180 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 Priznati je treba, da so skoraj vsi prispevki napisani v tem duhu. Ivan Erceg je obdelal prebivalstvo Dalmacije na prehodu iz 18. v 19. stoletje in s tem posegel v področje demografske statistike. — Igor Karaman je tokrat prispeval razpravo, ki temelji na obrtno-industrijski statistiki, nanašajoči se na severno Hrvatsko; gradivo je leta 1883 objavil Milovan Zoričić. — Enako se naslanja na statistične podatke še Vinko Ivančevićev donesek k poznavanju gospodarskih razmer na Kor­ čuli od 1797 do 1815. — Zelo instruktivno je tudi delo, ki ga je prispevala Smiljana Đurović in obravnava krizo premoga na ozemlju kraljevine SHS leta 1919. —• Kot donesek k industrializacijski zgodovini Hrvaške med leti 1873 in 1880 velja Miro­ slave Despotove članek Industrija civilne Hrvaške za banovanja Ivana Mažura- nića. — Kot specialni temi veljata Ivana Kovačevića Socialistični tisk Hrvaške o carinski vojni med Srbijo in Avstro-Ogrsko (1906—1911) in Iva Perica Začetna de­ javnost kemično-gospodarske poskusne postaje v Splitu konec 19. stoletja. Ostane nam samo še, da spregovorimo nekaj besed o članku Razvoj črne me­ talurgije in industrije za predelavo žice na ozemlju jugoslovanskih narodov do leta 1918; pisec je Đerđ Gal. Članek je zanimiv zato, ker je avtor poskušal v njem zajeti vso železarsko Jugoslavijo, in zato, ker je razpravo pisal v kraju, ki ne hrani glavnih arhivskih fondov za zgodovino železarstva v Sloveniji. Historiat slovenskega železarstva je tako zapletena zadeva, da jo bo treba za Acta historico- oeconomica kdaj v bodočnosti napisati oziroma orisati še prav posebej, ker bi s korigiranjem Galovih izvajanj ne prišli nikamor. Moti že to, da pisec na strani 34 piše »U Kranjskoj i Gorenjsko j«, na strani 35 »gorenjski i kranjski ,žebljari'«; torej še danes ni splošno znano, da je Gorenjska del dežele Kranjske oziroma danes del Slovenije. Moti tudi to, da mu ni znana vrsta železarn, kjer so izdelovali žico ali žeblje, oziroma sploh železarn, ki bi jih moral v poglavju na strani 40 vsaj bežno omeniti. Na strani 33 citira Alpino Montan kot železarski center, čeprav je bila Österreichisch-Alpine Montangesellschaft le firma, ki je posedovala lepo število železarn v raznih krajih. In tako dalje. Résumé citira »Krainer Industriegesell­ schaft«; pravilni naslov se glasi >Krainische Industriegesellschaft«. Nekaj vrstic niže piše »... in drei Eisenhüttenwerken in Slowenien (Kranj, Gustanj Ravne) und in...«. Torej zmeda, ki bi nikakor ne smela biti objavljena. Vedeti je namreč treba, da gre revija po svetu in da bodo tuji interesenti brali pač samo povzetke; zato ni vseeno, kaj v njih piše. Avtor je sicer res pokazal dobro voljo in interes za študij železarstva, toda uredništvo je vsaj v tem primeru zanemarilo znani princip, da je treba recenzirafi vse rokopise. Že pred natisom mora vedeti, kaj bo pod njegovim ščitom izšlo po natisu. Sodba na račun avtorja in uredništva je morda ostra, je pa dobronamerna, ker ni niti raziskovalcem gospodarske zgodovine niti bralcem revije vseeno, kaj dobijo v roke in kakšen ugled bodo Acta uživala doma in v tujini. Tistega ali tiste, ki bodo pisali sintezo jugoslovanske gospodarske