avtor veže posamezne prizore med seboj le notranje, ne pa tudi zunanje, prepleta realistične dogodke in scene s sanjami in vizijami, kar daje njegovemu delu včasih neko posebno, nerealistično podobo, ki najrajši /azodeva mračnost in grozo. Žal, da roman preveva mestoma patos, ki je bolj literaren nego prepričevalen in ki daje delu tu in tam narejeno monumentalnost. Vendarle pa roman vsebuje tudi mesta, ki razodevajo strast resničnega oblikovavca, ekstazo sproščenega pesnika in mojstra epizodne dovršenosti. Njegov slog je dinamično razgiban, bolj dramatsko odsekan in zgoščen, nego epsko širok in periodiziran. Jezik je realističen, a vendarle stiliziran, tako da ponekod prehaja v pesem. Na splošno pa moramo njegov stil označiti za več ali manj posrečeno medsebojno združitev naturalističnih, impresionističnih in rahlo simboličnih elementov. V celoti razodeva ta stil, če ga motrimo z avtorjevega vidika, izrazito svojstvenost in živahen temperament. Kljub vsem pomanjkljivostim je Kozakov roman pomembno delo, zlasti z vidika našega dosedanjega slovenskega pripovedništva. Ta vidik je za nas odločilen, zakaj vsak resničen umetnik korenini vedno v domači zemlji in njeni duhovni tradiciji, brez katere zanj ni
pogojev  ustvarjanja.               t?    „  ^   xT   ,   •,
K to J                  J     J                   t ranče   Vodnik
Peter   Lippert   S.   J.:    Od    duše   do
duše. Pisma dobrim ljudem. Prevedla Dora Vodnik. 1931. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Morda bi bili Liippertovo knjigo pri nas pred nekaj leti še željneje pričakovali in še hvaležne je pozdravili, a tudi danes še pomeni za slovensko religiozno književnost važen dogodek. Mlajši smo to knjigo vsi že poznali. Ni bilo religioznega pisatelja in ga še ni, ki bi znal tako prisluhniti vsem mislim, željam, dvomom, bojem, iskanjem in upom nemirnega srca, kakor je bil to jezuit Lippert. In dasi ta pisma niso pisana samo mladim ljudem, je vendarle v vsakem našel mlad človek odgovor na vsa vprašanja, ki so bila tem glasnejša, močnejša in skoraj vsem skupna v prvi dobi slovenskega mladinskega gibanja. In Lippert je bil tudi med redkimi, ki je znal tako mojstrsko in nebeško lepo govoriti o najbolj znanem in o najbolj pozabljenem, o največjem in najmanjšem iz naše vere in našega srca, da je marsikomu prišlo kakor
novo razodetje. Zaslutil je najbolj skrito misel in govoril potem o njej res iz duše v d u š o ; da je postala njegova zmaga, ki je vedno zasijala nad vsemi opisanimi in omenjenimi dvomi in skušnjavami in boji, tudi naša zmaga. Če lahko tako rečem: Lip-perta smo kar slepo sprejeli, Lipperta smo kar pili, živeli. Vse drugače kot kdo starejših. To sem opazil ob marsikaterem pogovoru in posebno ob zadnji Ušeničnikovi kritiki (v »Času« V—VI, str. 214—215). Mi nismo opazili in še sedaj ne opazimo niti ene motnje v knjigi (zadnje motnje — o duši, ki moli: nisem vredna — po mojem mnenju ni v izvirniku, ampak le v prevodu; ono mesto bi prevedel: nisem1 vreden). Ne, da se tega ali onega morda ne bi dalo napačno razumeti; a v istih slutnjah smo gotovo prav razumeli. Iste besede smo morda že skrivali v duši, samo povedati jih nismo znali in si jih nismo upali. Zato se nam je zdela tako preprosto resnična trditev, da vsaka duša čisto po svoje gleda Boga, o katerem smo verovali, da je nespremenljiv in večno neodvisen od našega pojmovanja in hotenja. Misel o ljubezni in zapovedi smo hoteli z Lippertom kar izkri-čati med ljudi. In spet se nam je zdelo, da ni nihče lepše opisal naše poti in molitve, po kateri iščemo in najdemo Boga.
Prav ob teh mislih pa se mi tudi vsiljuje prepričanje, da bo sicer Lippertova knjiga radi svoje globine in tenkočutnosti in ljubezni ostala vedno lepa, da pa bodo dobe, ki bodo šle tuje in nedotaknjene mimo marsikaterega pisma in vprašanja in odgovora, medtem, ko bodo druge našle v vsakem svoj obraz in svoj mir. Na to knjigo ismo katoličani lahko ponosni, ker je nedvomno na višku v religioznem, psihološkem in umetniškem ozira.
Prevod je bil nedvomno težak, že zato, ker čestokrat ni lahko najti izbranih in vendar točnih izrazov za religiozno knjigo. Lippert pa se še rad — v njegovih novejših knjigah to še bolj opažamo — kakor tudi nekateri drugi novejši religiozni pisatelji, v nekakem strahu, da ne bi postal vsakdanji, igra z mislimi in besedami. In to sem opazil v prevodu: na nekaterih mestih izzveni včasih taka lepa besedna igra skoraj plehko in prazno, posebno pri izrazih, ki jih Lippert rad ponavlja, a so v slovenščini premalo pre-gnantni in včasih sploh nemogoči. Marsikje bi bil  glagol močnejši in polnejši od samo-
76
stalnika, ki je posebno v nemščini tako pogost. Tupatam pa me moti ritem prevoda (seveda je to zelo subjektivna zadeva), ki prav v izvirniku nekatere stavke tako lepo poudarja, da jih ne pozabiš nikdar več.
