G I O A C C H I N O V O L P E

ZGODOVINA

FAŠISTOVSKEGA

GIBANJA

LJUBLJANA 1942-XXI.

PREVEDEL IVAN TRDINA

45427

TISKALA LJUDSKA TISKARNA V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK JOŽE KRAMARIČ)

VSEBINA

Stran

I. Pogled nazaj. 5

Nove politične usmeritve .. 5

Vojna: začetek revolucije. 9

Povojna drama. 12

II. Fašistično »gibanje«. 18

»Protistranka« ali bojni fašiji.IS

»Mi fašisti se moramo uveljaviti, kjer koli moremo ... 24

Pohod fašizma: meščani, proletarci, kmetje.33

III. Od »gibanja« do »stranke«.34

Kongres v Rimu: 1921, odločilno leto.34

Vojaška in sindikalna organizacija.40

Mussolini.46

IV. Vojaški vpoklic sil — Pohod  na  Rim .51

Shodi in vojaški nastopi.51

Od avgusta do oktobra 1922 . 59

Fašizem in cesarstvo — Pohod na Rim.65

V. Fašizem na vladi — Zastoj in nov polet  (1922-25) 70

Obnovitveni in poživitveni prevrat.70

Notranji red in urejajoča volja .75

Napad nasprotnikov, zmagovit protinapad, najvišji cilji . 83

VI. Preosnova države .90

Od vlade do trdne države.90

Združitev delavskih sil . 96

»Nesmrtnim načelom« nasproti in delo za ponoven pregled

pogodb.101

Sprava.105

VII. Gospodarska, strokovna in duhovna okrepitev

naroda  ..109

»Žitna bitka« in pridobivanje tal.109

Veleobrt, javne naprave in obnova mest.119

Število in moč. Vzgoja mladine in vodilni sloj.123

Stran

VIII. Stanovska država in ponovna osvojitev cesar¬
stva .131

Stanovska zgradba.131

»Notranji« gospodarski družabni cilji, »zunanji« cilji moči 137
Dvojna vojska in dvojna zmaga.143

IX. Fašizem, fašistična Italija in drugi .148

Razgled po petnajstih letih.148

Nasprotja, soglasja, vzajemnost izven Italije.154

Rastoče nasprotstvo in fašistična utrditev.161

X. Zadnji notranji in zunanji razvoj — iz mirjeni

Evropinaproti? .166

Zmerom bolj fašističen fašizem. Plemenska politika . . . 166

I.

v

POGLED NAZAJ
Nove politične usmeritve

1. Nikar predaleč ne iščimo za viri fašizma, zakaj vsako
dejstvo pripada svojemu času po tistem, kar mu je bistveno in
svojsko.  Pustimo v miru »prednike«, naj se imenujejo Giovanni
dalle Bande Nere ali Gian Galeazzo Visconti ali Julij Cezar.
Če pa že hočemo iskati nazaj, poglejmo rajši vso italijansko
zgodovino, v kolikor nam razodeva določene lastnosti, nastope
in stremljenja našega ljudstva, najsi bodo to njegove mno¬
žice ali posamezniki; poglejmo malo bolj devetnajsto stoletje,
to je Preporod ter njegova prizadevanja, da bi Italiji dal po¬
polno zavest in da bi ustvaril enotno državo. Poglejmo njegove
vroče težnje po bodočnosti, ki naj bi bila enaka preteklosti,
poglejmo njegov idealistični kvas in mite o »prvenstvu« in o
»poslanstvu«, kakor jih pomnimo izza Mazzinija in Robertija,
njegove narodnosocialistične sestavine, ki jih zastopa Carlo
Pisacane, njegovo garibaldinstvo in prostovoljstvo. Še več, po¬
glejmo tistih dvajset ali trideset let pred vojno: politične stran¬
ke, ustavno življenje, družabne skupine, misli in vzore, ki so
tedaj prevladovali. Vse to je zdaj že obrabljena dediščina
preteklosti ali pa se je spremenilo v novo tvorbo.

V to dobo spada tudi prvi vzpon velikih množic italijan¬
skega ljudstva, ki je tudi začenjalo s svojim preporodom. Te
množice so v prvem, bolj meščansko—političnem preporodu
devetnajstega stoletja bile neomajne, nezaupljive in pogosto
sovražne. Napredek gospodarstva, prebujenje kmetijstva, ve¬
lika industrija, razvoj mestnih središč, agitacija s socialnim
temeljem določajo ali spremljajo ta vzpon, ki je bolj gospodar¬
ski in razumski kakor pa zares političen, ki pa vsekakor za¬
čenja povzročati neravnovesje med Italijo, kakršna v resnici
je, ter med Italijo, kakršna naj bi bila, med »narodom« in
državo, med narodom in vlado, med narodom in med vodilnim

5

političnim razredom. Pri tem vzponu ima svojo vlogo tudi so-
cialistično gibanje, ki so ga sicer sprožili in v največji meri,
bolj kakor po drugih državah, vodili izobraženi meščani, ki pa
vsekakor ureja, zbira in navdihuje del delavskih množic. Če¬
prav jih hujska zoper narod in državo, jih zedinjuje in trga iz
zaprtega krajevnega življenja ter jim daje nekaj političnega
zanimanja ali politične strasti. S tem jih pa vendarle pripravlja
do tega, da se čutijo kot del naroda in države, bolj kakor bi
se pa sicer. Potem pa to gibanje tudi postavlja nove naloge
vodilnem plastem, učinkuje v nekem smislu kot spodbuda za
italijansko omiko, povečuje slabi glas zdaj že zastarelih ideo¬
logij iz leta osemindevetdesetega — kakor sta umišljena »svo¬
boda« in »enakost« demokratov ter republikancev, ki sta še
povezani z besedo, pa nič več z duhom Giuseppa Mazzinija.
Tisti, ki se hoče prepričati o določenem socialnem ter duhov¬
nem napredku italijanskega naroda po zedinjenju, pa tudi ne
sme pozabiti izseljevanja, v kolikor je prinašalo svoje dobrote
po brezobzirnem izboru in po ogromnem naponu človeških sil.

Iz novim stoletjem je prišel nov, splošnejši in vidnejši na¬
predek z ustrezajočim propadanjem na drugi strani: hkrati
sta se ojačila meščanstvo in proletariat; nastopilo je večje bo¬
gastvo in blagostanje; višje mišljenje in več nezadovoljstva s
tedanjim stanjem italijanskega življenja; več odpora proti so¬
cializmu, pa tudi proti stari liberalni in parlamentarni državi
ter proti omejenim političnim skupinam, ki so jo poosebljale;
zavestnejše prizadevanje za obnovitev, narod pa je začel ka¬
zati več stremljenja in upanja. To je čas, v katerem skušajo
oživiti utrujeni liberalizem s tem, da se vračajo k njegovemu
začetku, to je h Cavourju. S tem bi radi ojačili državo, radi
začeli zunanjo politiko z bolj daljnimi cilji, radi bi dali narodu
večji zagon. To je čas krščanske demokracije, ki vstaja zoper
klerikalizem in zoper socializem, to je, zoper materialistično in
klasicistično demokracijo. Njen namen je dvigniti preprosto
ljudstvo, toda tudi s krščanskim duhom omiljevati družabna
nasprotja, vliti tok vernosti v proletarsko gibanje, pobijati ja¬
kobinsko in masonsko miselnost demokracije. Stoletje poprej
so poskušali poravnati katolicizem in liberalizem, zdaj pa sku¬
šajo spraviti katolicizem z demokracijo.

Proti socializmu pa, ki je težil za reformizmom, in se je
zdelo, da propada in sam sebe zanikuje, se je začelo sindika-

6

listično gibanje, ki je imelo svoje teoretike in liste. Njegova
središča so bili predeli, kjer prebiva najbolj razvit in nemiren
industrijski in kmečki proletariat, zlasti v spodnji padski nižini
ter na Ferrarskem. Ti kraji postajajo v prvem desetletju seda¬
njega stoletja prizorišče velikih in klasičnih stavk. To gibanje
hoče biti bolj socialistično kakor socializem, to je bolj odločno,
protidemokratično in usmerjeno k novi demokraciji. Je proti-
parlamentarno in naklonjeno neposrednemu nastopu ter veruje
v moč manjšin. Njegov namen je osvoboditi delavske organiza¬
cije strankarskih ideologij, jim dati pravega revolucionarnega
zagona, jim vlivati prepričanje, da je njihova bodočnost v nji¬
hovih lastnih rokah. »Filozofija volje«, »revolucionarni ideali¬
zem«, so rekli temu, pa tudi »filozofija akcije«. V njem je bilo
malo Sorela, malo Bergsona, ki je učil, da svet giblje življenjski
zagon, ustvarjalna sila, ki je v njem samem in ki deluje brez
zakonov. Ta sindikalizem zaupa v proletariat, toda zdi se mu
potrebno tudi ojačenje meščanstva, da bi se ustvarili ugodnejši
pogoji za novo družbo delavcev. Zaradi tega ne izključuje za¬
sedanja kolonij in ne izključuje vojne, kateri priznava določeno
ustvarjalno silo. Tudi narod gleda z drugimi očmi, kakor pa
so ga do tedaj gledali socialisti marksističnega kova; hoče celo
delovni sloj potegniti iz stisk njegovega razreda in ga uspo¬
sobiti za to, da bi se pridružil narodni skupnosti. Toda življenje
italijanskega sindikalizma je bilo kratko. Razpršil in razkrojil
se je okoli leta 1910, ko ga je izčrpala lastna zagrizena strast do
stavk in ko so ga postavili izven socialističnih vrst. Toda nekaj
tega gibanja je oživelo pozneje v drugih oblikah, v zvezah z
drugimi idejami in z drugimi političnimi gibanji.

-Ifrav tista leta pa se je začel kot praktično udejstvovanje
utelešati nacionalizem, ko je že kakih deset let lebdel v zraku
kot čustvo, pa tudi kot nauk ali na pol nauk. Postavljal se je
v nasprotje z izenačevanjem, ki ga je oznanjala politična demo¬
kracija, ter težil za tem, da bi državi vrnil ugled in smisel v
nasprotju s strankami, parlamentom in birokracijo. Poudarjal
je narodnost in svojo osebnost spričo različnih internaciona-
lizmov: socialističnega, masonskega, kapitalističnega, klerikal¬
nega, ter se ogreval najprej za notranjo združitev sil, da bi
potem lahko začel boj onstran meja. Zahteval je resno kolo¬
nialno politiko in resno izseljevalno politiko, da ne bi ta pri¬
vedla do obubožanja naroda. Bil je različen od revolucionarnega

7

sindikalizma, ki se je porajal iz naročja socializma, čeprav mu
je kazal zobe. /Toda med nacionalizmom in sindikalizmom je bilo
nekaj sorodnosti. ,'To dejstvo je čisto italijansko, zakaj v Fran¬
ciji sta oba nauka ostala čisto ločena in je nacionalizem bil
konservativen. Obe gibanji sta v Italiji bili enako protidemo¬
kratični in protiparlamentarni, protipacifistični in protihuma-
nitarni. [Nacionalistično gibanje je predstavljalo novo, obnov¬
ljeno zavest o veljavi produktivnega meščanstva, ni mu pa bila
tuja misel o ustvarjanju delavskih sindikatov, ki jih je hotelo
privesti do sodelovanja v narodni skupnosti, to skupnost pa
organizirati kot družbo izdelovalcev, ki morajo biti vzajemni
ne samo zaradi notranjega reda in ohranitve, temveč zaradi
zunanje moči in zaradi imperija, llz tega se je posebno pri
nekaterih nacionalistih porajal občutek, da morajo s sindika¬
listi iti po skupni poti. »Njihovo izhodišče je v nekem pogledu
tudi naše izhodišče, ker je prvi odkritosrčni in močni nauk, ki
je prišel od sovražnika,« je v aprilu 1909 pisal Enrico Corra-
dini, ko je pozdravljal rojstvo lista »Tricolore«, ki je bil majhen
nacionalistični ali »imperialistični« dnevnik turinske skupine.
Ta je tudi hotel »rešiti delavski svet demagoškega, demokra¬
tičnega in socialističnega nasilja, da bi ga potem imel za za¬
veznika pri velikih delih imperialističnega naroda«. Hotel je
ojačiti meščanstvo in proletariat ter ju pripeljati do tega, da
bi se neposredno sporazumela na korist vsega naroda. »Ce se
bo spričo bogatega meščanstva dvignil združen in revolucio¬
naren proletariat, bo kapitalistična družba dosegla svojo zgo¬
dovinsko popolnost.« To je govorjenje v razrednem smislu, toda
teži za tem, da bi razporedilo, spravilo v ravnovesje, izenačilo
in premagalo razrede v narodu, katerega pojmuje kot živo
tvorbo, kot ustvarjalca bogastev in kot tvorca v zgodovini sveta.

(Skratka, bili sta to različni gibanji, ki sta si delno na¬
sprotovali, delno pa se ujemali; ki sta bili nasprotni socializmu,
v kolikor pomeni nauk, ne pa v kolikor pomeni družabna in
delovna vprašanja. Bili sta nasprotni politični demokraciji, toda
zaradi tega, ker sta merili na trdnejšo in pravo demokracijo.
Bili sta nasprotni parlamentarni vladavini in njenim prepirom,
nasprotni tistemu načinu vladanja, ki so ga sestavljale razne
kupčije, prilagojevanja, malenkostna poskušanja, volilna ko¬
rupcija, okuževanje politike s kupčijskimi posli, nepriznavanje
idejnih vrednot. Ta način je dobil neslavno ime po Giovanniju

8

Giolittiju, ki je bil več kakor deset let pred vojno skoraj ne¬
pretrgoma predsednik italijanske vlade. jSkratka, ti gibanji sta
pomenili vzvišenejše življenjsko čustvovanje, večjo vero v
ustvarjalne sile duha, postavljene zgodovinskemu materializmu
nasproti. Na obeh straneh so se porajale obnavljevalne pobude
z različno silo in naravo, ki so se hranile tudi iz prepričanja,
da je narod zdaj boljši kakor njegova vlada, da so njegove
vodilne plasti izčrpane, da je treba zamenjati ljudi in načine
za vladanje. To prepričanje je učinkovalo kakor revolucionarni
kvas. Ker je bilo razširjeno med ljudmi vseh strank, je torej
ustvarjalo neko vzajemnost in možnost za skupen nastop, ne¬
odvisen od strank samih, in za cilje, ki so presegali posebne
cilje posameznih strank.

Vojna: začetek revolucije

2. Tako je prišlo leto 1914. Evropsko vojno so sprožili
drugi, toda kot svojo zastavo so jo brž pograbili najbojevitejši
oddelki iredentizma, poleg njega pa vsi tisti, ki so bili v na¬
sprotju z »meščansko« ali lažno liberalno ali parlamentarno
ali giolittijevsko Italijo. Začel se je notranji spor za poseg v
vojno ali za nevtralnost. Trajal je deset mesecev in prinesel
nadaljnji razkroj v stranke, pri katerih je vsaka imela svoje
interventiste in svoje nevtralce. Ta spor je pomenil začetek
novih političnih skupin, katere je rodilo novo dejstvo, ki se
imenuje vojna. To dejstvo je bilo preveliko, da bi ga bilo
mogoče obdržati v okviru tedanjih strank.

Tudi socialisti so se razdelili. Benito Mussolini, ki je bil
od leta 1912 bojeviti ravnatelj »Avantija , glasila stranke, ter
duša in poglavar levičarskega stremljenja v socializmu, je prvi
trenutek ostal za stranko in za nevtralnost, ker mu je bilo
zoprno, da bi se postavil ob bok reformistom, republikancem,
demokratom, masonom, ki so se zavzemali za poseg v vojno,
in ker je morda upal, da bo v socialističnem in ljudskem od¬
poru zoper vojno dobil pravo revolucionarno terišče. Toda ko
je videl, da ga nevtralnost pridružuje najbolj konservativnemu
delu italijanskega meščanstva ter tistim socialističnim tokovom,
ki jih je že dolgo pobijal; ko je videl, da nosi vojna dosti bolj
kakor mir v svojem naročju pogoje za revolucijo in da bo
nevtralnost odrezala od akcije in od zgodovine socialistično

9

stranko ter množice, ki jih stranka vodi, se je pridružil gibanju
za poseg v vojno in povzročil, da so ga oktobra 1914 izključili
iz stranke. Novembra je začel izdajati »II Popolo dltalia« ter
se ves vrgel v propagando za vojno. Morda je upal, da bo
potegnil za sabo množice »tovarišev« in — zakaj ne? — tako
spet postal voditelj stranke, ko bi se ta odločila za poseg v
vojno. A to se tedaj ni zgodilo. Toda mnogo tovarišev je šlo
za njim. Tako so se v januarju leta 1915 rodili »Fasci di azione
rivoluzionaria«, ki so jih sestavljali ljudje s skrajne levice,
socialisti in sindikalisti in skoraj anarhisti, vsi sami mali me¬
ščani ali delavci ali bivši delavci, ki so prelomili z lastnimi
strankami in skupinami. Te skupine so zastopale ljudsko ali
revolucionarno gibanje za poseg v vojno. Po številu to gibanje
ni bilo veliko, moralno in politično pa je bilo pomembno, ker
je ob vprašanju nevtralnosti razbijalo slogo italijanskega so¬
cializma, širilo vrzel, ki jo je že bil naredil v razrednih ter
mednarodnih ideologijah reformistični socializem, in dajalo
novih pobud za oblikovanje narodnega socializma. Z novimi
dejstvi, mislimi in glasovi je bogatilo interventizem naciona¬
listov, liberalcev, republikancev, demokratov, čeprav tedaj in-
terventistični razlogi kakega Mussolinija ter njegovih skupin
niso bili dosti različni od razlogov kakega Bissolatija ali Bar-
zilaija ali drugih demokratičnih mož. Različen pa je seveda
bil duh ...

