Se strinjate Nezreli Za Evropo definiral B. M. Zupančič: »Uničujoča de- Dr. Janez Rugelj diščina titoizma in udbovstva a la Bizanc - 'byzantine' pomeni v an-Slovenci smo v primerjavi z drugimi gleščini'devious', torej perverzno nepo-evropskimi narodi po letu 1918, zlasti sten -, v kombinaciji z nezasluženim pa po letu 1945, zelo upočasnili svoj porabništvom in rezidualnim materin-razvoj. Do leta 1918 so nas Germani skim kompleksom v slovenski kolektiv-»dresirali« v protestantskem odnosu ni psihi, to je morda zdaj najhujši dado dela, medtem ko je bil vzhodni del vek, ki ga bomo Slovenci plačevali še nekdanje Jugoslavije najprej pod vpli- generacije ...« vom Bizantincev, nato pa Turkov. Za- Eno od področij, na katerem plaču-radi tega so nastale razlike, ki glede jemo ta davek, je šolstvo, ki ga tarejo odgovornosti do dolžnosti descenden- trije naglavni grehi: permisivni sistem tno upadajo od protestantov proti ka- vzgoje, feminizacija učiteljstva in orno-tolikom, pravoslavcem, mohamedan- gočanje goljufanja učencev, dijakov in cem, vzhodnim verstvom in poganom, študentov. Kvarne posledice permisiv-Od leta 1918 smo se neprenehoma in nosti je v ameriških razmerah teme-vsestransko kvarili pod vplivom bizan- ljito opisal Christopher Laseh. Iz nje-tinizma ter kombinacije bizantinizma gove knjige povzemam nekaj najza-in komunizma. nimivejših ugotovitev. V permisivnem Zato smo Slovenci še zmeraj mnogo vzgojnem sistemu otrok ne ponotranji bliže Balkanu kakor Evropi. Tragične očetovega nadjaza, ki je zanj notranji posledice boljševizma za nas je nazorno regulativ in mu omogoča svobodo; Sodobnost 1999 I 724 Se strinjate otrok se identificira z materinskim nadjazom, ki pa ne prepoveduje, ampak ukazuje - ukazuje, da je treba za samopotrditev dominirati, zmagovati, izkoriščati druge. Permisivna vzgoja in odsotnost očetove (v naši feminizi-rani šoli pa tudi učiteljeve) avtoritete omogočata produciranje točno takega posameznika, kot ga družba potrebuje: nenehnega potrošnika, ki si teši »lažne potrebe«, in pa uspešnega poslovneža v institucijah, ki temeljijo na manipulativnih medosebnih odnosih. Srž propagiranja permisivne vzgoje je v naslednjem: ustvariti subjekt, s katerim se lahko manipulira (ki nima notranje trdnosti, ampak ima v sebi veliko praznino, ki jo skuša napolniti), ki zna manipulirati z drugimi brez občutkov krivde in ki ustreza obrazcu potrošniške družbe. Današnja družba ne ceni več notranje trdnosti in zvestobe samemu sebi, svojim stališčem, ampak ceni spremenljivost v mišljenju, sposobnost hitrega prilagajanja glede na trenutno situacijo. Odsotnost starševske (in učiteljeve!) avtoritete vsaja v mlado osebo karakterne črte, kijih zahteva sko-rumpirana, permisivna in hedonistič-na kultura. Slabljenje roditeljske avtoritete se odraža v slabljenju nadjaza v celotni družbi. Utemeljitelj avtoritativne vzgoje je I. Kant, ki meni, daje disciplina pogoj vsakršnega izobraževanja in temelj celotne vzgoje. Otrok se razvija skozi tri faze: vzreji sledi discipliniranje in na koncu poučevanje in moralni trening. Kant trdi, daje kazen vzgojna in daje vzgoja vselej prisila, ki odpre edino možno pot za razvoj svobodnega posameznika. Zunanja prisila v vzgoji je nujna, saj otrok še ni podvržen oblasti znamenitega Kantovega kategoričnega imperativa, ker še nima oblikovanega nadjaza, ki je - kot je znano -predvsem ponotranjena očetova avtoritativna vloga. V avtoritativni šoli se mora učitelj s svojo (zgledno) osebnostjo bojevati za uveljavitev vzgojnih ciljev in je izključno odgovoren za dosežene rezultate, medtem ko je v permisivnem sistemu v glavnem vse prepuščeno namišljenemu spontanemu razvoju. Zato mora učitelj v avtoritativnem sistemu garati, v permisivnem pa bolj spremlja spontan razvoj. V tem je bilo bistvo rafini-rane manipulacije komunističnih šolskih politikov, ki so učiteljice pridobili za permisivnost