Mesečnik novinarske skupine Centra interesnih dejavnosti

Številka 5 Letnik 3 Datum izida: 28.2.2010 Naklada: 400 izvodov
Norčavi spomini Odločam se za... življenje!
Iskanje zaposlitve
Marčevske novice Klesanje pesmi Študiju pika ali flika
J ±	J
Vroča kakor Afrika, rdeča kakor rak
oi/f- v t i J a	J 1
Mistična Irska - drugi del » V naši družbi opažam pomanjkanje morale« '§k
x	J	J
Iz zmedenega uma
m V "
BSF®

;;










Norčavi spomini
Kurenti in maškare, ki jim je očitno uspelo pregnati zimo, so ze ušli izpred naših oči in iz naših misli vsaj za eno leto. Niso pa pobegnili našemu Andreju Lamutu, ki svoje pustne fotografske izdelke že tradicionalno vsakič »razstavi« tudi v marčevskem Cidopisu. Se preden se tako cisto prepustimo pomladi, je tukaj še nekaj nostalgije po najbolj norčavem delu leta.
Seveda pa je vreden ogleda oziroma branja tudi preostanek tokratnega Cidopisa, ki je ponovno kot pisan mozaik sestavljen iz najrazličnejših delčkov naših prav tako različnih piscev. Uživajte ob gledanju in branju našega tokratnega izdelka ter prebujanju pomladi!
Polona Ambrožič
Umna kolumna
3
Odločam se za... življenje!
Ja ali ne, ja ali ne ... Vsak trenutek se odločamo. Odločamo o tem, kaj bomo oblekli, kdaj bomo vstali, ali gremo v družbo ali bomo doma, ali bomo brali ali gledali televizijo ... Načrtujemo tudi dolgoročno: kam bomo šli po opravljeni srednji šoli, ali bomo pojedli kos torte, če krmarimo proti bikiniju poleti, ali bomo sledili glavi(ci), ki ima samo en cilj, če ustvarjamo skupno življenje in družino, in tako dalje. Srednješolci se v tem času osredotočajo ravno na eno izmed življenjskih potez: mat na vprašanje, kaj bom, ko bom velik.
Piše: Maruška Samobor Gerl
Največ težav imajo dijaki in dijakinje, ki ne vedo, kaj jih veseli, kaj hočejo. Velikokrat poslušam pričevanja o prizorih pet pred dvanajsto, ko najstniki skupaj s starši mozgajo in kolebajo pred odprto elektronsko prijavnico, na koncu pa z razbijanjem srca ob rebra izpolnijo potrebo, ki se glasi: oddaj prijavo. Si lahko povprečen osemnajstletnik na pomlad pred maturo predstavlja, da je pravkar storil resnejši korak za svojo prihodnost? Da bo ta klik del ritma njegovega življenja do upokojitve? A takšna logika je očitno zastarela. Ce mi ni všeč ta faks, bom šel pa na drugega. Ce po končani smeri še vedno ne vem, kam bi s sabo, bom vpisal še nekaj in študiral nadaljnjih pet let. Kje je tukaj prihodnost, kje življenje?
Šolski sistem vse bolj omogoča neodgovorno odločanje oziroma jemlje odločanju glede življenja udeležencev v njem primerno težo. Z oddajo prijavnice si ne zapečatiš usode, kot so si jo včasih z odločitvijo o vrsti študija. Danes oddaš obrazec, ki ti ga niti ni več treba prinesti osebno na določeno zbirno mesto, s klikom na gumb, si z maturo nabereš točke in se glede na število doseženih uvrstiš na določeno mesto spiska. Ce te sprejmejo, začneš študij, če ne, sledijo tvoji drugi želji in te sprejmejo na drug faks. Ena izmed tvojih želj se vsekakor uresniči — tega, da ne bi študiral, ni več. In če po nekaj mesecih ali prvem letu ugotoviš, da fakulteta ni izpolnila tvojih pričakovanj in želja, se mirne volje prepišeš kam drugam. Fakultete ne selekcionirajo in ne izbirajo več posameznikov, za katere presodijo, da bodo
uspeli; sprejmejo vsakogar, ki doseže spodnjo mejo točk. Niso aktiven člen v verigi znanja. Mladi se po drugi strani razen izjem odločajo, ker se morajo, in ne ker bi tako želeli. Vstopajo skozi vrata institucij, kjer jih sprejemajo z odprtimi rokami in v zameno dajejo malo oziroma nič. Pasivnost je vzajemna. Ni žara, ni čara, ni zagona in posledično tudi kakovosti in rezultatov ne.
Redkokdo si upa ne študirati, malo se jih odloči za obrtno dejavnost. Takšna oblika zaposlitve prehaja iz roda v rod, iz rok v roke in je vezana na dušo in srce. Tega pa v nihilističnem ozračju (o katerem sem pisala v januarski številki) manjka. Glavno je, da si pridobimo sedmo stopnjo izobrazbe, potem bomo bolje zaposljivi. A danes ni zaposljiv nihče.
Potuha sorodstvenih vezi in poznanstev ni odskočna deska, temveč vodna postelja za začetek delovnega razmerja. Hočemo se prepričati, da odločitve pri ustvarjanju lastne življenjske poti ne igrajo nobene vloge, pravzaprav nam to omogočajo in vsiljujejo »odrasli« predstavniki družbe, pisci zakonov in družbene ureditve. Prepričati nas hočejo, da je izobrazba potrebna, realnost pa je taka, da se kljub odločitvi o smeri študija (če in ko do tega pride) ne moremo odločiti o tem, kje bomo delali, ker našega znanja nikjer ne potrebujejo! Ni pomembno, da sem diplomirani sociolog, delal bom tam, kjer bo prosto delovno mesto, pa če to pomeni administrativno delo v neki organizaciji, priložnostna dela ali preprosto čakanje na borzi in prejemanje nadomestila (oh, ljuba socialna država!).
Do nadaljnjega pa lahko pomagam stari mami pri izdelavi gobelinov in doziranju vegete.
Sistem je trenutno tak, kot pač je. Piko postavimo sami. Naj bo situacija še tako dozdevno grozna, pereča, brezupna in zgražanja vredna, če ne gojimo vizije in nimamo ne volje, ne veselja, ne poguma, se sami obsodimo na gobeline (ki sami po sebi niso nič napačnega, če so predmet našega ustvarjanja in ne smisla življenja). Ce se ne odločamo, se tudi odločiti ne moremo. Zavzamemo pozicijo vseenosti, kar pomeni, da smo primorani požreti vse, kar nam servirajo drugi: recesijo, nezaposljivost, pomanjkanje sredstev, skrbi in zdravstvene težave. A samo dokler se ne odločimo drugače.
Pomembno se je odločiti. Takrat, ko se vpisujemo na faks, ko se lotimo obrti, ko omejujemo ali širimo področje zanimanja, ko spoznavamo samega sebe. Vedeti moramo, kaj hočemo, in moramo biti pripravljeni to zagovarjati in se v tej smeri resnično potruditi. Tako se potrudimo in zavzamemo zase. In ko naredimo vse, kar je v naši moči, da dosežemo zastavljeni cilj, se moramo odpreti za možnosti, ki so nam na voljo, da si utremo poklicno in življenjsko pot, pa če to pomeni premik v tujino.
Za konec se bom pomudila še ob opozorilu, da glagoli v tem članku predvidevajo delo, akcijo, premikanje. Velja staro reklo: brez dela ni jela. Dobesedno.
Vsak dijak oziroma študent, ki konča šolanje in razmišlja o zaposlitvi, se na trgu dela znajde v množici sebi bolj ali manj konkurenčnih posameznikov. Zato je treba dobro vedeti, kako zaigrati na prave strune, da se delodajalec na koncu odloči prav za vas.
