Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 4 Damjan Huber UDK 811.163.6'342.9 Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik DOI: 10.4312/jis.67.4.17-27 Oddelek za slovenistiko 1.01 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani POUDARKI V SLOVENSKEM MEDIJSKEM GOVORU Z VIDIKA IZBRANIH JEZIKOVNIH ENOT V prispevku so obravnavani poudarki v medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot, tj. vpra- šalnic, nikalnic, pritrdilnic, kazalnih zaimkov in primernikov ter presežnikov. Poudarke uvrščamo med pomembne označevalce in organizatorje govora, razumemo jih kot izpostavljanje vsebine v govornem toku, poudarjeni pa so tisti zlogi tistih besed znotraj določenih segmentov, ki jih sogovorci oz. poslu- šalci zaznavajo kot tako ali drugače izstopajoče. Primerjalna analiza pojavljanja poudarkov na izbranih jezikovnih enotah, ki temelji na korpusu izbranih slovenskih pogovornih TV-oddaj, nakazuje, da vo- ditelji in voditeljice TV-oddaj poudarjajo predvsem vprašalnice, gosti in gostje (politiki in političarke) TV-oddaj pa predvsem poudarjeno zanikajo in prepričujejo s poudarjanjem kazalnih zaimkov. Ključne besede: poudarek, vprašalnica, nikalnica, pritrdilnica, kazalni zaimek 1 Uvod Termina naglas in poudarek sta v slovenskem jezikoslovju pogosto pomensko sovpadla oz. je bilo govora predvsem o besednem poudarku, danes naglasu.1 Razli- kovanje med stavčnim/besedilnim poudarkom in besednim naglasom oz. med zlogi, ki so poudarjeni, ko besede izgovorimo v kontekstu, in naglašenimi zlogi, ko bese- de izgovorimo v slovarski obliki (Komar 1996: 39), je v slovenskem jezikoslovju dokončno utrdil Toporišič (SS 1976; Toporišič 1992; podrobneje o kronologiji ra- zvoja terminologije in obravnave poudarka gl. tudi v Tivadar 2018: 11–12, 15–16). 1 Izjema so Malavašič in Škrabec, ki sta že leta 1849 (SS 1849) oz. 1870 (Škrabec 1998) govorila o (besednem) naglasu (Škrabec je leta 1870 med sabo ločil oba termina), ter Breznik (1908), ki je v svoji razpravi o besednem redu pisal o (stavčnem) poudarku. Vsi drugi avtorji so oba termina po- gosto tudi v istem priročniku uporabljali za poimenovanje iste predmetnosti – besednega naglasa. JIS_4_2022_FINAL.indd 17 3. 02. 2023 12:24:46 18 Damjan Huber Poudarjeni so tisti zlogi tistih besed znotraj določenih segmentov, ki jih sogovorci oz. poslušalci zaznavajo kot tako ali drugače izstopajoče; govorimo lahko npr. o akustični, semantični, skladenjski in širše besedilnofonetični, tudi neverbalni izpo- stavljenosti dela govorne enote. Na akustični ravni je poudarek določljiv z okreplje- no izgovorno jakostjo, povišanim osnovnim tonom, podaljšanim trajanjem glasov, spremenjeno hitrostjo govora, jasnejšim izgovorom idr., od posameznega jezika ter zunaj- in znotrajjezikovnih dejavnikov pa je odvisno, katera od navedenih značil- nosti najpomembneje vpliva na percepcijo poudarka (Huber 2017b: 123). Odloči- tev, kateri del govornega toka bo nosilec poudarka, je v veliki meri odvisna tudi od govorčevega izbora. Ker poudarjenost pogosto odraža govorčevo zavestno ali neza- vedno presojo o tem, ali je beseda v nekem trenutku in kontekstu zanj informacijsko najpomembnejša, so poudarjeni tisti deli govora, ki predstavljajo skupno védenje med govorcem in poslušalcem (Komar 1996: 39–41). Na pojavljanje poudarkov v govoru torej vpliva tudi kontekst, tako jezikovni (sobesedilo) kot nejezikovni (oko- liščine), saj jih težko analiziramo in razlagamo izolirano, brez upoštevanja najra- zličnejših vplivov sobesedila, drugih besedil in zunanjih okoliščin. Zaradi (ne)upo- števanja zunaj- in znotrajbesedilnih vplivov lahko izpostavljene (poudarjene) dele govora razumemo povsem drugače (Verdonik 2005). Poudarke uvrščamo med najpomembnejše akustične dogodke, ki spremljajo govor in lahko hkrati odločilno vplivajo na razumevanje vsebine ter pomena,2 in med organizatorje govora oz. metabesedilne elemente, ki temeljijo na Hallidayevem (1976) razlikovanju med predstavnimi, besedilnimi in izraznimi elementi v jeziku. V besedilu po tej razdelitvi obstajajo deli besedila, ki izražajo propozicijsko vsebi- no, »in deli, ki ne prispevajo k vsebini besedila, temveč bralcu pomagajo vsebino organizirati in razložiti« (Pisanski 2002: 183). V govoru lahko med te zadnje, za katere