mm** Čitanka f3|r . _ obče ljudske šole. Izdaja v štirih delih. III. del. Za četrto in peto šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol. Sestavila Henrik Schreiner in Pr. Hubad. Nekoliko izpremenjena izdaja. V cesarski k r a 1 j e Y|i zalogi š o 1 s ki h knjig na Dunaju. 1918 . Šolske knjige, v c. se smejo prodajati kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane, samo po ceni, ki je povedana na čelni strani. Pridržujejo se vse pravice. Cesarska pesem. Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari s svete vere pomočjo! Branimo Mu krono dedno zoper vse sovražnike: S habsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije! Za dolžnost in za pravico vsak pošteno, zvesto stoj, če bo treba, pa desnico s srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja prišla še brez slave ni: Vse za dom in za cesarja, za cesarja bl&go, kri! Meč vojščaka naj varuje, kar si pridnost zadobi; bistri duh pa pi-emaguje z umetnijo, znanostmi! Slava naj deželi klije, blagor bod’ pri nas doma: Vsa, kar solnče je obsije, cveti mirna Avstrija! Štiridelna čitanka. III. (XII. 1371.) i Trdno dajmo se skleniti: sloga pravo moč rodi; vse lahko nam bo storiti, ako združimo moči. Brate vodi vez edina nas do cilja enega: Živi cesar, domovina, večna bode Avstrija. Po J. G. Seidlu. — Lovro Toman. 1 I. Povesti, pravljice, bajke, legende, basni in pesmi. 1. Kje je ljubi Bog doma. Kjer modro sveti se nebo, tak jasno, milo in ljubo miljonov zvezdic sveti se, — prejasno vsaka okence: od tam nas gleda dobri Bog; On, skrbni oče vseh otrok, v nebesih je doma. Tam, kjer po gorah grom buči in po dolinah šum šumi , priklanja drevje hud vihar, pred njim se trese vsaka stvar, kjer se alasi: „0n sam Gospod, On sam ne zapusti sirot,“ je dobri Bog doma. 2. Kje V nebesih sem doma: to glasno pravita mi zemlja in nebo in vsaka stvar lepo! V nebesih sem doma: ne s tega pa sveta; nebes se veselim, v nebesa si želim. Tam, kjer zvonovi pojejo, nas v hišo božjo vabijo, da bi Očeta hvalili in nauke prav poslušali — po cerkvah biva Bog pri nas, posluša naše prošnje glas; Bog v cerkvi je doma. Svet celi božji tempelj je, najlepši tempelj pa srce. Srce si čisto Bog želi, te prosi in ti govori: „0j dete! srce meni daj! Bom dal ti zanje sveti raj; naj v srcu bom doma!“ A. M. Slomšek. sem doma. V nebesih sem doma: to glasno pričata mi solnce, mesec bled, in vsake_ zvezde sled. V nebesih sem doma : kjer družba izvoljena se skupaj veseli in k sebi me želi. 1 * 2 V nebesih sem doma: svet sreče mi ne da, za me vsa zemlja le dežela tuja je. V nebesih sem doma: tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, kjer večno srečen bom. A. M. Slomšek. 3. Kako se pride v nebesa. Bilo je lepo pomladno jutro. Mati vzamejo svoja dva otroka s seboj v bližnjo cerkev. Francka, ki je bil štiri leta star, peljejo mati za roko, a Petrček, starejši bratec, stopa sam za njima. Med potjo poprašujeta dečka mater po tem in onem, in mati jima prijazno odgovarjajo. Pridejo blizu cerkve; Petrček ugleda visoki cerkveni zvonik in reče: „Grlejte, mati! Kako visok je ta zvonik! Kaj ne, ako bi bil jaz vrhu njega, bi lahko splezal v nebesa?“ „0, ne tako lahko, kakor si misliš, dete moje,” odgovorijo mati, „ker nebesa so daleč, zelo daleč.“ „In če bi na ta zvonik postavil še drugega in na tega še tretjega in četrtega, potlej bi pa lahko takoj stopil v nebesa , u nadaljuje Petrček. „Tudi tedaj še ne,” odgovorijo mati, „in ko bi tudi vse bregove in zvonike vsega sveta postavil drugega vrh drugega, bi vendar še ne mogel v nebesa.” „Ali, mati, ‘ reče Petrček žalostno, „saj ste nama že večkrat rekli, da prideva v nebesa, če bova pobožno molila in lepo živela, zdaj pa pravite, da so nebesa tako daleč, da ne moremo vanje, in če bi bili še tako visoko.” Zdaj se oglasi mlajši bratec Franček, ki je med pogo¬ vorom gledal zdaj zvonik, zdaj visoko nebo nad seboj, ter reče: „Petrček, Petrček! Ali ne veš, kako se pride v nebesa? Kadar umremo, pridejo krilati angelčki iz nebes, da nas v svojem naročju ponesč v nebesa.” »Glej, glej, ti si prav povedal,” reče Petrček vesel, »jaz sem to že pozabil. V oni lepi knjižici, ki jo imava od strička, je podobica: angelček nese v naročju dete v svetla nebesa.” P. G. 3 4. Cista vest. čista vest naj dražji življenja je zaklad; kdor ga ima, na njega ozira Bog se rad. V nesreči in nadlogah človeku daje moč, prijetne dela dneve, prijetno dela noč. Zatorej glej, da Čisto ohraniš svojo vest; pa naj grmi ali treska, ni treba se ti trest’. J. Tomšič. 5. Koliko je vreden en „Oče naš“. V stari dobi, za sv. Ivana Zlatoustega, je živel imovit trgovec. Ta je sprejel Kristusovo vero. Ko se je učil moliti »Oče naš,” mu je ta molitev zelo ugajala. Toda bil je trgovec; sodil in meril je vse le po novcih. Zato pošlje svojega slugo k sv. Ivanu Zlatoustemu, da ga vpraša, koliko je vreden en ,,Oce nas . Sluga odide. Ko dospe do sv. Ivana Zlatoustega, mu reče: „Sveti oče, gospodar moj me je poslal, da te vprašam, koliko je vreden en »Oče naš«'*. Sv. Ivan Zlatousti mu odgo¬ vori: ,,En zlat novec. 11 Sluga se poslovi in vrne k svojemu gospodarju trgovcu. Ko pride domov, reče: „Sv. Ivan Zlatousti mi je dejal, da je en „Oče naš” vreden en zlat novec.” Trgovec vpraša slugo: „Ali si pa tudi vprašal, kako velik je ta novec?” Sluga odgovori: „Tega nisem vprašal.” „Pojdi tedaj zopet nazaj in ga vprašaj, kako velik je ta zlati novec.” Sluga se odpravi iznova na pot. Ko pride drugič do sv. Ivana Zlatoustega, mu reče: „Moj gospodar želi zvedeti, kako velik je ta zlati novec.” Sv. Ivan Zlatousti odgovori: „Tolik kakor solnce.” 4 Ko se sluga vrne domov, reče svojemu gospodarju: „Sv. Ivan Zlatousti mi je dejal, da je en „Oče naš" vreden zlat novec, ki je tolik kakor solnce."’ Trgovec reče: „Ali si pa tudi vprašal, kako je debel? „Ej, tega pa zopet nisem vprašal, ker mi tega nisi bil naročil,'" odgovori sluga. ,,Pojdi tedaj in vprašaj tudi to“, mu ukaže trgovec. Sluga odide. Ko pride tretjič do sv. Ivana Zlatoustega, mu reče: „Moj gospodar me je zopet poslal, da te vprašam, kako debel je ta novec. 1 " Sv. Ivan Zlatousti odgovori: „Debel mora biti, kakor ves svet, kajti „Oče naš' je beseda božja iz ust Sina božjega, vsaka beseda božja pa je vredna toliko in še več kakor ves svet; zakaj Bog ga je z besedo ustvaril.“ J. Tomšič. 6. Zvonikarjeva. Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje črez hribe, črez plan. Zvonovi, zvonite, na delo budite, ker naše življenje je kratek le dan! Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli naj vmes! Zvonovi, zvonite, k molitvi vabite, ker prazno je delo brez sreče z nebes! Ge delavec se upeha, trpljenje mu neha, ga delopust vabi, večer ga hladi. Zvonovi, zvonite, nedeljo znanite, Gospod ne pozabi, plačilo deli! Oh, naglo nas mine ves trud, bolečine, utrujen se uleže na pare trpin. Zvonovi, zvonite, domov ga spremite, gre z dela in teže Adamov sin! B. Potočnik. 5 7. Zaklad. „Le hitro na delo, roke! Kopali na vsako smo plat, Pod sivo to skalo leže veliki, neznani zakladi, rumenega kupi zlata in belega čudo srebra v globoko zakopani kadi. Marija, ki srenja te ta dobrotnico milo pozna, nam bodi nocoj pomočnica! Če dvignemo srečno zaklad, pa kakor je koli bogat, od vsega ti bo polovica Tak prosi in kliče drhal, poprime kopaj e se tal, z lopatami, s krampi pritiska. „Ze nekaj zvenči pod zemljo, le zdaj se udarim krepko P In suho zlato se zabliska. „ Okoli železne kadi vrzimo debele vrvi, da v zemlji posoda se gane! Na desno, na levo še stran kopljimo, da zdajci na dan bogati dobiček nam vstane. otvezena silna je kad; zdaj uprimo, tiščimo, vlecimo! (Je sleherni počil bi ud, obilno poplačan bo trud, saj vemo, zakaj se potimo.“ Močneje vsakteri se upre, da kad se zaziblje, zmaje ter dviga se, dvigne, ustavi; pa sila pomnožena vsa potegne na ravna jo tla, na trato jo varno postavi. „Ali kaj, ko pa naše vse ni! Bedaki, neumneži mi, storiti onako obljubo! Čemu bo Mariji zlato, Devici prečisti srebro ? Molitev le jemlje za ljubo. Zatorej bolj pametno bo, med nami bogato blago pravično naj bi se delilo P — Pa groza, odpre se prepad in kad jim požre in zaklad, delitve več treba ni bilo. S. Jenko. S. Cerkvica. Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela. Zjutraj že, ko zlati solnce planine, srčne pozdrave ti diham z doline. 6 Tebe črez dan oko zmer pogleduje, srce večerno ti vzdihe daruje. Saj mi tako ljubd gledaš z višave, s holmca zelenega daješ pozdrave. Zvonček me tvoj budi zjutraj iz spanja, k delu , k pokoju spet on mi pozvanja. 9. Uganka. K nam hodi deklica vesela; ko bliža se, povsod zvoni; ves dan pohaja, nič ne dela, od bratcev in sestric živi; še drugim brani, da na polji ne delajo in ne doma,; in vendar je po božji volji, in človek sam io rad ima. J Stritar. Pa če otožnost med mir se zapletje, v tebi le, cerkvica, najdem zavetje. Tvoje zavetje res mirno, tihotno, kak de nemirnemu srcu dobrotno! Torej pa, vrh gore cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela. Pregovori, reki in pametnice. 1. Prijetno se na slami spi, če rest Človeka ne teži. j. Stritar. 2. Molitev je prva tolažba srea, brez nje blagoslova Bog nikdar ne da. A., p in. 3. Kdor dela veselo in moli rad vmes, dobi blagoslova obilo z nebes. a. Pin. 7 4. Če redno ohraniš nedolžno sred, ne boš pač nikoli znal, kaj je gorjd. A.. P in. 5. Moli, kakor da ti je jutri umreti, delaj, kakor da imaš večno živeti. 6. Bog nikogar za lase v nebesa ne vleče. 10. Najlepša imena. Kdo li izmed vas mi povedati ve najlepša, najslajša imena, ki v ustih vseh ljudstev na zemlji šive, ki stalna povsod jim je cena ? t Najboljše, najslajše in najbolj sveto, pred njim pač vsa druga molčijo, ime je Boga, od vseh vekov eno, vsa srca naj njemu go7'ijo! Za .tem pa najlepše ime se glasi, ki ga prvo otrok imenuje: oče in mati! — Peklensko ima kri, kdor tega se imena sramuje. In tretje, ki srce sladkd nam ušge, je drago ime domačije, za njo mi sin pravi junaško umre, kri svojo rad zanjo prelije. Fr. Malavašič. 11. Sin moj! Vedel si se nespodobno — proti svoji materi! Da bi se to ne zgodilo nikdar več, Janko, nikdar več! Tvoja nespodobna beseda se mi je zasadila v srce kakor jeklen meč. Spominjam se, kako je tvoja mati pred nekaj leti pre¬ bedela cele noči pri tvoji posteljci, kako je na ušesa vlekla, 8 da bi slišala, kako dihaš! Točila je od tuge krvave solze in tresla se od groze, da te ne izgiibi. Takrat sem se bal, da mi ne bode iz uma. Kako li moreš žaliti svojo mater? — žaliti mater, ki bi rada darovala leto dni svojega življenja, da te očuva ure bolesti, ki bi zate šla beračit, ki bi se dala umoriti, da reši življenje tebi! Cuj, Janko, dobro si zapomni to! V življenju ti je odlo¬ čenih mnogo hudih dni; toda najhujši hode oni, ki ti vzame mater. Ko boš že mož, močan in srčan za sleherni hoj, jo hoš klical in hrepenel, da bi le za hip slišal njen sladki glas, da bi videl odprto njeno naročje, da bi vanje pritekel, plakajoč kakor dete brez varstva in brez opore. Kako se boš tedaj kesal zavoljo bridkosti, ki jih je prestala radi tebe! Pekoča vest ti bode pokora zanje. Nesrečnik, ki si žalil svojo mater! Da bi ti nikdar več ne prišla iz ust nespodobna beseda proti tvoji materi! In ko bi ti kdaj ušla taka beseda, poklekni pred njo, prosi jo, da ti s poljubom izbriše znamenje nehvaležnosti raz čelo! Ljubim te, sinko moj! Najdražja nada življenja si mi ti. Toda rajši bi te videl mrtvega pred seboj nego nehvaležnega svoji materi. Ko si užalil svojo mater, si užalil tudi mene. Tvoj oče. Po de Amicisu. 12. Najdena sreča. Mladenič neizkušen svoj dom zapusti, v daljavi si sreče iskati želi. Prišel v neznani in tuji je svet, odtod dalje iti ni mislil nič več. Od matere ljube brž vzame slovo, potem jpa odide črez dol in goro. Pa videl ni brata, ne drage sestre, oko je rosilo od dneva do dne. 9 Domači mu jezik postal je neznan, veselje zakrival oblak mu teman. Naj kamor se koli pri tujcih poda, nihče ne ozdravi bridkosti srca. V domovje spet priti želi si nazaj, pri materi biti, kot bil je nekdaj, živeti pri bratih, pri sestrah vesel, in peti domače, kot nekdaj je pel. Presrčno mu željo izpolnil je čas, povrnil se v drago domačo je vas. A v hiši ga rojstni nihče ne pozna, ker matere ljube, oh, več ni doma. Na groblje zeleno, tja šel je solzan, le tukaj, spoznal je, da sreče je stan. Oklenejo grobni spomenik roke; od žalosti bridke mu poči srce. Fr. Cimperman. 13. Učitelj in njegovi starši. Bilo je mrzlo jesensko jutro. Po sadnem trgu na Dunaju so se gnetli .prodajalci in kupci. Kmetje so privažali cele vozove sadja in poljskih pridelkov, gospodinje in kuharice so kupovale za kuhinjo. Težko naložen voz priškriplje na trg. Kar se mu zlomi os. Krompir in zelje se usuje na tla. Siv kmet in njegova žena izkušata podpreti voz, ali zaman. Ljudje, ki so stali okoli, so se jima še smejali. Baš pride grof s svojima sinoma in njunim učiteljem mimo. Ko vidi učitelj, v kaki zadregi sta kmet in kmetica, priskoči in se upre v voz in jima pomaga ga vzdigniti. Smejalci utihnejo, nekateri celo pomagajo. Ko je bil voz v redu, seže mladi učitelj starcu in starki v roko in se pogovarja nekaj časa z njima. Grof se je vsemu temu čudil, a učitelj je stopil k njemu in mu rekel: „Oprostite, gospod grof! Ta dva kmetska človeka 10 sta moja roditelja. S tem, kar sta zaslužila na trgu, sta me dala šolati; kako bi jima v zadregi ne pomagal? 1 " Grof se odkrije svojemu učitelju rekoč: „Prav ste storili! Drago mi je, da se moji otroci od vas ne bodo učili samo vednosti ampak tudi izpolnjevanja božje zapovedi, ki veleva: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo j dobro na zemlji!“ Iz nemškega. 14. Sirota. Zunaj veter brije, plan in goro krije črna noč. Jadno dete kliče iz grobov mrliče na pomoč. Mati mu umrla, očeta v grob zaprla bela smrt. Samo je ostalo, tužno pribežalo na božji vrt. „ Zlata mama moja, glej! sirota tvoja tu stoji; nima kaj obleči, nima kam se uleči, glad preti. Vzemi mene k sebi, dobro je pri tebi, mamica ! Nimam druge mame, da bi ona name gledala. 1 ' Dete se sklonilo, leglo na gomilo k mamici. Zarja rumenila, ni ga prebudila v posteljci. Fr. Cegnar. 15. Učitelj mojega očeta. Ko je oče včeraj po obedu bral časopise, vzklikne iznenada: „Jeli mogoče? in jaz sem mislil, da je umrl pred dvajsetimi leti! — Cujete?“ reče proti nam, ,.prvi moj 11 učitelj v ljudskih šolah, Andrej Matejko, še živi! Štiri in osem¬ deset let ima. Prav tukaj v novinah čitam, da je dobil zlati križec za šestdesetletno delovanje. Šestdeset let poučevati, ali veste, kaj se pravi to ? — Sedaj biva v vasi le eno uro od mesta. Jutri, Janko, pojdeva k njemu! a Ko sva se drugi dan peljala po železnici k njemu, je oče čestokrat vzkliknil: „Dragi učitelj moj! prvi za materjo in za očetom me je ljubil on in mi je storil mnogo dobrega. Nikdar ne pozabim njegovih naukov! Vedno ga še vidim, kako je stopil v šolo in obesil plašč na obešalo. Vsak dan dobre volje, vedno vesten in skrben, dober in pazljiv, kakor da uči prvič .“ Ko sva se bližala njegovemu stanovanju, je oče umolk¬ nil. Hipoma pa se ustavi, rekoč: „Evo ga, to j e!" — Naproti nama je prihajal starček s sivo brado; opiral se je na pa¬ lico, težko prestavljal noge, in roke so se mu tresle. Do- spevši do njega, se ustaviva. Tudi starček obstoji in gleda mojega očeta. Bil je še čvrstega obraza in jasnih oči. »Dovolite, ali ste vi gospod učitelj Andrej Matejko ? K vpraša oče in se pokloni. „Da, jaz sem,“ se glasi odgovor. „Dovolite torej, da vam eden starih vaših hvaležnih učencev poda roko in vas vpraša, kako se vam godi!“ Starček gleda začuden. Nato pravi: „Preveč časti ... ne vem . . . kdaj . . . učenec moj! Oprostite, prosim, Vaše ime?“ Oče mu imenuje svoje ime, pove, kdaj ga je učil in kje. Učitelj povesi glavo in gleda na tla, izgovori dvakrat, trikrat to ime. Hipoma dvigne svoj obraz, upre jasni pogled v očeta in reče: „Hinko Vilmar, sin zemljemerca Vilmarja, ki je stanoval na Mestnem trgu? ,.Da,“ pritrdi oče in mu poda roko. „Potem pa dovolite, gospod,“ reče starček, se bliža očetu in ga objame. Na to naju povabi na svoj dom. Marsikaj sta se zmenila z očetom o preteklih časih, kako je bilo v šoli, in o nekdanjih očetovih tovariših. Posebno je učitelja žalostilo, da ne more več v šoli poučevati. »Sedaj nimam ni šole ni dece, a brez dece ne bodem živel dolgo/ 1 tako je tarnal. 12 „Ne govorite tako, gospod učitelj, ne mislite tega! a ga je tolažil moj oče. „Mislite rajši, koliko dobrega ste storili, kako koristno, plodonosno ste preživeli svoje dni!" Bilo nama je oditi. „Zdravstvujte, gospod učitelj!“ pravi oče in ga srčno poljubi. „Z Bogom, z Bogom! Hvala vam! odgovori učitelj, prime z drhtečimi rokami oče¬ tovo roko in jo pritisne na srce. Nato ga poljubim tudi jaz in čutim, da ima vse solzno lice. Oče me vzdigne na voz in skoro se odpeljeva z vlakom proti domu. Po de Amicisu. 16. Duhovnik junak. Leta 1682. je razsajala v Mozirju kuga. Ker je bila zelo nalezljiva, zasedli so vojaki okolico trga, da ni mogel nihče vun ali noter. Službo božjo so opravljali duhovniki na travniku, kjer so stali ljudje tako, da ni prihajala nobena rodbina v dotiko z drugo. V Mozirju je živel prejšnji trški župnik Anton Usar v pokoju. Takoj v začetku kuge je opominjal zdravnik starčka, naj odide iz tega kraja, da se ga ne loti bolezen. Ali po¬ gumni duhovnik odgovori: „Sedaj bo treba župniku pomoči. Pomagati mu hočem, da mi ne reče Sodnik pri sodbi: Pastir si bil, pa si zapustil ovce, ko so pridrli volkovi med nje. a Starček je ostal. Noč in dan je bil na nogah. Nobenega bolnika ni zadela smrt brez popotnice v večnost. Kuga je tako razsajala, da so nekatere hiše popolnoma izumrle. Pri Vrhovniku na vrhu, ob potu proti Sv. Mihaelu, je pomrla vsa družina. Župnik Usar je pokopal zadnji dve hčeri. Ko pride domov, ga začne tresti mrzlica. Vedel je takoj, kaj pomeni to. Doma je imel shranjenih še nekaj zlatov za največjo silo. Z Bogom se je bil spravil že davno. Starček vzame denar, ga zavije v prejo in se napoti proti Ljubiji, kjer je živela njegova sestra. V vas ni smel, ker ga straža ni pustila tja. Zato prosi, naj mu pokličejo sestro. Sestra pride. Brat ji vrže zadnje svoje imetje črez pot ter pravi: 18 »Ljuba sestra, kuga se me je lotila. Izročam ti, kar sem pri¬ hranil za silo. Vsemogočni me kliče. Pripravljen sem. Spo¬ minjaj se me v molitvi!“ S temi besedami se vrne po stezi v Mozirje nazaj. Ali na potu ga prime taka slabost, da mora leči pod drevo na travo. Kmalu pokliče Bog zvestega služabnika k sebi. Pokopali so ga na istem mestu, na grob so mu pa po¬ stavili lep spomenik. Fr. Hubad. 17. Uganka. Ob steni slonim, pa čakam, kaj bo. Ko dečki in deklice odpoj6, mož stopi pred me, modro stoji, pa nekaj belega v desni drži in nekaj rahlega v levi. Pa začne desnica in šviga in pleše po meni; levica pa gleda. Crez nekaj časa pa ona na delo! Po meni gori in doli drsa veselo ter gladi in lika me, da sem spet vsa lepa, kakor sem bila popred. Jaz vse to voljno trpim in molčim. Zdaj pa paglavček v klopi vstane ter pred me stopi in začne tudi tako, ne prav tako! — vse bolj okorno, trdo, da mi je hudo. Z otroki je križ! Kdo sem? Le išči, pa me dobiš. J. Stritar. 14 18. Vernih, duš dan. Dragi Janko! Ta dan je posvečen spominu umrlih. Ali veš, dragi Janko, katerih ljudi bi se morali vi, deca, spominjati najbolj? Onih, ki so umrli za vas otroke! Koliko jih je že pomrlo/ koliko jih umira še vedno! Ali se nikdar ne spominjaš, kol ik o očetov si skrajša življenje z neumornim delom, koliko mater gre v prerani grob, ker se žrtvujejo za vzgojo otrok? Koliko mož je umrlo od prevelikih skrbi, ker so videli sinove, hčere svoje v bedi, koliko materam je počilo srce zaradi izgube predragega otroka! Spominjaj se danes vseh teh blagopokojnikov, Janko! Spominjaj se učiteljev in učiteljic, ki so oboleli od na¬ pornega poučevanja! Iz ljubezni do svojih učencev, do. zvanja svojega niso mogli dela pustiti in so morali mladi umreti. — Spominjaj se zdravnikov, ki so. umrli za nalez¬ ljivimi boleznimi; bili so prehrabri, ko so reševali življenje otrok. Spominjaj se onih, ki so sredi morja na razbiti ladji, o požaru, o lakoti, v trenutkih največje nevarnosti nesrečnikom prožili zadnjo rešilno desko, zadnjo vrv, ki so mladini dali zadnji košček kruha, ki so radi izdihnili požrtvovalno dušo svojo, da so le oteli življenje mlade nedolžnosti! Nebrojni so, Janko, ti hlagopokojniki! Vsako groblje krije na stotine teh svetih bitij; da se morejo le za hip dvigniti iz groba, brž bi lahko imenovali otroka, kateremu so žrtvovali veselje svoje mladosti, mir svoje starosti, ljubezen, znanost, življenje. Dvajsetletne neveste, možje v cvetju živ¬ ljenja svojega, sivolasi starčki, zorni mladeniči, to so oni nepozabni hrabri mučeniki detinstva, vzvišeni in plemeniti; vsa zemlja nima toliko cvetic, da bi jim mogla dostojno odi- čiti gomile. Tako ste ljubljeni otroci! Spominjaj se torej, Janko, hvaležno teh umrlih, in boljši bodeš in Ijiabeznivejši z onimi, — 15 — ki delajo zate in te ljubijo, dragi srečni sinko moj, ki na ta dan še ne jočeš po nikomer! Troja mati. Po de A m icis u. Reki. 1. Solnce ue sije tako lep6 kakor materino oko. J. Stritar. 2. Materin blagoslov otrokom kise zida, očetova kletev jili pa podira. 3. Kdor staršev v življenju ne spoštuje, ob grobu za njimi žaluje. 19. Zlata ptička. Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko ? Vsi bi ptičko radi. Zlata ptička govorila: „Če me izpustite, prvo željo vam izpolnim vsakemu — želite! 11 Prvi fantič je govoril: „Daj mi tako čašo — vedno pijem, ne popijem!“ „„Zelel si, imaš jo!““ Drugi fantič je govoril: „Daj mi tako mošnjo — vedno štejem, ne preštejcml Uslišala je prošnjo. Tretji fantič je govoril: „Daj mi srce tako — hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!' 1 Kar želeli, so imeli, pa so šli po svetu, vsak po svoje so živeli na tem božjem svetu. Prvi fant samo popival, po jarkeh polegal, drugi fant je kvartopiril, se s sleparji kregal. Tretji fant o zori vstajal, hodil je na delo, v mraku je domov se vračal, pa zapel veselo. O. Župančič. 2 Štiridelna čitanka. III. (XI 16 20. Črevljar in plemenitaš. Živel je plemenitaš, ki je poleg vseh svojih zakla¬ dov bil vedno žalosten. V njegovi bližini pa je prebival črevljar, ki je bil v vsakem pogledu siromak, toda vesel in dobromiseln ter je pri svojem težavnem delu popeval od ranega jutra do kasne noči. Temu se je čudil otožni plemenitaš in razmišljal, kako je to, da on navzlic svojemu bogastvu ni tako vesel, niti srečen kakor črevljar. Zatorej nakani, da po¬ skusi, ne stori li denar človeka srečnega. Kaj stori? Napolni mošnjo z denarji, da jo položiti še tisto noč v stanovanje črevljarjevo ter pričakuje radovedno, kaj se drugo jutro zgodi. Ko črevljar drugo jutro opazi mošnjo z denarji, preplaši se izprva, vendar pa jo pobere ter spravi v omaro. Ali tistega dne ni slišal plemenitaš črevljarja prepevati, kajti mož je bil zamišljen v denar ter imel skrbi, da ga dobro shrani. Tako je trajalo nekaj dni. Tedaj se odpravi plemenitaš k sosedu in ga vpraša, ni li našel kake mošnje z denarji. „0, da,“ od¬ govori črevljar, „takoj jo dobite.” Nato jo potegne hitro iz omare, pa poprosi plemenitaša, naj vzame precej svoj denar; zakaj tri dni je imel zaradi njega le skrbi in težave. Od tega časa je črevljar zopet prepeval, plemenitaš pa vedel, da sta zadovoljnost in denar različni stvari. 1. Steklasa. 21. Sreče dom. Kdorkoli pod milim nebom živi, vsakdo pač srečen biti želi; cesar na tronu, kmetič na polji prosi od Boga sreče po volji. Jaz tudi je iščem križem sveta : Kje neki prebiva, kje je doma? Tam, kjer cvetice krasno cvetd, mislim, da sreči venec pleto; 17 sobice pa revam ves dan pripeka, kosec jim slednjič glavice poseka. Koder pa smrtna kosa kosi, sreče ni prave, jok se glasi. Z vrta na polje grem je iskat, tam se raduje kmetič bogat; pač si bogato žetev obeta, sreča iz pšenice venec mu spleta. A toča prihruje, žito zdrobi, sreča, veselje z njive zbeži. Ptice vesele, zelen je gaj, mislim, tu ima sreča svoj raj; zima prikima, ptice zbežijo, hribci pod mrzlim snegom ječijo. Čuti glasu tu veselja ni več, gaj le žaluje, sreča je preč. V mestih imajo mnogo blaga, tamkaj bo sreča najbrž doma; res se bogateč tam napihuje, pa še več revežev milo vzdihuje. Kjer pa siromaštva solze teko, nihče po sreči vprašal ne bo. Kje neki sreča ima svoj dom? Kdo mi pove, kje našel jo bom f V čistem le srcu ona kraljuje, srce nedolžno razveseljuje; sreča prebiva sredi srca, v srcu poštenem ti je doma. J. Virk. 22 . Leni sluga. Gospod je imel jako lenega slugo. Neko noč ga je slišal, kako je neprestano vzdihoval „Silno sem žejen. Ko bi imel le kupico vode!“ 2 * 18 Gospod hitro pozvoni. Sluga pride in vpraša: „Cesa želi Vaša milost ?“ „Prinesi mi steklenico vode V ukaže gospod. Sluga je moral iti k vodnjaku na dvorišče po vode. Ko jo prinese gospodu, mu ta reče: „Takren. Ako se miška le gane v svoji luknji, že jo je slišala. 132 Mačka se tedaj stisne in upre oko na luknjo. Počasi se pri¬ kaže mišja glava iz luknje, že se svetijo njena črna očesca — ali mačka še ne skoči, zna krotiti prirojeno strast: prezgodaj je še, miš bi utegnila pobegniti. Miška ne čuti nevarnega sovražnika in se brez skrbi prikaže iz luknje. Kakor blisk sedaj skoči mačka — in uboga miška se zvija in cvili v njenih krempljih. Ako mačka ni lačna, igra se včasih še dolgo z zbegano miško, preden jo zadavi; ako ima mlade, nese jo njim, da se z njo igrajo. Mnogo maček prinese človeku pokazat ujeto miš, posebno rada to stori mlada mačka, ako si jo pohvalil, ko je prvo miš ujela. S psom živi v sovraštvu. Mačka je jako srčna žival in se ne boji vsakega psa; zgrbi se, oči se ji svetijo in že od daleč nanj puha in pljuje. Ako ima mačka mlade, zakadi se v vsakega psa, ki pride blizu gnezda. Hipoma mu je na glavi ter ga strašno grabi s kremplji, najbolj meri na oči in na nos. Tudi več psov se ne ustraši, dokler je hrbet varen. Naj se psi še tako zaganjajo vanjo, s kremplji vsakega ošine po nosu in mirno čaka, da se psi naveličajo in odidejo s krvavim' nosovi. Mačka bi sicer lahko skočila črez pse, ali tega ne stori, ker ve, da so psi hitrejši in da bi jo ujeli. Kadar nima mladih, ni tako huda in če more, rada skoči na kako višavo, kamor ve,' da pes ne more za njo. Ondi počene in mimo gleda dol na svoje sovražnike, kakor bi si mislila: Tulite, lajajte, — mene z mojega mesta ne premaknete! Mačka pri ljndčh ni na najboljšem glasu. Očitajo ji, da je hinavka, da spredaj liže, zadaj praska, da je bolj pri¬ vržena hiši nego človeku, da je zvita in prekanjena tatica ter da ji nikdar ni prav verovati. Tukaj ne bodemo zagovarjali vsakega mačkona, ker vemo, da se ne vedč vsi pošteno. A priznati moramo, da je mačka pri dobrih ljudčh tudi dobra žival. Po Fr. Erjavcu. 133 9. Medved. „ Močan je kakor medved/' ali „z medvedom bi se metal," pravimo, ako hočemo zaznamovati korenjaka zastavnega života in krepkih rok. Medved je naša največja in najmočnejša zver; ali pri vsej tej moči in velikosti je vendar le smešen bedak, in zato je tudi povsod na boljšem glasu od požrešnega volka. Basen nam predstavlja medveda mogočnim in imenitnim veli- kašem, ki ga pa imajo vendar vsi za bebca. Posebno strina lisica ga opehari, kadar se ji zdi. Bedak Ji veruje na pošteno besedo, misleč, da je vsak tako pošten kakor on. Pozneje se pa huduje, ko vidi, da ga je zvita tatica speljala na led. Tako na primer prigovarja v neki basni lisica spomladi lačnemu medvedu, naj sede pod dren in čaka sadu, češ, ondi najprej zori, kjer najprej cveti. Medved jo za¬ hvali za dobri svet in leže pod dren, čaka in Saka, sad pa le noče zoreti. Zasmehovan od drugih živali naposled izprevidi, da ga je lisica vodila za nos, razsrdi se in zvije v hudi jezi nedolžnemu drenu vse veje. V tej basni je medved prav dobro opisan. Samo sirova telesna moč ga je brez velike umske zmožnosti. Zaletel je, nikdar mnogo ne premišlja; zanašajoč se na svojo moč, se loti vsega, kar mu buti v glavo; zvijače in hinavstva ne pozna. Nikoli ne preži na svojega sovražnika, lovca ne zasleduje in ne prekanja, ampak naravnost mu gre naproti ter se bije po¬ šteno z njim. Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen, ali z druge strani je pa vendar precej dobročuden. Človeka ne napade izlepa, ako ga pusti na miru, še s pota mu gre; mrtvega človeka se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje. Marsikdo si je s tem že rešil življenje, da se je pred medvedom pritajil in držal sapo k sebi. V nekaterih navadah je prav smešen; sedeč si rad liže šape, glasno cmokaje; rad prevrača kozolce, pleza na kvišku, od ondod pa se prekucuje na zemljo; tudi ga smeši capljajoči in mencajoči hod po širokih podplatih. Daši je hrust včasih nagle jeze, vendar ni žejen krvi, v nekaterih krajih je celo dobro¬ srčen. Po Fr. Erjavcu. 134 10. Krt. Poglejmo enkrat malo pod zemljo! Tam doli kraljuje krt; zato jo imenujemo „ krtovo deželo 1 *. Ozrimo se danes v temno kraljestvo, kako po njem gospodari mnogo psovani in hudo zatirani krt! Dolžili so ga in dolžč ga še dandanes, da je zanikaren tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usahniti. Ako bi bilo to resnično, gotovo bi zaslužil hudodelec, da ga na smrt obsodimo. Ali nočemo ga prenaglo soditi, dokler se ne prepričamo na svoje oči, pri čem da smo. Odprimo mu gobček! Oho! kaj je pa to? Vsi zobje so ostri in špičasti kakor igle. Hm, hm! to bi čudno bilo, ko bi ta žival žrla korenine, kajti vse ostrozobe živali se žive z mesom ali pa z malimi žuželkami in s črvu. Da bi pa baš krt bil v tem drugačen — ni verjetno. Ali človek je že tak, da včasih rajši veruje praznovernim in nevednim ljudem nego lastnim očem. Torej ženimo stvar do kraja! Raz- porjimo ga in mu poglejmo v želodec! Kar je pojedel, to se bode našlo v njem. Pa kaj najdemo? Nekaj mišje dlake, ne- kčliko na pol prebavljenih črvov in hroščevih kož. Nedolžen je! Neumni njegovi obrekovalci so modrovali tako: „Tukaj je več objedenih usahlih sadik, zasačili smo pa tudi krta, tedaj nihče drug ni tega poškodoval nego krt. Križajmo ga !“ Taki ljudje so kratke pameti ter ne premislijo, da so samo zato ujeli krta pri usahlih rastlinah, ker je ondi- hrustal bramorje in ogrce, ki so korenine podgrizovali. V praznem kozolcu ni vrabcev, temveč v polnem. Mislim, sedaj bo vsak prepričan, da krt ni naš so¬ vražnik, ampak prijatelj. Ni torej pametno, krta na vse kriplje preganjati. Res je, da rije po zemlji in da dela nevšečne krtine po travnikih. Ali treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji ni na kvar; krtine z grabljami poravnaj, pa bo vse prav! Le po vrtih je siten zaradi vednega rovanja. Po Fr. Erjarcu. 