Prišli so meseci težavnega dela med ljudstvom. Ni bila
prav hvaležna naloga, zakaj bilo je na predvečer velikega
napora, ki bi zahteval kar največjo složnost vseh src. Toda v
nečem pa je le bila hvaležna. Vsekakor je ta vojna, ki bi jo
tako in tako bili morali bojevati, dobila značaj prostovoljnosti,
ki jo je povzdigovala, jo plemenitila ter ji množila revolucio¬
narne možnosti. Ker so to vojno hoteli v nasprotju s socialisti
in konservativci, je dobila močno protisocialistično in proti-
konservativno vsebino. Zbornica, parlamentarizem in parlamen¬
tarni svet so dobili hudo rano, ko so videli, kako se stranke,
politične skupine in množice ljudstva gibljejo izven zakonitega
zastopstva države in proti njemu ter se obračajo na kralja ter
na Salandrovo vlado in od njiju zahtevajo vojno. Vlada pa,
ki se je bila že odločila za poseg v vojno, je po tem ljudskem
gibanju dobila moči, da je vsilila svojo voljo zbornici, ki se je
vojni upirala. Bil je že tedaj kdo, ki je jasne videl — naj se

10

je tega veselil ali žalostil — da se končuje neko razdobje v
italijanskem življenju in da se začenja novo tudi v notranjih,
ne samo zunanjih razmerah.

In prišla je vojna, ki je s svoje strani vzbudila domoljubne
strasti, čeprav je medtem stara socialistična stranka gnala svoj
internacionalizem do obupa. Vojna je popolnoma in občuteno
oživila važnost Preporoda in njegovih najpomembnejših ljudi,
posebno tistih, ki so vidno utelešali prostovoljskega duha in
ljudsko pobudo. To sta bila Mazzini in Garibaldi. Vojna je v
podobi bojevnika zbliževala meščane in proletarce, skratka
družabne elemente, ki so si bili do tedaj duhovno skoraj tuji.
V idealni strnjeni krog naroda je pritegovala sloje in družabne
skupine, ki so bili še nevedni ali so se držali ob strani, ter
je s smrtjo na bojišču uveljavila nov vzor za delovni sloj, ki
ni bil več zaprt v svojo sebičnost in materializem, temveč je
bil sposoben domovino doživljati. (In med tolikimi mrliči je
vzrasel v reprezentativno postavo mlad človek iz March, ki
je izhajal iz ljudstva, iz socializma in iz revolucionarnega sin¬
dikalizma. Bil je to Filippo Corridoni.) Vojna je dala izobra¬
ženemu meščanstvu bolj živo zavest o delovnih vprašanjih, da
bi se tako narodno življenje v celoti dvignilo. Po trgih in po
bojiščih je ob sili množic metala na dan silo 'poedinih posa¬
meznikov in majhnih izbranih skupin, odločnih manjšin, ki so
jih sestavljali ljudje, odločeni tvegati vs e.(.S  tem je v narodu
obujala čut za vrednost te sile posameznikov in drznih skupim)
Na lestvici vojaških vrednot je visoko potisnila ljudi iz naroda
in iz malega meščanstva, ki bodo potem, uporni in nesposobni,
da bi se spet vrnili v stare vrste, delovali kot odločen revolu¬
cionarni kvas v italijanski, tedaj še tako gibljivi družbi. Temu
je treba dodati še prehajanje bogastva iz enih slojev na druge
ter oblikovanje novih družabnih plasti, ki so bile malce nad
navadnim delovnim ljudstvom. (Delavci-strokovnjaki, obrtniki,
ki so postali majhni industrijci, tlačani, ki so postali lastniki,
obdelovalci ali najemniki zemlje itd. Te nove socialne plasti
bodo po vojni težile za tem, da si najdejo primerno mesto tudi
v političnem redu, in se bodo pokazale pripravljene, da gredo
za kakršno koli zastavo, tudi najprej za eno, potem pa za drugo,
o kateri se bo zdelo, da bolj ustreza njihovemu namenu. Do¬
dajte še neomejeno oblast, ki jo je država dobila v gospo¬
darskih odnošajih pri izdelavi in pri izmenjavi. To je po eni

11

strani dajalo poguma italijanski socialistični stranki, čeprav je
bila najhujša nasprotnica vojne in nejevoljna spričo te vrste
državnega socializma, toda pripravljena priznati v njem uspe¬
šen donos k pravemu socializmu. Po drugi strani je pa to
spodbujalo različne vrste povojnega odpora zoper monopo¬
listično, pokroviteljsko in birokratično državo. Usmerjalo je ta
odpor proti novi in od stare različni lastni tvorbi, ki bi ji bila
za podlago decentralizacija in obrobne ustanove, razporejene
in obsežene v državi, ki bi bila tako preprosta po ustroju kakor
močna po moralnih silah.

Ob istem času pa je vojna bila velika preskušnja za stari
vladajoči razred, ki se je v šestdesetih letih enotne države
v bistvu le malo spremenil. Ta razred je iz preskušnje izšel
precej izčrpan in brez ugleda navzlic končni zmagi, bodisi za¬
radi tega, ker se je zdelo, da ni vojaško, moralno in nazadnje
diplomatično pripravil države na strahotno preskušnjo, bodisi
dcer se je zdel nesposoben, da bi prilagodil duha, miselnost in
načine vladanja potrebam trenutka. Spričo množice novih ljudi,
ki jih je vojna spravila pokoncu, jih uveljavila in odločno
vzgojila, se je zdela vedno bolj neznatna in mlahava oli¬
garhija voditeljev, nekak trust za izvajanje oblasti. Oblast je
bila pridržana različnim in menjajočim se osebnim skupinam,
ki so si nasprotovale, a so le bile med sabo vzajemne in ki
so že petdeset let vladale Italiji. Nič manj izčrpan in brez
ugleda ni bil parlamentarni red sam v sebi po svojem poslo¬
vanju in po svojih koristih. Hudo ga je bilo ranilo že gibanje
za poseg v vojno, ki se je bilo zvezalo z vlado, da bi naspro¬
tujoči zbornici vsililo vojno. Štiri naslednja leta so rano še
poslabšala. Ker je zbornica morala dajati postave o vojnih
stvareh, ko je njena večina ali pa močna manjšina bila vojni
nasprotna ali nenaklonjena, je zaradi tega bila vladi bolj v
oviro kakor v pomoč, državi bolj v pohujšanje kakor v spod¬
budo, da naj vztraja.

Povojna drama

3. Tako pridemo do konca velike preskušnje, ki se je
zmagovito zaključila na Piavi in na Grappi. In tedaj se je
začela druga drama, ki je sicer nekako drama vseh povojnih
časov, toda ki je bila v primeri s oliko vojno v Italiji večja

12

kakor pa v drugih zmagovitih državah. Bila je skoraj enaka
drami v premaganih državah, zakaj tudi mi smo prišli iz vojne
z duševnostjo premaganega naroda. Razočaranja so grenila na¬
rodno dušo. Vzbudila se je užaljenost zoper zaveznike, ki so
skušali spraviti na nič naše zasluge in. sadove naše zmage ter
so za nas vse odmerjali kar najbolj skopo ali pa so si glede
vsega izmišljali malenkosti, da bi nam vzeli, kar bi se le dalo.
Hoteli so vzeti vojno odškodnino ter trgovsko brodovje, ki je
bilo last Italijanov iz Trsta, hoteli vzeti jadranske pokrajine
ter nagrade v kolonijah, za katere nam je dajal poroštvo lon¬
donski pakt. Kdor preučuje najnovejši razvoj Italije, da bi
našel razloge za toliko njenih stališč in za njen nekam obupani
nacionalizem, ne sme pozabiti na ta diplomatski poraz, ki so
nam ga zadali zavezniki, na to razočaranje, katero so čutili tisti,
ki so mislili, da so si s sedem sto tisoči mrtvih pridobili pra¬
vico, da tako imenovane »liberalne« in »demokratične« vele¬
sile ravnajo z njimi v duhu prijateljstva in pravičnosti. Ne
sme pozabiti žalosti, ki smo jo čutili nad tem, da smo po
tolikem vojskovanju našli skoraj nedotaknjena nekatera vpra¬
šanja izpred vojne. To je rodilo tisti tako obsežni odpor ljud¬
skega duha zoper včerajšnje prijatelje. Na slab glas so naglo
vzdrknili tudi »maliki« vojne, to je ideje in navdihovalna
načela, ki so bila malo naša, malo smo jih pa povzeli iz tujine.
Te ideje in ta načela je nekaj malega ljudi obsojalo in zasme¬
hovalo, večina jih je pa kar se da odkritosrčno častila in spo¬
štovala. Toda ko so izgubila veljavo, so pustila duše prazne
in zmedene. Spričo vprašanj o notranji obnovitvi in o odnošajih
s tujino se je enotna fronta nekdanjih interventistov razbila.
Namesto sodelovanja, čeprav bi bilo hladno in pogojno, je na¬
stopilo hudo prerekanje med tistimi, ki so se trdno držali
londonskega pakta, in med tistimi, ki so hoteli popuščati in se
odpovedati, med tistimi, ki so Slovanom puščali Dalmacijo, da
bi dobili Reko, in med onimi, ki so zahtevali Dalmacijo in
Reko in še druge reči, naj jih je londonska pogodba vsebovala
ali ne, katere so nam pa drugi dolgovali zaradi ogromnega
napora, ki smo ga dopolnili mi za splošno korist zaveznikov.
Te zahteve so bile precej večje od tistih, o katerih se je zdelo
leta 1915, da so primerne in katerim so ustrezala skromna
določila londonske pogodbe. Potem je izbruhnila še docela
odkrita in silovita jeza bivših nevtralcev iz liberalnega in kon-

13

servativnega tabora: parlamentarcev, časnikarjev, književnikov,
ki so nasprotnikom očitali nekoristne žrtve, s posmehljivostjo
in z zajedljivostjo ohlajali navdušenje, upe in razočaranja in-
terventistov, se smejali »svetlim dnem«, kakor so njihovi na¬
sprotniki imenovali dneve v maju 1915, ko je interventistična
manjšina v idealističnem zagonu skoraj revolucionarno dala
čutiti svojo voljo do vojne in občutiti težo te volje. Tudi zaradi
teh notranjih razdorov med meščanstvom so s še večjo pre-
šemostjo spet dvigali glave socialisti, kakor da bi bili mi¬
slili, da je zdaj prišel čas za njihovo vojno, in to ne več za
vojno na fronti, temveč za notranjo vojno. Ozirali so se v Ru¬
sijo kot v učiteljico in voditeljico. Dvignili so na prapor srp
in kladivo, premišljali o tem, da bi delovanje stranke prila¬
godili načelom Lenina in Trockega. Tudi oni so klicali po
»diktaturi proletariata«, ki da je edino sposobna dati socia¬
lizmu zmago. Mislili so, da je meščanski red zdaj v razkroju.
Nekdo bi moral pobrati njegovo dediščino in to so bili delovni
razredi. Čas za to, so pravili, morda ni prav ugoden, zakaj
kapitalizem še ni dopolnil svojega kroga v zgodovini, pa tudi
gospodarsko življenje je bilo potlačeno. Toda vojna je kapita¬
listični red naglo vlekla v zlom in delavci so nujno morali
prevzeti ta posel.

Italijanski socializem je tiste mesece doživel razdobje
resnične vznesenosti. Pričakoval je čudeža, pričakoval celot-
nostne in končne rešitve. Tudi množice so bile omamljene. Pri
ljudeh, ki so med vojno bili na varnem po delavnicah in ki so
bili nasičeni s protivojno ter prevratno propagando, kakor pri
bojevnikih, ki so se vračali trudni, nemirni, razočarani nad
vsem starim in v utvarah o tistem novem, kar se je zdelo, da
se pripravlja, pri obojih so rasle težnje in pričakovanja. Malce
so tudi prijemali za trnke, ki so jih v kalne vode metali politi¬
kanti, zlasti novi politikanti, ki so bili slabši od nekdanjih. Ti
politikanti so se malo delali, kakor da so tolmači teh sveto¬
pisemskih pričakovanj, kakor da ta pričakovanja dobivajo tudi
pri njih odmeva, delali so se, kakor da jih oni ojačujejo. Pod
videzom, da hodijo naprej in da vodijo, so v resnici hodili za
množicami in, namesto da bi se bili sklicevali na plemenitejša
čustva, so se laskali najslabšim nagonom teh množic. In tako
niso prevladovale zmernejše socialistične skupine, ki so bile

14

boljše razpoložene in pripravljene na morebitno sodelovanje,
temveč prevladovale so skrajne skupine. Tudi niso prve sku¬
pine kaj preveč ustrezale drugim. Ali ne bi bile s tem tve¬
gale, da izgube sleherni stik z množicami in ves ugled pri
njih? In ali se ne bi tedaj množice zaradi tega še bolj vrgle
v boljševizem? Tako so govorili ti desničarski socialisti ter
s tem opravičevali svoje popuščanje skrajnežem, popuščanje,
ki se je spremenilo v pajdaštvo. In tako so se tudi oni hočeš
nočeš bolj ali manj varovali s tisto kričečo rdečo barvo, ki je
bila barva ozračja v tistem času. Tudi oni so obsojali vojno in
tiste, ki so jo hoteli. Poslanec Claudio Treves je v zbornici na
ves glas oznanjal: »Prišla je za tisto Italijo, ki se je zavzemala
za vojno in posegla vanjo, ura pokore!« In njegove besede so
imele širen odmev. Dobršen del Italije je vojni zaničljivo
obračal hrbet več mesecev, čeprav je država izšla iz vojne
zmagovita. Izgubil je zavest o svoji vrednosti za narodno živ¬
ljenje in za srečo samega proletariata. Odrekel se je vsakemu
slavnemu naslovu, ki bi ga bila od vojne in od zmage mogla
dobiti skupnost in posamezniki, in to slavo celo zavrgel.

Treba je upoštevati vse to italijansko življenje od leta 1914
do lela 1919, treba je upoštevati krizo starih strank, revolucio¬
narni interventizem, slabi sloves slojev in ustanov, polemično
silovitost socialistov, ki so v nasprotju s stranko šli med inter-
ventiste, globlje občutje za narodna in socialna vprašanja in
obup nacionalistov nad bivšimi zavezniki in tudi nad vlado, ki
je slabo upravljala dediščino zmage, obnovljeno in še bolj za¬
grizeno ofenzivo socialistov proti vojni, prešerne upe na bližnjo
in popolno revolucijo ruske vrste — treba je upoštevativse
to in še marsikaj drugega, če si hočemo razložiti fašize m. ^

. Fašizem je začel živeti v čustvovanju in mišljenju ustano¬
vitelja Fascijev revolucionarne akcije samega. Bil je to Benito
Mussolini, Romanijec, zelo vroče krvi, še mlad pa bogat z
različnimi in žalostnimi skušnjami. V njem je živel neukrotljiv
bojevniški duh, sila volje, voditeljski nagon, katerega je več
kakor enkrat dokazal v motnih letih prve vojne; v njem je
živela politična strast, ki je ovladovala sleherno drugo strast,
kakor se spodobi za pravega sina Romagne, kakršen je on bil;
v njem je bila žeja po akciji, nezadovoljstvo z doseženimi po¬
stojankami, sposobnost za prenavljanje in prilagojevanje spre-

15

minjajočim se okoliščinam in pa sposobnost, da ga ni prav nič
skrbelo za zunanjo strnjenost. Interventizem ter odhod iz
stranke zanj nista bila prehod iz enega tabora v nasprotni
tabor, temveč so ga do tega privedla naslednja dejstva: neje¬
volja zaradi predolgega čakanja na zaželeno revolucijo, neza¬
dovoljnost nad prilagodljivim duhom in revolucionarno nespo¬
sobnostjo socialistične stranke, ki je padla v roke »politikan¬
tom« z meščansko in parlamentaristično miselnostjo, upanje, da
bo z drugimi ljudmi in po drugih poteh, izhajajoč iz vojne, ki
je tudi sama bila nasičena z revolucionarnim kvasom, izvedel
tisto revolucijo, glede katere so se drugi zdaj pokazali nespo¬
sobne in nepripravne, da bi jo vodili: revolucijo zoper zaje¬
davsko, skeptično in nevtralistično meščanstvo, zoper monarhijo,
ki so jo imeli za germanofilsko in nagnjeno k trojni zvezi,
zoper osrednji velesili, ki sta zastopali samodrštvo. Boj za po¬
seg v vojno je bil za Mussolinija že zaradi njegove narave,
nagibajoče se k individualizmu navzlic socialističnemu nauku,
dobra skušnja za to, kaj lahko store posamezniki in manjšine,
če so le oboroženi z voljo in z drznostjo. Vojna je to skušnjo
zapečatila.

»Mislim, da je nujno v to ogromno količinsko vojno vedno
odločneje uvajati element kvalitete;« spremeniti vojno »iz na¬
pora in žrtve v vse vdanih množic, v vojno zavestnih, na vse
pripravljenih bojevnikov... Uprite se množici z jekleno voljo
in posrečilo se vam jo bo razdrobiti. Treba je dobiti oporišče
v duhu...  Ni usojeno nujno, da bi morala vojna biti množica,
lenoba, število, količina. Uveljavite posameznika.« Tako je pisal
Mussolini junija 1918 po nastopu Rizza, predrznega voditelja
»Masov«, ki je sredi Jadranskega morja s svojo orehovo lupino
napadel celo avstroogrsko brodovje ter potopil oklepnico »Santo
Stefano«. Ta nastop je bil mogoč, »ker so ga poskusili in ker
je živela volja za to, da ga poskusijo«. In zahteval je od tistih,
ki so vladali, malo norosti, »razumne in pametne norosti«. Mus¬
solini se je zdaj v veliki meri okoristil s temi nauki iz izkušnje.
Zdaj, ko je opustil stari sen o revoluciji v množicah, je po¬
skusil revolucijo manjšin, »zavestnih in na vse pripravljenih
bojevnikov«. Seveda je vojna pomenila tudi domovino, narod
in narodne vrednote, razredno vzajemnost itd. In Mussolini je
te vrednote sprejel še z večjim ognjem. Začel jih je čutiti in

16

doživljati, ko se je v Trentu znašel v boju skupaj s Cesarem
Battistijem. To so bile bitke tistega trentinskega socializma, ki
je v deželi, katero je ogrožalo nemštvo, pomenil tudi začetek
italijanskega narodnega uveljavljanja. Pa kakor se je Musso¬
linijev socializem odprl, da bi docela sprejel narodnostne vred¬
note, tako po drugi strani te vrednote niso preveč zasenčile
socializma. Tega je odločno odklonil kot stranko, odklonil tudi
kot nauk in kot filozofijo z materialističnim temeljem, ostal
mu je pa kot čustvo, kot simpatija do delovnega sveta, kot
težnja za osvoboditev množic izpod jarma stranke in izpod
politične korupcije, da bi se začela njihova samovzgoja in da
bi si same neposredno začele krojiti lastno usodo, kakor so si
to zamišljali tudi sindikalisti.