se je uveljavilo poimenovanje metabesedilo oz. metadiskurz, uvrstimo tudi poudarek, ki nam pomaga organizirati in razumeti besedilo. Tradicionalno razumevanje poudarjanja v (slovenskem) jezikoslovju je poveza- no predvsem z »jakostn/o/ izoblikovanost/jo/ posameznih /…/ delov besedila« (SS 1976: 438), pri poudarkih je treba upoštevati jakostno naglaševanje samo- glasnikov, ki so pri tem »izgovorjeni z večjo močjo kakor nenaglašeni. Navadno so tudi tonsko višji, vendar to zanje ni razločevalna lastnost« (SS 1976: 56), pri poudarjanju pa so taisti (jakostno) naglašeni samoglasniki samo dodatno jakostno okrepljeni (poudarjeni). Naglas je značilnost besede oz. t. i. predslonske (prok- litične) zveze, poudarek je značilnost stavka, nenaglašene besede pa so močno povezane s poudarkom, če jih izgovorimo osamljene, saj v tem primeru »dobijo stavčni naglas ali poudarek« (SS 1976: 57). V govornem toku so besede lahko nenaglašene, oslabljeno naglašene, neoslabljeno oz. normalno naglašene in po- udarjeno naglašene (določenim (ne)naglašenim besedam v besedilu povečamo jakost). V povedi Včeraj zvečer je deževalo je nenaglašena beseda je, oslablje- no naglasimo besedo včeraj, besedi zvečer in deževalo pa naglasimo z običajno 2 Vuletić (1980: 84) postreže s podatkom, da lahko odsotnost oz. neustrezno razvrščanje poudarka zmanjša sprejemanje oz. razumevanje sporočila za kar 34 %. JIS_4_2022_FINAL.indd 18 3. 02. 2023 12:24:46 19Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot oz. celo izrazitejšo jakostjo, s tem da Toporišič poudarek razume »kot posebno sredstvo členitve sestavin povedi z jakostjo/, ki/ je nevezana na naglasno mesto. Zato lahko poudarjamo tako naglašene kakor nenaglašene besede« (SS 1976: 446). Poleg tega so besedilnofonetične značilnosti, kamor poleg premorov, intonacije, registra, hitrosti govora in glasovnega barvanja uvrščamo tudi poudarek, razum- ljene kot »/s/lušne značilnosti povedi, eno- ali večstavčne« (Toporišič 1992: 308), ki jih v zapisu lahko delno nadomestimo z ločili, kar pomeni, da Toporišič v opre- delitvi govorjenega jezika izhaja iz enote (stavek) zapisanih besedil (o razmerju med pisnim in govorjenim jezikom pri Toporišičevih analizah besedilnofonetičnih značilnosti gl. tudi v Tivadar 2018: 10–11). 2 Poudarek v (slovenskem) jezikoslovju z vidika izbranih jezikovnih enot Zametke besedilnofonetičnih vsebin, povezanih s poudarjanjem, najdemo že v Poh- linovi slovnici, kjer lahko izvemo, da medmete poudarjamo zaradi njihove čustvene motiviranosti in da so v zapisani obliki pogosto povezani z uporabo klicaja, npr. joj!, ah! (SS 1768: 95), t. i. člene pa uporabljamo tudi v primerih, ko kaj poudarjamo, npr. Kajpak de, ta mlade, inu ta stare (SS 1768: 128). Vodnik v svoji slovnici kot prvi opozori na rabo osebnih zaimkov v imenovalniku, če želimo osebo posebej izposta- viti, npr. on goni namesti goni (SS 1811: 125), Janežič pa na povezavo poudarka in rabe naglasnih oblik osebnih zaimkov, npr. Denar le ti imej, pa glej, da tebe denar imel ne bo (SS 1876: 200). Prve slovnice, izdane po drugi svetovni vojni, navajajo, da svojilne zaimke uporabljamo, kadar so nosilci poudarka, npr. Moja mati je priš‑ la, ne tvoja (SS 1947: 100), medtem ko so kazalni zaimki največkrat naslonke, »le kadar osebo ali stvar določno pokaže/jo/ in razloči/jo/ od druge, nosi/jo/ močnejši poudarek kakor samostalnik: ta člôvek – tá človek (ne kak drug)« (SS 1947: 103), prislovi, npr. le, še, pa »dajejo /drugim/ besedam v stavku poudarek« (SS 1947: 222). Toporišič v svoji slovnici pri definiranju naglašenosti ugotavlja, »da so nenaglašeni samoglasniki na koncu besede pred premorom lahko daljši celo od dolgih nagla- šenih« (SS 2000: 110), nenaglašene besede (nekateri predlogi, vezniki idr.) pa so močno povezane s poudarkom, če jih izgovorimo osamljene, saj v tem primeru dobijo stavčni poudarek, niso pa naglašene, npr. Bo šel z nami? – Mislim, da bo. Poudarjanje je omenjeno tudi pri kazalnih zaimkih, za katere velja, da jih »rabimo v nadrednem stavku le takrat, če /so/ posebej poudarjen/i/: To je tista knjiga, ki smo jo tako dolgo pogrešali. – Kar je, to je. /…/ Če poudarjenosti ni, kazalni zaimek izpuščamo: To je knjiga, ki … – Kar je, je« (SS 1976: 277). Za istovrstne priredne stopnjevalne veznike, npr. ne – ne, niti – niti, je značilno, da »predvsem poudar- jajo: Le jej z družino, da ne bo ne meni / ne tebi kdo oponašal. /…/ Neprvi člen vezniške zveze lahko uvaja poudarno stopnjevan veznik: Ne prevzemi se v dobri sreči, niti se ne ponižuj v nesreči« (SS 1976: 376–377). Tako kot »/so/odnosna beseda v jedru vezniške zveze /z istovrstnimi podrednimi primerjalnimi vezniki kot, kakor, ko/ primerjanje poudarja« (SS 1976: 381). Že po imenu poudarni členki lahko sklepamo, da ta vrsta členkov opravlja vlogo poudarjanja v besedilu. Gre za JIS_4_2022_FINAL.indd 19 3. 