Najmanj težav s pisanjem življenjepisov in razgovori imajo nedvomno tisti posamezniki, ki so izučeni v stroki, v kateri delodajalci malodane čakajo nanje, da končajo šolanje. Takšnih primerov pa ni veliko. Največ je dela, ki ga nihče noče opravljati in je v naših očeh »manjvredno«, ali pa tistega, za katerega je izobraževanje tako dolgotrajno in naporno, da imajo iskalci skoraj zagotovo zaposlitev. Na drugi strani imamo veliko študentov družboslovnih smeri — kot trave na zelenici. Naše iskanje zaposlitve je seveda vse prej kot lahko.
Pri pisanju življenjepisa se moramo držati načela, da predstavimo le tiste elemente iz svojega življenja, ki so zanimivi za delodajalca. Ni treba torej na dolgo in široko razpravljati o
svoji družini in o hišnih ljubljenčkih. Pri izobrazbi navedimo tudi morebitne uspehe, ki smo jih med šolanjem dosegli in bi prav tako lahko bili privlačni.
Številni se bojijo, ker so brez izkušenj. Menijo, da zato nimajo možnosti za službo, kar pa ni nujno res — veliko študentov danes dela prek študentskih servisov in tako pridobiva nič drugega kot izkušnje, še posebno če delajo na področju svojega študija. Zavedati se je treba, da s svojim življenjepisom prodajamo sebe, zato se moramo predstaviti v najboljši realni luči. Čeprav Slovenci nismo ravno navajeni, da se hvalimo (vsaj ne tako neposredno), je pri takih rečeh le potrebno nekoliko zdrave samohvale. Prav tako je pomembna misel, ki jo številni spregledajo: v morebitnem delodajalcu moramo vzbuditi prepričanje, da on potrebuje nas, ne mi njega. Oblikovno pa moramo življenjepis pripraviti tako neklasično, da je poseben v pozitivnem smislu in ga je lahko opaziti.
Zdaj pa še nekaj besed o večno opevanih poznanstvih za pridobitev dela. Ta so na mestu, če nekoga poznaš in če si se izkazal kot oseba, ki je primerna in sposobna za neko delovno
mesto. Nekdo, ki uredi delovno mesto zgolj zaradi poznanstva, sorodstva ali drugih razlogov, se mora najprej vprašati, ali je iskalec zaposlitve sploh primeren za to delovno mesto. Ob nepravilni in izkrivljenih sliki se pozneje pra\r lahko skrhajo medosebni odnosi.
Srečneži, ki se prebijejo skozi sito življenjepisov ali imajo »veze«, pa morajo seveda prestati še največji preizkus — to je razgovor. Da se je treba za to primerno urediti, biti točen in izklopiti telefon, ni treba posebej poudarjati. Prav tako se je dobro pozanimati o podjetju, v katerega vstopamo, saj nas tako ne more presenetiti nobeno vprašanje. Pogosta so vprašanja, zakaj smo se odločili za prenehanje delovnega razmerja, če smo seveda že bili zaposleni. Tukaj je dobro upoštevati napotek, da delodajalci nimajo radi, če začnemo jasno in glasno obrekovati nekdanji kolektiv oziroma institucijo. S tem nedvomno ne bomo naredili dobrega vtisa. Prav tako je še bolj kot pri življenjepisu tudi tukaj pomembno prepričanje, da oni potrebujejo nas in ne nasprotno. Večkrat pa so iskalci postavljeni pred različne, največkrat skupinske teste, kjer se še bolj pokažejo posameznikove sposobnosti in primernost.
Kakor koli že, treba je pokazati svoje prednosti, saj lahko v najboljšem primeru dobimo zaposlitev, sicer pa novo izkušnjo za nadaljnje iskanje.

S

Luka izza računalnika kuka
Marčevske
novice
Po spletu dogodkov, okoliščin in tipkanih reči se na spletu lahko pokaže marsikateri madež - ne nazadnje neodvisniki v prejšnjem mesecu ugotavljajo, da živimo v virtualno zelo onesnaženem svetu/spletu.
Viagra, orodja, Swatch in drugo se kot del dnevnih prejemkov na e-poštne naslove pojavljajo v okroglih 90 odstotkih.
Piše: Luka Cvetko
Rezultati, pridobljeni pri Websense Security Labs, na pol leta sporočijo kakšno novico o odstotkih uporabnih in neuporabnih spletnih strani. Prejšnjikrat (od junija 2009) jih je za 225
odstotkov več, od tega je 71 odstotkov primerkov nedobronamerne kode (sicer nenamerno) na strežnikih »legitimnih« spletnih strani. Večji krivec je splet druge dimenzije (Web 2.0) s svojim hitrostnim in večinoma breznadzornim objavljanjem v mrežiščih sociale.
Menda še Google zahteva svoj delež nezaželene pošte in tako vzpostavlja platformo Buzz rhttp://www.google.com/buzz). Vgrajen v Gmail bo Brnjač poslušal posodobitve (podobne tistim na Facebooku) ljudi, za katere vam je bilo prej mar pri pošiljanju pošte in so zdaj del adresarja. Z vsemi nastavljivimi varnostnimi preprekami boste lahko objavljali vi: Picasine fotografije, zemljevid do zaklada, »lokat« na VouTube, povezavo ali pisan govor...
Po petih minutah slave se zavemo: pod poveljstvi istega mo-gotniškega kapitana plavajo zdaj tri podobne barke, na klopi zraven parade in igralcev v ospredju pa sedi tujec. Orkut je modri starec z okretnimi gibi in vzgibi, precej podobnimi (a »manjšimi«) možnostmi Facebooka in pestjo ljudstva, večina se ni prijavila že dolgo ali niti nima dodelanega profila. Zdaj v ozadju že dolgo šumi Val — večinoma je »na morju« izbrani ali poslovniški svet, ki se jim ne ljubi sestankovati v živo. Wave ni slaba zamisel, le oznaka BETA mu predobro pristoji. Protiudar je napovedal največji. Facebook še cinca s spremembo uporabniškega vmesnika, saj novega vključuje in izključuje — zakaj mu torej niso namenjeni uporabniki?
Pošta v Cuppertinu bo meseca tretjega in še v aprilu razposlala
kilograme pošiljk z jabolčno oznako. Takrat bo širjavam sveta na voljo iPad, 32- ali 64-gigabajtna shramba adresarja, datumov, glasbe in fotografij na 9,7-inčnem zaslonu z brezžičnim mreže-njem in (v dražjem modelu) povezljivostjo v mobilno omrežje. Pri začetni vrednosti 499 dolarjev poročajo še o negotovosti Applovih vodilnih, ki o »najnovejšem kosu tehnologije« nimajo prodajnih napovedi. iPloščica je etiketirana tudi kot e-listnik, saj so v njeno čast predstavili knjižno sekcijo iTunes trgovine in tako konkurenco Amazonu, njegov Kindle je konec leta postal najbolj prodajan izdelek v omenjeni spletni trgovini. Baterija se naporom v bran postavlja deset ur, v tem času boste lahko preigravali tudi igričarske naslove, iPhone ima programje združljivo z novo napravo, prav tako ga je mogoče pridobiti prek App Store.
V »geek« smer obrnjenim ljubiteljem ta nakup ne diši toliko — z gigaherčnim procesorjem Apple A4 ni možnosti uredit\re HD-videa, kot so ga morda vajeni pri mekbukih. Po mnenju avtorja pa je iPad precej primeren za uporabnika tipa mail-word-internet, saj v zbirki iWork prinaša tudi preprost urejevalnik besedil.
4
Klesanje pesmi
Tokrat je bil naš sogovornik Aleš Steger, pesnik, pisatelj in prevajalec, ki se je rodil na Ptuju 31. maja 1973. Otroštvo je preživel na Destrniku, gimnazijo obiskoval na Ptuju, po končani srednji šoli pa se je odpravil v Ljubljano in študiral primerjalno književnost in nemščino.
Napisal je več del, med njimi Šahovnice ur, Kašmir, Protuberance, potopisni i man Včasih je januar sredi poletja in prozno delo Berlin.
Više: Tina Murko; Foto: Jasna Tevanič
Kako ste odkrili ljubezen do pisanja?
