cCeto /.	7T Celovcu SO. avgusta 1897.	štev. 16.
Gorska slika iz minulih dnij,
(Spisal Reberean.)
il\Ja južno-vzhodni strani Obirja se razprostira dolgo, precej visoko gorovje. Kar se jaz spominjam, mu pravijo „stara gora“. Kakor sivi Obir in skoro vsi njegovi manjši sosedje, je tudi imenovana gora polna podzemeljskih zakladov. Nahaja se namreč v njih mnogo svinca, in tu pa tam se je našla celo bakrena ruda. Umevno je torej, da je na raznih krajih najti rudarskih bajt, večjih ali manjših, kakoršnih je zahtevala ravno potreba. Nekaj jih stoji še dobro ohranjenih in so večinoma še v rabi, druge pa so popolnoma opuščene, in le podrtine nam pričajo, da se je pred nedavnim časom tod ge gibalo živahno življenje. Zakaj je v teh krajih rudarstvo do malega jenjalo, je vzrok to, da so stare jame do dobra izpraznjene in oplenjene, novih iskati in najti je pa jako težavno in je treba zato mnogo denarja. Nobeden pa ne daruje rad veliko za tak, več ali manj nezanesljiv poskus. Tako torej rudarstvo vedno bolj in bolj peša in morda ne bo več dolgo, da bodo zakopali — zadnjega „knapa“.
Med največje jame, v kterih še vrtajo posamezniki, se gotovo sme vštevati „jama pod Štokom". Dolga je več ur hoda. Tam je tudi velika, zidana rudarska hiša, ali kakor pravijo rudarji „knapovska bajta11. Tu sta delala tudi moj oče in mati ter imela mene pri sebi. Vsake štirnajst dnij sem prišel „s knapov" domu v Železno Kapljo, kjer smo potem ostali čez nedeljo. V pon-deljek se je šlo zopet na delo. Dokler je bilo treba hoditi po_ ravni cesti, tako dolgo sem šel sam. Za hrib pa moje „drobne nožice" še niso bile godne, in zato so me v goro vedno oče nosili v — košu, skoro ves čas do vrha, dokler nisem spolnil 6. leta. Zadnje leto svoje „knapovske službe" pa sem hodil že sam dol in gor.
Kake četrt ure od „Štokove" rudarske hiše višje v gore je stalo pred leti še drugo, leseno pohištvo „H . . .-rihova kajža" imenovana, čeravno sem še le nosil še prve Mačice, ko sem zahajal tja, vendar se še sedaj dobro spominjam, kako je bilo pohištvo in ozemlje in kakšni so bili ljudje.
Hiša je bila majhna in nizka. Zgrajena iz hlodov, je bila zunaj in znotraj enaka, namreč čisto črna. Le
na veliki peči v kotu majhne sobe se je še poznalo, da je bila nekdaj pobeljena. Kak6 svetlo je bilo v sobi, posnel si lahko iz tega, da je imela samo dvoje majhnih okenc in da je streha segala jako globoko nad okna. Zadej za hišo je stal še majhen, lesen hlev, v kterem je samovala in gladovala kravica. So-li imeli tudi kaj ščetincev, ne vem. Vikati jih nikdar nisem slišal in videl jih tudi nisem. V bregu za hišo in hlevom se je razprostirala precej velika senožet, ki je bila v znamenje, da spada k hišici, obkoljena s plotom. To je bilo torej kraljestvo samovladarice „H . . . rihove Špele". Odkar sem jo jaz poznal, je bila vdova. Imela je sina Miha, ki je takrat že pridno kopal rudo, in hčerko, osemletno Ciljko. Ta je morala pasti kravo, toda večkrat je bilo treba, da bi bila krava pasla — njo. Povsod je je bilo dovolj, samo tam ne, kjer bi imela biti. Paša jo je torej po letu grozno jezila, ker je morala letati po gozdu semtertje, ko bi bila vendar toli rada doma prodajala lenobo. Jeseni, ko so posekali, in se je pasla kravica za hišo, je bilo za Ciljko nekoliko boljše, ker ji je bilo zdaj samo toliko treba paziti, da živinče ni všlo onstran plotu. Kako je to mogoče, bi morda kdo vprašal ? Prav lahko. Plot je bil namreč tak, da se je na nekterih krajih podrl, če je goved po naključju z repom ob njega zadela.
