OMNES UNIIM 19 6 0 ŠTEV. 6 (TOCOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU I KAZALO Gregor Mali: Marija in duhovnik ............................................. 161 Alojzij Košmerlj: Duhovnik v razmerju do ljudstva ........................... 163 Zdravko Reven: Nevarnosti za izseljenskega misijonarja ...................... 167 Filip Žakelj: Ško Rožman in župnik Jernej ................................... 170 Thomas Ulbing: Episcopi Dr. Gregcr.i Rožman ................................. 172 Ms gr. Božo Kjačič .....................................'..J................. 178 Novice od povsod ...J........................................................ * 1 i 1*79 i ' : h • - ) L Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko Škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Fort Colborne, j Ontario. U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quiney, Illinois USA. Čile: 'Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, E st. Hospital, Ohile. | Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma. Trst: Rev. Jože Jamnik, Vicolo delle Rose 7 (Rojan), Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. i Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. j Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, Grand Rue, 37, Charleroi, | Belgique. Naročnina: Za Argentino in čile 80 argentinskih pesov. Za | U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče I ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že j določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. I Uprava OMNES UMJH GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO VII. 1960 ŠTEV. 6 MARIJA IN DUHOVNIK Gregor Mali, Argentina Morda včasih: tudi mi mislimo, da je pobožnost do Marije sicer potrebna, vredna, da jo priporočamo, vendar pa le postranska, manj važna. Kar ne moremo se dati prepričati, da je ta pobožnost bistveni del našega duhovništva. Kristus je namreč svojo Mater izročil mlademu duhovniku, svetemu Janezu z besedami: »Glej, tvoja mati!" Sveti Janez, njegov najljubši učenec, jo je potem vzel k sebi in zanjo skrbel. Ko bi nam bila Marija to, kar je bila Janezu, bi bilo naše duhovniško življenje mnogo bolj sveto in blagoslovljeno. Razlogi za naše češčenje Matere božje Marija stoji v začetku našega duhovništva. Naše duhovništvo izvira iz Kristusovega duhovništva. Kristus je kraljevski, veliki, edini duhovnik. Naše duhovništvo je nadaljevanje Kristusovega duhovništva. Ko je Marija izgovorila besedo: »Zgodi se mi po tvoji besedi," je v njenem deviškem telesu Beseda sprejela človeško naravo. Kristusova človeška narava se je združila z božjo. Sin božji je postal človek in veliki duhovnik po neumljivem sodelovanju Svetega Duha z Devico Marijo. V njej je Kristus, posvečen v duhovnika, govoril: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo" (Hbr 10, 7). Postal je tudi dar, žrtev, ki jo bo daroval. Marija mu je v svojem deviškem telesu pripravila oltar za veličastno daritev. Zato se ni branil učlovečenja v telesu Device. Ker je Marija mati večnega duhovnika Kristusa, je na poseben način tudi mati vseh tistih, ki nadaljujejo poslanstvo njenega Sina, posredujejo božje življenje in so sredniki med Bogom in ljudmi. Marijinemu »zgodi se" se moramo torej zahvaliti za to, kar smo. Ona nam je posredovala milosti, ki so nas pripravile na duhovniški poklic, nas podpirale, da smo ga dosegli in da v njem vztrajamo. Kristus se je po Mariji daroval svetu. Zato hoče, da ga tudi mi po njej z neprestano žrtvijo svojega življenja posredujemo svetu. Marija varuje naše duhovništvo Vsem duhovnikom preti stalno zelo resna nevarnost, da se svojih opravil Preveč navadimo in izgubimo do njih potrebno spoštovanje. Assueta vilescunt. Po Marijinem zgledu bi morali tudi duhovniki imeti vsaj nekoliko materinskega Brca za Jezusa. Marija je živela 30 let z Jezusom pod isto streho, ga spremljala v njegovem vsakdanjem življenju, uživala vse njegovo zaupanje, pa ni izgubila spoštovanja, vere in ljubezni do njega. Vedno ga je ponižno častila, molila in zvesto ljubila. Duhovniki večkrat doživljamo neuspehe, nerazumevanja, zapuščenost, zagrenjenost. Te notranje preskušnje bi nas mogle streti, če bi ne imeli Matere, ki nas razume in s svojim materinskim srcem spremlja. Čim večje je naše zaupanje v Marijo, toliko večja je njena pomoč in tolažba. ,,Človeško življenje na zemlji je boj" (Job 7, 1). Ker je duhovnik prejel mnogo več milosti ko navadni kristjan, ga zato tudi hudobni duh mnogo bolj napada. Poleg stanovitne molitve, čuječnosti in ponižnosti je za duhovnika v tem boju največji pripomoček Brezmadežna, ki je peklenski kači s svojo deviško nogo glavo strla. V duhovnikov; duši, ki je združena z Marijo, ne more satan nič opraviti in nikoli doseči zmage. Marija daje blagoslov našemu delu Najvažnejša naloga vsakega duhovnika je skrb za osebno posvečenje. Zato 6e mora prizadevati, da bo Kristus rastel v njem. Njegova duhovniška služba pa je v tem, da skrbi, da se Kristus rodi in raste v dušah. V veri molimo: „In v Jezusa Kristusa..., ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device." Po sodelovanju Svetega Duha z Marijo je prišel Kristus na svet. Po ponovnem sodelovanju Svetega Duha z Devico Marijo se Jezus tudi rodi in raste v dušah. Bog je hotel, da je po Mariji Jezus prišel na svet. Bog pa ne jemlje svojih darov nazaj in ne spreminja svojih odredb. Po Mariji smo prejeli Začetnika vseh milosti. Zato tudi po njenem posredovanju prejemamo vse pripomočke za rast in napredek krščanskega življenja. Marija je že ob učlovečenju svojega Sina z njim sodelovala pri delu za naše zveličanje; zato sodeluje v vseh časih pri vseh apostolskih delih, ki so samo nadaljevanje Kristusovega dela. Bossuet pravi, da smo mi „drugi Kristusi" samo