekoliko uredile, se je večinoma albansko prebivalstvo odločilo obnoviti športno in društveno življenje v mestu. Društvenih prostorov enega najstarejših planinskih društev, ki je bilo ustanovljeno leta 1928, ni več, izgubljen je tudi večji del arhiva. Sedaj gostujejo v zasilno usposobljeni dvorani športov. Posebej so si želeli ponovno vzpostaviti stike z našim društvom, s katerim jih prijateljstvo veže že 49 let, vse od tragične smrti našega planinca Staneta Tomšiča na Pro-kletijah. V petek smo se po zboru v Peci odpeljali v družbi kakšnih 150 planincev skozi Rugovsko sotesko. Ob našem zadnjem obisku je tod vodila ozka makadamska cesta, letos pa so jo razširili in položili asfalt. Cesta naprej proti gorskemu prelazu Čakor in Črni Gori je do nadaljnjega zaprta. Zadnja italijanska policijska kontrola je pri močno zavarovanem samostanu Pecka patriar-šija. Po izstopu iz vozil v Kučištu smo se peš odpravili na planino, kjer je naslednje tri dni potekal planinski zbor. Na cilju smo bili presenečeni, saj na nekdanjih samotnih pašnikih zdaj stoji vrsta ličnih lesenih hišic z veliko restavracijo »Guri i kuq«. Na otvoritvi srečanja je bilo navzočih okrog 200 članov planinskih društev iz Kosova, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Albanije, Romunije, Slovenije, opazovalci pa so prišli tudi iz Amerike, Francije, Škotske, Italije, Norveške in drugih držav. Dogodek so spremljala lokalna in pokrajinska sredstva javnega obveščanja, ki so vest ponesla v svet tudi preko satelita. Organizatorje so podprli številni lokalni pokrovitelji. Po nagovoru predsednika Sali-ha smo se zvrstili tudi predstavniki navzočih društev. V imenu PD Pošte in Telekoma Ljubljana sem se jim zahvalil za povabilo in jim v dar izročil umetniško sliko iz ene od društvenih slikarskih kolonij »Tine Horvat«, z motivom najlepše slovenske gore, Jalovca. V nadaljevanju programa je nastopila odlična domača folklorna skupina iz Rugo-va in nam predstavila plemenske običaje - od poroke do medsebojnih obračunov. V soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Velikemu Nedžinatskemu jezeru pod oste-njem Liqinat. Povzpeli smo se k spominski plošči ponesrečenemu slovenskemu planincu. Ploščo z dvojezičnim napisom je PD »Gjera-vica« obnovilo prav za to priložnost. Po komemoraciji in polaganju venca so nekateri ostali pri jezeru, večina pa se nas je odpravila na dolg in naporen vzpon na 2522 metrov visok Žuti kamen, Guri kuč po albansko. Vzpenjali smo se vse do grebena nad dolino Bjeluho, ki loči Kosovo od Črne Gore. Z roba smo opazovali zasnežene albanske gore, do našega vrha pa je bilo še daleč. Zatem smo se morali precej spustiti, preden smo se približali zadnji strmini. Zato pa smo bili na vrhu poplačani z brezmejnimi razgledi. Vreme je bilo mirno, ko smo sestopili po drugi smeri in se na koncu dolge krnice ustavili pri Malem Ne-džinatskem jezeru, v katerem so nekateri zaplavali skupaj z gorskimi močeradi. Po dobrih enajstih urah smo se vrnili h kočam in se po večerji družili ob kresu. V nedeljo smo se, po poznem zajtrku, odpravili peš v dolino. V slabih dveh urah smo, med zobanjem jagod, počasi sestopili do ceste in se po slovesu od ostalih planincev odpeljali skozi Rugovsko sotesko v Pec. Zakaj se ob Pecki Bistrici tare domačinov, nam je postalo jasno v mestu, ki nas je pričakalo s hudo vročino, a smo jo uspešno blažili s hotelsko prho in dobrim pivom Birre e Pejes. Zvečer pa smo se gostili z okusno pleskavi- K I jmiK - co, sladkali z baklavo in pili osvežilno bozo. Sestali smo se tudi z vodstvom PD »Gjeravica« in se pogovorili o nadaljnjih skupnih planinskih načrtih. Morda jih že prihodnje leto obiščemo v večjem številu. Zadnji dan zjutraj nas je stari prijatelj Šefki Mula z avtom odpeljal k izviru Belega Drima. Prijetno je bilo v hladu slapov, vendar smo se morali posloviti. Po krožnem ogledu centra Prištine smo bili kmalu na letališču, med čakanjem na letalo pokramljali s slovenskimi policisti, zvečer pa smo že pozdravili domače. Stane Tomšič Teva