ZAKAJ SMO PROSTOVOLJCI
Don Mario Picchi
Način udejstvovanja, mišljenja, prepojitve našega vsakdanjega dela z
duhom služenja, slog življenja: to je za nas prostovoljstvo. Novi okvirni
zakon odpira nova obzorja in zbuja tudi določene dvome. Vendar pa je
pomembnejša od zakonov motiviranost za ideale, od katerih nas nihče ne
more odvrniti.
Skupaj delamo, mladi, zreli in stari. Vsak prispeva svoj delež, svoje
notranje bogastvo, svoje človeške, strokovne, kulturne in duhovne darove.
Skupnost, ki se razvija in raste, potrebuje močne roke, dobrega duha, široko-
grudnost in razpoložljivost.
Vsi tisti, ki sodelujemo v CEIS-u (Centro Italiano di Solidarietà), smo
se v minulih tednih nekajkrat srečali, da bi razmišljali o motivih našega
druženja, morebitnih pasteh, v katere bi se lahko ujeli, tveganjih, s katerimi
se soočamo, koreninah našega prostovoljstva ter o perspektivah naše skupne
poti.
Naša razmišljanja in razprave so sovpadla z javno razpravo o zakonu, ki
je začel veljati preteklo poletje. Ta zakon se je prvič na nacionalni ravni na
organski način soočil prav z vprašanjem prostovoljstva. Zakon, ki smo ga
pričakovali, je konkreten korak naprej, s tem da zagotavlja legitimnost in
postavlja bolj v ospredje pomembne dejavnike civilne družbe in s tem omo-
goča vzpostavljanje njihovega dialoga z institucijami. Svečano priznava
prostovoljstvo kot "izraz sodelovanja, solidarnosti in pluralizma"', pravno
ščiti take organizacije in skupine; nudi možnost zdravstvenega zavarovanja za
posameznike, ki so zboleli ali se poškodovali v času prostovoljne dejav-
nosti; predvideva vrsto davčnih olajšav tako za združenja kot tudi za vse tiste,
ki te dejavnosti podpirajo; spodbuja drseči urnik v redni službi za ljudi, ki
želijo del svojega delovnika posvetiti prostovoljstvu; predvideva registre,
opazovalce, ljudska štetja, eksperimentalne projekte in projekte za pospeše-
vanje prostovoljstva.
Tako kot vsak zakon je tudi ta samo orodje, ki lahko poraja vprašanja in
bo potreboval preskusno fazo, da bi zbledele bojazni in nezaupanja, ki se
upravičeno porajajo v pričakovanju pravilnika, ki bo določil njegovo
uporabo.
Morda je videti, da daje prednost prostovoljstvu svobodnih poklicev,
javnih uslužbencev, gospodinj, ki potem, ko opravijo svoje dolžnosti, vlo-
žijo del svojega prostega časa za dobrodelne dejavnosti. Nedvomno koristna,
izredno cenjena obveznost; toda kako jo uskladiti s tisto strokovno priprav-
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zakaj smo prostovoljci	181
Ijenostjo, z razpoložljivostjo na celotnem področju, ki danes morata sprem-
ljati velikodušnost in dobro voljo? Ali lahko prostovoljno delo v prostem
času zagotavlja prisotnost in učinkovite odgovore v trenutku, ko se resnično
porajajo potrebe?
Okvirni zakon pravi, da je prosto volj stvo "tista dejavnost, ki je opravl-
jena brezplačno na oseben in spontan način ter zastopa organizacijo, ki ji
prostovoljec pripada, samo za solidarnostne namene". Tako prostovoljec ne
more biti tisti, ki ima "podrejen ali avtonomen delovni odnos" z organiza-
cijo, ki ji pripada, ali pa "ima v njej premoženjski delež".
Navajam ugotovitev prostovoljca Skupnosti Srečanje (Comunità Incon-
tro) Alda Curiota, ki z grenkobo povzema nov položaj: "Ker nimam lastnih
sredstev, ki bi jih porabil za to, da bi poravnal stroške svoje dejavnosti, in
ker imam celo potrebo po tem, da jem, se oblačim, spim, da bi lahko delal
poln delovni čas pri svojem združenju, ugotavljam, da nisem več (ali da
nisem nikoli bil) prostovoljec. Postaja pa mi tudi jasno, da prostovoljci niso
niti redovniki ali nune, niti don Pierino, don Picchi, don Ciotti, niti mati
Tereza iz Kalkute, niti njihovi bližnji sodelavci, kajti vsi jedo, se oblačijo,
spijo, potujejo in morda tudi malo počivajo na račun institucije, združenja,
društva, ki mu pripadajo."