toliko, kolikor nas vodi Sveti Duh, ki pa more v duši razviti le toliko svoje darove, nadnaravne nagibe, kolikor najde v njej Marijo. Sv. Ludvik M. Grignion Montfortski pa izjavlja, da ne verjame, da bi se kdo mogel notranje združiti z Gospodom in biti zvest Svetemu Duhu, če se ni prej duhovno zedinil s presveto Devico in si zagotovil njene pomoči. Marija na svoj materinski način sodeluje pri podeljevanju milosti in pri rasti v njej. Mati pripravlja otroku hrano in vpliva nanj, da jo uživa. Marija pripravlja dušam milosti in nanje vpliva, da z njimi sodelujejo. Zato nanjo na-obračamo besede sv. pisma: „Kdor najde mene, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda." Kolikor bolj iskrena, kolikor globlja je torej naša pobožnost do Marije, toliko bolj se razvija v nas nadnaravno življenje in toliko bolj raste v nas Kristus. Marija je mati Kristusova, večnega Duhovnika. Ker so duhovniki deležni Kristusovega duhovništva, je tudi na prav poseben način mati vseh duhovnikov, ki jih varuje in daje blagoslov njihovemu delu. Zato morajo duhovniki še bolj ko navadni verniki Marijo častiti in v njo vedno zaupati. Duhovnik v razmerju do ljudstva (Govoril zbranim slovenskim duhovnikom v Buenos Airesu — Alojzij Košmerlj) Staro in vendar vedno aktualno je to pastoralno vprašanje o naših odnosih do vernega ljudstva. Od pravilnega stališča v tem pogledu zavisi navadno ves uspeh našega duhovniškega dela, kakor po drugi strani lahko tudi najgorečnejši napori ostanejo brez sadu, ako se duhovnik z ljudstvom prav ne znajde. Naj podam o tem važnem problemu stare in modeme pastoracije nekaj preprosth misli v pouk mlajšim in v obnovljeno spodbudo vsem. Prvi in najvišji vzor duhovnikov je v vseh stvareh naš Gospod Jezus Kristus, veliki in večni Duhovnik nove zaveze. Vse njegovo življenje in delo povzame sveti Pavel v pismu do Tita v naslednje prelepe besede: „Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika" (3, 4). Dobrotljivost in ljudomilost naj bi bile glavni lastnosti vsakega dušnega pastirja v razmerju do vernega ljudstva, ako hočemo slediti Gospodovemu zgledu, kar za nas končno ni samo stvar dobre volje, ampak sveta in neizogibna dolžnost: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam povem :j služabnik ni večji ko njegov gospod, in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal. Ako to veste — blagor vam, če boste to delali" (Jan 13, 15-17). Na Gospoda Jezusa je mislil sveti Pavel, ko je v 1. pismu Korinčanom zapel oni čudoviti slavospev ljubezni: »Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša" (pgl. 13). Dobrotljivost in ljudomilost in neizčrpna ljubezen Jezusova so izoblikovale duše apostolov, ki so šli v svojem delu za duše vedno vemo in zvesto za Gospodovim zgledom. Podoba dobrega Pastirja in Učenika, ki je z njimi hodil od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse, ki so prihajali k njemu; kj je toliko z njimi samimi potrpel in toliko tudi potrpel z ljudmi — ta podoba jim po bin-koštnem prazniku vsa svetla in mila žari pred dušo, jih uči, jih spodbuja, jih krepi v bridkostih in grenkostih silnih naporov in žrtev. Treba nam je le pobožno Prebirati Apostolska dela in njihova pisma, da vidimo, kako Gospodovi učenci niso poznali v svojem razmerju do ljudstva drugega vodila kot Gospodov zgled nauk: dobrotljivost in ljudomilost. 4* Seveda pa dobrota in ljudomilost ne izključujeta trdnosti v načelih, neustrašene odločnosti v obrambi resnice, pravice, poštenosti in dostojnosti. Tudi v tem nam sveti zgled Jezusa in njegovih apostolov, ki so se v nje-SPvi goli poleg dobrotljivosti in ljudomilosti naučili tudi odločnosti in modre pastoralne strogosti, kadar ju razmere zahtevajo. Mislimo na Jezusa, kako strog in neizprosen je, ko dvakrat očisti tempelj; kako odločno nastopa proti hinavskim farizejem in pismoukom, ki begajo in odvračajo ljudstvo od njega; kako silna, pretresljiva, grozna je obsodba, ki jo izreka nad njimi malo pred svojo smrtjo. Vidimo ga v duhu, kako mu oči gore v sveti jezi in žalosti nad toliko trdovratnostjo in zakrknjenostjo. Tudi učence kara, kadar ravnajo svojeglavno in ne slede njegovim naukom in namenom. Mislimo na Petra, ki mu odsvetuje pot v trpljenje; na Jakoba in Janeza, ki hočeta priklicati ogenj iz neba nad' negostoljubno samarijsko mesto. Resen in strog je v svojem svarjenju. Vendar vse njegovo opominjanje in karanje nikdar ne izgubi iz vidika najvišjega načela, ki naj bo prvo in najvišje načelo vse pastoracije: zveličanje duš! Za Gospodovimi besedami svarila, sodbe, opomina se skriva ta neizmerna ljubezen do duš, tudi do duš farizejev in pismoukov. Z ginjen jem v srcu beremo v Lukovem evangeliju, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega in je bilo med množico ljudstva, mnogo farizejev in učiteljev postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi in iz Jeruzalema, da bi ga opazovali — pa evangelist dostavlja: „In bila je moč Gospodova, da bi jih ozdravil" (prim. Lk 5). Vsaka duša je Gospodu ljuba in dragocena, tudi duše njegovih sovražnikov. Duh Gospodove pastoracije preveva tudi apostole pri vodstvu krščanskih občin, ki jih po svetu ustanavljajo. Večkrat morajo opominjati, svariti, karati, groziti s cerkvenimi kaznimi, da bi ohranili vernike na pravi poti krščanskega živijnja, vendar niso v tem nikdar surovi, nikdar zgolj osebni. Gospoda Jezusa imajo pred očmi, ki je o njem prerok Izaija napovedal: „Glej, služabnik moj, ki sem ga izvolil, moj ljubljenec, ki ga je vzljubila moja duša! Ne bo se prepiral in ne bo vpil in nihče,ne bo slišal na ulicah njegovega glasu. Nalomljenega trsa ne bo prelomil in tlečega stenja ne bo ugasil, dokler pravice ne dovede do zmage: in vanj bodo narodi upali" Mt 12, 18-21). V sami ostri borbi za zmago pravice vodi Gospoda Jezusa potrpežljiva, usmiljena ljubezen do grešnikov, do nestanovitnih, omahujočih duš. Po Gospodovem zgledu se ravnajo apostoli, ki so nam glede svojih pastoralnih metod zapustili v svojih pismih nepozabne priče in dokaze. Posebno odločen, živahen, bojevito razpoložen je sveti Pavel, apostol narodov, ki je prvi zanesel krščansko vero med pogane in jo je moral potem nepre- stano zagovarjati, braniti, razlagati, da nove krščanske občine niso podlegle krivim učiteljem. Z ostrimi, trdimi besedami biča razvade, opominja, prosi, roti in grozi. Ob vsem tem pa njegovo apostolsko srce prekipeva od očetovske ljubezni. Galačanom, ki so jih motili judovski fanatiki, hoteč jih na novo ukleniti v verige Mojzesove postave, ves iz sebe piše: „0 nespametni Galačani, kdo vas je začaral?... Tako nespametni ste ? Začeli ste z Duhom in zdaj končavate z mesom ?