DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVII. V Ljubljani, maja 1900.	5. zvezek.
Tretja nedelja po veliki noči.
I.	Naš Gospod Jezus Kristus.
LXXIX.
Še malo in me več ne boste videli.
Jan. 16, 16.
Še malo, in me več ne boste videli; in zopet malo, in me boste videli, ker grem k Očetu. Te besede je Jezus govoril po zadnji večerji, ko se je poslavljal pri svojih apostolih. Hotel jim je naznaniti, da bode kmalu umrl in se tako umaknil njihovim telesnim očem, a da bode zopet vstal in se jim dal videti ter pojde pred njihovimi očmi k svojemu Očetu v nebesa. Tudi to se lahko bere iz teh besedij, da bodo apostoli po njegovem vnebohodu še tiekaj časa živeli na zemlji; a to bo hitro minulo in potlej pridejo za njim v nebesa, kjer ga bodo gledali v rajski sreči vekomaj.
Zdi se mi pa, kakor bi letos tudi po nekoliko nam veljale te besede. Takrat, ko sem vam začel razlagati življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, sem vas opominjal, da pridno glejte sedaj v življenju na Jezusa, da boste mogli kedaj z veseljem zreti vanj, kadar pride sodit žive in mrtve. Sedaj, ko se že bliža koncu to naše premišljevanje, vas pa opomnim, da še to malo časa, še štirikrat se potrudite in prav pazljivi bodite, ter z dušnimi očmi glejte na Jezusa ; na praznik njegovega vnebohoda bomo še zadnjič gledali za njim, se takorekoč poslovili od njega. Iz evangelija vam imam le še kaj malega povedati, in potem se bomo še nekoliko nazaj ozrli ter splošno pregledali njegovo delovanje na zemlji pred smrtjo in po vstajenju.
Jezus je opetovano napovedal, da ga bodo apostoli videli v Galileji. Doslej sem vam le pripovedoval, kako se je Jezus prikazoval v Jeruzalemu ali njega bližini; povedati mi je torej še, kako se je Zveličar prikazal svojim apostolom v Galileji, in sicer sedmim ob Tiberijskem jezeru — to prikazanje je veljalo v prvi vrsti svetemu Petru — in vsem enajstim na neki gori, kjer se je bilo poleg apostolov zbralo še nad 500 učencev.
Apostoli so torej zapustili Jeruzalem, kjer so se veliki in velikonočni teden godile tako velike, tako pretresljive reči, ter se napotili v Galilejo. Ako primerjajo to apostoljsko potovanje s poprejšnjimi, kako se jim mora srce topiti! Kolik razloček, n. pr., mej takrat, ko so nekateri prvikrat spremljali Jezusa od onega kraja, kjer je sv. Janez Krstnik krščeval, ali ko so se prvikrat vračali iz Jeruzalema ali pozneje hodili po onih potih, — in sedaj, ko se vračajo po takih dogodkih sami — brez svojega preljubega Učenika, vendar v veseli nadi, da ga bodo zopet videli v Galileji in da se jim slednjič izjasni prihodnjost, ki jim je sedaj še tako zelo nejasna! — Kaj da so počeli apostoli po svojem prihodu v Galilejo, kje se nastanili itd., tega nam sv. evangelij ne opisuje natančneje. Vse kaže, da so ostali tam, kjer je tudi Jezus nekdaj najrajše ostajal in storil največ čudežev, — ob Galilejskem jezeru.
Le dva izredno imenitna dneva sta nam natančneje opisana.
I.	1. Kmalu po svojem prihodu so bili nekega večera ob Tibe-rijaškem morju zbrani Simon Peter in Tomaž, ki se je imenoval Dvojčič, Natanael, ki je bil iz Kane na Galilejskem, Zebedejeva sina in še dva druga učenca. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Reko mu: »Tudi mi gremo s teboj.« In so šli in stopili v čoln; a tisto noč niso nič vjeli. Ko se zdani, se po nevspešnem delu odpravljajo domov, kar zagledajo, ko se bližajo bregu, nepoznanega moža, ki jih prijazno nagovori:	»Otročiči, imate li
kaj jesti?« To je bil glas, kakor da jih lačen človek prosi jedi ali pa da hoče kaj kupiti. Učenci mu niso mogli postreči, a za daljši razgovor s tujcem niso imeli vzroka, in morda po dolgem nevspešnem delu tudi ne prave volje; zato kar odločno zavrnejo: »Nič!« Pa s tem odgovorom nepoznanec ni zadovoljen, marveč odgovori enako odločno:	»Vrzite mreže na desno stran čolna in
boste našli." Še ga niso spoznali, storili pa so, kakor jim je bil zapovedal, in zajeli so toliko rib, da niso mogli mreže vzdigniti, da bi jo bili dejali v čoln, marveč so jo kar vlekli za čolnom.
Takoj se jim začne svetliti v glavi in v srcu začno čutiti čudežno pričujočnost božjo. Prvi je vzkliknil detinsko veselo sveti Janez proti Petru: »Gospod je!« Sv. Peter kar ostrmi in pozabi na vse drugo, hitro se ogrne in prepaše (bil je namreč golorok) in se spusti v morje, da bi bil prej pri Jezusu, vožnja v čolniču se mu je zdela prepočasna. Drugi učenci pa so prišli v čolnu, ker niso bili daleč od suhega, le kakih sto metrov, in so vlekli mrežo z ribami.
Ko so na suho stopili, videli so žrjavico pripravljeno in ribo na nji in kruh. Kdo je vse to pripravil na morskem bregu, tega ne pove sv. pismo. Pa kaj bi ugibali: Kdo drugi nego Jezus s svojo čudežno močjo in božjo ljubeznivostjo: Učenci popustijo čoln z ribami ob bregu, prihitijo in obstopijo Jezusa. Kamor se ozro: proti morju na obilni ribji lov, proti ognju, v Gospoda, v svoje srce, — vse, vse jim ponavlja Janezove besede: Gospod j e! Tako so zavzeti, da si nobeden ne upa spregovoriti. Zato Gospod prvi spregovori in reče:	Prinesite rib, ki ste jih ujeli!
Simon Peter hiti v čoln in drugi za njim, izlečejo mrežo na suho, polno velikih rib, katerih naštejejo sto triinpetdeset. In dasiravno jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Sedaj jim reče Jezus: Pridite in jejte! Nobeden si ga ni upal vprašati: »Kdo si?a ker so vedeli, da je Gospod. In Jezus pride, in vzame kruh in jim ga da in tako tudi ribe. To je bilo že v tretjič, da se je Jezus prikazal svojim učencem (namreč: skupno), potem, ko je bil vstal od mrtvih. Pač je bil to sladak počitek in prijeten zajutrek za učence v srečni družbi poveličanega Jezusa!
Navadno so imeli Jezusovi čudeži še kak višji — preroški pomen. To se jasno kaže tudi v tem čudežu po Jezusovem vstajenju ; kakor v predpodobi nam naznanja, kako bodo apostoli vzprejemali ljudi v sv. cerkev, kako jih bo Jezus osrečeval za čas in večnost, in še posebej, da bo vladar in vodnik sv. Peter. Peter je, kakor pred grehom tako tudi po svojem spreobrnjenju, vedno na čelu svojim apostolom: prvi gre lovit ribe, drugi za njim; prvi hiti k Jezusu; ribe potegne k bregu in jih jemlje iz mreže.
Ta čudež je zelo podoben onemu, ki ga je bil Jezus storil v začetku svojega javnega delovanja na istem jezeru: obakrat je bil Petrov čoln; obakrat se je čudež zgodil po napornem celonočnem delu; obakrat se je Peter posebno odlikoval. A tudi razlika je za nas jako poučna, namreč : da Jezus to pot ni v čolnu, marveč na suhem ; da imenuje stran, na katero — naj vržejo
21*
mrežo; da ravno Peter potegne ribe na suho, in da se mreža ne raztrga ter da po napornem delu sledi počitek in okrepčanje. — Jezus je na bregu in ne v čolnu, ker zanj so sedaj utihnili zemeljski viharji, ter čolnič vernikov varuje in vodi iz nebes; z besedami : Imate kaj jesti ? še enkrat naznani svoje želje po rešitvi svojega naroda, a ko učenci odgovorijo, da nič, ukaže mrežo vreči na desno, t. j., ker so judje zavrgli ponujano rešenje, naj poskusijo apostoli pri paganih (levica naj se spremeni v desnico,, desnica pa v levico); zgodi se, in mreža se ne raztrga; vsi narodi se družijo v sveti cerkvi pod vodstvom sv. Petra; zvesti služabniki Jezusovi, goreči misijonarji, imajo pričakovati še posebnega poplačila.
2.	Ko so pa odjedli, reče Jezus Simonu Petru: Simon Jonov, ali me ljubiš bolj kakor ti? Peter odgovori: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim!« Nato reče Jezus: Pasi moja jagnjeta! Drugič ga vpraša: Simon Jonov, ali me ljubiš? Peter odvrne: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Tedaj mu reče: Pasi moja jagnjeta! Reče mu tretjič: Simon Jonov, ali me ljubiš? Tedaj je bil Peter žalosten, ker	mu je v tretjič	rekel: Ali me	ljubiš? in mu torej	reče:
»Gospod,	ti veš vse; veš	tudi, da te ljubim.« Tedaj mu	Jezus
reče: Pasi moje ovce!
Jezus je bil že dvakrat naznanil sv. Petru, da ga bo postavil poglavarja svoji cerkvi: takrat, ko je svoje kraljestvo na zemlji primerjal	poslopju, katero	je zidano na	skalo tako trdno, da ga
ne more	razrušiti nobena	sila, in temu	poslopju bo ravno	Peter
oni trdni temeljen bo imel ključe do njega, t. j. vso oblast, tako,, da bo njegova vlada imela isto veljavo, kakor če bi Jezus sam vladal na zemlji; drugič pri zadnji večerji, ko mu je naznanil, da mu je izprosil tako moč, da bo mogel v največjih stiskah potrjevati, torej vladati svoje brate. Sedaj pa mu dejansko izroči to obljubljeno oblast- Poprej pa ga še trikrat vpraša: ga li bolj ljubi nego drugi apostoli? Jezus ga ni zato vprašal, kakor bi sam ne vedel in še le potreboval njegovega odgovora, marveč da ga potrdi v njegovi izredni ljubezni, ker oni, kateri ima voditi druge, mora biti sam zvestejši nego drugi; da ga potrdi v ponižnosti, — kako boječe in pohlevno sedaj odgovarja Peter, ne upa si naravnost reči, da ga ljubi bolj kakor vsi drugi, marveč ponižno prepusti sodbo Gospodu, češ, saj pozna njegovo srce, saj ve, da ga ljubi; naznaniti mu pa tudi hoče, kako je pozabljeno trikratno zatajenje, da mu zarad greha ne prekliče poprej dane obljube,.

marveč da mu je enako — ljub kakor poprej. Pa tudi zarad drugih apostolov zahteva Gospod trikratno zatrjevanje, da je tako trikrat javno popravil trikratno javno pohujšanje na dvorišču velikega duhovna, in da bi se tem lažje brezpogojno izročili njegovemu vodstvu.
Tako je bil trikratno pripravljen in utrjen prvi papež, predno je prejel vrhovno oblast v sveti cerkvi: pri Cezareji Filipovi je pokazal svojo trdno vero, pri zadnji večerji se mu je vzbudilo neomahljivo zaupanje, ker mu je zatrdil sam Jezus, da mu je izprosil višjo pomoč, in sedaj se je še žarko razplamtela njegova sveta ljubezen — do Boga, ker mu je trikrat zatrdil, da ga ljubi in do bližnjika: do ovčic in jagnjet — do sobratov in vernikov. Kaj-ne, da izmej nas še ni nikdo nobenkrat tako pobožno obujal treh božjih čednostij kakor sv. Peter!
In kako lepo primero rabi Jezus ob izročevanju vrhovne oblasti! Do sedaj je bil on sam dobri Pastir, odslej bodi sv. Peter njegov namestnik, ki naj varuje in vodi vso čredo, ter ji pre-skrbljuje dobro pašo, t. j. vodi naj vladanje, učenje in deljenje sv. zakramentov po vesoljni cerkvi. (Jagnjeta, kot slabotnejši del črede, so verniki; ovce pa kot voditeljice jagnjet, katera rada skakljajo za ovcami, pomenijo škofe in mašnike.)
3.	Končno je pa Jezus napovedal sv. Petru tudi, kako zvesto bo izvrševal svojo nalogo, da bo celo življenje daroval zanj, res tako, kakor je prvotno obetal pri zadnji večerji, toda še le po dolgem trudu in delovanju, — še le v starosti: Resnično, resnično ti povem, dokler si bil mlajši, opasovul si se sam in šel. kamor si hotel; ko boš pa star, raztegnil boš svoje roke, in drugi te bo opasal in vlekel, kamor ti nočeš. To pa je rekel, da je dal na znanje, s kakšno smrtjo bode poveličal Boga. Tukaj se mi posebno ganljiva zdi beseda: poveličal bo Boga z mučeniško smrtjo. Glejte, kako slavno je mučeništvo sv. katoliške cerkve !
In ko je to izgovoril, mu je rekel: Pojdi za menoj! (Hodi kot moj namestnik po mojih stopinjah v življenju, stopi slednjič za menoj na križ, in s križa prihiti za menoj v nebeško slavo!) Hvaležno in velikodušno je vzprejel Peter tudi to napoved mu-čeniške smrti. Čuti se nevrednega in milo se mu stori, ko uzre poleg sebe nedolžnega Janeza, ter vpraša Jezusa:	»Gospod, kaj
pa ta?« češ, ali bo ta tudi tako srečen, da pojde v smrt za teboj, saj je pač bolj vreden, nego jaz. Jezus pa mu reče: Hočem, da
tako ostane, dokler ne pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj k Razšlo se je torej govorjenje mej brati, da Janez ne bo umrl. Pa Jezus mu ni rekel: Ne umrje, marveč: Hočem, da takd ostaner dokler ne pridem, kaj tebi za to ?
II. Gotovo se je Jezus še večkrat prikazal apostolom, a sveti evangelisti nam niso opisali vsega, kakor ne iz njegovega zemeljskega življenja, tako še manj iz njegovega poveličanega življenja. Le še eno prikazanje na Galilejskem nam nekoliko obširneje opisujejo, ko se je prikazal na neki gori apostolom in še 500 drugim učencem in vernikom. Gora, na kateri je bilo to zarad množice prič posebno znamenito prikazanje, ni imenovana v sv. pismu; mnogi menijo, da je bila gora Tabor ali pa gora osem blagrov. Ker je Jezus sam apostolom velel priti na to goro, pridružilo se jim je še toliko drugih učencev; gotovo je Peter, kot glavar prihodnje cerkve, vse tako vravnal, da se je zbrala tolika množica. O tem prikazanju piše sv. apostol Pavel v I. listu do Korinčanov (16, 5.): Prikazal se je več kot 500 bratom vsem kmalu, izmej katerih je še sedaj (t. j. čez 22 let po Kristusovem vnebohodu, ko je sv. Pavel pisal ta list) veliko živih, eni pa so zaspali. — Sveti evangelij pa pripoveduje: Ko so ga videli, so ga molili, nekateri pa so dvomili (namreč nekateri izmej učencev, ki ga še niso videli po vstajenju). In Jezus je pristopil in ž njimi govoril, rekoč: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. S temi besedami je Jezus apostolom izročil trojno oblast: učeniško, duhovniško in pastirsko; potlej pa še pristavi: Kdor veruje in se dd krstiti, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Za temi, kateri verujejo, pojdejo ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hudobne duhove, govorili nove jezike, prijemali kače, in ne bo jim škodovalo, ako bodo pili kaj strupenega, in na bolnike bodo pokladali roke in bodo zdravi.
Nekateri razlagalci menijo, da je Jezus govoril te besede pozneje, namreč, ko se je zadnjikrat prikazal v Jeruzalemu; vendar pa drugi učijo, da jih je govoril še v Galileji ob onem slovesno sijajnem prikazanju, ko so bili poleg apostolov zbrani še drugi učenci in verniki, ko je bila takorekoč zastopana vsa prihodnja cerkev, učeča in poslušajoča. Tudi je bilo jako primerno, da tam, kjer je začel učit', — tam, od koder je imel razen Juda odpad-

nika vse apostole, — tam, kjer je storil največ čudežev, — tam^ kjer je učil največkrat in najdalje, — da tam torej da še zadnja naročila in pooblastila za ustanovitev sv. cerkve, kraljestva božjega na zemlji!	__________________
Skrivnosti, katere smo danes premišljevali, nas morajo tem bolj ganiti, ker so zadnje, predno je šel Jezus v nebesa. Dovršil je svoje delo. Apostole, ki so bili tako počasni, toliko zmotam in slabostim vdani, je tako lepo pripravil, da si štejejo v največjo srečo, če smejo zanj darovati celo svoje življenje. Kakšen dobiček imamo pa mi od tega, da smo Jezusa v duhu spremljali po njegovih potih, poslušali njegove nebeške nauke in gledali njegova božja dela? Ko bi sedajle naš Zveličar stopil z altarja mej nas, pa bi nas začel po vrsti izpraševati:	Ali me ljubiš? Kaj bi mu
odgovorili? Oj, blagor vsakemu, kateri bi mu mogel z dobro vestjo reči kakor Peter: »Gospod, saj ti vse veš, saj poznaš moje srce, ti veš, kako zelo te ljubim, a vnemi še bolj mojo ljubezen!« Amen.
A. Kr*ič.
2.	„0če naš, kateri si v nebesih. ‘
Še malo, in me več ne boste videli; in spet malo, in me boste videli, ker grem k Očetu.	Jan. 16, 6.
Jezus je že skoraj dokončal tek svojega življenja na zemlji. Bilo je na večer pred njegovo smrtjo, ko je še enkrat zbral svoje ljube apostole k zadnji skupni večerji, umival jim v prečudni ponižnosti noge, in jim v neskončni ljubezni dal samega sebe v jed in pijačo. In ko so po večerji izpeli zahvalno pesem, so šli na Oljsko goro. Mej potom pa je Jezus tako milo in ljubeznivo slovo jemal od njih, da skoraj ne moremo brez ginenja brati ali poslušati njegovih zadnjih besed. Dvojno se razodeva v tem slovesnem govoru Jezusovem, na eni strani njegova neizmerna ljubezen do nebeškega Očeta in neizrekljivo hrepenenje po njem; na drugi strani pa velikodušna ljubezen do njegovih apostolov in skrb za njih blagor. Njegovo ljubezen in hrepenenje po nebeškem Očetu razodevajo besede: Zdaj grem k njemu, kateri me je poslal, in nobeden izmej vas me ne praša: Kam greš? .... in besede, ki so v današnjem sv. evangeliju: Se malo, in me ne bole več videli, in spet malo, in me bote videli, ker grem k Očetu. . . . Ura je prišla;

poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin tebe poveliča. Ljubezen do apostolov pa kažejo besede: V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč; in ko odidem in vam mesto pripravim, bom spet prišel in vas bom k sebi vzel, da hote tudi vi tam, kjer sem jaz. . . . Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.
Predragi! tudi mi ubogi Evini otroci zdaj zdihujemo v dolini solz, v deželi pregnanstva, daleč proč od svoje prave domovine, ki je gori v nebesih, ločeni od svojega ljubega Očeta nebeškega. Pa zmiraj bolj se bliža čas in ura. ko nas bo naš ljubi Oče nebeški poklical k sebi: Pridi moj ljubi otrok k meni, pridi na moje božje srce, da se počiješ od svojega truda in trpljenja, da boš na veke srečen v mojem naročju. Vsaki dan se bolj bližamo smrti in večnosti; vsaki dan je lahko zadnji dan našega življenja; zato moramo tudi mi z otroško ljubeznijo misliti na svojega Očeta v nebesih, moramo k njemu v nebesa hrepeneti in klicati z ljubeznijo in svetim hrepenenjem: »Oče naš, kateri si v nebesih!« Saj tako nas je učil Jezus moliti vsaki dan v očenašu ali Gospodovi molitvi. Zato poslušajte, kaj vam bom danes razložil, kaj pomenijo te besede in kaj nas učijo:	Oče naš, kateri si
v nebesih!
Česa nas spominjajo besede: »Oče naš, kateri si v nebesih?«
1.	Te besede nas spominjajo, da Bog, dasiravno je povsod pričujoč, posebno v nebesih prebiva, kjer hoče biti kedaj sam naše preveliko plačilo. Bog je po svoji neizmerni naravi povsod, na vsakem kraju h krati pričujoč v nebesih in na zemlji, kakor lepo poje David (138. ps.): Kam pojdem pred tvojim duhom? in kam naj bežim pred tvojim obličjem? Ako bi šel v nebo, si ti ondi, ako bi se podal v pekel (v spodnji svet), si tukaj; ako bi vzel zarijine peruti in bi prebival na kraju morja, bi me tudi tje pripeljala tvoja roka in me držala tvoja desnica, Vendar pa molimo: »Kateri si v nebesih « Zakaj? Ker Bog na poseben način prebiva v nebesih, tam svojim angelom in svetnikom razodeva svojo lepoto in veličanstvo; tam ga angeli in zveličani gledajo z obličja v obličje, strmijo nad njegovo lepoto in veličansvom, se vdeležujejo božje sreče in blaženosti. Tam je tudi Jezus Kristus na desnici Boga Očeta, ki je po vstajenju šel častitljivo s poveličanim telesom v nebesa, da je prejel cd Očeta vso oblast v nebesih in na zemlji, in da je tudi nam mesto pripravil. —

Zato, kadar molimo, radi svoje oči povzdigujemo kviško proti nebesom, ker je to višnjevo nebo, ki se nad našo glavo razpenja, kjer se blišči žarno solnce, sveti mila luna in leskečejo svetle zvezde, najlepši del božjega stvarjenja, in nam je zato najboljša podoba tistega srečnega kraja, kjer Bog prebiva v nezapopadljivi luči, v neskončem veličanstvu, in se svojim prijateljem razodeva ter jih osrečuje. Zatorej, kadar izgovorimo te besede »kateri si v nebesih«, se moramo spomniti na neskončno veličanstvo, svetost in vsemogočnost našega Očeta, ki je gori v nebesih, in to nas mora navdajati z naj večjo ponižnostjo in spoštovanjem. Zato so tudi pravični stare zaveze, ko so začeli moliti, oči in roke k nebu povzdignili. Psalmist poje: Svoje oči vzdigujem k tebi, ki prebivaš v nebesih, (ps. 122.1. Zato je tudi Kristus hotel, da molimo: »Oče naš, kateri si v nebesih.«
2.	Zato nas pa tudi te besede spominjajo, da moramo, kad^r molimo, svoje srce od sveta odtrgati in k Bogu v nebesa povzdigniti, da moramo s svetim spoštovanjem priti pred božje obličje. Res je Bog naš oče, toda on ni tako slaboten in mehak oče, kakor nekateri mislijo in govorijo, kateri se za ljudi nič ne zmeni, kaj delajo in počnejo, kateri jim vse grehe spregleda, in ne more nikogar v pekel pogubit'. Ne, tak oče ne prebiva v nebesih, ampak ta oče je Bog, veliki in neskončni Bog. On je res neskončno dober in ljubezniv, pa tudi neskončno svet in pravičen in vsemogočen; on je veselje izvoljenih pa tudi strah grešnikov. Zato moramo pred njega priti, ko molimo, s svetim spoštovanjem, zato se ne spodobi, da bi stoje ali pa še sede k njemu molili in mu izročevali svoje prošnje. Kakor se podložnik globoko prikloni pred svojim kraljem ali cesarjem, kakor vsak kristjan poklekne pred papežem, Kristusovim namestnikom na zemlji, kakor angelski zbori pred božjim prestolom na svojih obrazih ležijo, tako moramo mi klečč govoriti s svojim Gospodm in Bogom, s sklenjenimi, povzdignjenimi rokami, ker on je kralj vseh kraljev, gospod vseh gospodovalcev, neizmerno vzvišen nad vse stvari.
Cesarica Eleonora Avstrijska je vselej pri molitvi ponižno klečala. Neki tuji poslanec se je temu čudd in dejal: »Veličanstvo! ali bi ne hoteli rajše sedeti?« Cesarica pa je odgovorila: »Kaj? nihče mojih služabnikov na cesarskem dvoru si ne upa vpričo mene sedeti, ko sem vendar le uboga grešnica, in jaz naj bi sedela pred svojim Gospodom in Bogom?« —