zgodovine, pa je treba pravočasno opozoriti na šibka mesta v reviji. Jože Šorn Goriški letnik 2, 1975, zbornik goriškega muzeja, Nova Gorica, 182 strani. Izšla je druga knjiga »Goriškega letnika«, ki se po vsebinski zasnovi ne raz­ likuje od prve, ki je doživela lep sprejem. Ravnatelj Goriškega muzeja Branko Marušič v uvodu ugotavlja, da kljub bogatemu letu 1975, kar se tiče zbornikov na Primorskem, ne moremo govoriti o dvotirnosti, ker ohranja »Goriški letnik« svoj program. Dalje navaja, da v drugi knjigi niso uspeli enakomerno zaobjeti druž­ boslovnih in prirodoslovnih panog, ker je prirodoslovni del z zemljepisnim delom zanemarjen. Vabilo Goriškega muzeja k sodelovanju je naletelo na ugoden od­ mev pri domačih in tujih avtorjih. Sodelovanje italijanskih avtorjev potrjuje ob­ mejni značaj »Goriškega letnika«, prav tako pa dobiva ta publikacija znanstvenega sogovornika v ponovno oživeli reviji »Studi Goriziani«. Branko Marušič naglasa, da sodelavcev za tretjo številko ne nameravajo več vabiti posebej, ampak jih vabi na tem mestu: »Koristili nam bodo vsi izvirni pri­ spevki, povezani z zemljo in človekom, v preteklosti in danes, na področju, iz ka­ terega in za katero, publikacija črpa pravico svojega obstoja (Posočje v najšir­ šem pomenu besede).« ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 18i Ce pregledamo vsebino novega »Goriškega letnika«, je kot prvi objavljen pri­ spevek višjega kustosa Goriškega muzeja Draga Svoljšaka »O novih najdbah gro­ bov na Mostu na Soči«. Gre za natančen prikaz izkopavanj leta 1957 (14 grobov) in 1972 (7 grobov). Opisani so vsi grobovi vsak posebej kot tudi seznam predmetov, ki so jih našli v posameznih grobovih. Nova izkopavanja ne prinašajo nobenih bistvenih novosti, kar se tiče načina pokopavanja, razširjajo pa poznavanje o po­ grebnih običajih takratnih prebivalcev Posočja. Prispevku so dodane risbe polo­ žaja sond in izkopanin, kot tudi prerezi grobnih jam. Sledi krajši pregled posameznih arheoloških najdb iz okolice Gorice, ki ga je prispeval kustos Posavskega muzeja v Brežicah Mitja Guštin. Prikaže predmete iz okolice Gorice, ki jih hrani British Museum v Londonu, kot tudi predmete, ki so jih našli v vasi Bilje pri Novi Gorici in Rubije v občini Sovodnje. Te predmete hranijo v Institutu für Vor- und Frühgeschichte na dunajski univerzi. Dr. Milan Dolenc, višji univerzitetni predavatelj v pokoju, obravnava roko­ pisne ljudsko medicinske bukve iz Primorske. Avtor je objavil že več podobnih razprav o tem pojavu, ki je bil precej razširjen med našim ljudstvom, ki se je zatekalo k uporabi zdravilnih zelišč in vraž, ker mil revščina ni omogočala, da bi se obračalo na zdravnike in uporabljalo draga zdravila. V pričujočem prispevku prikaže zbirko ljudskih receptov iz Primorske iz konca 17. ali začetka 18. sto­ letja. Te recepte so prevajali iz tujih jezikov, predvsem iz nemščine. Avtor navaja še neke druge podobne knjige, objavlja pa tudi primere receptov in zagovorov v originalnem jeziku. Naško Križnar, kustos Goriškega muzeja, piše o »stanovanjski kulturi na Gori v luči spreminjanja hišnih oblik«. Pod Goro razume strmi rob Vipavske doline od Cavna preko Sinjega vrha do Kovka z naselji in zaselki Predmeje, Otlice, Kovka, Križne