“ (3, 1-3). Kmalu za tem ostrim svarilom, pa jim ljubeče kliče: „Otročiči moji, za katere zopet trpim porodne bolečine, dokler se v vas ne upodobi Kristus" (4, 19). Korinčanom piše: „Kaj hočete ? Naj pridem k vam s palico, ali z duhom ljubezni in krotkosti? (I, 4, 21). Zagovarja se pred krivimi očitki. O svojih mukah in prikaznih jim piše, da potrdi svoj apostolski poklic in ugled, ki so mu ga nekateri osporavali. Jasna, ognjevita je njegova beseda, kakor na obe strani nabrušen meč, ki reže v živo. Pri vsem tem pa jim daje dokaze največje, velikodušne ljubezni; hudo mti je pri srcu, da jih je moral tako trdo prijeti. V drugem pismu jim piše takole: „V veliki stiski in srčni tesnobi sem vam pisal z mnogimi solzami; ne zato, da bi se užalostili, temveč, da bi spoznali ljubezen, ki jo imam prav posebno do vas" (II, 2, 4). „Tako ste v naših srcih, da z vami umrjemo in z vami živimo. Veliko zaupanje imam do vas, veliko hvalo zaradi vas; poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje pri vsej naši nadlogi" (II, 7, 4). Ni čudno, če so Korinčani tako svarjenje svojega duhovnega očeta sprejeli z jokom kesanja, na kar naveže veliki apostol naslednje ljubeče besede: „Tit nam je poročal o vašem hrepenenju, o vašem žalovanju, o vaši gorečnosti zame, tako da sem se še bolj razveselil... Kesal sem se, ker vidim, da vas je prvo pismo, četudi za malo časa, užalostilo, zdaj pa se veselim; ne zato, ker ste se užalostili, temveč, ker ste se užalostili v spreobrnjenje" (II, 7, 7-9). Takih in podobnih zgledov apostolske vneme in doslednosti, pa obenem najiskrenejše očetovske ljubezni je v Pavlovih pismih vse polno. Enako tudi v pismih drugih apostolov, ki pa ne gredo tako v živo, kakor sveti Pavel, marveč so njihovi opomini in spodbude bolj splošnega značaja, kakor so tudi njihova pisma namenjena bolj splošnosti, kot posameznim krščanskim občinam, s katerimi bi jih, kot Pavla, vezale najtesnejše osebne zveze. Posebno zanimiva so še v tem pogledu pisma svetega Janeza, učenca ljubezni, in njegovo skrivnostno Razodetje. Odločen in neizprosen je sveti evangelist v obrambi čiste krščanske resnice: „Kdor ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga... Če kdo k vam prihaja in ne prinaša tega nauka, ga ne sprejemajte v hišo in( ga tudi ne pozdravljajte. Kdor ga namreč pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del" (II, 9-10). Svarilo za vse čase in za naše dni posebej: Nobenega sodelovanja, niti osebnih stikov prijateljstva ne imejmo s sovražniki svete vere! Vendar vsa ta sveta, apostolska odločnost ne zamori v apostolovem srcu nežne, očetovske ljubezni do vseh, tudi do onih, ki so zašli: „Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, marveč tudi za ves svet" (II, 2, 1-2). Iz vseh teh zgledov se učimo, kako naj branimo božjo resnico in pravico >n svoj duhovniški ugled, kadar spoznamo to za potrebno. Ne karajmo vernikov nikoli zaradi zgolj osebnih zadev, ki ne zadevajo naše duhovniške časti in službe. Karajmo in opominjajmo vedno z modrostjo in s taktom, s spoštovanjem, ki ga verniki kot božji otroci zaslužijo. Zveličanje duš — bodi tudi nam v vsej pasto-raciji vrhovno načelo. Iz vsega opominjanja in svarjenja ter karanja naj verniki čutijo našo ljubezen, ki samo zato kara in kaznuje, da dviga in rešuje. Naša gorečnost bodi taka, da užiga k poboljšanju in spreobrnjenju, ne taka, da požiga in stre. „Vaša blagost bodi znana vsem ljudem" (Filp 4, 5). Naj navedem tu še prelepe besede, ki jih je v svoji knjigi duhovnih kon- ferenc napisal o dobroti angleški oratorijanec Friderik Viljem Faber, po vsem svetu znan po svojih globokih in duhovitih delih. Takole piše: »Dobrota je tista, ki privlači izgubljene duše, odpira srca, ki so se zdela trdovratno zaprta, razsvetljuje ume, ki so bili prostovoljno zaslepljeni, in prinaša pomoč zaupanja tja, kjer je obup že skoraj zmago obhajal. Pod vplivom dobrote se slabotnost okrepi in bojazen opogumi, moč postane plemenitejša, plemenitost herojska. Povsod je dobrota najboljša sodelavka predragocene Krvi. Naše lastno spreobrnjenje k Bogu Se je često začelo s kakimi dejanji dobrote, storjenimi ali prejetimi. Dobrota je spreobrnila več grešnikov kot gorečnost, zgovornost in poučevanje; in te tri stva-r' tudi niso nikogar spreobrnile, ako ni dobrota imela svojega deleža v njih..." Zanimiva je v tem oziru lectio brevis pri primi v navadnih dneh in nede- ljah. Povzeta je po 2. pismu svetega Pavla Tesaloničanom (3, 5); apostol tam Piše: »Gospod pa naj vodi vaša srca k ljubezni božji in k potrpežljivosti Kristusovi." Cerkev je tem besedam še dodala: »Corda et corpora nostra...