Slovenske božje potne knjižice te iS. stoletja. V protireforma- cijski dobi so zelo narastla božja pota. Prednamci so se zatekali v raznih občih in zasebnih stiskah na take kraje, kjer se je častila kaka božja ali svetniška podoba, bivajoča v sluhu čudodelnosti. V Ljubljani je imela pred dvesto leti skoro vsaka cerkev kako čudotvorno podobo, ki jc bila ali vedno ali o gotovih časih izpostavljena. Nekatere, kakor n. pr. kip ranjene Matere božje, češčen v kapucinski cerkvi v Ljubljani, so o po­ sebnih prilikah nosili v slovesnih obhodih. Romarji so že tedaj odnašali domov za spomin na božjo pot podobice — večinoma bakroreze. Pri marsikateri cerkvi se hranijo še dandanašnji stare bakrorezne plošče, ki so ž njimi natiskavali take podo­ bice. Ohranjenih je še dokaj starih božjepotnih sličic, opremljenih z latinskimi ali z nemškimi napisi. Podobice s slovenskimi napisi so jako redke. Nekatere so umetniško izvedene. V podpisanega zbirki se nahaja krasna, 28 ctnX20 cm velika bakrorezna podoba Matere božje pri Novi Štifti nad Gornjim Gradom. V središču je osmožarka zvezda in v njej sedeča Marija z Jezusčkom v naročju in z žezlom in rožnim vencem v desnici; oba sta kronana. Ob zvezdi tiče v štirih voglih slike, kažoče začetek božje poti in čudeže (Erscheinen öffters drey Fäurige Flammen 1557 — levi gor. vogal; Petrus V. Fürst u: Bisch: zu Laybach besucht den Flammen Orth 1558 — desni gor. vogal; Maria zeuget sich um Mittags zeit in einem Liechten Stern 1559 — levi sp. vogal. Unzählich Presshafte gehen gesund davon 1606). Podobo oklepajo rokokoški okraski. Vspešnejša reklama za božja pota nego podobice so bile knjižice, ki jc bilo v njih popisano življenje svetnika čudotvorca in njegovi »mira- kclni« in nanizane molitve, -litanijc, pesmi njemu na čast. Ko sc jc v 18. stoletju jelo širiti branje med slovenskim priprostim ljudstvom, šle so take knjižice iz rok v roke in privabile mnogo romarjev v čudežna sve­ tišča. V nastopnih vrsticah opišem eno slovenskih božjepotnih knjižic, ki so bile našim bibliografom dosedaj bolj ali manj neznane: Od An- dohti, Inu Bratoushinc Svetiga JOSHTA. Takšen jc naslov 16 str. (nepag.) v mali 8° broječi knjižici, ki jc bila namenjena romarjem, zahajajočim k sv. Joštu pri Kranju, in zlasti članom bratovščine sv. Jošta. Ne vem, ali in koliko soglaša ta slovenski božjepotni proizvod z nemško knjižico: »Leben und Gutthaten des hl. Judoci, Sohnes des Königs aus Grossbritanien, der vor Menge frommer Christen in Ober-Crain in St. Martini-Pfarr auff dem sogenannten Judocus- Berg mit Erfolg ohnzahlbarer Gnaden andächtig verehret wird 1743. Laybach bey A. F. Rcichhardt (Anton Žlogar, Trojna božja pot str. 7) — drugo izdajo te knjižice omenja o. Marko Pohlin (Bibl. Carn. str. 28): Jodoci (des Heiligen), eines Sohnes des Königs in Britanien, des Augu- stinereinsiedler ordens Leben und Gutthaten auf seinem Berge ober Krainburg in Krayn. Layb. abermalgedruckt im Jahre 1760, in 8., s pri- stavkom: Quando prima editio sit facta, me latet. Slovenska knjižica »Od andohti inu Brat. sv. Joshta nima zabeleženega ni avtorja, ni tiskarja, ni letnice. Kakor smem sklepati iz nekaterih okolnostij izvira to delce iz dobe med letom 1743. in 1751. Pred letom 1743. ni izšlo, ker se v njej natisnjena »Ta treka Pefem. Od teh velikeh zhudefou, katere fkasuje Svete Jofht na temo hribo, v' fari S. Martina v' gorenski ftrani« v peti kitici sklicuje na nemško knjižico, izdano omenjenega leta: Nemške Buque, fo letukei, Od teh gnad pcrshle na luzh — drugi mejnik, ki preko njega ne sega naša knjižica, je leto 1751., ko so postavili pri sv. Joštu svete »štenge«. Ko bi bila knjižica pozneje natisnjena, bi jih bila gotovo omenila. Vsebina knjižice. Pod naslovom »Od andohti inu Brat. S v. J o s h t a«, ki nima svoje posebne strani, se začne proslava sv. Jošta čudotvorca, ki mu je o njegovi poslednji sv. maši nebeški glas obljubil, da hoče biti Bog varuh tistemu kraju in