gore in Gozda. Avtor prikazuje prvotno zasnovo bivališč na tem področju, nakazuje pa tudi počasen a stalen proces dviga stanovanjske kulture, ki se kaže v opuščanju »črne kuhinje«, nabavi novih gospodinjskih pripomočkov in pohištva ter predelavi hiš. Ta proces avtor ilustrira s primeri, prispevek pa je tudi bogato opremljen s tlorisi in prerezi hiš, kot tudi s fotografijami zunanjosti in notranjosti bivališč. Sledita prispevka italijanskih avtorjev v slovenskem prevodu. Mario Brozzi, učitelj iz Čedada, obravnava furlanske Langobarde po padcu langobardskega kra­ ljestva od 8. do 13. stoletja. Avtor navaja listine, v katerih je govora o Langobardih v obdobju od poraza v bojih proti Karlu Velikemu pa do 13. ali 14 stoletja, ko ne izjavljajo več svoje pripadnosti Landgobardom. Arduino Cremonesi, didaktični ravnatelj v pokoju iz Vidma pa objavlja natan­ čen pregled zgodovine opatije v Rožacu. Prikazuje dejavnost redovnikov avguštin- cev, benediktincev, ki so ga prevzeli od njih ter dominikancev, kot tudi vse po­ membne dogodke v tem obdobju. Po ukinitvi samostana je Rožac postal poletna rezidenca videmskih nadškofov. Avtor označi opatijo za enega najvažnejših žarišč kulturnega in gospodarskega razvoja Furlanije za časa patriarhov, naglasa pa tudi njen vpliv na Slovence in njen pomen kot vezi med njimi in Furlani. Ravnatelj Goriškega muzeja Branko Marušič je prispeval kritično izdajo ne­ katerih še neobjavljenih dopisov zgodovinarja, arheologa in zemljepisca Simona Rutarja uredniku »Ljubljanskega zvona« Franu Levcu. Gre za 39 pisem in do­ pisnic v obdobju od 1875 do 1888. Originale le-teh hranijo v NUK v Ljubljani. Objavljenim tekstom sledijo zelo obširne avtorjeve opombe, ki še bolj pojasnju­ jejo znanstveni in kulturni okvir Rutarjevih pisem. Dr. Ivo Juvančič, znanstveni sodelavec INV v pokoju, je objavil razpravo: »Fašistična ofenziva proti dr. A. Fogerju, škofu v Trstu.« Prispevek pomeni nada­ ljevanje problematike, ki jo je avtor obravnaval v prvi knjigi »Goriškega letnika«, ko je pisal o dr. F. B. Sedeju. Avtor, ki je bil sam neposredna priča dogajanjem, prikazuje lik škofa Fogarja, pri čemer zlasti naglasa njegovo odprtost do vseh in naklonjenost do novih tokov zlasti iz srednjeevropskega kulturnega prostora. Dalje prikazuje fašistični nastop proti uporabi slovenščine v Beneški Sloveniji s tihim pristankom Vatikana, polemiko, ki se je ob tem vprašanju vnela med ljubljanskim tednikom »Ponedeljskim Slovencem« in tržaškim »II Piccolom«, v kateri je slednji napadel brez navedbe imena škofa Fogarja. Avtor razvija svojo misel, da je po­ velje za začetek ofenzive proti Fogarju prišlo iz Rima in da je fašizem izrabil mednarodni položaj v letu 1934, ki ga prav tako razčleni v prispevku. Dalje pri­ kaže zatišje v gonji, udarec po goriškem semenišču ter odstranitev Fogarja in nje- 182 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 govega ter Sedejevega glavnega nasprotnika prefekta v Gorici in Trstu Tiengi. leta 1936. Sledi pet umetnostno zgodovinskih krajših prispevkov. Dva sta delo dr. Kse­ nije Rozman, znanstvenega sodelavca ljubljanske Narodne galerije. Gre za »Stro­ jev portret Jurija Grabrijana« in »Goriškega slikarja Karla Kebarja«. Kustos Go­ riškega