Seveda če je kdo bolehen ali slaboten, mu ni zameriti, ako mej molitvijo sedi, zdravi ljudje bi se pa morali sramovati.
Tudi se ne spodobi, da bi mej molitvijo, ko z Bogom govorimo, okoli sebe gledali, na druge reči mislili, dremali, ali pa z rokami kaj druzega delali. Le pomisli, o kristjan, ko bi ti prišel k kakemu imenitnemu gospodu ali celo k cesarju v njegovo cesarsko palačo, da bi ga prosil kake velike milosti, pa bi mej tem, ko s cesarjem govoriš, začel okoli sebe gledati, n. pr. po tleh, ali pa podobe na stenah, ali bi se kar, tebi nič, meni nič široko vsedel in začel zevati in spati, in bi cesarjevih prašanj nič ne poslušal, — ali bi te cesar razžaljen ne odpustil od sebe? Zdaj pa pomislite, kako se ljudje, ti ubogi črviči, vedejo pred neskončno svetim Bogom, kadar molijo v cerkvi ali doma. Neverjetno je, kaj vse počnejo, mislijo, delajo. ... Ali bo pa taka molitev vsli-šana? Ali jim ne velja strašna beseda Gospodova: To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene?
3.	Te besede opominjajo, da moramo priti k Bogu tudi z vsem zaupanjem, kadar molimo in ga prosimo. Saj dobro vemo, da je Jezus Kristus naš srednjik in priprošnjik pri našem Očetu v nebesih; on nam je zaslužil vse milosti, ki jih potrebujemo. Kako bi Oče nebeški svojemu edinorojenemu Sinu odrekel kako prošnjo? Saj nam je Jezus Kristus sam slovesno obljubil: Vse, karkoli hote Očeta prosili v mojem imenu, vam bo dal. Zato bomo še veliko prej uslišani, če Zveličar sam za nas prosi. Zato le zaupno povzdignimo svoje oči čez vse posvetno, čez vse stvari, čez vso zemljo, kviško proti nebesom. Tam kraljuje v božjem veličanstvu naš Oče nebeški, in pred njim stoji njegov edinorojeni Sin in prosi za nas svoje otroke na zemlji, katere je pred 1867 leti na Kalvariji odrešil s svojo krvavo smrtjo. On mu kaže svoje svete rane, katere se zdaj svetijo, kakor petera zlata solnca na njegovem poveličanem telesu, in pri tem pogledu Oče ne more odbiti njegovih prošenj. Kako bomo tedaj kedaj dvomili, ali se bali, ali obupovali, ko imamo v nebesih pri Očetu takega mogočnega srednika in priprošnjika Jezusa Kristusa? Ne! ampak te besede, »kateri si v nebesih«, nas morajo navdajati z največjim zaupanjem.
Pa bi se morda kdo oglasil: Jaz sem tudi že Boga prosil in klical na vso moč, pa vendar nisem bil uslišan. Na to odgovorim: Bog ni naš služabnik, ampak naš Oče; ko bi bil Bog naš služabnik, bi moral vselej našo prošnjo izpolniti. Toda noben

pameten oče ne da svojemu otroku vsega, kar prosi, ampak prej dobro prevdari, če je to zanj prav in dobro. Tako mi kratkovidni, lahkomišljeni ljudje želimo in prosimo marsikaj, kar ni prav, ali bi nam škodovalo na duši za večnost, ali nam Bog v svoji neskončni modrosti in svetosti ne more in ne sme dati. Zato le prosi srčno Boga pomoči, potem pa bodi tiho in ves ponižen in prepusti Bogu, če te hoče uslišati, saj on najbolje ve, če smo prosili kaj pametnega ali neumnega. In če te moti hudi duh, da Bog kaj prav ne stori, le beri, kar Bog govori pri Izaiju: Moje misli niso vaše misli, in moja pota niso vaša pota; kolikor je nebo višje od zemlje, toliko so moje misli višje od vaših, in moja pota od vaših potov.
Bila je neka bolna dekle že prav pri koncu, brez vse moči, njen glas je bil slab; prišel je zadnji popoldan njenega življenja, drugi dan je umrla. Spomladansko solnce je sijalo toplo in prijazno v njeno sobo in na njeno posteljo. Tedaj začuti bolnica v sebi več moči kakor že dolgo časa, vstane iz postelje in poklekne na tla. Potem pa moli glasno in veselo: »Hvali moja duša Gospoda, in ne pozabi vseh njegovih dobrot, ki ti odpusti tvoje grehe in ozdravi vse tvoje bolezni.« Zahvali Boga z veselim srcem, da jo je vodil vse življenje, za vse dobrote, ki jih je prejela, najbolj srčno pa ga zahvali za trpljenje in bolečine, s katerimi jo je Oče nebeški vodil k Kristusu. In ko je še po zgledu Gospodovem molila za vse prijatelje in sovražnike, se je popolnoma vdala v božjo voljo. Dejala je: »Bolečine in notranja vročina, ki jo trpim, je sicer huda, če pa hočeš o ljubi Oče, rada trpim še več letr dokler hočeš, če sem le tvoja, in tvoja ostanem « Potem je vstala, se vlegla v posteljo, in drugi dan jo je Bog poklical k sebi. Tako misli, moli in umrje, kdor živo veruje v Očeta, ki je v nebesih.
4.	B. sede »kateri si v nebesih«, nas spominjajo, da smo na zemlji le tujci, romarji, da je v nebesih naša prava domovina. Zakaj naša domovina je tam, kjer biva naš Oče, kjer je mesto našega Očeta, hiša Očetova. To očetovo mesto, očetova hiša pa je gori v nebesih, je mesto Gospodovo na gori Sijonski, prebivališče božje, kjer kraljuje naš Oče, troedini Bog in osrečuje na veke angele in svetnike. Zato je zemlja le tuja dežela za nas, dežela pregnanstva, in mi smo tukaj tujci in romarji, kakor pravi sv. apostol, ki nimamo tukaj stanovitnega mesta, ampak prihodnjega iščemo. Nebesa so naš namen, naša domovina, naše obljubljeno kraljestvo, tam bomo našli vse, kar nam je obljubljeno, tam bomo na veke srečni v gledanju in \živanju Boga našega ljubega Očeta. Po tej boljši večni domovini, kamor je šlo pred nami že toliko naših bratov in sester, moramo hrepeneti, po tem nebeškem

veselju zdihovati noč in dan; za to skrbeti, delati, trpeti. Zakaj, kar nam ta uboga zemlja ponuja, ne more nasititi našega srca, samo veselje in blaženost nebeške domačije more pogasiti žejo našo po pravi neminljivi sreči. Zato pravi sv. Gregor Veliki: »Nič nas ne sme več veseliti v tej dolini solz, ki imamo Očeta svojega v nebesih.«
Oh pa le poglejte in pomislite, kako ljudje na zemlji lahkomiselno, malomarno živijo, in še ne mislijo na nebesa Koliko jih je, ki nič druzega ne mislijo, ko na denar, na dobiček, na to pest zemlje, ki jo posedajo. Koliko jih je, ki se valjajo v blatu mesenega poželjenja, njih oči so oslepljene in srce zvezano z vezmi nečiste ljubezni. Zanje zastonj pojo zvonovi v visokem zvoniku, ki v vsakem blagem srcu človeškem vzbujajo hrepenenje po nebeški domovini; zastonj jih kliče mašnik pri altarju mej sv. mašo: »Sursum corda!« Zastonj jih kliče križ pri potu, da bi jih zdramili iz grešnega spanja; zastonj bliščijo zanje na ponočnem nebu milijoni svetlih zvezdic, da bi dvignile njih oči kviško k Stvarniku vse svetlobe. Zastonj jih budi glas vesti v srcu, — vse je zastonj. Mrtvi so za nebesa, nebes zanje ni več. Toda ni še dolgo, ko je spomin na nebesa rešil nekega mladega človeka.
Bilo je v severni Nemčiji. Premožen kmet je imel edinega sina, ki je bil prav dobro in pobožno vzgojen. Pa sin je prišel večkrat po opravkih v bližnje mesto. Tam se je sešel z mnogimi l)udmi, ki so se norčevali iz Boga in božjih reči. V začetku jim je Karol Wending, tako mu je bilo ime, ugovarjal; pa kmalu se je naveličal in se je še sam smejal. Nekdaj mu pravi oče: »Moj sin! večkrat sem te že svaril pred ono družbo, zakaj vendar tje zahajaš? čemu hodiš v hišo, kjer se shajajo samo brezverni možje. Pusti te ljudi, sicer izgubiš sam vero, ki sva ti jo jaz in tvoja rajnca mati vsadila v srce. Ali se še spominjaš zadnjih besed, ki ti jih je govorila umirajoča mati na emrtni postelji? »»Moj sin! imej vedno Boga pred očmi, in varuj se v grel* privoliti. Ogibaj se lahkomiselnih tovarišev, ki govorijo zoper vero in čednost. Kdor se s takimi peča, bo sam vero zgubil. Le poglej večkrat v nebesa, in živi tako, da ne zapraviš gori svojega prostora.«« Tako ti je mati govorila, to so bile njene zadnje besede, poslušaj jih in vrni se s svoje slabe poti.« — Toda sin ni poslušal opomino-vanja, koj drugi dan je zopet poiskal svoje tovariše v mestu. Zmiraj globočeje je padal in kmalu je prekosil vse druge v razuzdanosti in brezverno8ti. Prišel je tako daleč, da je zapustil očetovo hišo, šel v mesto, a tam živel z neko malovredno žensko, ki je bila ločena od svojega moža. To je bila smrt za dobrega očeta, ki je nevarno zbolel in čez nekaj tednov umrl, ne da bi še enkrat videl sprijenega sina. Zdaj se je še le začelo pravo razuzdano

življenje. Sin je dobil dovolj denarja, ker je oče zapustil precej premoženja, in je bil edini sin. V dveh letih je bilo vse zapravljeno do zadnjega vinarja; pa tudi njegovo zdravje je bilo pod-kopano, s svojim razuzdanim življenjem si je nakopal grdo, neozdravljivo bolezen in je moral v bolnišnico.
Tukaj je ležal čisto sam v oddelku za take neozdravljive, ki imajo nalezljive bolezni. Nihče ga ni smel obiskati, samo po strežnica, usmiljena sestra, in bolniški duhovnik sta hodila pogosto k bolniku. Duhovnik ga je nagovarjal, da je še čas z Bogom se spraviti, toda bolnik je odgovarjal le s kletvijo.
Nekega dne ga vpraša duhovnik: »Ali vaš oče še žive?« — »Ne!« — »Ali mati?« Tedaj je bil bolnik vidno ginjen, solza mu priteče po lici. »Kaj ne, tudi vaša mati so umrli? Kaj so vam pa pred smrtjo še povedali?« Bolnik se še bolj zjoka in s solzami spravi iz sebe besede:	»Poglej večkrat proti nebesom, in tako
živi, da ne zgubiš tam gori svojega prostora. To so bile njene zadnje besede; pa jaz sem že davno izgubil svoj prostor.« — »0 ne«, ga tolaži duhovnik, -le skesano se spovejte, in Bog vam bo vse odpustil.« Se tisti dan se je bolnik spovedal z obilnimi solzami, prejel presveto Telo Gospodovo in poslednje olje, zvečer pa je bil že mrtev.
Predragi! poglejte tudi vi večkrat v nebesa, in tako živite da ne zgubite svojega prostora tam gori. Nikar ne zgubite zaupanja in srčnosti, če pride nad vas trpljenje in mnoge težave,, kakor nekdaj nad pobožnega trpina Joba, saj to traja le malo časa, potem vas čakajo nebesa. Ce ste zaničevani, ako se nihče za vas ne zmeni, le srčni bodite, v nebesih bodo prvi poslednji in poslednji prvi. Ce ste bolni, slabotni, že leta in leta bolehate in po-legavate na bolniški postelji; zaupajte, v nebesih Be bodo svetile vaše rane ko dragi biseri, če ste ubožni, strgani, nesrečni, imate komaj kruha zase in svoje otroke; zaupajte, v nebesih bote preobilno nasiteni. Le ozirajte se v nebesa, iščite, kar je zgoraj, ne, kar je na zemlji. Kolikor več tukaj trpite iz ljubezni do Boga, toliko večje bo vaše plačilo v nebesih.
Na grobu Francozov, ki so 1. 1870. padli v bitki na Spicher-skih gorah, in so pokopani na pokopališču v Ehrenthalu pri Saar-briickenu, stoji visok, a preprost križ, ki ima kratek napis: „Me-liorem patriam appetierunt« (Hrepeneli so po boljši domovini). O naj bi te besede mogli kedaj zapisati nad našim grobom! Res, mi ljubimo svojo zemeljsko domovino, ljubimo kraj, kjer je tekla naša zibelka, in smo vživali veselje in srečo otroških let, pa še bolj ljubimo svojo nebeško domovino, tisto deželo, kjer solnce
nikdar ne zahaja, kjer ni smrti, in nobene solze več ne tek6, kjer bo Bog sam naše neizrekljivo veliko plačilo. Po tej boljši domovini zmiraj koprnimo, da njo srečno dosežemo, saj nam ne bo noben trud prevelik, ker naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko čast, ki vse preseže.
Poznate dom? na zemlji njega ni,
Od k terga britko srce govori,
Kjer vtihne mil glas, solze ne teko,
In dobri srečo, slabi moč dobo?
Poznate ga? Le nanj
Mi mislimo ves čas sedanj. Amen.
L. Škufca.
Četrta nedelja po veliki noči.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
LXXX.
Vojvoda tega sveta je že obsojen.
Jan. 16, 11.
Zadnjo Jezusovo prikazanje na gori, katero sem vam opisoval preteklo nedeljo, je bilo jako sijajno in svečanostno. Bila je to neka predpodoba sv. cerkve, kakor se je imela razviti po prihodu sv. Duha. Lepo število vernikov, petsto, se je bilo zbralo, in lahko si mislimo, kako so osupnili in strmeli, ko se jim je Gospod prikazal v svojem veličanstvu. Pač so se od ust do ust ponavljali veseli velikonočni vskliki! »Gospod je !« so klicali nekateri, kakor poprej apostoli pri Genezareškem jezeru. »Moj Bog, moj Gospod!« so vzdihnili s Tomažem zopet drugi. »Učenik!« se je zaslišalo zopet drugod, kakor velikonočno nedeljo iz ust presrečne Magdalene. »Ali nam ni srce gorelo, ko je z nami govoril?" so se lahko pogovarjali nazaj grede z gore.
Jezus pa je vpričo zbrane množice napovedal apostolom, kako naj uravnajo sveto cerkev: njegov nauk naj oznanjujejo po vesoljnem svetu vsem narodom! Padel je torej razloček mej Izraelcem in paganom, mej Grkom in Rimcem in barbarom. Vsepovsod naj zgine tema paganstva, razprši naj so mrak judovskih predsodkov! Resnice, katerih so zastonj iskali naj večji modrijani paganskih narodov, naj sedaj jasno spoznavajo preprosti delavci, nedorasli otroci! Greh in hudobija naj se

umakne; srca naj se prenavljajo v zakramentu sv. krsta, in najlepše čednosti naj se razcvitajo vsepovsod, zakaj:	Učite jih
izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. Nasprot-stvo peklenskega sovražnika bo sicer veliko, a nič se ne bati; čudežna moč bo branila apostole, da jim ne bo škodoval niti kačji pik in strup; pa saj jih bo Gospod sam nevidno varoval: Glejte, jaz ostanem pri vas do konca sveta. Da, kraljestvo teme laži, greha in hudobije je premagano, kraljestvo svetlobe, resnice in svetosti napoveduje svojo vlado:	Vojvoda
tega sveta je že obsojen, Kristus bo vladal. Odločno se pa že tudi napoveduje končna sodba:	Kdor se ne oklene tega kra-
ljestva, je zgubljen, — kdor ne veruje, bo pogubljen!
Sedaj bi bila moja naloga že končana, le še vnebohod Gospodov bi vam imel opisati. Pa že zadnjič sem vam omenil svoj sklep, da odložimo to zadnjo veličastno skrivnost za praznik Gospodovega vnebohoda. Mej tem pa bo jako koristno za nas, ako si zdaj ob koncu nekoliko ogledamo lepoto Jezusovega presvetega Srca.
Ker ne moremo nikomur gledati v srce, spoznavamo sploh človeška srca le iz tega, kar ljudje govore, in iz tega, kar delajo. Prav tako se nam tudi godi pri Srcu Jezusovem. Tudi to najsvetejše Srce moremo ubogi ljudje izpcznavati le iz njegovega govorjenja, njegovega vedenja in njegovih del. Popisovanje Jezusovega življenja in trpljenja bi smel torej imenovati šolo Jezusovega preš v. Srca. In ker že drugo leto tako marljivo hodimo v to šolo, upam, da že precej poznate lepoto božjega Srca Jezusovega in da bo zadostovalo, če vas sedaj ob koncu opozorim le na nekatere imenitnejše reči, in sicer danes na Jezusovo Srce, kakoršno je bilo pred s m tj o (prihodnjič pa, kakoršno je bilo po vstajenju).
Ko bi hotel opisovati dobro srce izvrstnega človeka, dovršil bi svojo nalogo najlažje in najhitreje tako, da razsodim njegovo vrlo delovanje po zapovedih božjih, in tu bi še ne bilo treba deset oddelkov, marveč kar v treh odstavkih bi naslikal vrlino njegovega plemenitega srca, ker vse zapovedi so izrečene že v besedah:	Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz
vse svoje duše, iz vse svoje misli in iz vse svoje moči . . . Ljubi svojega bližnjika kakor sam sebe!
V tem trojnem oziru nam tudi najlepše odseva neizmerna krasota presv. Jezusovega Srca: 1. O, kako je to srce ljubilo in častilo svojega nebeškega Očeta! 2. in kako neizmerno je ljubilo zavoljo njega nas ljudi, ve3 človeški rod! 3. Kako nepopisno lepo je bilo samo v sebi!
1.	Ljubezen presv. Srca Jezusovega do nebeškega Očeta se razodeva najprej v tem, da mu je bil kot človek pokoren v vseh rečeh; saj izpolnjevanje volje nebeškega Očeta je bil glavni namen njegovega prihoda na svet, vsega njegovega delovanja, samotnega in javnega, tu na zemlji. Zato pravi pri svojem prihodu na svet: . . . Glej pridem, da storim, o Bog, tvojo voljo iHebr. 10, 5. id.) V svojem dvanajstem letu že naznani, da je le volja nebeškega Očeta edina vodnica njegovim stopinjam:	Ali nista
vedela, tako reče svoji Materi in redniku Jožefu, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta? Potlej prebije do 30. leta v samoti tako na tihem, kakor bi ga ne bilo na svetu, ker je bila tako volja njegovega Očeta v nebesih. Tudi v vsem njegovem učenju in javnem delovanju je razvidno, da se ravna vedno in povsod po nekem višjem načrtu, in nam je večkrat naznanil, da le tako deluje, kakor je volja nebeškega Očeta. Precej pri prvem čudežu imajo ta pomen besede: Moja ura še ni prišla; in predno gre v trpljenje in smrt, moli ves udan v božjo voljo: Oče, ne moja, marveč tvoja volja se zgodi; poprej ni mirovalo njegovo Srce, dokler ni bilo do pičice vse dopolnjeno, kar je bilo o njem prerokovano po božjem ukazu. Saj je pač sam zagotavljal: Ne iščem svoje volje, marveč voljo njega, kateri me je poslal. (Jan. 5. 30.) Moja jed je, da dopolnim voljo tega, kateri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo (4, 34) Jaz vselej delam to, kar je njemu dopadljivo (8, 29.) Namen in pomen vseh svojih stopinj na zemlji je nakratko povedal v očenašu: Zgodi se tvoja volja, kakor v ne besih, tako na zemlji!
Kako zelo je Jezusovo presv. Srce ljubilo nebeškega Očeta, vidimo tudi iz tega, ker le njemu pripisuje vso čast, in ves svoj trud obrača le na to, da bi se nebeškemu Očetu izkazovala vredna čast. Jaz ne iščem svoje časti (Jan. 8, 30.), pravi kar naravnost in tako kaže tudi v vsem svojem dejanju in nehanju. Kadar uči, pravi, da ima ta nauk od Očeta; kadar dela čudeže, zatrjuje, da so to dela Očetova; kadar svojim zvestim vernikom obeta večno plačilo, jim zagotavlja, da je bodo prejeli v hiši Očetovi itd. Sam vzprejema le takrat in toliko časti, kadar in kolikor služi to obenem