“ Torej ne samo naša srca, ampak tudi naša telesa naj nam Gospod vodi k svoji ljubezni i® h Kristusovi potrpežljivosti. Ljubeznjivi in potrpežljivi bodimo torej tudi v n»šem zunanjem nastopu, v našem pogledu, v našem poslušanju, v našem govorenju. Ker živimo v tuji deželi, imamo kot dušni pastirji skrb za domačine, ki od njih živimo, in še skrb za rojake, ki nam je narekovana po krvi in tudi po Jezusovem in; apostolskem zgledu. Iz že kar dolgoletne pastoralne skušnje v tej deželi naj povem tu nekaj konkretnih, praktičnih nasvetov, glede katerih sem skoraj prepričan, da ste z menoj enih misli: Med našimi slovenskimi ljudmi se duhovniki v splošnem počutimo domače, ni nam treba preveč paziti na besede in forme. Preprosto in prisrčno je to naše razmerje z rojaki, ki so z nami prehodili vse postaje našega begunskega pota. Kljub vsej domačnosti in prostosti v občevanju z njimi pa vendar nikoli ne smemo pozabiti na svoj decorum sacerdotale. Ob vsej domačnosti in prijaznosti skušajmo ob vsakem obisku neopazno, neprisiljeno vsejati v srca kako duhovno misel. In nikoli ne bodimo prezahtevni ali nadležni, temveč vedno obzirni in rahločutni. Vsaka naša družina ima svoje težave in križe. Z dobrotljivostjo skušajmo vse razumeti in po tem uravnavajmo svoje razmerje do njih. Razmerje do tukajšnjega domačinskega ljudstva pa naj bo utemeljeno na večji previdnosti in zadržanosti. Je to drug element, različen od našega. Skušnja me uči, da n. pr. ne poslušajo radi raznih šal, kot je to vedno pri naših ljudeh primer. Hitro se vnamejo v navdušenju in občudovanju, a se tudi hitro in brez vidnega vzroka ohlade. Hitro zamerijo, hitro sodijo in obsodijo. Spoštovanje do duhovnika, zakoreninjeno v srca naših ljudi, je tu delež prav neznatne manjšine. Vse to nam narekuje v naših duhovniških odnosih do tukajšnjega ljudstva, kot že rečeno, modrost, previdnost, zadržanost. Vse to pa nas ne sme ovirati, da ne bi bili tudi njim očetovsko dobri in skrbni dušni pastirji, dobrotljivi, prijazni, potrpežljivi — v spovednici, na prižnici, v pisarni in v vseh drugih osebnih stikih, ki so potrebni in se jim) kot duhovniki ne moremo in ne smemo izogibati. Naša duhovniška zadržanost ne sme nikoli degenerirati v neprijaznost in zaprtost. Naši verniki so, ki nam jih je Gospod Jezu^ v tej deželi izročil v duhovno oskrbo. Ljubezen do Gospoda Jezusa pa se vedno preskusi v ljubezni do duš: „Simon, ako me ljubiš, pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce" (Jan 21). + Ko zaključujem te preproste misli, ponovno poudarjam: Naš prvi in najvišji vzor v našem razmerju do ljudstva nam bodi, kot apostolom, naš Gospod Jezus Kristus v svoji neizčrpni dobrotljivosti in ljudomilosti. Nikomur naj ne bo vzor Don Camilo! Smejmo se, ko beremo njegove zgodbe. A naj le samo pri smehu ostane! Hoja za Kristusom zahteva od nas v pastoraciji trajno samoodpoved, trajno žrtvovanje za duše. Pa prav v tem je naša veličina in naše zasluženje. Vedno se človek z žalostjo in s kesanjem v srcu spominja onih ur, ko je bil do ljudi nervozen, neprijazen, neuslužen, grob... Z veseljem in zadoščenjem: pa onih, ko se je izkazal vernikom prijaznega, ljubeznivega, velikodušnega. Gotovo bo nekoč laglje dajati odgovor o preveliki ljubezni kot o pretirani strogosti. Naj nam vedno Jv srcu odmeva ljubeznivo Gospodovo povabilo: „Učite se od mene, ker sem krotak in id srca ponižen" (Mt 11, 29). V zavesti svoje slabosti pa tudi pogosto prosimo: „Srce Jezusovo, dobrote ln ljubezni polno, potrpežljivo in neskončno usmiljeno — usmili se nas!" NEVARNOSTI ZA IZSEUENSKEGA MISIJONARJA Zdravko Reven, Avstrija Rudarji se vsak dan spuščajo v globine zemlje in so tega že vajeni. Kadar pa pride do nesreče, jih vse presune. Misli rudarjev kar ne morejo proč od ponesrečencev. Cele dneve razpravljajo med seboj o tem, kako je prišlo do nesreče. Podobno razmišljamo duhovniki ob sobratovi nesreči. Podobnega sočutja polni iščemo vzrokov duhovniških žaloiger. Vsega ne bomo nikdar spoznali in doumeli. More nam pa tako razmšljanje koristiti, da laže sami sebe poznamo. Pot, po kateri hodimo, je nevarna. Življenje izseljenskega duhovnika je polno najrazličnejših skušnjav, četudi je človek že več let duhovnik in čeprav že dolgo dela na področju izseljenskega dušnega pastirsva, ni zavarovan pred slabimi vplivi. Smo v razmerah, ki nas lahko privedejo v žalostno stanje, da uničimo svojo duhovniško osebnost. 1. V izseljenskem dušnem pastirstvu je malo trenutno vidnih uspehov. Kdor misli naprej, bo pogosto rekel, da vse, kar gradi, razpada in da se bo med izseljenci preje razdrlo kot drugod. Izseljensko življenje je a priori začasno, zasilno, nadomestno. Tako je z ljudmi, s sodelavci, z razmerami po kolonijah. Vse se menjava. Duhovniku je zato potrebna velika mera optimizma, da ne bo brž zašel v pesimizem, ki ima to lastnost, da prehaja s področja na področje. Kaj rad preide tudi na duhovnikovo notranje življenje. Za stremljenje za ideali je pa nujno potreben neki primeren optimizem. 2. Dušno pastirstvo izseljencev zahteva veliko prožnosti in gibčnosti. Prilagajati se je treba ne le osebam, družinam, časovnim razmeram, ampak tudi različnim krajem, različnim župnijskim navadam, različnim predpisom. Poleg tega živijo naši ljudje prav v tistih krajih, kjer se življenje hitreje vrti naprej, hitreje spreminja, to je po delavskih krajih, če se ta neprestana prožnost in prilagajanje združita z obilico dela, stalno zaposljenostjo, utrujata. Truden človek pa ni normalen. Manj je odporen proti skušnjavam, manj odločen v notranjih' bojih. To je nova nevarnost za izseljenskega duhovnika. 3. Voditelj duhovnih vaj je nekoč dejal, da je za duhovnika toliko pogubno, ko je v župniji na najvišjem mestu. Lahko postane res „solus sanctus, solus dominus". Izseljenski duhovnik je navadno na svojem področju edini izobraženec. Vse hodi k njemu po nasvete, biti mora gibalo vsega; vse mora vedeti, če hoče ustreči ljudem. Nima pomočnikov, sam stanuje. To vodi rado v čudaštvo, v zaprtost vase, v neko sebičnost, alb pa vrže človeka v prvo bližnjo družbo, od katere postane odvisen. Lahko dodamo še nevarnost samotnega razmišljanja o najrazličnejših vprašanjih življenja. 