185 11. Kako ravna ruski jemščik s konji. Razgovomost naših voznikov obstoji skoro vsa v njihovem biču in kletvicah; z bičem in rotenjem se pogovaijajo s svo¬ jimi ubogimi konji. To je na Ruskem vse drugače. Jemščikov konj — jemščik pravijo na Ruskem vozniku — skoro ne pozna biča; Rus tudi preveč ljubi to žlahtno žival, da bi tako grdo ravnal z njo kakor ljudje po drugih deželah. Jemščiku Je njegov konj vse: njegov tovariš, njegov drug v veselju in žalosti, njegov varih podnevi, njegova blazina ponoči. Na potu se vedno razgovarja s konji. Preden požene, prime za vajeti, katerih je za štiri konje vsa roka polna: bič, ki ga ne potrebuje, vtakne pod svoj sedež, kos strehe, ki mu je ostal od klobukovih krajev, obrne proti vetru, še enkrat se ozre po' potnikih in zavpije nad konji: „Stopajte z Bogom! Tecite, tecite, prijateljčki, da nam dadč gospodje »na čaj« (napitnino)In odslej se ne neha pogovarjati s svojimi konji, piskati in lopotati, da pridejo do prve postaje. „Tako, mladički, tako! Le otresajte se, mali gospodički! Hura, le, naprej, prijateljiT — A zdaj jih začne karati: „No, no, hitreje, hitreje, vi stare babe! Kaj omahuješ, vranko? Bolj pazi, čemu imaš pa oči? Hej, srčece, kaj se plašiš? Ne bodi beba, jaz ne vidim nikakega strašila!“ Na slabi cesti ali če gre navzgor, začne žvižgati, ploskati, kričati, z rokami in nogami mahati, kakor da bi hotel svoje konje uveriti, da je sam vrag za njimi. Strašno zasuče korbač, toda le, da bi konje ostrašil, a ne pritisne nikoli. Zdaj pa zdaj jim tudi ob- Ijubi, da jim bode zapel kaj lepega, in večkrat jim zares navzlic vetru in snegu zapoje pesmico za pesmico. Tako lepo ravna ruski jemščik s svojimi konji! Fr. Jeriša. 12. Govedo. Po rasti in sploh po telesnih lastnostih se govedo ne more imenovati lepa žival. Vse lastnosti jo delajo nekako °korno, počasno štorasto in neokretno, ali zraven tega je 136 govedo silno močno, strpljivo in vztrajno tudi pri najtežjem delu. To ga posebno priporoča za težka dela pri oranju, pri obdelovanju zemlje, zlasti v goratih krajih. O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne da kaj posebnega povedati, dasi ni popolnoma nemogoče, govedo kaj naučiti. Sploh pa še mora reči, da je govedo neumna in trapasta žival. Mnogo umnejši in spretnejši od krave ali vola je bik, ki z neznansko svojo močjo strinja tudi srčnost in drznost. Bik se vede kakor gospodar črede, brani jo sovražnikov in se hrabro bori z njimi. No, ker si je v svesti svoje sirove moči, je tudi hud; hipoma zakipi v njem togota in več¬ krat zaradi najmanjše stvarce napade celo človeka; razka¬ čeni biki so povzročili že velike nesreče. Zato je najbolje, ogibati se bika o vsaki priliki. Ako hi hoteli razvrstiti domače živali po koristi, ki jo dajejo človeku, morali bi govedo postaviti na prvo mesto. Že od nekdaj pomaga človeku obdelovati zemljo; posebno za oranje ledine je ni boljše živali od vola. Tudi za vožnjo je vol dober ; dasi ni tako uren kakor konj, je pa zato jako močen in vztrajen, tudi bolj oprezen in premišljen je nego konj. Uprav zato ljudje po hribih rajši redč vole nego konje. Tudi krave dobro vozijo. Ako jih človek ne preoblaga in jih dobro krmi, nimajo radi tega skoro nič manj mleka. Na govedu ni stvari, katere hi človek ne obrnil sebi v prid. Pomislimo samo na meso — na sočno, tečno in redilno govedino, ki jo na mnogovrstne načine pripravljamo; človek jo lahko uživa vsak dan in vendar se je ne preobje. Teletina sicer ni tako redilna, toda je bolj nežna in prhka, želodec jo laže in hitreje prebavlja, in zato se priporoča posebno bol¬ nikom in slabotnim ljudem. Kravje in volovske kože se strčjijo za podplate, telečje za mehko usnje. Z dlako se nadevajo vsakovrstna sedala, kakor na pr. stoli, sedla i. dr. Iz rogov in celo iz parkljev izdelujejo strugarji raznovrstne stvari, na pr. glavnike, žlice, gumbe, noževe platnice i. t. d. Iz loja se ulivajo sveče in se 137 dela milo (žajfa), s sežganimi kostmi in s krvjo se čisti sladkčr ali euker, iz kožnih odpadkov in druge drobnjave se kuha klej (lim), celo žolč rabijo barvarji, slikarji in lekaiji. Od krave dobivamo najokusnejše mleko, ki ga pijemo ali samo ali pa ga uživamo v raznih mlečnih jedeh. Iz smetane se umete sirovo maslo, iz sesirjenega mleka delamo razne mastne in suhe sire; kratkoma: govedo nam živo in mrtvo donaša obilne koristi. Po Fr. Erjavcu. 13. Srnica. Nedolžna, mlada se srnica pase, kjer v senčici hladni travica rase. Brezskrbna igra se, veselo skakljaje, saj trava redi jo, rosica napoje. Ali srna ozira okrog se premalo, neskrbno srce jo bode izdalo. Približa se lovec, uzre ga prepozno, na noge plane, uplašena grozno. Bežala je srna, svrčala je strela, je srnica hitra, a smrt jo je ujela. Zadeta v srce, na tleh omaguje in lovca tik sebe solzna pogleduje. Oh, kdo je smel jo in mogel raniti1 Kdo mogel tak mlado, nedolžno ustreliti? A lovcu srce je dano nemilo, oko nje proseče ni ga ganilo. Veselo jo gleda, ko kvišku plane in zopet omaga in mrtva ostane. Fr. Levstik. 14. Svinja. Med vsemi živalmi je svinja najnesnažnejša in najpožreš- Pejša. To sta njeni glavni lastnosti; zaradi njiju je povsod 138 na slabem glasu. Svinja se rada valja po najgršem blata, in ni je tako smradne in gnusne stvari, da bi je njea rilec ne preril z največjo slastjo in povoljnostjo. Vrhu tega je še strašansko požrešna in poblasta vse, ako se le da prebaviti. V svinjak se ji dadč iz kuhinje odpadki, olupki in po¬ mije. Vse te stvari samogoltno požre in posreblje, ako so tudi odpadki in olupki že plesnivi, ako so tudi pomije že kisele. Svinja žre tudi mrho in drug smrad. Celo svoj zarod večkrat požre, dasi nekateri mislijo, da pujska poje le takrat, ako ga je po naključju poležala in zadušila, ali pa ako so mladiči bolni in zato vedno cvilijo. Zunaj na paši prerijajo svinje zemljo, kjer iščejo miši, ogrce, črve, gliste in korenine, in zato je dobro in koristno, puščati svinje na njive, ki ležč v prahi. Drugače so pa povsod na obdelani zemlji in tudi v gozdu škodljive. Akoprem je svinja nesnažna žival, gre vendar rada v vodo in dobro plava. Svinje, ki se zunaj pasejo, gredb večkrat po cele ure daleč, da pridejo do vode, in vidi se jim, kako jim kopel dobro de. Znano je, da celo zbolb, ako se poleti ne morejo kopati. Zato se jako motijo vsi oni, ki mislijo, da v svinjakih ni treba gledati na čistost in snago in da se svinja v smradu in blatu bolje redi. To ni res! Kar velja za človeka in za druge živali, velja tudi za svinjo. Snaga je pol življenja! Svinja svojih umnih zmožnosti ni izbistrila tako kakor na pr. pes, konj, slon itd. Ostala je neumna, trapasta, uporna in potuhnjena, morebiti največ zato, ker človek, misleč na svojo, korist, ugaja le njenemu požrešnemu vampu. In vendar imamo več primerov, ki nam kažejo, da ima tudi prašič neko privrženost do človeka, ki se z njim bavi, in da .je moči, tudi neumnega in togega prasca kaj naučiti. Po Fr. Erjavcu. 139 15. Miš. Kdo je ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite tatice! Povsod je dosti tega mrčesa — in še preveč. Človek se ne more odkrižati nadležnega gosta, ki koče jesti tudi tam, kamor ga niso vabili in klicali. Kjerkoli si človek postavi kišo, bodi v mestu, bodi v samoti, na gori ali na polju, takoj se naseli pod njegovo strebo miška in brezskrbno živi od tega, kar si je človek pridobil v potu svojega obraza. Njenih ostrih, dletastih zob ni nič varno. Po kletčh in hramih gloda kruh in žito, špeb in maslo, svečo in sir; liže smetano, pije mleko in posreblje olje iz lampice. Ako ima priliko, naloka se tudi žganja in se potem valja pijana ter uganja vsakršne burke. Mnogo stvari, ki jih ne je, zgrize in ogloda samo iz objesti. Tako na pr. izpridi po skrinjah in omarah perje, papir, knjige, usnje in sploh vse, kar ni od kamena ali železa. Gotovo stori več škode s tem, kar pokvari, nego s tem, kar pojč. Daši je miš budna tudi podnevi, vendar se ji pravo živ¬ ljenje začne z nočjo, ko gredč ljudje spat. V hiši, kjer ni mačka, vso noč ni miru; tekajo in preganjajo se po izbah, škrabljajo in cvilijo ob stenah, da človek ne more spati. Poglejmo pa sedaj miš tudi od druge strani! Reči mo¬ ramo, tla je miška lepa, živahna in okretna živalca. Lepo zalito, zadaj debelejše ali vendar vitko truplo, špičasti gobček, zale nožiče, velike, črne in svetle oči so gotovo lepe telesne lastnosti, in tudi sivi, svilnati kožušček ji kaj lepo pristoji. Samo precčj dolgi repek jo malo kazi, ker je skoraj popol¬ noma gol; toda za živalco je imeniten, ker se z njim opri- jemlje, kadar pleza na kako šibko stvar. Tudi njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Jako je urna in skočna, nemirna in zvedava, srborito teka in skače. Ce pa kje kaj zaškrbne, se hitro izmuzne v luknjico; toda kmalu se spet zasvetijo črna očesca, ako čuti, da ni nevarnosti. 140 Rada se useda tudi na zadnje noge, in osobito prijetno jo je gledati, ko se sedeč liže in pere s prednjima nožicama. V vodo ne gre rada; ako pa pade vanjo, plava prav dobro. Po Fr. Erjavcu. 16. Korist kanje ali mišarja. ^Dobrota je sirota.“ O resničnosti tega našega pregovora bi mogla tudi kanja kaj povedati, ko bi znala govoriti. Po¬ žrešne poljske in gozdne miši razen postolke in sove nimajo sovražnika, ki bi jih znal tako trebiti kakor kanja. Ako bi za ta posel od poljedelca bila najeta in plačana, bi ne mogla svoje službe vestneje opravljati. Ves božji dan kroži nad poljem in gozdom, ali pa sedi sredi polja na kakem dre¬ vesu ali na groblji ali pa na mejniku. Ko jo človek vidi tako leno in zanikamo z ohlapnim perjem stati na eni nogi, sodil bi, da malo mara za vse, kar se godi okoli nje. Ali ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro, rjavo oko razgleda vso okolico, tanko uho ničesar ne presliši. Po¬ sebno meri na miši; zato ji po nekaterih krajih pravijo tudi „mišar , in to po vsej pravici. Na dan pohrusta po 50 miši, ako jih le more dobiti, 30 se jih pa sme računati na dan. Mišar tudi rad lovi kače in celo strupenega gada ustrahuje in požre. Ce še pomisliš, kčliko.potrebujejo njegovi trije ali štirje mladiči, preden so godni, potem lahko presodiš, kčliko škodljivega mrčesa ena mišarjeva rodovina pokonča črez leto in dan. In kako človek navadno plačuje kanji to dobro delo? Vsak malopridnež, ki zmore kje kak pihalnik, strelja po njej in če jo je ubil, ne ve, na katera vrata, na kateri paž bi jo pribil, da bi videlo več ljudi tega strahovitega „jastreba“, „kragulja“, ka-li! Tako neuki svet plačuje svoji® najboljšim prijateljem. . Po Fr. Erjavcu. 141 17. Slavec. Slavec je pevec nad vse pevce. Noben jezik nima besedi, s katerimi bi se milina in ljubkost njegovega glasu mogla dostojno opisati. Vsi narodi so ga že od nekdaj čislali za pevskega mojstra, in ni ga morebiti pesnika, ki bi ne bil opeval njegove slave. Vsakega, komur srce ni popolnoma okamenelo, mora slavčevo petje navdajati s sladkimi čuvstvi. Ali si kdaj poslušal slavca v mehki noči tople pomladi? Ali te niso izpreletela nežna čuvstva, se ti ni širilo srce, ali sete ni polastilo neko hrepenenje, ko so ti na uho bile srce topeče melodije? Kako globoko mu kipč iz drobnih prsi vroče pesmi, kako silno vr6 skozi tanko grlo — človek se boji, da bi pevcu ne počilo srce! In pa kakšen glas in kakšne izpremembe! Sedaj mu iz polnega grla doni sladka, umilna pesem, sedaj zopet prosi in tiho gostoli. Kakor na tanki nitki se mu tresejo zategnjeni glasovi, kmalu se pa krepč in naraščajo ter se prevržejo v vriskajočo radost. Kaj takega se da le poslušati, ne pa opisati. In ta imenitni in tčliko čaščeni pevec je oblečen v prav navadno, preprosto obleko. Zgoraj je rjavkastosiv, spodaj pa jasnosivkast, rep je rjast. Velik je kakor vrabec, samo da je tanjši in da ima v svojem držanju nekaj ple¬ menitega. Samica je za spoznanje manjša, sicer mu je vsa podobna. Slavec živi po vsej Evropi do sredi Švedije in Norvegije, po srednji Aziji in tudi v severni Afriki. Grlasoviti pevec prebiva povsod po hostah in po grmovju, posebno tam, kjer potoki šumljajo skozi goščavo. Po Fr. Erjavcu. 18. Kos. Odveč bi bilo popisovati kosa, kako črno perje ima, kako rumen kljun in kako čvrsto, liki iz srebrne piščali se glasi njegova pesem tudi po mestnih ulicah. A baš ta odlični 142 dar, pevska žila in grlo sta kriva, da marsikateri kos iz¬ gubi vsem stvarem tčlikanj milo svobodo. Tam v tesni kletki ga vidiš, kako sklonjen čepi; trudnih oči, pobitega srca in ves skesan „nosi koš“, pa dremoten sanja o zelenem, svo¬ bodnem gozdu, o ljubih tovariših, ki tamkaj prosto letajo in se radujejo. Toda sčasoma minejo otožni spomini tudi njega. Kakor sladke sanje iz srečnih mladostnih dni mu prihaja na misel mili materin glas, ki ga je še mladič v gnezdu poslušal, in posihdob se izkuša z njim vedriti. A posetimo pomladanskega večera kosa ondi, kjer pro¬ stovoljno najrajši prebiva: ob kraju mračnega gozda! Ondi v senčnatem zatišju, kjer Šumija bistri potok, kjer se vrsto tožne vrbe in jelše, kjer se zlaticam žare rumene glavice po pisani loki: tam je kos doma. Tukaj leta na hladni vodotoČ si žejo gasit in se kopat, na vlažna tla, najrajši pa na senožet skakat in iztikat za hrano. Kadar ugleda kaj neznanega, brž osupel ostrmi, se opre na rep, vzpne kvišku glavo in zleti v bližnjo goščavo; iz nje pak zakliče, zvest in zanesljiv čuvaj vsem krilatim in štirinogatim živalim, glasno: „Čudno, čudno, čudno!“, opominjaje jih, naj se le varujejo. Tod tudi izraža spomladi na vse zgodaj, ko je vse še otrplo in dremotno, v hrepenečih pesmih sladka čuvstva. Temnokrilati kos, zvesti prijatelj senčnatemu gozdu, ljubi za svojo sladko, tešilno pesem še posebno tihi večerni mrak. Sobice zahaja, tone daleč za gore, in zarje odsev trepeče s hojevja v mračni gozdni hram, poln prijetnih dišav- V bukovju bobna pozna mavrasta pivka po operelem deblu, drobni stržek pa rahlo žgoleva v grmu. Na senožeti rosna kaplja objema belemu zvončku trudno glavico. Vse sanjavo medli, krotek mir kraljuje vse prek po dolu in dobravi — Suj — glasno pesem nad menoj! Ali on •— kje je? Glej, sicer je najrajši blizu tal, a sedaj je zletel, kakor si v svesti svojega prelepega glasu, visoki smreki gori na višek! Odtod doni svobodnemu pevcu 143 iz grla taleča in mimo se glaseča pesem preko prostranega loga okrog in okrog na široko. Tiki mrak ogrinja naravo. Zarja je že pokledela tam na zapadu. Kos požvižgava še, pa tudi njemu se pesem topi zmeraj rakleje in rakleje, dokler počasi popolnoma ne utikne. Po I. Ogrincu. 19. Lastovki v slovo. Mrzli veter tebe žene, ljuba ptičica, od nas, ki iznad lipice zelene si jni pela -kratek čas. Vsako jutro, ptičica moja, rano si prepevala, vsako noč je pesem tvoja sladko me zazibala. Kadarkoli si zletela v svoje malo gnezdece, vsakikrat si mi zapela milo pesem v srčece. Zdaj pa iz zvonika line zadnjo pesem žvrgoliš, ker črez kribe in doline v tople kraje si želiš. Zdaj boš zapustila mene, oj, kak me srce boli — mrzli veter tebe žene, pojdi, tja te veseli! — Ok, da ni mi perje dano! Rad, o, rad bi spremljal te, pa v ledovje zakovano moje revno je srce. V. Orožen. 20. Na razstanku. Kaj pa vam je, ptice preljube, da zdaj na mali vse molčite ? Ti slavljeni slavec, ki si tako sladko prepevaje navduševal pomladi mladeniča, kako mrkel posedaš sedaj med brestjem! Ti veseli škrjanec, ki si zgodaj zjutraj in pozno zvečer, visoko krožeč, mladim in starim povzdigoval srca, kako sanj&v čepiš sedaj ob grudi zemlje! Ti ljuba prepelica, ki si ob Večernem kladn tako glasno klicala kmetiča v vas, kako po¬ drta se vtikaš v razor! Ti naglokrila lastovka, ki si bila kmetski hišici pod pristrešek nanosila gnezdece — kako nemirno in z urno se Štiridelna ditanka. III. (XII 1871) — 144 - s svojo mlado zarejo sukaš okoli bele vaške cerkvice! In ve prijazne tovarišice vse, od živahne penice, ki je drobno žgo- lela v grmu, pa do plenolovne postolke, ki se je vozila po zraku, ve, ki ste bile iz tujih krajev priromale k nam, da bi gnezdile pri nas ter nam vedrile in razveseljevale srce, kako tožno in medlo sedaj pomolkujete vse! Vem, mrzel veter povleka po rjaveči planini; gosta jesenska megla lega niže in globlje v doline, sobice rdefi goram samo vrhove; letina je s polja, žito v predalih; po njivah moli samo bodeče strnišče; vse je tako prazno! Bliža se čas, ko bi morale ptice hudo prezebati in stra¬ dati. Zdajci začnč sanjati o milejši domovini, kjer je miza bogateje pokrita z živežem. In zbirajo se v čete, se vzdi¬ gujejo v ozračje, pa se zopet spuščajo nazaj dol, kakor bi jim vendar pretežko bilo, se ločiti od prijaznih krajev, kjer so gnezdile in tako mimo prebile jasno poletje. Ali mahom se iz njih srede začuje glasen klic, znamenje na odhod. In krilati pevci se izlahka poženč više v zrak. Kmalu se potegnejo, leteč proti jugu, v tanko k dolgo črto. In dalje ter dalje letč črez potoke in reke, črez gore in dole, da, črez širne dežele — črez sinje morje! Oziraje se za ptičjim vlakom, pač ne misliš na težave in nevarnosti, ki pretč tem potnikom. Malo je ptic, ki potujejo le podnevi; večina jih tudi ponoči dalje vesla brez spanja, brez počitka. In kako dolga je pot, kako čudovito potovanje! Kdo kaže tir tem zračnim prebivalcem, da gotovo prispejo do zaželenega smotra? Kdo jih uči reda, katerega se potoma držč tako pravilno ? Brez ptičjega žvrgolenja poteka ostra zima. Samo mali broj pri nas ostalih ptic si išče živeža po samotnih tirih in gazeh; ali včasih, ko hudo zmrzuje, priletujejo k našim stanovanjem in prijazno pokljukavajo na okna: „Ljubi človečki, odprite nam! Zelo nas zebe, in muči nas lakota .“ Po I. Ogrincu. 145 21. Raca. Raca je plavarica. Trije prednji prsti so namreč zve¬ zani s plavno pečico, zadnji prst je pa trnast. Tako je noga podobna veslu ter je ustvarjena za plavanje in veslanje. Na suhem je raca težkoDOga in počasna, kajti kratke in proti zadnjemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko nositi zakroženega, težkega trupla. Zato se raca pri hoji ziblje zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji kljun je spredaj ploščat in tako širok kakor zadaj; gornja, čeljust je na robdh nazobčana. Naša domača raca je večjidel bela, nahajajo se pa tudi take, ki so po perju divji sestri popolnoma enake. Glava in vrat divjega racaka se izpreminjata kakor temnozelen žamet, pod belim ovratnikom so prsi kostanjaste, hrbet je sivkastorjavkast, perutnice pa sive. Najlepše se sveti sredi perutnic okno aH zrcalo ; tako se namreč imenujejo ona plavkasta ali vijo¬ ličasta, kovinsko se leskeča peresa, ki so zgoraj in spodaj Srno in belo obrobljena. Racaka je tudi poznati po peresih, ki se mu nad kratkim repom krivd kvišku. Samica ni tako nagizdana in ima prav ponižne in skromne barve. Glava in vrat sta prstena, sicer je pa rjava in s temnejšimi pegami in lisami poškropljena. Pri obeh so noge pomarančaste, oči črne, kljun pa rumenozelenkast. Ako ravno raca težko hodi, vendar je videti spretnejša °d gosi, tudi je umnejša, opreznejša in živahnejša. Race so r ade v družbi med seboj, pa tudi z drugo perutnino na dvorišču se rade družijo. Racak vabi z glasnim: vek, vek, °ue mu pa odgovarjajo: kva, kva, kva! Kadar so skupaj, Neprestano prav jezično čebljajo, se gledajo, otresajo z repki, s ' snažijo perje ali si pa iz prijaznosti druga drugi brbajo P° glavi. Da se jim perje v vodi ne premoči, mažejo si ga z mastjo, ki si jo s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad re pom. Rade stojd na eni nogi, speč pa vtikajo kljun med Perje na plečih. JO* - 146 Ali njihov pravi živelj je vendar le voda, brez nje raca ne more biti srečna. Kako veselo pozdravljajo dež, kako se snažijo in perč, zlasti take, ki nimajo prilike, priti vsak čas do vode! V najmanjši mlačici pod kapom se zna okopati, najbolje se pa počuti v vodi, kjer more plavati. Zna se tudi potapljati, ako ravno ne baš dobro, vsaj v globoki vodi ne; rep ji navadno gleda iz vode, kadar s kljunom brodi po blatu v plitkih vodah. Kakor smo raco pohvalili zaradi njene snažnosti, ji pa moramo očitati njeno neizmerno požrešnost. Raca je veliko in nič ne izbira; v tem je podobna svinji in podgani. Z največjo slastjo prebrba najsmradnejše stvari, prežveka in precedi najmastnejše blato. Zunaj vode trga travo, zoblje zrnje, iztika na smetišču po kuhinjskih odpadkih in žre tudi mrhovino; po vodi pa pobira polže, črve, žabji krak, ribje ikre, semtertja si ujame tudi kako žabico ali ribico. Da pa želodec vso to sodrgo laže prekuha in prebavi, zoblje tudi pesek kakor kokoš. Po Fr. Erjavcu. 22. Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice. Med vsemi živalmi, karkoli jih je ustvarila božja roka, so ptice človeku najljubše. Dobro vemo, da nam je mnogo drugih živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebnejših; vemo, da bi nam brez njih bilo težko, skoro nemogoče živeti, ali vendar so nam ptice najbolj k srcu prirastle. Vsakega, komur srce ni skoz in skoz popačeno, mora veseliti, ako gleda ptico, kako vesela po vejah skaklja in svoja čuvstva izliva v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, ko bi ga ne oživ¬ ljale ptice s svojim petjem! Saj vemo, da lepo je le tam, kjer ptičice poj6 in rožice cvetč. Ptice pa niso samo naše ljubeznive prijateljice, ampak so tudi na«e največje dobrotnice. Ako bi iz naših krajev hipoma izginile vse ptice, kmalu bi bilo drevje po gozdih iu 147 vrtih obrano in golo; senožeti in polja bi bila postrižena in do zadnje bilke opnstošena, in to vse brez kose in brez srpa. Temni roji vsakršnega škodljivega mrčesa, kakor so na pr. črvi, žužki, hrošči, gosenice, metulji, molji, muhe, komarji, mravlje, ušice, kobilice, cvrčki in še druga taka drobna golazen bi dejala v kratkem vse rastje na nič. Človeška moč omaga pred takim akoravno majhnim, ali strahovitim sovražnikom. Ptiči neutrudno preganjajo vso to nadležno gomazen, ptiči skrbč, da se nikjer preveč ne zaplodi; vedno so jim za petami, poiščejo jih v najvarnejših kotih in skrivališčih. Ptičje oko ne izgreši niti najmanjšega črvička, zapazi prav tako lahko zeleno gosčnico na zelenem listu kakor drobna, sivkasta jajca pod razpokano skorjo. Da bi se prav na tanko prepričali o koristi ptičev in da bi tudi druge mogli o tem preveriti, so opazovali mnogi ptičji prijatelji drobne ptice pri njih dejanju in nehanju, zlasti takrat, ko so imele mladiče. Angleški učenjak je opazoval vrabca, kije pital mladiče v gnezdu. Vsako uro je prinesla starka do 40 vsakršnih gosčnic, tedaj v dvanajstih urah 480, v tednu pa 3360. Zato mu ni zameriti, ako se jeseni včasih nazoblje prosa, saj Sl S a j e pošteno zaslužil. Prav tako koristne so sinice, bi posebno iztibajo za metuljevimi jajci. Neizrečeno mnogo mrčesa pokončajo tudi škorci. Škorec pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez tiše, ona ravno toliko, mladiči pa še več. Recimo, da škorec poletnega dne po 14 ur lovi hrano za se in za svojo družino, tedaj ne bode preveč, ako na vsak želodec štejemo loO sli¬ narjev na dan. Ta ali oni bo morebiti zmajal z glavo rekoč: Bog vedi, &li je pa to tudi vse res, kar se tukaj piše o pticah. Ako nočeš biti le neveren Tomaž, temveč ako ti je do resnice prepričaš se prav lahko sam o veliki koristi, ki jo imamo od ptičev. Eno uro ali kaj pazi na lastovice, ki gnezdijo pod Hišnim pristreškom! Videl bos, da se od 4. ure zjutraj do 148 8. ure zvečer trudita oba, nasititi požrešne, širokoustne paglavce; vsako uro je vsak vsaj dvajsetkrat pri gnezdu in vsakikrat prinese po 10 do 20 mušic in druge take drobnjave. Recimo, da jih prinese samo 10, to jih je na dan že 6400. Sama zase pa gotovo potrebujeta kakih 600, tedaj pokonča ena rodovina v enem dnevu 7000, v enem mesecu 210.000, vse poletje vsaj 500.000 vsakršnega mrčesa. Ako v eni vasi gnezdj 100 parov lastovic, pokončajo v enem letu črez 50 mi¬ lijonov sitnega in škodljivega mrčesa. In kako povrača budalasti človek svojim dobrotnicam? Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz prešerne objestnosti ter jih mrtve — sebi v največjo sramoto — še celo pribija na paž ali na hlevna vrata. Ali si je mogoče misliti večjo nehvaležnost, večjo beda- stočo in večjo sirovost? Po Fr. Erjavcu. 23. Belouška. Belouška je naša najnavadnejša kača. Nahaja se povsod blizu vode, zlasti po zarastlih bregovih stoječih ali počasi tekočih voda, tu in tam pa tudi po hribih v suhih krajih daleč od vode. Rada se približa hišam, pride v hleve in staje, zlasti se rada vgnezdi v velikih kupih gnoja. Prigodi se pa tudi, da pride v hiše in se nastani v posteljah, kjer napravi včlik strah in grozo posebno med otroki. Belouška gre rada v vodo; osobito kadar je v nevarnosti, zbeži, če le more, v vodo. Plava prav spretno in hitro, držeč glavico iz vode, ali se pa po dnu hitro porniče dalje; pod vodo lahko ostane dolgo. Pleza tudi večkrat na drevje, ovijaje se okoli debel in vej. Vse kače so roparske živali, lovč si same svoj plen ter ga pogoltnejo celega, kakor je. Belouška se hrani večjidel z žabami, lovi pa tudi ribice, martinčke, v mladosti celo črve in žužke. Vendar so žabe njena poglavitna hrana. - 149 - Žročo belouško je gnusno gledati. Žaba se dere na vse grlo in napenja vse moči, da bi pobegnila, ali med zobmi je kakor med železnimi kavlji. Z gornjimi zobmi drži kača žabo, spodnjo čeljust pa pomakne malo naprej — spodnja čeljust spredaj ni zarastla — z eno, recimo desno platjo po- držuje žabo, z drugo, levo pa poseže malo dalje ter jo po¬ prime z zobmi; tako jo pomika malo po malo v žrelo, dokler je popolnoma ne spravi v se. Z grdo razkrečenimi čeljustmi se sedaj ostudno davi in gotovo bi se tudi zadavila, ako bi se ji pri tem delu sapnik še ne podaljšal in ji pri strani ne stopil iz žrela. Včasih pa pograbi tudi tako včlik plen, da ga nikakor ne more požreti in je prisiljena, ga zopet iz¬ pustiti. Ako so žabice majhne, jih požira prav hitro, po dvajset iu še več jih pogoltne drugo za drugo. Do sitega nažrta belouška je lena, se skrije in počasi prebavlja. Potem pa more tudi dolgo stradati; mleka ne mara. Jeseni zleze belouška v svojo luknjo globoko v zemljo ali pa se zarije v gnoj, otrpne in leži tako do pomladi. Ze meseca sušca jo je večkrat videti, da se, v svitek zvita, greje na solncu. Prčcej potem se prvikrat levi. Dosti pozno, stoprav meseca julija ali avgusta znese sa¬ mica 20—30 jajec najraje v gnoj, v kup smeti ali v kako trhlenino, kjer je obenem dovolj toplo in mokrotno. Jajca so ®ez palec dolga, kožnata, mehka in kakor na motvozu nabrana, drugo se drži drugega, črez kake tri tedne se izlegč iz njih mlade, ped dolge kačice, ki rastč jako počasi. Stara se ne briga dalje ne za jajca ne za mladice; prepuščeni so sami Se bi in svoji sreči. Jež, dehor, jazbec in mnoge ptice so njihovi največji ^prijatelji. Belouška človeku ne stori nič žalega, še ugrizniti na¬ vadno noče. Po Fr - Erjavcu. 150 24. Kako se žabe plode. „ Nekega dne — bilo je poleti,“ tako pripoveduje sloviti prirodopisec Fran Erjavec iz spominov svojega fantovanja, ,,sedim kraj mlake na našem vrtu in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Ker je po vrtu baš prišel profesor, ki je stanoval v naši Kisi, poprašam ga, kaj je to." „Pojdi k materi, naj ti dad6 skledico!" „Bojim se, da je ne bodo hoteli dati/ „Cakaj, prinesem jo pa jaz/ In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo z vodo vred. Sedaj sem videl, da so v kepi rumenkaste krog¬ lice grahove velikosti s črnkastim zrnom v sredi. „To postavi na kako okno in vsak dan poglej, ali se bo kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kako izpremembo, pa mi povej / Že drugi dan sem videl, da so kroglice bol nabuhnjene, in profesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vse videlo mnogo večje, nego je res. Ko sem skozi to steklo po¬ gledal eno kroglico, zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalca, ali nisem je mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog ve kčlikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne kroglice v skledi. Sesti dan se je odprlo nekčliko kroglic, in to, kar je poprej ležalo kot črnkasta pika v njih, je zdaj plavalo okoli po vodi kakor majhna ribica. Imelo je rep, glavo in na vratu z vsake strani majhno resico. Ko pride profesor, mu povem, kaj sem videl. „Vidiš, “ me pouči, „to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajec ali žabji krak. Vsaka kroglica jo eno jajce, in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl okoli plavati, to so mlade žabice/ „Ali to so ribice, ne žabice / „Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan! Vidiš ta le jajček? Prav sedaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, skoro se bo vsa izmotala — no, sedaj pa že plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ah 151 škrge; z njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti kakor ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica pa ima dihalke ali škrge. 11 Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?' 1 „To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš to le tukaj? Ta je šla zopet nazaj v svojo lupino in jo jč. Dokler so žabice mlade, jed6 le sluznato svojo lupino, pozneje jim boš pa dajal kruhovih drobtinic. 11 Živalce so bile vse iz jajec, rastle so in bo so vso sluz pojedle, dajal sem jim kruha. Dvajseti dan sem za¬ pazil, da so škrge vedno manjše in da se počasi izgub¬ ljajo, na zadnjem koncu blizu repa so se pa pokazali majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi. S steblom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti. Tako so ostale noge prav dolgo. Ko je bil drugi mesec pri koncu, je jela na glavi koža pokati, in popolne žabice so se iz kože motale. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu so odpadla, usta so se široko odprla. Živalca ima sedaj štiri noge, škrge so se skrčile, in pozna se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma zaraste, repek se izgublja. Žabice so splavale na vrb ter so molile glave iz vode. Mehovi, v katerih so tičale poprej, so plavali kot žabje srajce po vodi. „Vidiš,“ rekel mi je profesor, „sedaj je žabica popolna, ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, sedaj diha s pljuči, zato je prišla vrb vode; prej pa, dokler je imela škrge, je bila vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. 11 Po Fr. Erjavcu. 25. Karp. Med vsemi našimi sladkovodnimi ribami je najbolj raz¬ širjen in najbolj znan navadni karp, ki se nahaja po rekah in potokih, po močvirjih in jčzerih. Razen vede bujice se je karp v vseh vodah udomačil. On je med ribami to, kar je med sesalci naša domača živina — kulturna žival, ki jo je človek že v stari dobi gojil in raznesel po svetu. 152 Kakor prava domača žival je karp privzel v različnih razmerah svojega življenja različne oblike in različno obleko. A vsi karpi imajo debele ustnice in na njih dolge in debele brkce; hrbtna plavuta je dolga, zadnja pa kratka. Karpi običajno zrastejo 50 cm dolgi in so do 3 % težki. Izvenredno veliki karpi postanejo en meter dolgi in 15—20težki; a ujeli so tudi že poldrugi meter dolge in 30—35 kg težke karpe. Navadno živč karpi 10—15 let. Pri¬ poveduje se, da karpi lahko dožive izvenredno starost do 200 in več let. Karpi najbolj ljubijo močvirne in plitke ribnike in jčzera, krog katerih ni mnogo dreves, da bi senco delala. Ugaja jim toplota, zato najbolj uspevajo v vodi, ki jo solnce dobro 'greje. Redč se in rastč samo poleti. Kadar nastopi zimska doba, se zberejo na najglobljih mestih in se zakopljejo za¬ časno v blato ter prespavajo zimo, ne da bi uživali hrano. Za ta dolgi spanec se jim je treba dobro pripraviti; zatega¬ delj celo poletje pred mrestjč in po mresti ne mislijo na drugo, nego da se dobro zredč, da bi tem laže prebili zimo. Poleti lahko zapazimo cele jate, ki skrbno preiskujejo plitko dno ter iščejo v blatu in med rastlinami žuželk in črvov ter različne rastlinske hrane. Mrestč se na plitkih mestih, ki so gosto za- rastla s povodnimi rastlinami. Pri ibrnici, poldrugi kilogram težki, so našteli 370.000 do 700.000 iker (jajec). Karpi so v istini dobrosrčne in mirne stvari, a nikakor niso topi. V vsaki opasnosti si skoro iznajdejo in si izkušajo pomagati; kjer se v majhnih ribnikih redno krmijo, si zapomnijo gospodarja in mesto, na kojem se jim nudi hrana. Kadar se jim z zvončkom da znamenje, se takoj zberejo in čakajo na običajnem torišču hrane. Kakor vse ribe imajo karpi mnogo sovražnikov. Zato se kljub izredni plodnosti v otvorjenih vodah slabo množč. Razen rib roparic so glavni pokončevalci karpov vidra, rečni orel, čaplja in druge vodne ptice, rovke, pijavke i. t. d. Karpovo meso je polno koščic, inače pa je mehko in sočno, in ga radi jedč. To M. Kišpatiču. 