Neko jesen, ko je Ciljka pasla ali prav za prav, ko je Ciljko pasel — dekle je imelo namreč navado, da se je v svojem govoru in v svojih dejanjih čutilo fanta — zopet v domači ograji, sem šel tudi jaz pomagat. Pasla sva skupaj celo popoldan, ne da bi se bilo kaj posebnega zgodilo. Proti večeru pa mi pride hudomušna misel v glavo, da sem zlezel kravi na hrbet, menečv da bom jahal na njej domu, kakor na kakem žrebetu. Toda joj! Drugače čisto pohlevno živinče je postalo na mah živahno. Kakor bi trenil, je skočila najpopred v stran, potem pa hajd! z menoj v dir. Razburjena živalica je šinila preko perelega plotu ali bolje skoz njega, kakor bi ga niti ne bilo, ter drvela s svojim jezdecem v najgostejšo hosto. Kako da nisem loputnil precej na tla, še zdaj ne vem. Dokler sem jahal po prostem, ni bilo ravno sile. Ali pravo trpljenje se je začelo v gošči. Ob levi in desni so me sekale šibe po obrazu in po rokah. Trnje me je zbadalo skozi tanko obleko ter jo strgalo na več krajih. Akoravno sem bil takrat sedemleten dečko, zavesti vendar nisem zgubil, še manj pa se
62
morda jokal ali vpil na pomoč. Hladnokrvno sem čakal priložnosti, rešiti se na ta ali oni način. In, hvala Bogu, ni mi bilo treba predolgo hrepeneti po njej. Zagledal sem pred seboj precej debelo smreko in si mislil: ta me reši, ako le ta preklicana kravica blagovoli leteti dosti blizu mimo nje. In res. Besna žival sama se me je menda hotela odkrižati ter letela trdo mimo drevesa. To priliko sem porabil in se debla z obema rokama oklenil ter izpustil ži-vinče pod seboj. Ko sem stopil na trda tla, sem čutil, da se tresem na celem životu.
Kmalu pa mi je poleglo in bil sem vesel, ker nisem trpel večje škode, nego da sem bil malo opraskan in raztrgan.
Skrbelo pa me je, kaj poreče dobra mati, ko me zagleda takega in kako naj se ji izgovorim. Vendar, kdo si je v takih slučajih kedaj zaradi izgovora v zadregi ?
Hitro sem natrgal najlepših rož, kar sem jih našel in ko sem prišel domu, mi je mati res verjela, da sem se, po grmovju cvetlice iskdje, zamotal se med trnje in to me je razpraskalo in raztrgalo. Da svoji materi nisem povedal resnice, to res ni bilo lepo in prav, a kaj sem hotel ? Ko bi bil kako drugo neumnost počel, bi se ne bil zlagal, toda povedati, da sem kravo jahal, ni bilo mogoče. Kaznovan sem bil za svojo porednost itak že dovolj, in kar nič si nisem želel za večerjo še prav osoljenega „brezovega močnika", s kterim me je mati pri takih priložnostih kaj rada redila.
Samo ob sebi je umevno, da tudi Cilj-
kina mati Špela o tem ni slutila ničesar. Prignala sva goved skupno domov, in ko je bila v hlevu, sem se jaz poslovil, ne da bi se bil starki prikazal. Bal sem se je bolj, nego rodne matere, četudi nimam vzroka trditi, da je bila kdaj huda n&me, ampak jaz se sploh tujemu človeku nisem maral zameriti, najmanj pa njej, čudakinji vesoljnega ženstva.
Bila je to čokasta oseba, srednje velikosti in jako vsakdanjega obraza, stara nad petdeset let. Na prvi
pogled si uganil, da pri hiši trpijo pomanjkanja vode ali pa, da ima ženska posebno ljubezen do — nesnage. Prvo je bilo res, drugo pa še bolj gotovo. Druga njena posebnost je bila, da se je vedno kregala nad svojima nadebudnima potomcema in njih oštevala zaradi tistih slabih lastnostij, kterih je imela sama v obilni meri. Če pa ni opravljala tega navadnega svojega posla, je pa za pečjo spala ter dajala v rednih premolkih tiste
haplju-haplju- glasove

m,
■ ■■ ■

Marijino Celje.
od sebe, kteri se sicer slišijo, kedar kdo svetilko ugaša. Ali če hočete bolj kratko: ženica se je vedno kregala, kedar ni spala, in vedno spala, kedar se ni kregala.