Videti je skratka, da ni prostora za ljudi, ki hočejo ves svoj delovni čas
in celo življenje posvetiti služenju ter pri tem ne iščejo dobička, potrebujejo
pa sredstva za preživetje. "Ni več prostora za tiste, ki nočejo prevesti svoje
obveznosti in obdarovanja v ekonomsko vrednost: toliko časa = toliko
denarja, toliko dodatnega dela = toliko plavih kuvert, toliko let delovne dobe
= toliko dni počitnic itn. Prostovoljci, ki prostovoljno delo opravljajo poln
delovni čas, torej nimajo druge izbire, kot da postanejo figure drugotnega
pomena, v ozadju, torej nekaj nepravilnega, začasnega."
Aldo Curioto nadalje ugotavlja: tudi nedavno sprejeti zakon o odvisnosti
od mamil greši, ko hvali prostovoljce za njihovo pionirsko delo in
sposobnosti pri zdravljenju in prevenciji odvisnosti od drog; kajti dejansko
ljudje in realnost, na katero se zakon nanaša, ne ustrezajo kriterijem novega
zakona o tem, kaj je "prostovoljstvo".
In še vprašanje: "Ali lahko realno razmišljamo o varovanju združenj, ko
istočasno slabimo idealno razpoložljivo in operativno moč članov teh
združenj, ko jih silimo v dvojno delovno identiteto, torej po eni strani k
delu, ki je namenjeno samovzdrževanju, in po drugi strani k solidarnostni
dejavnosti? Ne pozabimo, da prostovoljstvo skupine obstaja in je močno
zato, ker ga tvorijo tudi ljudje, ki so se odločili za popolno predanost tej
dejavnosti in ne le za part-time ali za določen delež." Ministrica za socialne
dejavnosti Rosa Jervolino Russo, ki je tudi sama osebno prišla do izkušenj o
pomenu prostovoljnega dela, si je hvale vredno veliko prizadevala za to, da je
182	Don M. Picchi	Soc Delo 31, 1992, 1-2
začel veljati ta zakon - zakon, ki pa ne rešuje vse problematike obstoječih
združenj in skupin, ki so tako zelo različne po svojih izkušnjah, operativnem
obsegu, metodologiji dela itn.
Ponavljam, da je zakon samo orodje. Orodje, ki nas ne ovira pri tem, da
ne bi nadaljevali svojega služenja in s tem pričali o njegovi omejenosti. Ne
moremo pa zanikati dejstva, da je zakonodaja o prostovoljstvu na prav
izjemen način naletela na plebiscitni konsenz v parlamentu in da je v teh
letih dozorela tako v celotnem javnem mnenju kot pri svojih institucional-
nih predstavnikih.
Gre torej za civilizacijsko pridobitev. Toliko bolj, ker smo se lahko prav
preteklo poletje prepričali, da zakon ni nedotakljiva dogma. Člen 162 je leta
1990 že doživel prve popravke in to je potrdilo, da daje vlada veliko
pozornosti temu, da bi stvari uredili. Z dekretom iz avgusta, ki onemogoča
prelahko in avtomatično aretiranje ljudi, odvisnih od mamil, je deloma
povrnila sodnikom njihovo odgovornost oz. polnomočje. Dekret vrača
odločanje o odvzemu osebne svobode v roke sodnikom, namesto da bi to
bilo prepuščeno rigidnim avtomatizmom. Sodnikom omogoča, da presojajo
vsak primer, vsako zgodbo posebej, in jim s tem nedvomno nalaga veliko
breme odgovornosti. Vendar je prav to neobhodno potrebno in to vedo vsi,
ki od blizu poznajo odvisne od mamil.
Nekoč smo prav na teh straneh pisali, da za nas prostovoljstvo pomeni:
-	revščina: dajati prednost najbolj slabotnim in krhkim, izhajajoč
vedno iz njihovih potreb;
-	solidarnost: nuditi usluge, ki ustrezajo času, mestu, osebi, usluge, ki
so strokovno kvalificirane, hkrati konkretne in ustvarjalne, po eni
strani so pripravljene odgovoriti na nujne, nenadne potrebe in po
drugi strani je zagotovljeno, da so stalno na razpolago;
-	pluralizem: uveljavljati svojo identiteto in hkrati globoko spoštovati
identiteto vseh dnigih, s katerimi sodelujemo;
-	brezplačnost: darovati svoje služenje brez protiuslug, plačila, priz-
nanja in povračila;
-	vrednote: navdihniti naše služenje z etiko, ki se ne oznanja z bese-
dami, temveč se kaže prek dejanj in v prvi osebi.
