Ozir v pretekle čase.
Malo pojasnilo ogerskega vojnega ministerstva
leta 1848.
Spisal Franc S.
Bilo je poleti 1848. leta. Večidel avstrijske armade bilo je na Laškem, da varuje pravice cesarske hiše, kar se na Ogerskem vname strašni punt in mednarodni boj, Košuta pa naglo skličejo za predsednika.
Pod vodstvom ogerskega vojnega ministerstva, kte-remu so bile, kakor je znano, vsa na Ogerskem bivajoča krdela, večidel ogerskega naroda, podložna, je bilo kaj lahko avstrijsko državo, ktere armada se je na Laškem v očitnem boji, in na Dunaji, Gradcu itd. zavoljo vstaje potrebovala, v nevarnost spraviti, in v kratkem času tako razširiti revolucijo, da se je mogla le po mnogih velicih zgubah in po pripomoči Rusov komaj v dveh letih popolnoma zatreti.
Takrat je bila država v nevarnosti, da se razdrobi; Ogri so očitno napovedali boj in izdajo svojemu pravemu Gospodu, in mnogo Nemcev je gledalo v Fran-kobrod.
V  tej zadregi se vzdigne rešilni angelj avstrijski, stara, iskušena zvestoba slovanska. JelaČic, ban hrvatski, ni mogel dalje trpeti napuha in podjarmovanja drugih narodov in posebno Slovanov na Ogerskem ne, in hotel je dokazati svetu — akoravno so ga na Dunaji kot velikega izdaj ca preganjali — da Slovani avstrijski in posebno troj edine kraljevine verno stoje za Avstrijo in čara njenega.
Njegovi vojaki, akoravno le v srajci in spodnjih hlačah pa s puško v rokah, otepli niso le samo vse oger-ske honved-armade pri Schwehat-u strašno, ampak kaznovali so tudi eksemplarično razuzdanost in oboroženo upornost Dunajčanov za dolgo dolgo časa.
V   oktoberskih dnevih je bila avstrijska država zopet rešena, in po kom? Po Slovanih in po Jelačiču, drugem Zriniju.
Ako se spominjamo teh dni, živo nam stopi pred oči tudi spomin, kako krivično je ogersko vojno mini-sterstvo rabilo svojo vladno oblast leta 1848.
Kakor je znano, Jelačič je od juga proti severju peljal svojo armado Ogrom nasproti, od severja in Slo-vakije pa so izbujeni po župniku H ur banu Slovaki združeni s krdelom prostovoljcev — večidel dijakov rodu slovanskega — udarili na zatiralce. Hurbanovo krdelo prostovoljcev, v kterem sem tudi jaz služil, se je izprva v Miavi postavilo in tu na državne stroške oborožilo in organizalo. Ko smo okoli Miave postavili prednje straže, pride nekaj dni pozneje oddelek cesarskih pešcev laškega polka Cecopieri-a pod vodstvom stotnika proti nam, kteri — okoli 200 mož močen — nas napade, akoravno smo parlamentovali in ga zagotavljali, da se bojujemo za cesarja avstrijskega, in so videli cesarsko barvo po črno-rumenem traku na naši belo-rudečo-modri zastavi zastopano.
Al poveljnik, ki je raji slušal ogersko ko dunajsko vojno ministerstvo, zapove svojim, komaj 150 korakov od nas stoječim vojakom streljati. Vendar slabo je naletel! Prostovoljci ga po naglem gibanji obhodijo, mu umik v globoki grapi zastavijo, in tako brž poveljniku sabljo, vojakom pa njih orožje vzamejo, drugi dan pa vse skupaj v Olomuc pošljejo.
Nekoliko dni pozneje smo imeli mi cesarski voj-nikti   enak  spopad   z   večim   oddelkom   nekega   polka
oklepnikov (kirasirjev). Ponoči v dolini, ki se proti Senici vleče, stojim pri nekem mlinu kot vedeta na predstraži, kar zaslišim od dalječ — bilo je okoli 1 ure^ zjutraj — težak trop konjikov; ne trpi dolgo in že butijo predkonjiki na stražo našo. Ustavljeni streljajo a pištolami in nevarno ranijo dva naša predstražnika.
Nekoliko dni potem napadejo Hurbanovi prostovoljci pod vodstvom svojih voditeljev Blovdeka in Žižka ma-gjarsko mesto „Staro Tuso." Sovražnik nas je sprejel na gričih pred Staro Tuso; vendar smo ga s strelom in naskokom pahnili v mesto in ga od todi po daljnem in živem streljanji pregnali. Tukaj mi je bila prilika, da sem dobil zastavo narodne straže. Drugi dan pa sme* morali mesto zapustiti, ker ogersko vojno ministerstva je poslalo v podporo tepenim gardistom (honvedom) oddelek 400 cesarskih, pa prisegi nezvestih vojakov polka pešcev velikega vojvoda Aleksandra, kterim smo se-morali umakniti. Enako se nam je pripetilo pri mestu Senice, kjer smo bili na ogledu (rekognoscii).
To prostovoljno krdelo (večidel češki in moravski dijaki) imelo je mnogo zgubo v zahvalo, da so se žrto-vali za obstanek v največi nevarnosti stoječe avstrijske države in pomagali Jelačiču, da je dosegel svoj namen.
Oktobra 1849. leta, ko je že bilo večidel armade iz Ogerskega prestavljene, in sem marširal po Vilagošn na švicarsko mejo, videl sem še vrle in hrabre nekdanje tovarše Hurbanovega prostovoljnega krdela v lepi in praktični slovanski narodni obleki pri Požunrr opravljati vojaško službo.
V   tem krdelu slovaških prostovoljcev so se kot stotniki posebno junaško obnašali iskreni rodoljubi Mihael Baculini, Daxner in Fromisi; za vse tri je magjarska krvava sodnija napravila v Plesnicah poleg Gomor-a vislice; al zgubljena vojska pri Svehatu je puntarski drhali podrla njih krvoločni namen. — Zdaj so Magjari Baculini-a zopet zaprli.
V  svesti sem si, da ne Magjari ne Dunajčani ne bodo lahko pozabili Jelačičevega dohoda Slovanov, v kterem je vlada v največi sili našla pomoč.
88   -