Res, vzorna gospodinja, kaj ne! Pa glej! Skoro bi bil pozabil glavno stvar. Stara Špela je tudi strastno — kadila in njuhala (šnofala) tobak. če se že pri možkih redko kedaj pripeti, da jeden in isti kadi in njuha ob enem, je to tembolj nenavadno pri ženski, kteri se niti jedno niti drugo ne podd kaj prida. Toda pri naši majki je bilo vse mogoče, torej tudi to. Pipico, ktero je ljubila bolj, kakor kte-rega izmed otrok, je najbrž podedovala po svojem možu. Bila je čisto priprosta „ cedra" iz smolovega (brinje-vega) lesa izrezljana, iz ktere je puhala mogočne oblake. Ce je pa dela pipo iz ust in rok, je pa „šnofala" v jednomer, in sicer ravno isti tobak, kte-rega je tudi kadila. Kaj, menda si vendar ni mašila kar celega v nos ? bi utegnil kdo vprašati. Ne, tega ni storila, ampak cel zavitek navadnega tobaka je prav dobro posušila, pozimi na peči, poletu na gorkem solncu, te ga potem zmulila v prah. Kedar je imela tega dovolj, takrat je bila dobre volje. Nosila ga je s prvimi tremi prsti desne roke v velikih porcijah shranjevat v svoji široki dve nosnici. Prste je potem obrisala v svoj prten predpasnik, ki se je polagoma začel strjevati in svetiti. Naredila se je bila na njem cela skorja! In to je Špela hotela. Kedar ji je „šnofovca" zmanjkalo in tudi tobaka ni imela, da bi si bila novega naredila, takrat

63
— sila kola lomi — je sušila svoj predpasnik, in ko je bila omenjena skorja na njem dovolj suha in trda, jo je zmulila raz prt in si tako zopet pomagala iz zadrege. V slučaju, da ji je pa vsega zmanjkalo, takrat je pa vsiljevala rudarjem mleko, bodisi sladko ali kislo, in rajši bi bila vse prodala nego stradala tobaka; pa žal, le malokdo je bil volje vzeti od nje mleka, ker so pravili, da je bil čestokrat — s „cimetom" posut. Kaj je počela, ko se je skrčilo število rudarjev „pod Štokom" na celih pet mož, pri kterih gotovo ni mnogo skupila, ne vem, a to vem, da predolgo ni trpela, ker je že dokaj let, odkar sem slišal, da se je preselila na boljši svet. Ob jednem sem tudi zvedel, da je pogorelo do tal njeno pohištvo. Nje in njenega domu torej ni več, a spomin na njo se bo ohranil, dokler bodo živeli ljudje, kteri so jo poznali. In kako tudi ne? Saj še meni, dasiravno sem jo videl le v prvih letih svojega življenja, dostikrat pride na misel „H . . . rihova Špela".
te
Nekaj o slovenskih krajevnih imenih na Koroškem.
(Dalje.)
V. Krajevna imena od rastlin.
Mnogo krajevnih imen se ima izvajati od dreves in sploh od rastlin. Na primer prišli so novi naselniki do kraja, kjer je stalo veliko brez in se naselili tam. Kekali so takemu kraju brezje, in tudi vas ali selišče, ktero so tam postavili, bilo je Brezje ali Breza ali Breze ali Breznica (local: v Brezah).
