8 Podzemno življenje ni skrito le očem slehernika – tudi speleobiologi imamo z dostopanjem do tega odmaknjenega habitata nemalokrat težave. Prvi kora- ki podzemne biologije so vodili skozi enostavne, ljudem poznane in pred- vsem lahko dostopne jame. Nekaj či- sto drugega pa so globoka, tehnično zahtevna brezna, ki so za favnistične in ekološke raziskave postala dosto- pna šele z razvojem jamarskih tehnik v zadnjih desetletjih. Globoka brezna niso le predmet raziskovanja zanese- njakov – poročila o senzacionalnih od- kritjih »najgloblje« živečih kopenskih živalih so dosegla celo javna občila. Ob tem se poraja vprašanje, ali so globine gorskih masivov res tako izjemno in drugačno življenjsko okolje ali je to le subjektivno dojemanje človeka. Od prvih znanstvenih objav o živalih globokih jam je preteklo že nekaj vo- de: Casale in Jalžić sta leta 1988 opisala nov rod in vrsto higropetričnega hrošča (o katerih lahko berete v osrednji temi prejšnje številke Trdoživa) Radziella styx, najdenega v več sto metrov globokih ja- mah na Biokovu (Hrvaška). V naslednjih desetletjih so sledili opisi novih vrst hro- ščev (rodovi Croatodirus, Velebitodromus, Velebitaphaenops) in drugih živalskih skupin iz več kot kilometer globokih jam Velebita (Hrvaška), na primer pijavke Croatobranchus mestrovi, strige Geophilus hadesi, polža Zospeum tholussum ali celo prve »jamske« muhe Troglocadius hajdi. Leta 2012 je izšel članek o favni takrat najgloblje jame Krubera Voronja (Abha- zija, zahodni Kavkaz). Troglobionte, na življenje v podzemlju prilagojene živali, so našli vse do globine več kot dveh ki- lometrov. Zanimivo je, da so na takšnih globinah našli tudi mnogo osebkov netro- globiontnih skupin: na primer hrošča ze- mljarja (Leiodidae) Catops cavicis in dvo- krilca (Diptera) Trichocera maculipennis. Z druge strani Atlantika so v sistemu Hu- atla (Oaxaca, Mehika) globlje od 700 m našli troglobiotski vrsti škorpijona (Scor- piones) in ščetinorepke (Zygentoma). Redkost nekaterih najdb in morfološke posebnosti živali, močno prilagojenih specifičnim podzemnim okoljem (npr. hi- gropetrik), so raziskovalce fascinirale že od začetkov speleobiologije. Naslovi in povzetki so še danes polni zvenečih be- sednih zvez, ki nakazujejo ekskluzivnost Favna globokih jam – mit ali resnica? Besedilo: Špela Borko in Teo Delić Dvorepka Plusiocampa sp. V jamah Trnovskega gozda skupaj prebivata dve vrsti omenjenega rodu: P. nivea in za znanost še neopisana Plusiocampa sp. nov. (foto: Uroš Kunaver) Ledeničar (Astagobius angustatus), najpogostejši hrošč ledenic Trnovskega gozda. (foto: Uroš Kunaver) 9 prebivalcev globokih jam: »najgloblje ži- veči predstavnik«, »najgloblja podzemna združba«, »globokojamska favna«. A veči- na vrst je bila kasneje najdena tudi plitve- je. Čeprav so nekatere vrste bolj številč- no opažene v globljih predelih, se poraja vprašanje, ali te vrste res lahko preživijo le v globokem jamskem okolju. Če je tako, na kakšen način so globoke jame ekološko drugačne od plitvejših predelov kraškega masiva? Vsem omenjenim študijam je skupno, da raziskovalci jam niso pregledovali siste- matično od vhoda do dna z enakim razi- skovalnim trudom. Zato smo se vprašanja lotili s celovitim pregledom favne kraške- ga masiva, tako vzdolž globinskega gra- dienta globokih jam kot v plitvih jamah različnih delov masiva. Glavno vprašanje raziskave je bilo, ali v globokih jamah res najdemo vrste, ki so tam izolirane in pro- storsko ločene od vrst v plitvih jamah nad njimi. Če globoko živeče vrste niso dru- gačne, pa nas zanima, kako so v globine prišle. Ali je masiv skozi sistem razpok prehoden v vse smeri in ob primernih okoljskih pogojih omogoča neomejeno prehajanje živali skozi masiv? Ali pa so globlji deli vseeno bolj pestri, saj delujejo kot lijaki, ki zbirajo favno plitvejših pre- delov v širši okolici jamskega vhoda, ki jo gravitacija in voda prineseta v globino? Raziskavo smo izvedli v jamah Trnovske- ga gozda, najbolj severnega dela Dinar- skega gorstva, na stičišču dinarske in alpske biogeografske enote. Med podze- meljskimi hrošči tu najdemo tako dinar- ske rodove (npr. Astagobius, Leptodirus) kot tudi rodove, značilne za alpski svet (npr. Pretneria, Oryotus), kar je svojevr- stna posebnost območja in močno prispe- va k pestrosti podzemeljske favne Trno- vskega gozda. To območje je že dolgo časa zanimivo za koleopterologe oziroma razi- skovalce hroščev; tamkajšnje ledenice so se izkazale kot izjemno bogate s troglobi- otskimi in troglofilnimi vrstami hroščev. Bognolov prispevek o favni hroščev Lede- nice pri Dolu (2002) postavlja omenjeno jamo v svetovni vrh po številu hroščev, najdenih v eni jami. V študijo smo zajeli dve globoki in osem plitvejših jam, ki se nahajajo v različnih delih masiva in na različnih nadmorskih višinah. Vzorčili smo le kopensko favno. Talne pasti z usmrajenimi vabami smo v jamah postavili