02. 2023 12:24:46 20 Damjan Huber členke ravno, posebno, zlasti, predvsem, celo idr., npr. Ravno ti bi to moral vedeti (SS 1976: 384). Tudi drugi členki, s katerimi izražamo pomenske odtenke posame- znih besed, delov stavka, celih stavkov ali povedi, pogosto nastopajo v vlogi po- udarjanja, npr. da soglašamo ali potrjujemo: Da, tako je (SS 1976: 384–385). Šele zadnja izdaja Toporišičeve slovnice prinaša spoznanje, da se »/n/amesto nikalnega zaimka /…/ za poudarjanje rabi nikalnica ne in števniški zaimek en: Nobeden ti tega ne bo verjel = Ne/Niti eden ti tega ne bo verjel« (SS 2000: 498). Od jakostne členitve povedi je odvisna stavčna intonacija, zato moramo v vsakem segmentu »odkriti njegovo jakostno težišče, ker se v njem začenja in ločevalno oblikuje t. i. glava stavčne intonacije« (SS 1976: 447). Jakostno težišče segmentov je po navadi v tistem delu povedi, ki je najpomembnejši, lahko pa je tudi na be- sedi, ki sledi poudarnemu členku, npr. Šele VČERAJ smo prišli. V primerih, kjer ni nobenega poudarjenega zloga, je težišče na zadnjem neoslabljeno naglašenem zlogu segmenta, npr. Našo barako je zaMEdlo, v »stavkih z vprašalnim zaimkom (tudi če je prislovni), npr. kdo, kam, kje, zakaj, čigav itd., /pa/ je težišče na tem zaimku: ZaKAJ bi me ne pobožal?« (SS 1976: 448). Prav tako je težišče na »člen- ku v naslednjih primerih: NE samo natakarica, NE le iz navade« (SS 1976: 448). Toporišič poudarjanje poveže tudi s stopnjevanjem, saj ugotavlja, da poznamo »/s/topnjevanje z golo ponovitvijo, a s poudarno izgovorno jakostjo ene od prvin /…/ v primerih s ponovitvijo iste besede, npr. belo belo: Belo belo perilo ima (po- udarjen je prvi belo)« (SS 2000: 603). K stopnjevanju s ponavljanjem in s tem tudi k poudarjanju lahko uvrstimo tudi antielipso, kjer se neizpolnjena mesta skladenj- skega vzorca zapolnijo z besedami, npr. v povedi Ko se povrnem, bo hiša nova, bo hlev poln in bo zemlja spet rodila (SS 1976: 505) z glagolom biti v prihodnjiku (bo) zapolnimo prazno skladenjsko mesto in s stopnjevalnim ponavljanjem hkrati poudarimo vsako od informacij. V okviru razprave o besednem redu oz. členitvi po aktualnosti Toporišič ugotavlja, da se brez posebnega poudarjanja na začetku stavkov po navadi znajdejo že znane stvari oz. manj pomembni deli sporočila, na koncu pa nove stvari oz. pomembnejši deli sporočila, medtem ko so v nasprotnih primerih (npr. jedro na začetku, izhodišče pa na koncu pripovednega stavka) be- sede v govoru poudarjene: nevsakdanji oz. zaznamovani besedni red je tako lahko pokazatelj poudarjenosti. Podobno je v vprašalnih stavkih, »ki jih uvaja ali ali pa se vprašuje samo s posebnim, tj. vprašalnim tonom: Ti je Ivan dal tisto ploščo? /…/ Pač pa imajo vprašalni stavki z zaimensko vprašalnico (npr. kdo, kam) jedro na začetku, sledi pa mu izhodišče: Kaj počnete tukaj?« (SS 1976: 533). 2.1 Besednovrstna predvidljivost in razporeditev (jakostnih) poudarkov v govoru Poudarek po navadi zaobjema eno govorno besedo (oziroma en njen zlog), v ka- teri je shranjen najpomembnejši del obvestila, zato mora biti tako govorcu kot poslušalcu povsem jasno, zakaj je prav ta beseda najmočneje izpostavljena. Pou- darjanje določenega zloga v govorni enoti je po eni strani pogojeno z logično in JIS_4_2022_FINAL.indd 20 3. 02. 