Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učitelj :	skih društev v Ljubljani.
V soboto dne 6. septembra 1913
zvečer ob osmih v veliki dvorani „Narodnega doma“
jubilejski koncert
ob proslavi 25-letnice obstoja „Zaveze“.
Sodelujejo: Koncertna pevka gospa Mira Costa-peraria-Devova (sopran); glasbeni učitelj in koncertni pianist gospod Anton Trost (klavir); gojenec c. kr. akademije za glasbo in uprizarjajočo umetnost gospod Ivan Trost (violina) in učiteljski pevski zbor, sestavljen ob srebrnem jubileju „Zaveze“. Pevovodja učitelj gospod Fran Marolt.
LJUBLJAN.A
sat
iseobb:
s
jr
Vzpored:
1. E.	Adamič: Dan slovanski. Moški	zbor.
2. a)	E. Adamič: Jezdec. |
b)	E.	Adamič: Uspavanka.	°‘rošk® p,esrai' Po{* gospa
'	.	_	_ v#.	, _	Mira	Costaperaria-Devova.
c)	O.	Dev: Božji volek.
3. a)	J. Žirovnik: Prišla bo pomlad	zelena,	j	Slovenske
b)	O. Dev: Gozdič je že zelen.	J	nara?,"5
y	J	j	pesmi. Mešan
c)	M. Hubad: Ljub’ca, povej, povej!	j	zbor.
4. H. Wieniawski: Koncert v d-molu, op. 22. (I. Allegro moderato. II. Romanca. III. A la Zingara.) Na goslili igra g. Ivan Trost.
5. F. Juvanec: Izgubljeni cvet. Mešan zbor.
6. Mili Balakirew: Islamey. Orientalska fantazija. Na klavirju igra gospod Anton Trost.
7. a) O. Dev: Gorjanska.	j slovenske na-
b) J. Žirovnik: Kaj pa ti pobič?	rodne	pesmi.
c) Fr. Marolt: Travniki šo že zeleni.	]	Moški zbor.
8. a) J. Hatze: Erotika.	.
b) A. Lajovic: Serenada.	Poje	gospa
\ r> a	,	m	.	•.	•	1	Mira	Costape-
c) P. Čajkovski}: To bilo je v prvi po- raria.Devova.
mladi.	'
9. E. Adamič: Moravska narodna. Mešan zbor.
Začetek točno ob osmih zvečer.
Cene prostorom: Sedeži po 4, B, 2 in 1 K, stojišča po 60 h, za dijake po 40 h.
Vstopnice se dobivajo v predprodaji v trafiki gdč. Jerice Dolenčeve v Prešernovi ulici in na večer koncerta pri blagajnici. — Besedilo pesmim po 20 h izvod istotam.
=~ ~GggCBigj= =	..-^=
;qess3HD:
															
	•mr	•mr	•mr	•mr	•IIII*	•mr	•mr	•mr	•mr	•mr	•mr	•mr	•mr	•mr	
	f o o	w 8 o	8 o	8 o	8 o	w 8 o	f 8 o	w 8 o	f 8 o	¥ 8 o	f 8 o	8 o	8 o	w 8 o	
															
Besedilo samospevom in zborom.
1.	Dan slovanski.
Prišel bo odmenjeni čas, ko bode razlegal se glas od krajev, kjer solnce izhaja, do krajev, kjer solnce zahaja, ko klical Slovane bo vkup od krajev vseh vojskini hrup:
Na vojsko, junaki, na bor!
Na črne osvete pomor!
Kar Laba vas je porodila, kar Donava močna gojila, vi vsi, kar napaja vas Don,
\n kar vas preživlja Sedlon,
vi čujte grometi na glas:
Prišel je odmenjeni čas od krajev, kjer solnce izhaja, do krajev, kjer solnce zahaja, kar nosi Slovana ime, naj složno poda si roke.
V	potokih preliva se kri!
Le zemlja, ki prejšnje si dni kri hrabrih očetov popila, se s trupli njihovi gnojila, sovražnikov krvco popij, sovražnikov trupla pokrij!
Nad črnimi grobi vesel Slovan bo zastave razpel, god svobode nove praznoval, sveta bo stranem oznanoval veselega petja odglas, da tu je odmenjeni čas!
Simon Jenko.
«S20
2.	a) Jezdec.
Jezdi fantiček moj, hop, hop, hop, hop! Lep je konjiček tvoj, v loko: kalop!
Jezdil sem do noči tja do dobrav, divji se mož glasi v hosti: „Bav-bav!“
Hej ti konjiček moj, zdirjaj domov, spat gre fantiček tvoj, strah gre na lov!
C. Logar.
«S®31
b)	Uspavanka.
Spanček, zaspanček, črn možic hodi po noči, nima nožič.
Tiho se duri, okna odpro, vleže se v zibko, zatisne oko.
