THE PERMANENT EXHIBITIONS
OF ETHNOGRAPHIC AND SOCIAL HISTORY
MUSEUMS IN WALLONIA-BRUSSELS
Damien Watteyne
Regarding the issue of ethnographic and social history museums the same
general situation exists in Wallonia and Brussels (Belgium's French Cormnunity)
as in many other European countries or regions. The recently published "Guide
des Musées Wallonie-BruxeUes" lists 405 museums and museological institutions
(museums, ecomuseums, "economuseimis", heritage collections, interpretation,
experimentation and exhibition centres).
Two aspects are similar as in other European regions or countries: the
increase of the number of museums and the diversification of the museological/
heritage backgroimd. The increase in museums which is close to 15 "museums"
a year may be partly explained by the cultural crisis in our modem society:
confronted with the general globalisation of economic, social and cultural life
people need an "anchorage", something they can believe in. Heritage could be
the religion of next century.
More than ever events and institutions involve the attraction of the heritage:
"patrimony" or heritage days, museums days, international councils (ICOM/
ICOMOS, European Museum of the Year Awards, the European Commission's
and Council's actions,...). Public authorities increasingly pay attention to the
heritage and to museums. Consequently, citizens too take more account of the
heritage. This increasing attention has its analogy in the diversification of the
nature of the heritage and in the types of expression.
Historically (that is in past centuries), museums were classified into different
disciplines: art, archaeology and ethnography, natural history. They were scientific
institutions, places of research, temples of knowledge Uke the universities... While
these disciplines still exist in museum classifications, other disciplines have
appeared in the last decades: the technical sciences, folk art or folklore, literature,...
The famous institution of the heritage - "the museum" - has thus become
more democratic: people are expected not only to visit the exhibition rooms but
also to equally participate in collecting and preservation conservation policies.
389
Damien Watteyne
This is the origin, of the ecomuseum. Ecomuseums are often connected with the
"great old" / national museums. Such branches are more and more the result of
individual or local preservation or collecting actions. Closer to the citizen, the
democratic or popular museum follows the diversity of personalities/
individualities. If these hundreds of local museums are stiU heritage institutions,
certainly not all of them carry out the three principal tasks of a museum: to
preserve, study and exhibit. These institutions tend to take the different forms I
listed above: museums, ecomuseums, "economuseimis", heritage collections
(for a complete definition, see the "Guide des musées Wallonie-Bruxelles").^
And what about ethnographic and social history museums? They present
a paradox as they result from a social and subconscious balance. Closer to and
established by the citizens, these museums take away the sacred aura of the
heritage and are no longer the exclusive domain of the scientific establishment.
But they nevertheless fail to meet the citizen's concerns.
Above I mentioned the society's crisis: imemployment, re-localisation of
factories, pollution, landscape and nature destruction, new technologies, genetics
manipulations... At the same time, we are witnessing new types of social
approaches: the decline of totahtarian poUtical systems, tendencies towards
general démocratisation, pedagogical reforms, more attention to different forms
of (physical or social) handicaps, peace and humanitarian operations.
But do we see aU these changes or challenges in museums, are they part of
the collecting, studying and, above all exhibition and interpretation policies of
museums? Only a few museums have made these changes or rather
metamorphosis (Musée Ethnographique in Neufchâtel, Musée de la Civilisation
in Québec, Musée Dauphinois in Grenoble). h\ other museums aU I can see of
these changes are traces here and there.
Of the 405 "institutions museales" in Wallonia and Brussels, 149 have
collections about crafts and manufacturing techniques, 116 have ethnographic/
folk art collections. The largest group of museums is that of "ethnological and
social history" issues. The four biggest ones are:
• Musée Royal d'Afrique centrale in Tervuren (the "African Museum"),
• Musée international du Carnaval et du Masque in Binche,
• Musée de la Vie Wallonne in Liege (ATP Museum),
• Musée de la Vie Rural en Wallonie in Fourneau Sant-Michel and in Saint-
Hubert (Open Air Museum).
Because it depends on another authority (the Federal Government) I will
leave out the Musée Royal d'Afrique central. Just one thing: the museum wavers
it is divided between an aesthetic approach (see the exhibition "Trésors cachés")
and an ethnic approach (see the exhibition "Ethiopia"). There is nothing about
1 Damien Watteyne, Guide des musées Wallonie-Bruxelles. Bruxelles : Ministere de la Communauté
française, 1997, pp. 5-8.
390
The permanent exhibitions of ethnographic and social history museums in Wallonia-Brussels
the challenges of nature, politic or military revolutions, the relationship between
North and South, or about colonialism which continues in some coimtries.
The same observation could be made about the Musée international du
Carnaval et du Masque in Binche. Beyond its nice aesthetic approach of the Rio
Carnival (for instance) the staff does not engage in research or interpretation of
the social background of these famous collective processions which take the
local people of Binche a whole year to prepare.