2023 12:24:46 21Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot skladenjsko strukturo povedi, po drugi pa z govorno situacijo (kontekstom), saj prav kontekst pogosto narekuje, kaj bo v določenem trenutku v ospredju. Že po naravi obstajajo besede, ki bolj privlačijo poudarek in so zato v središču pozor- nosti, čeprav niso smiselno najpomembnejše v določenem govornem dejanju. Naj- pogosteje so to prislovi (če sta dva drug ob drugem, bo poudarjen prvi), negacij- ski elementi in števniki, ki so torej naglasni vrhovi povedi (Matulina Jerak 1989: 57–58). Skladenjske teorije zagovarjajo načelo poudarjanja na koncu posamezne govorne enote. Pojavljajo pa se tudi vprašanja, ali se poudarek lahko pomika po govorni enoti navzgor, kar lahko ustvarja posebne efekte. Ta način razumevanja poudarjanja prinaša povezovanje poudarkov z besednimi vrstami. Ne govorimo torej o izboru abstraktnega mesta v povedi, ampak o izboru konkretnih besed, ki so odvisne od situacije (Ivas 1993). Bolingerjeva teorija poudarjanja predvideva, da smiselno bogatejše besede privlačijo nase tudi več govorne energije. In ker je smi- sel govorčeva domena, lahko govorec izpostavi katerikoli element govorne enote, zato je nemogoče predvideti mesto poudarka (Bolinger 1986). Po drugi strani je Cruttenden (1986) prepričan, da je mesto poudarjanja odvisno tako od govorčeve- ga videnja situacije oz. od njegovih namer kot tudi od jezikovnih dejavnikov, npr. od besedne vrste, ki ji beseda pripada, saj niso vse besedne vrste enako poudarjal- ne, enako verjetni nosilci poudarka oz. niso vse besedne vrste enako pričakovano v jedru. Tako je za polnopomenske besede značilno, da so bolj pričakovano v jedru kot slovnične. Tudi Quirk idr. (1985) so pri svojem raziskovanju mesta poudarka ugotovili, da so najpogosteje poudarjeni samostalniki, sledijo jim glagoli, prislovi, pridevniki in zaimki. Đorđević (1984) je dobil nekoliko drugačne rezultate, saj so glede na njegovo raziskavo največkrat poudarjeni števniki, sledijo prislovi, pri- devniki, glagoli, samostalniki in zaimki. Ivas (1993) te razlike pripisuje predvsem različnim žanrom raziskovanega govora, ne toliko različnim jezikom, v svoji raz- iskavi hrvaškega govora pa ugotavlja, da so v TV-oddajah, v katerih so nastopali politiki, največkrat poudarjeni samostalniki, sledijo pridevniki, glagoli, prislovi, zaimki, števniki, vezniki in predlogi. Posebej je analiziral še vljudnostne izraze, ki sploh niso bili poudarjeni, in negacijo, ki je bila poudarjena v 5 %, kar ob 1,8-od- stotni prisotnosti negacijskih elementov v celotnem analiziranem korpusu pomeni, da so negacije glede na skupno število pojavitev poleg pridevnikov največkrat poudarjeni elementi v korpusu (najmanjkrat so poudarjeni vezniki in predlogi). Mesto jedra (poudarka) oz. (jakostnega) težišča v intonacijski enoti ter stopnje naglašenosti v primerljivih besednih zvezah in skladenjskih zgradbah v angleščini in slovenščini je raziskoval Šuštaršič (1994, 1995). Primerjava obeh jezikov je pokazala, da je v angleščini poudarek praviloma na zadnji polnopomenski besedi intonacijske enote (samostalniku, pridevniku, prislovu, glagolu), pri primernikih in presežnikih za primerjalnima more in most, medtem ko je v slovenščini zlas- ti v nikalnih in zaimenskih vprašalnih oblikah pogosto pred zadnjo takšno be- sedo, npr. na vprašalnici pri dopolnjevalnih vprašanjih brez členka, na nikalnici ali modalnem glagolu, na nedoločnem zaimku ali prislovu in na primerniku ali presežniku v nekončnem položaju, tj. na bolj, najbolj in nadvse (Šuštaršič 1995: 157–181). Šuštaršiča so zanimale razlike glede mesta poudarjanja v dvogovoru, JIS_4_2022_FINAL.indd 21 3. 02. 2023 12:24:46 22 Damjan Huber kjer je poudarek odvisen tudi oz. predvsem od sobesedila. Osredotočil se je na dopolnjevalna vprašanja, nikalne povedi, osebne zaimke v funkciji osebka, nedo- ločne zaimke in prislove (npr. vsi, vse, nihče, nič, vedno, nikoli), primernike in pre- sežnike, zveze res(no) + glagol oz. seriously, really + glagol ter zveze pridevnik + samostalnik, kadar se samostalnik v tej zvezi, ki je v vlogi povedka, nanaša na samostalnik ali zaimek v vlogi osebka (Šuštaršič 1995: 175–180). Z zavedanjem, da slovenski prevodi angleških dvogovorov niso najboljša rešitev za tovrstno ana- lizo, je ugotovil naslednje (Šuštaršič 1995: 180): • pri neglagolskih zvezah, ki imajo v angleščini primarni naglas na zad- njem delu besedne zveze, so glavne razlike med jezikoma pri zvezah z nikalnico not (ne), npr. ˙not a ʺlawyer – ʺne .pravnik, in pri zvezah z vprašalnim prislovom ali zaimkom, npr. ˙how ʺlong – kaʺko .dolgo; pri zvezah, ki imajo v angleščini primarni naglas na nezadnjem delu besedne zveze, pa v primeru