Lunica ziblje: aja, aj, aj, spanček se smeje: aja, aj, aj.
— Vida. —
c) Božji volek.
Čurimuri, božji volek, božji volek moj, zleti, zleti in pokaži, kje je domek tvoj!
Z roke dečkove je božji volek odletel, pa na polja pisana je cvetki obsedel.
Čurimuri božji volek, tam je domek tvoj, zdaj pa zleti in pokaži kje je domek moj!
Poletel je božji volek k solncu pod nebo — dolgo je za njim strmelo dečkovo oko.
Oton Zupančič.
3.	a) Prišla bo pomlad zelena . . .
	Prišla bo pomlad zelena,
	ljubim fantom razcvetena;
	brž ko se ozeleni,
	ljubim fantom žalost stri.
	Ko se drevje ozelenjuje,
	mladim fantom napov’duje,
	da je prišel tisti čas,
	ko jih kliče vojskni glas.
	Ko za brambo domovine
	vzame cesar staršem sine,
	božja sveta volja je,
	da mlad fant k soldatom gre.
	Närodna.
	
	b) Gozdič je že zelen . . .
	Gozdič je že zelen,
	travnik je razcveten,
	ptički pod nebom veselo pojo.
	Ptički, jaz vprašam vas.
	če bo že kmal’ pomlad,
	če bo že skoraj zelena pomlad?
	Pomlad že prišla bo,
	k’ tebe na svet’ ne bo,
	k’ te bodo djali v to hladno zemljo.
	Ptičke 1’ en čas pojo,
	rož’ce 1’ en čas cvetö,
	moj’ga veselja nikol’ več ne bo.
	Närodna.
	
	c) Ljubca, povej, povej . . .
Ljubca	povej, povej, Očka me kregajo,
al’ me	še ljubiš kej? mam’ca mi branijo,
Al’ me	še ljubiš kej? jaz ti tako povem,
Dekle,	povej! da te ne'smem.
Očka te kregajo,	Dečva,	povej, povej,
mam’ca ti branijo,	al’ me	še ljubiš kej?
jaz pa ne maram nič,	Al’ me	še ljubiš kej ?
pojem ko ptič.	Dečva,	povej!
Jaz ti tako povem:
Ljubit’ te več ne smem, ker ’maš ti druzih več, ljubezen je preč.
Narodna.
5. Izgubljeni cvet.
Sinoči je pela ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko!
Sinoči cvetoča, rudeča ko kri, zakaj pa jej danes obrazek bledi?
Imela je vrtec, oj vrtec krasan, ko davi je vstala, bil cvet je obran.
Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle!
Tja doli po polji pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno!
Simon Gregorčič.
7.	a) Gorjanska.
Kadar jes na pvaninco grem, en liep žalen klabček gori dem; krivo perje pa zadi 'mam, da te dečva k na bo sram.
Oj dijo, oj dija, oj dija, oj dom!
Gorjančice so dro lepe, pa so tudi vse bolj visoče; jes pa pojdem u ravno polje po ’no zaubrno dečle.
Oj dijo . . .
Koroška narodna.
°=SB=°
b)	Kaj pa ti pobič . . .
Kaj pa ti pobič se v nevarnost podajaš, čez Sav’co v vas hodiš, pa plavat ne znaš?
Mene poslušaj in več ne poskušaj
čez Sav’co v vas hodit, ker plavat ne znaš.
Savice sila bo tebe vtopila, a deklici v hramu bo poč’lo srce.
Gorenjska narodna.
“=8£=°
c)	Travniki so že zeleni . . .
Travniki so že zeleni, rož’ce so se razcvetele; sem jih trgala, vence spletala, dokler sem nedolžna b’la.
Dokler sem še mlada bila,
bele gvante sem nosila;
zdaj pa tam leže, zdaj pa tam trohne,
ker ne maram več za nje.
Mladi fantje gor vstanite, vaše kose nabrusite; se je storil svit, pojte tje kosit, vse te rož’ce pomorit.
Štajerska narodna.
8.	a) Erotika.
Oh da mogu dosegnuti zv’jezde sa plavog svoda nebeskoga, ja bih njojzi na uvojke sjajne postavljao v’jenca zvjezdanoga.
Da pozvat mogu sve slavutje iz zelenog i ubavog gaja, ja bih njojzi slavuljevim zborom darovao zemaljskoga raja.
Oh da mogu sve biserje drago iz dubokog skupit okeana, ja bih njojzi oko b'jela vrata nanizao bisernog gjezdana.
Milan Begovič.
b) Serenada.
Devojčica moja, ti davno že spis.
V	zvoniku bije polnoči,
in v tvoji spalnici lučka bedi,
in v tvoji spalnici paradiž.
Jaz grem vsak večer na božjo pot.