153 26. Kako se mravlje pomladi zbujajo. Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, od koder je sneg večjidel že zbežal pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Niti ene mravlje ni videti, vse še spč v gorkem stanu, kjer se skrčene tiščč druga druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, tako čakajo tudi one povelja od zgoraj. Pa solnce pripeka bolj in bolj, in en zaspanec se pre¬ budi. Vzdigne glavo iz črne trume in pogleduje z zaspanim očesom okrog sebe — vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, da bi se vzdignili z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako pukti gorkota od zgoraj! Iztegne torej nožiče, si pomane oči in se, še na pol zaspan, napravi iti gledat, ali je že čas, za¬ pustiti gorko postelj, v kateri je tičal štiri mesece. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, ki jih. je po¬ magal sam jeseni napravljati, jezijo mu sedaj pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in išče kake špranje, da bi se splazil skozi njo, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi bruno in si ga prizadeva izdreti, vleče in vleče, pa nič ne opravi; popade drugo, tretje, pa vse njegovo prizadevanje je_zaman. Vse je umno in trdno zgrajeno. Nevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi za vrat prvega zaspaneta, na katerega po sreči naleti, in ga strese. Zaspanec se prebudi in gleda debelo, kakor bi hotel reči: »Da bi te! Kaj mi hočeš Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati, in zaspanč je predramljen in ve v trenutku, kaj mu je početi. Oba gresta drugih budit. Kmalu jih je deset na nogah, in vsi gredč nad pregraje, ki se ne morejo več ustavljati združeni moči de¬ setih korenjakov. Pridejo vuu, solnce jih iz pocetka blešči, pa s e ga kmalu privadijo, in želodec, ki je črez in črez prepre¬ den z debelo pajčevino, oglaša se tudi močno. Da bi ga uto- lažili, poiščejo kake sladkarije in zraven se od veselja postav¬ ljajo na glavo, se cukajo in uganjajo druge burke. Potem 154 gred6 domov, in tu je kmalu vse na nogah; kakor hudournik vr6 vun pri vseh vratih, in mravljišče se giblje in mrgoli kakor voda, ki vre in kipi v kotlu. Po Fr. Erjavcu. 27. Pomladni ali navadni hrošč. Vsako četrto, po nekaterih krajih tudi vsako tretje leto je hroščevo leto. V prvih toplih pomladanskih dnevih začnč riti iz zemlje, ki je voasi na kakem mestu vsa prevrtana kakor rešeto. Z vsakim dnevom se množč temni roji, ki po¬ dnevi in ob slabem vremenu mirno sedč po drevju, ob toplih večerih pa rojijo glasno okoli in iščejo primernih dreves za žrtje. Ker takrat že poganja vsa rast in je drevje v naj¬ lepšem cvetu ali pa je malo prej odcvelo, je škoda očividna, ki jo delajo ti požeruhi. Listje, cvetje in mlade plodove, vse vprek ti poklestijo. Le poglejmo hrastov gozd v hroščevem letu! Sredi majnika je gol, kakor bi se bil posušil. Tako udelujejo prvo polovico majnika, potem se šele iz¬ gubljajo, a prej so se zaplodili. Samci poginejo, samice žr6 še nekaj časa dalje, potem pa se zarijejo v zemljo in ondi odložč Svojo zalego, kakih trideset in še več okroglih jajec. Iz jajec se izvalč ličinke, ki obgrizujejo rastlinam kore¬ nine in jih izpodjedajo, da vsled tega usihajo. Te ličinke ime¬ nujemo ogrce ali podjede. Tega hudega sovražnika je treba zatirati na vso moc. Pos&mezna roka sicer lahko včasih mnogo stori, ali včlik in v resnici izdaten uspeh pokaže se samo tamkaj, kjer se k skupnemu delovanju združijo cele vasi in občine, ali okraji ali cele dežele. Zato so tudi izdane posebne postave in naredbe, ki županom ostro ukazujejo, naj gledajo na to, da se hrošči pobirajo in pokončujejo. Kot hrošč sicer zelenjadi ne dela nikake ali vsaj ne znatne škode; vzdignivši se iz prašne zemlje na lahkih krilih, leta samo okoli visokih vrhov in se ne meni za pri¬ tlično zelenjad. Ali slovenski pregovor uči: „Trn se zarana ostri," in drug, temu podoben, veli: ,, Zgodaj začne žgati; bar kopriva če postati. “ In oba ta pregovora sta taka, kakor bi bila o hrošču skrojena. Toliko, da se je spak pod zemljo izvil iz jajca, že se poloti malopridnega dela in ne odneha, dokler se mu čeljusti še morejo gibati, ako odštejemo pre¬ sledke pozimi in pa kratki čas, ki ga potrebuje, da se iz neokretnega „črva“ preobrazi v krilatega hrošča. Boječ se žgočega solnca, rije po hladni zemlji in neopažen obgrizuje sočne in mehke koreninice. Ce zanikarneža tudi ne vidimo, ovadijo ga kmalu veneča in usihajoča stebelca. Ako izpuliš na vrtu tako za¬ morjeno sajenico, opaziš hitro, da ji je srčna korenina ob¬ grizena, in ako malo pokoplješ okoli nje, kmalu se ti pri¬ vali iz zemlje debel požeruh. Po volji mu je vsaka korenina, če ni pretrda; zato je škodljiv ne samo po vrtnih gredicah, temveč tudi na polju, po senožetih, kakor tudi v gozdnih in sadnih drevesnicah. Po Fr. Erjavcu. 28. Glogov belin. V velikem krdelu šarastih metuljev je mnogo sadnemu drevju prav škodljivega mrčesa. Sem štejemo v prvi vrsti glogovega ali vrtnega belina,.ki je znan povsod. Vrtni belin se prikaže navadno v drugi polovici majnika ali pa začetkom jnnija i:i leta po cvetju ali poseda okoli kaluž in mlak, kjer pije. Včasi jih je vse belo okoli stoječe vode. Kmalu potem znese samica kakih 150 zlatorumenih jajec v kupčku na zgornjo stran češpljevega, mareličnega, hruškovega nli jablanovega lista. Sredi julija — včasi tudi se prej se izvališ goseničice, ki takoj prični svoje škodljivo delo: prepredejo ali prevlečejo list z neko tanko svilo in mu oglo- jejo gornjo kožico. Pozneje pripredejo več oglodanih in suhih listov z gosto prejo k vejam ter si naredi zapredek ali mešiček, v katerem prezimujejo. Ko jih pomladansko solnce prebudi v novo življenje, izležejo iz gnezda, začni iznova žreti ter s > toliko škodljivejši, ker požri brstje in cvetje 156 do golega. Zdaj si tudi spredejo večje gnezdo, v katerem se zbirajo zvečer ali pa ob slabem vremenu. Ko so se goseni- čice dvakrat olevile, rastejo hitro in ne zahajajo več v gnezdo, vendar se rade drže skupaj. Dorastle se razlezejo in si po¬ iščejo primernega mesta, kjer se zabubijo, bodisi na drevesu samem ali na vrtni ograji. Za štirinajst dni je metulj v bubi gotov, prodre ovoj in izpusti pri tem nekaj kapljic rdečega soka. Praznoverni ljudje, ki so videli te rdeče kaplje po tleh ali po rastlinah, so dostikrat mislili, da je padel krvav dež. Belina se najhitreje rešiš, ako pozimi obereš z drevja vse goseničje zapredke in jih sežgeš. Da je treba tudi me¬ tulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak lov ne izda nikdar toliko in tudi ni tako lahek kakor sne¬ manje goseničjih mešičkov. Po Fr. Erjavcu. 29. Pohišna muha. Krvi nam sicer ne pušča, ali vendar vsiljiva in nadležna je ta nadloga tako, da jo je Slovenec porabil v pregovor: „Siten si kakor muha. K In s tem pregovorom je pogodil resnico. Devetkrat jo naženeš nejevoljen, a desetikrat ti zopet prileti v obraz, ker se hoče po vsej sili izprekajati po tvojem čelu ali bi ti rada brbala okoli nosa. — Muha pa ni samo sitna, temveč je tudi gnusna in škodljiva. Gnusna je, ker lazi po najsmradnejših in najostudnejšib krajih in od ondod seda na vsakovrsten človeški živež. Posebno rade se zbirajo okoli sladkarij, ker so glasovite sladkosnedne. Ne- všečne so tudi zategadelj, ker povsod puščajo sled za seboj, znane črne pičice. Okna, stene, podobe, zemljevidi, pozlačeni okviri in kar še podobnega visi na steni, vse je pomazano z mušjaki. Z oken se sicer dado oprati, s papirja in z okvirov pa ne, brez kvara vsaj ne. Muha je tako navaden in znan mrčes, da je menda ni treba se posebe opisovati. Omenim naj samo velike, 'z nekim rdečim sokom napolnjene oči, kratke tipalnice in usta, pre¬ obražena v votlo srkalo, ki je na koncu nekoliko razšir- 1.57 jeno. Zanimive so tudi njene noge. Na njih stopalu ima namreč pod krempeljci po dve krpici, s katerima se vzdržuje na najglajših stvarčh. Zato muhe tudi brez vse težave pohajajo po oknih, po steklenicah i. t. d., kar drugim žuželkam ni mogoče. Da ima muha samo prednji dve brili, je sploh znano. Po Fr. Erjavcu. 30. Polži. Veliko preglavico delajo vrtnarjem in poljedelcem raz¬ novrstni polži. To so požeruhi, da ni kmalu takih. Vsakdo ve, da se po vrtih in poljih nahaja več vrst polžev. Nekateri imajo svojo hišo in jo nosijo s seboj, kamor hodijo. Vanjo zlezejo, kadar se jim zdi, in iz nje se zopet izplazijo, kadar jih je volja. Ves polž pa nikoli ne pride iz hiše in tudi ne more, ker je na njo prirastek Najprej pomoli glavo iz hiše, in potem se izplazi iz nje precčj dolg in mesnat podplat, s katerim se po svetu pomika. Čreva pa in kar je še potrebnega droba, to ostane vse v hiši. Poleg hišnih gospodarjev so pa tudi siromaki ,,nemaniči“, ki se brez svoje hiše pomikajo po svetu. To so slinarji ali lazarji, po nekih krajih tudi sluge imenovani. No, mi jih tukaj nič ne ločimo; najsi je gospodar ali lazar, škodljiva sta oba, zadnji tem bolj, ker ga je navadno večje število. Na zelenjavi dela največjo škodo poljski slinar. Ako se ga dotakneš, se stisne in skrči na polovico. Glava mu nosi štiri tipalnice, na zadnjih, daljših dveh so nasajene oči. Sprednji del hrbta pokriva zaokrožen, božnat ščit. Zgoraj je sivkast, spodaj na podplatu belkast. Prvi gorki dež spomladi izvabi slinarje iz zemlje; po¬ dnevi jih ni videti razen o dežju, ponoči pa lazijo okoli, puščajoč povsod za seboj sled, namreč sline in sluz, ki se sveti kakor svila. V hrani niso posebno izbirčni, dasi jim §ue zelenjava in sladko sadje najbolj v slast. Od meseca avgusta počenši, pa tja v pozno jesen od¬ padajo slinarji svoja jajca v vlažna skrivališča, kjer jih 158 pekoči solnčni žarki ne zadenejo. Jajca so drobna liki proso in čista kakor steklo. Vsak slinar jih odloži kakih štiri sto. Kakor so videti nežna, vendar jim niti mraz niti vročina ne škoduje. V suši se sicer skrčijo, a v moči se poz¬ neje zopet napno in ne gredč izlepa po zlu. Mladi ras tč precčj hitro in so vsaj v dveh mesecih dorastli. -— Od brezhišnih lazarjev nič manj požrešni in škodljivi niso polži s hišami. Posebno velja to o našem največjem polžu, ki ga je zlasti po osojnih vrtih povsod dosti. Nahaja se tudi po vinogradih, in spomladi ga je najti po vinskih trtah, kjer objeda mladike. Ob suhem vremenu sedi s hišo kakor pri¬ lepljen p>o deblih dreves ali po ograjah, ponoči in o de¬ ževnem vremenu pa lazi okoli. Jeseni se zarije v zemljo in si zapre hišo z apnenim pokrovcem. Pozimi in zgodaj spo¬ mladi ljudje iščejo take zaprte polže in jih jedč. Po nekaterih krajih, n. pr. v južnih Nemcih rede tega polža po posebnih vrtih na veliko in tržijo z njim. Na du¬ najski trg prihajajo po Donavi veliki čolni, polni polžev. Po Fr- Er j avcu. 31. Črviček. Nikar črvičku delati zla, ker Bog ga tudi rad ima! Ce ravno v prahu zvija se, življenje vendar ljubo je črvičku tudi ubogemu: nič žalega ne stori mu! Glej, solnce gorko dol z neba s črvičkom tudi se igra, in božje gleda nanj oko, kakor na tebe, prav tako! Obleko, hrano dobri Bog deli iz svojih milih rok črvičku, mali stvarici, ki tudi po svoje ga časti. Zatorej mučiti nikar črvička , ki je božja stvar! I. Tomšič. 32. Prva kita. Povsod se dramijo, povsod se gibljejo prebujene sile, povsod kali pomlajeno življenje: prišla je ljuba, ljuba pomlad! Mila, blažena trata, iznova posuta s tisoč in tisoč živ oboj- 159 nimi, dišečimi cveticami, ki mično kale iz zelenega krila, je privabila nežno deklico, da bi povila prvo kitico pomladnega cvetja. Sama rožica zala, se druži med rožice kakor na modrem nebu luna med zvezde. Trga svakojake, pisane in bele: zvončke in vijolice, rdeče petelinčke in rumene zlatice, zorno deteljico in drobne marjetice. Marjetica, oj od tebe lahko zve, kam pride po smrti ! Prvo peresce — nebesa, drugo — vice, tretji — pekel; nebesa, vice, pekel .... zadnje — nebesa! Vendar dobro! Kako se je že bala, če pride v pekel! Pa — naj poskusi še enkrat na oni drugi tam! Ali glej — drobna živalca lazi po tej: božji volek! Da, pa ta tudi prerokuje, kaj onkraj groba čaka človeka. Vzame si ga na roko, poprašuje ga: »Božji volek, pokaži moj domek! Božji volek, pokaži moj domek“! . . . . dokler ne zleti — ne na tla, ne po strani, nego kvišku — gor k zlatim nebesom. Kako je vesela! Pa saj se zdi, da se z njo radujejo tudi neštevilne živalce, po dehteči loki okoli in okoli nje: šumeče če¬ belice, nabiraje si medene rose po cvetočem bilju; bučeči pasasti čmrlji, iztikajoČ po mahovitih tleh, kje bi bil prilič- nejši prostor za gnezdo j črni murni, cvrketajoč pred ogla- jenimi luknjicami na toplem solncn; brenčavi žužki, dolgo- pete kobilice in lepotično pisani metulji, kriljajoč hitro od cveta do cveta — kakor zlate sanje mladostne! To se vse giblje in ziblje, vse skače, smuče in cvrči, da je kaj! Da, ta pomladni dibljaj, ki tako dobrodejno veje nad pisano ledino, blaži in dviga +udi deklico: povijaje kitico, zapoje drobno pesemico, koje se je pozimi naučila od stare mamice pri kodelji. Po J. Ogrincu. 33. Sirotica ali mačeha. Ako se poleti izprebajaš ob polju ali po mejah med njivami, smehlja se med gostimi žitnimi bilkami vitka in nežna evetičica bledega obraza. To je njivna vijolica, prababica si- ii Štiridelna čitanka. III. (XII. 1371.1 160 rotic ali mačeh, ki v raznih barvah cveto po vrtih in gredah vse poletje noter do pozne jeseni. Ker se na cvetnem vencu nahaja troje barv, so dali sirotici v nekaterih krajih ime svete Trojice. Zakaj pa ji pravijo „sirotica“ ali „mačeha“? Tudi to ti razložim. Krasni cvetni venec nam predstavlja nekako človeško obitelj: mačeho, dve hčerki in dve pastorki. Mačeha, spodnji cvetni list, si je oblekla krasno obleko v treh barvah in sedla na dva stola (dva časna lista). Pravima hčerkama, stranskima cvetnima listoma, je dala dvohojno obleko in vsako posadila na en stol. Pastorki ali sirotici, zgornja dva lista, sta dobili preprosto, enobojno obleko in obe vkup samo en stol. Mačehi in pravima hčerkama v kazen za to krivično ravnanje je Bog zasukal cvetni pecelj tako, da je prišla mačeha v cvetu na spodnjo, a pastorki na zgornjo stran, pra¬ vima hčerkama pa so zrastli brki pod nosom. J. Koprivnik. 34. Jablana. Ni ga na sadnem vrtu drevesa, ki bi se bilo človeku bolj prikupilo nego jablana. Posebno spomladi, ko se je posula s krasnim cvetjem, in jeseni, ko seji veje šibč od preobilnega sadja, ne moreš mimo nje, da bi ne obstal in je ne občudoval. Jablana cvete velikega travna; ta čas vidimo mnogo različ¬ nih žuželk, ki si, glasno brenčeč, po njej nabirajo medu in cvet¬ nega prahu. Toda ti pritlikavci izvršujejo nevedč še neko drugo, posebno imenitno delo, ki bi ga človek nikdar ne zmogel. Pre¬ našajo namreč cvetni prah iz cveta v cvet in omogočijo na ta način oprašenje, vsled katerega se iz plodnice jame razvijati sad. Pri nekaterih jabolčnih vrstah pa pade iz prašnic cvetni prah tudi neposrednje na brazdo, in to je tem laže, ker so cveti ponajveč postavljeni v stran. Domovina jablane nam ni znana. Po naših gozdih rastejo sicer raznovrstne lesnike z drobnim, kislim in neužitnim sadom, a to niso divje, temveč podivjane jablane. Ker gojimo jablano že dolgo, dolgo časa, je nastalo ogromno število raznih vrst, katerim ugajajo tudi različni kraji. Iz semena nam vzrastč divjaki, ki jih moramo požlahtniti, ako hočemo dobrega sadu. Jablana ima veliko neprijateljev, ki se želč okoristiti s človeškim trudom. Ta ji prigrizuje in gloda korenine, drugi vrta po deblu in vejah, tretji po cvetu in sadu, še drugi pa klestijo in ščipljejo po cvetju, listju in mladikah. Tem se pri¬ družujejo zajedalke iz rastlinstva, ki tudi hočejo imeti svoj delež. Drevo se ne more braniti, ampak hira in hira, ako mu nisi prišel o pravem času na pomoč. Vreme in zemlja povzro¬ čaj eta razne bolezni, ki se jim Včasi niti izkušeni sadjar ne more ustavljati. Vrednost jabolk za hrano je precej neznatna, zakaj „sad je les, če ni kruha vmes K . Vendar nam je znano, da je ja¬ bolko najzdravejši sad, ki pomaga želodcu prebavljati; zato ga uživamo navadno kot krepilo. Da se pripravljati na razno¬ vrstne načine in zaleže mnogo v gospodarstvu; celo v zdra¬ vilstvu ga rabijo. Nezrelo sadje je škodljivo in še zrelo ti more nahuditi, ako nisi izrezal vsega, kar je gnilo, črvivo ali plesnivo. M. Cilenšek. 35. Jablan in smreka. Jablan smreko je zaničevala: „Nikdar nimaš cvetnega krasu, uboga smreka, nikedar dajala nisi žlahtnega še ti sadu. Grlej, kako se vrh moj razprostira, k meni mlado, staro vse hiti, nate nikdo pa se ne ozira, srčno mene vse se veseli! Pravi ji na to pohlevna smreka: „Ljuba jablan, res ti več veljaš, s cvetjem, sadjem veseliš človeka; česar nimam jaz, vse ti imaš. Vprašaj pa: Kdo hiše vedno stavi, kdo mostove dela črez vode ? Kdo ljudi, blago po morju plavi, kdo koristne daje v dar smole ? Kdo človeku prvo da zavetje, da počiva detece sladko ? Kdo mu, ko prestal težavo let je, posteljo še daje pod zemljo.?“ Jablan vrh upognila skesana, zašumela smreki je na glas: „Vrednost manjša tebi ni podana, stanovitnejši je tvoj še kras/ Fr. Cimperman. 36. Vrednost sadnega (ovočnega) drevja. Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna je ta slika človeškemu srcu in očesu! Ogleduj jo spo¬ mladi, ko se je drevje posulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibč pod rumenim in rujnim sadom in se ti izmed oru¬ menelega listja blešči povsod krasni dar božji! Pa bodisi hiša tudi majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče in zadovoljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, se ozira z veselim srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne v pri¬ jetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, daje drevje očiščeno mahu, da je zemlja okoli razkopana in zrahljana, da je šibkim drevescem dana opora in trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj ve, da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi srce ? Tudi! Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi, presaja in brani vseh nezgod, tak človek gotovo ni nanačnega, nikar pa hu¬ dobnega srca! In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je človek imel z njimi! Lahko rečemo, da niti polje niti vino- grad delavcu v toliki meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje v hiši, bodisi že presno hli posušeno! Pa kčliko goto¬ vega denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli naši Vipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti sedaj, ko jim vinska trta že toliko let ne daje več pravega dohodka! Goriški Brijci bi bili brez sadja največji siromaki in morali bi se izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo sa zgodnje črešnje! In ali ni res, da so najubožnejši kraji po Slovenskem prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja ali se, če ga tudi kaj imajo, ne trudijo prav nič z njim. Žalostna resnica je, da je takih zanikarnih in malomarnih gospodarjev pri nas še povsod preveč, dasi z druge strani radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po mnogih krajih krenilo na bolje. Ako človek take gospodarje zaradi tega graja, dobi navadno odgovor: „E, pri nas sadno drevje ■ ne raste, naš kraj ni za to.“ A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od desetih takih odgovorov jih devet nič ne velja. Res je, da ne prija vsak kraj vsakemu sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša naj se! Ce odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano! Naposled ti bode to ali ono vendar uspelo. Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da pečena piščeta nikomur sama v usta ne letč. Po Fr. Erjavcu. 37. Kupčija spomladi. Pričakovana težko, k nam prišla pomlad je draga: >,Stvari ponujam lepih vam, izberite si blaga !“ Zeleno platno je lahko h ar nagloma prodala; n dragotino je težko spočetka spečevala. Oglasi se vijola zdaj, da hitro vrne , pravi: „,,Baržuna košek meni daj, se divila boš vonjavi!' “ In breskve, slive kupijo rdečo, belo svilo; med Mašami obljubijo obilno povračilo. „Le vzemite, saj vas poznam, plačnice ste poštene; iz srca rada vse vam dam, naj lišpajo se žene! Plačila vendar vašega ne bodem učakala, pa sestra jesen vsakega bo na račun pozvala. “ Že kasno trta prileti: „„Daj čipke mi bruseljske! Obetam polne ti kleti vipavske in bizeljskeŽ“ ,,Nas varala si dostikrat — no, ker si zdaj nevesta, še tudi tebi hočem dat', pa letos bodi zvesta!“ J. Sernec. Pametnice. Sadno dreyo je gotov denar, ki iz zemlje cvete. A. M. Slomšek. Kdor sadno drevje sadi, denar na obresti naloži. A. M. Slomšek. Od tal pa do vrha sadonosno drevo na veke nam naj blagoslovljeno bo. Po uklandu. Koder mnogo sadja zori, tamkaj je mnogo pridnih ljudi. Fr. Praprotnik. 0 dete ljubo! Jablane cčpi in druge cepč, da razgostč se v košato drevo, tebi na starost ovočje dadd! Fr. Levstik. 38. Lipa. Grlej, žensko rahla in možato krepka, nežna in ljubezniva pa močna in veličastna stoji lipa, najkrasnejša izmed vseh naših dreves! Koren jo neomahljivo veže na zemljo, vrh pa željno poseza kvišku. Mogočno deblo se kmalu vsestransko razcepi na obilo vej, teh vsaka na goste mladike, mladike na nežno brstje: ves ta razplet pak, na vse strani enako obširen, hrepeni proti vrhu ter je tako v košato celoto zložen, ki j e lepa tudi' že brez poletnih krasot. Ali koliko je krasnejša, 165 ko jo poletno solnce oblije s svojimi toplimi žarki, ko s tisočerega listja in cvetja dihlja prijazno življenje! Tu gori žgoli tedaj prijazna penica, tu gori šumč pridne čebele, brenče pasasti čmrlji, kriljajo v živahnih koloharih zlatolisasti metulji in brez števila drugih drobnih živalc, da vse le roji in miglja! Vse pije in srka iz teh dišečih čašic medeno roso; pa še človeku tako dobrodejno blaži prsi, kadar duha tiste prijetne dišave, ki lijč doli s te tako veličastne palače, na kateri je vsako peresce srček zelen! Lipa raste pri nas redko v gozdih; rada ostavi samoto ter se seli za človekom, da razpenja tako blizu njega, če ne tik njegovega prebivališča svoje košato krilo. Da, prijazna mati narava pošilja lipo celo v sijajnost kraljevih mest, da tudi tam pozdravlja človeka. Vendar ondi lipa nikakor ni na svojem pravem mestu, ni doma! Sredi vasi, to je njen izvoljeni kraj, lipa sredi vasi to je tisto drevo, v kojega hladni senci se tako prijetno razvija selsko življenje. Po J. Ogrincu. 39. V gozdu. 1. Katero je drevo lepote vzor, li smreka vitka ali ravni bor, košati kostanj ali stari hrast, ki dviga kot junak se, čvrst in hraber, macesen svetli ali temni gaber ? Drevesu vsakemu posebe čast! Bog seme v zemljo je položil vsem,, iz tal prinikla, vzrastla so potem. Različne barve so, rasti, peres, jih ipak druži gozd ta dar nebes! 2 . Srce priznava rado in veselo: Dolžnik sem velik ti, bogati les! Ko sem zagledal žarko luč nebes, ti dal si prvo postelj mi — zibelo. Sam angel plaval je nad njo krilat, v nebeški sen obračal mi poglede, v njej majkin glas sem slišal prvikrat in prve klepetal za njo besede. Minil je kmalu let detinjih raj, odslovil dobo sem vseh dob najzaljšo: ti dal mi postelj si drugačno, daljšo; odrastel mož na njej počivam zdaj. In kaj o postelji naj tej velim? Hvaležen tudi zanjo biti moram. Utrujen mnogokrat na njej zaspim, utečem vsem težavam in pokoram. Kako bi pač uslugo ti povračal? Počakaj, gozd moj, prideš že na vrsto! Z življenjem lastnim bom ti plačal za tretjo in poslednjo postelj — krsto. Novljan. 40. Kako je krompir k nam prišel. Domovina krompirja ali koruna je Amerika. V Evropo so ga prinesli Spanjolci okoli 1. 1580. Najprej so ga zaceli saditi na Angleškem in na Irskem. Kljub vsemu trudu neka¬ terih. razumnejših ljudi se je krompir zelo počasi širil. Celo stoletje je prešlo, preden se je angleški narod sprijateljd z njim. Tudi v drugih deželah so se ljudje dolgo časa krompirja branili. Na Dunaju so zasadili prvi krompir že 1. 1588. Mnogo uglednih ljudi, ki so po svetu potovali in spoznali vrednost krompirja, se je trudilo, da bi se pri nas sadil ne samo p° vrtih, ampak tudi na polju, pa niso uspeli. Dobrega sveta kmetje niso poslušali, morale so priti vojne in lakote, da so jih prisilile k lastni koristi. Na Nemškem, kjer je sedaj krompir v nekaterih pokrajinah najobičajnejša hrana, je bil še začetkom 18. stoletja zelo redek. Narod se je rogal duhovnikom, ki so v cerkvi krompir priporočali. Še 1. 1763. je moral kralj Friderik Včliki dra- goncem zapovedati, da naj pazijo, ali kmetje krompir sade. V letili 1770., 1771. in 1772. je bila velika lakota. Na češkem je leta 1770. umrlo od glada 180.000 ljudi; v tej nezgodi so ljudje uvideli, kakšen blagoslov je krompir, ki je bil v mnogih krajih rešitelj in branitelj. Zdaj so povsodi začeli krompir saditi. V hrvatske in naše domače kraje je prišel krompir še¬ le proti koncu 18. stoletja. Ko so se 1. 1778. in 1780. vojaki vračali iz Slezije in Češke, so ga prinesli iz tujine s seboj. Tudi pri nas se je iz početka zelo počasi širil in se je šele v začetku 19. stoletja povsodi udomačil. Danes je krompir premagal vse zapreke in predsodke ler se je razširil po vsem svetu, kamorkoli je prišla človeška izobrazba, čudno je: moralo je miniti 100 let, morala je priti lakota in nesreča, da je ljudem odprla oči ter so spoznali svojo korist. Iz Amerike je prišel s krompirjem tudi tobak v Evropo, prišlo je dobro in zlo, a človek je hitro oberoč segel po z hi, dočim se je blagodati branil 200 let. Po M. Kišpatiču. 41. Strneno polje. Ko odleze sneg, a je po ledinah in travnikih še vse rjavo, zeleni že strn na njivi. Kako dobro de prsim, kako povzdiguje srce in vedri dušo to prvo, nežno in nadobudno spomladansko zelenje, nad katerim prepeva zgodnji škrjanec v isoko gori pod nebom svojo veselo alelujo! Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se natika na ko¬ nice, in vrhu vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in po¬ nižen ter samo kratkih ur je st-rneni cvet, a toliko bogatejši h°de njegov obilni sad. Lahko klasovje se ljubko pozibava v godnem zraku, ho krotak vetrič poplesava z njive na njivo po vrhu zelen- h&stosive strni. Da pa prevelika enoličnost ne žali pozornega °h®sa, natika si skrbna mati narava tudi v to svoje pohlevno hrilo nekoliko mičnega in zalega lepotičja. 168 Kraj razora žari izza gostega bilja rdeči divji mak kakor danica na porobju jutranjega neba. Tam pa tam vzpenja rožno- cvetni kokolj svoje vršiče malo više nad klasje; njemu se druži jasnovišnjevi modriš, in od spodaj hitita rdečkasti grahor in belo cvetoči slak ob nekaterih bilkah kvišku, natihoma ovijaje in venčaje te ponižne steberce, ki podpirajo vse človeštvo. Skoro začne svetli zor objemati strn: najprej žolti ječ¬ men, potle bledikasta rž ter nazadnje kraljica pšenica. Zdi se ti, da se zlato razliva po polju, kadar na večer veter vali valove dalje in dalje po njivah. In sedaj je tisti čas, ko gre kmetič ob nedeljah po¬ poldne tako rad malo okoli po polju. Kako ugodno, kakor po kruhu diši izmed tega polnega klasja! Kako voljno mu je pn srcu, ko počasi pohaja po mejah med njivami ter vidi ti' svojih žuljavih rok stoterni sad! Kako hvaležno se mu oko viga proti nebesom, ko premišlja, kčliko hudih ur se je od . Ve . ke di ovilo nad vsem tem blagoslovom! Vendar vsaka m" je prizanesla, ker sam Bog drži svojo branečo roko nad njim! .... ^ s t rn tudi dozori. Mrkla in vsa onemogla se na- goje v tlom, čakaje samo še srpa in prijazno kimaje ženjici: Pridi me, pridi žet! J J .. ženjice hite v četah in se razstavijo v vrstah p° po ju; radostno prepevajo lepe domače pesmi, dasi so si n _1 ’ f °„ S P°t n ega čela kaplja pobijala kaplj°i P n se konča to preimenitno delo - velika strnena žetev. nul™ ma l° j 1 *. 0 ' 1 80 Vse n P ve posnčpane, kmalu potem čepe" šicn S 6 njU ’ ' n ®trnena slama dobro odeva kmetsko hi¬ šico v vasi. Strniših. n f ze jesenska otožnost loga ps e '" 0 pa.ž2w?I„ kme “ » d -»'r Ij ' ,lbe « a P»« a “.i'* nova s m" 6Sa ’ Za ^ rne oz iniiua pred snegom njive 12 - ^et poTe čafTtr ^ ^ ™ ** V * s, ko bode žel, kar je sejal. Po J. Ogrinc«. 169 42. Svinjska dušica. Povsod po pustili prostorih, na grobljah, kraj potov in okoli vasi nahajaš cesto nekako nerodno, košato zelišče, ki mu pravijo svinjska dušica, kristavec ali bulnjak. Spoznaš ga lahko po ostrem in posebno zoprnem duhu, še laže po lepo belem, skoro 10 cm dolgem, lijastem, po dolgem v gube na¬ branem cvetu. Cvete pa od rženega cveta skoro do jeseni. Tudi plod ti ga hitro izda. Le-ta je velika, jajčasta, zelena, pozneje rjavkastosiva glavica, ki je na površju enakomerno pokrita z bodečimi trni. Dozorela glavica se razpreza na štiri predalčke in daje mnogo čmorjavega semena, ki je nekoliko manjše od leče. Sreča je, da je tako lahko spoznati to rastlino, kajti svinjska dušica je v vseh svojih delili strupena; prištevati se mora najhujšim omamljivim strupom. Zgodilo se je z njo že mnogo nesreč. Zlasti mladina se mnogokrat zastrupi s se¬ menom. Kje za hišo ali za plotom si natrga knstavčevih glavic in se igra z njimi. Otroku je dobra vsaka igrača! Ko se igre naveliča, razbije nevarno igračo in jč zrnje misleč, je makovo seme. Drugje se strupijo ljudje s tem semenom tedi zato, ker ga smatrajo za zdravilo v raznih boleznih; pii tem se pripeti, da ga vzamejo preveč. Dvoletna deklica je požrla kakih 100 knstavčevih zrn. tedva je pretekla ura, že je bila hudo razdražena, koža jo je srbela po vsem životu, in hodila je, kakor da je pijana. J glavi se ji je mešalo, govorila je nerazumljivo in pogostoma l' e glasno zavpila. Z rokami je bila okoli sebe in izkušala Ugrizniti . vsakega, ki se ji je bližal. Na zategnjenem obrazu Se ji je zrcalil strah, in jela je besneti. Glas ji je ohripel, in temČica se ji je razširila; poznala ni nikogar in nazadnje Je odrevenela. To je- trajalo do smrti, ki jo je pobrala v ^ urah. Svinjska dušica ni naša domačica, ampak je grda P r 'te P ei ika, akoravno je danes razširjena po vsej Evropi. ^ >Tls a te k nam šele v 16. stoletju, a raznesli so jo Cigani. Cigani 170 so nosili seme svinjske dušice s seboj in so z njim omamljali ljudi, da so jih laže goljufali s svojimi coprnijami. Kamor so prišli Cigani, so povsodi raztrosili seme in kmalu se je ondi pojavilo strupeno dračje. Po M. Cilenšku. 