4. Obiskovanje vernikov je redno sredstvo delovanja izseljenskega duhovnika. To je njegov veliki adut v borbi za duše. Prinaša pa nevarnost, da se ga prime nezmernost vj pijači in v jedi, nevarnost, da se na tega ali onega preveč naveže in da si zaželi razne družbe, ki ga ne bo dvignila; nasprotno! Neprestan hoj za stik z ljudmi ne dopušča, da bi v redu opravljali verske vaje. Kako hitro Pride človek v notranji nered. V stiku z rojaki marsikaj opaziš in marsikaj spoznaš, dobrega in slabega. Zato so tudi obiski in stiki vir raznih skušnjav, saj imaš stalno opravka s problemi ženskega sveta, družine in spolnega življenja. Razmišljanje o teh vprašanjih je potrebno, a je lahko tudi škodljivo. Te misli sem navedel zato, da spoznamo, kje so nevarnosti. Ne bi hotel pretiravati. Vsak stan ima svoje nevarnosti in življenje laikov jih ni nič manj polno. So stvari, ki prav duhovnika dvigajo, ga drže na pravi poti, česar laiki nimajo, če govorimo o tem, je to zato, da bi se z vsem srcem zavzeli za to, kar nas jači, podpira in nam more pomagati. Svest si nevarnosti se bo izseljenski duhovnik kot roža proti soncu obračal proti dvema rečema, ki zagotavljata zvestobo duhovniškemu idealu: iskanju intimnosti z Bogom in iskanju sobratske duhovniške družbe. 1. Stalno teženje po združevanju z Bogom je vir in poroštvo slehernega duhovnikovega uspeha. Omenimo najprej duhovnikovo opravilo „per excellentiam“ — maševanje. Včasih smo v razmerah, ko je težko zbrano maševati. Primemo je, če se temu drugič oddolžimo, ko mašujemo sami ali pri kakšnih sestrah. Res s srcem in dušo vršimo največje opravilo svojega dneva, ki je vir vsega apostolata in vse duhovne rasti v nas in v vernikih! Maševanja človek ne opusti zlepa, meditacijo pa prav lahko. Težko je najti pravo obliko premišljevanja, pogovora z Bogom, ki je kakor črpanje bencina, da greš lahko naprej na pot. Treba se je boriti za meditacijo, znova in znova jo urejati, spet in spet jo v redu začenjati. To je rešilna vrv in protiutež vsemu potrebnemu, a nevarnemu razmišljanju, ki ga mora duhovnik vršiti. Iz želje po stiku in povezanosti z Bogom bo izhajalo pogosto darovanje Bogu vsega, kar doživimo na misijonskih potih med ljudmi, gradeč mostove med tostranskim in onstranskim (pontifices), ko smo duhovniki svojega ljudstva med tujci, darujoč vesele in žalostne dogodke, izročujoč vse v roke božje Previdnosti in iščoč v vsem božjo dobroto. Dodajmo k temu še pogostno sv. spoved, rekolekcije in duhovne vaje. 2. Druga velika pomoč je osamljenemu duhovniku iskanje sobratske družbe. Povezanost izseljenskih duhovnikov je veliko opora. Iz meseca v mesec raste med nami navezanost drug na drugega, postajamo si tovariši, res bratje na skupnem polju dela. Ta solidarnost in medsebojna pomoč je pomembna za naš apostolat, pa tudi za naše notranje življenje. Zavedajoč se pomena bratske ljubezni, je treba dati bližnjemu sobratu del svojega časa in tudi danerja, če je treba. Zunanja oblika naše povezave bodi predvsem izraz naše notranje povezanosti in navezanosti. Padec slehernega izmed nas je nesreča za vse. Otročje je misliti, da narediš samo sebi škodo, če izprežeš ali če jo mahaš po svoje. Saj je tako zadržanje kot udarec v obraz sobratom, M, bodo morali napeti svoje sile, da bi se preprečila večja škoda in da bi se rane vsaj delno zacelile. Napačna pot sobratova je redno hud udarec za drugega duhovnika. Vsaj toliko je pri tem krivde, kolikor prej ni bilo zadostne povezanosti in odkritosti do sobratov. če se bodo naši odnosi omejili zgolj na poslovanje in na uradne odnosa, ne bomo mogli obstati. če kdo toži, da potrebuje družbe in da je osamljen, je to prav. Ne more pa zahtevati, da bj mu pri teh daljavah sobrat hodil neprestano delat družbo in da si bosta kar naprej pisarila, če ne gre on še korake dalje: da je namreč do sobratov tudi odkrit in iskren. So reči, ki zahtevajo odkritega pogovora s sobratom, čeprav bo ta povedal to, kar ti ni všeč. Potrebno je v našem položaju tudi iskanje družbe s tukajšnjimi duhovniki. Vedno bo ostala med nami in njimi neka čustvena stena, a ta družba je koristna za nas same in za naš ugled. Na poti, na kateri smo, je rešitev samo v tem, da gremo naprej za ideali. Sleherni korak nazaj vodi v propad in našo osebno nesrečo. Srečo bomo našli v tem, da nadaljujemo svojo pot. Našli jo bomo v toliki meri, kolikor se bomo vedno bolj dali Bogu, vedno bolj dali vsega Bogu. Na svoj idealizem smo lahko ponosni. V teh razmerah, v katerih živimo, lahko ostvarimo ideal duhovnika današnjih časov; takega, da .ga bod'0 ljudje pomnili še leta in leta potem, in ki jih bo dvigal še potem, kq bomo odšli s te solzne doline v Očetovo hišo. Skozi pustinjo in puščavo vsakdanjosti si utirajmo pot v luči prelepih idealov svoje mladosti. Zgled prevzvišenega g. škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je hodil med nami, naj nas vodi. V svojem pismu odboru Unije je pokazal na potrebnost ponižnosti. Tudi duhovniku se lahko zgodi, da pade. če do tega pride, je treba priznati padec, priznati ga najprej pred seboj. V ponižnosti ga je treba priznati nato spovedniku v velikem zaupanju, da je Bog usmiljen in milostljiv posebno do svojega duhovnika. Z odločno voljo in otroškim zaupanjem je treba nato kreniti spet po poti življenja. Če ne uspe prvič, drugič, tretjič, naj začne tudi desetič, tudi stotič! Nevarnosti, v katerih živimo, lahko postanejo za nas tisto, kar nas dviga visoko, saj nevarnosti delajo — junake in svetnike. (Referat s sestanka izseljenskih duhovnikov v Zap. Evropi) * 1 2 3 4 5 6 7 LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI ZAKONIK IN IZSELJENCI Sobrate v zamejskih