Pod tvojim oknom grem vsak večer, da najde duša moja mir, grem vsak večer na božjo pot.
Cuj, posteljo tvojo zastražil je Bog.
Ob postelji tvoji kerub stoji,
in skozi temo se mu meč blesti,
in ta blesk je hladan, in ta blesk je strog.
Le spavaj sladko, ti srček moj!
Pod tvojim oknom grem vsak večer in v moji duši sladak je mir, dokler je bog otec stražnik tvoj!
O. Zupančič.
c)	„To bilo je v prvi pomladi.“
Prišla najprva je pomlad;
potočki zašumeli ledu prosti so sredi trat
in ptički so zapeli;
a vendar ni še pel glasno pastir v jutranji zori, in niso krili še zemljo cvetic nešteti zbori.
Pomlad prinesla kras je svoj med svet ga razstiljaje, ko stala ti si pred menoj pogled svoj v tla vpiraje.
Saj nama vzklila je tedaj ljubav, ljubav goreča.
O solnčni ti mladosti raj ljubezni prve sreča!
V	cvetoči zrl sem Tvoj obraz mi srce je vriskalo, to bilo je pomladni čas, ko vse je v cvetje gnalo.
Zasijal nam’ je sreče žar v ljubavnem objemu!
Pomlad, mladost, ljubezni čar!
Nam vse bilo je v cvetju!
A. Tolstoj.
9.	Moravska narodna.
Huda, huda vojska bo.
Kdo bo, kdo bo šel na njo ?
Ktera ima ljubega, ljubega prijaznega, bode reva jokala.
„Bože, tudi jaz bi šla, da imela bi doma, oj, konjiča vranega, prelepo sedlanega.“
„Kaj bi ljubica moja, kaj pa bi tam delala?“
„Ob Donavi stala bi, bele srajce ,prala bi, to bi ljubček delala.“
„Beži ljubica domu, priporoči se Bogu!
Ko iz vojske prišel bom, ženko vzamem te na dom, ako da nebeški Bog!“
Sedmo leto je že tu, a od njega ni glasu.
„Ah, moj Bog, nebeški Bog!
Kdaj bo konec teh nadlog?“
K Donavi bežala je,
Donavo vprašala je:
„Ali si mi le čez pas?
Ali višja, nego jaz ?
Da se v tebi potopim!“
Njene bele so noge peska se dotikale, njene bele so roke proti bregu segale, njene črne kite so po vodici plavale, njene črne so oči proti nebu gledale.
Dragotin Kette.
“#r°
Nekaj črtic o skladateljih, zastopanih v vzporedu tega koncerta.
Mili Balakirew, roj. 1. 1837 v Nižnjem Novgorodu, je bil odličen ruski pianist in sodobnik slavnega ruskega virtuoza Antona Rubin-steina. Kot kompenist je bil odločen zagovornik in po^pešitelj narodnega duha v glasbi in nasprotnik vseh tujih vplivov, osobito nemškega, na domačo glasbo, Kot tak je postal jako važen činitelj v razvoju ruske glasbe s pristnim narodnim značajem Bil je ustanovitelj in ravnatelj glasbene šole v Peterburgu. Od 1867—1870 je bil nastavljen kot dirigent ruskega glasbenega društva in od ]. 1883—1895 kot dirigent dvorne pevske kapele. Balakirew ima mnogo zaslug za zbiranje ruske narodne pesmi in je 1. 1866. tudi izdal zbirko takih pesmi. Njegove skladbe so med nami malo znane, med Rusi pa zavzema na koncertnem odru odlično mesto.
Njegova orientalska fantazija „Islamey“ je zgrajena na jako markantnem triolskem motivu. V vednem variiranju tega motiva jo razvija v blestečem klavirskem stavku do mogočnega sklepa prvega dela. — Drugi del fantazije prične z novim, mirnim motivom, ki se vzpne v krasnem, melodioznem stavku do mogočne višine, kjer se nam v uprav orkestralnem blesku pokaže drugi motiv. Zmagovito se prelije veličastni melodični tok zopet v motiv prvega dela. Tu sledi delna ponovitev prvega dela, toda še z večjim stopnjevanjem, nakar se povzpne skladba v močnem stopnjevanju v zadnji del, poln veličastnega zmagoslavja.
Henrik Wieniawski, ruski vijolinist, je bil rojen 1. 1835. v Lublinu. Po dovršitvi svojih študij na pariškem konservatoriju je potoval kot virtuoz po Evropi in Ameriki Po zaključitvi teh turnej (1850—1874) je bil imenovan profesorjem na konservatoriju v Bruslju. Čez dve leti je zapustil to mesto in zopet pričel s koncertnim potovanjem Umrl je v Moskvi 1. 1880. Kot komponist ima zelo častno mesto v svetovni vijolinski literaturi. Poleg mnogih drugih skladb za vijolino sta slavno-znana dva vijolinska koncerta s spremljevanjem orkestra. D-molovi koncert, ki se bo izvajal na Zavezinem koncertu, je lahko umljiva in melodijozna, iz treh stavkov obstoječa skladba.