43. Dobava kuhinjske soli. Kuhinjsko sol dobivamo iz kamene soli. Kamena sol ali slankamen je jako razširjena rudnina ter se nahaja po mnogih deželah v mogočnih skladih in debelih grudah. Tudi naše cesarstvo se more ponašati z obilo soljo v Karpatih in Alpah. Solni skladi ležč navadno med sadro in ilovico, med apnencem in peščencem; zategadelj je sol dostikrat s temi rudninami, zlasti z ilovico onečiščena. Kjer se kamčna sol nahaja čista, se lomi in spravlja na dan kakor drugo kamenje; kjer pa ni čista, dobiva se drugače. V solnem skladu izkop¬ ljejo se namreč na pripravnih krajih globoke jame; vanje se napušča voda,- ki raztaplja sol, ilovico in druge primesi pa ostanejo neraztopljene. Ko je voda dovolj slana, izpolje se ali izsmrea ter se vodi v solovarnice. Ondi se v velikan¬ skih kotlih izparja, in naposled ostane na dnu čista, bela sol, ki se zategadelj imenuje varjena sol. Tu in tam na- hajajo se tudi prirodne slanice, rekše, slani vrelci in potoki, ki služijo takisto kakor prirejene slanice. V toplejših krajih, tudi v našem Primorju, se dobiva mnogo soli iz morja. V ta namen se napušča morska voda v plitve mlake, gredice imenovane, kjer potem polagoma izhlapeva. Take naprave se kličejo soline. V našem Pri' morju so največje blizu Pirana v Istri. Pri nas rabi največ morska sol. . Po Fr. Erjavcu. 44. Kako so nastali kapniki. Apnenec je zelo razširjena rudnina. On je naš najna- vadnejši kamen, kajti ne tvori le posamičnih skladov, ampak tudi cela pogorja. Apnene Alpe in Kras so sestavljene veči¬ noma iz apnenca. V čisti vodi se sicer apnenec ne raztaplja, pač pa v vodi, ki ima ogljikovo kislino v sebi. In ker ima voda, cedeča se po razsčlinah in pokali skozi apneničaste sklade, vselej kolikor toliko tega plina v sebi, raztaplja nekčliko apnenca ter ga malo po malo odnaša. To se godi že tisočletje za tisoč¬ letjem; vsled tega so nastale v nekaterih apnenih gorah velike votline, jame, špilje in pečinke zvane. Vsaka vodna kaplja, ki se v takih votlinah prikaže na stropu in po stenah ali kane na tla, ima v sebi malce apna raztopljenega; a ko se tu na zraku voda razhlapi, ostane za njo neizmerno mičkena mrvica apna. Toda v teku neštetih vekov nagomilale so se te mrvice in delajo zdaj mogočne, od stropa nizdolu viseče, ogromnim ledenim svečam ali steklenicam podobne kapnike. Od tal se vzdigujejo drugi, jim rastč naproti, in naposled se po dva taka kapnika zlijeta v raven steber, o katerem bi človek mislil, da ga je priroda naredila v pod¬ poro visokemu obloku. Tisto apno pa, ki se je seselo iz kap¬ ljic po stenah, nareja bleščeče belo, sivo ali rumeno skorjo, siga imenovano, ki v mnogovrstnih podobah pokriva takim votlinam stene in tla. Kapniki in siga se nahajajo često v podobi zrastlih oblic ali pa v grozdastih, ledvičastih, grmičastih, rogljastih in še v drugih podobah. Take rudninske podobe zovemo po- snemke, ker, rekel bi, posnemajo kako prirodnino ali umetnino. V naših apnenih gorah je vse polno jam in špilj, večjih in manjših; zlasti kraška tla so jih bogata. Po Fr. Erjavcu. 45. Baker. Baker ima posebno rdečo barvo, kakor jo vidimo na čistem bakrenem kotlu ali na bakrenem korcu. Na zraku potemni, če pa pride na tako posodo ocet (jesih) ali kaka druga kislina, se prevleče sčasoma z zeleno prevlako, z zelenim volkom ali kotlovinsko rjo, ki je hud strup. Zato je treba pridno paziti, da tako posodo vselej 172 dobro očistimo, predrio jo rabimo. Najbolje pa je, če pomnimo take stvari. Ko bi se pa vendar zgodila nesreča, da bi se otroval kdo z zelenim volkom, mu morate dati mleka, naj ga pije, kolikor le more, ali pa naj izpije večje število jajčjih beljakov. V zemlji nahajamo baker spojen z drugimi tvarinami, včasih pa tudi čistega. Zato so delali stari narodi, že predno so poznali železo, iz bakra različno orodje in orožje. Ali čist baker je premehek; z navadnim nožem ga moremo rezati. Zato ga rabimo mešanega z drugimi kovinami. Taka zmes je trša. Rumena med ali mesing je zlitina bakra in cinka. Mrzla je kovna in raztezna, na zraku se izpreminja manj nego baker. Iz nje delamo gumbe, okove, posode, svečnike in druge stvari. Rdečkasta med ali tomhak je skoro take barve kakor zlato; daje nam nepristno zlato peno, s katero zlatimo, o Božiču orehe. Knjigovezi zlate z njo obreze na knjigah, črke i. t. d. Baker, zmešan s činom, nam daje bron. Iz brona lijč zvonove, topove in kipe. Baker, zmešan s cinkom in nikljem, daje pakfon, novo srebro ali alpako. Ta zlitina je bela kakor srebro in se ne izpreminja lahko na zraku. Tudi kisline se je ne lotijo tako kakor bakra in medi. Zelena in modra barva je mnogokrat tudi spojina bakra in zato strupena kakor zeleni volk. Otroci, ki so v usta nosili igrače, pobarvane s tako barvo, ali so jih lizali, so zboleli večkrat nevarno, da, celo pomrli so. Po II. Schreinerju. 46. Železo. Ako sodimo vrednost različnih reči po njihovi koristi i" porabnosti, ne po vnanjem blesku, moramo železu prisoditi prvo mesto med kovinami. Hvala Bogu, da ga ima naša Avstrija tčliko,' kakor ga nima skoro nobena druga država! Da, štajersko in ko¬ roško železo je tako dobro, da se izvaža celo v tuje dežele. - 173 - železo se ne nahaja do malega nikjer samorodno v zemlji; z velikim trudom se mora železna ruda iskati v glo¬ bini zemlje, in z umetnimi pripomočki moramo železo dobivati iz nje. Ko smo ga dobili, pa vendar še ni, da bi ga rabili. Na novo ga je prelivati in predelovati, da dobi lastnosti, zaradi katerih ga toliko cenimo. Železo nas stane mnogo dela in truda in nas uči pridnosti. V rudnikih, globoko pod zemljo, kopljejo rudarji železno rudo. V talilnicah ali plavžih se tali v veliki vročini, da se očisti raznih primeskov in se dobi lito ali sirovo železo (grodelj). Sirovo železo je krhko, zato se ne da kovati, niti variti ali raztezati. Pripravno je pa za ulitine. Iz njega liji) peči, cevi, krogle i. t. d. Zato se imenuje tudi lito železo. Iz sirovega železa se dela kovno železo, kakršno rabi kovačem in ključarjem. Da se kovati, variti in raztezati v tanko pločevino in v žico. Iz sirovega in iz kovnega železa delamo jeklo. A ko se jeklo razbeli in potem hitro razhladi (skali), se močno otrdi; če se pa ohlaja polagoma, postane manj trdo, a bolj prožno. Tako polagoma ohlajeno jeklo je raztezno in zvamo kakor kovno železo. Zato nam rabi jeklo za razno orodje: kose, sekire, srpe, nože in za mnogo drugih reči. Po H. Schreinerju. 47. Rudnik. Janezek je hotel videti, odkod prihaja železo. Zatega¬ delj prosi nekoč rudarja: „Ljubi rudar, vzemi me s seboj pod zemljo! Nič se ne bojim teme in globočine. Nato mu reče rudar: „Če je pa tako, te vzamem s seboj. Pojdi, obleci rudarsko krilo in priveži si od zadaj usnjat predpasnik kakor jaz, vzemi svetilnico v roko in pojdi za menoj! Nato sedeta oba v veliko vedro. Le-to so spustili skozi rudniško okno (predor) mnogo metrov globoko v zemljo, dokler ni dospelo do dna. Sedaj izstopita in gresta v dolg, nizek, temen hodnik, ki se mu pravi rov, ter si sve¬ tita s svojima svetiljkama. 174 Naposled prideta do rudarjev. Ti so z ostrimi rovnicami vsekavali v pečevje ter odkruševali (odlamljali) od njega velike gruče. To je bila ruda. Janezek vpraša: ..Kje pa je železo?” „Grlej,“ trm od¬ govori rudar, „železo tiči v rudi. Ako ruda pride v ogenj, se železo iztaja iz nje. To se vrši v plavžih. Sedaj se vrne Janezek k vedru in se da v njem kvišku potegniti. Kako je bil vesel, ko je bil zopet na svetlem! Po nemškem. 48. Rudar. Globoko pod zemljo koplje rudar. Tesna jama, dušeč zrak. Svetiljka brli, težko diha močni mož. Silne grude lomi orodje njegovo; tla se tresejo, ko padajo predenj. Za¬ molklo zvenč udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je toli velik dan, tako svež, krepilen zrak. Kdor je gori, ne umeje, kako hudo je živeti, da dan za dnevom pod zemljo delati v nepopisni samini in tihoti. Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar v preduh; razgovarjati se nima z nikomer, in težko tudi, da bi se hotel. Kako željno pričakujejo ti bledi suhotni možje trenutja, ko smejo zopet na dan, da se požive na čvrstem zraku! Ondi v siromašnih kočah se vesele življenja z družino, hvaleč Boga, da jih je čuval nesreče, smrti. Najtršemu rudarju zatrepeče srce pri tej misli. Kadar dela nizko spodi, ne vedoč, kje in kdaj ga čaka poguba, tedaj se mu pač zbuja misel na smrt. In roka, ki je tako krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemeljskega, omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo visi ogromna skala — kdo mu je porok, da se zdajci ne sproži nanj ? Ne¬ koliko prehudo se stresni zemlja, in kameniti sklad ga zasuje! Nihče ne bo čul poslednjega vzdiha njegovega. Gori na zemlji smrt ni tako strašna! Tam stoje svojci ob smrtni postelji; ozre se lahko še enkrat nanje in se po- 175 ! slovi s slabotno roko. Tukaj utegne umreti, da nihče ne ve kdaj, izdihniti, ko še ni opešalo telo. Mehak človek rudar ne sme biti! Po A. Fantku, 49. Začetek idrijskega rudnika. Koncem 15. stoletja je živel v idrijski dolini kmet, ki je po naključju našel bogati idrijski rudnik živega srebra. Kmet je bil bednjar (sodar). Nekega večera poskuša leseno posodo, ki jo je pripravil, da jo ponese drugega dne na prodaj, kar zapazi, da en škaf pušča. Da ga zamoči, ga postavi pod studenček, ki je žuborel na podnožju Rožnega hriba poleg njegove koče • — na kraju, kjer stoji danes cerkev presvete Trojice. Zjutraj, ko se zdani, gre po škaf, ga zgrabi ter hoče odnesti. A po¬ soda je tako težka, da je ne more premakniti. Strmeč po¬ gleda v škaf in vidi, da se na njegovem dnu lesketa nekaj belega. Izlije vodo in še bolj se začudi, ko mu ostane na dnu neka bela, srebrnkasta stvar — živo srebro, ki je po¬ noči z vodo vred nateklo v škaf. Gotovo je to tako težko, misli si, da nisem mogel odmakniti škafa. Ali ker ni znal, kaj je ta stvar, niti poznal njene vrednosti, napoti se z njo v Loko. Tam ponudi nekemu zlatarju najdeno blago na prčdaj. Zlatar debelo gleda ubožnega bednjarja, Češ, kje je neki dobil toliko te drage kovine. A kmetic se dela, kakor I da bi sam tega prav ne vedel, spravi denar, ki mu ga na¬ šteje zlatar za živo srebro, ter se napoti proti domu. Ta novica se je kmalu raznesla po vsem mestu. Med pčtom se mu je pridružil neki vojak, Andrej Perger, ka¬ terega so pa sploh zvali na ime „Kazanderl Grebinjski , baje zato, ker je bil doma iz Grebinja na Koroškem. Z raznimi zvijačami se mu je posrečilo, da si je pridobil kmetovo za¬ upanje, in ta mu je povedal, kje in kako je našel živo srebro. Da, kmetič ga povabi celo s seboj na dom, da bi mu na tanko pokazal kraj, kjer je dobil živo srebro. Na to nabere vojak kmalu nekaj tovarišev in ailelvcev ter prične kopati. — To jo začetek idrijskemu rudniku, ki slovi dan danes malone po vsem svetu. F *■ Horvat. Štiridelna čitanka. III. (XII. 1071.) t2 176 50. Šota, rjavi in črni premog. Ko bi imeli za kurjavo samo drva, bi nam jih kmalu zmanjkalo. A dobrotljivi Bog je poskrbel, da nam kurivo ne poide. Kurimo lahko tudi s šoto, z rjavim in črnim premčgom. Šota se dela po močvirjih in barjih. V šo- tiščih, kjer sekajo ali režejo šoto, se vidijo na površju žive rastline, pod njimi pa zapletena rjava vlakna, na katerih še moremo jasno razločevati poedine rastlinske dele. Dalje spodaj je gosta, črna, blatnata tvarina. Iz tega lahko posnameno, kako nastaja šota. Nareja se iz močvirnih tvarin, ki po malem gnij6 pod vodo. Vsako leto se rodi nova plast rastlin, ki se potopijo, ko so zamrle. Na ta način se lahko zaraste vse barje. Rjava, zapletena vlakna so mlada šota, ki jo imenujejo barjani žimnico; sčasoma pa razpade v črno, blatnato tvarino, ki se blešči na prerezu kakor smola (blat na rupa). Izrezano šoto posuše in porabijo za kurjavo. Šota je tudi dobra stelja. Rjavi in črni premog se nahajata v zemlji in se kopljeta v rudnikih kakor kovine. Mlajši, rjavi premog je često še ves lesu podoben, pri starejšem, črnem premdgu je pa rast¬ linsko lice navadno popolnoma zabrisano, a vendar se nahajajo v njem včasi čisto ohranjena debla dreves, na katerih je moči celo letnice šteti. A tudi tam, kjer v premogu ni lesnemu slogu nobenega sledu, svedočijo v bližnjem kamenja odtisnjeni listi, cveti in plodovi, da je tudi on nastal iz rast¬ linskih snovi. Postanek premoga si torej mislimo tako-le: V oni dobi, ko človeka še ni bilo, se je nagomilalo veliko raznovrstnega rastja, ki je takrat bilo na zemlji. Voda je na te sklade nanesla prsti, peska in grezi ter jih popolnoma pokrila. N a ' plavljeni pesek in grez, vse to se je pozneje strdilo v kamene plasti, a pod njimi pokopano rastje je polagoma ogljenelo. V starejših skladih je ogljenitev že povsem dovršena, v mlajših pa traja še sedaj. Po Fr. Erjavcu. 177 51. Svinčnik. Svinčnik nam je vsem dober znanec, saj ga v šoli rabimo vsak- dan. Vsakdo bo pač mislil: ker se mu pravi svinčnik, je gotovo iz svinca. Ako ravno nam ime navadno pove kaj o stvari, tukaj nas pa ima vendar le za norca. Res je, da so nekdaj pisali tudi s svincem in takrat so po pravici ime¬ novali kosce svinca, ki so jih rabili za pisanje, svinčnike, če poskusiš s svincem na papir pisati, se lahko uveriš, kako nerodno je to. Svinec je pretrd za pisanje, zato piše na papir blede, nejasne Črte. da uh jedva vidiš. In ako pritisneš malo močneje, se ti papir raztrga. Ime je ostalo, ali tvarina, ki nam dandanes pri pi¬ sanju rabi, je celo drugačna. Imenuje se pa ta tvarina grafit. Grafit je oglju precčj podoben. Črn je kakor oglje, a sveti se kakor kovina. Čisti grafit je jako mehak; ako s prstom črezenj potegneš, pušča barvo, rekše, drobni kosci se odtrgajo in se primejo prsta. Pod prsti se Čuti opolzek — Nahaja se ta rudnina med dragim'kamenjem in se koplje v rudnikih. Avstrija ima grafita največ na južnem Peškem, na Moravskem, Spodnjem Avstrijskem in Gornjem Šta¬ jerskem. Ker je grafit tako mehak, da se z njim napisane črke lahko zamažejo in izbrišejo, zategadelj se meša z drobno glino. Iz sephanega grafita in dobro izprane gline se napravi popolnoma enotno testo. To se stisne skozi železno ploščo, ki ima tako široke luknjice, kakor morajo biti debeli grafitovi klinčki, ki se vdelajo v les. Na ploščah jih potem poravnajo in razrežejo v tako dolge kosce, kakor so svinčniki dolgi.. Ko je to delo končano, se posuše grafitni klinčki in prežare v železnih in glinastih, trdno zaprtih posodah. Nazadnje se vdelajo v les. Lahko je razumeti, da so klinčki tem trši, čim bolj so žgani in čim več imajo gline vmes. Na ta način je lahko izdelati trde in mehke svinčnike. Po Fr. Hubadu. 12 * 178 52. Petrolej. Na mnogih krajih je premočena zemlja in kamenje z nekim oljem. Imenujemo ga kameno olje ali petrolej. Naha¬ jamo ga tudi tekočega v podzemeljskih razpoklinah in vot¬ linah, od koder prihaja na dan, bodisi sam oh sebi, bodisi z izvirajočo vodo. Drugod pa izkopljejo ljudje jame, da se v njih nabira, in ga zajemajo kakor vodo iz studencev. Po našem cesarstvu ga nahajamo veliko posebno v Ga¬ liciji. Sirov, kakor ga zajemajo iz rovov, pa še ni za rabo. V sirovem petroleju se nahaja namreč veliko različnih plinov. Ako se ti plini zmešajo z zrakom in se upalijo, zgorč z močnim pokom in razneso najmočnejšo posodo. Zategadelj pravijo zmesi teh plinov pokalni plin". Sirovo kameno olje se mora, preden je za rabo, teh plinov popolnoma očistiti. Ko še niso dobro poznali teh lastnosti kamčnega olja, dogajale so se čestokrat velike nesreče; kadar je prišel v ne celo napolnjene svetiljke zrak, je nastal v njih pokalni plin, ki se je pri prižiganju svetiljk lahko upalil. Pri tem je razneslo svetiljko in razmetalo gorečo olje na vse strani, da so se ljudje opekli in so včasih nastali tudi požari. Akoravno se prodaja dandanes navadno dobro očiščen petrolej, moramo vendar z njim oprezno postopati. Osobito ne smemo pihati v gorečo svetilnico in ne pre¬ blizu priti z lučjo odprti posodi, v kateri je petrolej. Zelo nevarno je, prilivati petroleja v gorečo petrolejevo sve¬ tiljko. II. S c h r e i n c r. — ■ 179 e) Iz prirodoslovja. 53. Težnost in teža. Izkustvo nas uči, da denar, ki ga držiš v roki, pade na tla, ako ga izpustiš. Dozorelo sadje pada z drevja, deževne kapljice, snežinke, toča padajo iz zraka na zemljo. Kamen se vrne na zemljo, vrzi ga še tako visoko v zrak. Izkratka: ako izpustimo iz roke kako telo, vemo, kje ga moramo iskati; vemo, da se ne dviga vedno dalje proti nebu „navzgor“, ampak da pade na tla ali na zemljo „navzdol“. Vsako gibanje navzgor je težko, gibanje navzdol je lahko, Težko je hoditi navzgor na hrib, lahko navzdol. Zemlja torej vleče ali teza telesa k sebi. Pravimo, da so telesa težna. Vsako telo je težno. Moč ali silo. s ka¬ tero zemlja telesa vleča nase, imenujemo težnost. Akoravno vleče zemlja telesa k sebi, še iz tega ne sledi, da bi se vsa telesa, ki jih vidimo, pomikala proti zemlji. Mi ne pademo na zemljo, če stojimo na tleh v sobi, na brvi ali na mostu ali pa na lestvici. Zakaj pa ne pa¬ demo? Ker stojimo na podlagi. Ko bi ne bilo pod¬ lage, bi padli na zemljo. Podlaga mora biti dovolj močna, da vzdrži našo težo, če ne, pademo na zemljo. Ako je most ali oder tako napolnjen z ljudmi ali drugimi predmeti, da se predre, tedaj popadajo na zemljo, in marsikateri se pobije do smrti ali se vsaj močno poškoduje. Kamen, ki ga držiš v roki, tudi ne pade; a ker ga zemlja vleče navzdol, čutiš njegov tlak. Naložen voz nareja na mehki zemlji kolo- tečine kot znamenja tlaka. Tlak telesa na vodoravno podlago ali teg na mesto, kjer je obešeno, imenujemo težo telesa. Teža nastane torej vsled težnosti. Težnost je vzrok teže. Teža teles je raz¬ lična. Določujemo je s tehtnico. Za to nam služijo utčži. II. Schreiner. 180 54. Toplomer ali termometer. Izmed najnavadnejših izprememb, ki jih opazujemo na telesih, je ta, da so včasi mrzla, včasi topla ali gorka. Zrak ni samo pozimi mrzel, poleti pa topel, ampak v enem dnevu se izpreminja, tako da je za jutra mrzel ali vsaj hladen, popoldne pa toplejši ali celo vroč. Ako pristaviš mrzlo vodo k ognju, postane zaporedoma mlačna, topla in vroča. Toploto kakega telesa poznavamo, ako se ga dotaknemo s svojo kožo. Tšfaš čut nam torej pove, da je toplotnost teles izpremenljiva in tedaj različna. Različnost toplotnosti kakega telesa se imenuje toplina ali temperatura. Občutljivost naše kože glede na toplino ni baš velika: Mrzlo, hladno, mlačno, toplo in vroče je petero stopenj, ki jih razločuje naš čut, pa še to razlikovanje ni zanesljivo; kajti eno in isto telo se lahko zdi v istem času mrzlo in toplo. Saj tudi vemo, da dostikrat kdo hvali toplo sobo, ako je ravnokar prišel z mrzle ceste, dočim se domačim pri peči ne zdi posebno gorko v izbi. Ker je gostokrat jako važno, da natančneje poznamo toplino kakega telesa, rabimo orodje, ki jo nam napoveduje ne 'samo natančneje nego naš čut, ampak tudi zanesljiveje. Tako orodje imenujemo toplomer ali termometer, ki ga gotovo vsakdo pozna. Toplomer služi zdravniku; mnogo obrtnikov potrebuje toplomer, na pr. barvar, pivovar in drugi. Umetni vrtnar uravnava s toplomerom toplino v rastlinjakih in vrtnarskih toplicah. Sploh naj bi ne manjkalo toplomera v nobeni hiši. Z njim določujemo toplino v svojih stanovališčih; ako se premikamo, bodi + 17° C., ako pa sedč delamo, + 20° C., spalnica imej + 15° C. Važen je toplomer za določevanje topline pri kopelih; kakšno toplino naj ima voda za kopanje, to se ravna po zdravju in čvrstosti života. Umno poljedelstvo ne more biti brez toplomera, in tudi najmanjši gospodor ga bode dostikrat rabil z velikim pridom. V vsakem hlevu, v malem in velikem, treba je pogledati 181 večkrat na toplomer, da se uravna enakomerna toplina, ki njegovim prebivalcem najbolj ugaja. V mlekarstvu in sirarstvu naj bi se ne pogrešal toplomer. II. Schreiner. 55. Kako uporabljamo slabe in dobre toplotne prevodnike. Dobre toplotne prevčdnike uporabljamo tam, kjer nam je mar za to, da se kaj bitro segreje ali ohladi; na pr. v kuhinjskem posodju od kovin hitreje zapre nego v posodju od gline; železna peč se hitreje segreje nego glinasta, isto- tako pa se tudi železna peč ohladi hitreje od glinaste. Ako hočemo, da se kako telo ne ohladi prenaglo, ga je treba oviti s slabimi prevodniki, ki tako rekoč branijo toploti, da ne odhaja. Pozimi nosimo na pr. obleko od slabih prevod¬ nikov, kakor je volna, kožuhovina itd. Tudi živali dobivajo pozimi daljšo dlako, ptice pa gostejše perje, da jim bolje služi za zimsko obleko. Ako stojimo pozimi na kamenitih tleh, nas bolj zebe v noge nego na deskah. Vodnjake je treba včasi pozimi oviti s slamo, da voda v škornjici ne zmrzne; prav tako branimo tudi mlada dre¬ vesa hude zime. Slamnata streha varuje pozimi mraza, poleti pa hladi prostore pod streho. Z opekami po¬ krite strehe so glede na toplino manjše vrednosti. Iz tega vzroka so lesene hiše toplejše nego zidane; v premrzlih krajih gradijo hiše iz samega lesa. Znano je, da natikamo za zimo dvojna okna; zrak, zaprt med njimi, varuje izbo ohlajenja istotako, kakor da hi bilo okno zazidano. Tudi ohlapna obleka bolje pridržuje toploto, nego če se pretesno prilega: zakaj ? Po pravici se boji kmetovalec najbolj jesenskih in po¬ mladanskih mrazov, ki mu včasi delajo na setvah silno škodo, 'točim mnogi hujši mrazi pozimi ne škodijo nič, ako so setve s snegom pokrite. Kakor slabi prevodniki toplote služijo v obrambo, da se ne ohladijo telesa, prav tako jih moremo včasi tudi po¬ rabiti v obrambo proti toploti. Lesena držala imajo: kljuke za oglje, gladilniki (tible), zapore pri železnih peččh, kovinsko posodje in drugo orodje od kovin, ki se lahko močno segreje; vsled tega se ne opeče roka, ki prijema za tako orodje. Steklenica razpoči, ako v njo prenaglo vliješ kako vročo kapljevino ali pa ako jo postaviš na vročo peč: zakaj? Po¬ staviš li pod steklenico na peči list papirja, tedaj se njeno dno ne segreje prehitro, in odstranil si nevarnost, da bi razpočila. Pri vlivanju vroče kapljevine pa devamo kovinsko žlico v steklenico, in tedaj steklo ne poči: zakaj ne ? V le¬ denicah se ohrani led, s slamo pobrit, celo poletje. H. S c li v e i n e r. 56. Voda. Voda pokriva skoro tri četrtine zemeljskega površja ir je ali stoječa ali tekoča. V vrelcih, v potokih in rekah teče ter se naposled izliva v jezera in morja. O navadni toplini in v večji množini je brezlična, t. j., nima nobene določene oblike, temveč dobiva obliko po posodi, v kateri se baš nahaja. V majhni množini pa tvori kroglice, kaplje; zato jo imenu¬ jemo kapljevino. Cista voda nima niti duha niti okusa; v malem je tudi brez barve, samo v velikem je videti zelen¬ kasta ali sinja. Ker ima vsaka voda v sebi raztopljenih več ali manj plinastih in navadno tudi trdnih teles, kattrih se je navzela, tekoč po zemlji ali se precejajoč skozi zemljo, zato ne naha¬ jamo nikjer na zemlji čiste vode. Najčistejša je na plane® prestrežena dežnica in pa od čistega snega dobljena snežnica- Najnavadnejša, plina, ki se nahajata v vodi, sta zrak in oglji¬ kova kislina. Prvi je povodnim prebivalcem neizogibno po¬ treben. (im več ogljikove kisline ima voda, tem bolj na® ugaja za pijačo, tem bolj nas krepi. Studenčnica je čvrsta, trda, potočnica pa plehka ali mehka voda. — 183 — Vode, ki so se raznih soli in drugih rudnin navzele na toliko, da dobivajo po njih poseben okus, imenujemo vode rodnice. Tudi slatina je rodnica. Morska voda ima toliko kuhinjske soli v sebi raztopljene, da je ljudje ne morejo piti. Voda je zelo imenitno zdravilo, bodisi mrzla, bodisi topla. Vrelcem, po katerih prihaja topla voda na površje, pravimo toplice. Brez vode ne morejo živeti niti ljudje niti živali niti rastline. Le poglej o suši na polje! Nekako mrtvo se ti dozdeva zelenje po njivah. Tu je potreba rahlega dežja, da ga posrkajo koreninice in se okoristijo z živežem, ki je raztopljen v kapljicah. M. Cilenšek. 57. Izparjanje in hlapenje. Stopiva, dragi moj, malo časa v kuhinjo, kjer mati bas kuhajo juho! Ali vidiš, kako pridno prilivajo k mesu čiste vode, dasi so bili že iz početka nalili poln lonec? Pa voda v loncu vedno nekam izginja, da je treba zopet in zopet prilivati, če hočemo imeti kaj slastne juhe. Kam neki izgine voda? Na to vprašanje nama ne bode težko odgovoriti; saj vidiva, kako vstajajo megle iz lonca. Da niso te megle nič drugega nego izpiremenjena voda, o tem se prepričava, ako podrživa nekoliko časa mrzlo pokrivalo v meglo. Na mah se pokrije z kapljicami. Ta megla torej ni nič drugega nego množina majhnih vodnih kapljic. Kadar so zelo vroče, so tako majhne, da jih niti ne vidimo. Pri vrenju po tem takem dobiva voda plinasto obliko, ki ji pravimo vodna para. Pri vrenju voda izparja. Tudi druge kapljevine pri vrenju izparjajo. Postavi kamorkoli široko,, plitvo posodo, napolnjeno z vodo ali s kako drugo tekočino! Drugi dan lahko zapaz'š, da je v posodi manj tekočine. Tekočina polagoma mineva, in črez nekaj dni ali tednOv je ne bo ne kapljice več V njej. Luže, ki se med dežjem narejajo po cesti, izginejo sčasoma zopet, in o vročih poletjih se včasi majhni potoki in ribniki popolnoma izsušč. Kam izgine voda? Pravijo, da seje posušila. — 184 Ni dvoj iti, da gre voda vsaj deloma isto pot, po kateri smo videli gori uhajati vročo vodo iz lonca, rekše, izpre- minja se v plin ter se dviga v zrak. Torej tudi o navadni toplini se voda izpreminja v plin. Vodne pline, ki nastanejo o navadni toplini, imenujemo hlape. Ker se mokro perilo suši tudi pozimi, kadar zmrzuje, izprevidimo, da voda izhlapeva o vsaki toplini. H. Schreiner. 58. Kako voda vre. Kako se vendar giblje in ziblje, kako kipi in hlapi! Ogenj ima res čudno moč! Ako pustimo lonec, z vodo na¬ polnjen, nekaj časa nad njim, izpremenil hi vso vodo v paro, in ne bilo bi ne duha ne sluha po njej. Da se poučimo, kako voda vre, postavimo namesto na¬ vadnega lonca stekleno posodo z vodo nad ogenj! Najprej se jamejo vzdigati majhni zračni mehurčki; zakaj voda ima v sebi vedno nekoliko zraka, ki ga potem toplota prežene. Sčasoma opazimo, da se dvigajo večji mehurčki, ki pa ne dosezajo površja, ampak prej izginjajo. To so parni mehurčki, ki so se naredili na dnu posode, kjer so najbliže plamenu; ko pa dospejo v mrzlejšo vodo, jih ni več videti. Z njimi se vzdiga tudi segreta voda, na njeno mesto pa prihaja od strani mrzla, ki se takisto ogreje in vzdigne. Tako prične voda krožiti, in toplomer, postavljen v posodo, kaže, da vodi toplina raste. Mehurčki postajajo vedno gostejši in prihajajo vedno više, predno se razhladijo. Ko je pa dospela nitka živega srebra do 100° C., doseže mehurček za mehurčkom površje, kjer se razpoči. Ne samo na površju, ampak tudi drugje se narejajo pare; tekočina je zelo nemirna in glasna — vre. Dokler voda v posodi vre, kaže toplomer zmeraj 100 0 C. in se ne pomakne više, ko bi začeli tudi močneje kuriti ali bi dovajali na kak drug način kropu več toplote. S tem bi dosegli samo to, da bi voda hitreje izparjala. M. C i 1 e n š e k. 185 59. Megle in oblaki. 1 . Jesensko jutro je. Gosta megla polega po gozdih, seno¬ žetih in vinogradih, da jedva vidiš deset korakov daleč. Solnce bode zdaj in zdaj stopilo izza gor, vendar je še „svet z de¬ skami zabit 1 ', kakor pravijo. Ko se pa prikaže, žari rumeno skoz megle kakor ognjena, okrogla plošča, zakrita z gosto zaveso, in zdi se ti, kakor bi danes ne mogla raztrgati sivega zastora. A čim više se dviga v svojem tiru, tem prozornejše prihajajo megle, in malo časa mine, pa ti veličastno solnce stoji zmagonosno na nebu ter se smehlja kaki zaostali meglici, ki se tudi polagoma izgublja, končno pa popolnoma izgubi. Megle vidimo vstajati tudi poleti, kadar po močnem dežju solnce zasije na listje različnih rastlin, ki je polno de¬ ževnih kapljic. Toda kmalu prevlada solnce, in megle izginejo v nič; ako pa nenadno gosti oblaki zakrijejo solnce, tedaj se megle rade dvigajo kvišku in se združijo z oblaki. Poznavalci vremena pravijo, da bode iznova deževalo. Tudi pozimi lahko nastanejo megle; ako namreč vleče črez mrzlo zemljo topel južnih ali jugozapadnik, ki sta na¬ vadno nasičena s hlapi, tedaj se lahko zgodi, da se neko¬ liko njune vlage izpremeni v majhne vodne kapljice. Pozimi naznanjajo megle slabo vreme; jeseni pa imamo Pričakovati lep dan, ako za jutra megle krijejo polja. 2 . Med meglami in oblaki prav za prav ni druge raz¬ like, kakor da so megle doli na zemlji, oblaki pa plavajo Visoko v zraku. Kdor je bil na visoki gori, ko je bil nje vrh Prebivalcem doline skrit v oblake, je stal sredi goste megle. čuditi se moramo, zakaj vodne kapljice ne padejo vselej zemljo, ko so vendar težje od zraka. V istini padajo, Sf ®io da ne pridejo vselej na zemljo; padajoč se namreč vodne kapljice segrejejo, ko so dospele v nižje zračne plasti, ter se vnovič izpremene v nevidne hlape. Včasih prav jasno vidimo iz oblakov viseče deževne proge, ne da bi deževalo kje na zemlji. V višini pa nastanejo na mestu padlih vodnih kapljic zopet druge. Na tak način čestokrat oblaki ne¬ prenehoma izginjajo, in na njih mestu nastajajo drugi. Vsled tega tudi podobe oblakov ne ostanejo nikdar dolgo časa nes¬ premenjene. Ako pa se je zrak tudi v višinah zadosti segrel, tedaj izginejo oblaki popolnoma. Drug pojav, ki ga lahko opazujemo na oblakih, je ta, da ne stoje do malega nikdar na svojem mestu, ampak se malone vedno pomikajo, včasih polagoma, včasih pa kar dirjajo dalje. Oblake ženejo vetrovi. Ako ravno so oblaki toliko izpremenljivi, vendar jim je mogoče označiti nekatere oblike. Navadno razločujemo tri glavne podobe oblakov. Mreže ali mrene so večjidel tanki, beli, čopiču podobni traki, plavajoči visoko na sinjem nebu. Včasih so traki skodrani in se mrežasto križajo med seboj. Kopasti oblaki ali kope so več ali manj poloblasto na¬ kopičene grmade oblakov, ki so, stoječ nizko na nebu, po¬ dobne gorovju z bleščečimi vrhi. Majhne, raztrošene, okrogle oblake, ki so mnogokrat po redu razvrščeni, imenujemo ovčice. Plastasti oblaki ali plasti so od zgoraj in od spodaj vodoravno omejene oblačne plasti. II. Sclireiner. 60. Rosa in slana. Vsakdo pozna bleščeče bisere, ki navadno za jutra p° tihih poletnih nočeh kitijo travo in listje na drevju. Ali si videl kdaj kaj lepšega, nego so vodne kroglice, ki se v raz¬ ličnih barvah leskečejo, ko zlato jutranje solnce sije nanje ? To so pač najlepši biseri, ki jih je Bog ustvaril vsemu svetu v radost in veselje; tu se i najsiromašnejši ubožec lahko veseli krasote božjega stvarstva. Umni kmetovalec pa še od druge strani ve ceniti zlato roso, kakor tem biserom navadno 187 pravimo. O hudi poletni suši mu je rosa pravi dar božji, hi mu napaja od žeje ginoče setve. Nekdaj so mislili, da rosa pada kakor dež iz oblakov, zato še dan danes pravimo, da „rosa pada“; drugi so sodili, da rosa prihaja iz zemlje. Sedaj dobro vemo, da rosa pri- haja iz zraka in da nastane istotako kakor kapljice, ki se o hladnih jutrih cedijo na notranji strani šip, kadar se okna spotijo", ali kakor kapljice ob vnanji strani steklenice, ko • ; „se rosi“. In kakor na „ solzečih oknih zmrznejo vodne kapljice, če pritisne mraz, da nastanejo krasnolepe ledene rože, tako tudi rosa zmrzne ob hujšem mrazu. Trava, listje in vse, kar je bilo poprej pokrito z vodnimi kapljicami, je sedaj zastrto z ledeno skorjico. To je slana. Slana popali, kakor pravimo, rastline, pokonča njih nežne dele. Zato so zgodnji pomladni mrazi hude, ne¬ zgode, ki prete posebno vrtnarju in vinorejcu. Vrtnarji ču¬ vajo nežne cvetice, sadeže in druge rastline, pokrivajoč jih s plahtami, z listjem in drugimi rečmi, da se ne ohladč preveč. V nekaterih krajih zažigajo v ta namen plevel ali dračje, žaganje, šoto, pokvarjeno seno ali slamo, gnoj i. t. d, Močni oblaki dima, hi se pri tem naredi, varujejo rastline mraza. H. Schreiner. 