1.	Bor. Borovje, več vasij na slovenski strani; Borlje na Žili, Borovlje pri Kožeku; Borovlje v Spodnjem Božu že leta 1246.: Weiler (zaselje) Verolach, leta 1253. Voerolach, iz česar je sedanja oblika Ferlach (1. 1488.: Vorlach; Valvazor 1. 1688. ima že Verlach oder Ferlach); Borovlje blizu Celovca. Borovnica je ime več potokom, kteri tek6 skoz borovje, in od njih se imenujejo tudi vasi: Borovnica na Žili, pri Bekštanju, v okolici celovški, pri Borovljah in Medborovnicah v spodnjem Božu. pri Apačah (nemški Freibach) 1. 1106. fluvius, qui dicitur Forunic (Mitller pag. 502), 1. 1561. Woruuiczen. Med-borovnice ali prav za prav Med Borovnicama, ker vas stoji med Borovsko in Bajtiško Borovnico; kdo bi spoznal, da je pisava 1. 1246. Zvvischen-Feroliz in 1. 1488. Zvvischenforniz slovenska vas Medborovnice! Forolach nemška vas blizu Trga je v Borovljah, istotako Frolach.
2.	Brest. Wrist, nemška vas.
3.	Breza. Breza, več slovenskih vasij na pr. pri Blatnem gradu, blizu Otmanj, Doberle vesi; Breza pri Eožeku ; nemško mesto Friesach izgovarjajo koroški Slovenci Breže ali Freže ; nemška vas Fresach = v Brezah; Breznica, Fresnitz, Wriesnitzen, Fresen, Brezja ves, Brezov vrh; Brežka vas, da pride to od breze, kaže pisava nemških listin 1272 villa Pirchdorf; Breznik, Pressing-berg, Pressinggraben; Pressen 1. 1170. ad Frezen.
4.	Buča. Wutschein, nemška vas na Krčici.
5.	Bukev. Bukovje, nemški 1. 1343. Puchprunn.
6.	Bilka. Bilčovs, kar je navstalo iz Bilčja ves.
7.	Bezovee. Bezja ves, nemški Holern, ker pomeni Holler = bezeg ali bezovee.
8.	Čemer = M asserschierling. Čemernica blizu Božeka.
9.	Črešnja. Crešnjani ali Črešnje, Orešnja ves, nemška ves Tschroschen = Črešnja.
10.	Čret. Nemške vasi Tschriet pri Himmelbergu in Weitensfeldu, Tschrietes nad Pustrico in Gschriet; v isti občini, v kteri stoji vas Gschriet, nahaja se tudi selišče Mooswald, kar je doslovna in pravilna prestava slovenske besede čret.
11.	Dob. Dob in Dobje je ime več slovenskih vasij, našteli smo jih osem; Poddobje, Dobejnina, Dobejnica, Poddob, kar nd,rod izgovarja Pudab. Tobitsch je Dobič; Deblach ali Doblach je v Dobljah iz v Dobljaneh; Po-deblach. Staroslovenščina ima namesto dob tudi še obliko dober, kar se v krajevnih imenih ne sme zamenjati z besedo dober = gut. Od tega debla je tudi dobrava. Iz obeh imamo jako mnogo krajevnih imen: Dobrije, nemški vasi Dobriach, Dobernizen; nemška vas Steierberg se je imenovala v srednjem veku Dobernik, ker so stanovali tam vitezi na pr. 1131 Beginher von Tovernic. Dobrav smo našteli po slovenski pokrajini petnajst, potem na Nemcih, Dombra (z nosnikom) pri Milstatu leta 1187. Dobraw, neerologium milstatense p. 19: Dobrav, 1. 1321.: zu Michl Dombra (michl pomeni v srednji visokonemščini velik), torej Michl Dombra = Velika Dobrova.
12.	Drač = saliunca = Dornstrauch. Slovenska vas Dračje, kar so pokvarili Nemci vLadratschen (= na Dračju).
13.	Drevo. Drevlje, slovenska vas na Žili (Nemci Dreilach).
14.	Gaber, v staroslov. grabu. Na Gabru, Ga-brije, Gabernica, Grabenig zdaj nemška vas na Krki, Gabre nemški Haberperg.
15.	Gozd. Gozdič; nemški Goss, Gossthal, Goss-kogel, Gosnitz imajo za podlago to besedo; tudi Gonitz je navstalo iz Gosnitz, kar pričajo listine 1. 1217.: Gozniz.
16.	Hruška ali gruška. Nemška vas Gruska.
17.	Hvoja ali boja. Hojovče blizu Blatnega grada, če ni osebno ime iz debla hod.
18.	Hrast več slovenskih naselbin: nemški Kras
pri Milstatu je hrast, listina piše 1. 1202. Chrazt, in neerolog. milstat. p. 26 Chrazt. Hrastovica, Hrašče, Hraščiče, Kraschach = v Hrašah.	(Dalje sledi.)