zveze predloga z osebnim zaimkom, npr. beʺtween us – med ʺnama. • Pri glagolskih zvezah, ki imajo v angleščini primarni naglas na zad- njem delu besedne zveze, so glavne razlike spet pri nikalnih oblikah, npr. ˙isn't my ʺfather – ʺni moj .oče, in pri vprašalnih zaimkih, npr. ˙who has ʺcome? – ʺkdo je .prišel? Pri zvezah, ki imajo v angleščini primarni naglas na nezadnjem delu, je v slovenščini drugače spet pri nikalnici not (ne), npr. ʺhope .not – ˙upam, da ʺne, ter pri vprašalnih zaimkih in prislo- vih, npr. ˙how ʺare you? – kaʺko si? 3 Raziskovalna izhodišča Kot podlago za analizo poudarkov v slovenskem medijskem govoru smo sestavili zbirko avtentičnega in bolj ali manj spontanega3 oz. nebranega govora treh politi- kov in treh političark ter (delno) branega govora petih voditeljev in štirih voditeljic TV-oddaj nacionalne televizije. Gre za dialoge in multiloge oz. monologe, ki pre- hajajo v dialoge, ki se odvijajo v ljubljanskih studiih TV Slovenija brez občinstva. Specializirani korpus govora je sestavljen iz desetih delov oddaj Intervju, Pogovor s predsednikom vlade, Vroči stol, Pod žarometom, Omizje in Studio City v skupnem trajanju dveh ur, poudarek pa je na analizi spontanega govora, torej predvsem govora politikov in političark (ok. 83 minut govora politikov in političark ter ok. 36 minut govora voditeljev in voditeljic TV-oddaj). Vse analizirane oddaje, ki so bile predva- jane v letih 2006 in 2007, imajo podoben koncept: pogovor voditelja/voditeljice s politiki/poli tičarkami oz. politikom/političarko o aktualnem oz. polpreteklem politič- nem dogajanju. Izbrani govorci in govorke so znane medijske oz. politične osebnosti, njihov materni jezik je slovenščina, vsi imajo univerzitetno izobrazbo družboslovne smeri, rojeni so med letoma 1941 in 1970, živijo in delajo predvsem v Ljubljani, 3 V prispevku je poimenovanje spontani govor uporabljeno v razmerju do branja in polbranja ter kot nadpomenka za popolnoma prosti govor, prosti govor brez zapisa, a z miselno pripravo in govor na podlagi zapisanih opornih točk, kot jih definira Tivadar (1999: 346, op. 21), ter ne pomeni nujno govornega izvajanja brez vsakršne priprave na (javni) govorni nastop. JIS_4_2022_FINAL.indd 22 3. 02. 2023 12:24:46 23Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot otroštvo in mladost pa so preživeli v različnih krajih po Sloveniji. Govorci in govorke po presoji avtorja prispevka nimajo govornih napak in v nevtralnem, nečustvenem govornem položaju nezaznamovano poudarjajo (Huber 2017a: 283–288). V prispevku predstavljena analiza poudarkov je del širše raziskave, kjer so pou- darki analizirani pri govorno šolanih in na govorno izvajanje bolje pripravljenih govorcih (voditeljih in voditeljicah TV-oddaj) ter v govornem smislu (verjetno) nekoliko manj šolanih in na govorno izvajanje slabše pripravljenih govorcih in go- vorkah (politikih in političarkah), in sicer z vidika pogostosti pojavljanja, jakosti, osnovnega tona, podaljševanja glasov, besednovrstne predvidljivosti, pogostosti pojavljanja na izbranih jezikovnih enotah (vprašalnicah, negacijah, pritrdilnicah, kazalnih zaimkih, primernikih in presežnikih) ter povezanosti s premori (Huber 2013: 393–432). Zaradi obeh predpostavk lahko sklepamo, da je govor politikov in političark tudi v večji meri spontan kot govor voditeljev in voditeljic ter zato tudi bolj podvržen nepričakovanemu in nenadzorovanemu poudarjanju. Poudarke smo v analiziranem gradivu najprej določali avditivno (avtor prispevka je najprej poslušal posnetke in označeval mesta, na katerih je zaznal poudarke v govoru), preverjali (potrjevali, izločali ali dodajali) in merili pa smo jih v programu Praat (Boersma in Weenink 2013), kjer smo poleg natančne akustične oz. fonetične ana- lize poudarkov opravili tudi transkripcijo in segmentacijo govora. V prispevku preverjamo hipotezo, da so izmed izbranih jezikovnih enot (gl. Tabe- lo 1) najpogosteje poudarjeni negacijski elementi in kazalni zaimki. Ivas (1993) in Šuštaršič (1994, 1995) namreč v svojih raziskavah ugotavljata, da so negacijski elementi eni izmed najpogosteje poudarjenih elementov v govoru, o pogostem poudarjanju kazalnih zaimkov pa poroča več slovenskih slovnic (npr. SS 1947; SS 1976); gl. tudi poglavje 2 in podpoglavje 