When the Museum organised an exhibition about the Indians in the Amazon
basin, nothing was said about the continuing deforestation.
The same observation can be made about the Musée de la Vie Wallonne in
Liege and the Musée de la Vie Rural en Wallonie in Saint-Hubert. The entire
economic and social life of Wallonia is changing: once mighty industries are
disappearing, agriculture has become pure business, the natural landscape is
metamorphosed (enormous plastic-covered balls of hay weighing 400 kg instead
of sheaves weighing a maximum of 20 kg), animals are genetically manipulated...
Exhibition and collecting policies are still looking for artefacts from the previous
century or from the early 20* century. There is nothing about the 60s or 90s.
I think that the challenge that faces ethnographic and social history
museums in the new millennium is quite important for the progress and survival
of this kind of museums.
Instead of talking about the past through the past, the same museums of
the past could be used to interpret the present.
391
STALNE RAZSTAVE ETNOGRAFSKIH
IN SOCIALNOZGODOVINSKIH MUZEJEV
V VALONIJI IN BRUSLJU
Damien Watteyne
Glede vprašanj etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev je splošni
položaj v Valoniji in Bruslju (tj. v Francoski skupnosti v Belgiji) podoben kot v
mnogih drugih evropskih državah in regijah. Nedavno je izšel Vodič po muzejih
Valonije in Bruslja ("Guide des Musées Wallonie-Bruxelles"), ki našteva 405
muzejev in muzeoloških ustanov (muzejev, eko muzejev, podjetniških muzejev
{"économusées"), zbirk dediščine in centrov za interpretacijo, eksperimente in
razstave).
Dva vidika sta podobna kot v drugih evropskih regijah in državah:
povečanje števila muzejev in diverzifikacija muzeološkega ozadja ali dediščine.
Povečanje števila muzejev se približuje številu 15 na leto in ga lahko delno
pojasnimo s krizo kulture v sodobni družbi: soočeni s globalizacijo
gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja ljudje potrebujejo "sidrišče",
nekaj, v kar lahko verjamejo. Dediščina bi lahko postala vera naslednjega stoletja.
Bolj kot kdajkoU prej se dogajanje v ustanovah vrti okoli privlačnosti
dediščine: dnevi dediščine ali "patrimonija", muzejski dnevi, mednarodni forumi
(ICOM/ICOMOS, Evropski muzej leta, aktivnosti Evropske komisije in
Evropskega sveta itd.). Oblasti vedno več pozornosti namenjajo dediščini in
muzejem. Zaradi tega se tudi občani vedno bolj zanimajo za dediščino. Večja
pozornost ima svojo analogijo v oblikovanju raznolikih vrst dediščine in v vrstah
izražanja.
Zgodovinsko (tj. v zadnjih stoletjih) so muzeje razvrščali po razhčnih
strokah: umetnostni, arheološki, etnografski in naravoslovni muzeji. Muzeji so
bili znanstvene ustanove, središča raziskovanja, svetišča znanosti tako kot
univerze. Ta strokovna delitev še vedno velja pri razvrščanju muzejev, vendar
so se v zadnjih desetletjih pojavile še druge stroke: tehnične vede, ljudska
umetnost aU folklora, literatura,...
Muzeji kot ugledne ustanove, ki hranijo dediščino, so tako postali bolj
demokratični. Od ljudi se ne pričakuje samo, da obiskujejo razstavne dvorane.
392
Stalne razstave etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev v Valoniji in Bruslju
ampak tudi, da enakovredno sodelujejo pri oblikovanju politike zbiranja in
varovanja. Tu je izvor okoljskih muzejev. Okoljski muzeji so pogosto podružnice
"velikih" / nacionalnih muzejev. Take podružnice so vse bolj pogosto plod
posameznih ali lokalnih zbiralnih in varovalnih ukrepov. Ker so bližje ljudem,
se ti demokratični aU ljudski muzeji pogosto oblikujejo po okusu posameznikov.
Če so ti lokalni muzeji, ki jih je na stotine, še vedno ustanove za varovanje
dediščine, je vendar gotovo, da mnogi izmed njih ne opravljajo treh glavnih
nalog vsakega muzeja: hranjenje, preučevanje in razstavljanje. Tovrstne ustanove
imajo različne oblike, ki sem jih že zgoraj navedel: muzeji, okoljski muzeji,
podjetniški muzeji, zbirke dediščine itd. (za podrobne definicije glej omenjeni
Vodič po muzejih Valonije in Bruslja).^
Kaj pa etnografski in socialnozgodovinski muzeji? Ti pomenijo paradoks,
ker so posledice socialnega in podzavestnega ravnovesja. Ker so bUžje ljudem,
ki so jih tudi ustvarili, dediščini jemljejo sveto avreolo in niso več izključna domena
institucionalne znanosti. Vendar kljub temu niso odgovor človekovi stiski.