v proslavo Očetovo. Za svojo čast ni storil nobene stopinje, neizmerno veliko pa je delal in se trudil, da bi se Očetu povrnila odvzeta čast in da bi vsi ljudje spoznali in častili nebeškega Očeta. Ena sama kapljica njegove režnje krvi bi bila zadostovala za re-šenje vesoljnega sveta, in vendar je hotel toliko delati in trpeti! Kadar se je šlo za čast Očetovo, takrat mu ni bila nobena pot predolga in pretežavna, noben trud prevelik, nobeno delo prenaporno, nobena zamera prenevarna, nobena bolečina prehuda, tudi najstrašnejša smrt ne prestrašna! Jezusu so stavili vse mogoče zapreke, le njegove ljubezni niso mogli premagati!
Ljubezen Jezusovega presv. Srca do nebeškega Očeta se pa še najlepše kaže v njegovi molitvi. Kako zelo je Jezus čislal molitev, ni le kazal s tem, da je o molitvi tako rad govoril ter k molitvi tako nujno vabil in priganjal, marveč še posebno s tem, da je sam toliko in tako lepo molil. Njegovo življenje na zemlji je bilo takorekoč neprestana molitev. V duhu je bil kot Bog človek itak v nepretrganem občevanju s svojim Očetom; a tudi na zunanje je veliko molil, — ne le po dnevi, marveč tudi po noči, — o raznih prilikah, posebno pred imenitnejšimi opravili, v veselju in žalosti, v smrtnih stiskah na Oljski gori, umirajoč na križu . . . In kako zbrana, prisrčna in zaupna je bila njegova molitev; kako dostojna in spoštljiva tudi na zunanje: molil je kleče, z obrazom celo do tal sklonjen, zroč protu nebu itd.
Jezus je pa zato tako veliko molil, ker je vedel, da je molitev najboljše in najplemenitejše opravilo na zemlji; naša duša ne pozna boljšega in bolj vzvišenega opravila, kakor je občevanje z Bogom ali neposredno ali pa posredno po Mariji, svetnikih in angelih; kakor pri vseh dobrih rečeh, tako je hotel Jezus tudi v molitvi biti najpopolnejši vzgled. Če je že navadno srce — to veste sami iz skušnje — takrat gotovo dobro, kadar prav moli, kako lepo je bilo še le Jezusovo Srce v molitvi!
Tudi naloga njegovega odrešenja je zahtevala veliko molitve: zveličanje potrebuje v prvi vrsti milostij, katerih je treba izprositi; kot človek jih je moral izprositi tudi Jezus! Zase seveda ni potreboval milostij, a mi njegovi odrešenci jih potrebujemo. Pred njegovimi očmi so bile vse razne tako velike in nujne potrebe vse sv. katoliške cerkve vseh časov, vseh vernikov skupaj in vsakega posebej po vseh deželah, pri vseh narodih . . . Ali se bomo še čudili, da je toliko molil?! Pa saj je molitev poglavitno sredstvo, vsled katerega more biti Jezus naš srednik. Bilo je že vpra-
šanje, ali bi bil prišel Jezus na svet tudi, ko bi se prva človeka ne bila pregrešila, ko bi torej odrešilne smrti ne bilo treba. In mnogi bogoslovci trdijo, da bi se bil Jezus tudi tako včlovečil, zato da bi bil našo človeško naturo še bolj povzdignil in poveličal, pa še posebej zato, da bi v našem imenu Boga vredno častil, zahvaljeval in prosil. Zakaj ko bi se združila vsa, tudi najboljša človeška srca v nebesih in na zemlji v najpobožnejšo molitev, vendar ne morejo Boga tako častiti, kakor je vreden, ne morejo dovolj dostojno zahvaljevati in ne dovolj krepko prositi. Saj nam to kaže Jezus sam, ker je po dovršenem odrešenju še hotel mej nami ostati v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, zlasti zato, da je naš srednik, posebej pri daritvi sv. maše !
Ali vidite, kako lepo je Jezusovo Srce v svoji žarni pobožnosti posebej in sploh v svoji neizmerni ljubezni do nebeškega Očeta!
2.	Enako kakor o ljubezni do Boga, ste se v opisovanju Kristusovega življenja tudi lahko dovolj prepričali o njegovi n e-izmerni ljubezni do bližnjika.
Prvi znak prave ljubezni do bližnjika je odkritosrčnost. Oj, kako plemenito lepo se je odlikovalo Jezusovo Srce v tej sedanje čase tako redki čednosti. Brez vsake najmanjše zvijače, hlimbe ali hinavščine je bilo vse njegovo govorjenje in vedenje, — vedno naravnost, resnično in odkritosrčno ; saj so mu morali to priznati tudi najhujši sovražniki: »Vemo, da si resničen ... in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na osebo ljudij.« Nikdar ni nikomur obetal kaj takega, česar bi mu ne bil mislil izpolniti; obratno je pa tudi vsem kar brez ovinkov naprej povedal, kaj jih hudega čaka, ako se njemu pridružijo. Brez ozira na osebo je zahteval od vseh enake dolžnosti. Kjerkoli je opazil kaj dobrega, je priznal in pohvalil, naj je storil prijatelj ali sovražnik, Izraelec alipagan; kjerkoli pa je videl kaj napačnega ali grešnega, je grajal in obsojal brez ozira na to, je li grešnik preprost človek ali imeniten oblastnik, — brez strahu, naj mu odkrito posvarjenje nakoplje tudi največje sovraštvo, magari celo smrt! — Kako vesel je bil, če je pri kom zasledil to čednost. Saj se še spomnite, kaj ne, kako je oni dan, ko si je volil prve učence, veselo pozdravil Natanaela že od daleč, ko mu je šel naproti, rekoč: Glejte, ta je Izraelec, v katerem ni nobene zvijače! Vsem je še gotovo dobro v spominu, da zarad nobenega greha ni tako zelo poprijemal farizejcev, kakor zarad lažnjive hinavščine in kačje zvijačnosti. — Kako lepo je
bilo Jezusovo Srce v tem oziru, lahko izprevidimo slednjič tudi iz tega, ker bi tudi sedaj mej ljudmi neizrečno čislali plemenito srce takega človeka, na katerega se je možno popolnoma zanesti v vseh okoliščinah življenja, pri katerem se ni bati nobene tudi najmanjše prevare, kateremu je resnica in pravica edina voditeljica ter se v svojih sodbah ne ozira ne na desno ne na levo, ne navzgor ne navzdol, marveč naravnost po pravi poti! Žal, da v našem naprednem času ni veliko takih zlatih src! Glejmo, da bo naše posnemalo Jezusovo odkritosrčnost.
Druga reč, ki jo zahteva ljubezen do bližnjika, je krotkost in potrpežljivost. Ob najboljši volji si ne more nihče izmej nas tako uravnati na svetu, da bi mu ljudje ne delali nobenih težav in sitnostij; torej si tudi nihče ne more pridobiti prave ljubezni brez krotkosti in potrpežljivosti. Kako krasen zgled nam je tudi v tem zapustil naš Zveličar; saj pač noben človek še ni imel tako hudih skušnjav zoper krotkost in potrpežljivost, kakor Jezus, pa jih tudi ni nihče tako junaško prestal. Saj se spominjate: koliko nadležnostij je imel ves čas s svojimi učenci — koliko težav vedno s preprostim ljudstvom po raznih krajih svoje domovine, — kako so ga žalili imenitni bogatini in oholi učenjaki s svojo prevzetnostjo in malomarnostjo, — koliko hudega so mu prizadejali njegovi nasprotniki in sovražniki ... In vendar je bilo njegovo Srce tako mirno, da se ni nič pritoževal, ali le semtertja kaj malega, in da se ni jezil, ali le malokrat v sveti jezi, pa še to le hipno in mimogrede! In vendar je njegovo presveto Srce tako neizmerno ljubilo vse ljudi, tudi najljutejše sovražnike ter celo umirajo molilo zanje.
Slednjič pa naša ljubezen do bližnjika le takrat kaj velja, ako se kaže tudi v dejanju, v delih. Kako da je Jezus kazal svojo ljubezen v dejanju, tega vam ne bom opisoval, saj sem vam to opisoval več kot eno leto, saj se da vse njegovo življenje povedati v kratkih besedah sv. pisma: Hodil je (po svoji domači deželi) pa dobrote delil.
Kako lepo se nam kaže Jezusovo presv. Srce tudi v žarnem odsvitu neskončne ljubezni do vseh ljudij!
3.	Tretje peresce na deteljici svete ljubezni je ljubezen do samega sebe, ki se razodeva posebno v tem, da se trudimo za čimdalje večjo lepoto in popolnost vsak svojega srca. In tu nam je še prav posebno potrebna šola presv. Srca Jezusovega. Nimam danes časa, pa tudi ni treba, da bi vam opisoval lepoto
22*

Jezusovega Srca, kakeršno je bilo samo v sebi: kako nedolžno, čisto, sveto, močno, junaško ... Le eno samo čednost njegovega božjega Srca naj omenim, ki se mi zdi za sedanje tako zbegane čase najbolj potrebna, mislim skromnost Jezusovega božjega Srca. Pa ta beseda je vam menda še prenova in premalo znana; s tem hočem povedati, da je bilo najzadovoljnejše Srce, in ker si popolne zadovoljnosti ne morem misliti brez skrajnega zatajevanja, lahko tudi rečem, da je bilo najbolj spokorno Srce. In če je že pri nas ljudeh vrhunec srčne lepote v tem, če je srce obenem nedolžno in spokorno — kakor n. pr. srce sv. Alojzija — ali ne bo tudi v lepoti Jezusovega Srca vrhunec ravno v tem, da je neskončno sveto Srce bilo tudi najspokornejše? Jezusovo božje Srce bi si bilo lahko na zemlji privoščilo vsega, kar ponuja bogastvo, čast in vživanje največjega, najvišjega, najslajšega, pa si je prostovoljno izvolilo skrajno uboštvo, zaničevanje in trdo življenje — s kratko: ljubilo je križ!
Sedaj pa poglejte občno nezadovoljnost sedanjih ljudij po raznih stanovih in sodite, kako smo že daleč od Jezusa in kako se še zmiraj bolj oddaljujemo. Torej nazaj, nazaj k božjemu Srcu Jezusovemu, kdor hoče biti zadovoljen in srečen !
Tako smo se danes še enkrat nekoliko pomudili v šoli presvetega Srca Jezusovega in takorekoč ponovili najimenitnejše reči. O dobri naš Učenik nebeški, blagoslovi našo dobro voljo in naše prizadetje, da bi ne pozabili tvojih svetih naukov, in da bi posebno drugo še važnejšo nalogo dobre šole hvalno dovršili, namreč vzgojo — zboljševanje svojega srca po vzoru tvojega božjega Srca! Amen.	____ A. Krpe.
2. Sv. Duh.
Jaz vam resnico povem: Za vas je dobro, da jaz grem. Zakaj ako ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel, ako pa grem, vam ga bom poslal.	Jan. 16, 7.
Zadnjo nedeljo in danes smo slišali v sv. evangeliju, da je Jezus oznanil svojim učencem, da jih bo zapustil in šel k Očetu. Kaj so si pač učenci mislili, kako bo ž njimi, in celo z njegovo vero in cerkvijo, kadar jih bo zapustil njih ljubi Učenik? Vender ni se jim bilo treba bati ničesar, zakaj on sam je rekel: Dobro je za vas, da grem. Zakaj ako ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel,

n ko pa grem, vam ga bom poslal. In drugikrat je rekel: Jaz bom Očeta prosil, in vam bo poslal druzega pomočnika, kateri ostane vedno pri vas.
Tedaj drug Tolažnik in pomočnik je imel priti in stopiti na mesto njih ljubljenega Učenika, kateri je odšel tje k Očetu.
In ta Tolažnik in pomočnik je tudi res prišel, in sv. cerkev nam že danes in v prihodnjih evangelijih pred binkoštimi oznanuje prihod sv. Duha, ker se bolj in bolj bližamo velikemu binkošt-nemu prazniku ter veselemu spominu, da je Kristus tisti dan poslal svetega Duha. Naša dolžnost je, da premišljujemo in častimo sv. Duha, katerega je Kristus obljubil in poslal ne samo svojim apostolom, ampak tudi nam vsem.
Zato hočemo danes premišljevati dve resnici:	1. K d o j e
sv. Duh, in 2. zakaj je dobro za nas, da je prišel Tolažnik sv. Duh?
I. Kdo je sv. Duh, katerega je Kristus obljubil poslati, in tudi poslal? Sv. Duh je tretja božja oseba, razločna od Boga Očeta in Boga Sina, ki izhaja od Očeta in Sina od vekomaj.
Sv. Duh se imenuje oseba t. j. on ni kakor kaka stvar, n. pr. kakor so angeli duhovi, ali kakor človeška duša, temuč sv. Duh je ravno tako kakor Bog Oče in Bog Sin studenec vse svetosti, ali sam v sebi vsa svetost brez začetka in konca. Sv. Ciril pravi: »Svetemu Duhu ni nič stvarjenega podobno, pri njem ni tako kakor pri človeškem dihanju, ki se, akoravno kaže življenje, memogredč razgubi. Sv. Duh je neko živo dihanje, katero govori, dela in posvečuje.«
Sv. Duh je dalje od Očeta in Sina razločna oseba, t. j. druga kakor Bog Oče in druga kakor Bog Sin, kar nam pričuje Jezus, ki pravi: Jaz bom Očeta prosil, in vam bo poslal druzega učenika. V teh besedah se vidi razločnost osebe sv. Duha od osebe Očeta in osebe Sina; zakaj v teh besedah najdemo Boga Sina, ki Očeta prosi, Boga Očeta, ki pošlje, in Boga sv. Duha, ki je poslan.
Sv. Duh dalje izhaja od Boga Očeta in od Boga Sina od vekomaj. Tega sicer mi ne moremo umeti, ne dopovedati; zakaj kar se godi v Bogu, se pač s človeškim jezikom ne da dopovedati, vendar zadosti je, da nas sveto pismo in sveta
vera tako uči, in zdaj vidimo, kakor v megli, kadar pa v nebesa pridemo, bomo gledali od obličja v obličje.
Sv. Duh je poslednjič pravi živi Bog. Sv. Peter je rekel Ananiju: Zakaj si pustil, da je satan izkušal tvoje srce, da si lagal sv. Duhu? ... Ti nisi lagal ljudem, ampak Bogu. Zatorej se tudi sv. Duhu prilastujejo enake božje lastnosti, kakor Bogu Očetu in Bogu Sinu, namreč vsegamogočnost; angel Gabriel je rekel Mariji Devici, da bo spočela z močjo sv. Duha Jezusa, ker pri Bogu t. j. pri sv. Duhu, ni nič nemogoče; vsegavednost, zakaj sv. Duh, pravi sv. pismo, pregleda vse, tudi največje skrivnosti božje; prilastuje se mu neskončna resničnost; zakaj Jezus sam je rekel: Duh resnice vas bo učil vso resnico; prilastuje se mu neskončna svetost, ker ni le sam zase neskončno svet, ampak tudi začetnik in delivec vsega posvečevanja, zlasti posvečujoče milosti božje.
Ta nauk, kdo je sv. Duh, nam je potreben, da njemu ska-zujemo spodobno čast s trdno vero, z močnim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo. — Ta nauk, kdo je sv. Duh, nam je dalje tudi zato potreben, da vemo, kdo je tisti, katerega nam je obljubil Jezus poslati od Očeta in ga je tudi res poslal, namreč tretja božja oseba, enaki Bog z Očetom in Sinom božjim. — Ta nauk, kdo je sv. Duh, nam je tudi potreben, da vemo, zakaj je za nas dobro, da nam je Jezus sv. Duha poslal; dasiravno se je Jezus odtegnil očem svojih apostolov in kristjanov, in šel v nebesa, nas ni zapustil kakor sirote, on ni poslal namestu sebe učenika izmej ljudi, ne kakega angela, ampak tistega, ki je ravno tako vsegamogočen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, in neskončno popolnoma Bog, kakor Jezus sam, sv. Duha nam je poslal, kateri je studenec in delivec vse svetosti.
II. Že iz do zdaj rečenega nekoliko spoznamo, zakaj da je za nas dobro, da nam je Jezus poslal sv. Duha. Vendar se še vpraša: zakaj je bilo še prav posebno dobro in potrebno, da nam je Jezus namestu sebe poslal Tolažnika sv. Duha? Ali ni bilo s trpljenjem, s smrtjo, z vstajenjem in vnebohodom našega Gospoda Jezusa Kristusa dokončano delo našega odrešenja?
S svojim britkim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu je Gospod zadostil za naše grehe in nam odprl nebeška vrata; on nam je zaslužil milosti božje in večno zveličanje, in s svojimi nebeškimi nauki in s svetim življenjem nam je on tudi pokazal

pot proti nebesom; ali zdaj nam je bilo potreba nekoga, da nam v resnici deli milosti božje, da nas na tej poti proti nebesom dalje vodi in daje posebno moč ter krepost, da srečno dokončamo popotovanje proti nebesom. Vse to pa v nas dela sv. Duh.
Vso to vidimo prav očitno nad apostoli. Oni so sami slišali Jezusove nauke, ali kako težko so ga umeli, kolikrat so Jezusa prosili, da jim je ta ali oni nauk bolj natanko razložil, ker so rekli, da ne vedo, kaj govori; posebno jim ta nauk ni mogel iti v glavo, zakaj da bi moral Jezus toliko trpeti; da, tako malo so umevali učenci svojega Učenika, da so potem, ko je on umrl, nekateri celo mislili, da ne bomo nikdar odrešeni, ker so Jezusa umorili, zato sta rekla tista dva učenca, ki sta šla v Emavs: Mislili smo, da bo Izrael odrešil, pa iz vsega tega, sta hotela dalje reči, menda ne bo nič. Tako težko so umevali celo učenci Jezusov nauk. Zato jim je on tudi rekel: Še veliko vam imam povedati, pa zdaj me ne morete umeti, sv. Duh pa, kadar pride, vas bo učil vso resnico. Kako dobro je bilo torej za apostole, da je prišel sv. Duh, da jih je razsvetlil, da so potem natanko in dobro razumeli ves Kristusov nauk. Ravno tako je pa tudi za nas dobro, da je prišel sv. Duh, da nas razsvetljuje, da moremo prav razumeti Jezusov nauk; zato ga prosimo razsvetljenja pred pridigo in v toliko drugih priložnostih.
Ravno tako kakor razsvetljenja so apostoli potrebovali večje gorečnosti in vneme za čast božjo in večje moči, da so bili vstanu zavoljo Boga kaj potrpeti. Kako boječi so bili apostoli, preden so prejeli sv. Duha! Sv. Peter, ki se je prej delal tako močnega in srčnega, je iz strahu pred besedami uboge dekle zatajil Jezusa, in vsi apostoli so se iz strahu pred Judi zapirali v hiše. Kako dobro je bilo torej za apostole, da jih je sv. Duh storil vnete in goreče za čast božjo, in da jim je dodelil srčnost, da se niso nič več bali ne Judov, ne paganov, ne preganjanja, ne smrti za Jezusa! Ravno tako je tudi za nas dobro, da nam je Jezus poslal svetega Duha, ki nas k dobremu ogreva in vnema in v naših srcih vžiga ogenj božje ljubezni, in ki nas napolnjuje s svojo močjo in krepostjo, da moremo tudi mi pretrpeti zavoljo svete vere marsikatero zaničevanje, zasmehovanje in preganjanje. Sv. Duh nas posvečuje, zaljša s čednostimi, dela k vsemu dobremu voljne in pripravne; sv. Duh nam daje veselje do dobrega, in na-polnuje bogaboječe duše z dušnim mirom in veseljem ; sv. Duh je tako rekoč srce sv. cerkve, katera vernike oživlja, olje, s katerim
so bili preroki razsvetljeni, kralji maziljeni in mašniki in cerkve posvečeni, altarji postavljeni, vode očiščene, hudiči izgnani. — Ali ni torej dobro za nas, da nam je Kristus poslal svetega Duha?
Ali še bolj bote umeli, kako dobro je za nas, da nam je Kristus poslal sv. Duha, ako vam to pojasnim s prilikami. Sv. Duh je za naše duše to, kar je solnce za našo zemljo. Vedno gorkejše solnce bo zdaj razsvetljevalo, ogrevalo in oživljalo našo zemljo, da bodo mnogotera semena kalila, rastla in prinesla sad. Ko bi ne bilo gorkega solnca, bi ostalo vse trdo in omrzneno, kar bi se vrglo v zemljo. Ravno taka bi bila z Jezusovimi nauki in zaslu-ženjem: najlepše seme Jezusovih naukov bi ostalo mrtvo in brez sadu, ko bi nas sv. Duh ne razsvetljeval in ne ogreval s svojimi milostmi. Suha in trda bi bila tudi naša zemlja, ko bi je pohleven dež ne pomakal od časa do časa. Tudi je sv. Duh nekaka nebeška rosa za naše duše, da se morejo zaljšati z lepimi čednostmi. Zato se obhajajo zdaj o spomladanskem času sv. binkonštni prazniki, da bi se ravno tako, kakor se zemlja zdaj bolj in bolj ogreva in razsvetljuje, tudi naše duše po prihodu sv. Duha oživele in ogrele k novemu življenju, da bi mogle kaj sadu prinašati za večno življenje.
Iz tega, kar smo danes slišali, lahko spoznamo, kako dobro je za nas, da nam je Jezus poslal sv. Duha in kako hvaležni moramo biti Jezusu za toliko dobroto! Vidimo pa tudi, koliko čast, ljubezen moramo skazovati svetemu Duhu, in kolikošno zaupanje vanj staviti in s koliko skrbijo se pripravljati za njegov prihod! Zatorej večkrat zdihujmo o teh dnevih, v kterih se pripravljamo na prihod sv. Duha, k ravno temu sv. Duhu, rekoč:	»O
sveti Duh, solnce naših oči, luč naše duše, o pridi k nam, obišči naše duše, napolni naše srca s svojo prijetnostjo in sladkostjo, z ognjem ljubezni do tebe! Razsvetljuj nas, da dobro mislimo, priganjaj nas, da dobro delamo, obvaruj nas, da tebe iz srca ne zgubimo in vodi nas po poti resnice, da srečno pridemo v kraj miru in večnega veselja!« Amen.	J. Kerčon.
Peta nedelja po veliki noči.
Naš Gospod Jezus Kristus.
LXXXI.
Izšel sem od Očeta in sem prišel na svet; zopet zapustim svet in grem k Očetu
Jan. 16, 28.
V današnjem svetem evangeliju nam je Jezus Kristus sam prav na kratko načrtal vse delo svojega odrešenja v besedah: Izšel sem od Očeta in sem prišel na svet; zopet zapustim svet in grem k Očetu. Njegova neskončna ljubezen ga je nagnila, da je zapustil nebeško veličanstvo in radost nebeško ter prišel v našo solzno dolino. Koliko truda ga je stalo 33 letno bivanje na zemlji, osobito zadnje dni njegovega življenja, smo imeli dovolj prilike v svojih premišljevanjih se prepričati. Strmeč smo pa tudi opazovali njegovo prečastno proslavljenje ob vstajenju, in vse je pripravljeno tudi za njegov veličastni vnebohod, čigar slovesni spomin bo sveta cerkev praznovala že ta teden. Zadosti bi bilo, ko bi bil Jezus le rekel:	Zopet grem nazaj k svojemu Očetu; a posebej še poudari:
Zopet zapustim svet. S temi besedami nam naznanja na nekakšen ganljiv način, kakor da se mu zdi težko zapustiti svet, kakor da bi se kar ne mogel posloviti od svojih ljubljencev. Na dvojen način nam je to pokazal: postavil je že tisti večer pred svojo smrtjo presv. Rešnje Telo, da bistveno in osebno pri nas ostane do konca dnij, in po smrti hoče še na svetu ostati štirideset dnij. Poglejmo danes, zakaj je to storil; zakaj ni šel takoj po svojem vstajenju v nebesa, marveč je hotel ša štirideset dnij ostati mej nami? Tudi v tem je še posebej pokazal lepoto svojega božjega Srca.
Ono premilo Srce, ki je tolikanj ljubilo nebeškega Očeta, ono junaško Srce, ki se je popolnoma žrtvovalo v blagor človeštva, ono kot solnce čisto Srce, v katerem ni bilo nikdar najmanjšega madeža, pač pa vsa polnost milosti in svetosti, — presladko Srce našega Gospoda Jezusa Kristusa je prenehalo biti veliki petek ob treh popoldne, — a le za nekaj ur je obstalo in mirovalo v božjih prsih mrtvega Telesa Jezusovega. Velikonočno nedeljo zjutraj zgodaj je zopet začelo biti kot vir novega poveličanega življenja. Ako je bilo po vstajenju čudovito premenjeno
vse Kristusovo telo, bilo je gotovo središče tega posvečenega Telesa — Srce še najbolj! Torej ima tudi zgodovina Jezusovega presv. Srca dva dela: pred vstajenjem in po vstajenju. In zdi se mi, da je naš božji Zveličar še zlasti zato ostal 40 dnij na zemlji, da bi iz te dobe lahko spoznali, kakšno bo Jezusovo presveto Srce vse veke v nebesih; zakaj prav isto in tako bo vekomaj v nebeški slavi, kakoršno je bilo one dni po vstajenju tukaj na zemlji. Torej prikazovanje Gospodovo po vstajenju pred vnebohodom je nekaj svitlih žarkov, v katerih se nam kaže lepota njegovega spremenjenega poveličanega Srca. Kako hvaležni moramo biti Jezusu za te sicer redke, vendar tako mile in blagodejne žarke!
Kakšno pa je bilo presveto Srce Jezusovo po spremenjenju? Bilo je 1. neizmerno srečno, 2. neskončno usmiljeno do grešnikov, 3. polno osrečujoče ljubezni do svojih izvoljenih prijateljev in 4. vse goreče za blagor in prospeh svete cerkve. Prav tako je tudi sedaj v nebesih in v zakramentu presv. Rešnjega Telesa !
1.	Srce od mrtvih vstalega Jezusa je bilo neizmerno srečno. Ko je Kristus od mrtvih vstal, nič več ne umrje, uči sv. apostol Pavel, nič več ne trpi. Ko je kralj premagal sovražnika, so prenehale vse skrbi, vse težave; zmagoslavje ne pozna žalosti. Tudi Srce zmagoslavnega Kralja nebeškega ne pozna več nobene brhkosti, nobene bolečine; rane si je sicer ohranil kot prečastno znamenje zmage in neizbrisljiv spomin brezmejnih zaslug, a te častitljive, bliščeče rane ne bolijo več, ne sklijo nič več! Dokler je bil še navezan na naše minljivo življenje, prenašal je tudi vse težave zemeljskega življenja: bil je truden, žalosten, čutil najhujše nasprotstvo, pekoče bolečine itd. Saj je sam rekel: Moja duša je žalostna do smrti; saj je o njem pisal sv. Matevž:	In je začel
prihajati žalosten in otožen, in sv. Marka:	In začel je biti pre-
strašen in otožen; malo pred smrtjo je še pretresljivo žalostno klical: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Sedaj pa je njegova duša oproščena zemeljskih spon, njegovo telo nečutno za slehrno bol; Srce pa se neizmerno raduje, da je tako junaško, tako radovoljno prestalo vse v slavo nebeškega Očeta in za zveličanje sveta. S koliko radostjo se sedaj spominja vseh svojih težkih del in naporov, vseh britkostij, vsega raznovrstnega zatajevanja in prebritkostnega trpljenja! O njem je pisal prerok: Po velikosti mojih bolečin ... so razveselile tvoje tolažbe mojo dušo. (Ps. 93, 19.)
Veselilo se je pa božje Srce tudi zarad tolažbe in radosti svojih ljubljencev. Veliki petek je videl svojo Mater poleg križa — videl njeno materino Srce z mečem prebodeno in utopljeno v morje britkostij; videl sv. Janeza, videl svete žene, videl svoje apostole in učence omahujoče v britkosti in neutolaženosti: kako pa se je moralo sedaj razveseliti njegovo predobro Srce, ko jih je videl ob svojem častitljivem prikazovanju utolažene, poživljene, polne velikonočne radosti, katera presega vse zemeljsko veselje.
Predragi, ako bomo sedaj na zemlji s Kristusom trpeli in živeli po njegovi volji in njegovem zgledu, prišla bo tudi za nas srečna ura, ko bo prestano vse zemeljsko gorje ter bo naše srce imelo na ponudbo sleherno veselje, katerokoli si bo poželo. Prišla bo ura, ko bodo naši sovražniki, kateri se nam sedaj posmehujejo tako porogljivo in zaničljivo, osramočeni, kakor Krisusovi sovražniki ob njegovem častitljivem vstajenju. Obupno bodo klicali na sodnji dan:	O mi neumni, smo njih življenje imeli za nespamet
in njih konec za nečast. Glej, kako so sedaj prišteti mej otroke Božje in njih del je mej svetniki. Obratno pa bo nebeška radost izvoljencev obilno povekšana ravno po srečni družbi vseh izve-ličanih.
Ne zgubimo torej poguma, če vidimo, da se v sedanjem žalostnem času na desno in levo vsepovsod modri in bogoljubni ljudje zaničujejo in zasmehujejo in izprijeni svet nad tem obhaja svoje besno veselje; kako se bo to hitro spremenilo, kadar bo božja volja, če pa ne prej, vsaj sodnji dan !
2.	Jezusovo božje Srce je bilo po vstajenju neskončno usmiljeno do grešnikov. Res, da se je Jezus najprej prikazal svoji presveti Materi, kakor že priča apostoljski očak sv. Ignacij; a to je samo ob sebi umevno, ker Marija je izmej vseh stvarij najljubša in najdražja Jezusovemu presv. Srcu. Komu pa se je izmej navadnih ljudij najprej prikazal? Spokornici Magdaleni! In kateri izmej apostolov je bil tako počeščen in srečen, da je prvi videl Jezusa od mrtvih vstalega? Sv. Peter, kateri je bil trikrat tako sramotno in nejunaško zatajil svojega Učenika 1
Bodite torej potolaženi in oveseljeni vsi, katere še skrbijo nekdanji že odkritosrčno obžalovani in spovedani grehi, saj vidite, kako blagohotno Srce ima Jezus do spokornih grešnikov! Prav tako kakor je nekdaj učil z besedo, da bo v nebesih preobilno veselje nad grešnikom, ki se spokori, prav to kaže sedaj sam v dejanju. Da, blagor žalostnim, ker bodo oveseljeni!
Pa še nekaj drugega imamo iz tega milostnega časa, kar mora slehernega grešnika napolnjevati še z večjo tolažbo in hvaležnostjo, namreč, zakrament sv. pokore. Prvo, kar naročuje Jezus svojim zbranim učencem, je oblast grehe odpuščati, kakor da bi njegovo neskončno usmiljeno Srce že komaj čakalo, da odpre neusahljivi studenec, v katerem bo mogel sleherni grešnik oprati svojo grešno dušo vseh madežev, ako ima le dobro voljo in skesano srce.
Glejte, t&ko je Jezusovo Srce v nebesih in v tabernaklu!
3.	Jezusovo presveto Srce je po vstajenju polno osrečujoče ljubezni do svojih izvoljenih prijateljev. Tudi v tem smislu je ta štiridesetdanska doba predpodoba nebes, ali recimo — vsaj pred-podoba vic, ker Jezus tu občuje edino le s prijatelji. Sovražniku se nobenemu ne prikaže, sovražnikom ne govori po vstajenju nobene besede, ne svareče, ne kaznovalne, ker doba milosti je pošla. Sedaj se okrog njega zbirajo le samo dobri, ali taki, ki imajo vsaj dobro voljo, čeravno še male napake, zakaj čeravno je za Jezusa sedaj že doba zmagoslavja, je za njegove vernike še vedno čas pripravljanja. Kako ganljiva je za nas dogodba sv. Tomaža! Ker vč Jezus za mučne pomisleke svojega sicer tako dobrega učenca, se ga usmili in stopi nalašč zavoljo njega še enkrat mej zbrane apostole, ter mu ponudi tako lahko in prijetno sredstvo, da bi popravil pohujšanje, katero je bil dal sobratom s svojo dvomljivostjo. Ker je vedel mili Jezus, kako zelo potrebuje spokorni Peter tolažbe in gotovosti radi odpuščenja, ga hoče najprej prepričati o svojem vstajenju, ker po angelu zapove ženam, naj gredo povedat apostolom in posebej Petru. Tudi Petru nudi tako primerno priliko, da naj popravi pohujšanje, katero je bil dal svojim tovarišem s trikratnim zatajenjem na dvorišču, da skoro ne opazijo, kdaj se je popravilo pohujšanje, ker o preteklosti ne reče niti besedice, marveč ga izprašuje le o sedanji njegovi ljubezni da bi, kakor pravi sv. Avguštin, trikratnemu zanikanju povrnil trikratno zagotovilo, da bi jezik ne služil manj ljubezni nego strahu. — Ista dobrotna ljubeznjivost se kaže v tem, da je obiskal apostole pri kosilu ali večerji, ž njimi jedel in se tako prijateljsko pogovarjal ž njimi. Posebno preprosto ljubeznivo je bilo, kar sem vam pripovedoval o njegovem prikazovanju ob Genezareškem jezeru. Ko so vso noč zastonj delali in se trudili, jih hoče zjutraj okrepčati z zajutrekom, ki ga jim je sam pripravil s svojo veličastno roko. Kako jih prijazno vabi k temu zajutreku! Kako jim sam ljubez-
nivo streže z jedjo, katero jim je pripravil. To je posebno močno ganilo nedolžnega sv. Janeza, zato nam je vse tako natanko popisal. O, zares, kako dober je premili Jezus v nebesih in v tabrnaklu vsem, kateri ga ljubijo !
4.	Posebno pa, tako trdijo učeni razlagalci sv. pisma, je hotel Jezus zato ostati še 40 dnij po svojem vstajenju na svetu, da bi, predno se povrne v nebesa, uravnal še vse, kar je trebalo za njegovo kraljestvo na zemlji — sveto cerkev. Res, ganljivo je opazovati, kako lepo pripravlja apostole za prihodnji apostolski poklic. Najprej se trudi, da bi nje same popolnoma utrdil v veri, zato posebej na razne načine poskrbi, da bi bili popolnoma propričani o njegovem vstajenju. Poglavitne resnice sv. vere jim je že itak poprej vse razložil naravnost z besedo in v prilikah. Nadalje jim odkaže delokrog: ves svet, vsi narodi naj imajo priliko slišati vse nauke Jezusove ter vzprejemati vse milosti, katere je izročil svoji cerkvi.
Za to težko delo jih skuša, kar moč, ojunačiti in osrčiti, da bi bili pripravljeni prenašati vse težkoče, pretrpeti tudi mučeništvo, svojo kri preliti za Boga in zveličanje duš. V to svrho jih zopet opozarja ne nebeško pomoč sv. Duha, jih uči, kako naj se lepo pripravijo na njegov prihod, da bodo vredni njegovih darov. Oso-bito pa meri vsa njegova skrb v teh dneh na to, da bi jih polagoma privadil na samostojnost, saj že vsakega navadnega vzgojitelja najbolj skrbi to, kako se bodo vedli njegovi gojenci potlej, ko ne bo več vzgojitelja pri njih, ko bodo samostojni. Kristus sicer obeta svojim učencem:	Glejte, jaz ostanem pri vas
vse dni do konca sveta; a ne bode pri njih vidno, kakor ob dnevih svojega učenja, marveč nevidno. Pa ravno zato, ker bo nevidno mej njimi, je nevarnost, da bi se ga ne spominjali o pravem času, da bi postali malosrčni in obupni, neodločni in zbegani, kakor so res že bili ob njegovem trpljenju in njegovi smrti. Zato jih hoče polagoma odvaditi svoje vidne pričujočnosti in navaditi na svojo nevidno pričujočnost in pomoč. Zato ostane še na zemlji nekaj časa; a navadno jim je neviden, le včasih se jim prikaže in še to le za nekaj časa. Učenci ved6, da je na zemlji pri njih, ako-ravno ga ne vidijo neprestano; kmalu pa bo prišla doba, ko bo s svojo nebeško pomočjo, dobrotljivostjo in ljubeznijo vedno mej njimi, a videli ga s svojimi telesnimi očmi ne bodo nobenkrat. (Slično je Jezus pozneje pripravljal tudi Savla za apostolsko delo.). Torej je za sv. cerkev ta štiridesetdanska doba neka prehodna doba. In to ne le za apostole, marveč tudi za učence in vernike.