»Odkril sem jo v srednji šoli, ko sem imel nekakšno življenjsko krizo. Pisanje mi seveda pri njej ni pomagalo, je pa pripomoglo k temu, da sem začel brati.
Branje je bilo prva izkušnja in šele nato sem potem počasi prihajal do pisanja.
Branje je bilo tudi tisto, ki je povezovalo nekaj srednješolcev na ptujski gimnaziji. Začeli smo izdajati srednješolsko glasilo, ki je celo izhajalo kot priloga Ptujskega tednika. To nam je vsem zelo dosti pomenilo, ker smo imeli veliko bralcev, začeli smo prirejati bralne večere, veliko smo se pogovarjali o pesmih, ki smo jih prebrali...
To je ustvarilo res zelo lepo vez med mladimi ljudmi, ki smo šele odkrivali neke koordinate v vesolju, vsak zase.
Pisanje je potem prihajalo nekako z roko v roki.
O, seveda smo morali skozi vse šole, to pomeni, da smo se morali naučiti vse od začetka, vse na novo (topla voda, mlačno mleko in tako dalje) (smeh). Ampak ta proces je seveda nekaj neponovljivega in je zelo lep.
Sam sem nekaj časa pisal zase ali pa sem bral zase in nisem imel nikogar, s komer bi se o tem pogovarjal, kar se mi je zdelo nenavadno oziroma sem se počutil nerazumljenega ...
Potem pa vidiš, da na tem svetu obstajajo tudi drugi prav tako nerazumljeni (smeh) in da je to nerazumevanje isto, ampak tudi malo drugačno ... V bistvu spoznaš, da ne gre za to, da bi te nekdo razumel, ampak za neko individualno zgodbo, ki jo mora vsak posameznik izbojevati sam s sabo — s svojimi željami, predstavami, frustracijami, s čimerkoli. Pisanje ni akt frustracije, ni akt neke želje, ampak pravzaprav bolj neka igriva stvar, nekaj, kar nas obvladuje bolj, kot obvladujemo mi. In to je po svoje zelo čuden dialog, ki se ga gremo z nekim neoprijemljivim prostorom. Zelo zanimiv in napet dialog. Podobne opise znotrajgeneracijskega sodelovanja in povezanosti je mogoče opaziti marsikje, npr. celo v pisanju Borisa A. Novaka, ki vpleta svoje mladostniške anekdote kar v verzološke študije. Tako intenzivno, aktivno druženje v svoji okolici redko opažam.
Vprašaj samega sebe, pri sebi intimno, ali te je sram o tem govoriti in zakaj ne govoriš o tem? Meni se recimo zdi to, da sem danes prebral zelo lep stavek Kafke, večji dogodek kot pa včerajšnja odstavitev ministra Erjavca. To je zagotovo nekaj, kar bo dolgoročno bolj usodno vplivalo na mojo psiho, ampak
tega mogoče vseeno ne delim z drugimi, o odstavitvi Erjavca pa lahko govori vsak. Tu se moramo vprašati: zakaj?
Živimo v medijskem svetu, ki je pravzaprav izjemno brutalen, na nas projicira določen kot, nek vzorec, o katerem se in se ne pogovarjamo.
Govorimo o tem, da so razprodaje, kaj delajo politiki, o čem piše rumeni tisk, kdo je s kom spal in kdo je koga zapustil ... Ne pogovarjamo pa se o tistih stvareh, ki vsakega od nas intimno in ključno zadevajo. To so lahko velikokrat majhne reči, o katerih je sploh težko govoriti, ker smo že tako daleč, da smo izgubili jezik zanje. Mislim, da moramo biti pogumni in se
truditi za ta jezik. To pa pomeni, da moramo začeti govoriti s tistim, za katerega mislimo, da bo mogoče odgovoril ali pa tudi ne. Da mu damo roko in rečemo: »Danes sem to bral. Kako je to dobro!« Mogoče dvakrat, trikrat ne bo odgovoril, potem pa se bo odzval. Po svoje je izraz strahu, da si ne priznamo, kako nas zadeva to, da se o teh stvareh ne pogovarjamo.«
Kako se je na vašo ljubezen do pisanja odzvala okolica?
»Seveda doživiš ogromno zavrnitev, tudi upravičenih, ko pogledaš nazaj. Treba je vzeti v zakup, da velikokrat kam zaideš, pa tega ne veš. Kar se zgodi z leti, je, da naivnost do lastnega teksta vedno ostane ista. Nekaj napišem, pa nisem čisto prepričan, ali to zdaj je ali ni to. Včasih natančno vem, velikokrat pa ne vem. In zdaj je vprašanje, kako se vedemo.
Seveda smo na začetku, prvič, drugič, tretjič, veliko bolj na preži za povratno informacijo. In če je negativna, nas lahko to zlomi ali pa celo dokončno pokoplje naše prizadevanje, kar je narobe, saj je treba vztrajati.
Sčasoma seveda, ko raste število teh povratnih informacijsko nekdo prejme na desetine, če ne na stotine kritik (dobrih, slabih, pozitivnih, negativnih), ti seveda to še vedno dosti pomeni, ker gre za to, da se skozi svojo literaturo sporazumevaš s svetom. Ampak to ni več usodno. Dobiš malce debelo kožo.
Mislim, da je zelo dobro imeti okoli sebe nekaj ljudi, intimnih prijateljev, ki ti zelo brutalno, direktno 'gt&jZ povedo, kaj si mislijo o tekstih. To je veliko vredno. Ne glede na to, ali ti povedo, da je stvar dobra ali slaba.«
Se spominjate prve pesmi, ki ste jo napisali?
»Ne, tega se ne spomnim. Ne vem, ali je bila ravno pesem. Se pa spomnim, da je bila zelo močna izkušnja, ko se mi je zdelo, da pride nekaj kot po nareku, kot da slišim glas, ki prihaja in po katerem zapisujem. Mislim, da je bilo tisto, kar sem napisal, zelo slabo. Ni bilo kakovostno, ampak izkušnja je bila zelo močna in po svoje zavezujoča.«
Kako veste, kdaj ste napisali nekaj res kakovostnega?
»Pač pišeš, potem daš v predal, pogledaš spet čez par tednov in vidiš, ali je mogoče na tem kaj delati. Običajno nato vedno znova večkrat prepišem pa obračam pa vrtim. V bistvu je to proces, kot bi klesal kamen, ki se s časom oblikuje. Včasih tudi narediš preveč, greš predaleč in na koncu uničiš vse. Jezik je živa stvar in mora delovati, a nekje obstaja notranji občutek, ki se sčasoma ostri in ti pove, da je s tem mogoče priti naprej, pa ti ne boš mogel. Ce bi bil kdo drug, bi mogoče lahko, ampak ti ne moreš.«
Študirali ste primerjalno književnost in literarno teorijo, delujete kot literarni umetnik. Nekakšno nesrečno razmerje se plete med tema področjema, ki se obe posvečata literaturi.
»Ja, to sta povsem različna principa. Med študijem se mi je nekaj časa celo zdelo, da moram svoj študij ubiti, da bi lahko pisal dalje. Seveda je lahko slaba izbira, če gre kdo študirat primerjalno književnost zato, da bi pisal. Po drugi strani pa so tisti, ki se prebijejo skozi in vseeno pišejo, utrjeni. To pa tudi ne škodi. Mislim, da je treba na vso stvar gledati precej sproščeno.«
Beri, beri
O knjigi Umberta Eca: Kako napisati diplomsko nalogo
Študiju pika ali flika
Konec študija za večino študentov pomeni diploma. Če nismo dozoreli ob maturi, je diploma zadnja priložnost pred izvrženostjo v zobovje realnosti, nezaposljivosti, ljubezenskega razmerja z borzo dela in vritolezniškega obnašanja do morebitnih delodajalcev. Je prvi in za številne zadnji raziskovalni podvig — ne samo v akademskem, temveč tudi v življenjskem smislu, zato se moramo za tak avtorski podvig potruditi. Slep an j e ne pride v poštev, če se vsaj malo cenimo in če cenimo akademsko srenjo ter izbrano stroko. A začeti nekaj tako zahtevnega, nekaj tako nepredstavljivega, nekaj, česar se lotevamo z odporom in strahom v očeh, ni lahka naloga.