61. Kako pozebajo rastline. Voda, v kateri so raztopljene trdne tvarine, zmrzne ob nižji toplini nego čista voda. A oda na pr., v kateri je raztop¬ ljene mnogo soli, ostane pri 0° kapljiva; zategadelj zmrzuje morska voda, ki nima povsod enako dosti soli, ob različnih top¬ linah, vobče pa šele pri — 2 ' 2 0 C. Isto velja o rastlinskih šokih, ki imajo v sebi več ali manj raztopljenega sladkorja in drugih tvarin. To je vzrok, da pozebajo rastline večjidel šele ob nižjih toplinah nego ob 0°. Različne rastline niso za mraz enako občutljive. Nekaterim rastlinam menda mraz nič ne škoduje; za zimo sploh so jako malo občutljivi malosočni rastlinski deli, največ semen, pozimsko drevesno \ 188 brstje; lahko pa pozebejo tiste rastline, ki imajo mnogo soka v sebi; kadar se spomladi brstje razvija, ga lahko zamori vsak ponočni mraz. Cim bujnejše pridejo setve v zimo, tem laže pozebejo. Sočnato listje ogrščice (repice) zima laže pogubi nego bolj suho rženo. Sicer pa zmrzlost ne pogubi vselej rastline. Iz¬ kustvo Tiči, da nekatere rastline, ki so popolnoma pozeble, vnovič oživč, ako se polagoma tajajo. Naglo tajanje pa največkrat ozeblo rastlino popolnoma usmrti. A nekaterim rastlinam, če so pozeble, tudi počasno tajanje nič več ne koristi; tako n. pr. bučje bilje vselej zamrje, kadar je po- zeblo. Tudi ne pozebe vsakikrat vsa rastlina; bolj zavaro¬ vana korenika ostane dostikrat nepoškodovana, če je tudi nadzemsko steblo popolnoma pozeblo. V takem slučaju rada setev spomladi vnovič ozeleni. Včasi gleda oratar po hudi zimi z žalostnim srcem mnogobrojne pleše po setvah ter se vpraša, ne bi li njive zopet razoral in posejal. A pivo pomla¬ dansko solnce mu pokaže, da ni bilo treba te skrbi. Dobrot¬ ljivi Oče ni pozabil svojega zvestega služabnika; oČuval je korenike nepoškodovane ter poslal oživljajoče solnce, ki je zbudilo iz njih nove bilke. V kratkem času dorastejo novo zbujene bilke one, ki so ostale nepoškodovane, in vesela setev obeta bogato žetev. II. S cli r e i n er. 62. Dež. Oblaki so sestavljeni iz prav majhnih kapljic vode. r !’o kapljiČice padajo proti zemlji. Če pridejo na svojem potu v gorkejši zrak, se izpremene zopet v hlap in se vzdignejo kvišku. Če pa spodnji zrak ni dosti topel, padajo, sprije¬ ni aj o č se, res na zemljo. Tedaj pravimo, da gre dež. Oim više stojč oblaki, iz katerih prihaja dež, tem večje so njegove kapljice; zato padajo po gorah manjše deževne kaplji ce nego ob istem času v dolinah. Kadar padajo iz nizkih oblakov prav drobne - kapljice; pravimo da prši (pršica). Ako padajo iz visokih oblakov debele kaplje na zemljo, tedaj nastane ploha; če so p a 189 kaplje izredno velike in goste, tako da dežuje, kakor bi iz „ škafa lilo , pravimo, da so se oblaki utrgali. Včasih deži daleč po svetu; tedaj pravimo, da je povsodnji dež; ako pa zadene dež le malo ozemlja, rečemo, da je prehodni dež ali pčjalica. Dež je zelo koristen in potreben; čisti in hladi zrak, poživlja rastline, rodoviti zemljo, daje vode studencem, po¬ tokom in rekam. II. Schreiner. 63. Uganka. Jaz most poznam in tudi ti, na svetu lepšega pač ni: nihče še ni šel črez ta most. Ima še tudi to lastnost: nad mostom so vodč, pod njim gredo ljudje, in ptice letajo, in ladje jadrajo. Plačati treba ni mostnine. Orez malo časa ti izgine. J. Stritar. 64. Sneg in toča. Pozimi pada iz oblakov namesto dežja navadno sneg. Ako ujamemo nekoliko tistih belih kepic ali snežink na rokav in si jih natančneje ogledamo, nam bode takoj jasno, kako nastane sneg. Le na gorko ne smemo s snežinkami, premenile bi se v kapljice vode. Pozimi zmrzne hlap, ki je v zraku, v drobne ledene iglice. Te se zbero v snežinke, ki nam kažejo prav lepe, šesterotrakaste zvezdice. Po nižavah in dolinah gre sneg navadno le pozimi, ker je zrak samo tedaj tako mrzel, da zmrzne hlap. Po visokih gorah pa gre tudi poleti. Ker je zrak čim više tem hladnejši, se naredi sneg v oblakih lahko tudi po¬ leti ; samo v nižave o tem času ne more pasti, ker se pada- 190 joče snežinke v nižjih, toplejših plasteh raztepe ter pridejo na zemljo kot deževne kapljice. Po tem takem je mogoče, da ob istem času visoko gori po gorah sneži, spodaj v dolini pa deži. Spomladi in jeseni se v sneženih oblakih, ki jih veter preganja, zb er 6 iglice rade v majhne, goste kepice, ki padajo kot sodra ali babje pšeno na zemljo. Poleti pa ne pada sodra, ampak toča. V prav visokih oblakih se dela tudi tedaj sodra. Ko pa pada skozi nižje oblake, naredi se okoli nje debela ledena skorja, in na tla padajo ledena zrna, ki jih imenujemo točo. Ako prerežemo zrno toče, vidimo v sredi belo, nepro- zorno, sodri podobno zrnce; okoli zrnca je bolj ali manj pro¬ zoren led. Toča pobije rastline, da, celo živali in napravi veliko škode. H. Schrciner. 65. Odkod prihaja potoček. Globoko v zemlji je bila kapljica vode. Bila je sama, okoli nje je pa bilo temno, to ji ni bilo všeč. Pomikala se je torej dalje. Sreča drugo kapljico in potem še jih več. Vse so šle z njo. Ker jih je bilo mnogo, narastla jim je moč, in so rekle: ,,Luknjo si bomo zvrtale iz zemlje, da bomo mogle gledati svetlo solnčece.“ In zvrtale so si luknjico in videle so svetlo solnčece in sinje nebo. Kako je bilo lepo! Kar mi¬ rovati niso mogle; šepetale so od samega veselja. To so slišale druge kapljice, ki so bile blizu. Hotele so tudi gledati sinje nebo in so pritekle. „Tu je bister studenček so vpili otroci, ki so stali blizu tam, kjer so privrele kapljice iz zemlje. S prgiščem so si zajemali vode in si gasili žejo. Vode je pa pritekalo vedno več; vedno več kapljic je vrelo iz luknjice, da kmalu niso imele dosti prostora. Zato so tekle prve dalje, druge pa za njimi. Tekle so med travo mimo rdečih, rumenih in belih cvetic. 191 „ Potoček prihaja l“ so klicale cvetice in so ga vabile: »Ljubi potoček, ostani pri nas, igrajmo se!“ Potoček pa od¬ govori: „Ne, ne, dalje moram Tekel je dalje. Kmalu prišumlja od strani drug potoček in reče: „Dobro jutro, bratec, vzemi me s seboj!“ — „Le pojdi z menoj!“ odgovori prvi, in tekla sta skupaj kot potok dalje. Vzela sta potem še drugih potokov s seboj, a ljudje ki so to gledali, so rekli: „Glejte, iz potoka je postala reka!“ Dokler je bil potoček še majhen, skakali so otroci črezenj. Ko je pa narastel do potoka, niti odrastli niso mogli skakati preko njega; položili so bruno črez in so hodili po brvi z brega na breg. Kaj pa, ko je potok postal reka! Bil je tako širok, da bruna niso več segla od brega do brega; ljudje so si morali postaviti most. Tu pa tam je stal mlin ob bregu, in reka mu je vrtela kolesa. Kdor je imel nositi kaj težkega, je naložil svoje breme na ladjo, in reka jo je nesla na svojem hrbtu dalje in dalje do velikega mesta ali pa celo do širokega morja. Reke se iztekajo v morje in ostanejo skupaj, dokler jih ljubi Bog ne izpremeni v megle. Ce je na zemlji šaša, da Bog, naj padajo v kapljicah kot dež na njo. Potem napajajo cvetice in vse rastline ter se zarijejo zopet v zemljo od koder so prišle. Po Barthelu. Uganka. Katera voda je na tem svetu največja? 66. Ponočna rosa. Tema povsod je, vse molči; počiva svet, priroda spi. Sopare le se shajajo in veli cvet napajajo; na travo kaplje sedajo ter to in to povčdajo. Da mine čas jim bolj »p«š*6, ined sabo govore takč: Štiridelna čitanka. III. (XII. 1271.) 11 192 „ Jaz zmrznila sem bila v sneg, nesčna z burjo v strmi breg; vso zimo sem ležala tam, spomladi vstala spet k meglam." — „Jaz pitje bila sem sladkd." — „ Zdravilo ustom jaz grenkč. — „Solza sem iz'očesa jaz siroti lezla na obraz. — „Jaz lila sem današnji dan po kmetskem licu v tok potan.“ — „Nad peskom ribice nocoj igrale gibke so z menoj .“ — „Moža jaz krepkondnega pojila prej sem trudnega. “ — „Jaz dežju sem pomagala in s hladom tla oblagala. — „Molčite naglo! Kaj bi to? Jaz mlinsko gnala sem kolo. — Cernu je prazni vaš ropot? Plavila sem jaz parobrod.“ To rekle so in še in še, na koncu pozaspale vse; a kadar so se zbudile, kak6 so se začiidile, ker vsaka daleč v razen kraj prestavljeno se najde zdaj! Fr. Levstik, 67. Zrak. Zrak nas obdaja povsod. Napolnjuje vsak prostor; celo v majhne luknjice kruha, lesa in vseh drugih teles se vsili- Ako v sobi ni pohištva, pravimo, da je prazna, a to prav za prav ni res; soba je do vrha polna zraku, če izliješ vodo iz polnega kozarca,' kozarec še ni prazen, poln je zraku. To vidimo, ako vtaknemo navidezno prazno kupico narobe 193 v vodo; ker je polna zraku, voda ne more vanjo. Če hočeš naliti vode v kozarec, mora zrak iti iz njega. Zraka ne vidimo, ker je zelo prozoren. Čutimo ga pa, če mahamo z rokami ali Se dihamo in sopemo. Slišimo ga posebno jeseni in pozimi, kadar tuli veter po dimnikih in vrši po gozdu. Kajti veter je zrak, ki se giblje. Zrak nima okusa niti vonja in je precej lahek. Zrak se da stisniti, pa le do določene mere. Kakor hitro neha pritisk, razširi se zopet v prejšnji prostor. Ako ga pa stiskaš črez mero, raztrga ti vse ovire. To lahko spoznajo dečki, ki se igrajo z bezgovo puško. V cevi je zrak. Ako porineš v cev naboj, za njim pa če drugega, stiska se zrak med nabojema bolj in bolj. Naposled prvi naboj ne more več vzdržati prevelike sile stisnjenega zraka in .— puška poči; zrak porine prvi naboj iz cevi. Brez zraku ne more živeti ne človek ne žival, ne morejo rasti rastline, ne goreti ogenj. Brez njega bi ne mogli govoriti, peti, slišati; ptiči bi ne mogli letati. Kjer ni zraku, je smrt. Zrak ni povsod enako čist. Najslabši je ondi, kjer biva več ljudi delj časa skupaj. Luč pojema in brli, če ji tudi ne manjka olja. Nedostaje ji zraka, ker so ga ljudje z dihanjem izpridili. Ako si hočemo ohraniti ljubo zdravje, moramo skrbeti za dober in čist zrak. Zato moramo izbe zračiti ali prevetro- vati poleti in pozimi, da se nadomesti izprijeni zrak s čistim. V zaprti sobi žerjavico imeti, je zelo nevarno, posebno ponoči, ko vse spi in se ne ve, če in kdaj kdo pade v omo¬ tico. Mnogo ljudi je že prišlo tako ob življenje. Žerjavica namreč zrak jako pokvari. Slab zrak je tudi v kleteh, kjer vre vino, v globokih vodnjakih in jamah. Zato ni varno hoditi vanje. Ako imaš v takih krajih kaj opraviti, spusti poprej luč po motvozu noter! Če ti luč ugasne, ostani zunaj ! Kjer luč ne more go¬ reti, tudi človek ne more živeti. Po H. Schreinerju. 13 * 194 68. Zrak in' naše zdravje. Dober zrak je glavni pogoj našemu zdravju. Ta resnica je še vse premalo znana veliki množini našega ljudstva, ali če mu je znana, pa se ne ravna zadosti po njej. To je sicer lakko umevno, pa zategadelj ni nič manj nespametno. Velike vode se vsakdo boji, ker zna, da lahko v njej utone in utone v kratkih minutah, ako ga nihče ne reši in se sam ne more rešiti. Tudi ognja se radi izogibljemo, ker nas skeli in se bojimo, da bi ne zgoreli. Drugače je s slabim zrakom. Hudi nasledki vdihovanja nezdravega zraka se nam ne pokažejo vselej tako očitno. Samo da zrak ni tako močno popačen, da bi neprijetno udarjal na naše vohalo in ako nas ne duši v njem, pa mislimo, da je že dober, ali pa se sploh ne menimo zanj. Res je, da slab zrak ne uniči življenja na mah, ako m že prehudo pokvarjen. Zategadelj pa nam je še hujši so¬ vražnik, ker nas skrivno zalezuje in naše zdravje izpodko¬ pava polagoma — a gotovo. Le poglejmo si upadla lica tistih revežev, ki si morajo dan za dnevom služiti svoj trdi kruh v globokih rudnikih; poglejmo si upadla lica tistih ubogih prebivalcev velikih mest, ki si ne morejo privoščiti primernih stanovanj, ampak morajo spati in prebivati v tesnih sobicah ali celo v kleteh z majhnimi okenci — včasih jih je še mnogo v takšnem prostoru! Podnevi, zlasti o poletju sicer navadno pri nas ni sile za zrak, ker delo sili vsaj kmeta, da biva skoro ves Čas na polju; toda pozimi se na kmetih preradi gnetejo v mali sobi okrog gorke peči in oken ne odpirajo radi, samo zaradi toplote ne. H. Schreiner. 69. Oblast ognja. Dobrotna ognja je oblast, ko človek čuva njeno rast, in kar osnavlja, kar stori, je dar nebeške te moči. 195 A strašna je nebeška moč, kadar razbije spon obroč in na svobčdno pot biti prirode samosvoja hči. Groza, ko rastoča more brez ovir ognjeni tok skoz obljudene prostore gnati pod neba obok! Kajti elementi tvore črtijo človeških rok. Iz oblaka blagost vstaja, dež prihaja; iz oblaka v strah in kvar šviga žar. Cujte v linah glas le-ta — plat zvona! Kot s brvjo svod oblit je — dnevna ni svetloba to! Kakšno vpitje po cestah! Puh na mah! Steber se ognjeni dviga, po cestah kot veter šviga, plapolaje raste, vžiga. Kot iz pečnega oboka zrak žari, tramovje poka; tresk podbojev, šip rožljanje, mater krik, otrok ječanje; plamen pali stan živali; vse peha se, gnete, muči, noč v podnevni sije luči. Sklepa se iz rok veriga, vedro šviga 196 preko nje; v visokem loki vrč studenci, vodni toki. Pribuči vihar, ki jame žar slediti vsepovsod. Prasketaj e v suhi plod bruhne plamen, v žitne hrame, pali razsuščne trame in kot hotel s sabo vzeti plapolaj e hi na pot težo zemeljsko od tod, velikanski raste, sveti do neba! Brez nad vda se človek oblasti zublja, mora nem, ko mu pogublja tvor za tvorom, nanj strmeti. Prazno je pogorišče, divjih sap strašnč ležišče. V dnu izžganih oken biva strah in beda, in oblak nebeški gleda v hram nizdol. Enkrat še v grobne jame sreče same človek se nazaj ozre — pogumno les popotni vzame. Karkoli ogenj mu je vzel, en sladek up ima v izgubi: prešteje one, ki jih ljubi, in glej, vse svojce je otčl! S chiller-Funt ek. 197 70. Veter. Na gorkem se zrak raztegne in iztanjša, na mrazu se pa skrči in zgosti. Zato je mrzel zrak težji od gorkega; mrzli ostaja bolj pri tleh, gorki se pa dviga. Pri požaru se vidi, da žene vroči zrak goreče ogorke, oglje i. t. d. kvišku. V zakurjeni sobi je gorkejši zrak zgoraj, mrzlejši pa spodaj. Zato nas v zakurjeni sobi rado v noge zebe, kadar daljo časa mirno sedimo, če je prav v sobi še precej gorko. Ako držimo med malo odprta vrata zakurjene sobe gorečo svečo zgoraj, nagiblje se plamen na vnanjo stran, ker zgoraj sili topli zrak iz sobe; če pa postavimo svečo na tla, pripo- giblje se plamen v sobo, ker spodaj prihaja vnanji, mrzli zrak v sobo. Ko bi pustili duri odprte, odhajal bi topli zrak iz sobe, mrzli bi pa silil v izbo dotle, da bi bilo zunaj in znotraj enako mrzlo. Soba bi se izhladila. Zato zapiramo vrata pozimi. Tako se godi tudi pod milim nebom. V kraju, kjer je topleje, se iztanjša zrak in se- dviga; zato pa v ta gor¬ kejši kraj teče zrak iz mrzlejšega; zrak se giblje. Ce se giblje počasi, nastane prepih; ako se pa giblje hitreje, pravimo, daje veter. Močen veter imenujemo vihar. Vihar strašno tuli. Večkrat ruje drevesa s koreninami, odnaša hišam strehe, podira kozolce. Pogostoma se primeri, da potegne po več vetrov na enkrat od raznih strani. Vetrovi tiščč drug v drugega, zato nastane vrtinec. Vrtinec vzdiguje prah, pesek, listje i. t. d. ter nosi vse to kvišku. Vetrove imenujemo po strani sveta, od koder pihajo. Veter od Severja proti jugu je severnik ali s e v e r, tudi krivec imenovan, jug ali južnik pa piha od juga proti severju. Od izhoda piha izhodnik, od zahoda ali zapada pa zahodnih ali z a p a d n i k. Po H. S c h r e i n e r j u. 198 71. Važnost vetrov. Vetrcm prinašajo iz gorkej šib krajev topel in vlažen zrak v hladnejše pokrajine, iz hladnih krajev pa mrzel in suh zrak v tople. Tako nastane nebo sedaj oblačno, sedaj vedro; tako se dogaja, da sedaj solnce sije, sedaj dežek gre, da nasta¬ neta sneg in toča, da je včasi hladno o poletju in včasi toplo sredi zime, da so včasi mrazne noči o poletju, včasi južno vreme med zimo. Izkratka: veter dela prav za prav, da se izpremi- njata in menjavata v istem letnem času gorkota in mraz, suhota in mokrota; veter dela vreme. In kčliko je od vremena odvisno! O čem se pogovar¬ jata največkrat dobra znanca, ko se srečata? Skoraj gotovo, da o vremenu. Skrbno opazuje kmet, kako veje veter, in ugiba, kakšno bo vreme. Saj ve, da je od vremena največ zavisno, kakšna bo žetev, kako bo sadje obrodilo in vinograd, kčliko in kakšne mrve bo nakosil, kako se mu bo sušila. Vetrovi sušč zemljo; včasi naredi glinasta zemlja vsled suše velike grude, da jo je težko obdelovati. Vetrovi raznašajo sipni pesek in na tak način pogostoma zasipljejo rodno zemljo. Sadonosniku in setvam škoduje veter, ako stresa in raz- troša cvetje, plodove in semenje. Tako lahko veter v sado¬ nosniku že v cvetju pogubi vso letino. Mlada drevesa je treba privezati k močnim kolom, da jih veter ne upogne. Tudi žito rado poleže vsled močnega vetra. Mnogo škoduje veter s tem, da raznaša in raztroša ple- velova semena in tako onečišča setve. Tudi škodljive živali lahko veter raznaša na daleč. Silno pogubna trtna uš se pri¬ kaže čestokrat hipoma sredi zdravih vinogradov daleč od poprej okuženega mesta. Dolgo si niso vedeli razjasniti, kako je prišla tja. Danes smo se prepričali, da cesto prinese veter te silno lahke živalce v zdrave vinograde. Pa tudi koristni so nam mnogokrat vetrovi, čistijo zrak, .raztresajo poleg plevelovih semen tudi semena koristnih rastlin. Tako pride marsikatera rastlina na pravo mesto. Vetrovi pre¬ našajo cvetni prah na pestiče in naredč, da se cvetovi oplo- 199 dč. Zmerne sape je vselej želeti, kadar je grozdje in sadje v cvetu, samo preburna ne bodi! Po morju in po jčzerih goni veter ladje na jadra, in v nekaterih krajih imajo celo mline na veter. H. Schreiner. 72 . Kako so se vetrovi med seboj prepirali. Vetrovi so se prepirali, kateri izmed njih je najboljši. Vsak našteva in hvali svoje dobre lastnosti. Jug pravi: „Jaz prinašam toploto, da se more sneg sto¬ piti, da cvetice rastejo in cvetč in da sad zori/ — Sever reče: „Jaz prinašam ljudem zdravje/ — Zapadnik se hvali, da prinaša dež, in Iztočnik, da čisti zrak. Tako so se dolgo prepirali in ker se niso mogli zediniti, kateri je najboljši, razporedč se na štiri letne čase. Jug je vzel poletje, Sever zimo, Zapadnik jesen in Iztočnik pomlad. Po J. Majcigerju. 73. Nevihta. Poleti popoldne je. Solnce razliva bleščečo luč z viška doli. Zrak je neznosno soparen. Ovelo zelenje se onemoglo poveša proti tlom. Prepelica mirno čepi v razoru, težko že pričakujoč hladne večerne rose, da bi suhi kljun namočila v njej. Sčinkovec se stiska v senci pod košato grano in pozi- java; petčlin gaga, kopaje se v peščenem prahu na dvorišču, in psu, ležečemu na trebuhu tam na pragu, moli dolgi jezik po strani iz odprtega gobca. Zemlja sama, sem ter tja široko razprezana, zeva že za krepilno primako v nebo. Na polju se ratarju za brazdo kadi prah. Prioravši na konec njive, si briše z rokavom pot z vročega čela, željno se ozira kvišku okrog sebe in vzdihuje natihoma: „Ko bi pač dobri Bog dal malo pohlevnega dežja / Nobena sapica od nikoder ne dahne. Višnjevo nebo je vedno še čisto kakor ribje oko. Ali glej! Ne dolgo, in lahek južni vetrič pripleše po zraku. Skoro priplava izza juga po jasni modrini tudi že 200 tanek, bled oblačec; počasi se plazeč dalje in dalje po nebu, je vedno očitnejši, z vsakim trenutjem širši in debelejši. Samo malo časa še, in solnce izgine mrfelo za oblake, ki kmalu potem gosto in mračno zagrnejo ves obzor. Veter priteza krepkeje. Po potih in cestah se vzdiga v visokih vrtincih bel prah. Po vrtih šumi, po gozdih hrušči; drevje se zibaje upogiblje, vrhovje se mu klanja niže in niže. Oblaki so osiveli in temotno očrneli, podč se in drevč, da se zdi, kakor bi vse podnebje bežalo dalje. Izza cunjavih robov se zdaj ter zdaj blisk zasvetlika v nastali polumrak. Od daleč se tudi že čuje, kako zamolkel grom pribobneva vedno bliže in bliže. Človek in živali slutijo, da se približuje huda ura. Zdajci krivec pritegne in pritisne oblake. Iz najhudo- urnejšega se iikreše strela ter smukne v žarečem pasu nizdol: zabliska se, da vzame oči. Brž za njo zadrdra mogočen grom in trdo buči pod obnebjem, da se zemlja trese. Kaka redka kaplja pade debelo na tla. Pastir žene čredo s paše. Ratar izpreže plužna kolca in tira voliče domov. Ženjice in plevice, kosci in drugi delavci hite z njiv, peš-potnik s ceste, da si poišče zavetja tam pod bližnjo, košato lipo. Strela drugič razkolje oblake, in dež se ulije, zagrinjaje ves okraj v belo, neprozorno meglo. Prihruje vihar ter divja in razsaja, da vse vre in bobota; ruje in trga strehe, lomi ko¬ zolce, drevje, krha veje, vali deževne kolobare prek sadežev po polju in drevi raznovrstno sodrgo s seboj dalje po zraku. Ploha se zaganja z vso silo kakor iz odprte zatvornice. Strele se krešejo druga za druga in letajo križem, blisk za bliskom. Grom udarja brez prenehanja; sedaj je treščilo, da je groza in strah, in vsak se že boji, da se morebiti skoro pokaže ogenj tu ali tam. Cerkvenik zvoni „meg!i“. Gospodinja vsaka na svojem domu lomi cvetnonedeljske šibe na žerjavico, naj bi še blago¬ slovljeni dim kadil v oblake in jih razganjal; a ob enem tudi pobožno sklepa roke ter na pragu z družino vzdihuje 201 in moli, naj bi dobrotljivi Bog odvrnil nesrečo! In glej, hudo vreme se res jame miriti. Piš ponehava, grmi in bliska se redkeje, in oblaki se razgrinjajo ter poglajajo, dež ponehuje — svetli se. Ali z rebri dol in po potih še vedno dero bujice, s seboj vlekoč pesek, blato in protje. Po senožetih in njivah stoj 4 kalne mlake. Rastlinje, vse posvaljkano, visi napojeno in ubito v tla. Kmet hiti na polje gledat, kako je s sadeži, še dosti vesel, da hujšega — da toče ni bilo! Tam na zapadu se pretrgajo oblaki. Zahajajoče solnce zasveti na tanko premrenjenem nebu, dpiraje rumene žarke izprekoma v krotko pršeči dež. In proti izhodu razpne sedmerobojna mavrica svoj zali lok, „pije vodo“, poročajoč ljudem, da bode jutri zopet sijalo ljubo solnce, sijalo tem mileje, tem lepše! Vse je polno upanja! Po J. Ogrincu. 74. Bog*. Stvar sem Tvoja, Stvarnik siloviti, Tvoj življenja vsaki dih je v meni, um je in srce darilo Tvoje: Ti si večno, neizmerno bitje! Kdo je trate, gaje ozelčnil? Kdo vsejal cvetice po livadah? Kdo drevesa vsadil med pečine? Kdo postavil gozde na strmine? Kdo na skalo je naslonil skalo? Kdo je zložil gore velikanske? Kdo votline izdolbel in doline? Kdo pogrnil zemljo rodovito? Kdo je ustvaril jčzera, potoke? Kdo izliva reke v širno morje? Kdo užiga treske gromovite? Kdo pošilja dež in roso belo? 302 Kdo nad nami je razpel obnebje? Kdo neba utrdil svetle zvezde? Kdo pridružil mirno luno zvezdam? Kdo zareži svit posodil solncu? Kdo po cvetju kaže pot čebeli? Kdo postrvi da plavuti bistre? Kdo ubral je slavcu mile strune? Kdo jelenu dal je brze noge? Kdo je ustvaril modrega človeka? Kdo mu čelo proti nebu dvignil? Kdo izrččil mu vladarstvo zemlje? Kdo udihnil dušo mu nesmrtno? Kdo za rožo ve, kadar ovene? Kdo za prah, ki se od skale kruši? Kdo za kapljo v morski globočini? Kdo za črva, ki podjeda deblo? Kdo je času dal perut ubežno? Kdo je ljudstvom čudno pota umeril? Komu moli se molitev sveta, in uklanja kčmu se človeštvo? Tebi, večno, neizmerno Bitje, ki v prostoru, v času meje nimaš, ki te čuti v srcu svojem človek a te umeti, videti ne more! Včrujem, da si Stvarnik vsemogočen, upam, da bo duša moja večna! Bolj Te ljubim nego svet in sebe, v prabu je pred Tabo pesem moja! M. Vilhar. 203 IV. Iz preteklih časov. 1. Iz naj starejših, časov. V najstarejši dobi ljudje niso imeli ne žita ne domače živine, ne tkane obleke ne prstenih posod, niti so si znali pri¬ pravljati umetna bivališča ali si graditi hiše. Prvotni ljudje so bili sami lovci in ribiči. Lovili so divje konje, ki so se pasli blizu njih pečin. Kosti so jim služile za orožje. Iz kre¬ menjaka so si napravljali nože, pile, žage, sekire, osti za puščice in za kopja i. t. d. Kovin niso imeli niti so jih po¬ znali. Kadar ni bilo drugega, so rabili majhne kamenčke za prače. Sčasoma pa so se naučili obdelovati kamen in kost za orodje in orožje; pilili, gladili in okraševali so jih s pikami in črtami. S takim orožjem so pobijali živali, ki so jim bile sovražne ali katerih meso so uživali, na pr. medvede, sčbolje, nosoroge, slone, konje, vepre, kozoroge, volke, lisice in zajce, divje kure, divje race, gosi, labude, jerebice i. t. d.; tudi ribe in mehkonožci so jim ugajali. Stanovali so na krajih, kjer so bili kar najbolj varni sovražnih ljudi in zveri, na pr. po pečinah, na oblih goricah in holmcih, molečih iz močvirnatih dolin in ravnin in po skal¬ natih jamah; stavili so si pa tudi kolibe na kole, ki so jih bili zabili v tla plitvih jčzer in barij ; tem stavbam pravimo mo¬ stišča. Taka mostišča so imeli na Ljubljanskem barju, v Cerkniškem in morebiti tudi v Hodiškem jčzeru. Kadar je bilo toplo vreme, so hodili skoro čisto nagi; sicer pa so se oblačili v kože ubitih živali. Krasili in lišpali so se ljudje že tačas; obešali so nase prevrtane medvedje, 204 jelenje, voleje in lisičje zobe, barvano kamenje, polžje hišice, jantar in antracit, koralde iz ilovice i. t. d. Kožo so si bar¬ vali z rdečo ilovico. Iz ilovice so se tudi naučili zgodaj izde¬ lovati posodo, najprej kar samo z roko, pozneje pa z lon¬ čarskim kolesom. Polagoma so se navadili krotiti živali (govedo, ovco, konja, svinjo, psa i. t. d.) ter spravljati za domačo živino brano pod streho. Začeli so v ta namen sejati žito (pšenico, ječmen, proso) in sočivje. Sejali so konopljo in lan in izde¬ lovali platno. Med tem so bili tudi ostavili mostišča ter si poiskali ugodnejših bivališč. Stanovali so namreč pozneje večinoma na gradiščih. Gradišča so utrjevali na ta način, da so okoli njih nasuli prsti, nagrmadili kamenja ter zabili v tla močne bole. Po naših krajih je mnogo gradišč. I’o J. Apihu. 2 . Rimljani v naših, pokrajinah. Rimski cesar Oktavijan je navalil na naše kraje. Podjarmil je vse narode ob morju in Savi tja doli do Siska in Zemuna in je ustanovil Emono (Ljubljano). Njegova pastorka Tiberij in Druz sta pa podjarmila vse planinske pokrajine tja do Donave. Donava od bavarske meje do izliva Drave je bila odslej meja rimskemu cesarstvu. „Rimljan se naseli povsod, kjerkoli zmaga ,“ je bilo rimsko načelo. Razdelili so Rimljani vse svoje dežele v pokrajine. Ob morju je segala Italija še celo na Kranjsko; severno od nje se je razprostirala gorata Karnija in potem Norik do Donave, obsegajoč zapadni Štajer in južno Dolnjo Avstrijo. Izhodno od Norika pa se je daleč na Ogrsko raztezala Panonija, ravan, polna gostih šum in močvirij; tudi izhodni rob Štajerske in ravni del Kranjske je spadal pod Panonijo. V te pokrajine so pošiljali Rimljani oskrbnike, ki so stanovalce (provincijale) večinoma odirali z visokimi davki; celo najubožnejši podaniki so morali plačevati harač (davek od glave); za vojake in uradnike pa so morali dajati žito. 205 Rimljani so širili med domačini latinski jezik, svoje šege’ svojo omiko in svoje zakone ter svojo vero. To so storili tem laže, ker so ustanavljali na starih gradiščih in drugih primernih krajih nova mesta. Tako so nastala mesta: Emona (Ljubljana), Celje, Ptuj („Na Hajdinu“), Virunum na Gospo¬ svetskem polju; oh morju so cvetla poleg Ogleja mesta Trst, Koper in Pulj ; ob izlivu Kolpe v Savo je nastal Sisek, ob gornji Donavi pa Vindobčna. Poleg utrjenih mest, obdanih večinoma z obzidjem in jarkom, so bile manjše naselbine, na pr. Nauportus (Vrhnika), Noviodunum (Drnovo pri Krš¬ kem) i. t. d. V teh mestih in trgih so Rimljani naselili deloma italske kmete in obrtnike, deloma vojake in domačine. Ti so obdelo¬ vali polje okrog mesta, pasli tod živino in sadili ovočno drevje in trto. V mestu so izdelovali blago za obleko in razno orodje iz volne, lanu, lesa, železa, ilovice, usnja i. t. d. Izven mesta ob včliki cesti so pokapali svoje mrliče, ki so jih izprva sežigali; pozneje pa so cela trupla devali v sarkofage. Rimljani so vzeli domačinom vso zemljo in jim pustili samo koče in malo sveta kot najemnikom, katere sme gospodar vsak čas pognati; a gospodarji so bili zemljiščem rimski vojaki in drugi naseljenci. Med naseljenci je bilo tudi mnogo domačinov, ki so bili pri Rimljanih v službo stopili kot hlapci ali vojaki. Naučili so se od njih bolje obdelovati zemljo, zasajati vinsko trto, rediti živino, izdelovati razne obrtne izdelke ter z njimi tržiti. Naučili so se od Rimljanov tudi bojevanja, rimskega bogočastja i. t. d. Tudi rudnike in fužine, ki so jih bili otvorili, oziroma zgradili že domačini, na pr. v Bitnjah v Bohinju, so Rimljani izkoriščali. Zgradili so tudi po vseh podjarmljenih pokrajinah ceste; znali so jih tako izvrstno in trdno podlagati, da je njih sledov še dandanes vse polno po naših krajih („ajdovska cesta“). V prvi. vrsti so bile te ceste namenjene vojaškim s vrbam; potem pa so pospeševale tudi trgovino — kajti Rim¬ ljani so bili premeteni trgovci — ter so sploh služile nrometu. Po J. Apihu. 206 3. Kakšni sp bili Huni. Stari pisci nam popisujejo Hune tako-le: Brez brade so, grdega obličja, ker dečkom brž po rojstvu prerezujejo lica, da jim zaradi brazgotin ne morejo rasti brki. Krivonogi so kakor zveri, in skoro živinsko je njihovo življenje. Ni jim treba ognja, da bi si kuhali jedi; njihov živež so korenine in zelišča, ali pa jedo na pol sirovo meso. Hiš nimajo nikakšnih, celo šatčrov iz trstja ne najdeš pri njih. Brez miru blodijo po hostah in gorah in so privajeni od otročjih nog gladu in žeji ter vsaki vremenski izpremembi. Njih oblačila so ali platnena ali iz kožic manjših živali sešita; vedno pa nosijo isto obleko doma in na polju ter jo imajo tako dolgo na sebi, dokler ne razpade v cape. Stegna svoja pokrivajo s kozlovskimi kožami, njih škornji pa so tako nerodni, da težko peš hodijo v njih. Tčliko boljši pa so jahači; sicer so njih konji suhi in grdi, a so za to stanovitni. Na njih čep d kakor prirastli in na konjih opravljajo svoje navadne posle. Ponoči in podnevi je skoro vse na konju; na konju kupujejo in prodajajo, jedo in pijč; večjidel Hunec tudi spi na konju, na njegov vrat naslonjen. Celo svoje zbore in posvete imajo na konjih. Pravega vladarstva ni najti pri njih; svojim glavarjem služijo brez vsake trdne zveze. V vojsko gredo nalik zagvozde z neskončno divjim krikom. Okretni kakor so, razkrope se na mestu in potem divje more. Iz daljine se borijo s kopjem; osti tega orožja so napravljene iz ostrih kosti. Kadar se približajo sovražniku, se borijo z mečem ter mečejo zanke nanj, da se tako zavozlan ne more braniti. Pluga in motike ne poznajo. Brez ognjišča in dvorišča se stikajo sem ter tja s svojimi vozovi, na katerih bivajo žene in pa otroci, dokler ne odrastejo. Drugje rojen, drugje zrejen, ne ve nihče, odkod je. Ne poznajo razločka med krepostjo in pregreho; kaj je vera in bogoslužnost, tudi ne ved6. l*o P. Trstenjaku. 