predvsem po mehanizmu (bizantinske) lagodnosti... Škodljive vplive feminizirane šole je mogoče dojeti v luči nespornega dejstva, da v urejenih in skladnih družinah otroke vzgaja oče, ki kot kristalizirani reprezentant družbene realite-te omejuje in preprečuje pogosto predrzno, nevarno in samouničevalno ekspanzijo neizkušenega in seveda nevednega otroka, dokler ta ne ponotra-nji očeta v obliki trdno oblikovanega nadjaza. Običajno mati ne vzgaja, temveč samo asistira pri vzgoji. Zato se nikoli ne sme zoperstaviti moževim vzgojnim postopkom, razen seveda v skrajnostnih situacijah, kadar (psiho-patski ali/in pijani) mož ponori in se loti povsem neprimernih (nasilnih) vzgojnih pomagal. Edino v takih in podobnih skrajnostnih situacijah mati sme in mora neposredno zaščiti otroka, medtem ko sme druge, mejne situacije razčistiti z možem šele post fes-tum. Zaradi enakih razlogov je tudi Sodobnost 1999 I 725 Se strinjate nadučitelj bil vrhovni vzgojitelj v šoli, medtem ko so mu učiteljice in drugi učitelji le pomagali pri vzgoji. Lahko si predstavljamo, kakšna zmeda nastaja v glavah učencev, kijih vzgajajo samo matere in učiteljice. Gorje tako oblikovanemu mlademu človeku, če pride tudi v službi pod komando ženske; kajti potem ga bo zanesljivo in popolnoma podjarmila tudi žena, kateri se bo lahko občasno in rahlo surovo uprl samo, če se ga bo na-cedil. Tako je alkoholizem v tej civilizaciji (samo)zaščitna reakcija moških zaradi njihovega preživetja. Komunizem je zapustil usodne po-sledice*tudi na duhovnem področju. O tem piše Anton Stres. Iz njegovega članka povzemam nekaj ugotovitev. Zaradi marksističnega preziranja morale smo zabredli v permisivnost, ki ima usodne posledice na delovanje pedagogike, psihologije, psihiatrije in celo teologije. Zaradi desetletja trajajočega avtoritarnega režima je ljudstvo zdrknilo v pasivnost in odsotnost pobud. Zato prihajajo do izraza medio-kritete s psihopatskimi lastnostmi, ki se znajo brezobzirno prebijati do svojih sebičnih ciljev. Ker družina v boljševizmu ni bila osnovna celica družbe, je njena vloga v primarni socializaciji človeka bistveno oslabela. Poglavitna in najusodnejša posledica komunistične vladavine pa je »za-bušantstvo širokih ljudskih množic«, o čemer se lahko vsakdo prepriča iz naslednjih dejstev. Komunizem v Jugoslaviji se je obdržal zaradi pakta med vladajočo politokracijo in nižjim (obrtno-manualnim) delavskim razredom, ki je politokraciji formalno delegiral vso oblast, v zameno pa je dobil socialno varnost in »pravico do nedela«. Vsesplošno »zabušavanje« ljudstev v nekdanjih komunističnih deželah je ena od najusodnejših posledic propadlega sistema, ki se izraža v bizantin-sko-komunističnem odnosu do dela. Nihče od državnikov se še ni upal resno spopasti se s tem problemom. »Zabušavanje« pa je in bo za nas še dolgo usodno, kajti človek v tej civilizaciji se lahko uresniči samo v ustvarjalnem delu. Če nima dela (in je prisiljen živeti kot parazit) ali če pri delu »za-bušava«, ne more postati polnovreden človek; zato mora zbežati v neko omamo, bolezen, ven iz življenja. Poleg tega se v tej civilizaciji razmeroma nizkemu odstotku ljudi posreči, da se dokoplje do dela, ki ga z veseljem opravlja. Pravzaprav svoje delo lahko čislajo samo ljudje, ki so od otroštva vzgajani v protestantskem odnosu do dela. Drugi pa so sodobni sužnji, mezdni delavci. Ti sploh nimajo možnosti, da bi se uresničili v delu. Za silo se lahko uresničujejo edino v partnerstvu in starševstvu. Spričo naraščujočega razpadanja družine in zviševanja odstotka problematičnih otrok v tej kulturi pa lahko na omenjenih dveh področjih le redki najdejo tako globok smisel, da se jim ne bi bilo treba pogrezati v alkoholizem ali drugo omamo. Zaostajamo torej za večino evropskih narodov. Zelo verjetno nas bodo pustili na Balkanu, dokler ne bomo odpravili teh pomanjkljivosti. Sodobnost 1999 I 726