Marijino Celje.
(S podobo.)
Med najslavnejše Marijine božje poti štejemo M a-rijino Celje na Zgornjem Štajerskem. Tudi pobožnim Slovencem je dobro znana le-ta božja pot. Posamez in v velikih procesijah romajo leto za letom tja izprosit si od mogočne nebeške Kraljice, preblažene Device Marije pomoči v zemeljskih stiskah in nadlogah. Neštete so milosti in čudeži, ktere so dobili pobožni romarji na svetem mestu.
O postanku sloveče božje poti v Marijinem Celji se pripoveduje: Otto, sedmi opat v Št. Lamprehtu je razposlal mnihe na razne strani štajerske dežele, da so vernikom oznanovali besedo božjo. Jeden je prišel tudi v dolino, kjer je sedaj božja pot. Takrat je bila čisto zapuščena, le nekteri pastirji so prebivali tam.
Mnih, ki je šel v ta kraj, je imel v svoji celici v Št. Lamprehtu lepo Marijino podobo z Jezuščekom v naročji iz lipovega lesa, ktero je iskreno častil. To je vzel seboj. Na malem hribčeku je s pomočjo pastirjev postavil leseno bajto, razdelil v dva dela; v jednem je prebival, v drugem pa je postavil podobo Device Marije na neko deblo. Semkaj so pogostoma prihajali revni pre-
64
bivalei one doline, da so poslušali besedo božjo, ktero jim je oznanoval pobožni mnih, ter molili pred Marijino podobo, bi se je kmalu vsem prikupila. Da so bili bližje svojemu duhovnemu očetu, so si tudi svoje bajte postavili tam okoli, in to je bil početek Marijinemu Celju.
Tudi po smrti mniha je prihajalo ljudstvo semkaj z velikim zaupanjem do nebeške kraljice in doslej neznatna božja pot je kmalu zaslovela po širšem svetu.
Okrog 1. 1284. je Henrik, obmejni grof na Moravskem, hudo zbolel. Tudi njegove soproge Neže se je polotila bolezen. Iskala in našla sta pomoč in zdravje pri Devici Mariji. Ozdravljena sta romala v Marijino Celje, tam sta položila na oltar bogate darove, s kte-rimi se je sezidala namesto lesene bajte lepa kamenita kapelica, h kteri je prihajalo vedno več romarjev. — Ko se je leta 1363. ogerski kralj Ludovik I. vojskoval zoper Turke, prosil je zopet blaženo Devico Marijo pomoči, in ona mu je prav po čudežu pomagala premagati sovražnika. Z vso svojo vojsko je na to romal Ludovik v Marijino Celje ter je dal na svoje stroške sezidati veliko cerkev. Ta je pogorela dnč 1. nov. 1. 1827., a se je po požaru zopet popravila.
Lefo^ za letom prihaja na blaženo mesto nebroj romarjev. Štejejo jih na leto nad stotisoč. Med njimi prihajajo ljudje vseh, tudi najvišjih stanov, škofje in knezi, kralji in cesarji. In vsi tam najdejo mnogo milostij, Marija jim izprosi nebeške pomoči!	liastislav.
Gospodarske stvari.
Zoper mravlje. Vsakdo ve, kako škodljive so mravlje na polju in vrtu. Kedar obseješ sloge, pridejo ti te ži-valice ter ti odnašajo drago seme; kedar sejatev dozori, ropajo tudi mravlje ter nosijo v svoje podzemske zaloge. Tudi v hišo ti se prikradejo ter ti nadlego delajo. Posebno so pa škodljive sadnemu drevju, na ktero romajo v celih procesijah.
