Gorska cvetlica.
Na skali visoki pa rož'ca cvete, Nikdor ne pozna je, ne vterga nihče.
Objema jo rosa, jo ljub'jo megle, In gorske jo zibljejo sape rahle.
Pa prišla je jesen, in bora nori, Se rožica trese, se joka, solzi.
Doline vgleduje in bistre vode, Tje doli v planjavi želi si serce,
Kjer sladka še rosa, kjer sape tople, Tje doli, tje doli jo klice serce. —
Se splazil je lovec cez gole peči. Cez sterme prepade prederzno hiti.
Nedolžne po gorah on iše kervi;
Po prostih planinah se strel mu glasi.
Se rož'ca pretrese, se revca boji, Tje doli v planjave si vec ne želi.
V domačem skalovju zdaj rada umre. Saj vender še spomlad poverne kdaj se.
Jos. ZvegeL
—   404   —