2.1. jezikovna enota primeri iz gradiva4 vprašalnica zakaj, koga, ali, katere, bi (lahko), je (obstajal), boste (naredili) idr. »preiskovalni sodnik in državni tožilec ALI gresta na ogled ali ne«, GovPž7, Besedilo 4 nikalnica oz. negacijski element (zgradbe z zanikanimi elementi) ni, ne, nič, nima, nikoli, nihče, neprijetno, nikomur, nočete, nezaupanje idr. »ampak glejte {} {ǝǝ} {} {ǝǝ} {} NIHČE ni zadovolen zdej z Ljubljano ne«, GovNm19, Besedilo 9 (pri)trdilnica oz. posebej poudarjeni pritrdilni element ja, da, je (obstajal), bomo (delali), (trenutno) še, (ti) si idr. »trenutno ŠE je pa zadeva v odločanju«, GovPž20, Besedilo 10 kazalni zaimek to, ta, te, teh, tega, temu, tisto, tisti, takšna idr. »in TO sporočilo je precej preoblikovano«, GovPm5, Besedilo 3 primernik, presežnik in elativ pridevnika ali prislova boljše, manj, bolj, bolje, najbolj, prepozno idr. »ki je bila NAJBOLJ aktivna v času osamosvojitve je aktivna tudi še danes«, GovPm3, Besedilo 2 Tabela 1: Poudarki na izbranih jezikovnih enotah: primeri 4 Gov – govorec/govorka, P – politik/političarka, N – novinar/ka oz. voditelj/ica, m – moški, ž – ženska, s številkami 1–22 so označeni posamezni govorci oz. govorke. JIS_4_2022_FINAL.indd 23 3. 02. 2023 12:24:47 24 Damjan Huber 4 Rezultati raziskave V analiziranem gradivu so govorci in govorke izgovorili 16.629 besed, od katerih je bila 4401 beseda poudarjena, kar pomeni, da se je v povprečju slušno zaznani pouda- rek pojavil na 3,8 besede (poudarjenih je 26,5 % vseh izgovorjenih besed). V govoru voditeljev/voditeljic (na 3,7 besede, 27,0 %) je prisotnih nekoliko več poudarkov kot v govoru politikov/političark (na 3,8 besede, 26,2 %), govorci pa delajo nekoliko manj poudarkov (na 3,9 besede, 25,6 %) kot govorke (na 3,6 besede, 27,4 %). Po- dobno raziskavo je opravil Fox (1989), ki je analiziral govor napovedovalcev/napo- vedovalk in reporterjev/reporterk treh nacionalnih TV-dnevnikov: govorci/govorke britanskega BBC-ja v povprečju naredijo 39,2, nemškega ARD-ja 22,3 in hrvaške TV Zagreb 18,7 poudarka na sto izrečenih besed (Huber 2017b: 125–127). Med besednimi vrstami so najpogosteje poudarjeni prislovi (poudarjenih je 40,8 % vseh prislovov v korpusu), sledijo jim samostalniki (38,6 %), pridevniki (37,1 %), števniki (33,0 %), zaimki (31,2 %) in glagoli (20,5 %), torej vse polnopomen- ske besedne vrste. Precej manj pogosto so poudarjene nepolnopomenske besedne vrste, še najpogosteje členki (20,1 %), sledijo vezniki (12,3 %), medmeti (11,5 %) in predlogi (5,4 %) (Huber 2017a: 294–296). vprašalnica nikalnica/ negacijski element pritrdilnica kazalni zaimek primernik in presežnik skupaj %5 %% % %% % %% % %% % %% št. % %% politiki in političarke Pm 7,0 1,0 33,8 4,6 10,3 1,4 42,7 5,9 6,1 0,8 213 100 13,7 Pž 11,6 1,7 32,1 4,8 12,6 1,9 36,3 5,4 7,4 1,1 215 100 14,9 Pm+Pž 9,3 1,3 32,9 4,7 11,4 1,6 39,5 5,6 6,8 1,0 428 100 14,3 voditelji in voditeljice Nm 36,2 5,1 17,1 2,4 13,3 1,9 29,5 4,2 3,8 0,5 105 100 14,2 Nž 49,0 7,5 19,6 3,0 2,9 0,4 25,5 3,9 2,9 0,4 102 100 15,2 Nm+Nž 42,5 6,3 18,4 2,7 8,2 1,2 27,5 4,0 3,4 0,5 207 100 14,7 politiki/političarke in voditelji/voditeljice Pm+Nm 16,7 2,3 28,3 3,9 11,3 1,6 38,4 5,3 5,3 0,7 318 100 13,9 Pž+Nž 23,7 3,6 28,1 4,2 9,5 1,4 32,8 4,9 6,0 0,9 317 100 15,0 P+N 20,2 2,9 28,2 4,1 10,4 1,5 35,6 5,1 5,7 0,8 635 100 14,4 Tabela 2: Poudarki na izbranih jezikovnih enotah: rezultati Iz tabele 2 lahko razberemo, da se je v okviru vseh petih analiziranih kategorij pojavilo 635 poudarjenih besed, kar predstavlja 14,4 % vseh poudarjenih besed v korpusu (4401). Poudarki se najpogosteje pojavljajo na kazalnih zaimkih (266 5 Znak % prikazuje odstotek poudarkov glede na vse besede, ki so se pojavile v vseh petih izbranih jezikov- nih enotah, znak %% pa odstotek poudarkov glede na vse poudarjene besede v analiziranem korpusu. JIS_4_2022_FINAL.indd 24 3. 02. 