triatlon jeklenih Bohinj 2005 Letošnji 19. triatlon v Bohinju, tokrat pod nazivom Teva triatlon jeklenih Bohinj 2005, je sicer minil v nekoliko vlažnih razmerah, vendar kljub napovedim dežja ni bilo. 210 udeležencev, od tega 90 posameznikov in 30 tričlanskih ekip, se je 27. avgusta spopadlo z 32 km dolgo progo, na kateri je bilo treba premagati tudi 1362 višinskih metrov vzpona čez Studorski prelaz do Vodnikovega doma pod Triglavom. Bohinjski triatlon je sestavljen iz veslanja (8 km), kolesarjenja (16 km) in teka (8 km), najboljši pa so ga opravili v približno dveh urah in pol. Skupni zmagovalec je bil letos Marjan Zupančič (Vodni park Bohinj) s časom 2:29:43. To je že njegova šesta zmaga. Pri dekletih je bila najboljša Nataša Nakrst (K2 Sport) s časom 3:01:39. Letos je bi- la to njena deseta udeležba in deseta zmaga. Med ekipami, kjer vsak član opravi z eno disciplino, je bila najhitrejša »Ta hudi« v sestavi Rok Ušeničnik, Lenart Noč in Boštjan Potočnik, dosegli so skupni čas 2:20:45. Prireditev, ki se je udeležujejo tako vrhunsko pripravljeni tekmovalci, kakor tudi številni rekre-ativci, najstarejši je imel celo 70 let, je letos minila pod pokroviteljstvom proizvajalca športne obutve Teva, ki je prevzel pokroviteljstvo za sedem let. Več o triatlonu na www.alpinsport.si. Boris Strmšek Stanko Jaki -70-letnik Pred dobrimi 70-imi leti se je v kmečki družini v vasi Brinje pri Šentruper-tu rodil Stanko Jaki. Osnovno šolo je obiskoval v Šentrupertu. Po odsluženem vojaškem roku se je zaposlil v Te-gradu v Ljubljani, leta 1957 pa v 2. tehnični sekciji Direkcije za PTT promet Slovenije. Ko je prišel v Ljubljano, se je včlanil v Planinsko društvo Ljubljana-Matica. Ker pa je delal na Direkciji za PTT promet Slovenije, so ga sodelavci pregovorili, da se je leta 1958 včlanil v Planinsko društvo PTT Ljubljana in se takoj vključil v delo društva ter je še danes eden njegovih najaktivnejših članov. S svojim neumornim delom je prispeval k velikemu ugledu, razvoju in uspešnemu delovanju društva. V društvu je bil od leta 1961 do 1963 član odseka za propagando in kulturo, od leta 1961 do 1964 pa član gorske straže. Od leta 1963 dalje je aktivni član izvršilnega oziroma upravnega odbora. V tem času je bil od leta 1963 do 1967 načelnik komisije za gorska pota, od leta 1967 do leta 1969 pomočnik načelnika gospodarskega odseka, od leta 1969 do leta 1970 načelnik gospodarskega odseka. V letih 1983 in 1984 je bil pred- Napisi naših gora Pri zavetišču na Planini (733 m) se lahko odločite: ali desno na Vrhniko, ali pa levo na Triglav. Do tja pa je kar daleč ... ¡0 Ivek Krpac sednik društva, v letih 1985 in od 1991 do leta 2003 je bil podpredsednik društva, od leta 2001 je načelnik seniorskega odseka. V Planinski zvezi Slovenije je pridobil naziv vodnika PZS A kategorije. Vodil je preko 470 izletov in pohodov v naše in tuje gore in jih še vodi. Od leta 1965 dalje so bili organizirani zbori oziroma srečanja PTT planincev Slovenije in Jugoslavije. Pri organizaciji in izvedbi teh zborov in srečanj je vedno aktivno sodeloval ali pa jih tudi vodil. Prehodil je številne planinske transverzale in poti, med drugim večkrat Slovensko planinsko pot, Pot kurirjev in vezi-stov NOV Slovenije ter številne druge poti ter zato prejel številna priznanja. Aktivno je sodeloval pri gorski straži ter pri varovanju narave in okolja. Leta 1962 je opravil izpit za gorskega stražarja. Zato vseskozi deluje tudi na ekološkem osveščanju članstva. Od leta 1963 do 1974 je uspešno tekmoval na orientacijskih tekmovanjih, ki so jih organizirala planinska društva in Planinska zveza Slovenije. Od leta 1972 do 1983 je bil aktiven član gradbenega odbora za razširitev Poštarske koče na Vršiču in gradnjo prizidka. Vodil je dela pri gradnji f> S 03 O Ul o Kako poznamo naše gore? p tù o lu o dovozne poti k Poštarski koči na Vršiču. Pri koči je leta 1969 postavil razgledno ploščo. Stanko Jaki tudi ni zanemaril publicistične dejavnosti o planinskih aktivnostih. O izletih, pohodih, taborih, zborih, srečanjih