Ker je Mussolini tako zbližal narod in ljudske množice, je
od vojne lahko pričakoval zmago »svobode in pravice« nad im¬
perializmu in samodrštvi, lahko pričakoval osvoboditev italijan¬
skega proletariata ter njegov popolni vstop v zgodovino s tem,
da bo sodeloval pri njej, to je, sodeloval pri vojni. Pričakoval
je tudi lahko dvig prav vsega italijanskega ljudstva, večje po¬
vezanosti med ljudstvom in med državo, pričakoval, da se bo
italijansko ljudstvo uveljavilo kot narod in kot mednarodna
sila. Bilo je, kakor da se ob visoki vojni vročini stapljajo ali
vzajemno ohlajajo vprašanja in čustva in misli, ki so do tedaj
bile v Italiji skoraj razdeljene na različne politične skupine,
kakor so se bile izoblikovale v poslednjih desetletjih: na socia¬
liste, sindikaliste, nacionaliste, narodne liberalce itd. V štirih
letih vojne je Mussolini v svojem listu »II Popolo dTtalia«
znova in znova oznanjal, da se delovni razred ne more cepiti
od naroda, da so življenjski pogoji italijanskega proletariata
naravnost odvisni od ugleda in moči države, kateri pripada,
da je treba vojni dati »socialno vsebino«, jo čutiti kot kažipot
in napotek k reševanju socialnih vprašanj. (»II Popolo dTtalia«
9. novembra 1918.) Oznanjal je, da bi delo moralo imeti kar
največji delež pri političnem, gospodarskem in moralnem ob¬
navljanju naroda. In v dneh premirja je pisal, da je treba iti
naproti delavcem, ki so se vračali iz strelskih jarkov, jim po¬
magati, oživljati v njih moško zavest o lastni moči in ponos
na zmago.

Zgod. fašist, gibanja 2

17

II.

FAŠISTIČNO »GIBANJE«

»Protistranka« ali bojni f a siji

1. Po vojni pa je nastopil Mussolini s svojim interven-
tizmom, ki ga je ponosno varoval v srcu, branil in dvigal
kakor zastavo, medtem ko je v drugih omahoval ali padal;
s svojo mržnjo do socialistov v stranki, ki so jo prerekanja in
osebna nasprotstva še poglobila; s tistim duhom močne de¬
mokracije, okrepljene po vojni, ki so jo vojščaki dobojevali in
pretrpeli in ki je dala slutiti, da se bo utrdila v sindikalistični
zamisli, brž ko se bo osvobodila socialističnega oklepa, kakor
se je pač dogajalo v vseh bivših socialistih, ki so prehodili pot
interventizma. Interventizem, zdaj pa obramba zmage in vseh
njenih dobrin ter prav vseh njenih možnosti; protisocializem
in demokracija na podlagi sindikatov: to so bile misli, ali še
bolje, strasti, iz katerih je črpal svoje nagibe Benito Mussolini;
niso bile le sestavne prvine političnega programa, marveč še
mnogo bolj pobude k dejavnosti, ki jo je občutil kot veliko
učiteljico in vodnico, kot plodno ustvarjalko nikdar mišljenih
in nedoumljivih stvarnosti, skritih v skrivnostni bodočnosti.

Preteklo je šele nekaj mesecev po premirju, ko je začel
zbirati stare interventiste iz 1. 1915. 3. januarja 1919 je objavil
članek z naslovom »K ustavi italijanskega interventizma«, ko
da bi bila stvar interventizma, pa prav njega samega, da začrta
smernice novega italijanskega političnega ter upravnega reda.
Prve dni marca je naznanil, da namerava ustanoviti »proti-
stranko« ali bojne fašije, celico za delovanje in agitacijo po
vsem polotoku, ki naj bi bila naperjena tako proti preveč kon¬
servativnemu duhu desničarjev kakor proti razdiralnim name¬
nom leninovskih levičarjev. Protistranka bo nasprotovala zlasti
socialistični stranki, a tudi drugim strankam; vendar ne samo v
kolikor izpričujejo kak poseben nauk, marveč tudi v kolikor
so stranke, to je sestav obrazcev, dobro orisanih programov,
načel ali naukov, (v Italiji je videl krepko voljo do prenove,
in sicer v mnogih ljudeh ter strankah, tako v »ljudski« ali
katoliško-socialni stranki, ki se je komaj rodila, v liberalnih
skupinah, v bojevnikih, ki so se jeli zbirati v društvih itd. Po¬
vsod je videl, kako je naraščal val proti starcem in starim

18

ustanovam, ki so se držali v bistvu podobnih si načrtov.; Toda
kar daje stranki osebno značajko, ni načrt, meni in piše 'Slu s so¬
lini, marveč izhodišče in cilj, to je gibalni duh. Zanj pa je
izhodišče vprav v interventizmu. To je značilno in ločilno dej¬
stvo, ne le spričo uradnih socialistov, marveč tudi spričo tistih
mož, ki so bili ali od vsega početka proti vojni ali pa so se
potlej kesali, da so jo podpirali, zdaj pa kakor koli obupavajo
in zdvajajo nad njenimi uspehi in se hočejo ločiti od nje.

Držeč se krepko osnov interventizma kot najvažnejšega
dejstva zahteva Mussolini zase in za svoje bojne tovariše pra¬
vico in dolžnost, da brani vojno in zmago ter da preobrazi ita¬
lijansko življenje pod okriljem tistih lepih zamisli, ki so
prevevale interventizem. Za dosego tega namena, ki je hkrati
enoten in raznolik, ne bo vnaprej izključeval nobenega sred¬
stva, niti revolucije ne. Toda to bo italijanska revolucija, zares
italijanska, ne po moskovska. Sicer pa se je ta revolucija po
njegovi sodbi in pisanju začela že 1. 1914—15; nadaljevala se
je pod imenom vojne do 1. 1918, zdaj pa čaka dovršitve. V
zgodovini se začenja razdobje, ki bi mu lahko vzdeli ime »doba
politike množic«. Množicam pa se ne moremo postaviti po
robu, samo usmeriti moramo njih gibanje, pokazati jim dolo¬
čene poti. Zlasti pa jih moramo osvoboditi socialistične
stranke, jih 'iztrgati čaru boljševiških bajk ter usmeriti h go¬
spodarski demokraciji {pravice delavskega razreda glede dela,
pokojnin in nadzora ffid industrijami, ki jim je treba dati tudi
vodstvene moči in jim pomagati, da bodo iz njih samih pri¬
vrele razumske in odločujoče prvine, ki bodo znale jamčiti
za veličino dežele itd.) ter k politični demokraciji  (bolj nepo¬
sredna udeležba v javnem življenju, zakonodaja in vlada v
rokah tehničnih veščakov, državni ustroj pa preosnovan z
uvedbo narodnih tehničnih svetov, ki naj jih izvolijo poklicne
in strokovne organizacije ter kulturna društva itcLbj Mar ni
sedanja italijanska vlada zabredla v težave? Vsi so med vojno
ugotovili nesposobnost ljudi, ki nad nami vladajo, in pomanj¬
kljivost parlamenta ter uprave, po kateri se je ta izoblikoval
in se nanjo opiral. Ko gre za dedno nasledstvo, ne smemo do¬
voliti, da bi nas kdo prehitel, pa naj bodo socialisti ali kdo
drug, temveč osvojiti si ga moramo mi in uveljaviti našo pra¬
vico, to je pravico tistih, ki so deželo spravili v vojno, jo pri¬
peljali do zmage in jo bodo vodili do višje usode. Skratka,

2 *

19

tekma s socialistično stranko za dedno nasledstvo: samo da ne
bo šlo toliko za nasledstvo bogataštva in meščanstva, kakor
je bilo v socialističnem programu, marveč za nasledstvo do¬
ločene politične vlade in določenih skupin voditeljev, ki so
tesno povezani z njo. Ne gre pa za kolektivizem ali internacio¬
nalo, marveč za italijanski narod, da se bo socialno in politično
prerodil in užival mednarodni ugled, kakor je njegova pravica
in dolžnost, ki mu gre po številu, po omiki in po vojni. V tem
nekdanjem izseljencu, ki je doživel bedo in ponižanje v tujini,
v tem večnem revolucionarju in bojevniku pa je bedel življenjski
in politični nazor, ki je polagal temelj imperializmu, v katerem
je videl »večen in nepremenljiv življenjski zakon«, to je tisto
potrebo, željo in voljo po lastnem uveljavljenju, na katere na¬
letimo v vsakem posamezniku ter v slehernem živem in po
življenju težečem narodu. Ni da bi tak narod moral biti ple-
menitaški in vojaški, lahko je »demokratski, miroljuben, go¬
spodarski in duhoven«.

To so bile Mussolinijeve misli in besede, ki jih je v svoji
vneti novinarski delavnosti izražal ali omenjal v listu »II Popolo
dltalia« (Ta se je tedaj iz »Socialističnega dnevnika« preobra¬
zil v »Dnevnik bojevnikov in pridelovalcev«), včasih pa jih
je uporabil kot govornik v zgodnjih povojnih mesecih, ko so
se začele ideje križati vsevprek, ko se je v srcih usidrala ne¬
gotovost in se je delavskega sveta, ki ga zdaj ni več brzdala
vojna pokorščina, lotevala splošna in grozeča vznemirjenost.
Toda iz tega delavskega sveta je včasih prodrl tudi kak glas,
ki je bodril te misli in besede, kakor se je dogodilo sredi
marca 1. 1919, ko so delavci v Dalmineju, delavni bergamski
pokrajini, ob sporu z lastniki zaprli vrata, dvignili tribarvnico
in na svoj račun povzeli delo, namesto, da bi zapustili stroje
in delavnice. Izbrali so si dnevno povelje, v katerem so ozna¬
čili za cilj svoje delavske stavke »lastno korist, a še bolj korist
italijanske industrije ter blagor cele Italije«, kar se je Musso¬
liniju zdelo, da je zgodovinsko važno in da utira novo pot, kaj
drugačno od tiste, po kateri je stopal stavkarski, sebični in
razredarski socializem, ki ga je začarala leninovska Rusija.
Mussolini se je odpravil v Dalmine. Govoril je z delavci in jih
pohvalil, ker kljub razredni zavesti niso pozabili naroda. Za¬
voljo razredne zavesti bi se lahko lotili stavke starega kova,

20

odbijajoče in uničujoče stavke, a zavoljo naroda so se oprijeli
ustvarjalne, ki ne pretrga zagona pridelovalnega življenja.

Kako bi pač mogli narod zanikati taki, ki so se zanj borili
in trpeli? Prej ko slej bi se povzpeli do bistvenih služb v novi
družbi in zdaj so proti taki bodočnosti utrli novo široko pot.
Zanje je odločalo delo, ne pa »bedast nauk«, odločalo delo, ki
so ga strelski jarki posvetili, da ne bo več muka, obup, marveč
da se mora pretvoriti v ponos, v ustvarjalnost in v pridobivanje
svobodnih ljudi v domovini, svobodni in veliki znotraj ter
zunaj njenih meja.

Tako je »II Popolo dTtalia« 3. marca 1919 označil Milano
kot najboljše upanje pričakovanega prevrata, saj je to mesto
bilo največje in najbolj živo bojno središče s svojim interven-
tizmom iz leta 1914-15, s svojimi močno razširjenimi dnevniki,
s svojimi prostovoljnimi prispevki, s svojimi socialnimi ustano¬
vami ter velikimi vojnimi industrijami, ki pa je zdaj postalo
tudi središče revolucionarne propagande. V Milanu je napo¬
vedal zborovanje sodelavcev, dopisnikov, bralcev in prijateljev
lista. »Iz tega zbora se bodo rodili bojni fašiji, katerih program
je obsežen v imenu samem.« Priključilo se je nekaj sto so¬
mišljenikov iz raznih pokrajin, celo iz najbolj oddaljenih, iz
mest in vasic, začenši z Genovo, ki je kakor Milano imela velik
pomen v boju za interventizem. Pridružili so se še posamezniki
in skupine, ki so vojno preživeli ali šele po njej nastali za pro¬
pagando in notranji red ali pa zaradi jadranskih vprašanj. Tu
si naletel na krajevna društva bojevnikov, pristašev napa¬
dalnih oddelkov ali vojnih prostovoljcev, drugje spet na kako
»Protinemško zvezo«, na »Fašij rodoljubnega delovanja«, na
»Narodno obrambo«, na »Ljudsko protiboljševiško zvezo«, na
»Zvezo latinske mladine«, na »Fašij nove Italije« ali »Osvo¬
bojeno Italijo«, na kako zvezo »Za Fiume« ali »Za Dalmacijo«
itd., itd. V Mussoliniju in v njegovem listu so neki videli bolj
ozemeljske zahteve (Fiume in Dalmacijo), ki jih je ogražal
Pariz, drugi zvezo bojevnikov, češ da imajo oni pravico vladati
Italiji, tretji lepe Mazzinijeve zamisli in celo republiko, četrti
določeno ureditev tistih, ki so se vrnili iz strelskih jarkov, peti
»svobodo in pravico« lepih časov iz leta 1914-15, šesti pa nado
novih bojev. Toda vse različne težnje navdihuje eno skupno
čustvo: vojno je treba braniti, lepe vrednote pa, ki so jo pre¬
vevale, čuvati kakor bogastvo, mnogim edino bogastvo. In za-

21

čela je krepko vplivati tudi Mussolinijeva osebnost. Vendar ne
toliko po mislih ko po njegovi moči podžiganja, po zaupanju,
ki ga je znal vlivati, po gotovosti, ki jo je vdihnil dvomljivcem,
po sili, s katero je znal ne le čvrsto hoteti, marveč svojo voljo
tudi uresničiti. Njegov sloves se je med vojno razširil domala
povsod. Mnogi sovražniki, a tudi mnogi drugi so ga cenili.
Kot ustanovitelj lista »II Popolo d’Italia«, kot bojevnik in ra¬
njenec, kot velik bičar socialistov in dober sejalec poguma v
črnih vojnih trenutkih je bil zmerom prvi, ki je zahteval od
vlade krepkih dejanj, od vseh Italijanov pa pokorščine. Že ob
prevratu oktobra leta 1917, ki ga je večina pripisovala ne¬
zmožnemu Bosellijevemu ministrstvu, jih je med vojaki in
meščani bilo nekaj, ki si sicer nikakor niso mogli misliti Be-
nita Mussolinija na vladi, a so vendar menili in dejali, da bi
»kak Mussolini« znal marsikaj postaviti na pravo mesto. Zdaj
pa so na razne načine z Mussolinijem soglašali mnogi tisti, ki
so za vojno žrtvovali ne le svoje telesne napore, marveč ji po¬
svetili tudi nekaj duše, in jih je bilo treba zato šteti za nekake
prostovoljce.

Potem ko se je 23. marca ustanovil milanski fašij na zbo¬
rovanju na trgu San Sepolcro, kamor je prišlo kakih 50 pri¬
stašev iz vseh krajev Italije in o katerem so le redki kaj vedeli
in redki govorili, so drugi fašiji naglo sledili: v Genovi, Torinu,
Veroni, Bergamu, Trevisu, Paviji, Cremoni, Napoliju in Trie-
steju, ki je bilo prvo osvobojeno mesto, kjer je bil ustanovljen
fašij, da bi se boril proti dvema združenima sovražnikoma
hkrati: proti komunizmu in slovanstvu. Mussolini ni dajal izjav
o podrobno izdelanih načrtih in pregledov reform ter se tudi
ni bavil z njimi. {Kakor vsi tisti, ki se obračajo bolj na čustvo
ko pa na misel in s tem hočejo vzbujati razjasnitev mišljenj,
tako se je tudi on držal bolj nejasnih splošnosti," Sprejeli in
pospeševali bomo vse tisto, kar bo pomagalo narodu, ostalo pa
zavrgli, je dejal. Od določene usmeritve ne sprejmemo nobene,
pa naj bo monarhistična ali republikanska, katoliška ali proti-
katoliška, socialistična ali protisocialistična. Pripravljeni smo
sprejeti tudi socializem, če. se bo le izkazal v skladu z narod¬
nimi koristmi, je dodal. Fašizem preneha biti fašizem, kakor
hitro se odloči za to ali ono že vnaprej določeno smeri Nimamo
in niti ne maramo pravilnikov ali uredb: zadostuje ze osebna
izkaznica. Stopimo v stik z drugimi ustanovljenimi skupinami

22

in z ljudmi, ki so na te skupine navezani, a dogovorov in
uradnih ter pisanih pogodb nikar. Bistveno je, da vemo, da te
sile lahko uporabimo za skupen namen. Skratka: hočemo »gi¬
banje«, ne pa »stranko«. »Zdravo italijansko gibanje, revolucio¬
narno gibanje, ker bo proti vsaki dogmi, pa krepko preno¬
vitveno gibanje, ker se ne bo menilo za ustaljene usmeritve.
Gibanje stvarnosti in resnice, ki se oklepa življenja.« Mladost,
polet, vera. Fašizem hoče biti stvaren. Ne zastavlja si odmak¬
njenih ciljev, marveč si prizadeva za začasno organizacijo vseh
tistih, ki sprejmejo dane rešitve danih sodobnih nalog. Za zdaj
se zadovoljuje s tem, da zgane revolucionarne sile interven-
tizma, da »združi v obliki protistranke ali nadstranke Italijane
vseh prepričanj in vseh pridelovalnih slojev, da jih požene v
nove in neogibne bitke, ki jih je treba dovoljevati, da bo ve¬
lika revolucionarna vojna prišla do prave veljave«. Nemara se
je zavedal, kako težko je spraviti usmerjeno skupino mož z
globoko začrtane poti, kakor je izkusil sam, ko je leta 1914-15
italijanske socialiste hotel navdušiti za interventizem, ne meneč
se za stare nauke in pridige. Zato si Mussolini zdaj ne mara
zapreti nobene poti, ne sebi ne svojim. Biti hoče svoboden,
rešen sleherne vezi. Prihraniti si hoče neokrnjeno pravico in
možnost, da iz dneva v dan določa in popravlja pot, da vsak
dan prikroji podrobne zamisli in dejanja zahtevam trenutka s
pogledom na poslednje cilje, ki so za hip morda tudi njegovim
očem še zastrti v megleni oddaljenosti, a katerih neugodni tre¬
nutek je jasen. Njegov program preveva velika želja po svo¬
bodi: svoboda za pridelovalce spričo teže očakarske in inter-
ventistične države, o kateri so imeli izkustva med vojno; svo¬
boda delavskih množic pred slehernim blodnim vplivom poli¬
tičnih strank; svoboda od vsake diktature »tiare ali žezla, meča
ali bogatije, izkaznice ali bajk«. Skratka: treba je iztrgati iz
vsakršne spone žive narodne sile in jih pustiti, da bodo kar
moč same po sebi delovale pri reševanju nalog, ki jih življenje
nudi sleherni dan. Zdelo bi se tudi, da je fašizem zamišljen
kot neznatno, a krepko kvasilo, ki naj prodre in deluje v mno¬
žici, naj jo vzdrami in navdušuje ter ji daje lastno zavest. »Fa¬
šizem bo zmeraj ostal gibanje manjšin« (»II Popolo ddtalia«,
2. julija), in sicer bistveno meščanske manjšine. »Ne more se
razširiti zunaj mest.« Človek bi dejal, da porajajoči se fašizem
sicer dobro pozna mestne delavske množice in tudi nekajkrat

23

prijateljsko poziva »Splošno delavsko zvezo ker upa, da se mu
bo posrečilo odtrgati jo od socialistične stranke in jo pridobiti
zase, da pa ne pozna dežele. In to je razumljivo. Mussolini
sam izhaja iz tistega socializma, ki je sicer zganil podeželsko
dninarstvo, živeč pri zemlji, ne pa z zemljo in od nje, a je
onemogel obstal pred malimi lastniki, polnajemniki in raznimi
preužitkarji, skratka pred pravim podeželskim ljudstvom, pred
pravimi kmeti. Nadalje je bil fašizem, v kolikor je pomenil
interventizem, prav tako meščanski. »Vojne vrednote« vsaj za
hip niso zasluge kmetov, ki so kot velika večina vojno pre¬
tolkli in dobojevali, le da v vdani pokorščini, marveč zasluge
srednjega in majhnega meščanstva, tistega, ki je bil za inter¬
ventizem.