207 4. Stari Slovani. Že v starodavnih, časih so Slovani najrajši obdelovali polje, redili živino in gojili čebele; najbolj so zaradi mleka in mesa cenili kobile. Poljedelstvo jih je seveda že rano privedlo do stalne naselitve. Prvi so poznali plug ali oralo, ki je torej staro slovansko orodje. Sejali so pšenico, oves, ječmen, rž, proso; vrhu tega so se živili tudi s kašo, bobom, grakom, lečo, repo, čebulo, česnom ter pili medico. Žito so znali tolči in v žrnvak mleti, iz moke pa peči kruh. Kot poljsko orodje jim je že rabila kosa, srp, motika, lopata; izdelovali so tudi vozove. Znali so cepiti sadje ter so zlasti negovali jablane, hruške in slive. Tudi z obrtjo so se Slovani že izdavna bavili, toda tako, da je cela zadruga izdelovala samo eno in sicer isto obrto- vino, ki jo je izvrševal že praded tiste zadruge in so jo izvr¬ ševali za njim vsi njegovi potomci od roda do roda. Svojega kovanega denarja Slovani v najstarejši dobi niso imeli, nego so blago zamenjevali. Tuji trgovci so za svoje blago jemali od Slovanov platno; zato menijo nekateri, da je iz besede ,,platno“ nastala beseda ,,platiti' ali „plačati“. Izprva Slovani niso imeli utrjenih mest, ampak so pre¬ bivali v lesenih, raztresenih kočah in hišah ob bregovih rek, jčzer, ob močvirjih ali na obronkih gora. Blizu hiše je bil hlev. Postave so bili stari Slovani visoke in krepke. Dobro¬ hotni so bili ter iskrenega srca; prevare niso poznali. Po no¬ beni čednosti pa, se niso tako odlikovali kakor po gostoljubnosti. Strastno so ljubili Slovani petje; prepevali so o vsaki priliki ter spremljali milotožne' svoje pesmi z brenkanjem na tamburico. Vobče so bili Slovani miroljuben narod, vendar se je cesto pokazala tudi njih bojevitost. Peš so večinoma šli nad sovražnika, oklepa niso opasovali nikdar. „Kdo izmed ljudi, ki jih obsevajo solncni žarki, je tako silen, da bi nas premagal so govorili s ponosom ter s tem svedočili svojo moč in hrabrost. Štiridelna čitanka. III. (XIX. 1371.) i 4 208 A samovladarja niso imeli, temveč so razpravljali vedno javno o koristnili in škodljivih stvareh; ljubili so svobodo; to je pa cesto rodilo nered in neslogo; zato so bojeviti sosedje večkrat prelahko zagospodarili nad njimi. Po J. Apihu. 5. Atila in slovenska kraljica. Kralj Atila, Ilunov veliki voj, beneške ugleda ravnine; pohotnost užge mu do njih se takoj, zamičejo brž ga skomine. „P)'ehodil zares sem že dosti sveta, podjarmil ga s svojim sem mečem: krasnejše dežele pa, nego je ta, ni, bogme, je — to vam pa rečem! In ker je prelepa — ah, moja zato ta zemljica bodi slovenska! Dobili je pač ne bo pretežko, kraljuje ji sama le ženska1‘ In Atila reče, in zemlja bobni, vsa trese se plan plodovita; to niso potresa podzemske moči, . to konj so vam hunskih kopita. Kobilic je roj na Benečijo pol, žre, pase po njej se po ceni : to Hunov je divja in gladna druhal, ki krade in ropa in pleni. Kresovi po zemlji beneški gore, oj, svetli, nebrojni kresovi; Bog vas se usmili , ubogi ljudje: gorijo vam vaši domovi! Zveri prilomastile skok so na skok morit med orače beneške. Cuj krik njih in vik in jok, vzdih in stok! Kaljo jih zverine človeške. 209 Hun vlada ob Nadiži bistri povsod -. ni varnega več pred njim zida. Kje vojski domači zdaj trdni je kot ? Kje ti zdaj, kraljica si Vida ? Pod Krasom, kjer skalnata stena sija. kjer širi se Landrijska jama, tam vojska kraljičina tabor ima, tam našla skrovišča je sama. Pred Vido prijaše Hun kosmat in grd: „Predaj se kar sama nam rada! Ct nečeš, meč Atilov tvoja bo smrt, pogine ti tabor od glada.“ „„Gladu in Pesjanov se jaz ne bojim! Tu vzemi za dar si meh žita, k rojakom povrni tja hitro se z njim, če vojska še vaša ni sita! Cuj, kolikor zrnja ti hrani ta meh, vreč žita še toliko imamo — j)0 tajnih donašajo nam, ga hodeh — nikdar se vam mi ne udarno!"" Ustraši kralj Atila sam se zelo odgovora hrabrega Vide; Benečiji lepi da rajši slovo ter z dolgim nosom odide. ■ Ko Vida hotela pa peči je kruh, zmrači se prekrasno ji lice: odnesel bil Atilov je ogleduh poslednji ji mernik pšenice. — Trdnjava Slovencev današnji še dan nam zove se Landrijska jama, spominja se dan, ko je bežal Pesjan, spominja kraljica se sama. A. Aškerc. ( 4 * 210 6. O veri starih Slovanov. Pred več nego devetsto leti je na Ruskem vladal knez Vladimir. Tedaj je na lepem griču njegovega prestolnega mesta Kijeva stal malik Perun; bil je iz lesa, glava mu je bila iz srebra, brada pa zlata. Perunu ob strani sta stala bogova Dažbog in Stribog. Toda knez Vladimir je prejel sveti krst in dal uničiti one malike. Peruna je velel privezati konju za rep in ga zagnati v globoko reko; ljudstvo se je jokalo za lesenim kipom, ki so ga nesli valovi v daljavo; zakaj bilo je še mali¬ kovalstvu vdano. Stari Slovani so verovali v več božjih bitij. Kadar se je razlegal grom in je udarjala strela, tedaj jim je gospodaril v oblakih bog Perun. A ko je zasijalo solnce ter delilo zemlji silo in blagoslov, tedaj je zavladal na nebu Dažbog, ki daje bogastvo; z njim vred se je zemlji smehljal Svetovit, bog jasnega neba in modrega ozračja. Stribog se je igral z vetrovi, zlasti pa je veleval ostremu Severju, ki ledeni. Kdo izmed nas ne pozna očaka slovenskih zemelj, mogoč¬ nega Triglava? S tremi glavami so si mislili stari Slovani boga s tem imenom, kakor da bi hteli očitovati, da ta bog vedeževanja vidi preteklost, sedanjost in prihodnjost, da pa vidi tudi zemljo, morje in zrak. Bes te lopi! slišimo še dandanes cesto reči, pa navadno ne vemo več, da je starim Slovanom Bes bil črni bog, ki se ga je vredno bati. Nič boljši od Besa ni bil niti Škrat ali Škratec. Dolgo je držala Morana prirodo v sponah zime in smrti, a odbežati mora, ko po poljih in livadah začne Vesna sipati svoje pisane darove in lepa Lada, z njo roko v roki, rodoviti njive; tedaj ob virih in potokih zarajajo \ 7 ile, in ves svet se človeku vidi veselja kraj. Da mu le Rojenice ali Sojenice niso že ob rojstvu dolo¬ čile nemile usode! 1-r. Ilešič. 211 7. Sv. Ciril in Metod na Moravskem. /. (. / Leta 860. ali 861. so prišli poslaniki kneza Rastislam^fe je vladal ta čas na Moravskem, k carigrajskemu cesarju Mihaelu III. rekoč: „Naš narod se je sicer otresel poganstva in sprejel krščanske nauke, ali učitelja nimamo, ki bi nam oznanjeval krščanske resnice v našem jeziku. Prišlo je k nam mnogo krščanskih učiteljev z Laškega, z Grškega in Nem¬ škega; ti so nas učili vsak po svoje. Mi Slovani pa. smo pre¬ prost narod in želimo, da nas kdo razumljivo pouči o resnici. Zatorej nam pošlji, gospod, takega moža, da nas bode učil cele in čiste resnice. Zdajci pokliče cesar Konstantina Modrijana pred se in mu veli: „Slišiš li, kaj pravijo? Nihče drug ne more tega storiti nego ti. Vzemi s seboj brata Metoda in idita! Zakaj vidva sta Solunjana; vsi Solnnjani pa govore čisto slovanski. Na to odvrne Konstantin; „Slab sem in bolehen, no, pa rad pojdem. Toda imajo li Slovani pismenke, da pišejo z njimi knjige?“ Cesar mu odgovori: „Niti moj ded niti moj oče niti mnogi drugi, ki so popraševali o tem, niso nič našli. Kako naj jaz vem ? Pa ako hočeš, Bog ti bode pomagal; saj pomaga vsakemu, ki prosi/ Konstantin na to odide, se vda molitvi ter prosi Boga pomoči; in duh božji ga je navdahnil: sestavil je pis¬ menke za slovanski jezik ter je začel prevajati evangelij sv. Janeza: „Izprva je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu“ i. t. d. Konstantin, ki se je pozneje imenoval Ciril, in pa Metod sta leta 868. prišla v deželo moravskega kneza. Slovanska apostola sta poučevala mladeniče v krščanski veri, jih učila na svete knjige in pripravljala za duhovski stan. Po panonskih legendnli. 212 S. Blagovestnikom. Luč naša, bratje, od izhoda! Od tam nam solnce nosi zlati dan; omike žar spod jutrovskega svoda razširil do zapadnih se je stran; in ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda, ni bil li tam ljudem z nebes poslan ? Omike, vere luč nam od izhoda, on dal nam tudi je Cirila in Metoda! Pustila dom sta in svoj rod o bregu sinjih morskih vod, sla sta v Slovanov širno domovino, preganjat z vere lučjo zmot temino, Prinesla v glasih sta slovenskih, v izvornih znamenjih pismenskih pradedom pismo od Boga — oj, to jim šlo je do srca! Pač srcu le domači glas mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega — domači glas le 7iosi spas! Kako pradedje so veseli v domačih glasih uk sprejeli! Ko culi božja so veličja, možem celo solze svetle gosto kapljale so z obličja — oj, rajske radosti solze! Kot hrasti vsled sekir udarja- maliki na glasove te grme so padali z oltarjev, ležali strti v prahi so : iz src bežali plahi so, in src in pa svetišč oltar zavzel vesoljstva je vladar. Oj, hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva, M delo to sta izvršila, ki dede sta tako krstila, ki jezik naš branila sta, naš jezik posvetila sta ! Oj, hvala vama iz sred solunska sveta brata dva! S. Gregorčič. 9. Leopold Presvetli. Nekoč, tako se pripoveduje, je spremljal Leopold Baben- berški nemškega cesarja Otona II. na lov. Spodili so veli¬ kanskega medveda; spremljan samo od Leopolda, je cesar zasledoval zver daleč tja v gozd. Hkratu se obrne medved proti svojima zasledovalcema. Cesar hitro zgrabi lok, da bi s puščico ustrelil besno zver. Toda lok je bil preveč napet in je počil. Ta hip priskoči Leopold, ne da bi maral za svoje lastno življenje, in poda cesarju svoj lok v trenutku opasnosti. Cesar je medveda na smrt ranil in je bil rešen. Ves ganjen, zahvali mladeniča za izkazano zvestobo. »Srebro in zlato/' je dejal, „je preničevo, da bi ti poplačal, kar si mi storil. Na ta zlomljeni lob! In ako potrebuješ kdaj moje milosti, prinesi mi ga! Bog bode obrnil tako, da ti morem kdaj uslugo povrniti.“ Od tega dogodka so pretekla leta. Leopold je bil dorastel v krepkega moža in pokazal svojo hrabrost v marsikateri bitki. Ta čas je umrl grof, ki je v cesarjevem imenu bil postavljen nad Izhodno Krajino, da bi branil državo napadov sovražnih sosedov. Leopold je poznal to deželo in je hrepenel, da bi svojemu cesarskemu gospodarju vnovič dokazal svojo hrabrost in zve¬ stobo. Zategadelj stopi pred cesarja, ko je ta-le imel krog sebe zbrane velikaše svoje države, položi zlomljeni lok pred prčstol in si izprosi milost, da bi bil postavljen za mejnega grofa v Izhodni Krajini. 214 Ugledavši zlomljeni lok, se cesar Oton spomni srečno prebite nevarnosti in spozna v Leopoldu zvestega tovariša, ki mu je življenje rešil. Z veseljem mu stori izprošeno milost. Tako so prišli Babenberžani leta 976. kot mejni grofi V Izhodno Krajino. Po nemškem berilu. 10. Domače življenje srednjeveških, vitezov. Življenje srednjeveških vitezov je bilo dosti različno od našega. Svetiti so si morali z voščenimi svečami, ki so bile drage, ali pa s treskami, ki so slabo svetile, pa dajale mnogo dima; zategadelj so vitezi hodili rano spat, pa so tudi za¬ rana vstajali. Kosil so imeli samo dvoje: zajutrk in pa glavni obed, ki je bil kakor pri Rimljanih kasno popoldne. Ker kave in čaja še niso poznali, so navadno zajutrkovali juho s kru¬ hom. Južinali so zlasti meso, ribe, močnate jedi in sir. Krom¬ pirja seveda ta čas še ni bilo. Namesto sladkčrja, ki ga tudi niso poznali, jim je rabil med; zategadelj so redile viteške gospodinje čebele, osobito ker so potrebovale vosek za sveče. Za pijačo so imeli i pivo i vino in razen tega tudi še iz meda napravljeno medico (med), ki pa je bila jako draga. Ker vilic niso imeli, so prišle mesene in druge jedi že razrezane na mizo, in segali so po njih z majhnimi noži ali pa kar s prsti; kajti tudi nožev navadno ni bilo mnogo na mizi, cesto en sam. Zato so pred kosilom in po kosilu nosili okoli gostov umivalnike. Zlasti pozimi je bilo življenje po samotnih gradovih silno pusto; saj niso imeli niti poštene kurjave niti razsvet¬ ljave. Kamini so požrli pač mnogo drv ter dajali mnogo dima, pa razširjali malo gorkote po sobi; le-ta je uhajala skozi dimnik, in tako so po srednjeveških gradovih silno pre¬ zebali. Okna, ki so bila itak' majhna, so v hudem mrazu morali zadelavati; ker stekla izprva niso imeli in je bilo še dolgo časa silno drago, sojih zadelavali z lesenimi zatvor- nicami ali pa z mehurji, z roženimi pločami, s koženico ali 215 — z oljnatim papirjem; vsled tega je bilo tudi podnevi temačno ; po dvorani. O plapolajočih ali kadečih se treskali in brlečih sve- tiljkah so torej grajske gospe s svojimi hčerami in deklami opravljale svoja ročna dela, pletle, vezle, krojile in šivale za vso družino, pa izdelovale tudi lepe preproge in odeje, s kate¬ rimi so kitile grajske sobe; pri tem so gospe poučevale svoje hčere, kako se jim je treba vesti, da se ne pregrešč proti viteški dostojnosti. Moški pa so po obilo zaužiti pijači rajši polegali po klopeh, stoječih ob zidu in prevlečenih s kožami divjih živali ali s suknom. Kaj čuda, da so se grajski prebivalci razveselili vsakega tujca, ki jih je poselil ter jim prinesel novice iz daljnega sveta, ali pa celo kakega „potnjočega pevca*, kijih je raz¬ vedril s svojimi pesnimi, slavečimi junaške viteške čine. Priljubljena zabava je bil vitezom lov, zlasti lov s so¬ koli, katerega so se udeleževale tudi gospe in gospodične. Najljubše opravilo pa je bil vitezom vendar le boj, in če ni bilo baš nobene vojne, so ga kar sami napovedali ali drugemu vitezu ali pa še rajši kakemu bogatemu mestu. Meni nič, tebi nič so navestili mestu vojno z ,.bojnim listom* ter menili, da imajo potem pravico, trgovce tistega mesta napadati in ple¬ niti. Tako so mnogi vitezi postali ,,roparski vitezi*. Roparsko viteštvo so na moč zatirali nekateri nemški kralji. Po J. Apih u. 11. Pobožnost v srednjem veku. V 11., 12. in 13. stoletju so verski nauki ljudem pre-. šinjali srce z veliko silo; žrtvovali ,so, če je bilo treba, blago in življenje, da bi si zagotovili večno zveličanje. Ta verska navdušenost se je zlasti pojavila okrog leta 1000.; ta čas so namreč ljudje mislili, da se izpolni staro proroko- vanje, da bo konec sveta in da napoči sodnji dan. Na ta veliki dogodek so se pripravljali s podvojeno pobožnostjo. Bolj in bolj so pohajali verniki tudi božja pota, t. j., hodili so molit v kraje, kjer je počivalo truplo kakega svet- 216 nika ali ki so bili sicer posvečeni. Najrajši so hodili v Rim ter molili na grobčli sv. apostolov Petra in Pavla; odtod se je tudi udomačila med Slovenci beseda „romati‘‘, ki pomeni: hoditi na božjo pot. Drugi romarji so šli še dalje: k grobu sv. apostola Jakoba v Galiciji na Španskem in pozneje tudi na severo- zapadno Nemško, namreč v Trevir (Trier), kjer so jim kazali suknjo Kristusovo, v Cahe (Aachen) in Kelmorajn (= Koln am Rhein, t. j. Kolin ob Renu). Nič niso marali za težave na potovanju; hodili so često po mnogo mesecev ter prebili mnogo hudega. Seveda so verni Slovenci pohajali tudi božja pota v do¬ movini, na pr. cerkev Sv. Ivana Devinskega, grob blažene grofice Heme na Krki. Najsvetejša božja pot pa je bila pobožnim romarjem Sveta dežela, kjer je nekdaj živel in učil, trpel in umrl naš Zveličar. Tja so pohitevali iz daljne Evrope verniki po suhem in po morju, da bi ondi poljubljali sveta tla in molili ob grobu Zveličarjevem in na drugih svetih krajih. Pot v Sveto deželo je bila dolga, težavna in nevarna, a niso se je kristjani plašili, dokler so tam vladali krščanski cesarji, grški in omikani vladarji arabski. Toda v 11. stoletju so si sirovi Seldžuki (Turki) osvojili Sveto deželo; bili so moha- medanei, sovražniki krščanske vere, in krščanskim romarjem so delali zapreke, kolikor so jih mogli; ta čas (1057) je menda tudi poginilo ali bilo ujetih nekaj sto ljubljanskih romarjev. Po Ji Apihu. 12. Kako se je godilo križarski vojski na poti v Sveto deželo. (Tretja križarska vojna.) Ko je egiptovski vladar Saladin otel kristjanom razen drugih mest tudi Jeruzalem (1187), tedaj je pregovoril papež cesarja Friderika I. Rdečebradca, Riharda Levosrčnega, kralja angleškega, in Filipa II. Avgusta, kralja francoskega, da so zbrali križarje ter jih peljali v boj proti moliamedancem. Francozi in Angleži so se tja napotili po morju, nemški cesar pa je krenil 1189. leta s svojo vojsko po suliem; kretal je ob Donavi navzdol skozi Avstrijo in Ogrsko in je črez Srbsko in Bolgarsko dospel v Carigrad. Medpotoma se mu je pridružilo mnogo avstrijskih križarjev. Težav je bilo križarski vojski že v Evropi dovolj prebiti, kajti pota so bila slaba, živila je bilo za toliko množico včasih težko dobiti in težko je bilo tudi njo brzdati; a še vse huje je bilo v Aziji. V Mali Aziji so poslanci turškega sultana zavedli križarje v puščobne kraje, kjer so trpeli strašno žejo in lakoto ter so vitezom konji večinoma poginili. V tej stiski jih je še zavratno napadel sultan, toda križarji so ga pora¬ zili ter potem naskočili in osvojili njegovo prestolno mesto Ikonij. Tu so se malo odpočili, potem pa nadaljevali pot skozi puste kraje, po goli kraševini. Zopet jim je nedostajalo hrane, še huje pa jih je mučila žeja. Marsikateri junak in romar je tod omagal ter umrl, in tudi živine je mnogo poginilo; težko so nosili vitezi svojo železno opravo in orožje. Klavrno so se pomikale čete dalje; kadar pa so prišli do kake vode, so pla¬ nili ljudje in živina nanjo kakor brez uma, omedlevajoč od žeje in vročine. Gorje pa mu, kdor je oslabel in zaostal za glavno četo! Neprenehoma, ponoči in podnevi so zalezovali križarje Turki na svojih brzih in puščave vajenih konjih; obstreljevali so jih z ostrimi puščicami, potem pa jih napadali ter jih ali posekali s krivimi sabljami ali pa odvedli s sabo v snžnost, ki je bila često hujša od smrti. Le verska navdušenost in krščansko junaštvo sta kre¬ pili križarje, da so prebili tčlike težave in črez maloazijsko kraščino naposled dospeli v plodno deželo ob morju, kjer so se zopet poživili. P° J- Apihu. 13. Grad Habsburg-. Blizu mesteca Brugg v Švici se nahaja nizka gora Wiil- pelsberg. Na tej gori je stal nekdaj preprost in majhen, a sloveč gradič Habsburg. Dandanes gledaš pred sabo samo 218 stolp, sezidan iz rezanega kamena, in hišo, v kateri stanuje star čuvaj; za hišo je grajski dvor in griček z lipo, pod katero si lahko odpociješ in ogleduješ lepo, rodovitno okolico. Pred več nego 850 leti si je grof Radbot zgradil grad Habsburg. Radbotu je bil brat sloveči škof Werner v StraB- burgu. Ta škof Werner je dal 'Radbotu lepo vsoto denarja, da bi si zgradil na Wiilpelsbergu močen grad, ki naj bi rodu imetje bolje čuval nego starejši gradovi po nižavi. Leta 1020. je prišel Werner sam si stavbo ogledovat, a ni mu bila povšeči; grad se mu je videl premajhen, obzidje se mu je zdelo prenizko, češ, za toliko denarja bi se bil dal sezidati večji in trdnejši grad. Tabo je govoril škof, karajoč brata. „No,'‘ odvrne mu grof Radbot, „če hočeš, pa postavim črez noč gradu toliko obzidje, da ga ne užuga noben na¬ sprotnik." In glej čuda: ko zasije jutro, odpre Radbot line in pokaže bratu — živ zid okrog gradu! Ponoči je bil pozval svoje podložnike, in prišli so na vse zgodaj in prinesli s sabo orožje, kakor da jim je braniti grad gospodarjev. Ponosno pokaže Radbod strmečemu bratu ta zid rekoč: „Hrabri možje so najboljše obzidje; njih ljubezen in zvestoba sta najtrd¬ nejši grad.” J. A pili. 14. Grof Rudolf Habsburški. Izza dobe Radbotove se je pomnožilo imetje Habsburžanov, in razširila se je vrlemu rodu tudi slava. Vse svoje prednike pa je prekosil grof Rudolf. V njem vidiš zedinjene vse vrline one dobe: bil je vitez, vedno držeč roko ob meč, da brani imetje in čast svojemu rodu, bil je pa tudi navdahnjen s tisto pobožnostjo, ki znači srednji vek. Ko so se nemški knezi leta 1278. zbrali v Mogucu, da si izvolijo novega kralja, so si izbrali Rudolfa. Grof Rudolf Habsburški si je dejal na glavo najslavnejšo krono tedanjega krščanstva. Ostal je ponižen in pravičen, kakor je Lil kot preprost grob Ko so ga bili knezi izvolili za kralja, je zasedel prestol, da bi izvrševal prvo kraljevsko opravilo, namreč knezom delil 219 I najeme in pravice; toda ni bilo žezla in brez žezla kralj ni I mogel deliti najemov. Že so se hoteli knezi raziti, ali Rudolf I prime sv. razpelo na oltarju ter reče: »Znamenje našega od- I rešenja služi mi danes namesto žezla! Ko se je nekoč vojskoval ob hudi suši, je poslal vojake | po vode. Našli niso nobenega studenca, samo ženjice na njivi I so imele vrč vode. Zaman so se branile, morale so jo vojakom I prepustiti. Vojaki so hiteli z vodo h kralju ter so se bahali, I kako so si jo izvojevali. Ali kralju se zmrači čelo, in takoj ukaže nesti vodo ženjicam nazaj rekoč: »Nočem krivičnega [ blaga!“ Takih dogodeb, ki pričajo o plemenitem značaju in srcu kraljevem, je vedel narod kmalu mnogo. J. Apih. 15. Kako je znal soditi Rudolf Habsburški. Kralj Rudolf Habsburški je v Norimbergu zbral kneze in poklical pred se vse one, ki so imeli kako pravdo, da bi jih sodil. Med drugimi je stopil pred kralja imovit trgovec in se pritožil, da je dal gostilničarju v usnjati torbici spraviti dve sto kron denarja; ali ko je hotel novce nazaj, tajil je krčmar, da bi bil kdaj dobil kake novce od svojega gosta. Prič ni bilo nobenih, a vendar je znal trgovec navesti takih znamenj, da Rudolf ni dvomil o resnici njegove pritožbe. Krčmar je bil imovit, vse ga je spoštovalo, težko bi mu bilo dokazati krivdo. Ko tožnik odide, pridejo poslanci norimberški pozdravljat kralja. Med njimi je bil tudi obtoženi gostilničar. Rudolf se začne s poslanci prijazno pogovarjati in reče črez nekaj časa krčmarju: „Lep klobuk imate, dajte mi ga, svojega vam dam zanj !“ Krčmarju je bilo to po volji, in menjala sta klobuka. Ker pa je med tem prišlo obilo druge gospode, poprosi Rudolf poslance, naj nekoliko počakajo; potem gre iz dvorane in reče nekemu meščanu: »Pojdite k ženi krčmarjevi, poka¬ žite ji v poverilo klobuk njenega moža in ji recite v imenu moževem, naj takoj semkaj pošlje usnjato torbico, tako in tako, z denarjem v njej!" Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in ji izporoči zapoved kraljevo. Zena mu verjame in izroči torbico. Ko je imel Rudolf torbico v rokah, pošlje hitro po trgovca, naj pride tožit krčmarju v zobe, poslance pa odpravi in reče gostilničarju, naj počaka. Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mu noče vrniti hranjenih novcev. Ali ta taji in se roti, da mu tožnik ni dal shraniti ničesar. Med tem ko se trgovec in gostilničar prič¬ kata, pa vrže Rudolf torbico na mizo. Krčmar ostrmi, sapo mu zapre slaba vest, in kmalu izpove svojo krivdo. Trgovec je dobil svoj denar, a krčmar je moral plačati globo. Fr. Hubad. 16. Boj Otakarja II. z Rudolfom I. Ko je Rudolf Habsburški leta 1278. sedel na nemški prčstol, ni ga hotel za svojega gospoda pripoznati mogočni Otakar, kralj češki. Premagan je bil od Rudolfa leta 1276. in mu je moral odstopiti vse dežele razen Češke in Moravske. Težko je prenašal kralj to sramoto in kmalu je ponovil vojno. Dne 27. junija leta 1278. se je poslovil Otakar od žene in otrok ter zapustil zlato Prago. Kakor da bi ljudstvo slutilo, da ne bode nikdar več videlo preljubljenega vladarja, spre¬ milo ga je iz mesta v izprevodu, z duhovščino na čelu, že¬ lelo mu srečno pot ter glasno plakalo. Dne 25. velikega srpana sta se obe vojski postavili v bojno vrsto pri Suhih Krutih (Diirnkrut) na Moravskem polju. Napoči jutro 26. včlikega srpana, in v obeh vojskah je bilo živahno gibanje. Vsak je slutil, da bode boj resen in krvav, ter se je pripravljal na težke trenutke. Rudolfovi vojaki so se izpovedali in s sv. zakramenti prevideli; mnogo¬ teri je dal napisati svojo oporoko. Rudolf sam je' odložil svoja kraljčva znamenja ter šel v preprosti obleki v boj. Vsa njegova vojska prilepila si je na prsi znamenje sv. križa in udarila v bojni krik: „Hie Rom!' 4 in „ Kristus ! <( Tudi Otakar stori vse, da očvrsti svojo vojsko; jezdeč med svojimi krdeli, jih izpodbuja z odlično zgovornostjo ter obeta najhrabrejšim bogata darila. Bojni krik Cehom je: „Budejo- vice, Praha!" Kmalu se čuje po češki vojski staročastna bojna pesen: „Gospodine, pomiluj ny (= nas)!“, med Rudolfovimi vojaki pa se razlega druga, materi božji na čast. Takoj potem trčita obe vojski druga na drugo, in — krvav boj se vname. Od jutra do poldne ostane borba neodločeha. Končno potisnejo Cehi Rudolfa nazaj. Sam Rudolf pride v smrtno nevarnost. Sovražna sulica mu prebode konja. Rudolf se zvrne v strugo plitvega potočiča, težki konj se zvali nanj ter ga skoro zaduši. Neki vitez priskoči, ga izvleče izpod konja ter ga posadi na drugega. Sedaj se ohrabrijo Ru¬ dolfovi vojaki, z novo srditostjo se vname bitka in postane kmalu nevarna za češkega kralja. V tem usodepolnem tre¬ nutku ukaže češki kralj poveljniku pričuvne vojske, Miloti, naj prihiti s svojimi čilimi četami na pomoč. Ali zaman so njegovi ukazi — izdajalski Milota je s svojimi krdeli ostavil bojišče, ne da bi se bil lotil boja. Sedaj ni bilo več rešitve za češko vojsko. Groza in strah prešine sicer tako hrabre češke čete, spuste se v divji beg ter se neredno valč proti Severju ali proti izhodu, njim za petami pa je zmagujoči protivnik. Otakar vidi, da je vse izgubljeno, ali strah se ne loti hra¬ brega njegovega srca. Z malim spremstvom se zakadi v naj¬ gostejše sovražno krdelo, dolgo se bojuje in tako srčno, da se skoro nikdo ne upa v njegovo smrtonosno bližino. Nazadnje se pa konj zgrudi pod njim, in do smrti utrujen od dolgega, neenakega hoja, skoro brez zavesti, se mora kot ujetnik udati svojim nasprotnikom. Razorožijo ga, razbijejo mu svetlo čelado na glavi, potem pa prebodejo s sulicami in meči plemenito truplo češkega kralja. Tako je bil Otakar ubit, ne v viteški borbi, temveč zavratno in od robe morilske. Ko je izdihnil svojo dušo, zapuste ga morilci, sra¬ mujoč se svojega čina; njegovega trupla se polasti tolpa krutih vojakov, opleni ga, sleče mu dragoceno obleko ter uganja sirove šale z mrličem; naposled ga puste nagega v krvi ležati. V tem položaju ga najde Rudolf; zvedel je, da je njegov protivnik ujet, in je takoj ukazal, naj se skrbi za njegovo varnost. Sam je hitel k njemu, ali najde ga ubitega in oplenjenega. Žalost prešine plemenitega zmagalca, ginjen gleda nemo truplo onega, ki je bil svoje dni najodličnejši vladar evropski; nestalnost človeškega sijaja in bleska pre¬ vzame njegovo blago dušo. Takoj potem jo udari Rudolf za bežečim sovražnikom in dovrši svojo zmago: češka vojska je bila čisto pobita in razkropljena. Po Fr. Šukljeju. 17. Friderik Lepi in Ludovik Bavarski. - Albreht, sin Rudolfa Habsburškega, je bil prvi vojvoda iz habsburške hiše, ki je vladal nad Avstrijo in je postal tudi nemški cesar. Izmed Albrehtovih sinov, ki so očeta preživeli, je bil Friderik najstarejši; zaradi ljubeznivosti in lepe postave so ga imenovali „Lepega“. Po Albrehtovi smrti so nemški knezi izvolili za kralja Henrika VII. Luksemburškega in po njegovi smrti sovražnika avstrijskih vojvod, Ludovika Bavarskega. Pri tej zadnji vo- litvi je le par knezov izbornikov oddalo glasove avstrijskemu vojvodi Frideriku Lepemu. Kateri je bil torej pravi kralj? To bi bil moral prav za prav odločiti papež, toda izvoljenca sta hotela sama z mečem rešiti preporno volitev. Sedem let je trajal med njima krvav boj. Orez sedem let (1322) sta se pa oba kralja sama spri¬ jela pri Muhldorfu ob Ini. Ludovik je tu napadel nasprot¬ nika, predno je bil temu prihitel brat Leopold na pomoč. Zaman so nekateri svarili Friderika, naj se še ne 'spušča v boj. Odgovoril jim je: „Zaradi mene je že toliko vdov in sirot, da mora biti tega boja konec, naj že bo kakršenkoli. 223 Friderik je sam načeloval svoji vojski ter se je tudi sam lirabro bojeval, toda napadel ga je nenadoma od zadaj grof norimberšbi, in tedaj so pobegnili nekateri oddelki njegove vojske. Kljub temu se je branil kakor lev do večera; udal se je še le potem, ko se mn je zgrudil konj; odpeljali so ga ujetega na grad Travsnice. Toda, ko je bil brat jetnik — dalje nego tri leta je bil na Travsnicah — Leopold ni miroval; posrečilo se mu je, da je pridobil novih zaveznikov, med njimi tudi papeža, in spravil je zmagalca Ludovika v tako zadrego, da je le-ta sklenil, spraviti se s Friderikom, Posetil ga je na Travsnicah ter mu rekel, da ga takoj izpusti, ako se odreče nemškemu prestolu in mu obljubi, da pomiri tudi papeža in brata Leopolda; a če se mu to ne posreči, naj se vrne. Friderik je to obljubil ter vesel odšel domov. Tu pa je našel zvesto svojo ženo oslepelo spričo mno¬ gega joka, a brat Leopold je bil proti Ludoviku tabo raz- ljučen, da ga Friderik nikakor ni mogel potolažiti. Tedaj pa se je vrnil, zvest dani besedi, zopet na Bavarsko. Ta zvestoba je Ludovika tako ganila, da se je pobratil s Friderikom ter ga pridržal pri sebi, češ, da bodeta skupaj vladala. Toda Friderik je bil bolehen, in minila ga je bila želja po cesarski časti; vrnil se je domov in kmalu (1380) umrl. Za nas Slovence je njegova doba zanimiva tudi zaradi tega, ker je pridružil habsburškim deželam Slovenji Gradec in Savinsko dolino. Ta kraja sta bila odslej ločena od Koroške in spojena s Štajersko. P° J- Apihu. 18. Umeščanje koroških vojvod na Gospo¬ svetskem polju. Prvi dan kimavca leta 1286., tako piše letopisec, opat Ivan Vetrinjski, je bil Meinhard Tirolski po starodavni šegi slovesno povzdignjen na vojvodski stol. Na podnožju Krnske gore se nahaja kamen, na katerega je sedel kmet iz roda Edlingerjev; Edlingerji so imeli to pravico Štiridelna čitanka. III. (XII. 1371.) i u 224 od starodavnih časov po dednem pravu v svoji lasti. Z eno robo je držal marogastega bika, z drugo pa kobilo enake barve. Ne daleč od njega je stal deželni knez, oblečen v sivo rašek vino, obut v kmetske črevlje, z deželno zastavo v roki. Obda¬ jali so ga deželni plemiči in vitezi v najsijajnejši praznični opravi. S palico v roki se približa kmetu na bamenitem sedežu; kmet vpraša v slovenskem jeziku: „Kdo je oni, ki tako pri¬ haja ?“ Okoli stoječi odgovore: „Deželni knez je. £< Kmet dalje poprašuje: „Ali je pravičen sodnik, ki išče blagor domovine? Ali je blagoroden in prijatelj ter zaščitnik prave vere? Vsi odgovore: „Je in bode.“ — „Po kateri pravici/' nadaljnje kmet, pa more pregnati mene s tega sedeža? ‘ — „Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, kobilo in obleko, ki jo ima sedaj knez na sebi, prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsaka- terega davka.“ Zdaj se rahlo dotakne kmet z desnico knezovega lica, opominjajoč ga še enkrat svete dolžnosti pravične sodbe. Odstopivši z vojvodskega sedeža, odvede oboje živinčet s seboj. Knez pa se postavi, oblečen, kakor je, na kamen, ki ga je ravnokar ostavil kmet, potegne svetli meč, ga zavihti na vse štiri vetrove ter se roti in prisega, da hoče vsem biti sodnik po dolžnosti in pravici. Na to se knez še napije iz preprostega kmetskega klobuka čiste studenčnice, narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar daje in pri¬ reja domača dežela, pa naj ne hrepeni premočno po vinu in po drugih inozemskih nasladninah. Sploh pa je bil vojvoda vsakemu, ki ga je pozval pred cesarja na odgovor, dolžan le v slovenskem jeziku odgovarjati. Izpod krnskega grada se je napotil umeščeni vojvoda v starodavno in veličastno gosposvetsko cerkev, kjer je pel najvišji deželni svečenik slovesno sveto mašo ter med službo božjo kneza blagoslovil in posvetil po cerkvenih prcdp ; sih. Po službi božji šele sleče knez kmetsko obleko in se obleče v svojo knežjo opravo ter se napoti k sijajnemu obedu. 