Više: Maruška Samobor Gerl
Še posebno če ob izbiranju teme ugotovimo, da pravzaprav ne vemo, kaj natančno nas zanima. Umberto Eco sporoča: »Uganite, za kaj takega je prepozno.« K sreči nam za protiutež ponuja priročnik v obliki eseja: Kako napisati diplomsko nalogo. Da se ob vpisu v absolventski staž ali huje, ko smo prvo leto že zapravili za druge trenutne všečnosti kratke sape in astmatičnega diha, začnemo spraševati, kaj pri zlodeju je naše področje zanimanja in kateri profesor je po našem okusu, sedamo k mizi pred mrzel krompir. Kljub temu lahko posežemo po antioksidacijskih sredstvih in če nismo situacijsko koagulirali, spišemo kakovostno diplomsko nalogo.
Najprej pomislimo, kaj nas zanima oziroma o čem največ vemo. Smiselno si je izbrati takšno temo, za katero bomo lahko uporabili čim več gradiva, do katerega imamo dostop.
Glede na to si potem izberemo profesorja. Ni pomembno, da nam je všeč, pomembno je, da je dosegljiv, ne okoliši in ni pikolovski, po domače: ne zajebava. Ko določamo naslov, se moramo omejiti. Zidanje gradov v oblakih z udarnimi temami, ki spreminjajo družbo, je nerealno in neplodno. Zaradi tega smo lahko tudi ob mentorja, česar pa si nekako ali ne želimo ali ne moremo privoščiti. Dobro je pregledati nekaj literature, da se bomo lažje sprehajali po terenu in zakoličili parcelo, kjer želimo graditi.
Ko imamo naslov (ki ga mimogrede pozneje lahko nekoliko spremenimo v skladu z raziskovalnim procesom), se lotimo iskanja temeljne literature. Bibliotekarjem se lahko zahvalimo za krasen pripomoček sistem COBISS/OPAC, ki to olajša, ne nadomešča pa branja in iskanja informacij ter ne ponuja vpogleda v reference za posamezno delo. To moramo izbrskati po klasičnem postopku: s prstom in pisalom. Ko si nabiramo
informacije, jih moramo nekako shraniti, da jih bomo lahko uporabili. Dobra metoda so listki, kamor pišemo svoje opombe, navajamo avtorje, naslove, izdajatelje in druge opombe. Smiselno jih je hraniti na enem mestu in uporabljati različne barve in oznake. Pod pogojem, da jih seveda razumemo. Nato si sestavimo okvirno kazalo. Pozneje ga bomo spreminjali, a začrtana pot je zemljevid, še vedno se lahko odločimo, da bomo skrenili z nje in zakorakali po drugi poti (verjetno asfaltirani in širši, če smo bolj »ziheraške« narave).
Pisanje je izziv sam po sebi, še posebno če nismo mojstri sestavljanja besedil in ne premoremo niti toliko domišljije, da povzamemo odstavek v literaturi s svojimi besedami. Zato moramo poznati citiranje. Katere koli navedbe in povzemanje v diplomi morajo biti dosledni, enoviti, po sprejetih pravilih in nedvoumno priznanje inteligenci, od katere črpamo. Plagi-atorstvo je nedopustno in dokaz plehkosti ali (pol oproščeno) nevednosti. Diploma je (navadno) kolaž že obstoječega znanja, sami smo avtorji lepljenja in morebitnega empiričnega dela. In za tem, da smo koščke zlepili skupaj, moramo stati.
Napisali smo diplomo, sledi zagovor in papir v roke. Kaj bomo z diplomo naredili, kako jo bomo unovčili, je stvar iznajdljivosti, volje, vizije in želja. Tudi izbor tega eseja je stvar iznajdljivosti, prvi korak h koncu študija. Škoda bi bilo, da bi ostal na ravni fakultet, primeren je tudi za izdelavo seminarskih nalog. Razumljivo, duhovito in preprosto nas Eco popelje v skrivnost izdelave pisnega izdelka raziskovalnega dela, družboslovnega, naravoslovnega, teoretičnega ali empiričnega, na ravni univerze in tudi srednje šole. »Ne vem, kaj bi«, »kar nekaj«, »ne kapiram« postanejo »aha« — ciljno naravnani in smiselni. Mislim, da je že čas, da mladi pokažemo svoje sposobnosti in razumevanje, da smo misleča bitja in ne »lolek republika«, ki za vsak premik prsta potrebuje posebna navodila. Za to pa moramo poskrbeti sami. Volja, vizija in pogum!
v
Španija po slovensko: četrti del



5
Vroča kakor Afrika, rdeča kakor rak
Dve ivannabepopotnici, veliko kave, Starbucksov, kruha s paradižnikom, sangrije, da o Portugalski niti ne govorim
Z Nevo, mojo sošolko, cimro, prijateljico in predvsem večno »partnerico v zločinu« sva se poslovili od preostalih pohodnikov, ki bodo pot nadaljevali peš, dokler se na španskem koncu sveta znova ne srečamo. Pred nama seje razprostirala široka avtocesta, ki bo v prihodnjem mesecu najin zvesti spremljevalec. Zadali sva si cilj:prepotovati Španijo in čim bolj občutiti vročekrvnost te države. Imeli sva jasno vizijo, časje bil, da se zabava začne...
Piše: Živa Rokavec
... Spiva v avtu. Na bencinski črpalki. Tik pred Granado. Zapihal je veter. Vsaj %yečer ne bo vroče in v avtu se bom morda lahko obrnila, ne da bi se spotila, jutri torej ugotoviva, ali se bova še naprej kuhali ali pa nama bo uspelo zgiova usposobiti klimo. Bilo bi dobrodošlo ...
Granada, 22. julij 2009
Po že ustaljeni rutini umivanja zob z vodo iz plastenke in zajtrka po samopostrežnem meniju bencinske črpalke sva ugotovili, da sva že tako daleč, da se sploh več ne trudiva zakriti pomečkanih lic. So pač del potovanja. Ponoči sva nekoliko slabo spali, saj se je tik ob najini modri puščici (saj ne, da je bilo prosto vse parkirišče) parkirali neki Francozi, ki so loputali z vrati in potrebovali celo malo večnost, da so se končno namestili.
Avto je bil ohlajen, vendar sva ga v Granadi vseeno parkirali v garažni hiši globoko pod zemljo, daleč od sonca, in se odpravili na raziskovanje starega mesta.
Odkrili sva, da čez vso Granado poteka pot tapasov. To so majhni zemljevidi, ki te vodijo od ene gostilnice, ki se lahko ponaša z okusnimi prigrizki, do druge. Sliši se mamljivo. Vijugali sva med bazarjem, ki je ponujal različne čudovite obleke, blago, rute-, azijske začimbe, vodne pipe, do glavne katedrale, tam se je zgodilo prvo Erasmusovo srečanje. Borja je Španec, ki sem ga spoznala v Helsinkih in mu že takrat navdušeno predstavila potovanje, ki sva ga takrat le še načrtovali. »Jaz živim na jugu, če bosta v bližini, se le oglasita.« Držali sva ga za besedo. Splet naključij je nanesel tudi tako, da ga je ravno v tem obdobju obiskala punca Ania, Poljakinja, ki je bila v Helsinkih moja sošolka. Dokaz, da tudi Erasmus ljubezen ne pozna meja. Skupaj smo se sprehodili po starem središču mesta in si v študentskem delu privoščili kavo. Z Nevo sva v upanju, da Španci vedo, kako v svoji državi dobiti belo kavo, naročilo prepustili
Borji. Sam je bil z—glede na to, kar sva videli do takrat — res velikima skodelicama zadovoljen, midve pa bi lahko spili kar dve. Neva je poskušala dobiti tudi nekaj informacij o klimatskih napravah in avtomehanikih v bližnji okolici, vendar so bile na najino žalost zelo skope. Še nam bo vroče. Po prijetnem pogovoru in obujanju spominov smo se dogovorili, da lahko čez dva dni, ko se vrneta s svojega potepanja po Sevilli in Granadi, prespiva pri njem doma v južnem mestecu Algeciras. Obvezni objemi in poljubčki in krenili smo vsak svojo pot. Spet sva se povzpeli do glavne katedrale, si v senci pomarančevcev privoščili češnje in s pomočjo vodiča našli majhno gostilnico s sangrijo in tapasi za en evro. Za konec še kava spodobne velikosti v mednarodni verigi in pripravljeni sva bili za vročinski napad v najini modri puščici.