To nam kaže ono sijajno prikazanje na gori. Nekateri so bili, to je naravnost povedano, ob začetku še nekako neverni ali vsaj ne dovolj prepričani; a z gore so pa gotovo šli vsi prepričani. In kolika pridobitev je taka lepa družba 500 dobrohotnih mož ! Ti vsi so bili bolj ali manj misijonarji, vsak v svojem okrožju. O, gotovo smemo nepričakovani vspeh binkoštnega praznika in naslednjih dnij v veliki meri pripisovati temu gorečemu delovanju nebeškega Učenika po njegovem vstajenju.
Tako je tudi še sedaj Jezusu najbolj pri Srcu vspešni razvoj sv. cerkve in lepega življenja mej katoličani. Saj že dobri zemeljski kralji v prvi vrsti gorijo in živijo za srečo svojega kraljestva, kako da bi naj višji Kralj ne? Ako se hočete posebno prikupiti Jezusu, imejte neomajljivo ljubezen in zvestobo do sv. cerkve, podpirajte njeno sveto delo na zemlji vsak po svoji moči; branite jo pa tudi, kolikor kdo zmore, zlobnih napadov njenih zakletih sovražnikov, pred vsem pa s tem, da ste sami izvrstni katoličanje: sovražnikov samih se večkrat ne moremo otresti, a to lahko storimo, da se sami ne morimo z njihovim strupenim orožjem. Amen!
A. Kr^ič.
Križev teden.
I. Litanije vseh svetnikov.
Vsi svetniki in svetnice božje, za nas Boga prosite.
Lit. vseh svetnikov.
Trije dnevi pred vnebohodom Gospodovim se imenujejo »prošnji dnevi«, ker ob njih veliko molimo in pošiljamo skupne prošnje k Bogu. Verniki se namreč te dni zbirajo s svojimi dušnimi pastirji v procesijah ter mej potjo — od eno cerkve do druge — glasno molijo litanije vseh svetnikov. Ker hodijo verniki v procesijah za križem, imenuje se ta teden tudi križev teden. — Kdaj so se pa začele te procesije? Sv. Mamert, škof Vienejski na Francoskem, vpeljal jih je prvi 1. 474. p. Kristusu. Njegovo škofijo so namreč več let zapored zadevale hude nesreče, katere so vsi imeli za kazen božjo. Da bi potolažil jezo božjo in odvrnil te nesreče, ukazal je po celi svoji škofiji take slovesne obhode ali procesije, kjer naj bi ljudje glasno in skupno molili za odvrnenje šibe božje. — In res so nesreče nehale.
Papež Leon III. pa, videč veliko korist takih procesij, ukazal jih je proti koncu 8. stol. za ves katoliški svet. In tako jih še dandanes obhajamo po vsem katoliškem svetu. — Kak namen pa imajo te procesije? Ž njimi skupno prosimo Boga odpuščanja grehov, posebno pa novih dušnih in telesnih dobrot; zlasti naj pa v teh procesijah kličemo blagoslova božjega na poljske pridelke. Za vse to pa prosimo, kadar molimo litanije vseh svetnikov. Zavoljo tega se pa te litanije tudi prošnji teden skupno molijo ali glasno pojo. — V njih je namreč vse zapopadeno, česar potrebujemo na duši in na telesu. Kaj primerno je torej, da to prekrasno molitev — litanije vseh svetnikov — danes nekoliko premislimo. Govoriti hočemo pa o teh litanijah tudi radi tega, da bi jih v prihodnje z večjo pobožnostjo in zbranostjo molili.
Litanije niso druzega, kakor mnogoteri klici ljudij do Boga, naj se nas usmili; do svetnikov, naj za nas prosijo, da bi nam usmiljeni Stvarnik odpustil grehe ter nam naklonil časnih in večnih dobrot. — Zavedamo se, da smo razžalili Boga, svojega največjega Gospoda, zaslužili smo kazen, zato kličemo iz globočine svojega skesanega srca: »Gospod, usmili se nas — Kriste usmili se nas!« Prizanezi in odpusti nam, s čimur smo Te razžalili! Saj si Gospod usmiljenja, ki praviš »da nočeš smrti grešnikove, ampak, da se spreobrne in spokori in tako večno zveliča.« Da bi bila naša prošnja bolj gotovo uslišana, obračamo se še do vsake božje osebe posebej rekoč: „Bog Oče nebeški — usmili se nas; — Bog Sin, Odrešenik sveta — usmili se nas; Bog sveti Duh — usmili se nas!« Kaj pa pomeni to vedno ponavljanje besedi:	»Usmili se
nas?« S tem hočemo naznanjati, kako močno nam je žal, da smo grešili in da zopet želimo spraviti se z Bogom. Besede: usmili se nas, zanesi nam — usliši nas — so klici skesanega našega srca.
Ker nam je iz katekizma dobro znano, da nam svetniki s svojimi priprošnjami pri Bogu veliko lahko pomagajo, ker so prijatelji božji; ker nadalje vemo, da nam tudi hočejo pomagati, ker nas ljubijo, zato pošiljamo svoje prošnje tudi do njib z besedami, katere so tolikokrat ponavljajo, namreč:	»Prosi za nas Boga —
ali prosite za nas Boga!« V teh litanijah se priporočamo posebno svetnikom, katerih precejšnje število kličemo tudi po imenu, zato se imenujejo te litanije »litanije vseh svetnikov.« Pred vsem se pa z otroškim zaupanjem obračamo do svoje duhovne matere Marije. Zakaj o nji vemo, da je »pribežališče grešnikov«, in da nas torej
nc bo zavrgla, če k njej pribežimo. »Saj še nikoli ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen, kdor je pod Marijino varstvo pribežal, v njeno pomoč klical, njeni prošnji se priporočal,« pravi sv. Bernard. Če torej Marija še nobenega ni zavrgla, tudi nas ne bo. Ona nam pa ne samo hoče, ampak nam tudi res more pomagati; saj je Mati Jezusova, kateri ji nobene prošnje ne bo odrekel. Vse to ve verni kristijan, zato pa tudi kliče s tolikim zaupanjem: »sv. Marija, sv. Mati božja, sv. Devic Devica — prosi za nas!« — Marija, kot Mati božja, je prva za Bogom; ona je kraljica vseh druzih ne-beščanov, zato jo pa v litanijah kličemo precej za Bogom. Dalje se priporočamo angelom božjim; po imenu imenujemo samo tri, ker je Bog ravno po njih ljudem izkazoval največ dobrot. Sveti Mihael je premagal upornega angela, ki se je vzdignil zoper Boga in hotel enak biti Bogu; sv. Gabrijel je sodeloval pri delu našega odrešenja; in sv. Rifael je varoval mladega Tobija na njegovem popotovanju. — Pa ne samo te tri, ampak vse druge angele in nadangele prosimo za pomoč rekoč:	Sv. angeli in nad-
angeli, prosite za nas!« Obračamo se na dalje do očakov in prerokov stare zaveze, do sv. Janeza Krstnika, ki je tako spokorno živel in tudi pokoro drugim oznanoval; do sv. Jožeta, rednika Jezusovega — vsi ti, ki so na zemlji Boga tolikanj ljubili, naj prosijo za nas.
Kristus je že tu na zemlji poleg svoje matere najbolj ljubil apostole. Zakaj? Zato, ker so iz ljubezni do Jezusa vse zapustili, za njim hodili in ker so bili pripravljeni po njegovem vnebohodu oznanjevati sv. evangelij po vsem svetu. Apostoli so Izveličarju posebno ljubi, ker so mu pomagali ljudi spreobračati; gotovo torej njih prošnje zdaj v nebesih rad usliši; apostoli so tu na zemlji skrbeli le za zveličanje ljudi, — gotovo pa tudi zdaj radi ljudem vernikom sv. katoliške cerkve pomagajo. In ravno zarad tega vse apostole vsacega posebej — v litanijah na pomoč kličemo, ker nam lahko in radi pomagajo. — Zraven teh imamo v nebesih brez števila svetnikov in evetnic, ki so tudi grešili, kakor mi; ki so se vojskovali zoper enake skušnjave, kakor mi; ki so živeli v tistih okoliščinah, kakor mi — oni poznajo sovražnika, katerega moramo premagati, ako se hočemo zveličati, zato nam pa v tem boju tudi radi pomagajo; oni za nas pri Bogu prosijo. To dobro vemo, zato jih pa v litanijah tudi na pomoč kličemo. Poleg apostolov imamo namreč še druge svetnike in sicer jih ločimo v mučenike, spoznovalce, menihe in puščavnike — in nazadnje prosimo
pomoči sv. device. Vseh ne moremo imenovati, ker jih je brez števila veliko; v litanijah se priporočamo imenoma le nekaterim kot zastopnikom tiste vrste svetnikov. Tako kličemo sv. Štefana, Lavrencija kot zastopnika mučenikov; sv. Silvestra kot zastopnika sv. škofov in spoznovalcev; sv. Benedikta, Bernarda kot zastopnika menihov in puščavnikov, slednjič se pa do vseh obračamo z besedami: vsi sveti mučeniki — vsi sv. škofje in spoznovalci — vsi sv. menihi in puščavniki — prosite za nas!
Za svetniki pridejo na vrsto svetnice. Izmej njih stoji na prvem mestu Marija Magdalena, gotovo že radi tega, ker je živela še ob Kristusovem času, posebno pa zato, ker jo je Izveličar zelo ljubil in jo nam vsem postavil za vzgled prave spokornosti. Potem imenujemo nekatere izmej važnejših svetnic, katere so se posebno odlikovale in Bogu priljubile po svoji čistosti in sv. devištvu. Ker se mi ubogi grešniki, kateri smo omadeževani z marsikakimi napakami, ne upamo klicati k Stvarniku, naj one za nas prosijo. Zato tudi kličemo: vse svetnice — prosite za nas! To je prvi del litanij vseh svetnikov.
Od svetnikov obračamo svoje prošnje zopet k Bogu, ter ga dvakrat ponižno prosimo: naj nam bo milostljiv — naj nam prizanese, naj nas usliši! —
V prvem delu litanij pošiljamo večinoma svoje prošnje do svetnikov, naj za nas prosijo, v drugem delu obračamo se pa iz-ključljivo do svojega Stvarnika, proseč ga raznih dobrot za-se in za druge. Naštevamo mu kar celo vrsto raznih stvarij, katere naj nam blagovoli podeliti. Verniki tu odgovarjajo: reši nas, o Gospod! Česa pa? — »Vsega hudega« na duši in na telesu. In kaj je največje hudo za človeka? Greh — jeza božja. Greh ga namreč stori sovražnika božjega, mu vzame posvečujočo milost božjo in pravico do nebes. Zato kličemo: vsega greha, svoje jeze reši nas — o Gospod! Ne pripusti, da bi te s kakim smrtnim grehom razžalili! Najbolj žalostna nesreča za nas bi pa bila, ako bi v smrtnih grehih umrli, nanagloma brez spovedi in kesanja — brez sv. zakramentov, zato prosimo:	»nagle in neprevidene smrti, reši
nas, o Gospod!« Različnim strastem so sicer ljudje udani, posebno ste pa dve, katere najbolj gospodarite na svetu, katere jih največ storite časno in večno nesrečnih: namreč jeza, ki je vzrok toliko hudega, in pa nečistost, ki jih okuži toliko že v mladih letih, zato tako željno kličemo: »Jeze, sovraštva, vse hude volje« — »Duha nečistosti — reši nas, o Gospod!« — Nesreča vseh nesreč je pa
23