ljudstvu, kjer se bo on — sv. Jošt — častil, in da bodo vsi, ki pobožno obiščejo tisti kraj, vslišani. »Inu dokler ob fedainimu zhaffu po zelmo kershanftvo fe niker vezhi andoht pruti timu lubesnivimu Svetniku, na fnaide, inu tudi niker vezhih ozhitnih gnad (koker tukei na Gore fvetiga Jolhta) nafgodi, fe is tega lohku doli usame, de je raven leta gora taifti frezhni kray, kateriga fi je ta veliki Perjatu Boshy sa fvojo zhaft, inu h' troshtu tem vernim letukei s'volu, debi pak leta andoht nnprei gor jemala, inu povikfhcna oftala je ta Sveti Rimski Papcsh Clemens ta XII. zelu dobrutlivu pervolu, eno Bratoufhno Svetiga Jofhta gor postaviti, inu lete je velike gnade, inu odpuftike dodelu.« Naznačeni so odpustki in dnevi, kdaj se morejo prejeti. Nato so natisnjene tri molitve na čast sv. Joštu. Za prvo molitvijo se nahajajo: Lytaniac od svetiga Joshta. Med drugimi pridevki se zove: Ti Svetloba lingcllendrashkc deshele ... Ti Luzh teh slepih, Ti Pomuzh teh kruloveh, Ti sravie teh Bolnikou, Ti pomozhnik teh porodnih shen, Ti dobish Otrozhizham Sveti kerft . . . Drugo večjo polovico knjižice polnijo »Shtiri nove Pcfsme od Svetiga JOSHTA, floshene od ene guishne Pcrshone is ene pofebn^ oblube h' zhafti Gofpud Bogu, nu Svetimo JOSIITO«. Pri prvi »Od Sheuleina Svetiga Jofta« je naznanjen napev »na visho Svetiga Alesha«. V grozno prisiljeno zveriženih pesmih se opisuje življenje in čudeži sv. Jošta. Jezikovne posebnosti. Knjižica »Od andohti inu Brat. Sv, Joshta« jc v jezikovnem oziru mešanica gorenjščine in dolenjščine. Prevladuje prva. Omenim naj tu nekatere posebnosti. Slcdni (= vsak) Romar, sa sledno Potrebo; poviksheinc, k' ifvelizhcinu; kateri — poleg keteri, kttero; bres ftuvenia; rod. tvojiga Sinova; ozha; v' dershbi (= družbi) Angelski; Jagne boshje, kir...; nam je dobro vedevzhe; fhiuleine, sheuleine, lebev (najbrže tiskovna pomota namestu: leben); is enmi Romarje; množ. im. zhudefsa; zhes tridefleti lejt. Iv. Vrhovnih. Luka Pušar: Sv. Lucie Andoht itd. v Drašgošah. Ko sem pisal v >Izvestjih M. dr. za Kr.« 1. 1904. življenjepis Frančiška Mihaela Paglavca, sem omenil, da se mu po krivici pripisuje spis: »Sv. Lucie Andoht itd. v Dražgošah iz 1. 1750, in da je črke I. L. P. tolmačiti kot prve črke imena tedanjega selškega župnika Luke Pušarja. Dražgoše so namreč takrat kot podružnica spadale k župniji selški. Pripomnil sem pa takrat (str. 73), da mi, žal, ni bilo mogoče zaslediti nobenega izvoda te knjižice. Gospod župnik Iv. Vrhovnik me je pa opozoril, da hrani en izvod te knjižice gospod monsignor profesor Tomo Zupan; gospod župnik Fr. Pokorn mi je pa svoj izvod prinesel na ogled. Vsled tega naj tu omenjeno knjižico nekoliko opišem. Spis obsega le 12 stranij v mali osmerki (i6X'°'5 cm) poleg naslovnega lista. Naslovni list nam kaže bakrorezno sliko sv. Lucije, ki stoječa s krono na glavi in okrožena s svitom drži v desnici znamenje mučeništva — palmovo vejico, v levici pa posodico z očmi. Nad njo plavata angelca, držeča venec nad glavo. Spodaj moli in se ji priporoča skupina ljudij: mož s palico, mal deček in žena z majhnim «trokom, ki leži v povojih pred njo. Pod sliko je sledeči napis: MIREKEL PELD S: LUCIE DIVIZE INU MA RTERNIZE VGORENSKI CRANKP) STRANIVSE VSI1KI F ARI V DRASHGOSHAH IMENOVANA. Na i. strani se začenja besedilo takoj na vrhu brez uvoda: Se Zadobe Velike Gnade Suetc Lucie tim Živim za ta Lubi Pogled inu tubi2) tem dušam v Vicah Velika Pomuč k Nebcškimu Veseliu. Potem popisuje 2 »mirakclna« iz I. 1746. in 1750. Na drugi strani je naslov: Andoht I Suete Lucie Divize inu Marternize u | Gorcnski Cranski Strani u Sevshki Fa | rii u Drashgofhah Imenovani. Temu napisu sledi od tiskarja trikrat prečrtana vrsta: »Tu nei Mirakclnc s drukaio fpred koker«. Iz te vrstice se spozna, da bi moral biti naslov na 1. strani, in da bi se imeli tiskati »mirakelni« šele pod naslovom. Stavec pa bržkone ') »S« je izpuščen. 2) mesto »tudi«. Citiram v gajici.