Malaga, 22. julij 2009
Kako naj ob tem, ko kar drsiš s sedeža in dobivaš opekline od varnostnega pasu, še občuduješ lepote Malage? Vožnja se je izkazala za peklensko. Začeli sva dvomiti o tem, da se približujeva Afriki, menili sva, da se je Afrika naselila v najin avto. Na to so naju še dodatno spominjali napisi v pismenkah in mimo drveči avtomobili z zanimivimi registrskimi tablicami.
Vendar sva zmogli preboj in ogled Malage. Ker je bila glavna ulica pokrita s platnom in klimatizirana. Ker so nama postregli z ledeno mrzlo vodo. Ker sva se zabavali ob pogledu na gospoda, ki je v trgovini kupoval hlače, na hrbtu pa mu je izza nahrbtnika za majhne otroke kukal mops. Ob smehu sva pozabili, da sva porabili vsaka vrečko navadnih robčkov, vsaka vrečko osvežilnih robčkov in popili vso vodo, ki jo je premogla najina hladilna skrinja. Vse samo zato, da sva se uspešno pripeljali v to majhno obmorsko mestece.
Pregreto puščico sva parkirali v enem od prenočišč ob cesti in si privoščili dolgo, temeljito in predvsem hladno prho. Mmmmmmmmm.
Tariffa/Algeciras, 23. julij 2009
Nič, sva rekli. Dovolj je bilo stresa in sprehajanja od znamenitosti do znamenitosti. Zapeljali sva
se na sam jug Evrope. V Tariffo. Mestece je turistično, a zelo mirno. Po obveznem slikanju ob tabli, ki uradno dokazuje, da sva na jugu naše celine in da mahava Afriki nasproti, sva razprostrli brisači na peščeni plaži in se prepustili sončnim žarkom, pihljanju vetra in šumenju valov in hladnemu sladoledu. Ob tem sva popolnoma pozabili na možne učinke vročega afriškega sonca, saj je bilo ozračje prijetno hladno. Ko sva se po celodnevnem namakanju in sončenju sprehajali po ozkih belih uličicah, polnih trgovinic z orientalskim blagom, oblekami, dišavami in začimbami, sva začeh zaznavati čudne občutke na najinih telesih. Nevo so rahlo srbele roke in pekla kolena. Mene je zbadalo po vsem spodnjem delu nog in srbel me je trebuh. To sva želeli ublažiti, zato sva naročili dva ogromna pladnja s tapasi. Ko naju je natakarica presenečeno pogledala, češ, a kar dva, se nama to ni zdelo nenavadno. Seveda kar dva, nazadnje sva sredi Barcelone zaradi minimalističnih prigrizkov ostali lačni. Ko pa sva hrano komaj stlačili na mizo, sva dojeli, da so tukaj porcije malo drugačne. Počasi sva jedli in se praskah na mestih, kjer so se že poznali znaki opeklin. Poklical naju je Borja, ki nama je tokrat ponudil prenočišče na svojem domu. Malo smo poklepetali, na sebe sva dah pol tube losjona in rahlo žareči, kot dve grelni pečki, zaspali.
Jerez de la Frontiera in Cadiz, 24. julij 2009
Zjutraj sva zgodaj zapustili najino prenočišče, saj sta se Borja in Ania odpravljala čez morje v sosednji Maroko na obisk k sorodnikom. Tudi z Nevo sva si zaželeli, da bi nekoč najine sorodnike (ah pa oni naju) obiskovali na kakšni oddaljeni celini.
Pognali sva modro puščico in že je mimo naju švigala od suše in močnega sonca rjava in ravninska pokrajina. Klima še vedno ni delala. Opekline so še vedno pekle. Stanje se je poznalo na najinih obrazih. Zato sva si prvi odmor privoščili v majhnem mestecu na zahodni obali, Jerez de la Frontiera, ki je znano po pridelavi šerija, od koder izvira tudi njegovo ime (jerez — cherry). Na ulicah so postavljeni
veliki sodi, ki oglašujejo obrt, od katere živi vse mesto. Tradicionalno pijačo ponujajo skoraj vse gostilnice. Sedli sva v senco pomarančevcev, ki krasijo glavno ulico, in lovih sapo, ki nama je zaradi vročine pošla.
Ugotovili sva, da opekline, ki se čez noč nekoliko umirijo, ko se postaviš na sonce, spet zažarijo v vsej svoji rdečici. Nevo je ob vsem tem začela boleti glava, zato si je, nič hudega sluteč, zaželela tableto. Hrsk, hrsk. Namesto tablete je v roko izpljunila dobri dve četrtini zoba. Zato sva se takoj za tem, ko sva v parkirni hiši mesta Cadiz parkirali, oblekli v dolge hlače, da bi preprečili stik obolele kože s soncem, in se odpravili na lov za zobozdravnikom. Pričakovali sva dolgotrajno tavanje po mestu in intenzivno sporazumevanje z rokami z domačini, vendar se je Cadiz izkazal kot raj za zasebne zobozdravniške ambulante. Na vsakem koraku. Zavih sva v prvo, ki je bila odprta, in Neva je iz bele sobe kmalu prišla brez enega modrostnega zoba. Kako se reče škrbast po špansko?
Malo sva se sprehodili po rivieri, kjer sva si ogledali tudi ostanke rimskega amfiteatra in katoliško cerkev, ta je nastala v prostorih nekdanje mošeje, zato sta zanimivi kombinacija obeh arhitektur in prepletanje slogov.
Ker je sonce že počasi zahajalo in nisva želeli voziti v temi, sva kolesa obrnili proti najinemu naslednjemu cilju, Sevilli. Sonce je tokrat v avto žgalo z leve, zato si je Neva prek leve roke, ki je bila od desne že tako temnejša zaradi lege sonca med vožnjo, poveznila ruto. In v daljavi sva že zagledali motno veduto mesta, za katerega so nama vsi povedali, da velja za eno od najlepših v Španiji. Ali je to res?
Se nadaljuje.
S prstom po zemljevidu
Mistična Irska -drugi del
Po nekaj dneh v Dublinu se odpravimo proti severu. Vzhodna Irska je polna skrivnosti in divjine. Na obali se prelepe divje peščene obale menjujejo s strmimi pečinami, na njih gnezdijo številne ptice. Se malo naprej proti severu se začne Severna Irska, ki je del Združenega kraljestva, tam še zmeraj vlada globok prepad med unionisti in nacionalisti.