»večna smrt«, — t. j. večno pogubljenje — iz katerega ni nobene rešitve več. Zavoljo tega moramo ne le pri litanijah, ampak večkrat v življenju, posebno pri vsakem sv. obhajilu, ali kadar smo na pokopališču — prositi »večne smrti — reši nas, o Gospod!« — Ne samo pred dušnimi, temveč tudi pred telesnimi in časnimi ne-varnostimi, naj bi nas Gospod obvaroval, kakor pred treskom, točo in hudim vremenom, ki lahko na enkrat pokonča vse na polju; dalje pred potresom, pri katerem se podirajo hiše in razrušijo cela mesta; pred kugo, lakoto in vojsko, v kateri se prelije toliko krvi. Pred temi nesrečami obvaruje naj nas pa Gospod Jezus zarad tega, ker je že toliko za nas storil: v svojem rojstvu, v svojem trpljenju, v svojem vstajenju in vnebohodu — v celem svojem življenju; ako je torej za nas daroval že celo svoje življenje, naj nas reši še pred temi nevarnostimi, katere smo našteli, in nas kedaj večno zveliča; ker, če smo pogubljeni, njegovo trpljenje za nas nima koristi.
Proti koncu še enkrat spoznamo, da smo grešniki in smo zaslužili kazen, vendar ponižno prosimo, naj nam Gospod odpusti, naj nam prizanese in nas ne pahne v večno pogubljenje, ampak tu na zemlji za grehe pokori s križi in težavami, katere hočemo prenašati v duhu pokore.
Dober kristijan pa ne želi samo sebi časne in večne sreče, ampak tudi drugim, zato moli tudi za druge. V prvi vrsti pa želi verni kristijan, da bi solnce prave sreče sijalo sv. katoliški cerkvi, zato tudi prosi v litanijah, naj bi jo Bog vladal in vodil, njene sovražnike pa ponižal; posebno naj bi pa vsegamogočni Gospod papeža, »pastirja apostolskega«, vrhovnega poglavarja sv. cerkve, podpiral in ohranil. Katoličan moli torej za svojega duhovnega očeta. Katoliški kristijan je pa tudi iz srca udan svojemu svetnemu poglavarju: kralju ali cesarju. In kakor so prvi kristijani molili za svoje svetne predstojnike, tako mi delamo, ko molimo v litanijah, da bi Bog obvaroval in ohranil našega dobrotljivega cesarja. Ker je mir podlaga vsej sreči, napredku in blagostanju, zato prosimo za mir in edinost med krščanskimi poglavarji in narodi, in naj bi Bog milostno odvrnil vse vojske. Mi smo za nebesa vstvarjeni, zato naj bi ljubi Bog naše misli in želje tje gori povzdigoval, zakaj, tam je naš pravi dom — po njem moramo hrepeneti in tje priti! Ker vemo, da je pri delu vse ležeče na božjem blagoslovu, zato kličemo v litanijah, naj Bog obilo tega blagoslova razlije na naše polje, »naj sad zemlji dž in ohrani«. — Pa tudi svojih
dobrotnikov ne pozabimo proseč Boga, naj jim zato, kar so nam dobrega storili »večne dari dodeli«. Posebno rad se pa verni kri-stijan v svojih molitvah spominja duš v vicah, ker si same nič ne morejo pomagati, ampak samo mi jim moremo prihiteti na pomoč z dobrimi deli. Zato tudi molimo v litanijah, »naj Bog vernim dušam večni pokoj dodeli«, ter jih kmalu reši iz kraja trpljenja!
Slednjič se še trikrat obrnemo do presv. Srca Jezusovega v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, naj nam On, Jagnje božje, naše prošnje usliši, prizanese in se nas usmili! — S skesanimi klici »Gospod usmili se nas — Kriste, usmili se nas!« sklepamo prelepo molitev.
Po vsem katoliškem svetu te dni v litanijah vseh svetnikov prosijo božje pomoči in milosti. V vsej pobožnosti se pridružimo svojim bratom in sestram v Kristusu, goreče prosimo svoje prijatelje v nebesih, da dosežemo to, kar je naša edina naloga na zemlji, in kar izražamo v molitvah po litanijah, proseč: Daj nam tvojo milost tukaj vživati, in tamkaj z vsemi izvoljenimi doseči, da te bomo v večnem veselju in zveličanju hvalili in molili. Amen.
—k.
2. Zakaj smo dolžni moliti?
Prosite, in se vam bo dalo.
Luk. 11, 9.
Zopet je prišla prijazna pomlad in z njo tudi križev teden, — prišli so dnevi očitnih molitev. Sv. mati, katoliška cerkev, nas je poklicala semkaj, k našemu ljubemu Očetu prosit ga vsakdanjega kruha, molit za dušne in telesne potrebe. S procesijo smo prišli do cerkve; pred nami se nosi podoba križanega Jezusa, kar pomeni, da bomo uslišani samo v imenu Kristusovem. — Po dva in dva gremo, kakor bratje in sestre, ter molimo litanije vseh svetnikov, in spoznamo, da imamo v nebesih še druge brate in sestre, ki prosijo za nas. — Po zelenem polju smo šli in prosili, da bi nebeški Oče nesreče obvaroval naše poljske pridelke, dokler so še čisto v njegovih rokah.
Tako nas sv. cerkev prijazno vabi, v teh dnevih goreče moliti po zgledu našega Zveličarja. In vendar ima ravno današnji čas veliko mrzlih kristjanov, katerim se ne ljubi moliti; ki so tako brezbožni, da leta in leta, tudi ob nedeljah in praznikih, opuščajo
23*
očitno službo Božjo; da tudi taki kristjani so, ki se še celo norčujejo iz molitve pobožnih vernikov.
In ti ljudje mislijo, da so najmodrejši; ali ravno oni so ubogi nespametneži, ker zaničujejo molitev, katero tirja pamet, in katera nad vse povišuje človeka.
Med vami, dragi v Kristusu, tacih ljudi ne iščem, saj ste s tem^ da ste se udeležili današnje procesije, dali spričevalo, da spoštujete opomin Zveličarjev in klic sv. cerkve k molitvi; ali morda je kdo mlačen med vami. Da zgine mlačnost v molitvi, da spoznate neumnost brezbožnih ljudi, in da vas ne premoti zgled hudobnežev in zasramovanje sveta, premišljujmo vzroke, zakaj smo dolžni moliti.
1.	Moliti se pravi, povzdigovati svojo dušo k Bogu, da ga hvali in časti, da se mu zahvaljuje za prejete dobrote, ali pa, da ga prosi novih milosti. Že iz tega se vidi, da moramo moliti, ker samo božje bitje nam nalaga dolžnost, povzdigovati se k njemu s svojim duhom t. j. ga moliti.
Sv. cerkev nas uči in naša pamet nam potrjuje, da je Bog najvišji, najpopolnejši duh, da je on najlepše, najljubeznjivejše bitje. In jaz te prašam, o človek, ali se tvoja duša ne veseli že tukaj na zemlji nad vsem, kar je lepo, kar je dobro? Če ti je pa všeč, kar je lepega in dobrega tukaj na zemlji, koliko bolj te mora veseliti Bog, ki je najlepše, najboljše bitje? In ravno to se pravi moliti, ako se človek veseli zarad božje neskončne modrosti, lepote in dobrote. Človek mora torej moliti, ker je Bog vreden vse čast'.
2.	Človek mora Boga moliti tudi zato, ker ga je vstvaril in odrešil.
Sv. cerkev nas uči in pamet nam potrjuje, da v začetku razen Boga ničesar ni bilo, da takrat tudi človeka ni bilo in da ga je šele božja vsegamogočnost postavila na svet in uvrstila med druge stvari. Poglej torej v knjigo stvarjenja in ne hodi kakor slepec mimo božjih čudežev!
K svoji časti je Bog vstvaril svet. Kdo naj ga pa časti? Mar li stvari, ki so brez pameti, ki ne poznajo stvarnika svojega?
Seveda bliščijo brezštevilne zvezde na nebu Bogu na čast in slavo mu pojo drobne tičice. Seveda razteza drevo svoje veje, kakor bi hotelo moliti svojega Boga in njemu dajejo prijeten duh nežne cvetice. Njemu buči morje, njemu gromi grom, in vse kar je na svetu, časti Gospoda. Noč in dan, zima in leto, nebo in
zemlja časti Boga. Toda edini človek ima dolžnost češčenje vseh stvari umeti in ga Bogu tudi prinašati v besedi.
Pojdi torej, o človek, in čitaj v knjigi stvarjenja!
Vsaka bilka ti bo povedala, vsaka žival ti bo oznanovala, truma zvezd ti bo klicala, vse stvari ti bodo razlagale, da je Bog vsegamogočen, ki jih je stvaril.
Pojdi torej, o človek, in čitaj v knjigi stvarjenja!
Vsako drevo ti bo reklo, vsaka ptica v zraku ti bo prepevala, vse stvari ti bodo povedale, da je Bog neskončna ljubezen, ki lepše oblači lilijo, kakor je bil oblečen Salamon v svojem bogastvu, ki daje tiči hrano, ki ne seje, ne žanje, da je on Bog ljubezni, ki pošilja solnčne žarke in dež na njive in travnike ter hrani vse, kar živi. — Da, v knjigi stvarjenja je z velikimi črkami zapisana vsegamogočnost in dobrotljivost božja.
In ako si vse to videl, vse to premislil, skloni svoja kolena v prah, poklekni sred vseh stvari in moli svojega Gospoda, svojega Boga.
In če teh bukev, tega jezika ne umeš, čitaj v knjigi križa — v knjigi odrešenja. Ljubezen oznanuje ves svet, ali ljubezen, katero uči križ, je tako velika, da je ne more umeti ne človek ne angel. Resnično, ko bi govoril vse jezike angelov in ljudi, ne bi mogel popisati ljubezni, katero oznanuje križ, — to zamore le človeško Brce čutiti, nikdar pa ne umeti in izgovoriti.
Stvarnik sveta se poniža, je človeku enak in se da križati od njega. Vsegamogočni Bog zapusti svoj nebeški sedež, se vleže v revne jaslice in se da umoriti od grešnih ljudi! Moreš to umeti kristjan? Ne, samo moliti, hvaliti moremo božjo neskončno ljubezen.
Glejte torej, dragi v Kristusu, knjigo stvarjenja, knjigo odrešenja, v katero je tako jasno zapisana božja vsegamogočnost in njegova ljubezen. Ali nismo dolžni ga že samo zavolj teh lastnosti častiti in moliti?
3.	Človek je umno bitje, ima pamet, in tudi zato mora moliti. — Človek namreč misli, on tudi ni zadovoljen, da si stvari samo površno ogleda; ampak pamet poprašuje po onem, ki jih je naredil, praša po Bogu. In kaj se pravi po Bogu prašati, svojega duha nad stvari do stvarnika povzdigniti, Boga spoznavati iz stvar-jenih reči? Ali se ne pravi to moliti?
Človek mora torej moliti, ker ima pamet in um, in vendar se sliši včasih govoriti: »Jaz ne morem moliti.« Kako je to umeti? Ali pomeni to, da noče moliti, da noče biti umen človek? Ali v
.
resnici ne moreš moliti? Je-li vsa ljubezen do Boga ugasnila v tvojem srcu? Ali si postal živali enak? Kdor ves dan opazuje božje stvari in ne misli na njih stvarnika, in svojega srca k njemu ne povzdigne, v čem se on razločuje od živali? Tudi žival vidi božje, stvari in ne misli dalje — na stvarnika. Kdor torej o molitvi neče ničesar slišati, zavrže vso prednost, ki jo ima razumno bitje, in postane živali enak. — Poglej v naravo; ona je odprta molitvena knjiga in nam kliče:	»Sursum corda — kviško — k
Bogu srce!« Sončna svitloba, vsaka reka in vsako jezero so zrcala božje popolnosti, grom oznanuje njegovo moč, tisočere lučice na nebu pravijo o njegovem veličanstvu. V cvetici je naslikana podoba njegove modrosti in lepote. Tvoje njive in tvoji travniki pričajo božjo večno in zmiraj novo dobrotljivost. In sedaj bi ti bilo nemogoče moliti?
Molitev ni samo to, ako Človek poklekne, sklene roke in izreka navadne besede, ampak molitev je tudi to, če človek špost-ljivo misli na Boga. Zatorej imajo navado pobožne duše vsa svoja dela spreminjati v molitev in jih obračati na Boga. Nek misijonar iz 16. stoletja je imel lepo navado, da je na svojem potovanju vedno molil. Na vprašanje, kako more pri mnogih svojih opravilih še toliko moliti, odgovori pobožni mož: »Kadar srečam človeka, spoznam v njem božjo podobo in hvalim božjo dobroto in ljubezen; kadar pa grem mimo polja, prosim za dobro letino.« Sveti Frančišek je spoznal v vsaki stvari znamenja božje ljubezni. Zdelo se mu je, kakor bi ga vsaka stvar nagovarjala: »Ljubi in časti Boga«; tako, da so se mu vzdigovale prsi in je zaupil v bolečini svoje goreče ljubezni:	»Molčite, molčite, ve cvetice, molčite, saj
sem slišal, in nekdo mi tudi govori v mojem srcu.« In tako mu je bila VBaka stvar povod, da se je spominjal Stvarnika. Kdo bo rekel, da ni ravnal po pameti, ko vendar po vsi pravici imenujemo pagane nespametne, ker so izkazovali stvarem božjo čast in se niso povzdignili do nevidnega Boga, njih stvarnika. Nespametni, paganom enaki so tudi tisti ljudje, ki bivajo sredi stvarjenih reči, pa ne verujejo v vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje in ga ne molijo.
4.	Moliti smo dolžni pa še tudi zato, da dosežemo svoj namen. Prva resnica naše sv. vere je pač ta, da je Bog človeka vstvaril, da bi ga spoznal, ga ljubil, mu služil in se zveličal.
«) Kako pa more človek Boga spoznati, če ne moli, če stoji daleč od njega? Tak človek bo ostal vedno v temi. Učeni pa brez-
božni ljudje ravno zato včasih ne umejo najnavadnejših krščanskih resnic, o katerih preprost in pobožen človek prav sodi, in jih tudi umeje.
b)	Bog je človeka vstvaril, da ga ljubi iz vsega srca nad vse. Pri tistem pa, ki zanemarja molitev, ugasne kmalu vsa ljubezen božja. Saj tudi Bog da svoje milosti in čednosti le tistemu, ki ga za nje prosi; brez molitve torej ne dobiš tudi ljubezni, poglavitne božje čednosti.
c)	Človek je vstvarjen, da Bogu služi. Ali pa služi Bogu, kdor ne moli, kdor opušča najimenitniše opravilo? Duhovno življenje je prvo, za katero imamo skrbeti. Nobena reč ni bolj važna, kakor molitev, saj je vendar za človeka prva stvar, da živi kakor človek, ne kakor neumna žival.
d)	In človek je vstvarjen, da se izveliča. Vzemimo v roke življenje svetnikov, prebirajmo to knjigo od prve do zadnje strani, in razen nedolžnih otročičev ne najdemo nobenega svetnika, ki bi se bil zveličal brez molitve. In zakaj ne? Zato, ker Kristusove besede: Prosite, in se vam bo dalo, se ozirajo tudi na naše zveličanje in niso samo kaki svet, ampak zapoved.
Dolžni smo torej moliti, dragi v Kristusu, ker je Bog neskončno bitje in je vreden naše molitve, ker nas je vstvaril in odrešil, in smo mu dolžni hvalo, ker imamo mi pamet in ker z molitvijo dosežemo svoj namen. Zatorej ne umemo, kako more kdo opuščati molitev in se izgovarjati, da je to zanj preveč poniževalno, češ da je učen, ali pa visokega stanu. Ubogi človek! Ali je poniževalno, če se pogovarjaš z Bogom? In ti ni morebiti znano, da je molitev najboljše orožje zoper pregreho? Reci mi, ali ne postane človek hudoben, kadar začne sovražiti molitev? In molitev je tudi zato merilo, po katerem se meri dušni stan človeka; kajti molitev je po besedah sv. Auguština dušno dihanje. Kdor lahko diha je zdrav, kdor težko diha, ta je bolan, kdor več ne diha, je mrtev. Tako je tudi s dušo in molitvijo. Kdor rad moli, je na duši zdrav, kdor malo moli, ta je na duši bolan, in kdor več ne moli, ta je na duši mrtev. Zatoraj rečem: Moli, moli, kakor pravi sv. Pavel, moli brez prenehanja. Amen.	P. H.
3.	Kdor prav moli, tudi prav živi.
Vaš Oče z nebes bo dal dobrega duha tem, kateri ga prosijo.	Luk. 11, 13.
Ta teden veliko molimo, in vam tudi v pridigah mnogo govorimo o molitvi. In pač ne zastonj; kako potrebna je molitev, spozna se posebno iz verske resnice, da nobeden ne more brez molitve doseči večnega zveličanja. Zato pravi kar naravnost sv. Janez Krizostom:	Kdor ne moli Boga, ta je (pri živem telesu) mrtev.
Zakaj naša duša more živeti le v Bogu, živeti pa v Bogu ne more, če se k Bogu ne povzdiguje, t. j. če ne moli. Dalje je gotovo, da ne more nobeden biti zveličan, ako ni podpiran po milosti božji; pomoč božja se pa doseže le z molitvijo. Zato govori Kristus:	Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte
in se vam bo odprlo . . . Vaš Oče z nebes bo dal dobrega duha tem, kateri ga prosijo. (Luk. 11.) In sv. Janez Krizostom pravi: Menim, da je vsem očitno znano, da je popolnoma nemogoče, brez molitvine pomoči rasti v krščanskih čednostih in se v njih ločiti iz sveta. Nobeden ni na enkrat pregrešen, nobeden na enkrat hudoben, nobeden na enkrat bogatajec, ki ni poprej opustil vse molitve. Zato peklenski duh nobene reči tako močno ne črti in ne sovraži kot molitev. Ni se nam torej čuditi, da je sv. Avguštin izrekel te imenitne besede:	Kdor zna prav moliti, zna tudi prav
živeti. In ravno te imetne besede hočemo danes premišljevati:	Kdor zna prav moliti, tisti zna
tudi prav živeti. Začnem v imenu Jezusa in Marije.
Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti. Te besede svetega Avguština so ravno tako lepe, kakor resnične. Da se bomo pa vendar o njih resničnosti še bolj prepričali, premišljujmo najprej prvi del teh besedi: Kdor prav moli, tisti prav živi. Prašajmo se: Kdo zna prav moliti? — Prav moliti zna tisti:
a)	ki po besedah sv. Pavla neprenehoma ali vsak čas moli, ne le zdaj pri procesijah križev teden, ali samo v cerkvi, ampak vedno ali vsak čas. To se pa zgodi, če (ob tistih časih, ki so posebno pripravni za molitev) zvesto moli in vsa svoja opravila opravlja v božjem imenu in jih z dobrim namenom Bogu posvečuje. V božjem imenu vstane in opravi svojo jutranjo molitev. Boga zahvaljuje za mirni počitek po noči, in za novi dan, ki ga je doživel. Vsa svoja dela in opravila daruje Bogu in ga
prosi za njegovo pomoč in blagoslov. Pa tudi pri posameznih delih ponavlja dober namen, da hoče iz ljubezni in iz pokorščine do Boga delo pričeti, nadaljevati in končati. — V božjem imenu tudi vselej opravi svojo večerno molitev, Boga zahvaljuje za vse ptejete dobrote minulega dneva; premišljuje, ali ni kaj pretekli dan Boga razžalil, in ga s skesanim srcem prosi odpuščanja; priporoča se potem v varstvo božje, v varstvo preblažene device Marije, svojega angela variha in drugih pomočnikov, in še preden gre k počitku, daruje svoje spanje Bogu v čast. Pa ne le samo zjutraj in zvečer, ampak v sleherni telesni in dušni potrebi se zateka k Bogu od katerega z otročjim zaupanjem pričakuje pomoči. — Kdor zna prav moliti, moli tudi
6) pobožno; on ni radovoljno raztresen, ampak zbran v Bogu. Spominja se, da je Bog, s katerim govori, najviši Gospod, kralj vseh kraljev; zato si prizadeva, z vsem spoštovanjem in, kolikor je mogoče, z zbranim duhom govoriti z božjim veličanstvom. — Prav zna moliti dalje tisti,
c)	ki moli ponižno, ter s ponižnim Abrahamom spozna, da je pred Bogom le prah in pepel, in da sicer ni vreden, da bi bil uslišan, vendar pa pričakuje in upa od neskončne božje milosti, od Jezusovega neskončnega zasluženja. od priprošnjo Matere božje in ljubih svetnikov ali prijateljev božjih, da ga Bog usliši in da, kar ga prosi. Ponižnost se razodeva v obleki, v mislih, besedah in obnašanju, v klečanju itd. Prav moli tisti,
č) ki povzdiguje k Bogu čiste roke in čisto srce; zakaj on vč, da Bog grešnikov ne usliši; če se pa vendar čuti z grehi omadežanega, kot cestninar v templu, se kesa svojih grehov, dela trdne sklepe, da se hoče poboljšati, greh zapustiti, in se v resnici spraviti z Bogom. — Prav zna moliti tisti,
d)	ki je pri svojih molitvah udan v voljo božjo, ki ne tirja svojeglavno in predrzno, ali celo z nejevoljo in jezo, da bi se to zgodilo, kar sam hoče, ampak po Jezusovem zgledu Bogu prepusti, naj se zgodi najsvetejša volja božja. Kdor sicer nekoliko moli k Bogu, nekoliko je pa tudi nejevoljen in kolne n. pr. ob slabem vremenu, tak pač ne zna prav moliti. —
Kdor pa tako, kakor sem zdaj govoril, zna prav moliti, zna po besedah sv. Avguština tudi prav živeti. In kako bi tak prav ne živel in ne postajal čedalje boljši in pobožnejši?
a) Molitev ni nič druzega, kakor pogovor z Bogom, kakor povzdigovanje srca k Bogu, ali prijazno občevanje z
Bogom. Ali pa ne bo tak, ki se pogovarja z Bogom, z Bogom peča, ima z Bogom opraviti, čedalje boljši? če kdo občuje s prav dobrim, modrim in pobožnim človekom, navzame se kolikor toliko dobrega od njega. To pričuje že stara izkušnja, da s komur se človek peča, tak pa postane. Ako se tedaj človek v pobožni mo-, litvi pogovarja z Bogom, peča z Bogom najsvetejšim, koliko dobrega bo za požlahtnjenje svojega srca pridobil od tod? — David je bil mož po božjem srcu; od kod je dobil to lastnost, da je bil božjemu srcu podoben? Od tod, ker je veliko molil, še celo o polnoči je vstajal k molitvi.
b)	V molitvi — v dobri in pravi molitvi — se dobri kristjan n a-
učivseh lepih čednostij, vadi se v njih in krepča. Če se pobožni kristjan pogostoma v molitvi k Bogu obrača, in spoznava Boga kot večno resnico in nezapopadljivo modrost, in dobiva od Boga pogostoma pomoč in tolažbo v mnogih potrebah, ali ne bo v živi veri v Boga vedno bolj razsvetljen in utrjen? — In če v molitvah zmerom bolj spoznava božjo neskončno očetovo dobroto in usmiljenje, od katerega je že večkrat dosegel pomoč, ali ne bo tudi njegovo zaupanje na Boga čedalje trdnejše, čedalje bolj otročje? In če ravno v molitvah zmerom bolj spoznava božje popolnosti in dobroto, ali se ne bo njegovo srce zmerom bolj vnemalo ljubezni do tako neskončno dobrotljivega Boga? — In če kristjan pogostoma zdaj tu, zdaj tam moli, in ravno s tem spoznava, da je	Bog	povsod pričujoč,	vseveden, in vse in povsod
vse vidi in sliši,	ali	se tak	kristjan	ne varuje povsod greha?
Zares! kako bi bilo mogoče, da bi tak pobožen kristjan, ki se v svojih molitvah večkrat trese pred ostro pravico božjo, prosi Boga za milost in odpuščanje, črti svoje grehe, in Boga nič bolj prisrčno ne prosi, kakor da bi ga največega hudega — greha — rešil; kako bi bilo mogoče, rečem, da bi tak kristjan prostovoljno v greh privolil? — Kako bi ne bil ponižen, kako bi ne ljubil sv. čistosti, če goreče moli k prečiš'i Devici, sv. Alojziju itd.
c)	In kako bi ne bil tak usmiljen do Bvojega bliž-