škofijah in po svetu bo zanimalo, kaj je svoj čas določil ljubljanski škofijski zakonik o delu za izseljence. Norme, ki jih našteva, so tudi po „Exul Familia" še vedno na mestu. Člen 550. pravi: Glede izseljencev, bodisi da so v tujih državah ali pa v naši diaspori, naj skrbi župnik tako: l 1. da bo vodil po možnosti točen seznam izseljencev; 2. da bo, če le mogoče, z njimi direktno ali pa po njihovih domačih v pismenih stikih; 3. da jim bo priporočal vpis v Družbo sv. Rafaela; 4. da jim bo pri odhodu dal pismo na zastopnika Rafaelove družbe v tistem kraju ali na župnika kraja, kjer se misli naseliti; 5. da bo priporočal, izseljencu, naj bo v pismenih stikih z njim in z domačimi; 6. da bo priporočal verskim in katoliškim organizacijam, katerih član je bil izseljenec doma, naj ne pretrgajo zveze z njim; 7. da bo opozarjal izseljenčeve domače, naj ohranijo stik z izseljencem, ŠKOF ROŽMAN IN ŽUPNIK JERNEJ Filip Žakelj, Argentina Na god sv. Vincencija Pavelskega leta 1935 sem kot novomašnik prišel za kaplana v Sostro pri Ljubljani. Kmalu sem spoznal gospoda Jerneja Klinca, župnika v Javorju pod Ljubljano. Vsa štiri leta kaplanske službe v Sostrem sem mu hodil pomagat za vedno češčenje, ki je bilo v tej mali gorski župniji vsako leto 10. maja. Bil je tako natančen, da je bilo treba točno šteti spovedence, ki so za vedno češčenje prišli k sv. spovedi. Prav ganilo me je, ko je vselej tudi stari gospod župnik pokleknil pred mladega spovednika. Pri njem je pridno gospodinjila poštena starejša kuharica, ki je večkrat prišla ob nedeljah zjutraj v Sostro k sv. spovedi, k sv. maš? in sv. obhajilu. Na prvo nedeljo ali drugo nedeljo po veliki noči leta 1937 okoli šestih zvečer pa jo je nekdo ubil, ko je šla iz župnišča v hlev, da bi nakrmila živinico in pomolzla kravico. V Sostrem smo za novico zvedeli takoj v ponedeljek zjutraj. Popoldne po šoli sem krenil v hrib proti Javorju, da bi vse bolj natančno pozvedel, potolažil župnika in kropil rajno kuharico. Tam sem našel orožniškega komandirja iz Hrušice pri Ljubljani, ki je vodil preiskavo, zdravniško komisijo, ki je izvršila razte-lesenje ubite kuharice, ter hudo potrtega gospoda župnika. Gospod župnik me je prosil, naj bi drugi dan ob petih popoldne prišel rajnico pokopavat, ker sam ni zmožen. Kako uro pred pogrebom je dospel tudi takratni prežganjski župnik Stupica Jožef, ki je umrl v Kandiji 22. junija 1947. Ta je potem vodil pogreb, z gospodom župnikom — dejansko je bil župnijski upravitelj — pa sva ga spremljala. Gospod župnik Jernej je hudo jokal. Ob grobu sem spregovoril nekaj besedi, omenjal, koliko dobrega je gospod župnik storil zanje: saj jim je zgradil tako lepo cerkvico sv. Ane, jih lepo versko vzgajal ter jih dolgo vrsto let tudi učil kot ljudskošolski učitelj; sedaj se je pa nekdo tako spozabil, da mu je prišel ubit kuharico: gorje, če je ubijalec iz domače župnije! Ljudje so ob tem precej prebledeli. Mislil sem, da me bodo moški po pogrebu napadli, pa sem jih napak in prehudo sodil. Še isti večer sem v prosvetnem društvu v Sostrem zvedel, da ljudje že šušljajo med seboj, da je župnik Jernej ubil svojo kuharico, ker ga je vedno nadlegovala, naj ji da zasluženo plačo. Kar nisem mogel verjeti. Ko sem se zanimal, odkod je prišla ta obdolžitev, so se nekateri sklicevali, da je menda orožniški komandir iz Hrušice tako izjavljal. Najhuje je pa bilo, da je gospoda župnika kmalu potem obiskal neki takratni dopisnik Jutra. Bil je doma iz Device Marije v Polju, brez vere; dve zanesljivi priči, kj sta ga dobro poznali, trdita, da je s svojo sestro živel v krvoskrunskem razmerju. V Jutru je na dolgo m široko opisal svoj obisk pri župniku Jerneju ter kar naprej namigaval, da je župnik Jernej ubil svojo kuharico. Takrat je završalo po vsej deželi proti duhovnikom, kakšni zločinci so. Ko sem na nedeljo pred Gospodovim vnebohodom maševal pri Sv. Urhu v Dobrunjah, sem vzel za predmet pridige besede iz berila za tisto nedeljo: „če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, ampak vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna" (Jak 1, 26), govoril o opravljanju in obrekovanju ter branil ob tem gospoda župnika Jerneja. Ko sem 10. maja tisto leto bil zopet za vedno češčenje v Javorju, se mi je gospod župnik v resnici smilil. Prav pred kratkim je menda isti liberalni list zopet nekaj pisal proti njemu. Rekel mi je, da mu je med sv. mašo ob desetih skoraj slabo prihajalo. Najbolj je pa tiste dni trpel, ker je zvedel, da so tudi nekateri duhovniki mislili in izjavljali: „Na svetu je vse mogoče; v sv. Cerkvi se je že marsikaj zgodilo; morda je pa kuharico res župnik ubil." Neko soboto pa me je rajni škof dr. Gregorij Rožman poklical na škofijo. Naložil mj je najstrožji molk glede najinega razgovora. Sedaj, ko so vse osebe v grobu, me molk ne veže več; pa tudi prav je, da ljudje zvedo, kako se je gospod škof zavzel za svojega duhovnika. Gospodu župniku nisem o tem nikoli črhnil niti besedice, gospod škof mu pa tudi gotovo ni nikoli ničesar omenil. Gospod škof mi je omenil, da mu je ban dr. Marko Natlačen sporočil: orožniški komandir v Hrušici je sestavil ovadbo proti župniku Jerneju, ki ga je treba spraviti v preiskovalni zapor, ker je najbrž on morilec kuharice. Gospod škof je bil tudi v skrbeh. Poklical je najprej mojega takratnega župnika, ki mu pa ni mogel ničesar važnega povedati, ker zadeve ni dobro poznal. Nato je gospod' škof poklical mene, ki sem se za vso stvar malo bolj zanimal. Gospodu škofu sem mogel povedati tele tri reči: Župnik Jernej sj je vse izdatke redno zapisoval, kakor sem sam videl v zapisniku; tako tudi glede plače kuharici in razne nagrade, kadar je prodal n. pr. kakega telička iz hleva. Dalje sem govoril z nekim dekletom iz Češnjic, ki spadajo v župnijo