Piše: Nina Zupanič je njen premer kar 85 metrov. Vhod v Prva zanimivost med prostranimi trav- grobnico je obrnjen na vzhod in šele tu niki in rumeno cvetočim grmičevjem sta se začne prava skrivnost te mojstrovine, zgodovinska kraja Newgrange in Bru na Enaindvajsetega decembra — ob zimskem Bčinne (Boynska palača). Petnajstkilome- solsticiju - se prva jutranja svetloba prikrade trski pas kmetijske pokrajine v dolini reke do oltarja 19 metrov v notranjosti. Tam se Boyne je kraj z največ starimi spomeniki počasi dviga do sredine stene, zdrži nekaj v Evropi. Newgrange je stal že 500 let, minut, nato pa izgine. To je neverjetna ko so v Egiptu začeli graditi piramide, in natančnost gradnje in izračunov, ki so jo 1000 let pred nastankom Stonehengea. To očitno poznali že pred 5000 leti. Seznam veličastno grobnico so torej zgradili nekje čakajočih, ki bi si radi ogledali ta čudežni med leti 3300 in 2900 pr. n. št. Vanjo je trenutek, je poln za skoraj 10 let vnaprej. Ko vgrajenih okoli 200.000 ton kamenja, saj so Newgrange odkopali, so v njem našli le
Viseča brv Carrick-a-Rede
šest trupel. Kljub številnim hipotezam se zdi najbolj verjetno, da so pogrebne ostanke redno odstranjevali in jih pokopavali v bližini. Zakaj toliko dela in garanja samo zato, da bi zgradili nekaj, v čemer bi ujeli žarek zimskega sonca? So morda verjeli, da sončni žarek odnese s seboj duhove umrlih? Rahlo pod vtisom skrivnosti se mi postavlja zmeraj več vprašanj, na katera ne najdem odgovora.
Pri Newryju zavijemo proti hribovju Mountains of Mourne. Čeprav je njegova povprečna višina le 600 metrov, zaradi koničastih vrhov daje vtis pravega gorovja. Ustavimo se v Silent Valey. To je čudovit naravni rezervat z ogromno pešpotmi in pravi kraj za
Newgrange
sprostitev. Čeprav je bil naš naslednji napeli mrežo med skalo in kopnim in tako postanek Belfast, tega ne bi podrobneje opi- lovili ribe, od katerih je bilo odvisno njihovo sovala. Zakaj? Ker me ni posebno navdušil preživetje. Prizor živčnih obiskovalcev, ki in ker v mestu pravzaprav ni veliko videti, se gugajo 25 metrov nad morjem, je kar Belfast je namreč precej staromodno mesto zanimiv, hkrati pa je čudovita fotografska z močnim pečatom industrijske revolucije, priložnost za sadističnega prijatelja na Edina precej imenitna stavba v mestu obali, je mestna hiša iz leta 1906. S podstavka
Pot slapov
pred hišo gleda čez trg kraljica Viktorija. Z visoko dvignjeno glavo je videti prav oblastno. V bližini je lep spomenik skupini strokovnjakov iz tega mesta, ki so izgubili življenje 15. aprila 1912, ko se je potopila v Belfastu zgrajena ladja Titanik. Antimska obala je najbolj znana panoramska zanimivost Severne Irske. Od tam zavijemo v najslikovitejšo od dolin, ki so jih reke izdolble v bazalt, Glenariff. To je dolina s strmimi pečinami, čez katere ob obilo deževja kar derejo slapovi. Tam se začne kar nekaj pešpoti različnih dolžin. Mi se odločimo za pet kilometrov dolgo Pot slapov. Bila je pošteno blatna in razmočena, vendar se je splačalo. Spuščali smo se po ozki soteski, kjer se je rečica tu in tam razširila v tolmun, srečali pa smo tudi dva ogromna slapova, saj vode res ni primanjkovalo.
Nedaleč naprej se ustavimo pri Velikanovem nasipu (The Giant's Causeway). Nasip je zgrajen iz približno 37.000 večinoma šeste-rokotnih bazaltnih stebrov, ki se spuščajo v morje. Nastali so iz ohlajajoče se lave po vulkanskem izbruhu pred približno 60 milijoni let. Po legendi naj bi nasip zgradil velikan, mitološki junak Fiom MacCumhail (Finn McCool), kot pot na hebridski otok Staffa, kjer je živela njegova ljubljena ...
V tretjem delu naš čakata severozahodna in zahodna Irska s svojim posebnim čarom in nekaj manj znanimi znamenitostmi. Vsekakor pa je prava pustolovščina, ko se odpraviš po ozki cestici prek zelenega hribovja, kjer so edine premikajoče stvarce ovčke in življenje teče zares počasi.
Naslednji postanek je bil malo naprej ob obalni cesti pri viseči brvi Carrick-a-Rede. Brv obesijo marca, oktobra pa jo spet pospravijo. Najprej je bila namenjena lovu na losose. Že ime v prevodu pomeni »skala na cesti«, saj je bila na poti lososov, ki so zavili stran, da bi jo obšli. Takrat so ribiči
v
Zarečeno: Andrej Cuš
/
»V naši družbi opažam pomanjkanje morale«
V Centru interesnih dejavnosti (CID) Ptuj so bile v soboto, 16. januarja, volitve novega vodstva Kluba ptujskih študentov (KPS). Na mesto novega predsednika je bil izvoljen Andrej Čuš, študent prvega letnika politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki je v mladinski politiki znan predvsem po predsedovanju Dijaški organizaciji Slovenije. Ob izvolitvi je povedal, da se bo v svojem mandatu zavzemal za ohranitev in prenovo tradicionalnih projektov, končno sanacijo kluba in ponovno obuditev začetka delovanja KPS v Ljubljani, mi pa smo se z njim pogovarjali o prihodnosti kluba skozi njegove oči.
Piše: Živa Rokavec
Kot nekdanji jDredsednik dijaške sekcije dobro poznaš delovanje KPS. Čemu se boš posvetil v svojem mandatu, kaj bodo tvoji glavni cilji?
Postavil sem si široko vizijo povezovanja dijakov in študentov v Spodnjem Podravju. Izboljšati želim informiranje članov .in programske ter projektne aktivnosti Odbora za socialo in izobraževanje ter Odbora za kulturo. Zanemaril ne bi niti pomena sekcij kluba, tukaj mislim predvsem na dijaško sekcijo. Tudi sam sem začel udejstvovanje v KPS v tej sekciji in moram reči, da so bile dijaške generacije zapostavljene. Razmišljamo tudi o ustanovitvi nekaterih dodatnih specializiranih sekcij, ki bi članom ponudile dodatne možnosti za udejstvovanje v klubu. Po dolgem času bo KPŠ začel delovati v Ljubljani, tam bomo spomladi začeli projektne aktivnosti ter ponudbo »popustnikov« za naše člane v prestolnici. Ne smemo pa pozabiti niti na sanacijo kluba, ki bo, po predlogu proračuna za leto 2010, končana decembra, tako bo lahko po nekaj letih vodstvo imelo eno skrb manj.
Kakšne lastnosti mora imeti nekdo, ki predstavlja in zastopa vse ptujske študente?
Biti mora dober povezovalec in tudi analitik. Skozi ti lastnosti se lahko razvijejo vse preostale, saj povežeš glasbenike, športnike in druge aktivne študente, ki s svojim razmišljanjem prinesejo veliko kakovostnih idej.
KPS je klub z dolgoletno tradicijo. Boš sledil delovanju svojega predhodnika ali boš vnesel novosti?
Tradicionalni projekti KPS so zagotovo eden od okvirjev njegovega programa — trudil se bom, da jih seveda ohranimo in tudi primerno prenovimo, kjer bo le kakšna uresničljiva zamisel ali predlog. Pomembno pa je tudi dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo in odprtostjo mladih na Ptuju, da se lahko aktivno pridružijo projektnemu delu v Klubu. Poskušali bomo uvesti tudi nove projekte.
Kateri od tradicionalnih projektov KPŠ je tvoj najljubši?
Hm ... Po mojem mnenju je vsak poseben in ima sporočilo. Je pa res, da so mi Bazeni energije verjetno najbližje. So odlična kombinacija rekreacije, kulture in zabave.
Ali ni študij v Ljubljani ovira za kakovostno vodenje KPŠ? Si vseeno dovolj časa na Ptuju in v stiku s ptujskimi študenti in študentkami?
Na Ptuju sem vsak teden, običajno sem doma že v četrtek. Ti dnevi so po navadi posvečeni predvsem klubu, pomembna je dobra organizacija časa. Predsedovanje je velika odgovornost in tudi čast, ki še me bolj zavezuje k doslednemu in dobremu delu v korist ptujskih študentov.