9

»Mi fašisti se moramo uveljaviti, kjer koli moremo«

2. Od meseca marca najprej smo priča razvoja fašističnega
delovanja, ki sredi udejstvovanja drugih sorodnih skupin do¬
biva čedalje bolj svojo lastno podobo.Jftazvija se v dveh glav¬
nih smereh, Predvsem v odpor in protinapad na delavske agi¬
tacije, razširjene po socialistih, ki so torej merile na politični
prevrat in podžigale duha nepopustljive mržnje do vsega —
ljudi ali stvari — kar je spominjalo na vojno. »Socialist« je
popolno nasprotje »interventista«. Sredi aprila krvav spopad
v središču Milana. Na eni strani skupine fašistov, pred kratkim
odpuščeni častniki ter častniki dijaki, ki jim je bilo dovoljeno
obiskovati vseučiliške tečaje (in so bili povečini vsi s politeh¬
nike), na drugi pa številna množica stavkujočih. Ti so se raz¬
kropili, prvi pa so naskočili »Avanti«, vdrli vanj s silo in ga
razdejali. »Prvi prizor državljanske vojne,« je dejal Mussolini.
Niso bili fašisti tisti, ki so pripravili to majhno bitko, vendar
pa so prevzeli odgovornost zanjo. »II Popolo dTtalia« so stra¬
žili delavci in vojaki, ki so bili pristaši ali prijatelji. Odnošaji
in zveze med fašijem in drugimi političnimi, rodoljubnimi ter
sindikalnimi skupinami, ki so hodile z njim vštric, so se kre¬
pili. Pokazalo se je jasno, da so se silam ulice, na katero so
se opirali socialisti, postavljale po robu ne modre želje, dnevna
gesla, govorniška propaganda, niti sama policija in vojaštvo,
marveč čisto druge sile, ki so bile tudi zmožne stopiti na ulice
in so se dale voditi možem, ki so bili tudi sami vajeni ulice

24

ter jo dobro poznali. Pokazalo se je prav tako jasno, kakšen
nov duh je v vsej mladini ustvarila vojna, vojna, dobojevana
s popolno duhovno predanostjo.

Potem pa še drugo delovanje: sodelovati z raznimi ireden¬
tističnimi društvi, z vojnimi navdušenci, s prostovoljci itd. pri
agitacijah za Reko in Dalmacio, ki so jih zavezniki Italiji
odrekali in se v »Mare Nostrum« delali gospodarje ter odkrito
pospeševali slovanske težnje. Meseca maja se je na pozorišču
pojavil D’Annunzio s svojim govorom s Kapitela na trgu
zbrani množici in s svojim klicem »Memento audere semper«:
nekako novo italijansko geslo. Septembra pa je prišlo do na¬
stopa v Reki, pripravljenega od skupine grenadirskih čast¬
nikov, ki so v D’Annunziu iskali in našli svojega voditelja,
potem ko so zaradi krvavih spopadov med francoskimi kolo¬
nialnimi vojaki in meščani v Reki ter po razsodbi nekega
medzavezniškega preiskovalnega odbora morali mesto zapustiti.
Nastop je pomenil ugovor tako proti zaveznikom kakor proti
italijanski vladi, ki je na medzavezniških zborovanjih preveč
pohlevno poudarjala narodne pravice. Omenil je tudi, da se
je pohod do italijanskih meja, ustavljen po Vittoriu Venetu,
spet začel; začel pa se je na pobudo bojevnikov samih. Od¬
delkom rednih čet, ki so z D’Annunzijem vkorakali v Reko,
so se pridružili še drugi: kar cele edinice. Poleg tega še ladje
in mornarji, pešaki in topničarji./Skratka: začetek razkroja
oboroženih sil države. Nato je polntela množica prostovoljcev
iz vseh krajev Italije/ skoraj vsi mladi in celo najmlajši, bivši
bojevniki in mamini srčki, v katerih so še tleli garibaldijski
spomini, ljubezen do prigod in tveganja. Beka ali smrt!  Tedaj
se je zdelo, da se je središče iredentistične agitacije za jadran¬
sko ozemlje premaknilo proti najbolj mučenemu mestu vsega
Kvarnera. Zdelo se je celo, da Reka in branilci njegove itali¬
janske usode predstavljajo Italijo v vojni. Razglasili so, da so
d’annunzianske čete »zmagoslavna vojska«, Reka »resnična
Italija«, vlada v Reki »prava italijanska vlada« v nasprotju
s tisto, ki si je v Rimu lastila to ime, z Nittijevo vlado namreč,
ki so jo zdaj hudo napadali, zlasti potem, ko je Nitti v zbornici
obžaloval delovanje D’Annimzia in njegovih pristašev, češ da
jih je navdajala nezdrava želja po novih vojnah. Reškim
prostovoljcem je postavil nasproti delavce in kmete ter jih ne¬
kako pozival k sodelovanju proti onim drugim. Reklo se je

25

tudi: »Dejanje, opravljeno v Reki, se mora zaključiti v
Rimu.4'~

Pdbuda za nastop v Reki torej ni bila fašistična, niti
mussolinijevska. A ta je dozorevala in se razvijala v istem
ozračju politične strasti, zagrizenega rodoljubja, zahtev po pra¬
vicah iz vojne in nadaljevanja zmage. Fašiji so potem ostali
tesno povezani z legionarji, Mussolini pa z D’Annunzijem. »II
Popolo dTtalia« je začel z narodno subskripcijo za Reko, po¬
speševal zbiranje prostovoljcev in bil nekako duša reškega
gibanja na polotoku. Leto dni, ki je bilo tako rekoč leto fa¬
šistične manjšine, je fašizem podpiral d’annunzijevstvo, d’an-
nunzijevstvo pa fašizem. In v Mussoliniju se je moralo utrditi
prepričanje, da so današnje in jutrišnje žive sile bile tiste, ki
so bile miselno povezane z vojno; obogatiti se je morala nje¬
gova izkušnja glede zmožnosti smelih manjšin, da morejo ustva¬
riti nove položaje; moral se je v neki meri zanašati na D’An-
nunzijevo privlačno silo. Že tedaj so se rodili načrti o »pohodu
na RinFi. Na to je mislil Mussolini, a mislil tudi D’Annunzio.
Ali ni bilo v Reki več ko deset tisoč prostovoljcev, ki so
bili pripravljeni na vse? Mar ni bilo orožja v obilju? Gotovo
se je tedaj zasvetila misel, da se mora in more, čeprav s silo,
iztrgati Rim iz oblasti mož starega režima, ki so od ondod vla¬
dali Italiji v bojazni pred notranjim boljševizmom in pred med¬
narodno plutokracijo.

Medtem pa je naraščalo število fašijev. Zaradi bližnjih vo¬
litev so si začrtali in podrobno določili svoj program glede tega,
kaj naj se takoj in kaj pozneje ustvari. In Osrednji odbor fa¬
šijev v Milanu je 28. avgusta razglasil program. Ta je za
upravni, socialni, vojaški in finančni red zahteval splošno vo-
livno pravico po okrajnih votivnih listah, s sorazmernim za¬
stopstvom, ter da tudi ženske morejo voliti in biti izvoljene.
Zahteval je odpravo senata; ustavno skupščino, ki naj bi dolo¬
čila državno upravo; tehnične svete za delo, industrijo, pre¬
voze in promet itd., ki naj jih izvolijo skupno poklicne in
strokovne organizacije ter naj dobijo zakonodajno moč in pra¬
vico, da lahko izvolijo izredne komisije z ministrskimi poobla¬
stili; zakonsko delovno pravo, osem ur, najnižje mezde, ude¬
ležba delavskih zastopnikov pri upravi javnih industrij ali obra¬
tov, morebitna prepustitev industrijske uprave ali javnih obra¬
tov proletarskim organizacijam, ki bi se izkazale vredne tega;

26

narodno milico, s kratko službeno dobo in čisto obrambnimi na¬
logami; podržavljenje tovarn orožja; zunanjo politiko, ki bo v
miroljubnem tekmovanju dala italijanskemu narodu pravo ve¬
ljavo v svetu; močno izredno obdavčenje kapitala, ki naj bi
imelo obliko prave delne razlastitve vseh bogastev; zaplembo
imetja verskih društev in odpravo škofijskih posestev; revizijo
vseh pogodb glede vojnih dobav in zaplembo 85% zadevnih
dobičkov.

0 tem programu so razpravljali v Firenzi 9. oktobra, ko se
je tamkaj ob bolj ali manj hudobni radovednosti ujedljivih in
nekoliko nejevernih Florentincev zbral prvi fašistični kongres.
Tam se je govorilo tudi o takojšnji reformi birokracije po na¬
čelu decentralizacije in neposredne odgovornosti uslužbencev; o
šolski reformi, ki naj šolo prenovi v krepko orodje narodne
zavesti in v »vadnico moči, poguma in osebnega junaštva«; o
zunanji politiki, ki naj bi se krepko razvila proti tujim impe¬
rializmom, proti gospostvu bogataških sil. Take reforme, so
dejali, so neizogibno potrebna podlaga vsaki drugi nadaljnji
reformi, vsakemu reševanju podrobnih problemov, kakor pro¬
blema zemlje, izkoriščanja rudninskih in vodnih sil, problema
trgovske mornarice itd. Našel se je tudi kdo — in to je bil
na shodu F. T. Marinetti, predstavnik in vodja futurizma, od
vsega početka pristaš fašijev — ki je predlagal izgon papeža
iz Rima ali »odpravo Vatikana iz Italije«. Skratka: bil je pro¬
gram skrajnega radikalizma z marsikako ostjo proti socialistom,
klerikalcem itd. Mussolini se je tudi dotaknil vprašanja mo¬
narhije, da ugotovi, samo da ugotovi,  da je v zadnjih dveh me¬
secih, septembra in oktobra, ko se je obdržal na vladi tak za-
vajalec in zanikovalec zmage, kakršen je bil Nitti, republikan¬
ska propaganda bila tolikšna, kakor je prej v petdesetih letih
časniških in knjižnih prerekanj ni bilo. S tem se ni hotel okle¬
niti republikanske struje, marveč na jasen način prikazati
nagnjenja fašizma. Ta nagnjenja pa tudi niso mogla nikogar
presenetiti, če se je le spomnil, od kod so prihajali prvi usta¬
novitelji in navdihovalci fašizma.

Kakor je videti, fašiji odslej obračajo poglede na sleherno
narodno delovanje in pravijo: »Mi fašisti se moramo uveljaviti,
kjer koli moremo; iz nejasnosti, ki nas obdaja, moramo sto¬
piti na plan.« Tako so rekli v Firenzi. Ni dvoma, da sta boj
proti boljševizmu in zahteva sama po pravicah zaradi zmage

27

mogla zbuditi to fašistično gibanje. Toda zdaj se ne glede na
kake zunanje in slučajne razloge v njem samem začenja jav¬
ljati nekak razlog za obstoj: od tod njegovo trajanje in rast,
tudi če taki razlogi izginejo. Vendar pa program, kakršen je
bil firenški, ni bil tak, da bi si tedaj pridobil mnogo pristašev.
Bilo je rajši nasprotovanja in smešenja, če niti ne štejemo
razumljivega temeljitega boja socialistov, ki sta jih navdajala
globoka mržnja in strah. V Mussoliniju so videli prebežnika
in nevarnega tekmeca, sposobnega tolči jih z lastnim orožjem.
In zvedelo se je, da je Lenin leta 1920 oštel italijanske »to¬
variše«, ker so dopustili, da jim je ušel tak mož kakor Musso¬
lini. Ob političnih volitvah novembra 1919, ki so odpravile zbor¬
nico, izvoljeno leta 1913, in temeljito prenovile narodno pred¬
stavništvo, so se zato milanski fašisti z Mussolinijem na čelu
morali zadovoljiti z nekaj tisoč glasov. Vendar to voditelja ni
preplašilo, še manj da bi mu vzelo zaupanje v maščevanje, ki
je bilo v njem že skoraj gotovost, porojena deloma iz ponosa,
deloma iz njegovega preroškega vida v bodočnost. Volitve so
pa bile zmagoslavje za prav mlado ljudsko stranko, ki je s
kakimi sto svojih zastopnikov zmagovito prišla iz tekme. Ta
stranka je odnesla nekaj dediščine krščanskega socializma, sa¬
mo da je prav kmalu pokazala, da je v njenem duhu in rav¬
nanju več socializma ko krščanstva. Še večjo zmago so slavili
socialisti. Od njih jih je 156 šlo v zbornico z velikim ponosom, z
okrepljenim zaupanjem v gotovo bodočnost, a tudi z močno
voljo, da stro majhnega, toda sitnega sovražnika, ki je socia¬
listični stranki bil za petami.

Ljudska stranka je brž pokazala pripravljenost in željo, pa
tudi nepotrpežljivost, da bi čimprej prišla do oblasti. Zato je
brž imela svoje zastopnike v vladi. Drugače je bilo s sociali¬
stično stranko, v kateri so še naprej prevladovala politično-
skrajna in nepomiiTjiva stremljenja. In čim bolj je gospodarska
agitacija prinašala skope ali negativne uspehe, tem bolj je me¬
rila na politične cilje ter si postavljala za namen popolen pre¬
obrat po zgledu Rusije. To je bila v Italiji ura socializma, ki
je trajala v letu 1919 in v delu leta 1920. Socializem je dajal
navdih, ime, podporo ali pa tudi samo pretvezo in priliko za
vse, kar so storili in poskušali zoper tedanji politični in gospo¬
darski red. To so bile stavke v industriji, stavke v kmetijstvu,
stavke v javnih napravah, splošne stavke. Socializem je skušal

28

dobiti v roke vse izdelovalne ustanove ter se vgnezditi pri vseli
krmilih.

Septembra 1920 je po dolgih pogajanjih med uslužbenci in
industrijci prišlo do zasedbe tovarn. Nastopil je mesec slabega
ravnanja z napravami in je prišlo do primerov divjega nasilja.
Mesec dni so razmetavali ali pa jemali blago, v poslovnem sve¬
tu je vladal preplah, kapital je bežal, tehnično osebje pa, ki je
bilo pripravljeno smatrati se za »delo«, toda ki se mu je surova
izenačevalna miselnost množic upirala, je bilo zmedeno. Prav
nič drugačni niso bili nastopi skrajnežev na deželi. Zasedali
so zemljišča, zlasti na jugu, kjer so bile te želje že stare in so
jih smatrali za uveljavljanje zahteve po lastnih pravicah. To so
bila hrupna zasedanja. Delali so jih ljudje brez denarja, brez
tehničnih skušenj in tudi brez sleherne navajenosti na kmetijsko
življenje, zakaj veliko jih je prihajalo iz prodajalnic in obrti,
spodbujal pa jih je privid o zemlji. Tudi na severu so zasedali
pristave in ustanavljali »pristavske svete«, katere so vodili in
navdihovali pristaši ljudske stranke, a so jih prijazno gledali
tudi socialisti. Ti so v teh kmečkih množicah, ki so jih hujskali
ljudovci, tudi videli bodoči material za socializem. Množile so
se kmečke zveze, ki so bile zelo nemirne, tudi po tistih pokra¬
jinah, katere so do tedaj hvalili kot socialni paradiž, kakor
n. pr. Toscano.