Ne bom podrobno navajal, saj se mi zdi na splošno prevod zelo natančen in skrben, včasih pa tako nežen in rahel, da je kar ob-čudovanja vreden.                      yital yodušek
Knjige Vodnikove družbe za leto 1931. Ljubljana, 1930. Izdala in založila Vodnikova družba.
Vodnikova družba — najmlajša izmed večjih knjižnih družb — je kaj hitro zašla v stereotipnost in brez dolge tradicije že skoraj okostenela. Vsebinsko so knjige že s tem označene, glede oblike bi dejal, da tudi niso razodetje.
»Vodnikova p r a t i k a« (uredil P. Kar lin) je pratikarska od stereotipnih Gasparijevih cikcakov po zaglavjih in na svetnikih tja do oglasov. Knjižni del prinaša marsikaj raznolikega, a vsega skupaj malo, in niti tisto ne vem; če bo ustrezalo krogu, kateremu so knjige namenjene; novega ne vidim nič ne v zamisli ne v razporeditvi snovi. Ne trdim, da bi ga šlo zametati, izdajateljem ustreza, manj bralcem, najmanj pa tistim, ki bi v slovenski knjigi vedno in povsod in tudi v takih koledarjih radi videli samo napredek. Velik plus pred podobnimi koledarji so slike v tisku z bakra.
Mihajlo Pupin: Od pastirja do izuimitelja (prevel Pavel Breznik, I. del) je življenjepis velikega srbskega self-made-mana, ki je za nas Slovence pomemben zaradi pariške mirovne konference (Bled!). Zato je prav, da smo v znak hvaležnosti dobili prevod njegove avtobiografije, ki je v svetu dosegla precej izdaj. Ne vem pa, če je bila vprav ljudska knjižna družba poklicana izdati to delo, sodilo bi v druge založbe, ki izdajajo dela, potopise in življenjepise za nas manj pomembnih ljudi. Za ljudsko knjigo je ta samoopis v izvirni obliki in pripravi brez dvoma pretežak, povsod vidiš, da ga je pisal učenjak. Vnanje ogrodje dogodkov v Pupinovem življenju: od banatskega pastirčka in šolarja do mladoletnega narodnega borca in študenta, od domače vasi čez Prago in Hamburg v New York, od green-horna do delavca, ameriškega državljana, dijaka na Columbiji in v Cambridgeu, je nadvse zani-
mivo. Prav tako tudi miselni in nazorni razvoj, ki že v začetku nosi klice bodočega zvanja. Vzpodbudna je — zlasti danes — pri vsem ameriškem okolju ljubezen do domače zemlje, do matere, do vere, za nas pa še posebno in morda največ za tisto, kako piše o Slovencih. V času, ko se pri nas malici slovenstva in svojstva otepajo, bo njim in nam Pupin lahko za merilo vrednotenja. — Prevod je zelo povprečen.
Ivan Matičič: Moč zemlje. Izmed obeh izvirnih del, ki jih je družba izdala, je Matičičeva povest za ne vem koliko boljša od Lahove. »Moč zemlje« naj bi bila slika koroške vasi na meji tik pred vojno, med njo, po nji tja do zadnje odločitve, ko jo tuje roke končno in veljavno vržejo tja, kamor ne spada. Ljudje, pokrajina, borbe, življenje valovito kot je, zajeto v okvir močne, jedrovite govorice, ki jo je Matičič izobrazil v slog, kar je po mojem prva odlika te knjige. Ne bi dejal, da je povest kot simo jih vajeni, je brez osrednje zgodbe. Pred nami rase vas in njeni ljudje vsak s svojim življenjem in svojo zgodbo, ki pa stopa v ospredje le, kolikor je pomembna za vas in za tisti kos zemlje, ki bi nam ga pisec rad predočil vsega, to se pravi v zvezanosti prostorai in časa. Mozaičnost, ki je pri takem — dejal bi — kolektivističnem konceptu neizogibna — me pri tej povesti ne odbija; iz perspektive človek začuti spet enkrat slovensko zemljo in bolest. Gotovo, da bi si želel več izdelanosti in osredotočenosti. Poleg Preglja in njegove tolminščine pa je Matičič edini dal svoji povesti pokrajinsko barvo s tisto lepo, pravljično koroško besedo, ki se krepko poda njegovi (včasih nenavadni) la-pidarnosti. Ne gre, da bi tako, z vročim in pravilnim pojmovanjem napisano delo z vidnimi kvalitetami natezal na teorije, zlasti še ne v tem času, ko nam grozi vsaka slovenska knjiga biti — nacionalni dogodek. Zdi se oni, da Matičičeva povest rešuje ostale knjige.
Ivan Lah: Sigmovo maščevanje. Rad bi vse to napisal tudi o Lahovi knjigi, a ne morem. Z njo je Lah nedvomno dokazal, da je knjižno star celo več kot petdeset let. »Sigmovo maščevanje« je nezgodo-vinska »zgodovinska« povest z romantično zgodbo, kot se pač spodobi, mestoma pa se zgodba izgublja za profesorskim citiranjem zgodovine, za cvetoberi rodoljubnih krilatic
77