Med mladimi KPŠ včasih deluje zelo zaprto in nedostopno, kot da je nekako sam sebi namen. Kako bi ga lahko bolj odprli in približali mladim, ki niso doživeli časa Kolnkište in močne povezanosti med ptujskimi študenti?
Klub ptujskih študentov pomeni pripadati študentom, zato bomo ustvarili pogoje za bolj proaktivno in učinkovito programsko delovanje. Naše upravljanje organizacije bo vključujoče, finančno pregledno in odgovorno. Na teh načelih želimo postaviti trdne in zdrave temelje za uspešno delo kluba v prihodnje. Po eni strani bomo to poskušali doseči s projekti, po drugi pa s pristopom do sovrstnikov.
Si študent politologije. Veliko današnjih uveljavljenih politikov je svojo kariero začelo v študentski politiki. Ali želiš pridobljene izkušnje pozneje izkoristiti za intenzivnejše politično udejstvovanje na državni ravni?
Bomo videli, kako se bo razvijala življenjska pot. Sam jemljem delo v študentskem organiziranju predvsem kot delo za dobro mladih, kar je trenutno zame tudi najpomembnejše, poleg faksa, seveda (smeh).
Je koncept študentske politike zelo drugačen od politike na sploh?
Niti ne, povsod obstajajo isti prijemi in sistemi, ki naj bi bili politični. Zal pa so v ozadju večinoma interesi lobijev in posameznikov, za katere je najpomembnejša zmaga, ne pa program in delovanje v korist mladim.
Volitve v študentske organizacije v letu 2008 so zaznamovale afere in očitki med obema listama. Tudi tvoje kandidiranje ni minilo brez zapletov in poskusov preprečevanja kandidature. Ne nazadnje se tudi naša vlada srečuje z aferami, odstopi in obtožbami. Ali se politika res ne more otresti svoje pregovorne »umazanosti«?
Kaj pa vem, sam v naši družbi opažam pomanjkanje morale. Vsi manipulirajo in čakajo, kje bodo dobili največji kos pogače. Morda sem kritičen, ampak menim, da moramo mlade generacije postaviti nove temelje in standarde, saj naj bi družbo v prihodnje oblikovali predvsem mladi.
Kako boš sam uskladil študij in nove obveznosti?
Postavljanje prioritet mi ni tuje. V letu 2010 bodo to šola, KPŠ in pa prijatelji (smeh).
Enkrat čez Dravo, dvakrat čez Muro: kolumna o študentskem
življenju v Gradcu
Iz zmedenega uma
Minil je še en mesec, zato sedim na vlaku proti Mariboru še zadnjič v januarju. Končno počitnice in pust. Je lahko še lepše? Odločila sem se, da se bom letos našemila v pando. Zakaj ta žival? Ker imajo res lahko življenje. Samo jejo in spijo. Pa še kung fu obvladajo — sodeč po (mojem mnenju) najbolj »zakon« risanki v zadnjih nekaj letih.
Piše: Dora Lenart
Dolgo sem razmišljala, kaj naj napišem v kolumno, kar je tudi eden od razlogov, da sem zamujala z oddajo prispevka. Nikakor se nisem mogla odločiti, kaj bi bilo smiselno zapisati in kaj sploh ni pomembno — dejstvo je, da tega ne znam in zato, preden pridem do bistva, povem kup nepomembnih podatkov. Vendar pa bom, da bomo v tem prispevku malo bolj sistematični, končala z nepomembnostmi in začela z bistvom.
Za pretekli mesec bom poudarila dve stvari, saj ni bil preveč pester. Nič ukradenih dekoracij, nobenega protesta, nobene demonstracije (razen vabila na demonstracijo, ki nasprotuje opernemu plesu na Dunaju), nobenih nezanimivih tem, ki bi jih razumela.
Prva stvar, ki je vredna, da jo omenim, je moje enotedensko
obiskovanje intenzivnega tečaja italijanščine. To je bilo pa res super, saj sem spoznala veliko novih ljudi, ki študirajo v Gradcu, tako da imam končno nekaj družbe, ki ne prihaja iz Slovenije, kar je kar okej. Pa še naučila sem se nekaj pravil jezika, to mi je tudi všeč, saj mi je zmeraj šlo na živce, ko sem se v Italiji pogovarjala v angleščini, ki jo je morda kdo razumel, če sem imela srečo.
No, druga stvar pa je izpit iz Uvoda v zgodovino filozofije. Bil je res beden. Zakaj? V prvih urah predavanj smo poslušali o metodah raziskovanja zgodovine filozofije, kako se razdelijo epohe filozofije itd., zatem pa smo večino semestra porabili za učenje o posameznih epohah in filozofih. Tales, Parmenid, sofisti, Platon, Aristotel in preostali Grki, sholastika, patristika, Descartes, Kant, še malo nemškega idealizma ... Tako sem se to tudi učila. Predvsem Kanta. No, nisem se učila le jaz,
potrebovala sem namreč kar nekaj pomoči pri Kantovi kritiki čistega uma in jo tudi dobila. Tako se zdaj tudi zahvaljujem. Hvala. Kritika čistega uma je res ena zakomplicirana stvar, o kateri si ne upam pisati preveč, kar razumejo tisti, ki so se s tem kadarkoli ukvarjali.
No, spet sem odplavala. Da se vrnem k bistvu. Učila sem se torej vsebino, izpit pa je bil sestavljen iz treh vprašanj čiste teorije o raziskovanju zgodovine filozofije. Popolnoma bedno. No, na srečo sem izpit vseeno naredila, tako da je profesorju pol oproščeno.
Tako, smo že blizu Spielfeld — Strass, še malo pa bom doma, preoblekla se bom v pando in šla v mesto na koncert.
8
Cidogodki
Center interesnih dejavnosti Ptuj Osojnikova 9, SI - 2250 Ptuj tel. 780 55 40 in 041 604 778 www.cid.si cid@cid.si
Program v marcu 2010
VOICE OF VIOLENCE - metalcore; JAZZ DELAVNICA ZA KITARISTE Z
IZKUŠNJAMI V IMPROVIZIRANJU
Klubski programi
Do 18. marca 2010 je na ogled
RAZSTAVA: OBJEM SPOMINA -GREGOR SAMASTUR
Ptujski likovni ustvarjalec Gregor Samastur je pripravil razstavo svojih novih del, ustvarjenih v zadnjem letu. Tokrat se prvič predstavlja s kiparskimi stvaritvami, klesanimi v mavcu.
sobota, 6. marca 2010, ob 19. uri
PRODUKCIJA BAS KITARISTOV IN BOBNARJEV
Predstavili se bodo učenci basista Luka Gaiserja in bobnarja Aleša Zorca.
TRIBUTE TO PINK FLOVD
petek, 5. 3. 2010, ob 20. uri v Mestnem kinu Ptuj: Pulse — v živo na Earls Court. petek, 12. 3. 2010, ob 20. uri v Mestnem kinu Ptuj: The Wall - v živo v Berlinu petek, 19. 3. 2010, ob 20. uri v CID Ptuj: Live at Pompeii - projekcija filma sobota, 20. 3. 2010, ob 21. uri v CID Ptuj: Koncert skupine ECHOES
V CID Ptuj bo od 19. marca 2010 dalje na ogled tudi RAZSTAVA o legendarni skupini. Projekt je pripravil Primož Potočnik. Programska zloženka projekta je na voljo v CID Ptuj in Mestnem kinu Ptuj. Vstop na vse dogodke je prost!
sobota, 27. marca 2010, ob 20.00 v CID Ptuj
METALBLAST 9
v sodelovanju Organizacije Metalblast in CID Ptuj
CADAVERES — tribal trash metal;
Madžarska
http://www.myspace.com/cadaveres Madžarsko zasedbo Cadaveres sestavlja šest članov. Njihova posebnost so dvojni bobni, ki dajejo poudarek njihovemu tribal trash metalu. Do zdaj so izdali tri albume. Velik uspeh žanjejo na Madžarskem in v Avstriji. Pri nastajanju njihovega prvega albuma jim je pomagal tudi pevec znane Madžarske zasedbe Ektomorf, ki se z vokalom pojavlja v nekaterih pesmih.