njega? Kako bi bil trd in neobčutljiv do bližnjega tak, ki rad, veliko in prav moli in se v molitvi spominja, da smo vsi otroci enega Očeta, ki	je v	nebesih,	ki pusti	solncu sijati nad pravičnimi
in krivičnimi in	deževati nad	dobrimi	in hudobnimi? Kako bi ne
odpuščal rad svojim sovražnikom tak, ki večkrat moli za svoje sovražnike, in nebeškega Očeta prosi, da bi mu odpustil njegove grehe tako, kakor odpušča on tistim, ki so ga žalili. O pač res
nično je, preljubi v Kristusu, kdor ve in zna prav moliti, ve in zna prav živeti; on dobiva obilno pomoči in milosti od Boga, da zamore prav in Bogu dopadljivo živeti. Zato je sklenil naš božji Zveličar svoj prelep evangelijski nauk o molitvi s temi besedami: Nebeški Oče bo dal dobrega duha tem, kateri ga prosijo. Zatorej, o kristjani! prizadevajte si prav moliti; kateri to storijo, taki tudi prav živijo, in blagoslov božji jih povsod spremlja pri hiši, otrocih in živini.
Odkod pa vendar to pride, da jih toliko na svetu tako hudobno živi, da so tako strašni preklinjevalci, tako grdi in nesramni prešeštniki in nesramneži, tako grdi in poživinjeni pijanci ... od kod to pride, da so marsikateri brez vsega strahu božjega, brez vse pokorščine do starišev in do duhovnov, stariši brez vse skrbi za otroke, brez vse skrbi za zveličanje svoje edine, neumrjoče duše? Od tod, ker ali nič ali pa prav slabo molijo. Oh, ni čudo, da nas Bog tepe s slabim vremenom, s potresom in z drugimi šibami ... Pa za nekatere ljudi je res vse zastonj, dokler jim Bog ne da občutiti najhujše šibe. Tako daleč pride človek, ako Boga zapusti in nič ali prav ne moli.
Oh, preljubi v Kristusu, da nas taka nesreča ne zadene, zato si prizadevajmo pogostoma in prav moliti. Ako bomo prav molili, bomo tudi prav in po krščansko živeli, in ako bomo prav in po krščansko živeli, smemo tudi po tem revnem življenju pričakovati boljšega in večnega življenja v nebesih. Amen.	J. Kerčon.
Praznik Kristusovega vnebohoda.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
LXXX1I.
In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil vzet v nebo, in sedi na desnici božji.
Mark. 16, 19.
Upam, da boste letos s posebno velikim veseljem, s posebno veliko vnemo in pobožnostjo obhajali današnji veličastni praznik Gospodov ter tudi v svojo posebno dušno korist. Pa zakaj imam to upanje? Zato, ker ste tako pazljivo in s tolikim zanimanjem
poslušali tudi druge skrivnosti in dogodbe, katere sem vam pri povedoval že tako dolgo, in se vendar niste naveličali. Ako ste radi poslušali, ko sem vam pravil o Kristusovih bojih, kako da bi z veseljem ne poslušali, ko vam imam še pripovedovati o njegovem zmagoslavju? Ako se vam je tako zelo ganljivo zdelo, ko smo tolikrat premišljevali, kako globoko se je ponižal naš Zveličar in kako zelo so ga poniževali njegovi sovražniki, ali naj bi sedaj mrzlo ostalo naše srce, ko nam je premišljevati, kako je bil po-vikšan do nepopisne, neizmerne slave tudi po svoji človeški natori ? In če smo sočutno premišljevali njegovo prebritko trpljenje, ali se ne bo naše srce sočutno veselilo, ko premišljujemo neizmerno radcst, katero je danes čutilo Jezusovo božje Srce? — Kolika sreča je tudi za nas, da je šel Jezus v nebesa, da imamo svojega velečastnega Srednika pri nebeškem Očetu! V koliko tolažbo je nam ubogim zemljanom Kristusov vnebohod, ker vemo, da je šel tudi nam bivališča pripravit, da bi se tudi mi ž njim veselili v rajski slavi. Ce pomislim na vse one neštete množice svetnikov in zveličanih, kateri so takrat ali pozneje prišli za Jezusom v nebeško veličanstvo, se mi zdi, da danes ni samo praznik Gospodov, marveč obenem tudi praznik vseh svetnikov in izvoljencev.
Ali ni res preimenitna skrivnost današnjega praznika, vredna, da jo premišljamo z vso mogočo pazljivostjo in pobožnostjo?
Jezus je bil ob svojem prikazovanju v Galileji zapovedal svojim učencem, da naj gredo v Jeruzalem, tam ga bodo zopet videli. Dobri učenci, ki so bili že poprej poslušni na vsako njegovo besedo, so sedaj, ko so bili tolikanj oblaženi po srečnem občevanju ob raznih prikazovanjih, radostnega srca izpolnili povelje svojega Učenika. Zopet se napotijo proti Jeruzalemu. To potovanje je bilo pač zanje pomenljivejše nego vsako drugo potovanje poprej. Ko se poslavljajo od svojega doma, od domačih hribov in planjav, od domačega jezera, domačih ljudij, pač elutijo, da se poslavljajo za vselej! In kakšne nade polnijo njih apostolska srca, ko se bližajo Jeruzalemskemu mestu! Kako vzvišeni pogovori krajšajo to zadnjo skupno potovanje v dvakratni Jezusovi šoli (pred vstajenjem in po vstajenju) izšolanim in izkušenim učencem nebeškega Učenika — pod načelstvom sv. Petra! Pač se zavedajo svoje težke naloge — saj jim je Jezus že govoril o mučeništvu — posebno ko že pred seboj zagledajo Jeruzalem,
kjer so se godile pred kratkim tako strašne reči; a raste jim tudi pogum, saj jim je še bolj v spominu slavna zmaga Kristusova !
Ko pridejo v Jeruzalem, krenejo v svoje navadno bivališče — v obednico zadnje večerje na Sijonskem griču. Tu se jim prikaže Jezus zadnjikrat. Po zemeljski šegi je še ž njimi jedel zadnjikrat — kakor za slovo, ter se kakor po navadi pogovarjal ž njimi. Rekel jim je: To so besede. katere sem vam govoril, ko sem bil še pri vas, da mora biti dopolnjeno vse, kar je pisano o meni v postavi Mozesovi, in v prerokih in v psalmih. Tedaj jim je odprl um, da so razumeli pisma. In jim je rekel: Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in tretji dan vstati od mrtvih in oznanovati v njegovem imenu pokoro in odpuščenje grehov mej vsemi narodi in začeti v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh rečij. In jaz pošljem obljubo svojega Očeta (sv. Duha) v vas. Vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste navdani z močjo iz visokosti. Ker Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s sv. Duhom ne dolgo po teh dneh. Povedal jim je torej na kratko še zadnja najpotrebnejša naročila. Potrjeni so bili v veri, ker jim je pojasnil tesno zvezo mej tem, kar je bilo prerokovano, in tem, kar se je izpolnilo in kar se je imelo še izpolniti. Apostoli so sicer že vedeli iz naročila na gori na Galilejskem, da pojdejo po vsem svetu oznanovat in krščevat; a niso vedeli, kdaj bi začeli in kje; zato jim določno pove, da naj čakajo v Jeruzalemu, dokler jim ne pošlje sv. Duha; potlej naj pa začnejo kar v Jeruzalemu in odondot naj gredo na vse strani. Še enkrat jim zagotavlja vsestransko pomoč iz nebes, ker krščeni bodo s sv. Duhom, takorekoč potopljeni v njegove milosti: spomin, um, srce, še telo — vse bo čutilo nebeško moč sv. Duha!
Potem je šel z njimi na Oljsko goro — na Oljski gori je pričel svoje britko trpljenje, na Oljski gori je hotel tudi iti v svoje nebeško veličanstvo, ter nastopiti svoje nebeško kraljestvo — šel je tje proti Betaniji, nekako četrt ure hoda na vzvišen hribec. Ali že po potu, ali pa ko so prišli na tisti večno znameniti kraj, kjer je šel Jezus v nebesa, so učenci zaupno vprašali Jezusa: »Gospod, ali boš v tem času (namreč, ko bo prišel sv. Duh) zopet postavil Izraelsko kraljestvo?« Učenci o Kristusovem kraljestvu še niso imeli pravega pojma; morda niso celo tako posvetno mislili, kakor drugi ljudje, da bode Izraelsko kraljestvo v tem, da bodo podjarmljeni vsi drugi narodi in da bode Izrael zapovedoval vsemu
svetu, vendar te jasnosti pa niso imeli, kakor jo mi sedaj razvi-dimo iz cerkvene zgodovine, da bode njegovo kraljestvo duhovno kraljestvo, ki se bo razširilo po vesoljnem svetu ter premagalo srca vseh ljudij, katerikoli imajo dobro voljo. Jezus jim naravnost ne zanika, da bi se v tem času ne pričelo kraljestvo božje, le to jim odgovori, da kdaj in kako, ve le nebeški Oče, pa da bodo že tudi sami spoznali, ko bodo prejeli sv. Duha, ter bodo začeli takoj širiti kraljestvo božje začenši doma in potlej na vse strani. Odgovori jim namreč: Vam ne gre vedeti časov ali ure, katere je Oče ohranil v svoji oblasti; a prejeli boste moč sv. Duha, kateri pride v vas, in mi boste priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca sveta.
In ko jim je bil to izgovoril, je povzdignil svoje roke ter jih blagoslovil. In ko jih je blagoslavljal, je šel od njih. Vzdignil se je vpričo njih, in oblak jim ga je vzel izpred očij. Vzet je bil v nebo in sedi na desnici božji. In ko so ga gledali, kako je šel v nebo, glej, stala sta dva moža pri njih v belih oblačilih in sta rekla; Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo ? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo zopet prišel tako, kakor ste ga videli iti v nebo. In so ga nudili in se z velikim veseljem vrnili v Jeruzalem.
S temi kratkimi besedami je opisan eden najveličastnejših dogodkov sv. evangelija. Bilo je v četrtek in, kakor ustno izročilo pravi, opoldne, ko je zapustil Jezus našo solzno dolino in sicer na silno veličasten način. Da je bil kar moč sijajen Jezusov vnebohod, lahko sklepamo iz raznih okolščin: Prikazal se je svitel oblak na nebu, t. j. premilo žareča nebesna prikazen nalašč v proslavo božjega Sinu. Ako se je Jezus kazal že ob drugih priložnostih tako veličastnega, n. pr. na gori Tabor, na dan vstajenja itd., ali ni bil mar njegov vnebohod nad vse veličasten in tako sijajno mogočen, kakor je primerno Sinu božjemu, ko se vrača kot zmagoslavni kralj v svoje večno kraljestvo! Da je bil ta prizor omamljivo lep, vidimo tudi iz tega, ker je apostole tako zelo prevzel, da so kar zamaknjeno gledali proti nebu in kar očesa niso mogli odmakniti, in da jim je navdalo srce s toliko sladkostjo, da so jo čutili še nazaj grede v Jeruzalem in da je nikdar več niso mogli pozabiti, kar nam priča ravno to, ker posebej poročajo o njej. Tega sta nam priča tudi angela, ki sta rekla apostolom, da bode na sodnji dan zopet tako prišel, kakor so ga sedaj videli. To pa nam je znano, da bo takrat prišel v veliki bliščobi, mogočnosti in veličastnosti, kakor je sam napovedal.
Ako je bilo pa že to tako veličastno, kar so mogli apostoli gledati s telesnimi očmi, kolika je bila še le čast in slava nad oblaki, v žarnem rajskem nebeškem blesku ! Ozrimo se najprej na Jezusa samega! Ce smo skušali že o mnogih navadnih priložnostih na zemlji ugibati čustva njegovega božjega Srca, o kako bi morali strmeti, ko bi mogli vsaj nekoliko razumeti tisto radost, ki je napolnjevala Jezusovo spremenjeno poveličano Srce takrat, ko je zapuščal našo solzno dolino in se polagoma vzdigoval proti nebesom. Kolika radost, ako se ozre nazaj proti zemlji, ki mu hitro izginja izpred očij: kako kratko je življenje, kako majhna je zemlja, kako hitro je minulo vse trpljenje in vse prizadevanje, pa koliko dobrega, koliko blagrov, koliko sreče je zaslužilo! Kolika radost, ako se ozre proti nebesom, ki se sedaj odpirajo pred njim: neizmerno veliko kraljestvo neskončne časti, radosti, oblasti in mogočnosti, kjer bo kraljeval kot božji Sin na desnici svojega Očeta vekomaj! Kako so poveličevale njegov prihod v nebesa vse vrste zveličanih stare zaveze od nedolžnega Abela do spokornega roparja sv. Dizma, ki so ga spremljale! Kako so povikševale zmagoslavje nebeškega Kralja vse nebeške množice angelov! In kako neskončne radosti je zatrepetalo njegovo človeško-božje Srce ob nepopisno ganljivem sprejetju nebeškega Očeta, s katerim bo živel in kraljeval v edinosti svetega Duha od vekomaj do vekomaj!
Tako smo si v kratkih in bolj površnih črticah ogledali vse življenje in delovanje našega preljubega Zveličarja. Pa malo bi nam koristilo, ko bi bili že s tem zadovoljni, da smo to štorih le edenkrat, in bi potlej zopet pozabili Jezusa, zopet zanemarili svojega Zveličarja. Ne, nikdar ga ne smemo pozabiti, marveč vsak dan hočemo povečkrat misliti nanj, gostokrat hočemo premišljevati njegove nauke in njegova dela ter se na vso moč prizadevati, da bi čimdalje natančneje izpolnjevali njegovo voljo in čimdalje zvestejše posnemali njegove božje zglede. In prelepi rajski sad takega premišljevanja in takega prizadevanja bodi: trdna vera, neomahljivo zaupanje in goreča ljubezen, ter vse druge dejanske čednosti, ki izhajajo iz teh treh božjih čednostij! Najprej vera: trdno verujemo v Jezusa Kristusa, Sinu božjega, Stvarnika in Gospoda nebes in zemlje in našega prihodnjega Sodnika; trdno verujemo vse skrivnosti njegovega včlovečenja, njegovega življenja in trpljenja, njegovega poveličanja v nebesih in njegovega resničnega in osebnega bivanja v presv. Rešnjem Telesu in njegovega milostnega in mogočnega delovanja v sv. katoliški cerkvi;
trdno verujemo vse njegove nauke, njegove čudeže, vse njegove zapovedi in svete, s katerimi nas vabi za seboj in želi privesti v nebesa, kamor nam je šel pripravit bivališče, da bi ž njim kraljevali in se veselili na veke. Ta naša vera bodi nepremagljiva, pripravljeni bodimo za to vero v Sinu božjega vse žrtvovati in dati celo življenje, kakor je on sam s smrtjo potrdil, da je Sin božji in je v spričevanje te resnice umrlo mnogo milijonov najboljših ljudij svete mučeniške smrti. Ta naša vera v Jezusa Kristusa bodi vesela, saj nas ravno sv. vera uči toliko lepega in veličastnega o Jezusu, vse kar vemo o njem. Ponosni torej bodimo zarad te vere in vselej nam bodi neka srčna radost, kadarkoli obudimo vero v Jezusa Kristusa samega ali pa v katerokoli njegovo skrivnost. Pa tudi živa in delavna bodi ta naša vera v Jezusa Kristusa: naš razum, našo voljo in vse naše življenje naj prešinja, poživlja, vodi in vlada. Ta vera v Sinu božjega mora biti glavno načelo vsega našega mišljenja in delovanja, iz te vere morajo izhajati vse naše namere, naši sklepi, naša podjetja, s kratka: Ta vera nam bodi življenje in dejanje, saj uči sv. apostol Pavel, da pravični živi iz vere. Tako mislimo, kakor je on mislil, tako govorimo, kakor je on govoril, tako delajmo, kakor je on delal, njegov zgled nam bodi povsod merodajen. Pri vseh ime-nitnejših delih se vprašujmo: kako o tem uči Kristus, ali kako bi bil delal moj Zveličar, ko bi bil sedaj-le na mojem mestu? D&, tako si moramo prisvojiti Jezusovo mišljenje, da se bo uresničila nad nami sv. Pavla beseda:	Živim, toda ne jas, Kristus živi v
meni, ali ona toli tehtna beseda: izvrsten kristjan je takorekoč drugi Kristus.
Druga božja čednost je upanje. Upanje nam kaže Boga kot največjo dobroto in nas priganja k temu, da bi ga kdaj v nebesih gledali in vživali. Ali v nebesa ni lahko priti, pot do nebeškega Sijona je strma, in brez božje pomoči se ne more nihče zveličati. Tako je Kristus tudi središče in težišče našega upanja. On je pravi živi Bog, v njem se bodo zveličani veselili vekomaj; Kristusa imeti, se pravi nebesa imeti. Pa tudi vse pomočke, ki jih potrebujemo za večno življenje, moremo dobiti le po Jezusu Kristusu: on nam je nebesa odprl, on zaslužil vse milosti; zato je sam rekel, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Pri njem dobi grešnik pomoč, da se more znebiti svoje grešne teže in nesreče, pri njem pa dobi tudi nedolžni dovolj močne opore, da more brezmadežno živeti v sredi izprijenega sveta, kdor se le
hoče zvesto okleniti svojega božjega Zveličarja. Zlasti pa nam je Jezus tolažnik in pomočnik v vsakem trpljenju in osobito v zadnjem trenutku nas noben človek in nobena reč ne bo mogla resnično utolažiti, marveč le on edini. Torej le radi in veselo obujajmo tudi krščansko upanje; to kažemo v dejanju s tem, da v vsaki potrebi pri njem iščemo pomoči in tolažbe, in pa s tem, da se ne zanašajmo toliko na svetno čast in srečo, marveč višje povzdigujemo svoja srca ter koprnimo po večnih blagrih, katere nam je Jezus zaslužil in obljubil, če bomo njemu zvesto služili. O kako ničesto in malenkostno se zdi vse na svetu onemu blagemu človeku, kateri stavi le v Jezusa svoje zaupanje!
Posebno pa izhaja iz pridnega premišljevanja Kristusovega življenja najlepša čednost sveta ljubezen do Boga in do bližnjega. Naša ljubezen se ravna po vrednosti tega, kar ljubimo; zato je edino Bog resnično vreden naše ljubezni; in prav zato tudi naše srce ne more istinito srečno biti drugače nego v Bogu: le če ima Boga, tedaj ima vse. Jezus pa je naš Bog, torej edino vredni predmet našega hrepenenja, naše ljubezni. Jezus je pa tudi kot človek zaslužil vso našo ljubezen; saj tako dobrega, tako plemenitega, tako svetega človeka še ni videl svet: v njem so se strinjale vse najlepše človeške lastnosti z božjimi lastnostmi. Jezus je pa tudi zaslužil, da ga ljubimo bolj kakor vse druge reči, namreč s tem, da nas je tako neskončno ljubil, saj nam je sam povedal, da nas tako zelo ljubi, da bi nas ne mogel bolj, vpraša namreč: Ali more kdo bolj ljubiti svojega prijatelja, kakor če dd življenje zanj? On pa nas je bolj ljubil, ker je dal svoje življenje za nas, ki smo bili njegovi sovražniki. In pa saj je vse, kar je storil na zemlji, storil le iz gole ljubezni do nas; saj ves evangelij nam prav za prav ne opisuje in pripoveduje nič drugega kakor le to, kako zelo nas je ljubilo Jezusovo božje Srce: iz ljubezni do nas je prišel na svet in iz ljubezni do nas je izvršil vse pretežko delo našega odrešenja. O kdo bi pač ne ljubil tako veličastnega in ljubeznivega dobrotnika? Prav pogosto, prav prisrčno obujajmo tudi ljubezen do Jezusa v svojem srcu. Pa nikar ne govorimo le z ustmi, da ljubimo Jezusa, marveč ljubimo ga tudi v dejanju; saj nam je sam zatrdil, kakšne ljubezni si želi od nas: Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, ta je, kateri me ljubi. (Jan. 14, 21.)
Kdor ima pa res pravo vero, zaupanje in ljubezen do Jezusa, si bo gotovo kmalu pridobil v veliki meri še drugih krščanskih
24
k
čednostij, kakor nam dovolj priča življenje svetnikov vseh stoletij. Blagor človeku, kateri časti Jezusa s živo vero, s trdnim zaupanjem in gorečo ljubeznijo. O, da bi se mogli mej te srečne prištevati tudi mi vsi! Amen.	A. Kr^ič.
2. Liturgična pridiga.
In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet, in sedi na desnici božji.
Mark. 16, 19.
Takega praznika, kakor se je 40. dan po vstajenju Gospodovem slavil v nebesih, niso se učakala nebesa, in ne bo ga v sv. raju več tako radostipolnega praznika, dokler se ne povzdignejo vsi izvoljenci božji s svojimi poveličanimi telesi v sv. nebesa. Edinorojeni Sin nebeškega Očeta se je zmagoslavno, od neštete trume pravičnih duš obdan, vrnil današnji dan k svojemu Očetu. Jezus je šel v nebesa vpričo svojih učencev na Oljski gori, torej tam, kjer so ga pred 42 dnevi videli vsega ponižanega in s krvavim potom oblitega. Začetek današnjega praznika sega prav nazaj v apostolske čase ali pa vsaj do kakega najstarejega vesoljnega zbora katoliške cerkve, kakor meni sv. Avguštin. Da bi bil tako vesel in imeniten dogodek ostal brez primernega spomina, ni mogoče misliti, saj nam znači takorekoč krono vsega odrešilnega dela Zveličarjevega. Sv. cerkev ga praznuje z osmino. Seveda ima tako visok praznik tudi svoje posebne molitve odbrane za sv. mašo. Te vam pojasnim sedajle v čast Jezusovemu vnebohodu.
1.	Vhod v sv. mašo je sestavljen po dejanju apostolskem, kjer dva angela, prišedši precej po vnebohodu Gospodovem iz nebes, nagovorita žalostne apostole: »Možje Galilejci, kaj občudujete gledajoči v nebo? aleluja. Kakor ste ga videli iti v nebo, tako bo prišel, aleluja.« Zatem pa nas pozivlje sv. cerkev s psalmistom: »Ploskajte z rokami, vsi narodi! vriskajte Bogu z veselim glasom!« Ves psalm 46. izraža veselje nad neko zmago, ko je bila skrinja zaveze prenesena zopet na Sijonsko goro. V višjem pomenu pa nas začetna vrstica in ves psalm spominjata vesele zmage nebeškega Kralja, ki je, premagavši vse sovražnike, šel danes poveličan v nebesa in sedi na desnici božji.
Tam na Oljski gori se še sedaj vidi prostor, imenovan »možje Galilejci*, kjer sta angela nagovorila apostole, gledajoče v nebo. Bil je svoje dni ondi sirski samostan, v zadnjem času so Grki ta prostor kar obkrožili z zidom, da bi katoličanom zabranje-vali vhod ter kazali, da je ta prostor njihova last.
2.	Poglejmo nadaljni razvoj današnje sv. maše! Zbirna
molitev se glasi:	»Dodeli, prosimo, vsemogočni Bog, da mi,
ki verujemo, da je današnji dan tvoj Edinorojeni in naš Odrešenik šel v nebesa, tudi sami v duhu prebivamo v nebesih.« Kakor vselej, tako obsega tudi ta molitev poglavitno skrivnost praznično, namreč o vnebohodu Gospodovem, in prošnjo, da bi vsemogočni Bog našega duha današnji dan dvigal k sebi v nebesa.
Kristijani! Ravno misel na našega Odrešenika, kateri je po tolikem trpljenju današnji dan častit šel k Očetu, ta misel, pravim, naj vzbuja v nas hrepenenje po nebesih ter poživlja naše upanje, da tudi dosežemo sv. nebesa, ako živimo po naukih Zveličarjevih. Zato pa v svojem duhu večkrat, posebno pa današnji praznik hodimo po nebeških prostorih, da se nam toliko bolj pristudi na zemlji to, kar nas vabi v greh in trga od nebes.