Do skrajnosti je prišlo v ferrarski in bolognski nižini, ko¬
der so bili predeli, katere so izboljševali in kjer so zemljo
obdelovali dninarji, to je delavci, ki so bili malo ali pa nič
navezani na zemljo. Pri teh ni šlo za obdelovalce, temveč za
pripravljavce zemlje. Tod so lastniškim slojem življenje onemo¬
gočili. Lastnike so obkoljevali, jih zalezovali, jim grozili osebno,
ogrožali živino in pridelke. Tudi tisti mali meščani, katerih
sloj se je ustvarjal ali povečaval zadnja leta in ki so ga sestav¬
ljali najemniki s celotnim ali polovičnim užitkom od zemlje
ter mali posestniki, obdelovalci zemlje, so morali radi ali ne¬
radi stopati v zveze, se podvreči njihovemu izenačevalnemu
redu, sprejeti monopol glede delovne sile, ki so ga izvajali na¬
mestitveni uradi, katere so vse imeli v rokah socialisti in nji¬
hove zveze. Kako naj bi se upirali izsiljevanju, osebnemu na¬
silju, bojkotiranju, ki je bilo podobno starinskemu »interdictio
aquae et ignis« ali srednjeveškemu izobčenju? Politični boj ni

29

imel na sebi več ničesar zakonitega. Ko si je delavska organiza¬
cija na kmetih zagotovila monopol glede delovne sile, je me¬
rila na to, da bi se polastila pridelave, zemlje in strojev in
gnala razvoj v kmečki komunizem. Sindikalne ustanove si niso
samo vedno bolj svojevoljno prilaščale javno oblast, temveč so
stremele tudi za tem, da bi tudi uradno prenesle oblast javnih
pravnih ustanov na gospodarske organizacije. Skratka, obliko¬
vala se je država v državi in proti državi, ki se je zdelo, da je
ni ali da je slabo navzoča. Končno je vsepovsod prišlo do na¬
črtnega naskoka na občine in na pokrajinske uprave. Tisoče
občin ter desetine pokrajin so dobili v roke socialisti, ki so od
ondod mislili skoraj odstraniti tudi državo, vladarsko rodbino
ter njune postave in znamenja. To se pravi, prignali so do
skrajnosti tista avtonomistična stremljenja, ki so tedaj bila bolj
ali manj lastna vsem strankam, čeprav so njihovi cilji bili
različni. Toda za socialiste so se ta stremljenja sproščala v
obkoljevalni postopek, da bi se polastili obrobnih postojank ter
obkolili, potolkli in osvojili meščansko državo. Glede tega niso
med občinskimi volitvami delali prav nobene skrivnosti. To se
pravi, da so v upravi občin merili na razkroj meščanstva kot
družabne sile. Hoteli so nastopati samo za koristi proletariata,
hoteli so iti čez meje, ki so jih »meščanske« postave dajale
delovanju občin. Občine in pokrajine v rokah socialistov, to bi
se seveda reklo, da je ustvarjeno močno oporišče za vse pre¬
vratne organizacije, to bi se reklo, da se uprava dobrodelnih
ustanov usmeri k političnim ciljem, da mora zavladati razredni
davčni red. Potem bi po občinah, dobrodelnih ustanovah in
socialističnih zadrugah zavladala najčistokrvnejša birokracija,
začelo bi se porazno financiranje gospodarskih podjetij in po¬
gosto lahkomiselno denarno gospodarjenje.

Vlada se je kaj slabo upirala temu socialističnemu napadu.
Dejal bi, da se mu pogosto dejansko niti ni upirala ne v velikih in
tudi ne v majhnih stvareh, temveč je pustila, da je napredoval.
Nitti, ki je bil predsednik vlade od srede 1919 do srede 1920,
je bodočo Italijo že videl v rokah socialistov in ljudovcev, obeh
velikih množičnih strank. Giolitti, ki je imel Nittijevo mesto do
začetka 1921, je pa še vedno bil tisti, ki se mu je bilo dvajset
let poprej z njegovim »načinom« svobode ali zanemarjanja
lova na trnek in podkupovanja strank posrečilo obrusiti ro-

30

bove in bodice delavskemu razburjenju. Toda to vedenje vlade
je bilo v resnici tudi nemoč. Zbornica je predstavljala vsak¬
danjo zavoro za vladno delo. Neprenehoma so se vrstile krize
in spremembe v vladi. Parlamentarne skupine so bile nemirne
in poželjive. Ljudska stranka si je prizadevala biti razsodnik
v položaju. Osvojevalen in poln zahtev je bil Don Sturzo, si¬
cilski duhovnik, ki je bil postal voditelj te stranke, tako osvo¬
jevalen in poln zahtev, da je otežkočal življenje tudi presneto
skušemim in prevejanim ljudem, kakor je bil Giolitti, ter ga je
pripravil do tega, da je odstopil. Revolucionarni veter je za¬
jemal tudi nameščence ter motil javne naprave, posebno že¬
leznico. Niso samo izvajali stavk ali grozili z njimi, čeprav je
to bilo pogosto, temveč je vsa železniška služba bila podrejena
vsakdanji svojevoljnosti železničarjev. Seveda so železniška
podjetja bila v popolnem neredu, železniške tatvine vsak dan
na vrsti, državna blagajna pa je imela vsak mesec na desetine
milijonov škode. Tako se je primerilo, da so Nitti ali prefekti,
h katerim so iz pokrajin prihajali obupno prosit pomoči, odgo¬
varjali: ni moči storiti nič! Bilo je, kakor da zapuščajo predele
ozemlja pred sovražnikovim vdorom. Tako se je zgodilo, da
je bil Giolitti skoraj brezbrižen do rovarjenja, ki je bilo pred
zasedbo tovarn, potem pa tudi do zasedbe same. Šele ko se
je stvar dopolnila, se je zavzemal za to, da bi se delavci umak¬
nili ter jim obljubil nadzorstvo nad podjetji.

Ni bilo v bistvu obsojati prav vse te politike, ki je skušala
razorožiti revolucionarni socializem s tem, da je ustrezala po¬
trebam in težnjam delovnih množic. Toda ta politika je pogosto
dobivala videz konkurzne likvidacije. S tem so dajali poguma
agitatorjem, vzbujali videz, da je država docela odpovedala in
da ni več sposobna varovati imetja in svobode državljanov. Kar
se je to godilo v odnošajih s prevratnimi strankami, se je go¬
dilo tudi v odnošajih z novimi podložniki nemške in slovanske
narodnosti, katerim so dajali razloga za misel, da je nova meja
Italije le začasna stvar. In tisto, kar se je dogajalo v notra¬
njosti, je dobivalo odgovora v tem, kar se je dogajalo v zu¬
nanji politiki. Nitti je hil silno šibak do bivših zaveznikov, ker
ga je vsega preganjal strah, da bi Italija utegnila umreti od
gladu, če bi se spoprijela z državami, ki so dobavljale živež in
surovine. Tittoni, njegov zunanji minister, se je skoraj odrekel

31

Rodosu in se umikal pred Grki. Giolitti je poleti 1920 zapustil
ne le Albanijo, kamor so bili zmetali milijarde, temveč tudi
Valono, kjer smo bili sklenili ostati, in vse to pod pritiskom
uporniških tolp in, kar je še slabše, po majhnem uporu ber-
saljerev v Anconi, ki so bili določeni, da se bodo vkrcali za
v Albanijo. To ni bilo brez zveze z meščanskimi prevratniki,
katerim se je treba zahvaliti za dneve krvavega nasilja potem
v tem mestu, v Marcah in v Romaniji. Toda ker je tedaj ugled
Italije v tujini bil najnižji in ker je kmalu nato prišlo do za¬
sedanja tovarn, ni bil nikdar bolj razširjen strah ali pa upanje,
da bi se Italija utegnila zdaj zdaj podreti!

Proti takemu stanju stvari je vstajalo mnogo glasov, tudi
glas fašistov in Mussolinija z njegovega vsakdanjega govor¬
niškega odra v »II Popolu dTtalia«. Toda ta glas je bil bolj zase.
Oznanjal je obrambo italijanskih pravic, odpor do zaveznikov
ter trdno zasidranje na Brennerju, ni pa treba z nacionalisti
prelivati solza za vsak otočič, izgubljen na Jadranu, ni se treba
zatekati k prilagoditvam in transakcijam glede Reke. Razen
tega se je stalno zanimal ter s prijazno pozornostjo spremljal
sindikalno gibanje. Nad zasedanjem tovarn samim, se je zdelo,
da se Mussolini preveč ne pohujšuje, zakaj videl je v njem
tudi malo svoje revolucije. Nadzorstvo nad njimi je vendar bilo
izrečno v programu fašijev. Tudi je v zmagi delavcev opažal
konec večstoletnih pravnih odnošajev, konec nasprotja med
kapitalom in delom ter zbližanje med tema dvema potrebnima
činiteljema pri izdelavi. Giolittiju, po njegovem, ni bilo treba
očitati, da je storil prav malo ali nič, da bi preprečil zasedanje,
temveč očitati mu to, da potem ni preprečil, da bi se to sindi¬
kalno gibanje ne bilo izrodilo v političnem oziru v socializem
in boljševizem. Moral bi kazati moč, ne pa nemoč države.
Utegne se dogoditi, je dostavljal Mussolini, da se bo to odpo¬
vedovanje ponavljalo in tedaj »vabimo državljane ter posebej
fašiste, da se pripravijo z vsemi sredstvi, da bodo spodnesli
boljševiške načrte socialistične stranke«. To se pravi, da ni
maral nobenega premirja s stranko, toda imel je odprte roke
za delavske organizacije. Glede vlade pa: ali ali: ali se bo ona
uprla nastopu te stranke, ali pa jo bodo nadomestili v vladi
državljani in fašisti.

32

Pohod fašizma: meščani, proletarci, kmetje

3. To je bilo prav tisto, kar se je dogajalo pomalem
povsod. Po Pulji, po Toscani, ob spodnjem Padu in drugod je
prišlo do posamičnih in do skupnih odgovorov. Skupine držav¬
ljanov in kmetov so stopale v akcijo. V jeseni 1920 je že fašij
v Ferrari, ki je bila središče predela, katerega so močno obvla¬
dovali socialisti, začel posegati v kmečko okolico. Fašisti so
delali nagle pohode kakor v sovražnikovo ozemlje, da bi varo-
vali svobodne delavce ali ogrožene lastnike. Hodili so na ka¬
zenske odprave ali na represalije zaradi žalitev ali nasilij, ki
so jih zagrešili nasprotniki. Udarili so sem ali tja, da so od¬
nesli kako preveč izzivajočo rdečo zastavo. Ponoči so delali
obhode v mestu in poskušali ustanavljati fašije po podežel¬
skih krajih. Bili so oboroženi, urejeni, poveljevali so jim bivši
častniki. Hodili so z zastavami na čelu, prepevali vojne himne
in nove pesmi. Bili so navzoči povsod, kjer je bilo treba oživ¬
ljati odpor prijateljev ter brzdati bojevitost nasprotnikov. V
novembru in decembru je potem prišlo do odločilnih dejanj v
Bologni in Ferrari. V Bologni so sredi občinskega sveta ubili
odvetnika Giulija Giordanija, bojevnika in vojnega pohabljenca,
ki je bil odbornik liberalne in fašistovske manjšine. To je med
meščani sprožilo gibanje neubranljivega nezadovoljstva. Bo¬
logna je bila najbolj rdeče mesto v Italiji, skoraj prestolnica
italijanskega boljševizma, nove države, ki se je oblikovala.
Tamošnji fašij je do tedaj živel borno življenje. Štel je kakih
sto mladih ljudi ali kaj malega več, same romantične glave!
Toda zdaj jih je v nekaj tednih imel tisoč ter je izvedel prvi
veliki nasilni nastop: naskočil, zavzel in zažgal je delavsko
zbornico in to pod vodstvom Leandra Arpinatija, mladega člo¬
veka, ki je izhajal iz ljudstva. V Ferrari je 20. decembra od¬
delek fašistov bil za tarčo oboroženim ljudem, ki so čakali v
zasedi pod ložo gradu Este. Trg je bil posejan z mrliči iz od¬
delka. Tudi tu se je meščanstvo odločno dvignilo, fašij se je
naglo razvil in nastopi na podeželju so se ojačili. Začelo se je
načrtno udrihanje po vseh rdečih organizacijah, političnih ali
gospodarskih, po zvezah, po delavskih zbornicah, po zadrugah
itd., ki so vse bile povezane kakor členi na verigi. Vzrasle so
prve fašistovske organizacije na kmetih in bile tesno pove¬
zane z mestnimi. Kaka zveza je začela izobešati trobarvnico,

Zgod. fašist, gibanja 3

33

kako drugo so znova ustanovili na novi podlagi, ko so jo bili
zapustili poglavarji in se je razpršila.

Tako so nastali tudi prvi sindikati, pripadajoči fašijem,
sestavljali so jih ljudje, ki so radi ali neradi stopali poprej
v rdeče zveze. »Stari sedež je odprl vrata domovini« pravi napis
na hiši, ki je kot prva dajala zavetišče tem sindikatom nove
barve.

III.

OD »GIBANJA« DO »STRANKE«

Kongres v Rimu: 1921, odločilno leto

1. Vsekakor pa je ta notranji boj, v katerem je Mussolini
bil izpostavljen prepihu skrajnih tokov v fašizmu, pospešil do¬
godek, ki se je že kazal na obzorju: spremembo »gibanja« v
»stranko«. Fašizem je bil zdaj velik organizem. Imel je vod¬
stvo in hierarhijo ter poleg sebe sindikate in zadruge. Zato je
bila potrebna točnejša programska in taktična diferenciacija,
to je natančneje določeni cilji in sredstva, pa tudi večja disci¬
plina, odločnejše poveljstvo ter uspešnejše zaviranje osebnost¬
nih in posebnostnih stremljenj. Zato se je septembra zbrala v
Milanu posebna, nalašč za to postavljena komisija in sklenila
na bližnjem kongresu v Rimu predlagati tako spremembo. Pri-
šlo je do druge majhne krize. Slišati je bilo veliko glasov, ki.
se niso ujemali s tem načrtom, bilo je mnogo domotožnih pri¬
pomb, češ da bo s tem izginila mladost gibanja in z njo izginilo
toliko očarljivega in posebnega in svojskega, kar je sestavljalo
fašizem. Politika in socialna vprašanja, že prav, toda ali ne bi
stranka zadušila strasti in poezije fašistovskega gibanja? Mus¬
solini sam je moral pustiti do besede bolj svoj razum kakor
svoje čustvo, moral je premagati skušnjave svojega individua¬
lističnega duha. Velike množice je gledal nekam prezirljivo.
Toda, kakor je sam rekel, sta bila dva Mussolinija: eden, ki
ne mara množic in se ogreva za posameznika, drugi pa, ki čuti
disciplino in hoče, da je pri drugih prav taka kakor jo izvaja
sam pri sebi. Dejal je tudi, da je potrebno preiti v razdobje
skupne odgovornosti in točneje določiti načrte za dan, ko bi
bilo treba začeti z obnavljanjem, potem ko bi bile izpolnjene
negativne naloge boja zoper notranje razkrajanje.

34

Kongres v Rimu se je sešel 7. novembra 1921. Na njem si
videl mogočno množico zastopstev. Dve sto fašijev in sedemnajst
tisoč vpisanih s kongresa v Firenci leta 1919 je zdaj naraslo
na dva tisoč dve sto in na tri sto deset tisoč. Navzoča je bila
tam vsa Italija v večji ali manjši meri po različnih pokrajinah.
Skromen je bil še fašizem od Umbrije navzdol in na otokih.
Toda tisto, kar je leta 1919 bilo še samo milanska prikazen in
je imelo le malo vej, je zdaj bilo italijansko in narodno dejstvo.
Na tem rimskem zborovanju je vladalo ozračje goreče strasti.
Že štiri ali pet mesecev je razburjala duhove, postavljala dru¬
gega proti drugemu najvidnejše ljudi iz fašizma in skoraj tudi
mesta proti mestom, pokrajine proti pokrajinam ena beseda:
mirovna pogodba. Bile so zveze med fašisti in reškimi legio¬
narji, med fašizmom in d’annunzijevstvom, malo med Musso¬
linijem in D’Annunzijem, ki je od daleč bedel nad svojimi mla¬
dimi tovariši. Ni bilo vse reštvo zlilo svojih voda s fašizmom.
Del tega reškega gibanja je postal nosilec gesla o Quarneru,
ki se je skoraj upiralo fašistovskemu geslu. Tudi nacionalisti
in fašisti niso bili v popolnem soglasju. V prvih je bilo nekaj
ponosa in nekaj vzvišenosti, kakor je običajno pri prednikih
in ljudeh misli, pri drugih pa nekaj nestrpnosti, vsaj pri nekem
delu, nestrpnosti tiste vrste, kakor jo poznamo pri duhovni
manjšini, čeprav bi bilo nemogoče zanikati, da je ta misel pre¬
pojila fašiste tudi po nacionalistih, ki so stopili v fašizem.
Vprašanje odnošajev med fašisti in nacionalisti je torej bilo
tudi notranje vprašanje fašizma, ki je imel eno' krilo bolj nacio¬
nalistično, ki je bilo po sinovsko navezano na nacionalistično
stranko. Drugo krilo je bilo bolj fašistovsko, to je no¬
vejše, ki se je izoblikovalo* bolj samo od sebe in ki si je pri¬
zadevalo tudi delati samo, ki je bilo bolj revolucionarno in
tudi bolj »tendenčno republikansko«. In konec koncev je bilo
še vprašanje o spremembi gibanja v stranko. Skratka notranji
tokovi.

Toda kot vezivo med vsemi fašisti je pa deloval napor,
da bi se priborili spričo drugih strank do lastne osebnosti.
Imeli so občutek, kakor da so osamljeni. Kajti fašizmu na¬
sprotna je bila vlada, nezvesti so mu bili zavezniki iz včerajš¬
njega volilnega boja, nezaupljiv ali brezbrižen nemajhen del
javnega mnenja, zlasti prodajalniško meščanstvo, »ljudje reda«,
tradicionasti, zapečkarji, skratka veliki trebuh Italije. In vse

3 '

35

to je pomagalo premagati pereča vprašanja. Namesto novega
prerekanja o mirovni pogodbi, katero so nekateri hoteli začeti,
drugi pa se mu izogniti, je prišlo do objema med Mussolinijem
in Grandijem. »Nič ne bo moglo razdeliti fašizma,« je rekel
Grandi, »ki je sklop vere in volje.« Enoglasno so sprejeli
predlog Itala Balba za pozdrav D’Annunziu in s tem je bil po¬
stavljen most med fašizmom in med reštvom, pa tudi most med
fašisti in fašisti, ki še niso bili docela složni. Kongres je po¬
zdravil tudi nacionaliste v imenu bitk, ki so jih bojevali sku¬
paj. Zavrnili so zamisel nacionalistov o fašizmu kot njihovi
podružnici ter sprejeli stališče, da je treba v obeh gibanjih
gledati nekak vzporeden razvoj, različnost in sorodnost hkrati.
Obe gibanji sta bili enako nasprotni individualistični ter inter-
nacionalistični družbi, toda eno po premisleku in po šoli, drugo
pa po strasti, po zagonu in po ostvarjalni sposobnosti (Grandi
v »II Popolo d’Italia« 2. februarja 1922). To razčiščenje stališča,
ki je bilo hkrati tudi zbližanje, je bilo važno zaradi vprašanja
o monarhiji ali o republiki. In zatrdno so nacionalisti prinesli
v fašizem tisti monarhistični kvas, ki ga je manjkalo ali je bil
le šibak. Dovolj je, če pomislimo, da je bil pri fašistih navzoč
Cesare de Vecchi, ki ga je bil sam stari Pijemont, sama mo¬
narhija, samo geslo »kralj in domovina«.