2023 12:24:47 25Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot poudarjenih besed oz. 35,6 % od 635 poudarkov oz. 5,1 % vseh poudarjenih besed v korpusu), druga najpogosteje poudarjena kategorija so nikalnice oz. negacijski elementi (179, 28,2 %, 4,1 %), sledijo vprašalnice (128, 20,2 %, 2,9 %), pritrdilni- ce (66, 10,4 %, 1,5 %) ter primerniki in presežniki (36, 5,7 %, 0,8 %), s čimer smo potrdili hipotezo, da so izmed izbranih jezikovnih enot najpogosteje poudarjeni negacijski elementi in kazalni zaimki. Nekoliko pogosteje izbrane jezikovne enote poudarjajo govorke (15,0 %) kot go- vorci (13,9 %), največja razlika pa se kaže pri vprašalnicah (govorke: 23,7 %, 3,6 %; govorci: 16,7 %, 2,3 %). Med skupinama politiki/političarke (14,3 %) in voditelji/ce (14,7 %) praktično ni razlik, še najpogosteje vseh pet jezikovnih enot poudarjajo voditeljice (15,2 %), najmanj pogosto pa politiki (13,7 %). Opazna razlika se kaže pri poudarjanju vprašalnic (politiki/političarke: 9,3 %, 1,3 %; vodi- telji/ce: 42,5 %, 6,3 %), nikalnic (politiki/političarke: 32,9 %, 4,7 %; voditelji/ce: 18,4 %, 2,7 %) in kazalnih zaimkov (politiki/političarke: 39,5 %, 5,6 %; voditelji/ ce: 27,5 %, 4,0 %), kar pomeni, da voditelji/ce TV-oddaj pri postavljanju vpra- šanj pogosto poudarjajo vprašalnice, politiki in političarke pa pri odgovorih na vprašanja voditeljev in voditeljic predvsem poudarjeno zanikajo in prepričujejo s poudarjenimi kazalnimi zaimki. Vprašalnice najpogosteje poudarjajo voditeljice (49,0 %, 7,5 %), najmanj pogosto politiki (7,0 %, 1,0 %), pri nikalnicah se pou- darki najpogosteje pojavljajo pri politikih (33,8 %, 4,6 %), najmanj pogosto pa pri voditeljih (17,1 %, 2,4 %). Najmanj poudarjenih pritrdilnic je opaziti pri voditelji- cah (2,9 %, 0,4 %), največ pa pri voditeljih (13,3 %, 1,9 %). Poudarjenih kazalnih zaimkov je največ pri politikih (42,7 %, 5,9 %), najmanj pri voditeljicah (25,5 %, 3,9 %), medtem ko je poudarjenih primernikov in presežnikov najmanj pri vodite- ljicah (2,9 %, 0,4 %), najpogosteje pa se pojavljajo pri političarkah (7,4 %, 1,1 %) (Huber 2013: 420–426). V raziskavi pridobljeni podatki so primerljivi z raziskavo hrvaškega govora, v kateri je Ivas (1993) ugotovil, da so nikalnice zelo pogosto poudarjeni jezikovni elementi. Rezultati so primerljivi tudi s Šuštaršičevimi (1994, 1995), predvsem v tistem delu, kjer pravi, da so v slovenščini zelo pogosto poudarjene nikalnice. Prav tako so precej pogosto v analiziranem korpusu poudarjene vprašalnice, kar poleg Šuštaršiča za slovenščino ugotavlja tudi Toporišič (SS 1976). 5 Za naprej … V predstavljeni analizi poudarkov v medijskem govoru z vidika izbranih jezikov- nih enot, tj. vprašalnic, nikalnic, pritrdilnic, kazalnih zaimkov ter primernikov in presežnikov, smo sicer potrdili ugotovitve že opravljenih raziskav oz. zapise v slovenskih slovnicah, da vse besedne vrste niso enako verjetni nosilci poudar- kov (polnopomenske besedne vrste so bolj pričakovano poudarjene kot slovnič- ne besedne vrste) ter da so kazalni zaimki, negacijski elementi, vprašalnice in do določene mere tudi pritrdilnice s strani poslušalcev in sogovorcev razmeroma JIS_4_2022_FINAL.indd 25 3. 02. 2023 12:24:47 26 Damjan Huber pogosto (precej manj pogosto primerniki in presežniki) zaznani kot poudarjeni oz. izstopajoči elementi v govornem toku, še vedno pa to področje ponuja veliko možnosti za nadaljnja raziskovanja. Tako bi bilo treba pri negacijskih elementih in pritrdilnicah še podrobneje raziskati, v kolikšni meri so na analiziranem gradivu kot izstopajoče oz. poudarjene v govoru zaznane t. i. prave negacije in pritrdilnice (npr. ne; da, ja) v primerjavi s t. i. priložnostnimi negacijami in pritrdilnicami (npr. nočete, neplačano; je (obstajal), bomo (delali)). Ne nazadnje bi bilo zanimivo raz- iskati tudi povezavo med poudarjanjem negacij, vprašalnic, pritrdilnic, kazalnih zaimkov, primernikov in presežnikov ter neverbalno komunikacijo, pri dodatnem preverjanju rezultatov pa nam lahko pomagajo tudi perceptivni testi, izvedeni na večjem številu oseb. Velja namreč opozoriti, da lahko na dobljene rezultate vpli- vajo najrazličnejše jezikovne, zunajjezikovne ali povsem osebnostne značilnosti posameznega (so)govorca, kot so hitrost in način govora, starost, izkušnje ter ču- stveno stanje tako govorca kot poslušalca oz. sogovorca idr. Literatura Boersma, Paul in Weenink, David, 2013: Praat: Doing phonetics by computer. http://www.praat.org/. Bolinger, Dwight, 1986: Intonation and its Parts: Melody in Spoken English. Stanford: University Press. Breznik, Anton, 1908: Besedni red v govoru. Dom in svet 21. 