225 Po končanem obedu se odpravi z vsem spremstvom na bližnje Virunsko polje, kjer še dandanes stoji vojvodski stol. Ta ima dva sedeža, enega na iztočno, enega na zapadno stran. Na prvega je sedel vojvoda ter delil deželne najeme in pra¬ vice vsakemu, kdorkoli jib je zaprosil od njega; na zapad- nega pa je sedel goriški grof, mejni grof koroški, ter je delil svoje najeme. Po J. Majcigerju. 19. Potres na Kranjskem in Koroškem v 14. stoletju. V predpustu leta 1348. — dne 25. prosinca — se je začela, tresti zemlja, in potres je trajal do kresa. Najhuje se je treslo po Koroškem in Kranjskem, da so zvonovi sami zvonili in sesulo se je mnogo gradov (n. pr. Podvetrom, Radiše, Vombe.rk, Košentaver, Strmec). V Ogleju se je po¬ drla velika cerkev. Najhuje je bilo v Beljaku. Tukaj je porušil potres vse cerkve in hiše razen lesenih koč; v cerkvah je bilo baš vse polno ljudi; vsi so bili ubiti; pri Minoritih so bili mrtvi vsi menihi. Iz razvalin je švignil še ogenj in pokončal, kar je bil pustil potres. Le s podporo škofa bam- berškega, ki je bil v Beljaku gospodar, so mogli nesrečno mesto zopet zgraditi. Na nekaterih krajih se je odprla zemlja, in v Osojsko jezero seje pogreznila cesta. Najjasneje pa nam kaže gora Dobrač še dandanes silo tega potresa; od te gore se je ta čas odkrušil velik kos (Drt), padel v dolino, zasul 17 vasic, 3 gradove in 9 cerkev ter zajezil Žilo, ki je baje poplavila 10 vasi. Okrog 5000 ljudi je ta potres uničil samo na Koroškem, okrog 40.000 (?) jih je neki poginilo na Ko¬ roškem in Kranjskem. I'o rokopisu v Itlosterneuburgu. 20. Goriški grofje. Poleg Babenberžanov in Habsburžanov so vladali v sred¬ njem veku velikemu delu slovenskega naroda tudi grofje goriški. Prvi grofje goriški so bili samo uradniki, ki so imeli 15 * oskrbovati malo deželo; a sčasoma so se tako utrdili v grofo¬ vim, da je postala njih dedna last, in začeli so se po njej tudi nazivati. Najprej so si lastili ti grofje le mali okraj solkanski, oh cesti, ki vodi s Kranjskega na Laško, a še te male deželice je pripadala njim samo polovica, dočimjebila druga polovica last oglejskih patriarhov. Okoli leta 1030. pa je deželico priženil Markvard Eppensteinski, koroškega vojvode sin, ter postavil „grad na gorici“; po gradu se je jelo zvati mesto, ki je vzrastlo okrog grada. Patriarh je izročil Markvardu še drugo polo¬ vico grofovine in ga imenoval braniteljem oglejske cerkve. Kakor drugod, so se tudi na Goriškem hitro menjavale vladarske rodovine; iz rok Eppensteinovičev je prešla dežela v roke grofom turngavskim, katerih glavni dom je bil grad Bruck blizu mesta Lienca v Pusterski dolini (v sedanji izhodni Tirolski), torej v najzapadnejšem predelu nekdanjih slovenskih selišč. Zvali so se odslej goriški grofje, dasi so bivali tudi sedaj večinoma v Pusterski dolini. Zato so pa prišli malo v dotiko s prebivalci goriške grofovine; niso se naučili njih jezika ter so občevali z njimi le po tolmačih. Toda bili so krepki in neumorni vladarji; a kadar je šlo za kako novo pri¬ dobitev, so bili tudi brezobzirni, nasilni. Vojna in lov sta jim bila najljubša zabava in sijajne viteške igre so jim bile nad vse. Poleg vsega tega so bili izprva vrli in umni gospodarji in zategadelj jako imoviti. Po J. Apihu. 21. Celjski grofje. Ko stopiš na celjski postaji iz železnice ne pozabi po¬ gledati na hrib, ki ima na svojem vrhu mogočne razvaline starega gradu! Kdo so pač bili oni gospodje, bi so se s te višine, varni sovražnikov, lahko mirno ozirali po lepem mestu celjskem in po Saviuski dolini? 227 V mestu samem ti bodo v minoritski cerkvi zadi v mizi glavnega oltarja pokazali več mrtvaških glav; ena je na dveh mestih razklana. One razvaline in te mrtvaške glave živo pričajo, kaj je človeška slava., koliko je ostalo moči nekdanjih — celjskih grofov. Polpeto stoletje je že minilo, odkar je končal ta slavni rod. L. 1456. je umrl za nasilno smrtjo zadnji grof celjski, Ulrik II. V Belgradu ga je ubil ogrski mogotec, ki se je bal njegove moči; krvaveč iz težkih ran na glavi, je izdihnil Ulrik svojo dušo. Truplo Ulrikovo so iz Belgrada spravili v Celje, kjer ga je prejela žalujoča grofica Katarina. Na dan pokopa so ga s črno ogrnjenimi konji prepeljali v minoritsko cerkev. Dolg izprevod gaje z zastavami in grbi grofovskih gradov spremil. V cerkvi je bil pred glavnim oltarjem pripravljen mrtvaški oder, ves pregrnjen z dragim suknom in s svečami razsvetljen. Na ta oder so položili mrliča; obstopili sa ga v črno oblečeni ubožci z gorečimi svečami v rokah. Ko so se zapele vigilije, je ljudstvo glasno zaplakalo. Po vigilijah je bila maša zadušnica.. O mašnikovem darovanju se je grofica, vsa objokana, dvignila, šla okoli oltarja in da¬ rovala. Za njo so šli in darovali vitezi, plemenitniki, uradniki in služabniki pokojnega grofa. Zdajci je na črno ogrnjenih konjih prijahalo dvanajst v črno oblečenih oprod. Ti so prinesli in na oder položili grofov oklep, meč, šlem in grb. Za njimi pa je vstopil, ves v železnem oklepju, jak mož. Ta seje pred odrom vrgel na tla ter glasno in tužno trikrat zaklical: „Danes grofje celjski in nikdar več!“ Na to je raztrgal celjsko zastavo in zlomil grb. Pri tej priči je ljudstvo po cerkvi zagnalo jok in stok, da seje raz¬ legalo daleč na okrog. Po mrtvaškem opravilu so Ulrikovo truplo položili v cerkveno grobnico, pojoč mu mir in pokoj. 228 Tako je preminil zadnji celjski grof, kojega oblast je segala črez vse slovenske dežele in se širila tja po hrvatskih. Z njim ni le mesto celjsko izgubilo svojega gospoda, marveč tudi na pr. 27 gradov in mest na Kranjskem, 18 na Ko¬ roškem, pa obilo zemlje hrvatske. Po celjski kroniki — Fr. Ilešič. 22 . Cehi v srednjem veku. Blagovitost in procvet mest pospešujeta zlasti obrtnost in trgovina; toda v srednjem veku ni bilo niti svobodnega rokodelstva niti trgovstva. Obrtniki so imeli stanovske zveze — zadruge — katerim so ta čas rekali cehi. Vsak ceh je imel svoj dom; le-tu so hranili v varni skrinji listine, na katerih so bile zapisane pravice in svoboščine doiičnega ceha; le-tu so se zbirali mojstri na posvetovanje ter se oglašali potujoči pomočniki, ki so si iskali prenočišča ali čakali dela. Ceh je sprejemal rokodelske učence, nadzoroval njih učenje in jih potrjeval, češ, da so izvežbani in da naj bodo pomočniki. Takisto je ceh nadzoroval roko¬ delce, kako izvršujejo svoj obrt, izdeluje li na pr. usnjar vse tiste vrste usnja, ki jih ima izdelovati, in ali jih izdeluje prav tako, kakor velevajo obrtni predpisi, ali tke tkalec sukno iz take in take volne, tabo in tako spredene in barvane, in tako dolge in široke bose, kakor mu je ukazano. Huda kazen je zadela mojstra, ki je izdeloval slabše blago ter tako pripravil domači obrt na slab glas ali na kak drug način oškodoval svoje socehovnike. Da bi mojstrom ne zmanjkalo delavcev baš ta čas, kadar so imeli največ dela, ni smel nobeden, recimo črev- ljarski pomočnik zapustiti delavnice zadnje tri tedne pred Veliko nočjo, Binkoštmi, Božičem in velikimi semnji ali med tednom; nihče ni smel praznovati ob delavnikih. Kazen je doletela tndi one, ki so občevali z „nepo- štenimi“ rokodelci; tako so namreč rekali tistim, ki so izvr¬ ševali rokodelstvo, ne da bi se ga bili dobro naučili, ali pa 229 niso bili vpisani v noben ceh in so stanovali na kmetih ter hodili po hišah delat — „v štero a . Število mojstrov je bilo natanko določeno, n. pr. kbliko črevljarjev, krojačev, krznarjev i. t. d. sme biti v tem in onem mestu ali trgu; novega mojstra je sprejel ceh stoprv tedaj, kadar je bil kateri izmed starih mojstrov umrl ali pa opustil svoj obrt ali izgubil svojo cehovno pravico. Le z veli¬ kim trudom in obilnimi stroški je dosegel ta ali oni pomočnik, da so mu priznali mojsterske jmavice. Mojster je moral imeti pomagače in učence v svoji hiši in jim dati tudi hrano; bili so torej njegova družina. Zanje pa je bil odgovoren tudi gledč nravnosti; nadzoroval je njih življenje in vedenje, skrbel za to, da so izpolnjevali verske dolžnosti, in udeleževal se je z njimi vred cerkvenih opravil in svečanosti, pri katerih so se zbirali vsi cehovniki, vsak ceh s svojo zastavo in z gorečimi svečami. Kjer je vladal v cehu strog red in blagodejni vpliv prave krščanske družine, ondi je rastla tudi gmotna blagovitost, in resničen je bil stari pregovor, da ima obrt zlata tla. Po J. Apihu, 23. V srednjeveškem samostanu. Daleč od mesta se dviga veliko poslopje; sredi njega kipi zvonik kvišku. Okrog samostana so travniki, polja, šume, ribnjaki, mlini; tu vidimo delavce pri poljskih opravkih, med njimi meniha, ki jih nadzoruje ali tudi opravlja z njimi vred isto delo. Ko stopimo skozi nizka vratca, ki nam jih je odprl brat vratar, smo na širokem dvorišču, vrtu podobnem; tu vidimo skrbno gojene rastline, bodisi sočivje in zelenjavo, ki rabi bratu kuharju, ali pa zdravilna zelišča, s katerimi zdra¬ vilstvu vešči brat leči obolele sobrate in tudi druge ljudi. Pri kameniti mizi sedi menih, zatopljen v debelo, pobožno latinsko knjigo. Na oni strani dvorišča nasproti vratom vi¬ dimo dolg, s stebri podprt hodnik; menih umetnik baš slika na steno sveto podobo; na mizici poleg sebe je razvrstil barve in slikarsko orodje. 230 — Sedaj zapoje v zvoniku zvon; iz cerkve stopi duhovnik s Cerkvenikom, namenjen k bolniku s sveto popotnico. Cerkev je velika; sezidali so jo po načrtu, ki ga je bil napravil menih, kajti tudi v stavbarstvu so izurjeni redovniki. Slike na stenah, svetniki in svetnice na oltarjih, cerkveno orodje in posoda, z zlatom prevezeno oblačilo, zvonovi i. t. d. — vse je delo menihov umetnikov in obrtnikov. Ti stanujejo v velikem samostanu tik cerkve v izbah, ki jih jim je odkazal opat. Preproste so; bore malo je v njih pohištva, in trda je postelja. Največji zaklad očetov menihov so knjige, in pri njih presedi mnog menih tedne in mesece ali celo leto; v roki držeč pisalno ali risalno orodje, lično slika na koženico črko za črko. Ko je po dolgem, neizrečno vztrajnem trudu knjiga gotova, jo zveže kak menih v trpežne usnjene platnice, ki se zapirajo s srebrnimi zaponami. Izgotovljeno delo pa je tako dragoceno, da ga more kupiti le bogat gospod ali pa kak knez ali cesar. Zopet drugi menihi so učitelji. Poučujejo v prostornejših sobah, pred njimi pa sedč na stolicah dečki in mladeniči. Knjig nimajo, nego le voščene tablice; kar jim veleva učitelj, pišejo na nje z železnim, koničastim držalom, ki se širi na nasprotnem koncu v ploščnato lopatico; z le-to pogladijo voščeno plast ter izbrišejo, kar pogrešč ali česar več ne po¬ trebujejo. Uče se latinski, saj postanejo kdaj duhovniki ali redovniki. Ta in oni izmed učencev pa morebiti pozneje stopi v službo mogočnega gospoda, morebiti celo vpjvode ali samega cesarja, kateremu bo poučeval deco in pisal pisma, ukaze in zakone; saj nimajo vladarji mnogo drugih mož, ki bi znali pisati in bi razumeli latinski. Materinskega jezika niso smeli učenci rabiti nego čim prej latinščino. Bogati so bili samostani, kajti menihi so znali do Lro go¬ spodariti; njih žitnice so bile polne žita, v hlevih je bilo vedno dosti živine, v shrambah pa vina, mesa, medu i. t. d. Cernu? Sleherni dan so prihajali tujci, a očetje so jih gosto¬ ljubno sprejemali. Zato pa so od njih pozvedovali novice 231 iz daljnih krajev in jih takoj zapisovali v svoj „letopis“, ki naj hi poročal še poznim potomcem o imenitnih dogodkih tistega časa, o vojnah, o smrti slavnih mož, o kužnih boleznih, o čudesnih prikaznih na nebu, o potresih, o lakoti in drugih šibah božjih. Baš ob času lakote so bili menihi največji dobrotniki cele okolice; tedaj so odpili bogate svoje shrambe ter delili živila med sestradane okoličane. Po J. Apihu. 24 . Knjigotiskarstvo. V starodavnih časih ljudje niso imeli tiskanih knjig, ampak samo pisane. Prepisovali so jih osobito menihi, ki so navadno znali jako lepo pisati. Se dandanes se nahajajo po knjižnicah take pisane knjige, v katerih so posebno začetne črke kaj lepo in. umetelno izdelane. To prepisovanje je stalo mnogo truda in časa; ni čuda, če so bile bukve takrat prav drage. Sveto pismo na pr. je stalo več sto kron. Zaradi tega so se knjige dobivale samo pri duhovnikih in bogatih ljudeh. Lahko si mislimo, da je bil tedanji pouk po šolah jako pomanjkljiv. Pozneje so začeli ljudje na gladke lesene deščice ali plo¬ ščice vrezovati raznovrstne svete podobe in druge stvari; po¬ barvali so jih ter potem pritiskali na koženico (pergamen) ali na papir. Taki lesorezi so bili iz početka prav slabo na¬ rejeni ; težko se je spoznala tiskana podoba. Ako so hoteli natisniti celo knjigo, je bilo treba toliko lesenih (bukovih) deščic, kolikor strani je imela knjiga. Kako težavno, utrudljivo in počasno je bilo to delo, izprevidi vsakdo. Po tisku so bile te deščice brez vrednosti. O tem času je živel plemenitaš Janez Guttenberg, ki je bil iz Moguca na Nemškem doma. Ta mož je pogosto mislil, kako bi se dale knjige tiskati s posameznimi lesenimi pis¬ meni (črkami). V to namero si je prirezal več ravnih, enako debelih in enako dolgih lesenih klinčkov, a na enem koncu je vsakemu vrezal pismenko ter jih potem vezal in zlagal v besede in vrste. Ko je hotel tiskati, počrnil je one vršičke in jih pritisnil na papir. Po natisku so se paličice razvezale in zopet rabile za tiskanje novih knjig. A prvi poskusi Guttenbergovi niso šli po želji; lesena pismena so bila namreč premehka in so se kmalu okršila. Leta 1450. se združi Guttenberg z bogatim zlatarjem Ivanom Faustom in lepopiscem Schofferjem. Združene moči store vselej več nego li posamezne. Po Schofferjevem nasvetu so začeli črke liti iz kovin; te se niso tako hitro okršile kakor lesene in so trajale delj časa. Schoffer je tudi izirmel dobro tiskarsko črnilo, in tako je ta občekoristna umetnost vedno bolje napredovala. Leta 1455. je bilo natisnjeno sv. pismo. Tiskarstvo seje začelo kmalu širiti po vsem svetu; mali broj pisanih knjig se je umaknil tiskanim knjigam. S tiskar¬ stvom in knjigami so se pa tudi širile umetnosti in znanosti, ob kratkem: s pomočjo tiskarstva se je človeku odprla pot do višje izobraženosti. Po S tar e tu. 25. Pred cesarjem Maksom 1. „Sit sem ze predstav in zaslišeb, teh tožeb in prošenj ves dan!" car Makso vzdihuje v Augsburgu . . . „Sejm ta bo li dnes ze končan ?“ ,, Še nekaj jih čaka pred vrati,“ de nadmaršal Ravbar na to, „še tote, o cesar, zasliši!" „Naprej!“ veli Makso krepko. In vstopijo v škornjih visokih in v irhastih hlačah možje; po prsih jim gumbi srebrni, a plašči do gležnjev vise. 233 Kjer Sava nam vre iz Triglava kjer v Adrijo Sova hiti, kjer vije deroča se Drava, kjer Mura zelena šumi : tam biva naš narod ti zvesti, od tam smo poslanci doma; a žezlo mogočno nam tvoje tam, zdi se, že več ne velja! Karkoli se komu poljubi, počenjati z nami sme vsak! Po hrbtu pretepa nas Turek, a v lice nas bije graščak. Od nekdaj napada nas Turek, sovraži nas, ker je pogan! A mi, cesarost, smo kristjani, graščak pa je tudi — kristjan Kaj Turek! Mori nas, odide — in s plenom odnese pete, a jastrebi grajski, požrešni, kljujo nas in — ne odlete! Mi sejemo — grad. nam požanje, njegovo vse, naše pa — nič! In zdjutrk naš, to je — tlaka, večerja je — valpetov bič! . . Kak dolgo še zemljo mi svojo kot sužniki orjemo naj? — Gospoda nam vzela je pravdo . . Ti, cesar, nazaj nam jo daj!' 1 ,,Podložniki vi ste pobožni?!“ nad irharje dvor zakriči. ..Kaj? plemstvo, cesarju udano, črniti si upate vi?!" 234 Ne zmeni za dvor se car Makso, za hrup njegov nič mu ni mar; zre resno v poslance slovenske in reče s sočutjem jim car: „Krivice, ki vam se godijo, v nebo so vpijoče, zares ! Besedo zastavljam vam carsko: To mora nehati — ni bes! Ej, vitez preljubi moj, Lamberg, M Pegama hrusta si zmel, bahaču si v Beču snel glavo, junak že povsod zaslovel: kaj pravim ti, Krištof moj dragi: Opaši meč, vzemi svoj ščit! Pojezcli mi dol na Posavje gospodo objestno krotit, P A. Aškerc. 26 . Turki v slovenskih, deželah v 15. stoletju. Turška moč se je pričela koncem 13. stoletja in sicer v Mali Aziji. Iz Male Azije so napadali v 14. stoletju vedno bolj pogostoma Evropo, dokler si riso dobili tu trdnega sta¬ lišča. Odslej so se spuščali vedno predrzneje na vse vetrove. Leta 1389. so storili na Kosovem polju konec srbski državi ter spravili velik del Balkanskega polotoka pod se. Jeli so uhajati tudi črez Donavo ter so nadlegovali Ogrsko, kateri je tedaj kraljeval Žiga (Sigismund). Le-ta je zbral 1. 1396. veliko krščansko vojsko ter pri Nikopolju udaril nad Turke, ki so pa kristjane do dobra potolkli in jih ujeli nad 10.000. O tej priliki so Slovenci, ki jih je vodil celjski grof Herman ILj prvikrat imeli opraviti s Turki. Takoj iz bitke pri Nikopolju se je usula močna turška drukal na Štajersko, zajela Ptuj, ga požgala ter že ta prvi pot odgnala nad 16.000 kristjanov v sužnost. Le malo let za tem so ugledali tudi Kranjci Turke prvikrat na svoji zemlji. Napadli so Črnomelj in Metliko, za tem pa jo udarijo črez Gorjance nad Novo mesto. Leta 1469. ; so se zopet privalili iz Bosne na Kranjsko. Koliko so na- . pravili to leto škode, je težko povedati; kila je neizmerna. Vsa Dolenjska, vse Kočevsko, Ižansko polje do Ljubljane, Kras do Gorice, vse Dolnje Štajersko, vse je bilo poman- drano, trgi, vasi, cerkve požgane in razrušene, tisoč in tisoč ljudi pobitih, 20 — 30.000 v sužnost odvedenih, dolge vrste ugrabljene živine in tovdrov dragega blaga so šle črez mejo na Turško. Taki grozni dogodki so se ponavljali še vse 15. stoletje. Turki so privreli skoro vsako leto v slovenske dežele, neka¬ tera leta celo po tri- ali štirikrat. Največ so trpeli v 15. sto¬ letju Kranjci. Zapisano je, da so Turki prilomastili nad nje 34krat. A tudi drugim slovenskim deželam niso prizanašali. Na Primorsko so prigrmeli dvanajstkrat, na Štajersko enajst¬ krat, na Koroško devetkrat. Na svojih urnih konjih so prihajali, kadar so se jih naši predniki najmanj nadejali. Prikazali so se kakor blisk z jas¬ nega najrajši ponoči, zlasti, če jih je bilo malo. Strah in groza sta prešinila ubogi kraj, kamor je udarila ta šiba božja. Jok in stok se je razlegal po vasi, v katero so se usuli ne¬ usmiljeni krvoločniki, najhujši sovražniki krščanskega imena. Gorje napadeni vasi, gorje množici, ki se je, recimo, zbrala k božji službi ali se natekla od blizu in daleč po kupčiji na sejem! Po I. Verliovcu. 27. Turki na Slevici. „Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga! Privrel je Turek, koder gre, rohni, mori, požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam verni Bog! Ce on se nas ne usmili, ni nam pomori v sili. Kakor črez polje rodni val divja ob hudi uri, rohneča se drevi druhal, ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke se sablje bliskajo; zdaj, zdaj ho truma cela v vasico prihrumela. ‘ Križ starček je se stene sne/, Tako se stiskajo ovce, pjodobo smrti božje. ko gladni volk jih straši, „Kaj boš s sekiro, sin, začel ? tako golobje koprne, Križ nam je zdaj orožje. kadar jih jastreb plaši. Le urno, urno za meno „ V oltarju, Mati, tu stojiš, k Mariji gori na goro, v naročju Jezusa držiš; tam bo Devica mila o, sliši nas uboge v nadlogi nas branila j ter reši nas nadloge! Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; Kako se, glej! na smeh drži, a zdaj ni časa spati. In hčerko prime za roko, sin krila se drži plaho, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame. Iz smrečja temnega blešči zvonik se s cerkva belo; Marija milost tam deli med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži: pozdravil ena Kraljica, kristjanom, pomočnica ! Z e begajočih je ljudi vsa polna Slevska, gora; a cerkvica velika ni, ne bode vsem prostora. Otroci, starčki in žene v hram božji plahi sc dreve, pred vrata se cerkvena mož trdna ustavi stena. Čuj, bliže se drevi druhal, po krvi naši vriska! Kdo nam pomoči zdaj bo dal ? Na vrata že pritiska!" Sekire s sabljami zvenče, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi! Crez prag na konju pni rohni — gorje — sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ui a vaša! A — čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga. Marija — kdo se stavi v hrm ! ~~ grozečo roko dviga; glej, iz oči — pogled strašdn ! ognjen plamen ji šviga! Plašdn spusti se paša v beg, za njim neverniki vsi vprek. Oteli so kristjani — Marija svoje bruni. 237 Se dan današnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam upodobljeno kopito. F oltarju Mati tam stoji, v naročju Jezusa drži: čcščena, ti Kraljica, kristjanom pomočnica ! J. Stritar. 28. Janičarji. Turki so osobito zavoljo človeškega plena tako radi pri¬ hajali v naše kraje. Njihovi napadi so bili v prvi vrsti lov na mlade, čvrste in zdrave ljudi, da so jih prodajali v sužnost. Zlata in srebra po naših siromaških vaseh ni bilo, pač pa so imeli naši predniki nekaj, kar je krvoločniku po¬ sebno bodlo v oči. To so bili njihovi čvrsti in krepki udje, za katere so se na turških sejmih obetale vedno visoke cei.e. Zato so Turki stregli posebno po mladih in čvrstih ljudeh obojega spola, osobito po otrocih, ki so že toliko odrastli, da so jih lahko gnali s seboj. Ti so imeli zlasti visoko ceno. Turški cesarji so namreč iz krščanskih otrok vzrejali svoje najpredrznejše vojake, tako zvane janičarje, a tudi za cesarske služabnike so jemali najrajši krščanske otroke. Sčasoma so morali turški posestniki in velikaši celo davke plačevati le s krščanskimi otroki. Te so potem v turških šolah najskrbneje vzgajali ter jih v tikali ali v janičarska krdela ali jih odmenili za državne službe, Pri vzgoji so jim znali zatreti najprej spomin na krščanstvo, udušiti v srcu vsako boljše čustvo, ki blaži človeka, znali so izbrisati iz njih. duše spomin na očetovski dom, njegove šege in navade ter pretrgati vse vezi, ki tako sladko vežejo človeka z do¬ movino in rodom svojim. Namesto tega pa so jim vcepili slepo vdanost do svojih turških gospodov, največjo strast za mohamedansko vero in najgrozovitejše sovraštvo do vsega, kar je bilo v kaki zvezi s krščanstvom. Ni čuda, da so po- 238 stali janičarji, krščanski otroci, kristjanom največji strah. V boju zoper krščanstvo, v katerem so bili rojeni, so bili pozneje kakor besni. Pač marsikateri janičar je svojo grozo¬ vitost razodeval morebiti prav v kraju, kjer se je porodil, plenil je po domovini, bi je ni poznal, v sužnost vlačil svoje rojake ter prelival morda kri svojih naj bližjih sorodnikov. Po I. V e r h o v c n. 29. Brodnik. Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali, v naročaj jih Dunaju tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, a ribič mi v njem sedi sam, na veslo se truden opira. „Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan, pa hitro na drugo tam stran črez himno prepelji nas Savo! Ouj, turško rumeno zlato 'plačilo bogato ti bo — če nočeš — ti vzamemo glavo! Molčita že polje in log, tam onkraj slavonski ostrog v neskrbnem že spanju počiva. Zaviti v plašč temne noči , ogledat poslani smo mi, kod zdaj se sovražnik naš skrivaj' ..„Ne maram za vaše zlato, čemu mi pač ribiču bo? Zastonj vas črez reko prepeljem. Bes, sivo že glavo imam, a vam jo nocoj še ne dam, rad vašim ustrezam poveljem Že čolnič od brega leti in nese oglednike tri . . . Veslaj e pa ribič ozira srepo se v vrtenje voda, ki rado se s čolni igra in slastno na dno jih požira. „Pač hrabro srce ti imaš, izvrsten prevoznik si naš, ni takega blizu okoli! A nas tam pohvali glavar, prekrasen pač čaka nas dar, krasnejši nas ni še nikoli. “ — „„Na mestu!““ — de ribič krepko — a veslo zažene v vodo . . . „,,Tu vaše in moje plačilo!'" 1 — ,.Bes, djaur!" še krik iz valov, iz mokrih je Save grobov — potem pa vse tiho je bilo. A. Aškerc. 30. Iz poročila kralja Ivana Sobieskega svoji ženi o zmagi dunajski. (Iz šatdrov vezirjevih dne i3. kimavca 1683. ponoči.) Hvala Bogu vekomaj! On je dal narodu našemu zmago, dal mu je slavo zmage junaške, da je vsi pretekli veki niso videli take. Vse topove, ves tabor turški, neizmerno bogastvo smo dobili v roke. Jarek okoli mesta in vse obmestje krij6 mrliči vojske nevernikove; kčlikor je pa ostalo živih, strahoma be¬ gajo. Naši nam dovajajo neprenehoma velblodov, mul, goved in ovac, ki jih je imel sovražnik s seboj, in vrhu tega neizre¬ čeno veliko množico ujetnikov. Tudi prehaja k nam veliko takih, ki so zatajili svojo vero in imajo dobro opravo in lepe konje. Štiridelna čitanka. III. (XII. 1371.) id 240 Zmagali smo tako naglo in nenavadno, da so bili mestni prebivalci z nami vred v taboru jako v skrbi, češ, da se utegne sovražnik zdaj, zdaj obrniti in planiti nad nas. Po¬ pustil je več nego za milijon zlatov smodnika in druge pri¬ prave za vojno. Vezir je unesel samo opravo na sebi in pa konja pod seboj. Naši vojaki so uplenili veliko sabelj z zlatimi ročami. Dosti ljudi so imeli Turki; dozdeva se mi, da jih je bilo (brez Tatarjev) kakih tristotisoč; nekateri so našteli celo to¬ liko šatorov. Po tem takem bi jih bilo res kakor ,,listja in trave‘‘. Po moji misli so imeli kakih 100.000 šatčrov. Dve noči in en dan se lasti teh šatorov vsak, kogar je volja, celo iz mesta hodijo plenit. Vem, da bodo imeli osem dni posla. Turki so popustili bežeč tudi veliko ujetih domačih (dunaj¬ skih) ljudi, posebno žensk, kčlikor jih prej niso pomorili; mnogo žensk so le ranili; te bodo zopet ozdravele. Včeraj sem našel dete, tri leta staro, priljudnega dečka, ki mu je preklal krvolok usta. Danes sem pogledal po mestu. Več od pet dni bi se ne bilo moglo ustavljati. Grad cesarjev je zelo izprestreljan. Strašno je videti veliko mestno ozidje, ki je razpokano in na pol razdrto; lahko bi se mu reklo razvalina. Vsi vojaki so se bili moško. Zmago pripisujejo Dunaj- čanje Bogu in nam. Mestni poveljnik Starhemberg me je danes obiskal. Vse meje objemalo ter klicalo, da sem njihov rešitelj. V dveh cerkvah mi je ljudstvo poljubljalo roke, noge in obleko; kdor me ni mogel doseči, pa je kričal: „Oj, iztegni zmagalske roke svoje, da jih poljubimo !“ Ko sem se po južini od mestnega poveljnika vračal v tabor, spremljala me je množica ljudi do mestnih vrat. Cesar mi je dal glas, da je miljo daleč od Dunaja. — Ali zdaj se že dani; treba je pismo končati. Veliko naših smo izgubili v bitvi. — Danes bomo mahnili dalje proti Ogrskemu, da preženemo sovražnika. Zares velik blagoslov božji je nad nami; čast in hvala mu za to zdaj in vekomaj! Po J. Navratilu. 241 31. Iz vsakdanjega življenja cesarice Marije Terezije. Poleg živahnega in bistrega razuma je imela Marija Terezija jako dober spomin. Veselje za delo je bilo v njej enako veliko kakor moč; videti je bilo, kakor da je oboje neizčrpno. Dober del dneva je minil v pogovorih s posameznimi mi¬ nistri ; vsakemu je bil določen dan, ko je moral cesarici poro¬ čati. Z neizmerno vestnostjo je opravljala težavne posle svo¬ jega visokega in odgovornosti polnega stanu. Večkrat je re- bala: „Za nobeno stvar ne pošiljam tako gorečih molitev k Bogu, nego naj bi mi dal razum, da bi v presojanju javnih stvari zadela vselej pravo. Pozimi ob šestih, poleti ob štirih, najpozneje ob petih je ostavila Marija Terezija svojo postelj. Kazen svete maše je bilo vse jutro posvečeno opravkom. Ob eni je cesarica obe¬ dovala, ne redko celo sama in potem si je privoščila eno ali dve uri počitka. Na to so prišli največkrat zopet opravki na vrsto; proti sedmim pa se je začela igra, ki ni trajala dalje nego poldrugo uro. Pri večerji je cesarica použila le kaj ma¬ lega in še pred deseto uro je šla navadno k počitku. Za svoje zdravje je Marija Terezija malo skrbela, za¬ našala se je vedno na svojo krepko naravo. Čestokrat je slo¬ nela, ko je bila najbolj razgreta, sredi zime ob odprtem oknu. Naj je bilo vreme še tako ostro, njena okna so bila ipak odprta in če so jo zdravniki svarili, odgovorila jim je samo z veselim nasmehom. Nič je ni storilo tako srečne nego osrečiti druge. Ubožcem je delila z resnično, brezkončno radodarnostjo. Za njenih mlajših let je bilo kaj veselo na cesarskem dvoru, osobito o predpustnem času. Posebno priljubljene so bile maškarade; čim bolj čudne in pestre se bile maškare, tem večja je bila cesaričina radost. Glasbo so na dunajskem dvoru vrlo gojili. Ako ravno se je cesarica sama v svoji mladosti rada in uspešno H>* 242 z njo bavila, je vendar v poznejših letih zanemarjala to umetnost; toda pazila je, da so se njeni otroci dobro pou¬ čevali v godbi. Najljubša zabava je bila Mariji Tereziji, če se je mogla kretati na planem, bodisi peš ali jež. Znano je, da je rada predrzno jezdila, in bilo ji je veselje, iz Schonbrunna ali Laxenburga posetiti pridvornike, da je tam zajntrkovala ali popoldne pila kavo in se potem zopet vrnila domov. Najraje je Marija Terezija bivala izven mesta in v tem je pred vsemi cesarskimi gradovi prednost dajala Schonbrunnu. Dokler je živela Marija Terezija, so v obširnem parku schon- brunnskem neprenehoma prenarejali in olepšavali. Dovolila je ljudstvu svoboden vstop vanj. Ljudstvo pa je kar trumoma vrelo, osobito ob nedeljah v Schiinbrunn, da bi se tu po senč¬ natih, zelenih potih izprehajalo in če bi bilo mogoče, uzrlo cesarico ali katerega njenih’ljudi. Po Arnethu. 32. Cesar Jožef II. in njegov uradnik. O veliki draginji na Češkem je cesar Jožef II. ukazal svojim uradnikom, da razdele brezplačno ubogim prebivalcem potrebnega živeža po vsej deželi. On sam je potoval potem na • češko, da bi se prepričal na svoje oči, kako se izpolnjuje njegova zapoved. Na tem svojem potovanju je ugledal v nekem neznatnem mestecu pred hišo višjega uradnika mnogo vozov, obloženih s potrebnim živežem, ki naj bi se razdelil med stra¬ dajoče prebivalce. Kmetje, ki so živež pripeljali in čakali svojih vozov, so godrnjali, da čakajo že več ur in da imajo še celih osem ur nazaj domov, ali dotični uradnik vendar ne pride, da bi prevzel pripeljano blago. Pisar, ki ga je cesar o tej pritožbi poprašal, je potrdil izjavo voz¬ nikov in še pristavil, da ubožni prebivalci tega kraja težko čakajo na razdelitev hrane in trpe pomanjkanje zaradi ne¬ marnosti višjega uradnika. Na ta odgovor stopi cesar Jožef, oblečen v preprosto častniško obleko, v sobo višjega uradnika. Dotični uradnik je ravno imel veliko družbo svojih prija- teljev pri sebi, vendar pa je stopil k prišlecu, in sledeči raz¬ govor se je začel med njima: Uradnik: Kdo ste? Cesar: Častnik v cesarski službi. Uradnik: S čim naj vam postrežem? Cesar: S tem, da bi odpravili uboge ljudi spodaj pred hišo, ker že dolgo čakajo, da bi jim vi odvzeli blago. Uradnik: Kmetje naj čakajo, jaz jim odvzamem blago, kadar se bo meni ljubilo. Cesar: Ali kmetje morajo še danes domov, in do doma imajo nekateri po celih osem ur, čakali so pa tudi že dovolj. Uradnik: Kaj to vas briga, kako daleč imajo kmetje do svojega doma! Cesar: Treba je človeški ravnati z ljudmi in jih ne po nepotrebnem trpinčiti. Uradnik: Vaši pouki tukaj niso na pravem mestu; jaz že vem, kaj je moja dolžnost in kaj mi je storiti. Ljudomili cesar ni mogel dalje prenašati sirovosti in trdosrčnosti tega človeka. „No,“ reče mu cesar, „ tedaj vam moram šele jaz povedati, gospod cesarski uradnik, da se vam od te ure ni več niti najmanj brigati za pripeljano žito niti za to, kdo ga razdeli. Poslušajte me, dobri prijatelj,“ — pri teh besedah se cesar obrne k pisarju — „idite doli pred hišo in od¬ vzemite voznikom blago, ker odslej ste vi moj višji uradnik; a vi, a reče, obrnivši se k poprejšnjemu uradniku, »spoznajte v meni cesarja, ki vas s tem oprosti službe.