Janezkova telička
a|J5epo teličko je imela naša sivka. Rjavkasta je bila, |§L spredaj na glavi pa je imela majhno lisko, čisto belo lisko, kot bi bila iz mleka. Pa take lepe šeke je imela; tako so bili čisti in svetli in veliki, da se je Janezek skoro videl v njih. In kako je imel naš Ja-nezek rad to teličko z belo lisko na drobni glavici! Šel je na vrt in tam natrgal najlepše deteljce v na-ročaj in jo nesel telički, ki je mirno ležala zraven malih jaslic. Pa male garčke je tudi že imela nad jaslicami in tudi v garčkc ji je Janez nanesel deteljice. Nastiljal ji je vedno sam. Kaj rad je šel k nji k glavici, da jo je božal. In ona se ga ni nič bala, ampak je na-stavljala vrat, da jo je lažje čehljal. — 0, da bi že vendar enkrat zrastla malo, vsaj toliko, da bi jo gonil na pašo. Lepo bi jo privezali atek na rdeč ali moder motvoz in on bi vedno držal zanj in kazal telički naj-boljšo pašo. Tako bi bila vedno rejena, da bi bilo veselje! In ne bi je smeli atek prodati, nikoli ne. On bi jo vedno gonil na pašo, samo da bi je ne mogli pro-dati...   In potem  bi zrastla in imela bi  tudi  ona
           123
teličko, tako kot ima sedaj sivka njo, In bi tudi njeno teličko gonil na pašo. Pa bi še ta zrastla in imela volička, majhnega, tudi z belo Hsko na čelu. In atek bi morali kupiti še enega, o, gotovo bi ga! In potem bi ju naučili voziti. Najprej bi vozili samo deteljo za sveže. Potlej bi pa zrastla in bi postala močna, eden bi imel rogove bolj postrani, drugi pa lepo nakvišku zakrivljene. Hej, to bi bilo veselje! In bi šli orat. Atek bi drvarili, on bi pa gonil, saj bi bil že velik ...
Tako je razmišljal in računal Janezek in gledal veselo teličko, kot bi hotel reči: »Le hitro jej, da boš kmalu velika.«
Ko je vse pojedla, je stekcl po drugo krmo.
Prinesla je pa tudi krme Tončka, večja sestrica Janezkova; a telička ni mogla jesti od obeh o&enem, Janezek pa ni pustil Tončki vmes,
»Kaj misli, da je samo tvoja telička? Ni ne!« se je skoro zajokala lončka.
l         »Samo moja je, tvoji so pa pujski v hlevu.« L         »Ni res.  Jaz ne maram pujskov;   telička je tudi moja.«
»Saj ni res.« §         »Kaj misliš, da nimam jaz nič?«
»Moja je telička, tvoje pa naj bodo —- jaslice,« se je odrezal Janezek moško, da bi se odkrižal Tončkinega nadlegovanja.
Tončki se je storilo milo, da je zajokala in šla tožit mamici Janezka, ki trdi, da je telička samo njegova.
Kmalu je pa prišel neki mož z debelo palico, ki je odgnal teličko; takrat je pa jokal Janezek in ni maral za bel krajcar, ki ga je dobil od onega hudega moža — in tudi Tončka je jokala, čeprav je Janezek trdil, da telička ni bila njena.
Cvetko  Gorjančev