in drugih planinskih aktivnostih je napisal številne članke, ki jih je objavil v zbornikih, biltenih, društvenem glasilu »Pod Prisojni-kom«, Planinskem vestniku, Škrjan-čku, Poštnih razgledih, Biltenu MDO PD Ljubljana ter drugih sredstvih obveščanja. Od leta 1966 je aktivno deloval v Meddruštvenem oboru planinskih društev ljubljanskega območja. Vseskozi je sodeloval pri organizaciji in izvedbi njegovih zborov in srečanj. Od leta 1991 dalje je član organizacijskega odbora za rokovnjaški pohod. Od leta 1995 do 2002 je bil uspešen predsednik tega meddruštvenega odbora, ki mu je prav s svojim delom vtisnil neizbrisen pečat. Kot predsednik MDO PD Ljubljana je bil tudi član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije. Stanko Jaki je za tako bogato, obsežno in vsestransko delo na področju planinstva prejel priznanja: Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljce, Diplomo Telesnokulturne skupnosti Ljubljana, Priznanje občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Priznanje Športne zveze Ljubljana za življenjsko delo, Zlato Rožančevo značko ter številna priznanja planinskih društev ter drugih planinskih organizacij. Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana mu je podelilo zlati znak in listino zvestobe ter ga imenovalo za častnega člana. Planinska zveza Slovenije mu je podelila: srebrni častni znak, zlati častni zank, spominsko plaketo in svečano listino. Od Planinske zveze Jugoslavije je prejel srebrni in zlati znak, od Meddruš-tvenega odbora planinskih društev Ljubljana je prejel priznanje z zlatim častnim znakom in od Med-društvenega odbora zasavskih planinskih društev diplomo. Tudi številna druga planinska društva in planinske organizacije so mu podelile priznanja za njegov velik prispevek k razvoju planinstva. Lojze Cuznar Na sliki je znana in dobro obiskana gora. Katera? Rešitve sprejemamo do 25. oktobra 2005. Med reševalci bomo izžrebali enega, ki bo prejel nagrado. Pravila igre smo objavili v PV 7-8/2005. Tokrat bo nagrada cepin Raveltik Classic, ponuja pa ga spletna trgovina z gorniško opremo www.kibuba.com. Rešitev iz prejšnje številke: Na sliki v septembrski uganki je bila v ospredju kmetija Knez nad Robanovim kotom, zadaj pa Olševa. Posneto je bilo izpod stene Križevnika. Prejeli smo 13 pravilnih odgovorov. Izžreban je bil Jure Golob iz Selške doline, ki mu bo spletna trgovina kibuba.com podarila vetrovko Warmpeace. Andrej Stritar Slovenska smer v severni steni Triglava za nagrado Nagrajenec Tomaž Rovtar iz Ajdovščine in gorski vodnik Marjan Manfreda, konec septembra v Slovenski smeri. 22-letni nagrajenec je plezal prvikrat. Turo ^ . ■ \ sta opravila v obojestransko zadovoljstvo. A Obema čestitke - VRH. ^Ul A. A- i Zdravo je pravo. Več užitka z manj maščob in holesterola. Mlečni izdelki Zdravo življenje imajo malo nasičenih maščob in holesterola, zato so za telo še posebej blagodejni. Skrbno izbrani izdelki linije Zdravo življenje sledijo priporočilom zdrave prehrane in tako olajšajo izbiro, saj imajo bodisi veliko prehranskih vlaknin, nizko vsebnost sladkorja aLi soli, malo maščob aLi pa nižjo energetsko vrednost. Izbor izdelkov, ki sledijo smernicam zdrave prehrane, potrjuje Zavod za zdravstveno varstvo Kranj. YZ.de \ zdravo življenje ercator Zdrava energija! Kupujmo čokolado v gorah. Tudi za domov. K JACKET: Triislojna [clinici» vetrovka r GORE-TEX ' XCR 3 Streich mumbiaiio Kcvlarskn ojačitve. Edin&tvona {»scila. 740 g PEUTEREY 49: Na ht hl mie i a pruilani! gnrnike, / jepiim ; a der«», FPP Hr/alnin /a ctpine in knmprssijslami iTBifci/nasilci i> smuči. I8DO q GLACIER GIX Vusliilitski gblniški iiimlji ¡I koilibiiiaCi|« 2.8 mm Usnja, Kevliirja in Cordure. Gol e lex mumliiana Pndplal Viliram" Sreilhorn Mainasi p rili j irwa-nj» nutotfi als kili d mei 1860 fl. PRO ALPINE. Duii|iij plnialna vrv pramen 8 2 nini. Dnlîina: 60 m. Slovita UlAfl padcev: 6. Impregmiaiia. 41.8 s/m. TEHNIČNA OBLAČILA NAHRBTNIKI ČEVLJI VRVI MOUNTAIN BY EXPERIENCE M MILLÊT.FR