3.	V berilu današnje sv. maše nam sv. Lukež pripoveduje, kako je Gospod Jezus Kristus pred svojim vnebohodom poučeval svoje učence, obljubil jim sv. Duha, ustanovil sv. cerkev, razposlal jih po svetu ter se vpričo njih vzdignil v nebo. Pripoveduje tudi današnje berilo o obeh angelih, ki sta naznanila zopetni prihod Jezusov. Ta dva angela kot nebeška poslanca pričata tukaj trojno resnico: Da bo Jezus prišel zopet, da bo ta J e z u s prišel, kateri je bil vzet v nebo, torej kot Sin človekov, Bog — človek, in da bo tako prišel, kakor je bil vzet, tedaj vidno in častitljivo.
Kar sta oznanila angela, je tako imenitno, da je vzela sveta cerkev to v vhod današnje sv. maše, in važno je posebej še zato, ker po teh besedah vemo sicer, da Jezus zopet pride na zemljo, ne vemo pa, kedaj pride. To nas opominja, pripravljati se na njegov prihod, kakor nas je opozoril na to sam Gospod:	»Cujte
tedaj, ker ne veste ne dneva, ne ure.« (Mat. 25, 13.) Kako pa se, ljubi kristijani, pripravljajmo na prihod Gospodov? Pripravljajmo se s tem, da zvesto spolnujemo dolžnosti svojega stanu, da voljno nosimo križ, ki ga nam Bog naloži, ter mislimo, da pot križa je tista kraljeva pot, katera vodi naravnost v nebeško kraljestvo. Kakor za križevim tednom pride praznik veličastnega vnebohoda,
24*
tako za dolgim križevim tednom našega življenja presrečni dan našega sprejetja v nebesa.
4.	Vmesni spev poje slavo Zveličarju s psalmistom. »Bog je šel gor z veselim glasom, in Gospod s trobentnim bučanjem.« Naslednja vrstica pa nas spominja, da Jezus ni sam šel v nebesa, ampak da so ž njim šle duše vseh pravičnih stare zaveze, ki so čakale doslej mirno in brez trpljenja v predpeklu.
5.	Kakor nas je doslej v današnji sv. maši vse opominjalo prazničnega dogodka in skrivnostij ž njim združenih, tako nam sv. evangelij obširno pripoveduje, kaj je Gospod govoril enaj-sterim apostolom, preden se je vzdignil v nebo. Najprej posvari tiste izmej njih, kateri niso precej verovali njegovega vstajenja, potem jih pošlje po vsem svetu oznanovat sv. evangelij. In sedaj Jezus, kakor nam natančniše pripoveduje drug evangelist, postavi zakrament sv krsta in obljubi, da bo s svojo pomočjo pri njih vse dni do konca sveta. Zagotovi jih tudi, da bodo tisti, ki imajo močno vero, imeli dar čudežev, kakor sporoča zopet sv. Marka. Seveda tega daru ni obljubil vsem vernikom, ampak le nekaterim, kolikor je potrebno za razširjanje sv. cerkve. »In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet, in sedi na desnici božji.« Velikonočna sveča, ki pomeni Kristusa, in se prižiga pri sv. maši vse nedelje do današnjega praznika, se ugasne po odpetem evangeliju.
Na mestu vnebohoda Gospodovega je dala sv. Helena pozidati krasno okroglo cerkev, a bila je dvakrat razdejana. Dandanes je ondi turška molivnica (mošeja). V njej kažejo še sedaj stopinjo, katero je vtisnil Gospod v skalo, ko je odhajal v nebesa. Verjetno je, da je Zveličar gledal proti Jeruzalemu in proti Evropi, ko je blagoslavljal učence in šel v nebo.
6.	Vrnimo se zopet k današnji sv. maši! Pred darovanje je postavljena prav tista vrstica iz preroškega psalma 46., kakor je v vmesnem spevu: »Bog je šel gor z velikim glasom, in Gospod s trobentnim bučanjem.«
7.	Tiha molitev se obrača na presveto daritev, darovano v čast veličastnemu vnebohodu Sina božjega, po kateri naj nas Bog reši sedanjih nevarnostij in pripelje v večno življenje. Kaj si pač hočemo tudi druzega želeti, kakor da nas reši Bog vseh nevarnostij duše in telesa ter nas slednjič vzame k sebi v nebesa?
8.	Obhajilna vrstica nas s psalmistom pozivlje, naj hvalo prepevamo njemu, kateri je šel v najvišja nebesa. Ko je delo od-
rešenja popolnoma dovršeno, spodobi se zares in treba je, zahvaliti Gospoda Jezusa, da se je ponižal na ta svet, in še več, da je hotel toliko trpeti, da poviša in reši nas, zapadle večnemu pogubljenju.
9.	V poobhajilni molitvi pa se obračamo k vsemogočnemu, neskončno usmiljenemu Bogu, da bi naše duše čutile nevidni sad tega, kar so sedaj prejele vidno, namreč milost svetega obhajila.
Današnji praznik je poseben predokus nebeškega veselja, in današnja sv. maša nam posredno stavi pred oči slavo Jezusovo in veselje vseh nebeščanov. Zato vas v sklepu pozovem s tistimi besedami, s katerimi je sv. Bernard večkrat nagovoril svoje redovne tovariše: »Bratje moji! Bodimo v vsem Jezusovi nasledniki! Posnemajmo ga v njegovem trpljenju, v njegovem vstajenju, posebno pa bodimo njegovi nasledniki v njegovem vnebohodu; zakaj v nebesih nas čaka; zato nam je odprl vrata, in sedaj je na nas, da postanemo deležni tiste sreče, ki nam jo je pripravil. On je namreč vedno sedeč na desnici Očetovi, da kot priprošnik pred Njim zastopa našo zadevo. On sedi vedno kot srednik na desnici božji. Ne izgubimo pri vseh svojih dejanjih nikoli izpred oči slave nebeške!« Amen.	V. Bernik.
Večkrat in tudi v današnjem evangeliju je Jezus prerokoval svojim učencem, da bodo zaradi njegovega imena preganjani, zaničevani in umorjeni. Zakaj pa je to storil? En vzrok nam pove on sam v današnjem evangeliju, ko pravi: To sem vam govoril, da se ne pohujšate. Kaj pa je hotel povedati s to besedo: pohujšati? Jaz koga pohujšam, če sem kriv, da postane slabši in hudobnejši. Človek pa postane s tem hudobnejši, da greši. Jaz tedaj koga pohujšam, če sem kriv, da stori greh. Tako je rekel Jezus:	Kdor pohujša
katerega teh malih, ki v me verujejo, bilo bi mu bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja, to se pravi:	Njega naj zadene ta kazen, kdor je kriv, da
Šesta po veliki noči.
Pohujšanje.
To sem vam govoril, da se ne pohujšate.
Janez 16, 1.
kak nedolžen stori greh, ali je kriv, da ga v greh zapelje. Besede današnjega evangelija pomenijo: To sem vam govoril, da se ne pohujšate, to se pravi, da ne boste takrat, ko vas bodo preganjali, postali malosrčni, da ne boste dvomili nad mojo pomočjo in oblastjo ter se tako pregrešili, zato vam rajši naprej povem, kaj vas čaka, da ne bo moje molčanje krivo vašega greha. Iz tega vidite, dragi kristijani, kako je Jezus skrbel, da bi odpravil vsako pohujšanje, vsako priložnost k grehu. Dal Bog, da bi bila tudi med kristijani taka skrb za to stvar. Zares boljše bi bilo potem za čednost in nravnost in brez števila veliko duš bi se lahko rešilo. Kajti pohujšanje pogubi tisoče in tisoče v večno pogubljenje; tisoče tistih, ki se pohujšajo, tisoče takih, ki pohujšujejo druge. Da se bomo mi, dragi kristijani, te grozne pregrehe v prihodnje bolj bali in se skrbno ogibali vsakega pohujšanja, zato bomo danes nekoliko pomislili:
1. Kaj je pohujšanje; in 2. kaj je pohujševale^
I. Kakor sem vam že povedal, tisti koga pohujša, kdor je kriv, da stori njegov bližnji greh, posebno kak velik, smrten greh. Kako pa more biti kdo kriv greha svojega bližnjega? Prvič s tem, da ga nalašč zapelje v greh in drugič, če mu da prostovoljno priložnost k grehu. To moramo pa bolj natanko pogledati.
Nekdo vzame svojega tovariša v gostilno, in ga ne pusti od sebe, akoravno bi uni jako rad domu šel, ampak mu napija, zanj plačuje, vse iz namena, da bi ga enkrat dobro vpijanil. Nek spriden in ničvreden mladenič skuša v nečistost zapeljati pridno dekle. Zato se ji sladka, daje darila, ji dela obljube, da jo bo vzel, jo skuša nagovoriti, naj se ž njim na skrivnem shaja, jo premotiT da gre ž njim v gostilno, na ples, si dopušča do nje nesposobnosti in tudi s silo se prizadeva. Ali pa drugače: Pravi ji, da to ni greh, da je človek za to vstvarjen; pa kaj boš poslušala duhovnike v cerkvi, in molila, pa k spovedi hodila. Rajši vse skupaj pusti, pa—! Vidite, vsi taki delajo pohujšanje, ker skušajo svojega bližnjega nalašč v greh zapeljati.
Pa pohujšanje se daje tudi še na drug način, namreč s tem, da kdo d& komu prostovoljno priložnost k grehu. Nesreča je zadela nekega gospodarja, in štirinajst dni že dežuje in je grdo vreme, da ni za nobeno delo. Gospodar pa kolne in preklinja in se roti, da bi svoji jezi dal duška. Njegovi otroci to slišijo. Seveda jim
oče ne prati, da naj tudi kolnejo, on jih noče nalašč zapeljati v greh. Toda kako se pa zgodi navadno? Otroci posnemajo svojega očeta, se navadijo ravno tako strašnega preklinjevanja, kakor njihov oče, kmalu ravno tako ali pa še hujše delajo in kolnejo, kakor oče, In kdo je kriv tega? Ravno tisti oče! Kajti on jim je dal prostovoljno priložnost k grehu. On je lahko vedel: če bom tako strašno preklinjal vpričo svojih otrok, jih bom gotovo navadil kletvine, to je vedel, pa je vendar tako strašno preklinjal. On je tedaj kriv grehov svojih otrok in bo enkrat pred Bogom dajal odgovor zanje, če bo ta odgovor lahak, jako dvomim, no — pa saj bo sam videl.
Drug zopet nesramno govori ali uganja druge grdobije, med tem ko so tovariši zraven. Tem se zaradi tega vzbude grde misli in želje, imajo veselje nad takim govorjenjem, privolijo v nečiste želje in kmalu zgube vso sramožljivost, ter se globoko pogreznejo v pregrehe. In kdo je kriv tega? Ta, ki je nesramno govoril. Včasih je kak otrok zraven, ki tega še ne razume, toda grda beseda ostane v njegovi duši, ob času požene kal in rodi strupen sad nečistosti. In kdo je kriv greha tega otroka? Tisti, ki ga je z grdimi besedami pohujšal.
Brez števila duš se tako pohujša s slabim zgledom! Starejši bratje in sestre so trmasti in neubogljivi proti svojim starišem, se jim odgovarjajo, na skrivnem denar kradejo ali kaj drugega, kar potem prodajo — in mlajši bratje in sestre to vidijo, in ravno tako delajo. Stariši so v svojih besedah, svojem obnašanju premalo pazljivi pred svojimi otroci; ali pa opuščajo jutranjo in večerno molitev, gredo redkokedaj k spovedi, se otrokom lažejo, se tudi ne strašijo kake majhne goljufije proti bližnjemu — in otroci delajo pozneje ravno tako. Oče je pijanec in zapravljivec, mati jezična in opravljiva ženska, in saj veste, kakšen oče, tak je sin, kakšna mati, taka hči, in pa jabolko nikoli ne pade daleč od drevesa. Ničvredni mladeniči začno posedati po gostilnah, pijančujejo, nesramno govore in popevajo, po noči okoli rogovilijo — in s tem zapeljejo druge tovariše. Spridena dekleta hodijo v gostilne, na ples, žive v grešnem znanju — in druge pa za njimi ravno tako.
Pa še drugače se komu pohujšanje da s tem, da mu da prostovoljno priložnost k grehu. Dobi se kdo, ki sam ne ukrade nobene stvari, in tudi drugim nikoli ne pravi, da naj kradejo, toda vkradene reči zmirom rad kupuje in tisti, ki doma kradejo,
že vedo: pri tem-le bom gotovo in lahko oddal. Ta dd s tem tatovom priložnost k tatvini, in jih s tem pohujša. Ali sinovi, hčere, posli dobro vedo, da imajo njih bratje, sestre in drugi posli slaba znanja, da se na skrivnem shajajo, doma kradejo. Ko bi starišem to povedali, bi se zabranila taka grešna znanja in tatvine. Ker pa molče k temu, so krivi, dajejo unim priložnost k grehu in so jim v pohujšanje. Slišali ste v zgodbah starega zakona o velikem duhovnu Heliju. Dva sina je imel, ki sta bila jako hudobna in sta celo kradla od tega, kar so ljudje prinesli v tempelj. In nikoli jima ni rekel, da naj bosta hudobna, da naj kradeta, toda kaznoval ju ni nikoli, in je bil tako kriv grešnega življenja svojih sinov; zato je pa tudi Bog njegova sina in njega samega udaril s smrtjo. Tako so tudi stariši, ki svojim otrokom dovolijo po noči okoli hoditi, imeti grešna znanja, hoditi na nevarne kraje, ki jih nikoli ne posvare ali pa saj zadosti ne, kedar vidijo, da kolnejo, nesramno govore, taki stariši dajo otrokom priložnost k grehu in jih s tem pohujšajo.
Tako bi vam lahko še dosti zgledov povedal, kako se stori kdo kriv pohujšanja. Pa saj mislim, da zdaj umete, kaj sem hotel povedati z besedami: Pohujšanje daje tisti, ki druge nalašč v greh zapeljuje, ali pa jim prostovoljno da priložnost k grehu. Prostovoljno, pravim; le dobro zapomnite. Oče opominja svojega odraščenega sina, da naj zapusti grešno znanje, naj ne zahaja v krčme in naj se ne vlači po noči z drugimi fanti okoli. Sin pa ne uboga; toda oče pa s silo ne more pri njem nič opraviti, kar je mogel, to je storil in če ga sin ne posluša, oče tega ni kriv. Ali pa skrbna mati svari in opominja svojega hudobnega sina, naj se poboljša in zapusti pot pregrehe, akoravno vidi že naprej, da bo sin morda jezen in bo preklinjal. Ali je mar mati zdaj kriva sinove jeze in kletvine? O, ne! Kajti ona je storila le svojo dolžnost in nikakor ni mislila in hotela njegovih grehov.
Vendar, kakor pravim, sedaj umete, kaj je to, pohujšanje. Toda kaj pa je s tem, kaj hudega pa ima pohujšanje v sebi, ali z drugimi besedami: kaj pa je pohujševalec? To je drugi del današnje pridige.
II. Jaz pravim: Kdor koga pohujša, kdor je prostovoljno vzrok smrtnega greha svojega bližnjega, ali ga še nalašč v tak greh zapelje, ta je: 1. sovražnik božji, 2. pomočnik in tovariš satana in 3. vzrok neizrekljive nesreče.
Pravim tedaj: pohujševalec je: 1. sovražnik božji, kajti on dela ravno nasproti volji božji in pokonča njegove najsvetejše namene. Toda kaj pa je volja božja, kakšen namen pa ima Bog z nami? Bog je vstvaril človeka po svoji podobi, mu je dal neumrjočo dušo, da bi človek na tem svetu svojega Boga in Očeta spoznal, ljubil, mu zvesto služil in se z zvestim spolnovanjem njegovih zapovedi vrednega storil večnega zveličanja v nebesih. Zato smo na svetu, dragi kristijani, da bi tukaj pobožno in krščansko živeli in kedaj prišli v nebesa. To je naš poklic, zato smo vstvarjeni, ta namen ima ljubi Bog z nami. Ko je pa človek, zapeljan od satana, grešil in z grehom od svojega Boga se ločil, podobo Božjo, posvečujočo milost Božjo in ž njo nebesa zgubil in zapravil, takrat je stopil edinorojeni Sin božji iz nebes na zemljo, človek je postal, in 33 let je na zemlji živel, da bi nam pokazal pravo pot v nebesa k našemu Očetu, da bi nas s svojo pokorščino, s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo rešil večnega pogubljenja in nam zopet odprl nebesa. Da bi pa vsi ljudje na vsi zemlji in skozi vse čase deležni postali njegovega odrešenja, zato je postavil katoliško cerkev in poslal ji je sv. Duha, ki nas s svojo milostjo razsvetljuje, nas očiščuje naših grehov, naše srce prestvarja v njegov tempelj in nam pomaga, zapovedi Božje spolnovati, greha se varovati in tako v nebesa priti.
Pa glejte, dragi kristijani, kdor koga pohujša, ta dela ravno nasproti temu namenu, ki ga ima ljubi Bog z nami. Bog Oče nas je vstvaril, da bi ga spoznali, ljubili, mu služili in tako enkrat v nebesa prišli — pohujševalec pa oskruni najsvetejšo podobo Božjo v človeški duši in jo potepta v blato pregrehe; on stori, da ta duša svojega Stvarnika zaničuje, ga žali in se tako vekomaj pogubi. Kdor bi cesarjevo podobo v blato poteptal, kako bi se mu godilo? Kaj pa bo Bog storil še-le s pohujševalcem, ki njegovo sveto podobo potepta v blato pregrehe? In edinorojeni Sin Božji Jezus Kristus je 33 let delal in trpel, vso svojo kri je prelil, da bi to dušo rešil greha in večnega pogubljenja. Pohujševalec pa stori, da se ta duša vnovič omadežuje, z grehi satanu proda in v pekel pahne, da je tedaj zastonj bilo vse trpljenje Jezusovo za to dušo. Ali ne bo mogel reči Jezus enkrat pohujševalcu:	Kaj si
storil, nesrečnež! 33 let sem se trudil, jokal, molil, trpel in svojo kri prelil, da bi to dušo rešil, in ti si pokončal sad mojega dolgega truda in trpljenja v enem trenutku! — Pa mi sam povej, dragi kristijan: Ko bi ti kak hudoben človek tvojo hišo in pridelke, vse
k.
tvoje premoženje, za katero si se leta in leta trudil, zažgal in pokončal, kako bi ti bilo pri srcu? Ali bi tak hudobnež ne bil vreden ostre kazni? Kaj zasluži tedaj še-le pohujševalec? Kako strašno ga bo enkrat kaznoval Jezus, ker je njegovo delo pokončal in satanu prodal?
Sv. Duh je slednjič posvetil to dušo, katero je pohujševalec pogubil, za svoj tempel; leta in leta jo je podpiral s svojo milostjo in vodil po poti čednosti. Zapeljivec pa vse pokonča, on oskruni tempel sv. Duha in ga spremeni v prebivališče satana. Ali bi vi ne bili jezni in ali vas bi ne bilo strah, dragi kristijani, če bi slišali, da je kdo cerkev ali pa tabernakel grdo oskrunil? Vidite, pohujševalec oskruni živ tempel, v katerem stanuje sv. Duh sam, onečasti živ tabernakel, v katerem je že tolikrat prebival Jezus pri sv. obhajilu. Ali je mar ta pregreha manjša? Kaj čaka enkrat takega pohujševalca? Sv. apostol Pavel pravi: Vi ste tempel sv. Duha. Ako bo pa kdo ta tempel oskrunil, ga bo Bog končal! Pohujševalec je tedaj sovražnik božji; ravno zato je pa pomočnik in tovariš satanov, katerega imenuje sv. pismo sovražnika in nasprotnika božjega.
Kaj pa dela satan že od začetka sveta drugega, kakor da nasprotuje volji in namenu božjemu, zapeljuje duše v greh in jih skuša pahniti v večno pogubljenje? Jezus sam ga zato imenuje morilca od začetka, zato ker je umoril prtcej duše prvih starišev in še zmirom gleda, kako bi pogubil kako dušo. Kakor se je pa Jezus takrat, ko je oznanoval svoj sv. nauk in duše reševal, posluževal svojih apostolov, ki so mu pomagali, tako ima tudi satan pri pogubljevanju duš svoje pomočnike in ti so pohujševalci. Pa mi sami povejte — da govorim le o najgrši in največji pregrehi — ali ni večina nesrečnežev, ki živijo v nečistosti, zapeljana po nesramnih besedah, grdem zapeljevanju, slabih zgledih pohujševalcev? Ali ni pohujševalec, ki s svojim zapeljevanjem in pohujševanjem svojega bližnjega spravi v smrten greh, ki mu vzame življenje njegove duše, ali ni on morilec duš, enak satanu?
Kolika sreča, kako veselje za duhovnika ali za pridnega gospodarja in sploh za vsakega kristijana, če more reči: Z božjo pomočjo sem pripomogel, da se je ta duša greha obvarovala, ali da je bila greha očiščena in rešena; kakor apostol Jezusov sem delal, in smem tudi pričakovati plačilo apostola. Kako strašno, kako grozno pa mora biti, če bo pohujševalec enkrat spoznal in si bo moral reči: ti si apostol hudičev, morilec duš; ti Bi kriv,
da je ta duša zgubila svojo nedolžnost, in da mora, namesto da bi se v nebesih veselila, v peklu strašno trpeti brez konca vekomaj! Dostikrat se zgodi, če kdo koga umori, da nima potem miru ne po dnevi, ne po noči, ampak da zmirom vidi pred seboj podobo umorjenega. Ali pa duša ni veliko več vredna, kakor telo? Ali mar življenje duše in večno zveličanje, katero pohujševalec zapeljanemu ukrade, ni neskončno več vredno, kakor telesno živ* Ijenje? Kako se bo pač enkrat godilo pohujševalcu, če bo spoznal svojo pregreho in mu jo bo Sodnik pokazal v vsej njeni hudobiji in velikosti!
S tem sem vam pa že začel pripovedovati tretjo stvar, da je namreč pohujševalec vzrok neizrekljive nesreče. Recimo, nek hudobnež zapelje z obljubami ali pa s silo eno samo pridno dekle v velik greh zoper sv. čistost. O koliko nesreče je s tem storil. Ali pa mar ni grozna nesreča, da je ukradel revici nedolžnost, sv. čistost, katere ne more nazaj dobiti ne s kesanjem, ne z jokom, ne s pokoro? Da ji je vzel sladak mir srca in namesto njega vsejal v njeno srce strupeno seme greha? Če pride zapeljana v sramoto, če se pokaže sad greha, in se oče, mati, sestra jokajo in so žalostni do smrti ter beži od hiše mir in zadovoljnost, in namesto njega vlada prepir in kletvina — moj Bog! koliko nesreče zaradi enega samega greha.
Pa glejte, dostikrat ne ostane pri tem. Enkrat zapeljana, greši naprej in ne neha, dokler se ne pogubi. In njeni otroci — dostikrat ravno tako delajo, kakor mati. Da, resnične so besede, ki jih je govoril Bog v starem zakonu: Kaznoval bom grehe starišev na njihovih otrocih noter do četrtega kolena! Moj Bog! Koliko nesreče in zla pride iz enega samega pohujšanja, ki ga da tak nesrečen pohujševalec. Zares, proklet je in bodi tak človek!
Pa ne le enega človeka stori pohujševalec nesrečnega, ampak lahko na stotine. Le pomislite, koliko nesreče napravi v svoji družini pijanec s svojim slabim zgledom, s slabo vzgojo otrok; kako njegovi otroci potem ravno tako delajo in ravno tako padajo v pregrehe in revščino, in otrok otroci ravno tako, tako da še čez leta in leta, ko prvi pohujševalec že zdavnaj gnije v grobu, kako še potem strupeno seme pohujšanja, katero je on vsejal, poganja in rodi sad neizrekljive nesreče in bede!
Kako se bo pa godilo enkrat takemu pohujševalcu, če bo stopil pred svojega Sodnika, če bo Jezus tirjal iz njegovih rok vse duše, ki jih je pohujšal? Če se bo moral takrat vsak tresti že