TO H ATE — melodični death metal; Slovenija
http: / / www.myspace.com / tohateband To Kate je melodična death metal zasedba, ki prihaja s štajerskega konca, natačneje iz Ceršaka. Delovati so začeli leta 2007 in kmalu zatem izdali tudi demo. Svoj prvenec, imenovan Different Faces, pa jim je uspelo izdati lani.
Slovenija
http: //www.myspace.com / voiceofviolencel Iz Šentilja v Slovenskih goricah prihaja mlada in zelo talentirana metalcore zasedba Voke of Violence. Svoje izkušnje nabirajo s koncerti po Sloveniji. Do zdaj jim je uspelo izdati Ep, kmalu pa lahko pričakujemo tudi izdajo njihovega prvenca.
Več na www.metalblast.si
V APRILU NAPOVEDUJEMO: 5. FESTIVAL KITARE - Ptuj 2010
Četrtek, 15.4.2010, ob 18. uri v koncertni dvorani GŠ Karola Pahorja Ptuj: KONCERT NAJMLAJŠIH KITARISTOV - UČENCEV NIŽJIH GLASBENIH ŠOL
Petek, 16. 4. 2010, ob 20. uri v dvorani Dom kulture Muzikafe:
MATJAŽ STOŠIČ & GANA FLAMEN-CA (SLO)
Sobota, 17.4. 2010, ob 19. uri, slavnostna dvorana na ptujskem gradu:
KONCERT WOLFGANGA MUTH-SPIELA (AUT) - JAZZ IN KLASIČNA KITARA
Sreda, 21. 4. 2010, ob 18. uri v koncertni dvorani GS Karola Pahorja Ptuj:
KONCERT DIJAKOV GLASBENIH GIMNAZIJ
Četrtek, 22.4. 2010, ob 18. uri v refekto-riju minoritskega samostana:
KONCERT ŠTUDENTOV GLASBENIH AKADEMIJ V LJUBLJANI, ZAGREBU IN GRADCU
Petek, 23. 4. 2010, ob 19. uri, slavnostna dvorana na ptujskem gradu:
KONCERT ANABEL MONTESINOS (ESP) - KLASIČNA KITARA
Sobota, 24.4. 2010, ob 20. uri v CID Ptuj:
KONCERT TRIO OKO - TRIBUTE TO JIMI HENDRIX
PRVIČ NA FESTIVALU KITARE: DELAVNICE
Sobota, 17.4. 2010, od 10. do 13. ure v GŠ Karola Pahorja Ptuj:
-NVOLFGANGMUTHSPIEL: strategije improvizacije, ostrenje posluha, ritmične vaje, obdelava melodij, harmoniziranje akordov
Sobota, 24.4. 2010, dopoldne v prostorih zasebne glasbene šole v samostanu sv. Petra in Pavla:
DELAVNICA ZA UČITELJE KITARE NIŽJIH GŠ IN NJIHOVE UČENCE - sj>ec. AJŠA SVETLIN, prof. kitare na GS Celje
Sobota, 24. 4. 2010, popoldne v CID Ptuj:
ROCK KITARSKA DELAVNICA ZA MLADE GLASBENIKE - PAVEL KAVEC in TRIO OKO; študij kitarskih mojstrovin Jimija Hendrixa
Skupnostni programi
ponedeljek, 22. marca 2010, v dvorani Državnega zbora RS:
UDELEŽBA NA ZASEDANJU 20. NACIONALNEGA OTROŠKEGA PARLAMENTA
Tema zasedanja je letos DISKRIMINACIJA, STEREOTIPI IN RASIZEM. Udeležence bosta ob jubilejnem zasedanju nagovorila dr. Pavel Gantar, predsednik državnega zbora, in dr. Danilo Turk, predsednik republike. V imenu otrok z območja Upravne enote Ptuj se ga bosta udeležila izvoljena predstavnika Kristina Kuča z OŠ Cirkulane — Zavrč in Blaž Kovačič z OŠ Borisa Kidriča Kidričevo. Spremljala ju bo učenka novinarka Tina Fekonja z OŠ Olge Meglič Ptuj.
Mednarodni programi
EVROPSKA PROSTOVOLJNA SLUŽBA - EVS
CID Ptuj je podporna organizacija za evropsko prostovoljno službo oz. EVS (European Voluntary Service). Prostovoljec za udeležbo na EVS ne potrebuje nikakršnih predznanj, šole ali delovnih izkušenj. Kdor želi osebno informiranje in svetovanje ali pomoč pri vključitvi v EVS, naj se predhodno najavi po telefonu 02 780 55 40 ali 041 604 778.
PRIPRAVE NA MEDNARODNE IZMENJAVE
Z mladimi, ki jih zanima udeležba na mednarodnih izmenjavah, se na delovnih srečanjih in pripravljalnih sestankih srečuje Magda Strmšek, izkušena mladinska delavka, udeleženka več
mednarodnih projektov, ki končuje študij socialnega dela.
Kdor se želi vključiti v mednarodne izmenjave, se lahko še pridruži! V teku so priprave na več mednarodnih projektov (ITALIJA, NEMČIJA, SLOVAŠKA, ČRNA GORA).
V marcu bomo pripravili tudi projekt GOSTI-TELJSKE MEDNARODNE IZMENJAVE, ki naj bi potekala poleti na Ptuju. Zainteresirani mladi, pokličite v CID Ptuj!
Tečaji in delavnice
Ko bo zbranih dovolj prijav za naslednje tečaje in delavnice, bodo začeli delo:
ZAČETNI 30-URNI TEČAJ ŠPANŠČINE
NADALJEVALNI 30-URNI TEČAJ ITALIJANŠČINE
ZAČETNI 40-URNI TEČAJ ZNAKOVNEGA JEZIKA GLUHIH LITERARNA DELAVNICA
Servisna dejavnost
PLESNA ŠOLA POWER DAN-
CERS - mentorica Špela Tratnik Pe-klar, vadba po starostnih skupinah ob ponedeljkih
SALSA - Sabor Gubano Tečaj poteka ob torkih ob 19. uri v CID Ptuj. informacije: tel. 041321900, info@ saborcubano.si, www.saborcubano.si
Odpiralni čas
Od ponedeljka do petka od 9. do 18. ure, kavarna je odprta med klubskimi dogodki.
VESELI SMO POBUD, ZAMISLI IN PREDLOGOV MLADIH -OGLASI SE, POKLIČI, POŠLJI E-MAIL!
CID Ptuj, Osojnikova cesta 9, 2250 Ptuj tel. 02 780 55 40 in 041 604 778, www.cid.si
Programe CID Ptuj financirata Mestna občina Ptuj in Urad RS za mladino.
Urad RS za mladino.
Ministrstvo za šolstvo in šport Ministrstvo za kulturo Evropski socialni sklad
Kolofon
Številka 5 Letnik 3
Datum izida: 28.2.2010 Kraj izida: Ptuj
Cidopis je glasilo Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Izdal: CID Ptuj
Zanj: Aleksander Kraner
Naklada: 400 izvodov
Foto na naslovnici: Andrej Lamut
Tiskarna: Grafis
Urednica Cidopisa in mentorica novinarske skupine v Centru interesnih dejavnosti: Polona Ambrožič Oblikovalec in tehnični urednik: Andrej Lamut
Novinarji: Andrej Lamut, 18 let, gimnazijec; Donna Erjavec, 16 let, gimnazijka; Dora Lenart, 19 let, študentka; Eva Kračun, 16 let, gimnazijka; Jasmina Kokol, 16 let, gimnazijka; K.J., 17 let, gimnazijka; Luka Cvetko, 13 let, OŠ Velika Nedelja; Maruška Samobor Gerl, 22 let, študentka; Nina Zupanič, 18, gimnazijka; Uroš Sitar, 21 let, študent; Živa Rokavec, 21 let, študentka
Lektorici: Barbara Perčič in Maja Kračun