“ I. Tomšič. 33. Kako se je babica seznanila s cesarjem Jožefom. „In cesarja Jožefa ste vi poznali ?“ vpraša babico nekdo izmed nieljačev. »Kako pa, saj sem z njim govorila, saj mi jo dal ta trdi tolar,“ reče babica in vzame v roko na granatih obešen tolar. „1, prosim vas, kako pa je bilo to, kje vam ga je dal ?“ vpraša jih mnogo. 214 Otroci za pečjo so potihnili, zaslišavši to vprašanje; priskakali so izza peči in prosili babico, da bi povedala, ker tega še niso čuli. „No, pa vam povem, le sšdite, otroci, in lepo tiho bo¬ dite! — Ko so zidali Novi Ples, takrat sem bila nedorastla deklica. Soseda nam je bila vdova Nčvotna. Delala je volnene odeje in živela od tega; kadar je imela dosti zaloge, nesla jo je v Jaromir ali v Ples na prodaj. V tej dobi je bival cesar Jožef prav pogosto v Novem Plesu; povsod se je govorilo o njem; kdor ga je videl, se je ponašal s tem, da ne vem kaj. Neki dan, ko je šla Novotna z delom v Novi Ples, mi je mama dovolila iti z njo, ker bi rada videla Ples. Za hlada sva šli in prišli dopoldne na loko pred Ples. Ležalo je ondi mnogo lesa na kupu; sedli sva nanj in se obuvali. Med tem pride od Plesa naravnost proti nama gospod. V roki je imel nekaj piščali podobnega; to je zdaj pa zdaj pritisnil na oči in se počasi vrtel. »Poglejte no, botra/' izpregovorim, „to je kak godec, na piščal piska in k godbi sam pleše." „ Ljuba deklica, to ni piščal, to ni godec, to bode kak gospod, ki ogleduje zidanje; večkrat ga vidim tukaj hoditi. Ima nekako cev, v kateri je steklo, in skoz to gleda; tako se neki daleč vidi-Vse se vidi, kje in kdo kaj dela." Med temi besedami je prišel gospod k nama. Imel je na sebi sivkasto suknjo, majhen klobuk na tri ogle, zadi mu je visela kita s pentljo. Gospod je bil mlad in krasen, kakor bi ga naslikal. Obstoji pri naju in se začne pogovarjati s kumo. Jaz pa sem med tem vedno gledala piščal in si mislila, kako pač tu skoz kuka ta gospod. Ali on mi je moral to na nosu poznati; kar naglo se je obrnil k meni in rekel: „Ti bi rada vedela, kako se vidi skoz daljnovid, ne?" Jaz sem zardela in še oči nisem mogla povzdigniti, botra pa je rekla: »Magdalena je mislila, da je to piščal in da ste vi godec. Jaz pa sem ji povedala, kdo ste." 245 „A ti to veš?" posmejal se je gospod. „1, jaz ne vem, kako se vam pravi, ali vi ste eden izmed onih, ki hodijo sem gledat ljudi, in skoz to cev jih ogledujete, kaj ne?“ Gospod se je smejal in odgovoril: „No, mati, poslednje ste pogodili. Hočeš li skoz to cev pogledati? Pa poglej \“ Obrnil se je k meni, nasmehljavajoč se, in mi lepo pritisnil cev na oči. To sem vam, ljudje božji, videla čudna čuda; videla sem v Jaromirn ljudem baš do oken in natanko opazila, kaj vsakdo dela, kakor bi stala poleg njega, in še daleč po polju sem videla, kaj ljude delajo, videla sem jih prav pred seboj. Prišlo mi je na misel, ali bi ne mogla skoz to cev videti cesarja Jožefa, in gledala sem na vse strani; ker je bil gospod tako prijazen, povedala sem mu, koga bi rada videla. „Ali ti je tčliko za cesarja, ali ga imaš rada?“ vpraša me gospod. „Kako bi ga ne imela,“ sem mu odgovorila, „ker ga vsakdo hvali zaradi nj egove dobrote In vrednosti. Saj vsak dan molimo zanj, da bi dal Bog njemu i njegovi materi dolgo in srečno vladanje.“ Gospod se je jako nasmejal in rekel: „Ali bi rada go¬ vorila z njim ?" „Bog obvari, kam pa bi dela oči? odgovorim. „Saj se mene ne sramuješ, in cesar je človek kakor jaz.“ ,-To pa vendar ni vse enako, gospodič," se je oglasila botra; »cesar je cesar, in to hoče kaj reči. Cula sem, da mraz in vročina izpreleti človeka, ki se ozre cesarju v oči.“ Na to gospod nekaj zapiše na majhen list. Ta listek da botri in reče, naj gre v Ples v skladišče, na ta listek da se ji bodo plačale odeje. Meni je dal ta srebrni tolar rekoč: „Na ta novec v spomin, da ne pozabiš cesarja Jožefa in njegove matere! Moli zanj, molitev vročega srca je Bogu mila. Ko prideta domov, lahko rečeta, da sta govorili s cesarjem Jožefom l“ Izrekši to, naglo odide. Pokleknili sva in od strahu in veselja nisva vedeli, kaj delava. Botra me je začela karati, da sem bila tabo predrzna, ali sama ni bila nič manj predrzna. In kdo pa bi bil mislil, daje to cesar! Tolažili sva se s tem. da ga vendar morebiti nisva razžalil^ ker naju je obdaroval. V skladišču so plačali Novotni za odeje trikrat več, nego je zahtevala. Midve sva tekli naravnost domov in ko sva prišli na dom, ni bilo konca govorice, in vsi so nama zavidali. Mama mi je dala tolar prevrtati, in od te dobe ga nosim na vratu. Že marsikdaj se mi je dosti huda godila, in vendar ga nisem dala od sebe. — Skoda, večna škoda, da tega gospoda krije zemlja!" Tako konča babica povest in vzdahne. B. Nemcova-Cegnar. 34. Spomini starega Slovenca iz francoskih vojen. Avstrijska posadka v Razdrtem na Notranjskem se leta 1809. Francozom ni mogla braniti. Umaknejo se torej naši vojaki, kar jih ni bilo pri nas v okopih, proti Ljubljani nazaj, da bi tam naznanili meščanom Napoleona. Nas šestnajst sto mož pa pustč tamkaj, da bi se branili in mesto varovali, dokler bi bilo moči. Pa živeža nam niso pustili nobenega. V okopih smo imeli le malo, Francozi pak so nas pritiskali od vseh strani. Pet dni smo stradali; vsak dan smo dobivali le četrtino navadnega dela, vode pa nismo imeli nobene. Nekaj mož je bilo tako žejnih, da so šli pit iz okopov vun k studencu; pa Francozi so^jih pograbili, in ni jih bilo več k nam. Daši ravno smo pet dni grozno stradali, prostaki in čast¬ niki, pošlo je peti dan popolnoma vse, kar pomaga želodcu v njegovih težavah. Zato se je moral ogrski polkovnik, ki nam je zapovedoval, pogoditi s Francozom o predaji. Zapoved nam je prišla od Francozov, naj gremo iz okopov vun v dolino. Potuhnjeno smo gledali, ko so nas razpostavili Tia cesti po vrsti moža k možu. Francoski vojaki, stari Voj¬ skarji, vajeni zmage,' so zaničljivo gledali na nas, dasi krepke in zastavne avstrijske bojnike, kakor gleda močnejši deček 247 na mlajše in slabše svoje vrstnike, ki jih je pravkar pometal. Ukažejo nam položiti orožje na kupe pred se. Radi smo storili tako, saj bi bil vsak rajši kos kruha premlatil z zobmi nego pa troje sovražnikov s puško in sabljo. Lakota je le lakota. Bila je ta dan ravno pustna nedelja. Oh, žalostna pustna nedelja, ko sem moral prvič zapustiti svojo ljubo domačo de¬ želo, kjer se govori jezik, ki sem ga najprej znal govoriti in v katerem vam zdaj razkladam svoje križe in težave! Zapustiti domovino in iti daleč, daleč na Francosko, pa še v jetništvo, to je bilo hudo, ljubi moji! Zdaj nismo imeli na sebi nič, pa tudi v sebi nič. Toda nihče nas ni vprašal: „Ali si lačen, žejen? Česa bi rad?‘‘ Častnik, ki je prejel opravek, da nas jetnike vede na Fran¬ cosko, nam zapove se uvrstiti, kar seje dalo, na gosto. Potem nas obstopi velika francoska straža z nabitimi puškami. Častnik zakriči s svojim čistim glasom, da nam je zvenelo po ušesih, stražniki pa nam vele se zasukniti na levo. Častnik drugič zakriči, bobnar začne rompljati in razbijati po bobnu, da je bilo groza, mi pa žalostni; nekateri izmed nas, ki so bili brambovci in so imeli doma žene in otrok, se spuste v jok. Ali kaj je pomagalo! Ko zadoni ukaz ,,stopaj!“, moral je vsak naprej, kamor so mu kazali francoski stražniki. Kam, tega nismo vedeli, a povedati nam nihče ni mogel. To pak smo le predobro znali, da na dobro nas ne ženo, ker nas odvračajo od doma strani. „Umri ali bodi,“ tako so nam pretili, in vsak lahko ve, kaj smo si izvolili. J- Jurčič. 35. Junaška žena. Ko so se leta 1809. Francozi pomikali skozi Slovenske gorice proti Gradcu, prižene nekega večera straže mladega, krepkega kmeta kot vohuna pred francoskega generala. Go¬ tovo je bilo, da- je- bil jetnik v zvezi z Avstrijci; dobili so pri njem gotovih dokazov za to. Kadi tega ukaže general, naj ga ustrelč drugo jutro, Zvečer pa pride mlada, zala žena z otrokom na rokah, pade pred poveljnika na kolena in ga prosi, naj pusti njenemu možu življenje. Ali bilo je vse zaman. Zato prosi reva, naj bi ji vsaj dovolil, da bi govorila še zadnjič z možem ter mu pokazala otroka, da ga blagoslovi pred smrtjo. General dovoli to. Mož je bil zaprt v skednju. Za pol ure dobi general naznanilo, da je žena z otrokom že odšla od obsojenca. Drugo jutro na vse zgodaj spremi oddelek vojakov ob¬ sojenca pred vas, da bi ga ustrelili. Slučajno pride general mimo. Jetnik se mu zdi nekako čuden. General stopi bliže. Baš si je hotel revež sam zavezati oči, kar zavpije general: »Stoj!“ General stopi bliže, pogleda natanko in vidi, da je žena, ki je snoči prosila za moža. Zvečer je na gumnu dala možu svojo obleko in otroka. Straža ni pazila dosti, kmet je ušel smrti. General se začudi toliki hrabrosti žene. Vpraša jo: ..Zakaj hočete umreti za moža? 1 »Revna sva,“ odgovori kmetica, „jaz sem slaba, mož bo laže skrbel za otroka. “ General je imel dobro srce. Ves ginjen, reče: »Pojdi za možem! Saj vemo, da imamo same sovražnike okoli sebe. Eden manj ali eden več, to ni veliko. Ali varuj se, da ne naletiš na kuj šef* S solznimi očmi se zahvali žena. — Tako je rešila ju¬ nakinja svojemu možu življenje. Fr. Hubad. 36. Cesar Franc Jožef I. na Štajerskem in Kranjskem L 1883. Cesar Franc Jožefi, je kaj rad zahajal med svoje narode. Čestokrat je prišel zdaj k temu, zdaj k onemu, da vidi sam, česa je treba, in sliši njegove prošnje. Osobito pa je prihitel kakor dober oče le svojim otrokom, kadar je zadela kateri narod velika nesreča ali pa ga doletela posebna sreča. Takrat je žaloval cesar z žalujočimi in se veselil z veselimi. 249 Leta 1883. smo praznovali šeststoletnico, odkar sta prišli j štajerska in kranjska dežela pod Habsburžane. Šeststo let poprej so jim prisegli naši pradedje zvestobo za veke. Od tega ' časa niso pozabili Slovenci nikdar svoje zvestobe do habs¬ burškega rodu. Leta 1883. smo ponovili vsak v svojem srcu prisego Francu Jožefu I. in držali jo bodemo njemu in nje¬ govim potomcem. In takrat je prišel cesar veselit se z nami. Ko je stopil na slovenska tla, zaoril je klic: „Živio!", ki se je razlegal po vsej domovini. Povsod so se mu klanjali župani in drugi odličnjaki. Nobeden izmed njih ni pozabil tre¬ nutka, ko je stal pred cesarjem. Njegova ljubeznivost je bila tolika, da se je priljubil vsakemu. V Radgoni in v Ptuju so ga pozdravljali slovenski kmetje na konjih. Nagovoril je ljubeznivo kmetskega mladeniča, ki je vodil „banderaše , hvalil je lepe konje, zahvaljeval jih je, da so ga prišli pozdravljat. Nikjer ni bilo najmanjšega nereda, nikjer ni bilo straže; saj pravi cesar sam, da se čuti med svojimi narodi najvarnejšega. Slavili smo ga navdušeno, ker smo čuli iz njegovih lastnih ust, da ljubi jezik slovenski. Isto tako so ga slavili v Celju. Povsod so bile okrašene postaje, vsaka vas se je bila okitila, najskromnejša hiša se je ozaljšala njemu na čast. Dne 11. malega srpana se je pripeljal v belo Ljubljano. Zvečer je bilo mesto razsvetljeno, pevci so mu peli podoknico, napravili so mu bakljado. Pod Tivolijem je bila velikanska narodna veselica, tam je gledal naše krasne narodne noše in narodne običaje. Tedaj je videl in cul, kako napredujemo v vseh strokah, pa tudi, kako zvesti smo mu. Prepričal se je, da velja res beseda, ki jo je rekel tujec o Avstrij¬ cih: „Ko bi mogel gledati vsakemu Avstrijcu v srce, videl bi, da v njem ni drugega nego cesar sam!“ Tedaj je položil cesar temeljni kamen deželnemu muzeju in dovolil milostno, da se imenuje po njegovem sinu „Rudolfinum“. . Počastil je pa tudi druga mesta s svojim posetom. Ogledal si — 250 — je Idrijo, Postojno, Kamnik, Kranj, Begunje in »kranjsko oko , naš Bled. Tako je svetli cesar prepotoval lep del naše slovenske domovine ter se osebno uveril povsod med narodom, da je po pravici smel peti pesnik slovenski: „Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.“ Fr. Hubad. 37. Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I. ob Njega prihodu v Ljubljano dne 7. maja 1895. leta. Crez prah in sip pot vodi Tvoj, prejasni car! Razsute stene, pogubo, bedo brez premene na poti gledaš pred Seboj! . . . Objokan narod naš v tem hipu stoji na prahu in posipu, naš narod, bedni ta trpin, stoji drhteč sred razvalin kot siromak, ki je izgubil vse, kar imel je, kar je ljubil . . . Brez doma smo! — — Glej dete, ki roke Ti proži, glej starčka, ženo in moža, vse bledih lic ihti in toži, a sredi tožeb in solza hvaležno k Tebi se smehlja! Vsa množica ob Tebi vneta slavi dobrotnika-Očeta! . . . Zazvonil k Tebi v zlato mesto o bedi naši glas je zla: iz Tvojih rok za mesto zvesto podpora prva je prišla. Še več: Ti, naš prejasni car, dospel si sam med nas, kot oče dospe med deco, če vihar razsuje krov ji rodne koče, Ti sam, naš oče in vladar! In po vseh groznih prejšnjih dneh na lice sili blažen smeh, blesti veselja sled v očeh! . . . Brez doma smo! ... A koder kroži nad carstvom Tvojim se nebo, brat bratu resno roko proži, hiti nam na pomoč vsakdo, in bratovske rokč gradč, kar strla sila je zemlje . . . To zgled je Tvoj: če vsak med nami dobrotnost Tvojo zna, naš car, kako s hvaležnimi solzami rok ne bi vzpel in za vsekdar iz duše dna zvestobe ne bi prisegel, car dobrotni, Tebi? Da, tlak se ziblje pod nogami, strop se udaja, skala ruši, a ko se trese, giblje vse, ko vse .se zgreza in maj 4: ljubezni te, ki v naši duši živi za Te, prejasni car, ne zruši nam noben vihar! A. Funte k. 38. Slovo rajnega cesarja Franca Jožefa I. Globoko ginjen je pač čital vsak Avstrijec, bodisi v palači ali v revni bajti, enostavne preproste besede, ki se je z njimi starček, cesar Franc Jožef, poslavljal od Svojih narodov, od armade in od mornarice. Glase se tako-le: $52 »Svojim ] j ubij enim narodom se zahvaljujem iz vsega srca za zvesto ljubezen, ki so jo izkazovali Meni in Moji hiši v srečnih in tužnih časib. Zavest te vdanosti je Mojemu srcu zelo ugajala in Me je krepčala v izpolnjevanju težkih vladar¬ skih dolžnosti. Da bi ohranili isto domoljubno mišljenje Mojemu nasledniku v vladarstvu! Tudi Svoje armade in Svoje mornarice se spominjam s čustvi v srce segajoče hvaležnosti za njihovo hrabrost in zvesto vdanost. Njihove zmage so Me napolnjevale z veselim ponosom, nezaslužene nezgode pa z britko žalostjo. Izvrsten duh, ki je oddavna navduševal armado in mornarico kakor tudi obe deželni hrambi, Mi jamči, da se sme Moj naslednik v vladar- stvn nič manj zanašati nanje, nego Jaz.“ 39. Pred cesarjem Karlom I. in cesarico Žito. Dne 81. januarja 1917. 1. sta se poklonila cesarski dvojici štajerski deželni odbor in odposlanstvo kranjske dežele s kranjskim deželnim odborom na čelu. Vdanost in zvestobo sta tolmačila v nagovorih štajerski, oziroma kranjski deželni glavar. Na besede štajerskega glavarja je odgovoril cesar tako-le: ,,Iz vsega srca se zahvaljujeva cesarica in Jaz za vdanost, bi nama jo je izrazil štajerski deželni odbor v imenu vojvodine štajerske in njenega prebivalstva. Zvesta vdanost do Mene in Moje hiše, ki ste Mi jo nanovo obljubili, je doživela v sedanji vojni najsijajnejše potrdilo. Z veseljem in ponosom sem gledal hrabrost in trdno vztrajnost Štajercev na različnih frontah in s hvaležnim priznanjem se spominjam požrtvovalnosti, s katero je doma ostalo prebivalstvo prenašalo težave in pomanjkanje v tej dolgi vojni. Jaz in cesarica sva se vedno rada mudila v zeleni po¬ krajini. Nesite Štajercem najino zahvalo in najin pozdrav in recite jim, da bom njihovi deželi obranil Svojo cesarsko ljubezen in skrb (slovenski nadaljujoč) in izročite jim Moje najmilostivejše pozdrave/' 253 V odgovoru na pozdrav kranjskega deželnega glavarja je rabil presvetli cesar te-le slovenske besede: „Bog ohrani Mojo zvesto, ljubo kranjsko deželo l“ Vesela vest, da je rabil presvetli cesar odgovarjaje na pozdrave deželnih glavarjev tudi slovenske besede, se je razširila hitro po vseh slovenskih pokrajinah in je zbudila povsodi nepopisno oduševljenje. Presvetli cesar je spoznal slovenske može in mladeniče tudi na bojiščih, čisla jih in jih odlikuje. Kamorkoli pride, povsodi jih ogovarja v mili njihovi materinščini. To priznanje od najvišje strani nas vse navdušuje in bodri, da se tem bolj družimo v vrste, ki se bore v prid in blagor naše lepe habsburške monarhije, v zaščito in obrambo habsburškega prestola. Vse za dom in za cesarja, za cesarja blago, kri! 40. Visoko odlikovanje peš polka št. 17. Cesar Karel I. je odlikoval kranjski peš polk št. 17, zaradi njegovega junaštva s tem, da mu je določil za polkovnega lastnika Svojega prvorojenca, prestolonaslednika Otona. Dne 30. novembra 1916, je dobil ljubljanski župan s cesarskega dvora to-le brzojavko: „Popolnoma prepričan, da še bo domači polk kakor že skoro poltretje stoletje, tudi v bodoče, zvest sveti prisegi bojeval junaški in zavedajoč se svojih dolžnosti za cesarja in domovino, sem imenoval Svojega ljubljenega sina cesarjeviča, njegovim imetnikom. Upam, da bodo enako onim vrlim Kranjcem, ki stoje v slavnem boju proti sovražnikom tudi tisti deželjani, ki so ostali na rodni grudi, zastavili vse svoje moči domovini v prid, da srečno dobojujemo z božjo pomočjo težki boj. Dovoljujem, da sme polk „Cesarjevičeva pehota“ sprejeti in rabiti od mestne občine mu darovan sreberni signalni rog. Karel. Prvič v tej vojni se je zgodilo, da je bil kak polk odli¬ kovan s tem, da sme rabiti že zdaj podarjeni signalni rog. Slovenski vojaki in ves slovenski narod je navdalo to odliko¬ vanje po novem cesarju z navdušenim veseljem. 41. Novemu cesarju. 1 1’esem slovenske mladine.) Vstaja, pozdravlja Te v radostnih klikih Avstrija v narodov svojih jezikih, Avstrija, slavnih sinov domovina . . . Tudi slovenska se Tvoja mladina vdano Ti bliža in se Ti klanja, polna zanosa in spoštovanja svojo ljubezen prinaša Ti v dar, cesar, vladar! Bodi pozdravljen na jasnem prestoli! Mi smo slovenski, vsi Tvoji sinovi. Tihi, ponižni so naši domovi, z a-Te ljubezen pa z mlekom smo pili, za-Te ljubezni so vsi nas učili, ki na zapoved so sveto kazali —- s plošče so nam kamenite jo brali — : Sin, očeta in mater spoštuj! . . . Ti si naš oče, Avstrija mati, v Tvoji ljubezni smo srečni, bogati — vladaj nas! vodi! zapoveduj! Videl si naše očete in brate tam, kjer razsaja krvavi vihar, videl si v strašni ognjeni jih toči, v jarkov zaseki, v bitki vroči . . . Kri in življenje žrtvujejo za-Te, cesar, vladar! Glej, kot očetov, kot bratov kri, naša, ko treba bo, za-Te bo tekla: kost od kosti smo, jeklo od jekla — zarod junakov smo mi! Dr. Mihael Op e 255 42. Cesarici miru. Nj. Veličanstvu cesarici in kraljici Žiti. Odzvonil je zvonček na tratah, v gozdeli, odklenkala radost je v naših stolp eh. Ostali smo sami! Le žalost gre z nami po naših gorah in doleh. In vendar: pomlad že prihaja, cvete in prepeva in raja! In Ti, ki Ti krona na glavi blesti, prišla si v te dneve boli in krvi vsa lepa, vsa blaga, vsa mila. Na dvore sijajne, v cesarski si grad kot vigred prelestna stopila, in kakor bršljan, ki vedno je mlad, cesarskega druga ovila. — — — Ah, še poškropljene so cvetke livad, še skale so gole rdeče, in ptičke po hostah pred gromom granat odletajo plašne, boječe. Še daleč je naša pomlad! Oj bodi nam Ti znanilka pokojnejših, srečnejših dni! Oj Ti, ki Te majnika vzbudil je svit, najlepše pomladi nadel Ti nakit, kako boš prelestna cvetela tedaj, ko miren in srečen prisveti nam maj! Saj duh ga v daljavi že vidi, srce pa mu kliče: Ah, pridi ti dan, od milijonov trpečih željen, kot solnce ves topel, kot vigred zelen. Štiridelna čitanka. III (XII. 1371.) i i 256 Še enkrat naj žena veselo zaplače, junaškemu možu v naročje hiteč, še enkrat k očetu naj dete priskače, ponese naj šmarnic mu šopek dehteč! Še enkrat naj fantič prijezdi po cesti, zavriska naj cvetni ljubeči nevesti, še enkrat naj starček bo vnuka vesel, edinec poljubi naj mamici 'roko, ki dvigala jo je k nebesom visoko, odkar ga ji svet je zaslepljeni vzel! Takrat boš miru cesarica, vladarju miru boš družica! Sirotam neštetim boš mati takrat, ubožec, trpin Ti bo ljubljeni brat! Kot solnce boš s trona višave svetila, in lila tolažbo in solze sušila! Neubauer. 257 Kazalo. v I. Povesti, pravljice, bajke, legende, basni in pesmi. Stran Cesarska pesem. 1. Kje je ljubi Bog- doma. (A. M. Slomšek). 1 2. Kje sem doma. (A. M. Slomšek). 1 3. Kako se pride v nebesa. (P. G.) .. 2 4. Čista vest. (J. Tomšič).• . . 3 5. Kčliko je vreden en „Očenaš“. (J. Tomšič) .. 3 6. Zvonikilrjeva. (B. Potočnik). 4 7. Zaklad. (S. Jenko). 5 8. Cerkvica. (Fr. Levec) .-. 5 9. Uganka. (J. Stritar.) Nedelja. 6 Pregovori, reki in pametnice. 6 10. Najlepša imena. (Fr. Malavašič). 7 II. Sin moj! (Po de Amicisu) •. 7 12. Najdena sreča. (Fr. Cimperman). 8 13. Učitelj in njegovi starši. (Iz nemškega). 9 14. Sirota. (Fr. Cegnar) ..10 15. Učitelj mojega očeta. (Po de Amicisu).10 16. Duhovnik junak. (Fr. Hubad) . . ..12 17. Uganka. (J. Stritar.) Šolska tabla.13 18. Vernih duš dan. (Po de Amicisu).14 Reki.15 19. Zlata ptička. (O. Zupančič).15 20. Crevljar in plemenitaš. (J. Steklasa).16 21. Sreče dom. (J. Virk).16 22. Leni sluga. (Solovej) .17 23. Cesarjeva hči. (Po Wicknerju).18 24. V brivnici. (Po Wichnerju).19 25. Konj in osel. (J. Stritar).19 26. Otroka v gozdu. (Z. Z.).20 Pregovori.21 27. Moj prijatelj Gruden. (Po de Amicisu) ..22 28. Na ledu. (L. Černej) . ? . .23 29. Ogljar iu gospod. (Po de Amicisu).24 30. Osel in psiček. (J. Stritar).26 31. Dimnikarček. (Po de Amicisu).26 32. Siromak. (S. Gregorčič).27 33. Dva malopridneža. (Fr. Levstik).28 34. Lisica in petelin. (Nar. — J. Barle).29 35. Neoprezni deček. (A. Funtek).. . 29 17 * 258 Stran 36. Kako se je škorec smrti rešil. (A. Umek).30 Pregovori.30 37. Opravljiva Jerica. (Iz „Vrtca“).31 38. Modrijan in ošabnež. (Solovej).32 39. Raztrgani rokav. (Po Zsckokkeju) ..32 40. Crešnjeva veja. (Po Roseggeiju) .35 41. Prva laž (J. Stritar).36 42. Pošteni loncevezec. (Po češkem — H. Podkrajšek).36 43. Ujeti vojak. (J. Steklasa).37 44. Kaznovani tat. (Fr. Erjavec).38 45. Volk, jelen in zajec. (J. Stritar) . . . .,.38 Pregovori.38 46. Drago zeljce. (Po K. Schmidu).39 47. Kmet in sinovi. (J. Stritar).40 48. Oslova senca. (J. Stritar)'.40 49. Kako so naša babica kruh spoštovali. (B. Nemcova).41 50. Bog za vse skrbi. (A. M. Slomšek).42 Pregovori.42 51. Škratelj. (Narodna pravljica — Fr. Peterlin). 43 52. Povest o škratu. (Cvetko Savin).44 53. Pastirček. (Narodna pravljica. Po J. Benignarju).44 54. Vile. (Fr. Žgur).46 55. " Povodni mož. (J. Majciger). 46 56. V deveti deželi. (Fr. Žgur).47 57. Orjaki na Ajdni. (Vida).48 58. Martin Krpan (Fr. Levstik).48 59. Kako je Pavlihi hiša pogorela. (F. Peščenikar).53 60. Mlinar in cesar. (Po M. Valjavcu).54 61. Koledovanje pri Slovencih. (J. Bleiweis).55 62. Kolčdnica. (Fr. Cegnar)'.56 63. Na Jurijevo. (O. Zupančič).57 64. Mlaj. (Fr. Krek).57 II. Domovina in očetnjava. 1. Moj dom. (A. Praprotnik) .59 2. Slovenska vas. (A. Koder) .59 3. Pot do kruha. (R. Ledinski) .51 4. Samo en par škornjev. (Po A. Kosiju) .61 5. Župan. (M. Vilhar) ..63 6. Kupčija. (Po V. Kukovcu).64 7. Cena, (M, Vilhar) .67 Pametnice .67 8. Gora. (A. Koder).'.. / 67 9. Na goro. (M. Vilhar). 68 10. Ob potokih (Po Maisslu) ... •• • 6'* 259 Stran H. Solnce vse ve. (A. Umek). 71 12. NoČ in dan. (Fr. Cimperman). 1 . 71 13. Mir. (Aleksandrov). 72 14. Obzor. (Po Fr. Orožnu) .. 73 15. Štirje letni časi. (Po J. H. Campeju). 73 16. Uganka. (Iz „Vrtca“.) Štirje letni časi. 75 17. luna in zvezde. (Fr. Cegnar) . 75 18. Nebeška kola Dobroradova. (Po M. Valjavcu).. . 76 19. Bled. (Po J. Žveglu). 77 20. Na jdzeru. (M. Vilhar). 78 21. Ljubljana. (Po Fr. Orožnu). 79 22. Kraški svet. (J. Bilec). 80 23. O Postojnski jami. (Po F. Lahu) . 81 24. Maribor. (H. Schreiner). 82 25. Slovenske gorice. (Po K. Jaukerju) >. 84 26. Savinska dolina. (Fr. Kocbek). 86 27. Marijino Celje. (J. Fistravec). 88 28. Vrbsko jezero. Narodna pripovest. (A. Oliban). 89 29. Mutec osojski. (A. Aškerc) '.. 91 30. Mesto Trst in luka njegova. (Po J. Gomilšaku).. . 92 31. Mornar. (O. Zupančič). 94 32. Primorska hiša. (Fr. Erjavec). 95 33. Tri sestre. (L. Pesjakova). 96 34. Domovina Slovencev. (A. Janežič). 97 35. Lepa naša domovina. (A. Mihanovič). 97 36. Na moje rojake. (V. Vodnik). 98 37. Boka Kotorska. Po hrvatskem. — (D. Ilire). 98 38. Pastirčevanje na planinah. (Po Fr. Erjavcu). 99 39. Veseli pastir. (S. Gregorčič).10(1 40. Hoja cesarja Franca Jožefa in cesarice Elizabete na Pastirico. (Po J. Apihu).101 41. Na Sadnem trgu v Bolcanu. (H. Schreiner).. . 102 42. Salcburško. (A. Maier).104 43. Gornje Avstrijsko. (A. Maier).105 44. Avstrijske Alpe. (G. Majcen) .105 45. Dunaj. (A. Maier) ..107 46. Češka. (J. Apih) 109 47. Praga (List). (G. Majcen).110 48. Mdrava. (J. Fistravec).112 49. (jstrava. (J. Apih) .. 114 50. Karpati. (Fr. Orožen) .. 115 51. Solne jame v Vellčki. (Po češkem — R. Knaflič). .116 52. Ogrska nižina. (Fr. Orožen) .117 53. Budim-Pešta. (Fr. Orožen) .118 54. Od Ljubljane do hrvatske meje. (Fr. Erjavec).119 55. Zagreb. (Po Fr. Erjavcu).120 € 260 Stran 56. Domovina. (A. Praprotnik).121 57. Avstrija moja. (J. Kersnik).122 III. Iz knjige prirode. a) Človek. 1. Uganka. (J. Stritar). Podoba.123 2. Sladkosnednost snedena. (Po Fr. K—arju).123 3. Trije najboljši zdravniki. (A. Kosi).124 4. Hlapci in dekle Smrti. (A. M. Slomšek) .125 5. Slep. (Po J. F. Poschlu). 126 6. Vzdihljaji slepca. (M. Vilhar).129 Pregovori.129 b) Iz prirodopisja. 7. Iz volčjega življenja. (Po Fr. Erjavcu).130 8. Mačka. (Po Fr. Erjavcu).131 9. Medved. (Po Fr. Erjavcu).133 10. Krt. (Po Fr. Erjavcu) .134 11. Kako ravna ruski jemščik s konji. (Fr. Jeriša). . . 135 12. Govedo. (Po Fr. Erjavcu).135 13. Srnica. (Fr. Levstik).137 14. Svinja. (Po Fr. Erjavcu).139 15. Miš. (Po Fr. Erjavcu).140 16. Korist kanje ali mišarja. (Po Fr. Erjavcu).141 17. Slavec. (Po Fr. Erjavcu).141 18. Kos. (Po J. Ogrincu).141 19. Lastovki v slovo. (V. Orožen).143 20. Na razstanku. (Po J. Ogrincu).143 21. Raca. (Po Fr. Erjavcu).145 22. Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice. (Po Fr. Erjavcu) . . . 146 23. Belouška. (Po Fr. Erjavcu).148 24. Kako se žabe plodč. (Po Fr. Erjavcu).150 25. Karp. (Po M. Kišpatiču).151 26. Kako se mravlje pomladi zbujajo. (Po Fr. Erjavcu).153 27. Pomladni ali navadni hrošč. (Po Fr. Erjavcu).154 28. Glogov belin. (Po Fr. Erjavcu) .155 29. Pohišna muha. (Po Fr. Erjavcu) ..156 30. Polži. (Po Fr. Erjavcu) ..157 31. Črviček. (J. Tomšič).•'.158 32. Prva kita. (Po J. Ogrincu). 158 33. Sirotica ali mačeha. (J. Koprivnik).159 34. Jkblana. (Po M. Cilenšku).160 35. Jablan In smreka. (Fr. Cimperman).161 36. Vrednost sadnega (ovočnega) drevja. (Po Fr. Erjavcu).162 37. Kupčija spomladi. (J. Sernec).163 Pametnice.164 261 Strah, 38. Lipa. (Po J. Ogrincu) .164 39. V gozdu. (Novljan) .165 40. Kako je krompir k nam prišel. (Po M. Kišpatiču).166 41. Strneno polje. (Po J. Ogrincu).167 42. Svinjska dušica. (Po M. Cilenšku).169 43. Dobava kuhinjske soli. (Po Fr. Erjavcu) ..170 44. Kako so nastali kapniki. (Po Fr. Erjavcu).170 45. Baker. (Po H. Sclireinerju).171 46. Železo. (Po H. Schreinerju).172 47. Rudnik. (Po nemškem).173 48. Rudar. (Po A. Funtku).174 49. Začetek idrijskega rudnika. (Fl. Horvat) . . . '..175 50. Šota, rjavi in čini prčmog. (Po Fr. Erjavcu).176 51. Svinčnik. (Po Fr. Hubadu).177 52. Petrčlej. (H. Schreiner).178 c) Iz prirodoslovja. 53. Težnost in teža. (II. Schreiner).179 54. Toplomer ali termometer. (H. Schreiner) . . •.180 55. Kako uporabljamo slabe in dobre prevodnike toplote. (H. Schreiner) 181 56. Voda. (M. Cilenšek)..182 57. Izparjanje in hlapenje. (H. Schreiner) .183 58. Kako voda vre. (M. Cilenšek).. ^. . . . 184 59. Megle in oblaki. (H. Schreiner).185 60. Rosa in slana.'(H. Schreiner).:.186 61. Kako pozebajo rastline. (H. Schreiner).187 62. Dež. (H. Schreiner) .188 63. Uganka. (J. Stritar). Mavrica.189 64. Sneg in toča. (H. Schreiner). ...189 65. Odkod prihaja potoček. (Po Barthelu).190 Uganka. (Rosa, ker pokriva hribe in doline).191 66. Ponočna rosa. (Fr. Levstik).191 67. Zrak. (Po H. Schreinerju).192 68. Zrak in naše zdravje. (H. Schreiner).194 69. Oblast ognja. (Schiller-Funtek).194 70. Veter. (Po H. Schreinerju).197 71. Važnost vetrov. (H. Schreiner).■.198 72. Kako so se vetrovi med seboj prepirali. (Po J. Majcigerju) ... 199 73. Nevihta. (Po J. Ogrincu).199 74. Bog. (M. Vilhar). ... 201 IV. Iz preteklih časov. 1. Iz najstarejših časov. (Po J. Apihu).203 2. Rimljani v naših pokrajinah. (Po J. Apihu).204 3. Kakšni so bili Huni. (Po D. Trstenjaku).206 4. Stari Slovani. (Po J. Apihu).207 5. Atila in slovenska kraljica. (A. Aškerc).208 262 Stran 6. O veri starih Slovanov. (Fr. Ilešič) . . . •.210 7. Sv. Ciril in Metod na Moravskem. (Po panonskih legendah) . . . 211 8. Blagovestnikom. (S. Gregorčič).212 9. Leopold Presvetli. (Po nemškemu berilu)..213 10. Domače življenje srednjeveških vitezov. (Po J. Apihu).214 11. Pobožnost v srednjem veku. (Po J. Apihu).215 12. Kako se je godilo križarski vojski na poti v Sveto deželo. Tretja križarska vojna. (Po J. Apihu). 216 13. Grad Habsburg. (Po J. Apihu). 217 14. Grof Rudolf Habsburški. (J. Apih).218 15. Kako je znal soditi Rudolf Habsburški. (Fr. Hubad).219 . 16. Boj Otakarja II. z Rudolfom. (Po Fr. Šukljeju) .220 17. Friderik Lepi in Ludovik Bavarski. (Po J. Apihu).222 18. Umeščanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju. (Po J. Maj- cigerju).223 19. Potres na Kranjskem in Koroškem v 14. stoletju. (Po rokopisu v Klosterneuburgu).225 20. Goriški grolje. (Po J. Apihu).225 21. Celjski grofje. (Po celjski kroniki — Fr. Ilešič).226 22. Cehi v srednjem veku. (Po J. Apihu).228 23. V srednjeveškem samostanu (Po J. Apihu).229 24. Knji go tiskarstvo. (Po Stareta).231 25. Pred cesarjem Maksom. (A. Aškerc).232 26. Turki v slovenskih deželah v 15. stoletju. (Po J. Vrhovcu) . . . 234 27. Turki na Slčvici. (J. Stritar).235 28. Janičaiji. (Po J. Vrhovcu).237 29. Brodnik, (A. Aškerc).238 30. Iz poročila kralja Ivana Sobieskega svoji ženi o zmagi dunajski. (Po J.'Navratilu).239 31. Iz vsakdanjega življenja cesarice Marije Terezije. (Po Arnethu) . 241 32. Cesar Jožef II. in njegov uradnik. (J. Tomšič).242 33. Kako se je babica seznanila s cesarjem Jožefom. (B. Nemcova- Cegnar)..• • 243 34. Spomini starega Slovenca iz francoskih vojen. (J. Jurčič) .... 246 35. Junaška žena. (Ei\ Hubad).. • 247 36. CesarFranc Jožefi, na Štajerskem in Kranjskem 1.1883. (Fr. Hubad) 248 37. Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu 1. ob Njega pri¬ hodu v Ljubljano dne 7. maja 1895. 1. (A. Funtek).250 38. Slovo rajnega cesarja Franca Jožefa I.. . 251 39. Pred cesarjem Karlom I. in cesarico Žito.252 40. Visoko odlikovanje peš polka št. 17.253 41. Novemu cesarju. Pesem slovenske mladine. (Dr. Mihael Opeka) . 254 42. Cesarici, miru. Nj. Veličanstvu cesarici in kraljici Žiti. (Neubauer) 255 Natisnil Karel GoriSek na Dunaja. — 1? 1832. ■Jfr UNIUERZITETNfl KNJIŽNICR MARIBOR 20872/3,izd. 1918 ZA ČITALNICO