zaradi svojih lastnih grehov, kako se bo pa tistemu godilo, ki je kot sovražnik božji in pomočnik satanov morda na stotine duš pahnil v večno pogubljenje, jih Jezusu iztrgal in satanu izdal? Kakšna sodba ga bo zadela? Jezus sam nam jo pove: Gorje tistemu človeku, po katerem pride pohujšanje! Bolje bi mu bilo, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil in bi se potopil v globočino morja! Najhujša smrt bi bila tedaj boljša zanj, kakor pa sodba, ki ga čaka v večnosti. Pomislite dobro te besede! Neskončno usmiljeni in ljubeznjivi Jezus je, ki kliče pohujševalcu to strašno: Gorje! Kakšna osoda pač čaka takega nesrečneža? Sv. pismo pravi: Kdor pravične zapeljuje na pregrešno pot, bo padel v svoj pogin! (Bukv. preg. 28, 10.)
Pač vem, da se skuša marsikak pohujševalec izgovoriti s tem, da pravi: Saj nisem tako mislil, iz lahkomišljenosti sem nesramno govoril, pa nisem hotel s tem nobenega v greh zapeljati; vem, da se posebno stariši, ki premalo pazijo na svoje otroke, izgovarjajo:	Jaz sem zmirom hotel, da bi bili moji otroci dobri, in
nikoli jih nisem k hudemu napeljeval. Pa, kakor si slišal, tudi Heli svojih sinov ni k hudemu napeljeval, samo kaznoval jih ni, pazil ni nanje — in Bog ga je strašno kaznoval s smrtjo. Kdor koga nalašč v greh zapelje — in tudi takih je veliko — tega čaka gotovo strašnejša kazen, kakor tistega, ki iz lahkomišljenosti daje komu priložnost k grehu, ali je pa mar zaradi tega popolnoma nedolžen? Ti si kupil strup za neke živali, pa pustiš lahkomišljeno ta strup ležati na mizi, in otroci pa pridejo in ga snedo, ker ne vejo, kaj je, in pomro, ali si ti nedolžen, če prav nisi hotel otrok zastrupiti? Vidiš tak strup so nesramne besede, slabi zgledi, katere drugim daješ, in če ž njimi njihovo dušo zastrupiš in umoriš, ali misliš, da si nedolžen? Pomisli to le nekoliko in stori potem, kakor ti bo rekla vest.
Pokazal sem vam, dragi kristijani, kaj je pohujšanje in kako je pohujševalec sovražnik božji, pomočnik satanov in vzrok neizrekljive nesreče, povedal sem tudi kakšna strašna sodba ga enkrat čaka. Ako je tudi tukaj med nami kak pohujševalec, le ena pot mu je odprta, če se hoče rešiti te strašne sodbe. Srčno se mora skesati svojega groznega greha, spovedati se ga mora, in škodo, ki jo je storil, kolikor mogoče popraviti. Pomisli tedaj, ako si že kedaj katerega pohujšal, bodisi iz lahkomišljenosti, ali pa če si
kedaj katerega nalašč, z obljubami ali s silo, v greh zapeljal, in stori, kar sem ti rekel, če hočeš sam sebi dobro!
Vi vsi pa, dragi kristijani, vzemite si k srcu strašne besede-Jezusove: Gorje tistemu, po katerem pride pohujšanje, in varujte se, da ne boste s svojim slabim zgledom, z grdimi besedami, opuščanjem stanovskih dolžnosti nikdar nobenega pohujšali. In če se ti bliža pohujševalec, zapeljivec, nikar ga ne poslušaj. Nesrečnega te hoče storiti, tvojo dušo hoče umoriti in zato si misli takrat: Poberi se od mene, satan!
To sem vam govoril, da se ne pohujšate, je rekel Jezus v današnjem evangeliju. Jaz pa vam pravim: To sem vam govoril, da ne boste vi nobenega pohujšali in da ee tudi ne boste dali od nobenega zapeljati. In v to pomagaj Bog! Amen.	M. K.
Priložnostni govori.
Nagovor ob vsprejemu v dekliško Marijino družbo.
Neki vojaški duhovnik pripoveduje to-le zanimivo dogodbo: »Bilo ie po zimi 1. 1871. Nekega večera hodim po vojaški bolnici od postelje do postelje, obiskujoč ranjene vojake. Uprav je bila končana nemško-francoska vojska. Nazadnje prisedem na posteljo k vojaku, ki je v groznih naporih bil v 12. bitkah. Vse je srečno prestal; toda huda vročinska bolezen bi bila kmalu konec storila njegovemu življenju. Mladenič se je z menoj kaj rad pogovarjal. Predno odidem, mu podam roko in mu hočem dati za spomin še eno svetinjico Matere božje. »Hvala, gospod« — imam že eno, in rekši potegne izpod zglavja svojo denarnico, in poišče v njej svetinjico. »To svetinjico so mi dali moja draga mati, predno sem odšel na vojsko; povem vam pa, gospod, da mi je ljubša kakor križav tolar. To hočem imeti za spomin celo življenje.« — »Zakaj pa?« — To sem vam mislil povedati že včeraj, pa mi ni šlo prav iz grla. Povedal vam bom jutri; le gotovo pridite jutr>, gospod!«
Drugi dan sem bil zopet pri mladeniču. »No, zakaj imate tisto svetinjico tako radi? Kaj ne zato, da vam ne poide nikdar denar, ali sem uganil?« »Ne, niste uganili.« To je prazna vera. To svetinjico so mi dali mati, predno smo šli v vojsko. Rekli so: »Tolikrat sem te svarila, pa vse zastonj — zdaj te izročim Materi božji; če tudi mene pozabiš, ne pozabi vsaj Marije.« Odšel sem. Pri slovesu mi je prišla debela solza v oko. »Ce tudi mene pozabiš, vsaj ne pozabi Marije!« — te besede pa so mi vedno rojile po glavi, pa to vam rečem, pozabil nisem ne prve in ne druge matere. Sicer nisem bil kaj prida. Mislim, da na
raeni ni bilo nič drugega poštenega kakor edino ta le svetinjica Pogumno smo se bili v vojski. V takem hrupu človek res lahko pozabi na vse. Toda v najslabših druščinah, v jezi, v raznih grešnih priložnostih sem se domislil vendar Marije in moje svetinjice, in ta misel me je brž vkrotda.«
»Pri Worthu je šla trda. Čvrsto smo morali prijeti, drugače bi bili tepeni. Kar naenkrat me zadene krogla na prsi. Nezavesten sem se zgrudil na tla. Moji tovariši gredo dalje. Ko se zavsrn, iščem rane. Plašč, telovnik in srajca, vse je bilo prestreljeno, pa rane nikjer nobene. Samo črno liso sem imel na prsih kakor od udarca, spredaj v obleki pa sem našel odtrgano svetinjico Matere božje, in v črevlju svinčeno kroglo. Svetinjica je bila na eni strani potlačena, na drugi strani pa ploščnata, tako, da se je natančno videla podoba brezmadežne Device, in celo črke vtisnjene: »O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!« — Poglejte, gospod, kroglo imam tukaj; kako lepo gresti krogla in svetinjica skupaj. Tukaj vidite, gospod, da mi je edino ta svetinjica, katero sem imel na prsih, otela življenje. Kako bi tedaj mogel pozabiti Marije pa tudi svoje matere, ki so mi dali to svetinjico. Te dve reči si hočem ohraniti za zmeraj v spomin, da ju bodo znali ceniti še moji otroci, katerim hočem klicati v vseh nevarnostih in mladostnih nerodnostih: »Ne pozabite Marije!«
»Glejte, gospod, to sem vam hotel povedati že zadnjič. Zdaj pa še nekaj. Zadnjo velikonoč nisem dobil odveze, in nejevoljen sem bil in sem rekel: »Zdaj pa ne greš več k spovedi.« — Ker me pa Marija vendar ni zapustila, bi pač ne bil nič vreden, ko bi sedaj ne opravil poštene spovedi. Naj bodo mati doma enkrat veseli. Že zdavna sem jim hotel pisati, pa bom pisal po spovedi; po spovedi se piše boljše.«
Oh, kako je mati bila vesela, ko je dobila pismo od svojega sina. S solznimi očmi se je zahvaljevala za spreobrnenje svojega otroka. (Sendbote, 1899. stran 52.)
Krščanska dekleta, temu mladeniču ste v marsičem podobne tudi ve. Tudi ve greste na vojsko, ne sicer na vojsko s topovi in puškami, pač pa na vojsko z različnimi skušnjavami in dušnimi nevarnostimi. Sedaj ste mlade, nekatere ste stopile v najbolj nevarna leta: čaka vas v resnici mnogo boja. Slišali ste prej, kako je ona skrbna mati sina odhajajočega na vojsko oborožila z Marijino svetinjo, in slišali, kako je ta svetinja rešila mladeniču življenje, pa tudi dušo njegovo, ker mu je pripomogla, da se je prej razbrzdani sin poboljšal in spokoril na veliko veselje materino.
Ko to čujete, krščanske deklice, vas to mora navdajati s pogumom, vsaj tudi ve ste ravno kar slovesno stopile pod varstvo Marijino, in tudi ve nosite orožje, pred katerim ima hudobni duh strah — Marijino svetinjo na vratu.
Kaj pa imate od tega, da ste stopile v Marijino družbo? Razložiti vam hočem: I. Kaj bote dobile v Marijini družbi in II. kaj bote zgubile v Marijini družbi?
I.	1. V Marijini družbi bote dobile zanesljivo, dobro tovarišijo.
Človek ljubi tovarišijo, in še posebno mladi ljudje hrepene po druščini; tudi radovedni in zgovorni ženski spol ni prijatelj samote. Dekleta sklepajo prijaznosti z drugimi dekleti; posvetni deklici taka prijaznost za dolgo ne zadostuje, začne se mešati med moško mladino, kar ji je velikrat v pogubo.
Sv. pismo pravi o prijateljih: Zvest prijatelj je močna hramba; in kdor ga je našel, je našel zaklad. Z zvestim prijateljem se nič ne meri, teža zlata in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. Zvest prijatelj je zdravilo življenja, in kateri se Boga boje, ga najdejo. (Sir. 6, 14—16.) Tako sv. pismo povzdiguje dobre prijatelje in prijateljice. Imenuje jih zdravilo življenja, in še pristavlja, da tisti, ki se Boga boje, bodo dobili take prijatelje.
Sv. Frančišek Šaleški piše:	»O ljuba duša, štej si v veliko
srečo, ako moreš priti večkrat v dobre druščine.«
Ali se morete v Marijini družbi nadejati take zanesljive druščine? Jaz upam, da! Kak namen pa ima Marijina družba? Znano vam je to iz družbene knjižice. Družba ima namen gojiti med vami sv. čistost, ponižnost, pokorščino in ljubezen. Namen ima ohraniti deklice čiste po duši in po telesu, vdane Materi božji in Jezusu v presv. Zakramentu, ohraniti skrbne za svoje dušno zveličanje. V ta namen prihajajo vsak mesec k spovedi, da sproti izpirajo zaprašeno in po nesreči zamazano svojo dušo, in pri angelski mizi prosijo vsak mesec za angelski kruh, da se pokrepčajo zoper skušnjave in ne omagajo in opešajo.
V skupni molitvi iščejo vsako nedeljo milosti božje, z milodari skrbijo za pomoč v bolezni, in se o vsaki ugodni priliki med seboj osrčujejo k dobremu. Nove hčere Marijine, kje bi dobil za vas v župniji večjega poroštva, da bote preživele najlepša, dekliška leta v strahu Gospodovem, kakor ravno v Marijini družbi. Če bodo le vse tovarišice, stare in nove, iskreno Marijo ljubile, jo res dejanski posnemale s svojim življenjem; če ne bodo imele Marijine družbe nikdar za igračo in ji nikoli ne delale sramote, Marijina družba bode v resnici močna bramba vašim dušam, da se ne
bodo pogubile, in v Marijini družbi bote tudi učakale toliko veselih ur in toliko zadovoljnosti, kakoršne bi med posvetno druščino ne dobile nikdar. V Marijini družbi si deklice lahko zaupate, vsaj vse imate eden cilj in eno pot: namreč kako bi Marijo ljubile in poveličevale čast božjo v župniji. Ali si moremo kaj lepšega misliti, kakor deklico hrepenečo po čednosti in popolnosti?
Res pa je, da ostanejo vsa dekleta v Marijini družbi še zmeraj uboge grešnice, podvržene mnogim slabostim. Opaziti utegnete morda tudi med njimi neljubeznjivost, zavist, škodoželjno opravljanje, nečimernost . . . stvari seveda, katerih ne moremo hvaliti, in nad kateiimi se lahko kdo spodtika, najprej in rajraje tak, ki sam ni dosti boljši, pa se farizejsko domišljuje, da stoji visoko nad drugimi. Kdor preostro sodi, sam sebe sodi in kaže s tem, da ne ve, koliko bojev in skušnjav mora kristijan prestati, če se hoče ohraniti neomadeževanega.
2.	Če tudi tedaj bi nad Marijinimi hčerami ne našli čistega zlata, vendar zagotovim vas, našli bote v Marijini družbi eno prijateljico, ki ne pozna nobene zavisti, nobene nečimernosti, nobenega grešnega nagnenja. Ta bo imela vsikdar veselje nad vami, vsikdar vas bo ljubila, po materino vas bo poslušala, kadar se ji bote prišli potožit, z darežljivo roko vas bo obsipala z darovi, in celo takrat, kadar jo bote razžalili, vam ne bo toliko zamerila, da bi vas za zmeraj zapustila. Zvesta in hvaležna vam ostane, in če bi tudi ve ravnale nezvesto in nehvaležno.
Ta prijateljica bode Marija, vaša Mati! Vas bo Marija posebno ljubila! In zakaj vas bo ljubila? Zato, ker ste se jej izročile in se zatekle v njeno varstvo. Ali se mar motim? Menim, ne — trdno vem, da ne! Znano vam je, kako se je lurška Mati božja prikazala oni Bernardki. Videli so jo tudi nekateri drugi otroci, pa le taki, ki so bili vpisani v društvo Marijinih otrok. Slišali ste tudi v začetku zgodbo o onem mladeniču, kateremu je mati dala svetinjo, ko je odhajal na vojsko, in kako ga je ravno ta svetinja rešila, da ni bil v vojski ubit, in ga rešila prejšnjega grešnega življenja.
Da, Mariji izročena dekleta, tudi ve ste danes dobile družbeno znamenje — svetinjico Matere božje na vrat, in splošna navada je, da si jo devate krog vratu posebno šo na društvenih shodih, da tako očitno pričate zavezo, katero ste sklenile z Marijo. In ta svetinjica bo kot spomin na Marijo vnovič in vnovič oplašila skušnjavca, da vas ne bo premotil, da bi privolile v greh.
Bral sem nekoč, da se je k pošteni deklici vtihotapil po noči razbrzdanec. Dekle je resnobno tirjala, da se odstrani. Ko niso besede nič pomagale, zavpila je:	»Pusti me pri miru, meni je
ime Marija!« Tega klica se je brezvestni zapeljivec prestrašil, da je zbežal in devico pustil pri miru. O kličite tudi ve v vsaki zunanji ali znotranji skušnjavi, v vsaki nevarnosti: »Satan, poberi se, jaz sem hči Marijina!« Ali vas bo Marija preslišala, če se bote tako k njej zatekale, k njej, ki je prečista Devica, k njej, ki je pribežališče grešnikov. Ako kličete tolikrat: »O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pribežimo«, ali bo pripustila brezmadežna Devica, da se njene varovanke omadežujejo? Marija bo od svoje strani gotovo vse storila, in če se katera dekle zgubi, zgubila se bo, ker ni hotela več biti pri Materi.
Sicer pa morate priznati vse one, ki ste že prej bile v Marijini družbi, da ste prejele od nje veliko milosti. Mnogo več greha bi bile storile v tem času in morda bi se že bila katera spridila, če bi ne bila postala Marijina hči!
Kako prijetno dene, krščanske deklice, vaš dober zgled celi župniji. Marsikoga privabi vaše skupno sv. obhajilo k angelski mizi, ki bi sicer ne prišel, s svojim možatim nastopom zabranite veliko grdega in pohujšljivega govorjenja, kraljestvo božje najde v pobožnih in resnih Marijinih hčerah resne zagovornice, hudobni duh svoje sovražnice. Zato pa tudi hudobni duh sovraži in preganja Marijine družbe. — Prevdarite nadalje, krščanska dekleta, koliko lepih del in koliko zasluženja si pridobite, če delujete pridno za češčenje Marijino. Podobne ste čebelam, ki sedaj spomladi preletajo vse cvetje na drevju, da si nabirajo medu.
Kjer je Marija, tam je Jezus! In Marija vas v resnici vodi k Jezusu, in ohrani pri Jezusu. Po Jezusu pa pridemo k nebeškemu Očetu, kakor je Gospod sam rekel: Nihče ne pride k Očetu razen po meni!
Tako smem reči:
3.	V Marijini družbi ne dobite samo Marije, ampak tudi Jezusa za tovariša in prijatelja.
In kdor hodi skupaj z dobro tovarišijo, kdor ima za prijateljico nebeško Kraljico, in za pomočnika našega Zveličarja — kako bi tak zašel na kriva pota in zgrešil nebeška vrata!
Dobiček, kateri vam naklanja Marija po dobri Marijini družbi, je v resnici velik; gotovo se bo ena ali druga Marijinih tovarišic samo zato zveličala, ker je bila v Marijini družbi.
II. Poglejmo sedaj še to, kakošna zguba vas čaka v Marijini družbi.
1.	Zgubile bote pravico do nevarnih plesov in grešnih razveseljevanj. Seveda te pravice nima nihče, a mladi svet v svoji lahkomiseljnosti dostikrat misli, da jo ima. O, dekle, ki bi hotela takih plesov iskati, morda celo po tujih župnijah, je le suh list pri Marijini družbi, črvivo jabolko, katero otrese vsaka sapica z drevesa.
2.	Zgubile bote zaupanje lahkomišljenih deklet in mladeničev ponočnjakov. Ali bo vas to kaj bolelo? Tiste, ki je prava Marijina hči, to ne bo bolelo čisto nič. Če bo prej ali slej morala kako trpko preslišati, prenesla bo to mirno žalostni Materi božji na ljubo. Včasih pa si bo izprašala vest, če ni morda res tako, kakor se ji očita. Velikrat smo še za mnogo slabeji, kakor ljudje mislijo; in v resnici smo le toliko, nič več in nič manj, kolikor smo vredni pred Bogom.
3.	Ali bote zgubile tudi spoštovanje in zaupanje poštenih snubačev? O tega nikakor ne. Pošteni mladeniči, ki vas resno snubijo, bodo imeli še večje zaupanje do vas. Sveto pismo pravi: Žena je dober dar; ona je delež bogaboječih, to se pravi: mladeniči, ki se Boga boje, smejo upati, da se srečno oženijo. Te besede se čisto lahko obrnejo tudi na dekleta.
4.	Ali bodete prišle po Marijini družbi ob vsako veselje? Prav gotovo ne! Sv. pismo pravi, da mirna vest je vedno gostija. In zopet: brezbožni ne bodo imeli miru. Nedolžne, nepokvarjene deklice so še najlažje vesele. Svetno veselje je včasih sprva res sladko, a nazadnje rodi dostikrat solze, trpko žalost in nesrečo in sramoto.
5.	Ali bote po Marijini družbi na škodi glede časa, ko bote hodile k spovedi, ali glede denarja, katerega morda po svoji skromni moči podarite v kak dober namen? Tistih, katerim se časa za spoved škoda zdi, v Marijini družbi ni, in tudi za Marijino družbo niso. Kdor Kristusu na tem svetu nekaj minut ne privošči, temu tudi Kristus na sodnji dan ne bo privoščil, da bi le nekoliko pogledal v nebesa.
6.	Ali bote s t a r i š i na škodi, če bodo vasi sinovi in hčere
v Marijini družbi? Marijina družba uči vaše otroke ubogati — uči jih moliti — navaja jih k ponižnosti in skromnosti in miroljubnosti — veleva jim prav posebno čuvati sv. čistost.........Ali
vam bo, stariši, to kaj škodovalo? Včasih se res otroci tudi pregrešč
in ne narede tako, kakor bi imeli storiti, pa gotovo bi bili brez Marijine družbe še slabeji.
7.	Krščanski gospodarji, ali bote vi na škodi, če bodo vaše dekle ali pa hlapci v Marijini družbi? 0, le veseli bodite, če hočejo biti.
8.	Zaročenke Marijine, ali bote zgubile v Marijini družbi svoje dobro ime? Spačeni svet vam dobrega imena ne more dati in tudi ne vzeti. Dobrega imena radi Marijine družbe gotovo ne bote zgubile, pač pa vas bodo dobri, pametni župljani še višje cenili. Pa če rečem: da v Marijini družbi dobrega imena ne morete zgubiti, ni to čisto prav!
Dobro ime bo tudi v Marijini družbi zgubila tista, ki bo Mariji postala nezvesta, in ta madež bo hujši, kakor sicer, če bi ne bila v Marijini družbi. Katera stopi nepoklicana v Marijino družbo, s srcem, ki ne ljubi Marije, taka lahko zapravi dobro ime sebi, pa tudi družbi sami. Knjižica našteva slučaje, v katerih se mora katera Marijina hči izključiti. Slišali ste morda, da so milostivi gospod škof v neki župniji izključili sami več nevrednih deklet.
Upajmo, da ne bo treba pri nas nikdar tako postopati. Upajmo, da se hočete Kristusove neveste Mariji do cela posvetiti in je nikdar zapustiti.
Jaz berem ta sklep v vaših srcih — to ste mi tudi prej obljubile. Vem pa tudi, kako omahljiva je mladost, kako nestanovitna je še posebno ženska mladina, zato same iz sebe svojih dobrih namenov ne bote držale. Moč bote dobivale sproti in sproti ravno po mesečnem sv. obhajilu.
In danes imamo binkoštni praznik. Vemo, kakošni so bili apostoli: mlačni in nestanovitni. Kakošno čudno moč jim je pa podelil sv. Duh. Od kod so dobili toliko ljubezni do Jezusa, da so bili pripravljeni zanj umreti? In device sv. Barbara, sv. Neža, sv. Uršula s svojimi tovarišicami, kje so dobile one tak ogenj ljubezni, da se niso ustrašile mučeniške smrti?
O pridi tedaj sv. Duh danes nad ta mlada srca, vžgi jih z ognjem svoje ljubezni, razsvetljuj jih, da bodo spoznala, kaj je njim najbolj potrebno, daj jim moč, da bodo vsikdar boreče se zoper vse skušnjave spolnovale povsod sv. voljo božjo.
Ti pa, o Marija, ki si danes med svoje otroke te deklice vsprejela — od zdaj naprej skrbi ti za nje. Amen. J. Mikš.
JPogled na slovstvo.
1.	Pomladni Glasi, posvečeni slovenski mladini. X. zvezek. Z osmimi
slikami. Uredil in založil Frančišek Kralj. V Ljubljani, 1900. Tiskala Katoliška Tiskarna. Krasno vezan izvod stane 1 K 80 h, celoplatnen 1 K 10 h, kartoniran 80 h, broširan 60 h. Na prodaj v Katoliški Bukvami in drugod. — Kako trka mladina vedno na vrata in prosi knjig. Človek vse pokupi, a mu nazadnje vendar nedostaje berila. Zato je vsak lahko vesel, ko se pojavi nova knjižica, katero da brezskrbno v roke otrokom, ki se častno pridruži sestram mladinskim. Torej predno sem odprl knjižico, bil sem je vesel — vesel radi potrebe. Ko sem jo prebral, razveselil sem se dveh stvarij: Letošnji Glasi so vredni, da pojo v harmoniji z devetimi prejšnjimi strunami. Pozna se jim lik in lesk v jeziku, marljivost v izboru tvarine. To je eno. Drugo je, da so gg. bogoslovci s tem dokazali, da spoznavajo in priznavajo: Treba je s časom naprej! Časovne razmere so faktor, s katerim se mora računati. Kakor povsod, velja to tudi glede leposlovja. Svet hoče brati — brati moderno pisane pesni in prozo. Imej še tako lepe misli, še tako velikansko snov, če je ne oblečeš moderno — zastonj — brali te ne bodo. Nebran pisatelj je pa nadloga in izguba knjigam, drugega nič. Če bi kdo prašal, kaj je moderno, mu je to pač v tej kratki resnici težko povedati. To se da le čutiti. Kdor tega čuta nima, ne bo ga z lepa dobil, ne bo se ga naučil. Najmodernejši in zelo nadarjen je gotovo g. Merhar. Te njegove pesmice — morda malo težko umljive tuintam za deco — te so res pesmice — ne verzifikacije - pesmice igračice — ugodne in mile. Pisatelju svetujemo: Na delo! Bere naj, študira naj, idej naj išče, pa naj jih deva v to svojo lično zibko in narod ga bo vesel. Takisto se bo družil njemu gospod Perko. Prebere naj vsak tisti konec: Jeseni je bilo. Kdo iz tega ne vidi izvirnosti, daru? To je nekaj novega, da se človek nasmehlja, da ga nekaj dirne in si misli: to pa to! Novo, oblika, misel — vse poetično! Ta kratki odstavek prepriča vsakega: Če bo vstrajnost, bo lepih plodov. Samo to dvoje naj bo omenjeno tako počez. Takisto pa so dobri drugi spisi. G. Kraljevo povest bodo otroci brali ginjeni, dasi bi jej bilo z umetniškega stališča nekaj očitati. Preveč čudnih slučajev — a bodi! Gotovo bo marsikaka solza zaigrala v nedolžnem očesu, ko bo čitalo to povest. Omeniti moramo, da gre gospodu Kralju vsa čast pri urejevanju knjige, izbiri snovij, kar ni malo delo. Usojamo si dostavljati mlajšim sotrudnikom tale nasvčt: Zbirajte se, bodrite se, delajte. Očak Jakop bi rekel: Huda so leta! Tako je. Eminentnega pomena je za katoliško stvar — naše leposlovje. To je izjavil sam veliki Leon XIII. Zato se učimo od nasprotnikov, ki v kelihe lilij vlivajo otrov — a mi vlivajmo zdravilo.	F. S. F.
2.	Marijina otroka. V nemškem spisal J. S p i 11 m a n n iz J. D. S
štirimi podobami. V Ljubljani. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. 1900. Strani 70. Cena 40 h. — Bliža se Mariji posvečen mesec majnik. Povsod se bode proslavljala nebeška kraljica. Prav velikega vzgo-jilncga pomena pa je, da se mladina s pravo vnemo udeležuje prelepe maj-nikove pobožnosti. Prepričani smo pa, da bode čitanjc imenovane Spillmannove povesti pri nekoliko odrastli mladini prav zdatno pospeševalo otroško zaupanje in goreče češčenje Matere božje. Zato knjižico toplo priporočamo in želimo, da jo mladina prav kmalu dobi v roke. Povest odgovarja vsem zahtevam dobrega mladinskega berila. Pisana je prav mikavno in bo zanimala tudi odrastlega čitatelja.	—j.
Založba „Katoliske Bukvarne“.	Tisk „Katoliske Tiskarne*
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.