Solze ob slovesu
O letovanju duševno prizadetih otrok v Umagu
Republiška Zveza društev za pomoč duševno prizadetim vsa-ko ieto organizira enotedensko letovanje staršev z otroki v Urfta-gu. Letos je skupino - 44 udele-žencev - samostojno vodila Dar-ja Mozetič, specialni pedagog, sicer pa predsednik komisije za otroško varstvo v KS Boris Ziherl. Letovali so v počitniškem domu Induplati Jarše, kjer so jim poleg prostorov dali na razpolago tudi upravno in strežno osebje. To je vsekakor zelo humana in vzgleda vredna pomoč, posebno še, ker je za marsikatero mater, ki je spremljala svojega otroka, bila to edina možnost letovanja. Morje in sonce sta prijetnemu razpolo-ženju doprinesla svoje. Čas so znali koristno uporabiti spestrim programom. Tako so prirejali razna zabavna tekmovanja — tek-movali so sevedastarši, otroci pa
so bili opazovalci Ves čas leto-vanja niso imeli posebnih zdrav-stvenih težav, tako da zdravniške pomoči spioh niso potrebovali.
Po pripovedovanju tov. Moze-tičeve so bili v skupini srednje in težje prizadeti otroci, starostna struktura pa je bila od 16 mese-cev do 34 let Trije so bili na invalidskih vozičkih. Spremlje-valci otrok so bile v večjem števi-lu matere, z nekaterimi sta bila oba starša, pa tudi družine z bol-nim in zdravim otrokom. »Ta ve-lika družina, dasiravno so bili iz raznih krajev Slovenije, nekateri iz zavodov, drugi iz domače ne-ge, je hitro našla skupni jezik,«, pravi tov. Darja, ki je nanizala še mnogo vtisov o Ijudeh, ki so dru-gačni kot tisti, ki jih ta bremena ne tarejo.
Bolj močpi so, bolj odprti in dostopni. Znajo biti 'mehki, strpni, znajo svojemu bolnemu otroku nuditi tisto, česar tudi marsikateri zdrav otrok ni dele-žen v današnjem tempu življenja. Matere se ne pritožujejo, ker so ostale doma zaradi nege. Želijo le tem svojim otrokom, pa naj bo majhen ali velik, dati z Ijubeznijo vsaj delček tistega, za kar jih je prikrajšala kruta usoda.
Prizadeti pa so vendar lahko po svoje srečni, dokler imajo ob sebi toplo in skrbno rokostaršev, ki bedijo nad vsakim njihovim korakom Kaj pa potem, ko bo ta roka obnemogla? Kakšna bo nji-hova usoda, ko bodo postali zreli Ijudje - starostniki? To je najbolj težka misel in najtežje vprašanje, ki si ga ti starši zastavljajo in na katerega ne najdejo odgovora Povsem razumljivo je, da se vsak vpraša. kaj bo z mojim bolnim otrokom, ko mu ne bo mogel več pomagati? Kje bo otrok našel ti-
sto nesebično Ijubezen in nego, ki mu jo danes nudita oba ali eden od staršev.
Zveza preko svojih društev za pomoč prizadetim pomaga po svojih močeh, tudi zavode ima-mo, kjer ti otroci lahko razvijajo. življenje na svoj način. Vendarse tisti, ki že poznajo pot do dru-štev, pot do te moralne in mate-rialne opore, vprašujejo: smo mar naredili dovolj za te otroke, smo mar naredili dovolj za osve-ščenost še mnogih staršev, ki te poti še ne poznajo? Nemalo star-šev celotno breme rajo prenaša-jo sami v svojem domu, morda prav zaradi bojazni poiskati po-moč zunaj, med tujimi Ijudmi.
Zato bi pot do teh Ijudi morali najti v temeljih naše družbe, v krajevnih skupnostih, v socialni službi, od tod naj bi bila usmerje-na, kam se lahko zatečejo po po-moč starši prizadetih otrok Iz te krajevne baze naj bi izhajala tudi informativna pomoč, kje so zavo-di za specifične primere, od tu naj bi izhajala tudi organizacija za kakšno kulturno prireditev, namenjeno prav tem otrokom in njihovim staršem. Saj breme ostane isto, tudi ti starši ne prosi-jo miloščine za razbremenitev, vendar jim že zavest, da niso sa-mi, da čutijo ponudeno roko, ki jih bo vpeljala v normalen tok življenja, zmanjšuje bojazen za prihodnost njihovih otrok.
Lahko bi bili zadovoljni, če bi imeli veliko takih specialnih pe-dagogov prav za to smer, kot je Darja Mozetičeva. Ko je odhajala s skupino, se je dobro zavedala, kakšno odgovornost sprejema. Kako je opravila svojo humano nalogo, pa so ji pokazale solze, ko so.se poslavljali ob zvokih njene kitare Po tern pa pisma polna zahvale, ki jih prejema od staršev otrok, katerim je teden dni prinašala posebno sonce in svetlobo.         IVANKA POLANEC