Ottoška individualnost. Fr. Gabršek. XIV, Iz prejšnjih razprav sledi, kako različen je človek v svojih svojstvih in kako se je treba užŁ pri otroški vzgoji ozirati na te raznoličnosti. Vender bi zgrešili pravo pot, ako bi se vselej in brezpogojno udajali tem posebnim težujam ctrokovim, ker le te utegnejo biti tudi v nasprotji z nravstvenimi idejami. Res, da je treba vso osebnost gojenčevo vzdržati kolikor mogoče celovkupno, a tega ne bi storili, ako bi negovali nekatere težnje bolje od drugih; vender se moramo držati tudi tu srednje poti in otroka samo tedaj vzgajati po njegovih sklonostih, kadar le te ne prekoslovijo nravstvenim idejam. Iz tega razloga so napačna ona vzgojna načela, katera podrejajo osebnost gojenčevo pod jedno samo pravilo. Velika napaka take vzgoje je ta, ker po tem načelu ne dobiva otrok pravih predstav o vzrokih in učinkih. Zato taki otroci, ko izstopijo iz šole, ne poznajo nikakih pravil za svoje delovanje, ne poznajo razlogov za nravstveno življenje, nimajo čvrste podlogp, na katero bi se naslanjali v raznih okolnostih. Ako pa se oziramo na pravo otroško individualnost, tedaj dosežemo, da postanejo odnošaji naej roditelji, vzgojitelji in otroci prijaznejši in zbog tega odločnejši. Na ta način privedemo otroka do samodelavnosti, ki je podloga pravi vzgoji. Obudimo in okrepčamo mu trdno voljo za dosego njegovega vzvišenega smotra. Ne ozirajoč se na otroške vzniožuosti, utegnemo od njega zahtevati več, nego more storiti. S teua mu odvzamemo zanimanje za Dapredovanje v dobrem in potrebnem. Ako pa poznamo njegove duševne in nravstvene sile, prisvojevali mu bodemo le primerno stopinjo nravstvene dobrote. A tudi prejakih nagibov na dobro ne bodemo rabili. S tem bi postali otroci prerano zreli, kar bi škodovalo vsemu njihovemu razvitku. Mnogo naših sposobnosti je sestavljenih. Zato se ne razvijajo vse ob istem času. Sila pa, ki jo potrošimo za prezgodni razvitek te ali one sposobnosti, to pogrešamo pri razvoji pozuejšega značaja. Na ta način proizvajamo umetna svojstva, ki trajejo le toliko časa, dokler traje vpliv; za poznejše čase pa nimajo obstanka, temveč se izvržejo na gorše. — Na podlogi take vzgoje bodemo zadovoljeni tudi z manjšimi uspehi. Pri tem pa bodemo dosegli to dobro stran vzgoje, da nam ne bode potreba vzgojati z neprestanim psovanjem, z grožnjami in z zabranjevanjem, temveč bodemo s poljuduejšimi si*edstvi priveli otroka do jasnega razumevanja podanih resnic in do Bogu dopadljivega življenja. Da pa se morejo vzbujati nravstvena uverjenja, treba je take učiteljeve osebnosti, ki ima dosti izkušenj, navdušenosti in nravstvenosti. Ce bi bile vnanje razniere in otroške posebnosti še tako ugodne in izvrstne, vender se ne more brez prave osebnosti učiteljeve nič trajnega učiniti. Najzanimljivejša učna tvarina in znanje didaktičnih pravil ne more zaprečiti, da ne bi slabo vzgojeval oni učitelj, ki ninua v popolni oblasti svoje osebnosti. Najvažnejši pogoj za vzgojni vpliv učiteljev pa je ono svojstvo, vsled katerega ume učitelj ohraniti si ugled z neko prirodno osebno dostojnostjo. To je sicer težavno, a ni nemogoče, kajti učitelj občuje z učenci vender le samo nekaj ur na dan. Ta ugled stori, da se da vseni vzgojnim naredbam prava veljava. Beseda takega učitelja je učencem sveta, njegovo mnenje je odločilno, njegovo odobravanje jim je nad vse drago. A ugled mora biti pravi; naslanjati se ima na resnična značajna svojstva, nikakor pa ne srae biti ponarejen, umeten. Otroci so navadno jako bistri in kaj hitro uvidijo razloček med pravo in umetno osebnostjo. Izvrstno znanje, bistro opazovanje, plemenito nravstveno mišljenje, Ijubezen do učiteljskega poklica in zavest v važnosti taistega, to so ona značajna svojstva, na katerih sloni ugled učiteljev in s tem vse šolsko vspevanje. To je tem važneje, ker prava vzgoja ni jednostavna in lehka stvar, nego sestavljena in do konca težka in najtežja naloga človeškega življenja. Prav rešiš to nalogo le tedaj, ako s svojim ugledom pripraviš do tega, da se kažejo voljne, odkriti ti vso svojo notranjost, da v nji bereš vsa njih svojstva, vse težnje in vse nagibe. Te nagibe otroškega vedenja ti je potem premotrivati, razstavljati in sestavljati, razlikovati drug od druzega, dobre od slabih in od onih, ki so na videz sicer dobri, ki pa izvirajo iz nizkih nagonov. Treba ti je večkrat promenjavati način poučavanja, da ustrezaš tako individualnosti vsakega otroka. S takim postopanjem vzgojaš pa tudi samega sebe, ker ozirati se moraš tudi na svoje nagibe, strasti, katere moraš krotiti, blažiti, da tako poučuješ s pravira ugledom. To pa daje vsej tvoji vzgoji pravo blažilno moč, katera ne usahne, teraveč se vedno znova poroja na korist človeštvu.