222–230, 258–267. Cruttenden, Alan, 1986: Intonation. Cambridge: University Press. Đorđević, Branivoj, 1984: Gramatika srpskohrvatske dikcije sa praktikumom. Beograd: Univerzitet umetnosti. Fox, John, 1989: Analiza TV-dnevnika kao poruke. Govor 6/1. 75–85. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1976: System and Function in Language. Selected Papers. Kress, Gunther Rolf (ur.). London: Oxford University Press. Huber, Damjan, 2013: Poudarek in pavza v standardnem slovenskem govoru. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Huber, Damjan, 2017a: Raziskovalna izhodišča besedilnofonetične analize slovenskega medijskega govora (na primeru besednovrstne predvidljivosti poudarkov). Slavistična re‑ vija 65/2. 281–299. Huber, Damjan, 2017b: Sentence stress in Slovene media speech: Linguistica 57/1. 123–136. Ivas, Ivan, 1993: Izričajna jezgra u hrvatskom jeziku. Doktorski rad. Zagreb: Filozofski fakultet. Komar, Smiljana, 1996: Funkcija intonacije v diskurzni analizi intervjuja v angleščini in slovenščini. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Matulina Jerak, Željka, 1989: O »logičkom« akcentuiranju u njemačkoj rečenici. Horga, Damir (ur.): Fonološki i fonetski aspekti govorenog jezika. Zbornik radova. Zagreb: Dru- štvo za primijenjenu lingvistiku Hrvatske. 57–67. JIS_4_2022_FINAL.indd 26 3. 02. 2023 12:24:47 27Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih jezikovnih enot Pisanski, Agnes, 2002: Analiza nekaterih metabesedilnih elementov v slovenskih znanstve- nih člankih v dveh časovnih obdobjih. Slavistična revija 50/2. 183–197. Quirk, Randolph, Greenbaum, Sidney, Leech, Geoffrey in Svartvik, Jan, 1985: A Compre‑ hensive Grammar of English Language. London, New York: Longman. SS 1768 = Pohlin, Marko, 1768: Kranyska Grammatica. Ljubljana. SS 1811 = Vodnik, Valentin, 1811: Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. Ljubljana. SS 1849 = Malavašič, Franc, 1849: Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi. Ljubljana. SS 1876 = Janežič, Anton, 51876: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec: V založbi tiskarnice družbe sv. Mohora. SS 1947 = Uredniški odbor, 1947: Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založna Slovenije. SS 1976 = Toporišič, Jože, 11976: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. SS 2000 = Toporišič, Jože, 42000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Škrabec, Stanislav, 1998: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Toporišič, Jože (ur.): Jezikoslovna dela 4. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanje- vica. 11–50. Šuštaršič, Rastislav, 1994: Kontrastivna analiza angleške in slovenske stavčne intonacije. Vestnik 28/1–2. 31–47. Šuštaršič, Rastislav, 1995: Naglas in poudarek v angleščini in slovenščini. Slavistična re‑ vija 43/2. 157–182. Tivadar, Hotimir, 1999: Fonem /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku. Slavistična revija 47/3. 341–361. Tivadar, Hotimir, 2018: Položaj slovenskega govora skozi prizmo stavčne fonetike – ak- tualizacija opisa osnovnih besedilnofonetičnih parametrov. Jezik in slovstvo 63/2–3. 7–24. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Verdonik, Darinka, 2005: Nesporazumi v komunikaciji. Jezik in slovstvo 50/1. 51–63. Vuletić, Branko, 1980: Gramatika govora. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske. Sentence Stress in Slovenian Media Speech in Selected Language Units The paper deals with sentence stress in media speech, with particular regard to interrogatives, nugatory elements and affirmatives, as well as demonstrative pronouns, comparatives and superlatives. Stress is dealt with as an important marker and organiser of speech, as emphasised content in the flow of speech, and there is a focus on the syllables in words within particular segments that the interlocutors and listeners recognise as highlighted in some way. A comparative analysis of the occurrence of stresses in selected language units, based on a corpus of spoken texts from Slovenian television broadcasts, shows that TV presenters primarily stress interrogatives, whereas their guests (politicians) primarily stress nugatory elements and demonstrative pronouns. Keywords: sentence stress, interrogative, nugatory element, affirmative, demonstrative pronoun JIS_4_2022_FINAL.indd 27 3. 02. 2023 12:24:47