Sostro; ta je nekaj časa služila v župnišču v Javorju, ipa je trdila prav tako, da je bil gospod župnik vedno dober s kuharico ter dajal celo nagrado, kadar so kaj prodali. Najvažnejša je pa bila izjava dobrunjskega občinskega odbornika Galeta, doma na samotni kmetiji v župniji Javor. Ko sem ga na poti s pogreba vpričo nekaterih oseb iz Sostrega vprašal: „Vi ste dober prijatelj župnikov; on vas je naučil branja, pisanja in drugih reči. Kaj mislite o tem umoru?" mi je odgovoril: „Gospod kaplan, mi bi na morilca lahko z roko pokazali, pa si ne upamo." S tem ni mislil na župnika, marveč na drugo osebo. — Morda je gospod škof še koga drugega poklical, da je zbral več razlogov v župnikovo obrambo. Če bi ga namreč zaprli, bi bilo sovraštvo proti duhovnikom še hujše. Gospod župnik je imel svoje človeške slabosti, v tej zadevi pa je bil res popolnoma nedolžen, kakor sem se kasneje mogel še bolj podrobno prepričati. Zgodila se mu je velika krivica in dobrega imena mu na( tem svetu nihče ni vrnil. Gospod škof pa je res lepo naredil, da ga je obvaroval krivične ječe in sodbe. Župnik Jernej je začel slabeti; že vi Javorju ga je zadela lahna kap; odšel je v pokoj na Vače, odkoder so ga Nemci izgnali na Hrvaško; vrnil se je V Slovenijo in ostal v cistercijanskem samostanu v Stični. Bolnega so spravili V Ljubljano, kjer je 78 let star umrl na god sv. apostola Mateja 1. 1944. Pokopal ga je pri Sv. Križu gospod stolni župnik, kanonik dr. Tomaž Klinar, spremljala pa sva ga z g. Antonom Oreharjem,, ki sva bila takrat stolna vikarja. Tam je pokopan tudi ban dr. Marko Natlačen, ki je umrl nasilne smrti kot žrtev brezbožnega komunizma 13. oktobra 1942; najbrž je z dobrim namenom obvestil škofa Rožmana, kaj nameravajo z župnikom Jernejem. Dobrunjskega občinskega odbornika Galeta so tudi ubili partizani. Glavnega župnikovega nasprotnika v župniji pa je smrt obiskala že spomladi leta 1939. Tam je bil precej časa za organista. Hvaležen sem Bogu in Mariji, da sem mn kot sostrški kaplan mogel Podeliti sv. zakramente za umirajoče. Neko soboto popoldne sem ga pokopal na pokopališču v Javorju. Nekdanji dopisnik Jutra in njegova sestra sta sodelovala a munizmom. Že tu v Argentini sem zvedel, da sta izginila med drugo svetovno komunizmom. Že tu v Argentini sem zvedel, da sta izginila med drugo svetovno vojno. Zadnji je 16. novembra 1959 odšel v večnost gospod škof dr. Gregorij Rožman. Njegovo telo pa počiva na Lemontskem hribčku na ameriških Brezjah. Congeshim bio ei poemaHcum EXCELLENTIAE SUAE EPISCOPI Dr. GREGORK ROZMAN ST. MICHAELIS, CELOVCU, VIENNAE, CELOVCU, LU B I AN AE, JUGOSLAVIAE, CLEVELANDU, LEMONTII, U.S.A. + AD MEMORIAM PERENNEM DOMINI DR. GREGORII ROŽMAN, NATI DIE 9. MARTII 1883 AD SANCTUM MICHAELEM SUPRA PLIBERK DIOECESIS GURCENSIS, EPISCOPI LABACENSIS, DIE 16. 11. 1959 CLEVELANDU DEMORTUI, LEMONTII DEPOSITI, MEMBRI SODALITATIS SANCTISSIMI CORDIS JESU CELOVCU CELSISSIME AETERNATE! Studia. Sacerdos. Episcopus. ExceIIens et notissimum nationis nostrae folium! Hic absolvisti studia , . . (Celovcu) gymnasio-theologica: (1896—1908) F a x fuimus gymnasii, postinde et čheologi, alumni seminarii gurcodioeeesaniei! Cum sis effectus celebrans,(Carinthiae, es factus hic cooperans, dilectus a iuvenibus et cunctae gentis cordibus. Augustine-i clericus doctrinis porro deditus adeptus academicum es sic doctoris titulum. Et eminenter omnia Tu transegisti-examina, studentium fuisti: flos opsque ut mane herbis ros! Per velle fis Episcopi ac sui docti animi professor iuris studiis in scholis nune alumnicis. Miratur iam Celovcicum Te Magnum stoninarium, at demigrantem terras bas LABACI — universitatis! (1913—mo> Senescente-Ordinario, Episcopo Antonio, Coadiučorem creat Te tune Sedeš Summa-Eeclesiae! (1929) Permisso autem OTIO Antistiti Antonio, fis Tu pro Eius ovibus AEMONAE — Ordinarius! (1930) Peragrans partes Carnicas et visitans parochias cognoscis omnes cle.ricos multosqque terrae laicos. (1929—1945) Congressum Eucharisticum Lubianae urbis babitum pro populiš catholicis Jugoslaviae Tu dirigis. (1935) Post annos autem quačuor das mentem et confidens cor Congressui Lubianico pro Christo Rege, Domino. (1939) Austriae) (1909) (1910) (1912) Celovcii (1913) Mariae Tu apostolus, Cum condas Seminarium fidelis semper filius, divinas res studentium, Duliae cultum propagas dixisti Deo gratias Gente.mque Cordi consecrans! (1943) et plebi quoque intimas. PROFUGUS 1945—1959: AUSTRIA, AMERICA. Disiecta grege litibus fis mulfis comitantibus pergrediens Carinthiam Tu profugus — Americam! Hanc statuit Christus regulam pro r e g n o Suo conditam, qua Tu, Gregori, usus es transcendens status limites. (1945) Si hic vos adversarii persequerentur hostici, in aliam urbe.m fugite, ex Dei iusti nomine! Assumunt Te cum ceferis Carinthiae regiminis externi re.gni milites ut terrae huius obsides! (Obsesslo Anglica) Te sumunt in hospitium, Episcopum fugitimum, Gurcensis Ordinarius et Salisburgii Dominus. (1945—1948) IN U. S. A. (1948) Elapso at triennio fuit data Tib’ permissio migrandi in Americam tlnitam, Democraticam! Sic eras ibi plurimas aestates pertristissimas, (1948—1959) quiesce.ns non, non lacrimans, pro Dei regno — operans! Cum vari as didiceris Tu linguas atque noveris, ad bas nune quoque classicam addiscis mox et — anglicam! Es ita faetus similis liistoriae episcopis, sors quibus persecutio post aeta fuit — et passiol Revera CRUCIS PONDUS sic portasti domi et illic, fidisti sed in Dominum, Qui solvet Te — post obitum! Sic hiemes duodecim snb clevelandicam turrim habebas domicilium •n annis Tuis — decimum! Te Urbis magnae parochus sub tectum sumit villicus sub tectum sumit villicus 111 fratrem suum proprium. Cum transeant sic tempora Pro corpore tam misera, firmiter in Dominum Špes