Peter Čajkovsky, roj. 1840. v Wofkinski, gouvernement Wjatka, je študiral najprej pravoslovje, pozneje pa se je posvetil popolnoma glasbi ter umrl 1. 1893. kot profesor konservatorija v Peterburgu. Prišteva se najnadarjenejšim in najizobrazenejšim novejšim ruskim skladateljem. Njegove skladbe se odlikujejo po pretresljivi melodiki in globoki nežnosti. Znane so njegove simfonije (zlasti VI.), takisto njegove opere „Onjegin — Pikova dama — Macepa — Jolanta“. Komponiral je tudi vijolinske in klavirske koncerte ter mnogo krasnih samospevov.
Emil Adamič, sedaj c. kr. učitelj v Trstu, je bil rojen 25. decembra 1877. na Dobrovi pri Ljubljani. Z 10. leti je že pel na koru v
to
cerkvi pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je bil njegov oče v Ljubljani sedaj kot v pokoju živeči nadučitelj, organist. Nekaj let je študiral v gimnaziji, potem pa vstopil na učiteljišče. Že tam je vodil tamburaški zbor „Zvezda“, ki mu je napisal mnogo glasbenih kosov. Na učiteljišču so mu bili glasbeni učitelji v klavirju in teoriji Sokoli (ta mu je dal, da se zaradi samostojnosti, ki jo je mladi, talentirani Adamič že takrat kazal, maščuje, v klavirju ponavljalni izpit!), v vijolini Gerstner, pozneje pa v harmoniji in harmonijoslovju Čerin. Sele zadnji mu je vcepil veselje do glasbe (ker je bil Slovenec in ga je umel. — Op. pisca.). Vendar se je naučil na učiteljišču zelo malo. Glavno znanje si je pridobil šele s samoučenjem. Kot učitelj v Zagorju ob Savi se je pečal s pevovodstvom, do katerega pa ni imel nikoli pravega veselja. (Do tu po Novih Akordih, lt. XII., stran 20). Pomanjkanje lahkih, melodijoznih in v narodnem duhu zloženih zborov gaje napotilo, daje pričel skladati take zbore. In v teh je res neprekosljiv ! Koga ni očarala njegova prekrasna „V snegu“. (Hribi že beli so, rože še ne cveto.. .) S kakim polnim občutkom smo tenorji peli:	„Samo	moje	srce, ža-
lostno bode še . . .“ Kdo ne pozna njegove srčkane „Petnajst let“? (Moja ljubica šteje 15 let. . .) — S takimi skladbami je navdušil Adamič nele pevske zbore, ampak tudi poslušalce. In zakaj ? Ker je znal ubrati narodno — srčno struno. Adamič je naš velenadarjen, nele najplodo-vitejši, ampak vedno napredujoči skladatelj, ki je pred 11 leli pričel z lahkim, lepim mešanim zborom „Lipa“, pa se je vsled nadarjenosti in pridnosti povzpel do zborov, ki jih v moderni slovenski glasbi štejemo med najboljše (Ecce dolor — Kralj Matjaž [še v rokopisu). Novim Akordom je od početka zvest, vztrajen in posebno čislani sotrudnik. O tem bi nam urednik g. dr. G. Krek znal marsikaj povedati! — Napredno učiteljstvo je lahko nanj ponosno, rekoč: „Naš je!“
Oskar Dev, sodnik v Kranju, se bavi že od mladih let z glasbo. Sam navdušen in izvrsten pevec, je znal povsod, kjer je služboval, navdušiti tudi zmožne slovenske pevce in pevke za slovensko pesem ter jih vadil petja, zlasti slovenskih narodnih pesmi, ki jih je mnogo nabral in lepo harmoniziral. (Glej: Sl. nar. pesmi. I. 1906. zal. L. Schwentner in: „Koroške slov. nar. pesmi“, izdala Gl. Matica. — Ta je izdala tudi že več njegovih lepih samospevov. (Pastirica. — Kangljica. — Snegulčica) in nekaj zborov. (Hrepenenje. — Tihi veter od morja.)
Josip Hatze, nadarjen hrvatski skladatelj, čigar skladbo „Noč na Uni“ za mešani zbor, s tenorskim samospevom in spremljevanjem orkestra je izvajalo hrvatsko pevsko društvo „Kolo“ na koncertu 6. novembra 1909 v Ljubljani. V zagrebškem hrvatskem narodnem gledališču so izvajali 21. marca 1911 njegovo enodejanko opero „Povratek“. Uglasbil je tudi več lepih samospevov.	Fran	Marolt.
Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 1796 13