Mussolini je v svojem govoru udaril na te različne tipke
dosti občutijivej e od drugih. Govoril je skoraj kakor nacio¬
nalist, ko je dejal, da je imela Italija po svoji ustanovitvi med
pravimi politiki samo nekaj ljudi z desnice, potem pa Francesca
Crispija, ki je »vrgel Italijo na Sredozemlje z imperialističnim
duhom in mislijo«. Velik opomin! Kajti »narodi, ki se brez
volje zapro v hišo, so narodi, ki gredo po poti proti smrti«.
Toda ko je rekel, da hočejo fašisti zistovetiti državo in narod,
je pokazal, da hoče državi nacionalistov dati več demokratič¬
nega navdiha in vsebine, državi, ki je bila tako' rekoč božanstvo,
viseče na nebu vsega absolutnega. Dejal je, da ljudskih množic
ne mara častiti, ne jih malikovati, jih bičati, če bi bilo po¬
trebno, da pa jih vsekakor hoče vključiti v narod s tem, da bo
meščansko sebičnost brzdal prav tako kakor proletarsko. Glede
ustanov je ponovil »republikansko stremljenje«, rekel pa je, da
s tem misli samo pustiti odprto špranjo v bodočnosti za primer,
če bi te ustanove »ne bile sposobne braniti koristi, zlasti idej¬
nih koristi italijanskega naroda«, da pa ne misli pospeševati

36

revolucije republikanskega značaja, ki bi bila potem zadušena,
četudi bi se bila v prvem trenutku posrečila. Skratka, gre samo
za čuječnost in za nadzorstvo.

Mussolini je govoril kot liberalec, kot novorojen liberalec,
ko je trdil, da je v gospodarskih vprašanjih antisocialist in da
narodnega gospodarstva ne gre zaupati skupnim ustanovam ter
birokraciji in da bi železnice ter telefone izročil v roke zaseb¬
nikom in da sanja o etični državi, ki bi imela kar najmanjše
tvarne funkcije, pa kar najvišjo moralno funkcijo. Izrekel je
besede priznanja za delo d'Annunzia, toda izključil je možnost,
da bi fašizem mogel najti svoj zakonik v quarnerski ustavi.
Priznal je samo, da to ustavo navdihuje duh, ki ga fašisti lahko
privzamejo in si ga prisvojijo. Ta duh bi pomagal fašizmu, da
ne bi postal preveč politično ali preveč socialno gibanje. Glede
katolicizma je omenil pomoč, ki bi jo ta lahko dajal ciljem na¬
rodne ekspanzije, to je povedal zaradi tistih, ki bi morda hoteli
preklicati zakon o poroštvih, to je začeti boj s papeštvom. Na¬
zadnje je odobril spremembo gibanja v stranko. Stranka se
mora »razosebiti«. V novi organizaciji mora on, Mussolini, izgi¬
niti. »Vi, fašisti, morate ozdraviti od moje bolezni in korakati
sami.« Treba je pridobiti si čut za skupno odgovornost, edino
sredstvo, da se spustiš v velike bitke in da v njih zmagaš!

V dneh zborovanja je bilo v Rimu zelo nemirno in bili so
tudi neredi. Posebno po ljudskih mestnih četrtih je prišlo do
spopadov in do krvi. Zatem se je začela stavka do skrajnosti,
ki bi se nehala samo, ko bi fašisti šli iz Rima, kakor so raz¬
glašali stavkujoči. Med fašisti je bilo pa tudi takih, ki so hoteli
igrati na veliko karto. Mesto je bilo polno črnih srajc. Vsak
dan so prihajale nove iz bližnjih pokrajin, nazadnje jih ni bilo
manj kakor trideset tisoč in med njimi dvajset zlatih kolajn.
Med njimi je bil tudi bataljon nacionalistov, »vedno priprav¬
ljenih«, oborožena skupina, podobna fašistovskim oddelkom.
Toda Mussolini je svoje ljudi ustavil, jim obrzdal voljo do
kazenskih pohodov, dal malo prav tudi meščanstvu, če ni hotelo
preveč bahatega postavljanja po mestnih cestah. Ponavljal je,
da odobrava zavestno, razumno, viteško nasilje, kolikor ga je
strogo potrebnega, da odbiješ nasilje drugega, da pa ne odo¬
brava tolovajstva. Nekaterim je dejal, da čas še ni zrel: še leto
dni. V tem človeku se je vedno bolj razodeval čut za čas, to

37

se pravi sposobnost, da z očesom ovladaš ne samo majhen kos,
temveč prav vse bojišče.

Tako se je kongres končal. Toda ni preteklo dosti dni, pa
je že osrednji fašistovski odbor razpravljal 15. novembra o tem,
da se odpove sporazum o pomirjenju, glede katerega se je
zborovanje omejilo na to, da ga ni obravnavalo. In kakor je
Mussolini vzel pred fašisti nase odgovornost za sklep tega
sporazuma, si je zdaj pred Italijani naprtil odgovornost za
odpoved. Bilo je koristno in potrebno ta sporazum skleniti, je
dejal, zdaj pa je koristno in potrebno prelomiti ga. Služil je
zato, da je zaviral kazenske pohode in da je pokazal našo voljo
do miru. Odslej pa bi bilo treba se držati večje discipline, ka¬
tero je omogočila ustanovitev stranke.

V zgodovini fašizma ima leto 1921 velik pomen: »fa¬
šiste vsko leto in pol«. Ta beseda je to leto odmevala po vsej
Italiji, vse italijansko življenje je to gibanje opazilo in fašizem
je pritiskal s svojo težo na vsa stališča, na predloge in na raz¬
prave v vladi in pri strankah.

Leto 1921 je leto, ko je fašizem iz tesnega mestnega okolja
v severni in srednji Italiji vdrl v pokrajine in na podeželje,
se nasitil z meščanskimi in proletarskimi silami, postal gibanje
množic, se znašel pred sindikalno prikaznijo v vsej njeni ob¬
sežnosti in zapletenosti.

To je • leto, ko ob strani politične organizacije rasteta vo¬
jaška in sindikalna organizacija: fašiji, skvadre, sindikati. In
fašiji ter sindikati se združujejo na pokrajinski podlagi po
prvih krajevnih zbiranjih, ki se niso dobro pokazala. S tega sta¬
lišča je važen pokrajinski zbor pokrajinskih gospodarskih sin¬
dikatov, ki je bil v Ferrari junija in ki ga je vodil Edmondo
Rossoni, nekdanji socialistični ali sindikalistični organizator, ki
se je zdaj spreobrnil k Mazzinijevemu solidalizmu, na katerega
so se fašisti močno sklicevali, zlasti v tej pokrajini.

To je leto, ko gre fašizem v parlament in ko kaže, da si
bo namesto Milana naredil za središče Rim. Tedaj stopi v
idejni stik z monarhijo in s papeštvom ter prehaja v rastoče
priznanje narodne funkcije, ki jo opravljata ali bi jo lahko
opravljala. Ima svoj kongres v Rimu, ki ni samo po naključju
izbran za tako mesto. Rim je bil vrata za dostop na jug, Rim
je bil Rim. Beseda Rim vedno bolj doni fašistom v ušesih kot
avtoriteta, kot vesoljnost, kot disciplina, kot imperij. In na

38

novembrskem zborovanju so razpravljali tudi o tem, da bi
vodstvo stranke prenesli v Rim, kakor so pozneje tudi storili.
Določili so, da bodi 21. april, obletnica ustanovitve Rima, praz¬
nik fašizma. Kmalu potem je ta dan postal tudi praznik dela.

To je leto notranje krize, leto nevarnosti za razcepitev fa¬
šizma. Ta nevarnost je nastala zaradi prenaglega naraščanja
fašizma, zaradi raznovrstnosti njegovih sestavin, zaradi različ¬
nosti v smernicah, zaradi prevladujočega bojnega duha, zaradi
pomanjkljivega sodelovanja med političnim gibanjem, med vo¬
jaško organizacijo ter med novim »avtonomnim« ali »gospodar¬
skim« ali »narodnim« sindikalizmom. To je leto poskusa za
pomirjenje s socialisti, ki bi bilo moglo, če bi se bilo posrečilo,
fašistovskemu gibanju vtisniti čisto drugačno usmeritev, moglo
bi bilo pripeljati socializem do sodelovanja s fašizmom s tem,
da bi bilo iz tega odstranilo konservativne elemente.

To je leto spremembe gibanja v stranko. Stranka, to se
pravi več enotnosti in discipline in zanesljivosti, da ne bo
nihče, da vas ne bo nihče nikjer potegnil v senco tujih koristi,
kjer bi se izgubili. Sprememba v stranko je pomenila razoseb-
ljenje fašizma ali pa vsaj poskus za to in pa skupno odgovor¬
nost. Mussolini se je spravil malo izven vsakdanjih zmešnjav
in nad nevarno valovanje fašistovskega javnega mnenja. Zaradi
tega se njegova veljava ni nič zmanjšala, temveč je zrasla, s
tem se je celo začela naloga njega kot navdihovalca in vojsko¬
vodje. Stranka je dala fašizmu individualnost, katere ni imel.
Vidneje je začrtala mejo med njim in med nacionalizmom,
med liberalizmom in med socializmom, od katerega je sicer
veliko dobival.

»Konec bo igre z liberalnim, nacionalističnim, demokra¬
tičnim, če hočete tudi z ljudskim fašizmom,« je dejal Mussolini.
»Fašizem bo v zgodovini italijanske politike zastopal sintezo
med neuničljivimi načeli liberalnega gospodarstva in med no¬
vimi oblikami delavskega gibanja. Ta sinteza bo mogla Italijo
napotiti do njene sreče.« (»Trdne točke« v »II Popolo dTtalia«
4. novembra 1921.) Fašizem se je vedno bolj razčiščeval v
gibanje avtoritarne in narodne demokracije. Vedno bolj je ka¬
zal, da meri na dnige in višje cilje, kakor pa zgolj na zmago
nad boljševizmom. Fašistovska stranka je tudi zdaj priprav¬
ljena na boj zoper nasilje, je pisal Mussolini 16. novembra,
toda zdaj bo »začel s pripravljalnim, zares političnim delom,

39

ki naj ga prilagodi za delno ali celotno vodstvo narodne vlade.«
2e je videti obrise o nič več tako oddaljeni »fašistovski državi«
(»Fašistovska stranka« v »II Popolo dTtalia« 16. nov. 1921).

Nekaj tednov po zborovanju v Rimu, je »II Popolo dTtalia«
objavil program stranke (27. decembra 1921). Bil je v toliko
potrebnejši, v kolikor, kakor so trdile prve vrste v samem
programu, »teži fašizem po najvišji časti, da bi vladal narodu«.
Ni šlo samo za bistrenje javnega mnenja, temveč tudi za iz¬
zivanje tekmujočih strank, to je socialistov. Kajti ko je pre¬
vladal desničarski socializem, ko so se ločili od socialistov
komunisti, ko je prišla Giolittijeva vlada, ki se je zdelo, da na¬
zadnje zelo ljubimkuje s socialistično skupino v zbornici, ko
je prišla vlada neodvisnega socialista Bononija, se je pa 1.1921
že začela kazati možnost antifašističnega sklopa, zveze med
socialisti in vladnimi skupinami ter možnost, da se socialisti
kakor tudi ljudska stranka in skupaj z njo povzpno na vlado.
V jeseni 1. 1921 so najbolj razpravljali ravno o vprašanju glede
sodelovanja socialistov pri oblasti. Za to sodelovanje se niso
ogrevali toliko socialisti, niti tisti desničarski ne, kolikor de¬
mokrati in socialistom prijazni liberalci, kakor kaže pisanje
milanskega »Secola«. Ti so si stvar zamišljali zaradi tega kot
navadno sodelovanje s socialisti, ne pa, da bi se socialistom
vdali z orožjem in pratežem. Ena izmed nalog fašizma in fa-
šistovske parlamentarne skupine je bila preprečiti to zvezo in
ta prihod na oblast.

Vojaška in sindikalna organizacija

2. Stranka in njen statut sta ojačila tudi tako imenovane
obrobne organizacije ter privedla do bolj organične zveze s
fašiji. Te organizacije so bile skvadre in sindikati. Skvadre so
se disciplinirale. 22. novembra 1921 je bilo po sporazumu med
Italom Balbom ter fašistom generalom Gandolfom v Onegli
ustvarjeno vrhovno poveljstvo za ustanavljanje, urejanje in
vodstvo skvadrističnih oddelkov. Prišlo je do prave in pristne
vojaške organizacije, ki je bila zadosti enovita, toda ne eno¬
lična, da ne bi uničila tistega kar je bilo nastalo z značilnimi
krajevnimi znamenji. Fašiste so po rimsko razdelili v principe
in triarije. Principi so bili prva civilna milica, ki se je zbrala,
če so nasprotniki delali nasilja ali pa ob javnih nezgodah. Mi-

40

lica je imela uniformo in je morala priseči. Morala je sama pri
sebi vzgajati ljudi v posamični in skupni disciplini, razvijati pri
mladih ljudeh moralne in telesne sposobnosti, potrebne za
ustvarjenje oboroženega naroda, obujati na polotoku smisel za
red ter zanimanje za narodno moralo in politično življenje.
Najmanjša enota je bila skvadra, več skvader je sestavljalo
centurijo, več centurij kohorto, več kohort pa legijo, ki ji je
poveljeval konzul. Vse je bilo podrejeno političnim ustanovam
stranke in je s stranko tvorilo nerazdeljivo enoto. Ker je vsak
fašist miličnik, je ves fašizem milica.

Sredi decembra so v odgovor na glasove, da pripravlja
vlada- bližnji naskok na oborožene oddelke vseh barv, izjav¬
ljali, da je fašizem pripravljen z vsemi sredstvi braniti svojo
pravico do obstanka, do propagande in do organizacije. Izjav¬
ljali so tudi, da so odseki stranke in pa skvadre ena stvar. Da
bi razpustili skvadre, bi morali postaviti izven zakona in raz¬
pustiti narodno fašistovsko stranko. Stranka bi pa odgovorila!

24. decembra je Bononni poslal prefektom okrožnico glede
razorožitve državljanov. Okrožnica je prepovedovala sleherno
oboroženo skupino, najsi postavlja kakršen koli, napadalen ali
obramben cilj, naj hodi za kakršno koli zastavo in naj nosi
kakršno koli ime, bodisi da so to »akcijske skvadre«, »rdeča
garda«, »ljudski arditi«, »konjenica skvadristov«, »vitezi smrti«
itd. Toda uspeh te okrožnice je bil kaj majhen. Niso se pa
povrnili spet časi zaplotniškega vojskovanja, niso se obnovili
kazenski pohodi, ni se spet začel načrtni naskok na gospo¬
darske organizacije. Mussolini je 1. decembra v zbornici dejal:
»Mrliči so breme.« In zahteval je od vseh: od vlade, od vo¬
dilnih slojev, od italijanskega ljudstva, naj obrnejo pozornost
čez meje, kjer so že začele napredovati misli o evropski go¬
spodarski vzajemnosti, ki je pogoj za rešitev te celine, nekdaj
svetilnika omike, kjer sta se približevali Nemčija in Rusija in
kjer je že zorela sprememba evropskega zemljevida. Prišlo bo
torej ali do novih pogodb ali do vojne! In na dan, ko se bodo
pogodbe spreminjale, mora Italija nastopiti zedinjena, da bi
pokazala, da je premagala povojne sitnosti in da se pripravlja
začeti novo in svetlejše razdobje v svoji zgodovini. Naloga Ita¬
lije kot proletarske države je omejevati zgodovinsko sebičnost
narodov, ki so se povzpeli, ter dati malo prostora tistim, ki

41

imajo voljo in sposobnost, da se povzpno. (»II Popolo dTtalia«
1. januarja 1922.)

Kar pa se tiče sindikatov, so se brž preusmerili v poli¬
tičnem smislu. Že leta 1921 smo imeli skupino fašistovskih
železničarjev. To so bili tisti, ki so se med protifašistovsko
stavko v Rimu ponudili, da bodo delali in vozili fašiste domov.
Stranka posveča posebno pozornost tej panogi delavcev. Treba
se je spomniti, da so boljševiški železničarji bili 1. 1919 in
1920 ena največjih nadlog za Italijo ter vzrok za šibkost in
celo za nemoč države! V novembru sta vodstvo in osrednji
odbor povabila fašiste, naj se vneto posvete organizaciji sindi¬
katov in zadrug »zlasti pri prometnem osebju«. In decembra
je narodni odbor po Balbovi dnevni zapovedi določil začetek
za čisto fašistovsko organiziranje osebja v javnih upravah, na
železnicah ter pri pošti, brzojavu in telefonu. Končno je fe¬
bruarja 1922 osrednji odbor zveze fašistovskih železničarjev
izjavil, da hoče »brez zlaganih izjav o nepolitičnosti« ravnati
se po programu fašistovske stranke, katere bistvena sestavina
je ta zveza. Tako so storili tudi drugi sindikati. 24. januarja
1922 so na zborovanju zastopnikov gospodarskih organizacij,
ki so nastale na fašistovsko pobudo, da bi ustvarile enoten
državni organizem, po govorih Grandi ja in Rossonija sklenili,
da sindikati, ki jih ustanavljajo fašiji, niso nepolitični, temveč
fašistovski.

Toda tudi tega sindikalnega vprašanja niso med fašisti
reševali čisto mirno. Bili so ljudje, ki so bili navdušeni nad
tem pritokom delavcev v fašizem in nad to fašistovsko stro¬
kovno organizacijo. V sindikalizmu so videli bistveno sestavino
nove države, o kateri so sanjarili, ali pa so na spravo med
narodnim in sindikalnim načelom kazali kot na silo* naše dobe,
v fašizmu pa, ki je bil te sprave sposoben, so videli duha nove
italijanske narodne demokracije. Drugi pa so zaskrbljeno gle¬
dali delavske množice, ki so prešle v fašizem, in so sodili, da
je njihovo organiziranje v fašizmu nujno. Govorili so: tu so
sto tisoči ročnih in umskih delavcev, ali jih moremo zanemar¬
jati? Ali jih moremo smatrati za divjake? Pustiti, da jih izko¬
riščajo demagogi? Kakor se podirajo rdeče organizacije, tako
dobiva fašizem na rame to veliko težo. Ali moremo delavce
odbijati od sebe? Zatrdno ne! Lahko storimo, da jih ne iščemo,
ni pa jih moči odbijati. Vemo, zakaj prihajajo k nam in je

42

odveč poizvedovati. Drži, da prihajajo. In mi smo morali in se
moramo baviti s sindikalizmom.