muzeja Marko Vuk piše o kipu Janeza Nepomuka v Goriškem muzeju, dva prispevka pa sta delo avtorjev onstran meje. Verena Koršič piše o pročelju stolnice v Gradišču ob Soči, Fulvio Monai pa o umetnosti v Gorici v dvajsetih letih našega stoletja. Slavica Plahuta, kustos Goriškega muzeja je objavila prispevek o bojih v Baski grapi junija in julija 1944 Kot vir pri prikazu bojev uporablja Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov, poleg ostalih virov pa navaja tudi glasilo 1. bataljona bersaljerov prostovoljcev »B. Mussolini«, ki je ščitil okupatorjeve komunikacije v Baski grapi. Ko primerja med seboj parti­ zanske, nemške in italijanske vire, ugotavlja, da so zadnji zelo subjektivno, po­ vršno in netočno pisani. Velik odmev je izzval prispevek višjega znanstvenega sodelavca IZDG dr. Toneta Ferenca: »Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Go­ rici?« Prikazuje stanje leta 1944 v Slovenskem Primorju, za katero je bilo zna­ čilno zaostrovanje odnosov med slovenskimi in italijanskimi sodelavci nemškega okupatorja. V luči nemških, italijanskih, domobranskih in partizanskih virov skuša pojasniti dogodke okrog napada na Verdijevo gledališče v Gorici 5. avgusta po­ poldne, v katerem bi morala biti 6. avgusta »1. slovenska akademija«, kot tudi v zvezi z razsterlitvijo spomenika padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni v noči med 11. in 12. avgustom. Avtor podpira mnenje, da so to slednje dejanje izvršili slovenski domobranci ob podpori in sodelovanju Nemcev. V podkrepitev te teze navaja izvirni zapisnik zaslišanja poročnika SS Friedricha Duponta, ki ga hrani arhiv Vojaškega zgodovinskega inštituta v Beogradu. Zapisnik je nastal av­ gusta 1945 v Nemčiji v zaporu v Freisingu. Dupont je med drugim povedal, da je 1. decembra 1944 zvečer pred kulturno svečanostjo v Gorici na jugoslovanski narodni praznik v dvorani eksplodirala bomba, maščevanje za to pa naj bi bilo razstrelitev fašističnega spomenika, kar naj bi Dupont storil dva dni pred Boižčem. Kljub veliki časovni razliki med avgustom in decembrom pa avtor domneva, da gre ver­ jeti Dupontovi izjavi in da je vprašanje natančnosti navajanja drugotnega po­ mena, prav tako pa domneva, da je domobranski oficir Janko Debenjak eden glav­ nih pobudnikov za razstrelitev spomenika v Gorici. Marijan Brecelj, knjižničar Goriške knjižnice pa je prispeval kronološki pre­ gled slovenskih prevodov bolgarskega pesnika in romanopisca Ivana Vazova (1850—1921) od 1884 do 1975, dodal pa je vmes tudi članke o Vazovu in kritike na­ vedenih prevodov. Zlasti številni so prevodi v letih 1912 in 1913, kar je v skladu s splošnim vzdušjem ob balkanskih vojnah. Sledita rubriki zapiskov in ocen ter poorčil, pri čemer velja posebej omeniti natančno in obširno oceno »Zemljevida z italijanskimi in slovenskimi krajevnimi imeni v Furlaniji, Julijski krajini in Benečiji«, ki jo je prispeval dr. Darko Radinja. Sodeč po obeh številkah si »Goriški letnik« uspešno utira.. začrtano pot in s svojim širokim spektrom področij, ki jih obravnava, kot tudi s krogom sodelavcev z obeh strani meje pomeni pomemben prispevek k slovenski znanstveni publici­ stiki, zlasti pa k proučevanju tematike, povezane s Posočjem. Andrej Vovko