dvakrat, v različnih letnih časih. Skupno smo postavili 185 pasti. Ži- vali smo določili le morfološko, do vrste ali t. i. morfovrste, če natančna določitev ni bila mogoča. Skupno smo ujeli vsaj 35 (morfo)vrst troglobiontov in 26 (morfo) vrst netroglobiontov. Največje število tro- globiotskih vrst, kar 18, smo našli v Veliki ledeni jami v Paradani. Omejitvam vzor- čenja navkljub smo dobili dober vpogled v združbe raziskovanega kraškega masi- va. Globokojamske združbe Trnovskega goz- da se razlikujejo od združb nad njimi, največ na račun zamenjevanja vrst (ang. »species turnover«), to je glede na razliko v vrstni sestavi. Globlji deli jam so tudi si- cer bolj pestri od plitvejših delov in od pli- tvih jam v okolici. Razlike med združbami pa v večini niso posledica prisotnosti unikatnih, na globoko jamsko okolje pri- lagojenih vrst, temveč vrst, ki jih je moč zaslediti v širši okolici globokih kraških jam. Drugače povedano, globoki deli jam so vrstno bolj pestri kot posamezne pli- tve jame nad njimi, vendar niso bolj pestri kot vse plitve jame prispevnega območja skupaj, kar govori v prid hipotezi lijaka. Poleg tega imajo jame v osrčju masiva ne glede na globino več skupnih prebivalcev Lokacije vhodov vzorčenih jam. Temno modro: globoki jami; svetlo modro: plitve jame na masivu; rdeče: jame na pobočju masiva. (vir podlage: Google Maps, 2016) Globinska distribucija vrst v dveh globokih jamah. Stolpec predstavlja posamezno vrsto; sivo: netroglobiontska vrsta; črno: troglobiontska vrsta. Postavljanje pasti z vabo. (foto: Matija Perne) 10 kot jame na pobočju masiva. V teh je zara- di geografske lege povprečna temperatu- ra nekaj stopinj višja, favna pa posledično drugačna. Idealno bi bilo seveda kontinu- irano vzorčiti presek masiva, od pobočij do osrčja, in tako spremljati spremembe v sestavi združb jamskih prebivalcev. Žal na Trnovski planoti človek še ni našel do- volj velike votline, ki bi ga po horizontalni poti popeljala v osrčje kraškega masiva. Kdo ve, mogoče nam bo takšna priložnost kmalu ponujena v kakšnem drugem kra- škem masivu. V globokih jamah Trnovskega gozda smo štiri zanimive, troglobiotske vrste ujeli le globlje od 100 m – ali bi to lahko bili po- tencialni »prvaki« globin? Podroben pre- gled pokaže, da najdbe niso omejene le na globoke jame, kakršni sta obravnavani Velika ledena jama v Paradani ali Bela gri- ža 1. Dve najdeni vrsti sta drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii), prva znanstve- no opisana jamska žival, in polž Zospeum lautum, prvič najden v jami blizu Ljublja- ne. Drugi dve pa sta še neopisani. Obe sta močno prilagojeni na podzemno okolje. Krešič Orotrechus sp. nov. je majhen, dor- ziventralno sploščen plenilec. Vrste iz te- ga rodu so značilne za sistem razpok, na kar namiguje že njihova sploščena oblika telesa. V jami Bela griža 1 smo našli le tri osebke. V želji po ulovu več primerkov smo v jami še trikrat postavili živolovne pasti in intenzivno pregledovali površine ter substrat skozi celo jamo, a dodatnih primerkov nismo našli. Ključen razlog za neuspeh je bil verjetno neprimeren način vzorčenja – kako vzorčiti sistem majhnih prostorčkov med gruščem? O novi vrsti ne vemo praktično ničesar, a bilo bi nena- vadno, če bi bila omejena zgolj na sistem razpok in substrat v globljih delih jame. Druga neopisana vrsta je Plusiocampa sp. nov., brezoka, vitka dvorepka z zelo dolgi- mi antenami in nogami. To smo skupaj s še neopisano vrsto skakača (Collembola) Isotomurus sp. nov. našli tudi v Ledenici pri Dolu, plitvi jami, v kateri so vzorčile generacije koleopterologov (glej zgoraj). Dve visoko troglomorfni vrsti sta kljub mnogim obiskom in raziskavam razi- skovalcev različnih generacij torej ostali spregledani. Le ugibamo lahko, da so bili hrošči edina ciljna skupina preteklih razi- skovalcev in da jih prilov drugih skupin enostavno ni zanimal. Z željo po celo- stnem raziskovanju podzemeljske favne se je začelo krepiti tudi poznavanje dru- gih taksonov. Nove najdbe tako nikakor niso omejene na še neraziskana, težko dostopna območja. Najdemo jih tudi v jamah v dobro raziskanih območjih, kot je denimo tudi Trnovski gozd. Navidezna ekskluzivnost nekaterih najdb je verjetno bolj posledica pomanjkljivih raziskav in nepoznavanja ekologije podzemeljskih vrst kot dejanska lastnost teh vrst. Obrav- navane jame zagotovo skrivajo še veliko presenečenj in so dokaz, da na nove najd- be lahko naletimo tudi tik »pod lastnim pragom«. Le poiskati moramo način, kako jih čim bolj uspešno najti, pri tem pa nas ne smeta ustaviti težavnost in časovna potratnost terenskega dela. Drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii) je pogost prebivalec toplih jam na robu masiva, a redek v mrzlih jamah na masivu. (foto: Uroš Kunaver) V lovu na izmuzljivega hrošča iz rodu Orotrechus. (foto: Teo Delić) Vhod v jamo Bela griža 1. (foto: Matija Perne)