Podobni stavki prihajajo pod pero samemu Mussoliniju (v
»II Popolo d’Italia« 30. maja 1922, ob prvem narodnem zboru
sindikalnih korporacij in 20. septembra 1922 v govoru, ki ga
je imel v Vidmu). Taki in podobni stavki ga razodevajo ali
potrjujejo kot človeka, ki prezira »število«, »količino«, »mno¬
žico«, češ da so to izumi demokracije in socializma ter zrca¬
lijo njegovo notranjo bojazen, da bi taka človeška sila in tako
obsežna organizacija bremenila fašistovsfco gibanje in fašistov-
sko stranko, uničila ustvarjalne sposobnosti in silo izbrancev
ter zadušila notranjo življenjsko moč posameznika. Vsa Musso¬
linijeva ljubezen se je obračala k izvirnemu sindikalizmu. Nje¬
gova misel je obstajala na manjšinah, ki ustvarjajo zgodovino.
Vsekakor pa ni nihče več dvomil, da bo treba začeti s to orga¬
nizacijo, z organizacijo vseh delavcev, rok in duha, kar je bilo
značilno znamenje za fašistovski sindikalizem. Toda mnogo
ljudi je dvomilo, ali naj jih organizirajo- pod zastavo po¬
litične stranke, pa naj bo to tudi fašistovska. Nekateri so
namigovali na stranko dela. Še vedno je vplivalo izročilo sta¬
rega prevratnega sindikalizma, ki je hotel, da bi sindikati bili
prosti strank, prosti tudi politike, to je tujih ideologij, in da
bi bili sposobni ravnati po lastnih smernicah, ustreznih za¬
htevam dela.

Seveda je zmagala zamisel, da morajo biti sindikati po¬
litični in, to se razume, politični v fašistovskem smislu. Kako
bi si bilo mogoče misliti sindikalizem brez duha, brez ideje,
ki bi ga dvigala in bi ga reševala pred razdrobljenostjo, pred
sebičnostjo panog in obrti? Nemogoče je organizirati množice
samo sindikalno-. Ali bodo socialistične ali fašistovske! In tako
so sindikati postali fašistični ter se oprli na naslednje stebre:
delo je vrhovni naslov, ki daje človeku pravico do popolnega
državljanskega mesta v družbi; delavci so tisti, ki posvečujejo
svoje delo ustvarjanju ter izpopolnjevanju človekovih naravnih
in duhovnih dobrin in sindikalne organizacije jih morajo vse
sprejeti; narod je nad posamezniki, nad razredi in nad pano¬
gami; organizacija si mora prizadevati, da bo pri delavcih
vzgajala čut za domovino in za narodno družbo, ki je več kakor
razred, da bo razvijala izdelavo, da bo v skupnosti uveljavljala
vse sposobnosti in sile posameznikov, ne pa jih dušila.

43

To je bil sindikalizem, ki je prinašal precej sestavin sta¬
rega sindikalizma, če odštejemo politično pobarvanost in dolo¬
čeni poživljajoči duh. Ni bilo nobene zveze z državo, sindika¬
lizem se ni v ničemer odrekel samoobrambi in boju spričo
drugih razredov. Tudi ni moči reči, da bi bil skušal priti preko
razrednosti do obsežnejšega in bolj razumevajočega sindika¬
lizma, ki bi bil sposoben dati organično enotnost različnim pro¬
duktivnim elementom naroda ter bi jih privedel do tega, da
bi tudi gospodarsko sodelovali. Vsekakor pa je nekaj tega bilo
že čutiti. Mussolini je bil eden izmed prvih, ki je to opazil,
priznal in ni izključeval možnosti, da bi v daljnji bodočnosti
»sindikati izdelovalcev mogli biti celice za nove vrste gospo¬
darstva«, tisto čemur bodo potem rekli korporativno gospodar¬
stvo (v »II Popolo dTtalia« februarja 1922). Za označbo sindi¬
katov ni manjkala niti beseda »korporacija«.

Sindikate so sestavljali sami delavci. Bili so pa tudi me¬
šani sindikati, v katerih so bili delodajalci in delojemalci. Ti
so se imenovali narodne ali integralne korporacije: korporacija
za industrijsko delo, za kmečko delo, za trgovino, za srednje
sloje in razumnike, za mornarje. Te so se potem združile v
Italijansko zvezo korporacij. V prvi polovici februarja 1922 je
bil v Rimu posvet med vodstvom stranke ter med začasnim
osrednjim odborom sindikalnih korporacij, da bi se določilo
medsebojno razmerje. Aprila 1922 se je rodil list »II lavoro
dTtalia«, tedensko glasilo Zveze, ki ga je vodil Rossoni. Ta je
v prvi številki, pod naslovom »Oklic italijanskim delavcem«,
pisal: »Narodni sindikalizem začenja z reorganizacijo Italijanov
vseh poklicev ter ene same vere v veličastnem okviru političpe
vzgoje, izdelovalne sposobnosti ter narodne zavednosti in disci¬
pline.« In Mussolini je iz Milana pozdravljal novi list takole:
»Ob ,11 Popolo dTtalia* je zdaj ,11 lavoro dTtalia*. Oba sta
strnjena zoper vse vrste zajedavstva v politiki in v gospodar¬
stvu. Ko je fašizem končal svoje uničevalno delo,« je nadaljeval
Mussolini, »mora po eni strani predstavljati budno narodno
zavest v naši zunanji politiki, po drugi strani pa se obračati
k množicam ročnih in umskih delavcev, da bo dvignil njihove
življenjske razmere ter jih vedno tesneje zvezal z življenjem
in zgodovino naroda.«

Kakor je bilo treba pričakovati, razprav seveda ni bilo ne
konca ne kraja. Tla so bila posuta z ovirami. Ko so rešili vpra-

44

sanje o fašistovski politiki, je bilo treba reševati spet druga:
kakšno svobodo bo stranka pustila fašistavskim organizacijam,
to je politični element sindikalnemu elementu, zakaj nekaj
prav malega avtonomije je bilo pač potrebno. In potem vpra¬
šanje: kakšno svobodo bodo imeli sindikati druge barve? Ali
bodo sindikati raznovrstni? Ali bo glede sindikatov vladal
tribarvni ali pa fašistovski monopol, potem ko so v imenu
svobode dela pobijali rdeči in socialistični monopol? In odgo¬
vori na ta vprašanja so bili različni. Corgini iz Bologne je
odgovarjal: da, svoboda bo in raznovrstnost. Drugi pa so trdili,
da to ne bo moglo biti. Mussolini je dejal, da bo monopol
»zadnji doprinos v postopku vzajemnosti« (»II Popolo d'I talia
26. avgusta 1922). Vprašanje o fašistovskem sindikalizmu je
za fašizem v letu 1922 poglavitno vprašanje, to lahko rečemo.
In mnogi so čakali prav na to preskušnjo fašizma. Nasprotniki
so upali in so bili prepričani, da bo na tem padel.

Razen sindikalne organizacije so se spravili tudi na za¬
druge, da bi v okvir fašizma potegnili tiste, ki so bile že usta¬
novljene in ki so jih imeli pod sabo socialisti, in da bi usta¬
navljali nove. Poleti 1922 je bilo že mogoče ugotoviti mnogo-
obetajoč razvoj »italijanskega zadružnega sindikata«. Spravili
so se na ustanavljanje fašistovskih mladinskih predstraž za
fantiče od desetih do petnajstih let. Ustanavljali so skupine
Balilla, ki so bile pridružene prednjim stražam in ki so jih
nadzorovali fašiji. Fašisti so pogosto ponavljali, da program ni
tako važen kakor ljudje; da je predvsem treba pripravljati
bodoči vodilni razred, ki bo sposoben nositi ne toliko nove
misli, temveč novi duh, živi duh, brez predsodkov, bojevit, ki
bo fašizem uresničil. In prav zaradi tega so zdaj začeli z ob¬
sežnim vzgojnim delom pri mladini in pri otrocih. To je bil
nov in izbran material, ki še ni bil zaznamovan po starih ideo¬
logijah. Bil je tudi sredstvo, da so prodrli v rodbino. Še bolj
so bile temu namenu posvečene ženske skupine, ustanovljene
za vzporejanje propagande, dobrodelnosti in pomoči pod nad¬
zorstvom fašijev. Njihova naloga ni bila politika, temveč šole,
krožki, predavanja, šport, vse posebej usmerjeno za delavno
ženo, da bi v delavskem svetu ustvarjalo fašizmu ugodno okolje.

45

Mussolini

3. Leta 1922 je bila fašistovska stranka največja organi¬
zirana sila v državi. Nasprotniki bodo še zdaj govorili, da faši-
stovski program ni program, ker je tako neodločen. Tenkočutni
misleci ter spretni graditelji ideoloških zasnov, ki zamenjujejo
filozofijo in življenje, pozabljajo, da tudi čustva in strasti so
ali morejo biti misli, ki se šele oblikujejo, in da so tudi spo¬
sobne ustvarjati dejanja, v katerih je vedno taka ali taka misel,
ti so še naprej mislili o fašizmu, da je »tuj politični kulturi«,
in so ga zaradi tega obsojali. Toda fašistovska stranka je vse¬
eno rasla in rasel je fašizem, ki se ni ves izčrpaval v. stranki.
V njem je zdaj več enotnosti in discipline. V množici navadnih
prostakov pa zdaj vlada tisto zaupanje in tista gotovost o sa¬
mem sebi ter o lastnem delu, ki je skoraj kakor vera. Fašizem
zdaj veruje, da mora ne le doseči »cilje«, temveč da mora izpol¬
niti »poslanstvo«. Po Preporodu, Giobertiju in Mazziniju se
spet oglaša ta beseda, na katero omenjena velikana tudi ne¬
posredno vplivata. V vojnih in povojnih letih sta Gioberti in
Mazzini preživela nekako novo mladost. Fašizem začenja imeti
svoje mite. 2e je razlog za slavo, če je kdo pripadal neznatni
vrsti utemeljiteljev v prvorojenem fašiju v Milanu, ki ga Mus¬
solini pogosto postavlja za zgled najtrdnejše discipline in po¬
polne uravnovešenosti. V marcu 1919 je že obdan kakor s sve¬
tlim sijem. Ali to leto ne pomeni skoraj začetka nove dobe v
italijanski zgodovini? »Devetnajsto leto« pomeni isto kakor
navdušenje in vera. Kako kratek čas, pa kolika pot! In koliko
tovarišev je padlo v vsakdanjih bitkah! To je zdaj bila uteme¬
ljena tradicija, zapečatena z mrtvimi, ki so povečini bili mladi
in zelo mladi, pogosto doraščajoči ljudje, ki so stopili v živ¬
ljenje s fašizmom in ki so pripadali vsem družabnim razre¬
dom. Nekateri izmed njih so bili zares pravi zastopniki svo¬
jega rodu, tako rekoč »vzgledni« možje: interventisti pri sedem¬
najstih ali osemnajstih letih, ko so bili glede politike še ne¬
dolžni, potem pa vojni prostovoljci, bojevniki, reški legionarji,
fašisti, vse, dokler jih ni po izdajstvu dosegel strel kakega
ubežnika ali komunista... Taka usoda je januarja 1922 do¬
segla Federica Loria iz Prata, dušo in poglavarja pratskega
fašizma in pa ferrarca Artura Breviglierija. Eden in drug sta
bila sinova ljudstva.

46

Kakor je rasla ta enotnost, ta disciplina, ta duh vdanosti,
tako' se je nad množico prostakov vedno bolj dvigal poglavar:
Mussolini. Ta v stranki nima posebnega hierarhičnega položaja,
a je zdaj vseeno »Duce«. To besedo, se zdi, je prvi izrekel
sindikalistični agitator in vojni prostovoljec Filippo Corridoni,
preden je v bitki umrl. Mussolini ni samo fašijev ustanavljal,
temveč je tri leta dan za dnem sodeloval pri naporu za njihovo
rast, je spodbujal in brzdal, je delal za vzgojo in prečiščenje
samega sebe in drugih hkrati. Vedno bolj je stopal iz vsega
postranskega, osebnega, iz posebnosti in strasti ter zdaj uteleša
gibanje, ki ga je v njegovih bistvenih sestavinah sprožil sam.
Ce je fašizem bolj in bolj določneje oblikoval in se razlikoval
od drugega, se duhovno širil in če je postajal glavni in pola-i
goma najboljši odmev italijanskih glasov, če je vedno bolj
postajal »splošna zadeva«, se vedno bolj istovetil z Italijo, ima
za to Mussolini več zaslug kakor kdor koli drug. Nihče ni tako
pazil, da bi preprečeval zablode in razprševanja, da bi se upiral
preveč desničarskim in preveč levičarskim težnjam ter tistim
fašistom, ki so bili bolj »kmečki« kakor »podeželski«, ki so
pod pretvezo socializma v socialističnih gospodarskih organi¬
zacijah samo uničevali pa nič drugega, se upirali tistim, ki so
tu pa tam kazali, da pojdejo po istih poteh kakor komunisti
in boljševiki ter lovili delavce in kmete, ki so pristopili k
fašizmu. Vsak dan je koval svoje železo po listih. Ob večjih
prilikah pa je nastopil z osebno prisotnostjo in z živo besedo,
čeprav je v njem vzrasel nekak prezir zoper preobširno govor¬
jenje. Toda njegovo govorjenje je kakor delo, zakaj tako' do
dna se zaseka v dušo poslušalca, tako jih zna spraviti v tisto
čustveno razgibanost, ki je blizu dejanja, ki je tako rekoč drugo
ime za dejanje. Zametaval je »gostobesedno, nabreklo in ne¬
dosledno« zgovornost demokratov ter si ustvaril svojo, ki je bila
»izbrano fašistovska, t. j. okostnjaška, odrezava, odkritosrčna in
trda«. Nikdar se ne spušča preveč v podrobnosti, se ne izgublja
v dnevnih dogodkih, temveč vzbuja privide, začrtava pota in
kaže cilje. Naj govori ali piše, vedno drži svoje ljudi v priča¬
kovanju, vedno obrnjene ne k stvarem, ki so že narejene, tem¬
več k tistim, ki jih je še treba storiti, skratka sprožene naprej.
Vzgaja ljudi k duševnosti vojakov, ki vedo, da utegne ura za
bitko udariti v desetih letih in da more udariti v desetih dneh:
zatorej bodi vedno pripravljen! Vsa njegova govorica je govo-

47

rica vojaka ali generala. Fašizem je milica. Vprašanja, ki jih
je treba rešiti, so sovražniki, s katerimi se moraš spopasti in
jih potolči. Italijansko ljudstvo je vojska, ki koraka v strnjenih
bataljonih. Ta vojska ima poveljstvo, častniški zbor, prostake,
novake, disciplino, izkaznico, ki je enaka obesku za spozna¬
vanje. Ne gre za razpravljanje, temveč za to, da veruješ, se
boriš, poslušaš.

Mussolini širi okoli sebe nekako nestrpnost, skoraj pre¬
zir za preveč modre ali »preveč razumne« ljudi in pogosto
tudi za inteligenco, ker se ti domišljajo glede svoje omike ali
vednosti ter ju precenjujejo, v resnici so pa jalovi dlakocepci,
»sposobni, da ti bodo razčetverili celo las«, so pa nesposobni,
da bi stvarem dali kakršno koli pobudo.

Sprejme oznako Adriana Tilgherija, da »je fašizem abso¬
lutni aktivizem, presajen na področje politike« in pristavlja: če
je relativizem konec znanstveništva, če priznava relativizem
življenju in akciji brezpogojno prvenstvo nad razumnostjo, je
fašistovsko gibanje s tem, ko zavrača misel, da bi dalo svojim
zapletenim in mogočnim duhovnim razpoloženjem končno pro-
gramatično obleko, s tem, da ravna po fragmentarnih navdih-
njenjih, tako rekoč »superrelativizem«. In če je relativizem v
zvezi z Nietzschejem ter z njegovo »Voljo do moči«, je fašizem
najsilovitejša stvaritev »Volje po moči« in sicer po individualni
in po nacionalni moči. (»Relativizem in fašizem« v »II Popolo
dltalia« 22. novembra 1921.)

Lahko, da se to stališče v pripadnikih izrodi v zaničevanje
kulture. In res ni manjkalo izrazov surovega zasmeha in za--
jedljivosti in zaničevanja kulture in ljudi, ki so jo zastopali.
Od tod izvira hladnost in sovražnost do fašizma, dva pojava,
ki sta bila močno razširjena med profesorji, književniki in
skratka »razumniki«. Toda če ta zasmeh in zaničevanje malo
odražata umske okoliščine rodu, ki je prebil štiri leta vojne
ter raztreseno končal svoje učenje ter kar čakal, da bo gibal
z rokami, namesto da bi listal po knjigah, sta pa hkrati izraz
nezadoščenih zahtev, kakor je to vedno v časih, ko ljudje zače¬
njajo delati nove stvari ali čutiti na nov način življenje, pa ne
najdejo v vladajočih idejah, v šoli, v profesorjih in književnikih
potrebne opore in pomoči, da bi stvari razumeli, da bi se
usmerjali in delali. To je skratka težnja po prenovitvi kul¬
ture ali pa začetek te prenovitve. In fašizem ima zdaj tudi že

48

svoj izvor za kulturo, za »fašistovsko kulturo, živo, gibčno, spo¬
sobno, da prodira v duše, da navdihuje in zedinjuje sleherno
stvar, ki ni življenjsko področje čisto zase, temveč je istovetna
z življenjem samim. Tudi on ima težnjo po »fašistovski kul¬
turi«, ima vzor »fašistovske umetnosti«, fašistovskega »sloga«
in »življenjskega načina«. Mussolini že misli in govori, da si
mora fašizem dati lastno filozofijo, to je, da mora s premisle¬
kom priti do popolne zavesti o samem sebi.

