PAYSAGE LANGOUREUX
BRANKO RUDOLF
¦
Po zelenem sem travniku šel
med temnimi gorami —
in sem videl zamaknjeni dvor
v pomladanski, tihi omami.
Dišav in nemirnih slutenj prepoln je bil zrak
in veter je cvetje osul — kot pisan oblak.
A vonj preteklosti bil je z menoj
in kri mi je pela,
in v čaru spomina se je spremenila
vsa cvetoča dežela.
Zamaknil sem bil se nekoč ob pokrajini tej
ko zelenje tiho je teklo iz težkih vej.
Opojen duh zrelosti (— smrti glas)
je dehtel od grude
in sonca blesteči, razkošni kras
zažarel mi je v ude
ko zlati valovi žita ob poti
ziba je se v dan so zoreli žetvi naproti.
In v moji duši spomin se je vžgal na topli ta čas,
da vsak tresljaj je v meni ostal vsaka kretnja, vsak glas.
V  tej tihi dolini, od drevja obdani,
se zdi mi, da hodiš kot takrat mi zopet ob strani
In mene prešinja tok zmagovit
radosti skeleče, —
spet vidim strasti nemirni odsvit,
ki v očeh ti trepeče.
In sonce boža, ko daleč zahaja,
rjavi val mehkih las, ki obraz ti obdaja.
Poln težke sladkosti je čas dozorel in opojna dremota, — le čuti — topel val je prešel preko belega pota.
V  tišini, ko nama skupaj molčijo koraki, naju nihče ne vidi — le gore in beli oblaki.
In sedaj — jaz iščem v globeli doline
če drevesne koture
so hranile moje žive spomine
najslajše te ure.
Takrat široki svet je žarel — za nas dvoje.
A norec, kdor spet bi imeti hotel
kar za vedno prešlo je.
Med ono uro in to je prepad —
a ti misliš spet name.
Iz daljave pogled tvoj kakor takrat
spet upira se vame.
Razločno čutim tvoj lepi obraz pred seboj,
najslajša strahota — strast in nemir sta s teboj.
Po zelenem travniku grem
med temnimi gorami,
in ognjenosladek spomin
se bolestno mi drami —
kakor zbuja strahove v oknih malega grada
rožnorumeni večer, ki nalahno pada.
SPEČI APOLO
MIRAN JARC
Kadar Apolo strune je prebiral, je človek onemel, še zver obstala je krotka, reka tek je zadržala, ves svet je od lepote tih zamiral.
Iz pesmi šlo je sonce v kri in šoke, razvnela so objela se telesa, prečaral stvarstvo pesnik je v nebesa, razpel nad zemljo mavrične oboke ...
Zdaj skrivoma samo še samotar prisluhne pesmi, kot bi pil napoj iz reke smrti... Plašen se zbudi
kot mesečnik: Joj, kakšen je vihar ves svet pomračil! Nem se vda: ta boj bo pogasila le človeška kri.