Za uničenje mravelj nasvetujejo nastopno sredstvo: 1. Sredi procesije postavi posodico, v kteri je voda na-mešana z medom ; kedar pridejo do posod, toliko časa srkajo iz nje, da obnemorejo in utonijo. 2. Da jim zabraniš hoditi na drevo, vzemi kotranovo vrv ter oveži jo okrog debla. 3. Najlažje jih je pa moriti, ako se jim postavi na mesto, kamor se zbirajo, dobro obrana kost; ta je kmalu vsa črna mravelj; tedaj oblij jo z vrelo vodo. v koji vse pomrd. 4. Tudi žveplo, namešano z zemljo, jih neki pomori.	„Edin.11
Paradižnike frišne ohraniti. Vrtnar Kobler priporoča na ta-le način si paradižnike frišne obdržati: Odbero naj se najlepši in popolnem zdravi paradižniki ter naj se zavijo vsak posebej v trtne liste. Tako zaviti paradižniki zlože se v majhne sodčeke ali lonce ter se polijd s frišno vodo, tako da voda vedno krije paradižnike. Vsaka dva dneva se voda odlije ter se s frišno nadomesti. Priporočamo to lahko sredstvo našim gospodinjam v poskušajo.	„Nov.“

Drobiž. BilU
^aJ je „bilijon44? Jeden milijon milijonov imenujemo bilijon. Kako urno to besedo izgovorimo ali zapišemo, toda nihče bi v svojem življenju ne mogel šteti do bilijona. Le pomislimo, človek v jedni minuti na-
šteje do 160 ali 170, pa recimo, da ima kdo toliko gibčen jezik, da bi v minuti štel do 200. Naštel bi torej v jedni uri 12.000, v jednem dnevu 288.000 itd. Recimo, da bi bil prvi človek Adam začel šteti in bi vedno naprej in naprej štel do danes, — a do bilijona bi danes ne bil še naštel, kajti za to je treba 9512 let, 34 dnij, 5 ur in 40 minut.
Kaj imamo prav za prav nemškega? vprašuje se neki berolinski časopis in pride k sledečemu odgovoru:	Najlepša nemška drama je francoska, najlepša
nemška opera je laška, najboljši nemški sir je holandsk, najlepše nemške toplice so ruske, najboljše nemške žvep-lenke so švedske, najboljši nemški tobak je turški, najlepši nemški stroji so ameriški, najboljši nemške salame so poljske, najboljše nemško vino je španjsko, najlepše nemške podobe so francoske, najboljši nemški likerji so angležki, najboljša nemška kuhinja je češka, najboljše nemške slaščice so belgijske, najboljši nemški prašiči so ogerski in najboljši nemški rodoljubi so židovski. Ubogi Nemci! Slovenci imamo vsaj kranjske klobase in kislo zelje.
Kdo sem?
I.
Iz svojega žrela bučim kakor grom, Potresam ravnino, višino;
Če bereš nazaj me, te vedem na dom, K sosedu in v daljno tujino.
Nekdaj so hiteli junaki na borbo,
In lovci v goščave, na gore z menoj;
Pa beri nazaj me — pozna me surovež, Zakrivil že marsikater sem uboj.
Rešitev v prihodnji številki.

»Lo-c
Rešitev skakalnice v 15. številki.
Stoji, stoji tam lipica,
Pod lipo hladna senčica;
Pa v senci miza kamnata.
Na štiri ogle rezana.	Narodna.
Rešili so skakalnico: J. Rupnik v Zadlogu; J. Rabič na Dobravi; J. Pip na Ziljski Bistrici; J. Lučovnik v Šmarjeti; J. Pavlin v Naklem; Jan. Ruprecht v Gospasveti.
*	Na postaji neke lokalne železnice, pa ne konjiške, so stali šolarčki, ko se ravno osebni vlak pripelje. Strojevodja šolarčke povabi, naj se gredo peljat, ker je vlak prazen, da bodo prej prišli v šolo. „O mi rajši gremo peš, se odreže poreden fantek, sicer šolo zamudimo!“
*	Učitelj vpraša v šoli: „Janezek, kdo ti je pomagal pri domači nalogi?“ Janezek: „Nihče, gospod učitelj!“ „Janezek, bodi pošten, pa povej odkritosrčno, kdo ti je pomagal, morda tvoj starejši brat?“ Janezek reče: „Ne, ampak brat je celo nalogo sam napravil".
*	Žena opazuje mesarja, ki za ušesa vleče prašiča z voza. Čez nekaj časa mu reče: „Gospod mojster! Vi postopate z ubogimi živalimi tako, kakor bi bili vaši učenci".
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru.
Odgovorni urednik Iv. T e r š e 1 i c.
Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.