roborat in posterum. Quo Duce diversissima nune vincis Tu negotia pro se et suis clericis et non exclusis laicis. Exemplar Tibj — apostolus fuit Paulus israelicus agens et passus mundi lux, jn malis at solamen, dux! Continuas officium per se iam amarissimum amarius exilio in bono illo oppido! CLEVELANDU (Msgr. Joannes Oman) Fis Pastor ita incolis m Urbe, hac catholicis e gente ortis slavica necnon e quaque altera. Cum PIUS duodecimus, Antistes Romae superus, Pronuntiet esse, Dominam (Maria) in caeli sumptam gloriam, Prolongas Tua opera pro gente et Ecclesia in Unitoiam Statuum aliisque locis gentium. Episcopatum jugicum, (jugosiavicum) Cui iter erat vetitum, substituis, vah, unicus Tu Pio iure proximus! (19B0) Quo vocant Te, desiderant, in omnes partes properant Pastoris boni genua pro ovibus petentia. Cum autem venit aureus Annus Tuus hiericus, Felicem pulchris litteria Te reddit cor Pontificis! ~ (1957) Quietum habitaculum non quaerit cor navissimum, Tu peragras — Americam supernam atque intimam. Extorris sine mediis tot tamen opera agis, ut mundus admiretur tum Te exulem — pauperrimumi Quocumque veniš dirigens et desolatos erigens, ubique Tui subditi Te audiunt — et reliqui. Quot acra Tu itinera, quot scripta, responsoria hoe tempore. peregeris, est notum tantum — Superis. Ubique Verbum praedicas divinum, quocum excitas credentes, uti teneant Fidem et normas expleant. In toto mundo animas, iurisdictioni subditas, per sacerdotes proprios curasti Tu fidissimost Quod agis at et litteris in libris atque foliis confirmans ita populum ac quemqque regens clericum. Fuisti orans, ambulans, pro Christj regno militans, per vitam totam humilis sibique semper similis. Quare Tu Seminarium bonorum ope hominum in Argentinae maximo et illic condis oppido! Sermones Tu innumeros moventes cor et animos hic atque in America dixisti mente calida. Egregia quae opera permaneant in saecula ad Tuam hinc memoriam et magnam semper gloriam! 1959: MORS. Statutom cuique homini est mori hic vel alibi, et Tibi post incommoda advenit bora ultima. Decrescunt vires corporis, sed manent illae capitis, aegrotans nosocomicum adire dcbes lectulum. Secunda operatio a docto acta medico non potest salvum reddere et morti Te redimere. Sic reddis Suam animam, fidelem et piissimam, post obitum Altissimo in valetudinario. Mors peperit tristitiam extensam pcr Americam, sed etiam in patria et terra Carniolia. Dolemus mortem clerici Nune ideo et laici, Gurcenses fidi homines et gentis nostrae celebres. Laudemus autem nomine praeclaro Te et lumine fulgente Tibi a Ded, aeternitatis Domino. In corde nostri populi, Ecclesiae tam dediti, defunctus non fis mortuus, vives ut mortem nescius! Mors fregit Tibi oeulos, benignos et castissimos, non fregit autem spiritum solutum nune et liberum! Antiqua est sententia, quod Veritas a satana est oppugnata undique, cras, beri atque hodie! Mireris non, quod etiam bane parit ius saevitiam Aemonae in dioecesi in fine actus bellicL Perpessus es iniurias insolitas, gravissimas, Divina sed Iustitia pro eis dabit — pre.tia, Gum fuit quietus animus ad mortem stans intimidus, quia explesti debita Tu cuncta — Ordinalia! lam dimisisti hostibus orans pro persequentibus, cognoscant ut iniurias personae Tuae genitas. et convertantur ad Deum, faetorem mundi, hominum, facinorum paeniteant et gratiam inveniant! DEPOSITIO. Dimittis nune hospitium dile.ctum Clevelandicum defunctus et exanimis defietus udis oculis. Te ducunt post officium Lemont’ in coemeterium cum plebe multi clerici excelsi atque inferi. Carinthia terra patrica, sed Carnia pastoralica, in fine at America est Tibi: arx sepulcrica! Hic inter patres ordinis Francisci ex Assisiis quiesces penes Baraga capturus metaphysšca. Depositus I-emontii, deluctus cordc Labaci cum terra Argentinica, sed vivis Deo — anima. CONDOLICA. — OPTATIONES. Te iuget Ordinarius Gurcensis tam beneficus, Qui Tibi fuit refugium »ost alt’rum bellum gentium. Pertristis est parochia, ecclesia Michaelica, orbata est episcopo egresso suo spatio, (vlcus patrius) (Šmihel) quam visitasti patriam percaram carinthiacam interdum ex America innata e modestia. Es digitus hominibus in Deum confidentibus, post Crucis Pondus nimium caeleste sumes praemium. Post rerum tot discrimina intrabis in solemnia Patroni Tui gloriae Gregorin tune et pro Te perpetuae! Quot seminasti semina in dura sua opera, dederunt ita optimos et dabunt fructus plurimos. De throno autem Domini interpres status clerici, at gentis et slovenicae Tu esto nune — cotidie! Quare ait Tibi gratias presbyterum sodalitas (S.C.J.) pro gestis Tuis omnibus exactis pro fidelibus. Tu vero reliquisti nos, e corde Tibi creditos! Ut detur nobis gratia videndi Te — in Patria! Perpesso aegritudinem non longam, invincibilem, sit missis lectis sanctitas pars simul et aeternitas! VENERATIONES. Post mortem honorificant rhetores Te et celebrant sermonibus et foliis nune Iinguis diversissimis. Quod faetum in Carinthia et Tua est domestica tum litteris slovenicis tum etiam germanicis. Quod etiam repetitur et denuo egreditur in libris atque scidulis externis et gurcensicis. Imprimis sed publicitas, catholica journalitas, articulos notissimos de Te impressit unicos. COROLLARIUM, In fine Tui memini et auetor huius seriptuli, constructor horum versuum per Te quod fuit laudantium. Non raro honorasti me asseribens vel reseribens re, fuit b i n a visitatio (hic!) a m b o r u m delectacio! Te revocavit Dominus remunerans Te protinus, Aemonae nunquam amplius versaberis episcopus. Mutantur semper tempora, sic etiam — ae.monica, quo 'sedem nune Gregorii’ obsedit virtus alii, quem nominavit Pontifex Romanus, novus artifex, (joannes xxm.) curantem diu dominum pro grege nune episcopum. Successor Tibi similis,