Zgoraj sem omenil krizo družbe: brezposelnost, selitve tovarn, onesnaženje,
imičevanje pokrajine in narave, nove tehnologije, genetske manipulacije itd.
Vendar smo hkrati priče tudi pozitivnih sprememb: padec totahtamih političnih
sistemov, gibanja za splošno demokratizacijo, pedagoške reforme, večja pozornost
različnim oblikam (telesne ali socialne) prizadetosti, mirovne in humanitarne
akcije.
Ali te spremembe in izzive lahko srečamo tudi v muzejih, ali so vključeni v
muzejsko politiko zbiranja, preučevanja in predvsem razstavljanja v muzejih?
Za zdaj je le peščica muzejev zmogla sprejeti te spremembe oziroma te
metamorfoze (Etnografski muzej v Neufchâtelu, Muzej civilizacije v Quebecu,
Muzej Dauphinois v Grenoblu). V drugih muzejih kvečjemu najdemo nekaj sledi.
Izmed "muzejskih ustanov" v Valoniji in Bruslju jih ima 149 zbirke o
obrtniških in proizvodnih tehnikah, 116 jih ima etnografske zbirke oz. zbirke
ljudske umetnosti. Večja skupina muzejev je tista z "etnološko in socialno zgodo-
vinsko" tematiko. Štirje največji muzeji so:
• Kraljevi muzej Centralne Afrike v Tervurenu ("Afriški muzej"),
• Mednarodni muzej pusta in mask v Binchu,
• Muzej življenja v Valoniji v Liegen (Muzej ATP),
• Muzej podeželskega življenja v Valoniji v Fourneau Saint-Michelu in v
Saint-Hubertu (muzej na prostem).
Ker je pod drugo oblastjo (zvezne vlade), tu ne bom obravnaval Kraljevega
muzeja Centralne Afrike. Samo tole: muzej rdha med estestkim (razstava "Skriti
zakladi") in etničnim pristopom (razstava "Etiopija"). Ničesar pa ni o izzivih
narave, političnih ali vojaških revolucijah, o odnosih Sever-Jug, o kolonializmu.
1 Damien Watteyne, Guide des musées Wallonie-Bruxelles. Bruxelles : Ministere de la Communauté
française, 1997, str. 5-8.
393
Damien Watteyne
ki se V nekaterih državah še vedno nadaljuje.
Isto opombo bi lahko navedU za Mednarodni muzej pusta in mask v Binchu.
Poleg mikavnega estetskega pristopa v stilu karnevala v Riu se muzejski delavci
ne ukvarjajo z raziskovanjem ali z interpretacijo socialnega ozadja teh slovitih
množičnih sprevodov, ki jih prebivalci Bincha pripravljajo vse leto. Ko je muzej
organiziral razstavo o amazonskih Indijancih, rü bilo nič rečenega o uničevanju
gozdov.
Enako velja za Muzej življenja v Valoniji v Liegen in za Muzej podeželskega
življenja v Valoniji v Saint-Hubertu. Celotno gospodarsko in socialno življenje v
Valoniji se spreminja: izginjajo nekoč močne industrije, kmetijstvo postaja zgolj
"posel", naravna pokrajina se spreminja (ogromne bale sena, ovite s plastiko, ki
tehtajo 400 kg, namesto snopov, ki tehtajo največ 20 kg), z živalmi se genetsko
manipulira itd. Vodilo razstav in zbiranja je še vedno iskanje izdelkov prejšnjega
stoletja ali z začetka 20. stoletja, ničesar pa ni iz petdesetih ali devetdesetih let.
Menim, da je izziv, s katerim se soočajo etnografski in sociakiozgodovinski
muzeji v novem tisočletju, zelo pomemben za razvoj in za preživetje muzejev te
vrste. Namesto da o preteklosti govorijo skozi preteklost, bi morali ti isti muzeji
uporabljati preteklost za interpretacijo sedanjosti.
BESEDA O AVTORJU
Damien Watteyne, umetnostni zgodovi-
nar in arheolog, prvi ataše za kulturno dediščino
v Generalni direkciji za kulturo ministrstva
Francoske skupnosti Valonija-Bruselj v Belgiji.
Je svetovalec za oblikovanje, posodabljanje in
vodenje muzejev. Sodeluje pri pripravi in
izvedbi programov na področju dediščine, ki
jih financira Evropska komisija (npr. pri
Raphaelu).
ABOUT THE AUTHOR
Damien Watteyne, art historian and
archaeologist, first attaché for the culture
heritage at the General Directorate for Culture
of the Ministry of the French Community
Wallonia-Brussels in Belgium. Mr. Watteyne is
a consultant for museums on design, moderni-
sation and management. He co-operates in the
preparation and execution of programmes in
the field of heritage, financed by the European
Commission (e.g. on Raphael).
394