Povedano še preprosteje, smo prostovoljci, ker smo to zavestno izbrali,
in to izbiro vsak dan znova obnavljamo, čeprav bi morda drugje lahko
dosegli večje osebne uspehe, več zadoščenja v smislu kariere, večje plačilo.
Smo prostovoljci, ker nas ni nihče prisilil k temu, da smo se priključili
v temu našemu združenju. Prišli smo z različnimi zgodbami in po različnih
poteh, včasih na videz nasprotnih. Vendar je bila motivacija pri vseh
podobna: najti roko, ki bi jo stisnili, nasmeh, ki bi ga izmenjali, ponuditi
prijateljsko besedo in prisluhniti. Menim, da bi to lahko bila motivacija, s
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zakaj smo prostovoljci	183
katero se vsak dan posvečamo našemu delu.
Projekt Človek je naš terapevtsko-edukativni program, ki ga uresniču-
jemo vsi skupaj; je velika, tiha revolucija, ki namerava postaviti v središče
življenja človeka in ne stvari, ne snovi, ne denarja, ne zamere, ne jeze, ne
nejevolje. Nam bo uspelo, da bo ta duh ostal stalen in nedotaknjen?
V pomoč naj nam bo zavest, da se katerokoli področje našega dela in
katerakoli stvar, ki jo počnemo, odražata v kvaliteti dela drugih in v kvaliteti
življenja tistega, ki trka na naša vrata.
Če gojim cvet, tipkam na računalniku, pomivam posodo, odgovarjam na
telefon..., moram vedeti, da ta cvet postaja simbol sprejemanja, reda,
ljubkosti, preprostosti; da tisti podatki v računalniku omogočajo, da lahko
več zvemo o tem, kaj delamo, in da lahko to izboljšujemo; da bo tisti
pomiti krožnik drobni razlog več za sožitje in mir v menzi; da imajo lahko
tiste besede, ki jih govorimo v slušalko, t¿c ali drugačen vpliv na eksistenco
kakega človeškega bitja in njegove družine.
To razmišljanje drži ne glede na to, kje delamo. In poleg nas imajo
pomembno mesto v zgodovini CEIS-a družine; so sila, ki je zelo številčna,
velikodušna in poleg problemov polna sposobnosti. Z vso upravičenostjo
sodelujejo v projektu Človek, tako kot tudi vsi drugi moduli programa. Po
dneh, polnih strahu in skrbi, je za velik del teh družin prišel trenutek
priznanja in potem trenutek prostovoljstva, brezplačnega in brez interesov.
Na koncu bi v zvezi z novim zakonom rad poudaril eno stvar: ne gre za
kaka določila, ki bi temeljila na financiranju in bi bila od tega popolnoma
odvisna. Ne predvideva plohe milijard, ki bi padla na skupine prostovoljcev,
tako kot jih ne predvideva zakon o mamilih, v nasprotju s tem, kar sta
verjela tisk in javnost (in s to veliko dezinformacijo je napravljena velika
škoda tistim, ki so, tako kot mi, v svoji zgodovini vedno gradili na trdnem
temelju širokogrudnosti privatnih dobrotnikov). Vendar pa vsebuje zavrnitev
koncepta vsemogočne državne pomoči in izrecno povabilo k dvema
vrednotama, na kateri mi ni nikoli težko vedno znova opozoriti, ker sta
prisotni v naših terapevtsko-edukativnih programih: sodelovanje in načrto-
vanje.
Dve vrednoti, ki predstavljata izziv za vse, ki jih na tak ali drugačen
način definiramo kot prostovoljce. Kajti sodelovanje pomeni počutiti se kot
bistveni del sveta, ki se ne konča za zidovi lastnega doma, pomeni zavedati
se lastne vloge, možnosti, da smo protagonisti zgodovine tudi na skromnem
terenu vsakdanjega življenja. Odgovorno sodelovanje pomeni prepričanje, da,
če kak človek tфi, obstaja družba, ki ustvarja tфljenje, in da v tej družbi
vsak od nas polnomočno sodeluje.
Načrtovanje pomeni, da smo sposobni gledati naprej, da "vtaknemo prst
v revolucijo", da bi nekaj spremenili glede na lastna sredstva, lastno
184	Don M. Picchi	Soc Delo 31, 1992, 1-2
strokovnost, razpoložljivost, kulturo. Vsak od nas lahko to naredi: sramota,
ki jo razgalja Evangelij, je prav to, da ne dovolimo našim talentom obroditi
sadov, da ostajamo zaprti vase. Prepogosto imenujemo utopija tisto, kar od
nas zahteva žrtev, odpoved, obveznost, vztrajnost.
Članek don Maria Picchia Perche siamo volontari iz revije CEIS-a //
delfino, 1991, št. 16, str. 4-6,
sta prevedla Tanja in Miran Možina.