Lahko priznamo, da so v drugi polovici leta 1921 in še
bolj leta 1922 splošne razmere v državi kazale na zboljšanje.
Bilo je nekaj tolažljivih znamenj o gospodarskem življenju.
Delo se je obnavljalo, navdušenje za Rusijo in za njen bolj¬
ševizem je upadlo tudi po zaslugi socialistov, ki so šli tja,
da bi na lastne oči ugotovili, kakšen je položaj v tej državi.
In D’Annunzio je iz svojega zavetja v Gardonu lahko raz¬
glasil, da je Rusija s tem, ko je žrtvovala samo sebe, osvobodila
svet otročje utvare in jalove bajke; s strahotnim poskusom je
dokazala, da vlada, ki je izšla iz razredne diktature, ni spo¬
sobna, da bi ustvarila znosne pogoje za življenje. Italijani so
se pomalem vsi sprijaznili z vojno, to je sami s seboj. Vojna
se je v oddaljenosti očiščevala blatne skorje. Bolečine in trplje¬
nje, ki jih je nalagala, niso služili več za napade in očitke, ki
so jih Italijani metali drugim Italijanom v obraz. Bonomijeva
vlada je tako konec leta 1921 lahko ievedla prenos Neznanega
vojaka na Oltar domovine. In od enega konca polotoka do dru¬
gega je vladala globoka ganjenost, v kateri je velika večina
Italijanov spet našla lastno bratstvo. Fašizem je v precej ve-»
liki meri zahteval zase zaslugo za to spremembo. In ta zahteva
je bila pravična, čeprav je v spremembi sami bilo nekaj, kar
je segalo čez fašizem in čez vsako posamezno silo ali idejni
tok ter se obračalo v hvalo narodu, njegovemu globokemu
zdravju in njegovi neizčrpljivi življenjski sili. Po polomu v
oktobru 1917, ki ga je treba v bistvu pripisovati vojaškim
vzrokom, ki ga je pa delal še resnejšega začetek moralnega
razkroja, si je vojska bila opomogla. Po razkroju v letih 1919
in 1920 pa je zdaj prihajalo k moči tudi vse ljudstvo, se otre¬
salo zle volje in strupenih klic velikega napora štirih vojnih
let, ki je v nekem trenutku bil hujši od njegovih moči.

To se torej more in mora priznati. Pa bi kdo rekel, da se
je manjšala važnost postranskih ali tudi negativnih nalog fa-

Zgod.  fašist, gibanja 4

49

šizma: zahteve po posegu v vojno, poveličevanje zmage, brzda¬
nja boljševiške poplave. Toda kakor smo rekli in videli: fa¬
šizem ni bil niti v prvih svojih dneh samo zanikavanje. Tri
leta boja so fašizem obogatila glede pozitivne vsebine, ga dvig¬
nila kot politično misel, postavila pred njegove oči širše ob¬
zorje in bolj daljne cilje. Skratka fašizem je postal nekaj, kar
je samo po sebi, kar živi lastno življenje in ni več vezano na
okoliščine ali na spremenljive zahteve narodnega življenja.
Dokaz za to je dvig fašijev v tujini. Nekaj jih je nastalo leta
1921, več drugih pa leta 1922 in sicer v egiptovski Aleksan¬
driji, v Kairu, v Reimsu, na Rodosu, v Luganu, v Parizu, v
Smirni, v Newyorku, v Tripoliju itd. Tam njihov namen prav
gotovo ni mogel biti spopad z boljševizmom. Zaradi tega je
lahko razumeti, zakaj se je fašizem vedno bolj mobiliziral, ko
je mnogo ljudi, tudi tistih, ki so ga spremljali s simpatijami,
pričakovalo, da bo začel demobilizirati, se razoroževati in da
bo Italijo spet izročil ljudem in strankam, ki so si običajno
delile njeno vodstvo. Velika tarča fašizma postaja zdaj vlada,
prav za prav bi lahko rekli, parlamentarna vladavina, ki je z
Bonomijem ter po njegovem padcu v februarju še bolj s Factom
dosegla višek nereda in nemoči. Zbornica je bila v vednem pri¬
čakovanju kriz, vsa razdeljena v organizirane ter uradno pri¬
znane skupine, ki so se borile med seboj za premoč. V vladi
je bila pripravljena videti samo svojega odpravnika poslov.
Tudi vlada je bila sestavljena na podlagi razmerja med posa¬
meznimi skupinami v zbornici. Zaradi tega je bila na znotraj
nesložna, navajena živeti od dneva v dan ter se smatrati za
trenutnega zastopnika trenutnih položajev. Ali je bilo treba
vse to pripisovati volivni preosnovi iz leta 1919, ki je narodno
zastopstvo postavila na temelj številčnega razmerja? Veliko
ljudi je tako govorilo in iz tega dobivalo novih razlogov za
očitke proti Nittiju, ki je to preosnovo izvedel. Toda pri iska¬
nju vzrokov so šli tudi dalje. Videli so jih v sebičnosti strank,
ki v zbornici in v vladi niso čutile in delovale kot celota, tem¬
več kot del; videli so te vzroke v dejstvu, da je zakonodajna
oblast, zlasti spodnja zbornica, dobila popolno premoč nad
izvrševalno oblastjo, in v dejstvu, da je kroni bila vzeta vsa
oblast in da so njen vpliv omejili na skoraj pasivno nalogo
pri sestavljanju vlad. Od tod je izvirala splošna želja, da bi
se kralj dal kaj odločneje čutiti. Od tod tudi zahteva po vo-

50

jaški diktaturi. To je zahteval sam Mussolini nekega dne v
zbornici, čeprav je pristavil, da je taka diktatura tvegana igra,
h kateri se smeš zateči le v skrajnem primeru, zakaj ko si jo
odigral, prinese ozdravljenje ali pa zmedo. Toda krik »Dol
z zbornico! Živela diktatura!« je bil krik, ki je začel pogosto
odmevati pri demonstracijah fašistov in tudi nefašistov pod
okni prefektur in armadnih poveljstev. Tako je bilo v Bologni
in v Firenci. Ko je Mussolini razlagal ta krik, je dostavljal:
»Boljši del naroda ne gre na levo, temveč na desno, proti redu,
hierarhiji, disciplini. Že tri leta zahteva vlado, pa je nima.
Vlade ni. Sedanja kriza kaže, kako nesposobna je zbornica, da bi
dala narodu vlado. Utegne se zgoditi, da se bo krik iz Bologne
jutri spremenil v silovit zborni klic vsega naroda. (»11 Popolo
dTtalia« 12. februarja 1922.)

IV.

VOJAŠKI VPOKLIC SIL - POHOD NA RIM
Shodi in vojaški nastopi

1. Ker je bilo italijansko javno življenje tako, je fašizem
zmerom bolj hotel, iskal in želel priložnosti, da bi pomagal
vladi in jo nekako nadomestil posebno tam, kjer in kadar bi
mogle biti posledice njenega preslabotnega delovanja prehude,
tako na primer v novih obmejnih pokrajinah, kjer je bilo treba
poslej nekako brzdati naraščajočo samoupravno muhavost ali
celo kar na kratko odpraviti stare samouprave ter te pokra¬
jine zakonito združiti z Italijo. V začetku leta 1922 se je tržaški
fašij odločno lotil tega vprašanja. V tem mestu je bilo zboro¬
vanje fašističnih poslancev in strankinih osebnosti, kjer so
se sešli Giovanni Giurati, dolgoletni predsednik Trenta  in
Trsta,  Michele Bianchi, Alberto de’ Stefani in drugi. Te
samouprave, je rekel zadnji, so res lahko kdaj pomagale reše¬
vati deželo pred ponemčenjem, toda zdaj samo ovirajo po¬
polno spojitev z Italijo, ki jo terja italijansko ljudstvo. Tudi
v Zadru se je začel fašizem bojevati zoper stare krajevne sku¬
pine, ki jih je podžigalo ozko domoljubje, da so doslej sovra¬
žile Avstrijo, poslej pa ne zaupale Italiji. Dalje je bil prve dni
marca na Reki pravi vojaški nastop reških in tržaških fašistov,

4

51

ki jih je vodil Giunta, zoper Zanello, ki je tu po D’Annunzie-
vem odhodu zastopal prav take samoupravne namere. V stranki
je bilo sicer res dosti nestrpnih, ki so, uprti v višje in pomemb¬
nejše cilje, hoteli pospešiti dosego vsega z naglico, to se pravi
s silnim in prevratnim državnim udarom. Večina pa je bila
vendar zmerom prepričana, da mora fašizem najprej globoko
prežeti narodno življenje in postati nagonska sila. Nasilje, s
katerim bi se hoteli polastiti države, je rekel sam Mussolini,
bi bilo zdaj lahko usodno (3. aprila narodnemu svetu stranke).
Neko dnevno povelje Balba, Fornija in drugih z dne 3. aprila
pa je nalagalo fašistom, naj v poslanski zborniei in v upravnih
skupščinah povečajo svojo strankarsko delavnost, dokler ne
bodo stopnjema prekvasili vsega naroda. Skratka, bila jim je
ljubša razvojna pot. Vendar pa nikakor ne bi smela izključe¬
vati priprav za dogodke, ki bi terjali naglo odločitev.

Spomladi je bila cela vrsta velikih fašističnih shodov. Dne
26. marca so se za tretjo obletnico fašijev zbrali v Milanu de¬
lavci, kmetje in revni meščani. »To niso nikakršni koristo¬
lovci!... Gibanje ima polno vzvišenih pobud,« je razlagal
Mussolini v »II Popolo d’Italia«  (Italijansko ljudstvo). Prav
tako so 21. april, dan ustanovitve Rima in praznik dela, ki naj
bi nadomestil prvi maj, prvikrat praznovali s shodi, sprevodi
itd. Članek v »La Gerarchia«  (Starešinstvo) je poudaril pomen
Rima v zgodovini italijanskega naroda, kako njegovo vstajenje
pomenja v prispodobah in mislih vsakokratno vstajenje Italije.
Mussolini pa je v svojem dnevniku zapisal: »V Rimu vidimo
pripravo za prihodnost. Rim je naša vera. Sanjamo o rimski
Italiji, to se pravi o modri in močni, urejeni in gospodovalni.
V fašizmu vstaja veliko rimskega nesmrtnega duha: rimsko je
liktorstvo, rimski je naš notranji ustroj, rimski je naš ponos
in naš pogum. Rimljani so bili silni graditelji... S takimi
mislimi se fašisti spominjamo prve brazde, ki so jo zarezali
na Palatinu za zgraditev veličastnega mesta.« S tern je bila
dana tudi zgodovinopisju zmerom bolj očitna smer, naj bi se
zbližali rimska in italijanska zgodovina, naj bi v obeh zgodo¬
vinah videli eno samo; pri tem pa vsekakor, če gledamo z zgo¬
dovinskega vidika, to se pravi z razumevanjem tako rimske
kakor italijanske zgodovine, niso imeli zmerom srečnih rok.

Sredi maja se je zbralo v Ferrari 50.000 fašističnih delav¬
cev iz strokovnih zvez, ki so s plašči in odejami, po vojaško

52

zvitimi čez rame in prsi, prihiteli od vseh strani peš, s kolesi,
s tovornimi avtomobili in velikimi rečnimi čolni. Vodil jih je
Italo Balbo. To je bila silna »fašistična stavka«. Iskali so dela,
ne podpor; terjali so pospešeno dovršitev že začetih del, ugo¬
varjali zoper počasnost vlade in zatrjevali, da »imajo tisti, ki
so se vojskovali, pravico do življenja«.

Dne 24. maja, na obletnico vstopa v vojno, so po rimskih
ulicah obstreljevali sprevod, ki je nosil v rodno mesto truplo
Enrica Totija, narodnega junaka, samonogega ostrostrelca, ki
se je vojskoval v kolesarskem oddelku in smrtno zadet še
zagnal berglo proti sovražniku. Bilo je nekaj mrtvih in ra¬
njenih. Mussolini pa je zapisal v »II Popolo d’Italia«:  »Fašisti
vse Italije, bodite poslej telesno in duhovno pripravljeni. Če
bo treba, boste kot blisk naglo planili in se utaborili na mestih,
ki vam bodo določena. Kajti pred vašim navalom se bo vse
umaknilo.« Zaradi prelivanja fašistične krvi v Bologni in bo¬
lonjski pokrajini in ker so pričakovali verjetnega vladnega
ukaza, s katerim naj bi ta v soglasju z drugimi strankami
zatrla politične in strokovne fašistične združbe, pa so nekaj
dni potem prešle vse pravice in dolžnosti fašističnega vrhov¬
nega vodstva v tej pokrajini na delovne odbore; bolonjske
fašiste so vpoklicali; strankin tajnik Michele Bianchi je pre¬
nesel svojo pisarno v Bologno; ferrarska, modenska in be¬
neška krdela so se utaborila v Benetkah. Bilo je 10.000 mož;
prenočevali so po vežah, postavljali nočne straže, imeli budnice
in vojaško prehrano, skratka vojaško pokorščino. Bila je prava
zasedba mesta! Hoteli so glavo načelnika Morija. Ko pa so
dosegli, da so redarski posli prešli na poveljnika vojaške po¬
sadke, generala Sanija, so odšli. Pri tej priložnosti so ugo¬
tovili moč nove politično vojaške združbe, njeno pripravljenost,
poslušnost in gibčnost. To so potrdili tudi nefašistični dnevniki.
Isto so poudarjali v inozemstvu, kjer so začeli, delno iz rado¬
vednosti, delno iz pravega zanimanja, zelo pazljivo zasledovati
italijanski fašizem, ki se ni použival le v notranjih vprašanjih,
ampak je imel tudi jasno začrtano smer zunanje politike, bolj
naklonjeno nekdanjim sovražnikom kot nekdanjim zaveznikom.
Dalje je bil prav tako 28. maja v Florenci shod toskanskih
fašistov od Grosseta do Carrare, od Arezza do Livorna, kamor
je prišlo mnogo tisoč mož. Shodi so bili tudi v Padovi, v Le-
gnanu in v Sestri Ponentu. Potem je bil prvi narodni shod

53

tistih strokovnih stanovskih društev, ki so prešla iz rdečih
v fašistične zveze, in sicer s klicem: Živela Italija, živel faši¬
zem!  Tako je bila tekma s socialisti, da bi jim iztrgali mno¬
žice, skoraj vsepovsod, posebno na podeželju, dobljena. Ravno
tiste dni je Mussolini poudaril pomembno dejstvo, da se je
fašizem v Padski dolini »pokmetil«. »Domoljubje,« je prista¬
vil, »zdaj ni več samotržno (ali izkoriščano) čustvo samih mest,
ampak postaja tudi dediščina podeželja. Tribarvnica, ki je
poprej niso poznali, vihra že po najbolj zakotnih zašel jih. Ve¬
liko zasluženje fašizma je, da se mu je posrečilo vključiti
silne množice kmečkega ljudstva v živo telo naše zgodovine«
(»La Gerarchia«  dne 20. maja 1922). Rossoni pa je na dan shoda
rekel: »Z današnjim dnem je stopilo italijansko delo v narodno
zgodovino. Šele zdaj smo dobili narodno strokovništvo, kajti
doslej so socialisti navajali delavske sloje le k temu, da so
terjali samo gmotne dobrine. Zdaj pa je ljudstvo, posebno po¬
deželsko ljudstvo, dalo nova zagotovila italijanskemu narodu.«

Spričo takih nastopov množic, ko so se skoraj cele vojske
na migljaj shajale in razhajale, ki so na videz podpirale državo,
v resnici pa delovale kot sila izven države, se je veliko ljudi
v Italiji in izven nje začudeno ali nemirno spraševalo: Ali
misli fašizem prenoviti ali prevrniti red in državo? Kaj je mo¬
goče obenem prenavljati in prevračati? Mussolini pa je od¬
govarjal: Popolno nasprotstvo je med sedanjo, »liberalno«
državo, ki si domišlja, da je nad zmedo strank in slojev, ki
narodne in državne ter protinarodne in protidržavne sile
spravlja v isti koš, in pa državo, kakor si jo zamišlja in jo
hoče fašizem. To nasprotstvo mora prenehati; fašizem mora
torej udejstviti pravo državo. Kako se bo to zgodilo? Mogoče
zakonito. Mogoče, to se pravi, da je dvoje načinov ali rešitev.
Med fašisti je bila namreč smer, ki je mislila na zakonito
rast, na stopnjevano prodiranje v vse okraje in v vse občine,
posebno v večje, na odločujočo večino na deželi, na prenovo
volivnega zakona, na nove volitve, na premoč v zbornici in s
tem v vladi; bila pa je tudi nezakonita, prevratna, vojaška
smer. Tudi v zbornici so postavili dvoje na izbiro: ali zako¬
nitost ali nezakonitost? Mussolini je bil videti bolj za prvo,
ali pa je vsaj čim manjkrat hotel ubirati drugo pot. Jasno je
sprevideval nevarnosti prevrata, morebiti pa je videl tudi ne¬
varnost številčne premoči ali zmago vojaške dejavnosti nad

54

politično, ki je bila sicer mogoča, a nezaželena. Vendar Musso¬
lini tudi druge možnosti ni maral izključevati. Prav lahko si
ga predstavljamo, kako je bil v svoji notranjosti prevzet spričo
privida vojske na pohodu in zmage, ki bi si jo osvojil v na¬
skoku, ne pa s pogajanji in neizogibnimi popuščanji. Toda v
njem je bila silno ukoreninjena razsodnost, da ni hotel ško¬
dovati nobeni rešitvi, ampak si je poskušal ohraniti vsa vrata
odprta. Sicer pa tudi zakonitost in nezakonitost nista bili tako
čisto določeni in določljivi, da bi druga drugo do kraja izklju¬
čevali. Res je v juliju sledila vrsta »spopadov za krajevno či¬
ščenje«, kakor jih je imenoval Mussolini; pometali so namreč,
včasih s čisto rednimi odpusti, strokovne zveze in občinske
socialistične svete. Sredi meseca se je fašizem polastil Rimi¬
nija; Rimini pa je postal obenem z Bologno nekakšna čeljust
klešč, ki naj bi oklenile vso Romunijo. Iz Riminija so se
potem premaknili proti Marki, kjer je bilo dotlej le malo
fašističnih prednjih straž. Prav tako so zmagali v Andrii, sre¬
dišču Apulije. Dalje tudi v Cremoui, na področju Roberta Fa-
rinaccija, v Novari in v Viterbu.

Videti je, da se je zdaj hotel nasprotni tabor zateči v
obrambo, da bi preprečil razširitev prodiranja. V zadnji tretjini
julija je izbruhnila železničarska stavka, ki se je začela v No¬
vari, kjer so naskočili delavsko zbornico, in se razširila na vsa
sosedna okrožja. Komunisti, ki so vodili turkiski dnevnik
»L’Ordine Nuovo«  (Novi red), so hujskali in podpihovali. Fa¬
šisti so zagrozili, da bodo s 30.000 možmi zasedli Milan, če
stavka do 21. julija ne bo končana; in.res so 21. julija, bodisi
zaradi fašistične grožnje bodisi zaradi nezadostne uspešnosti
stavke, prenehali stavkati. Nekaj dni nato so socialisti posku¬
sili prevrat v Ravenni; vnela se je bitka med delavci rdečih
krdel in delavci, ki so prestopili v fašistične strokovne zveze.
Nenadno pa -so fašisti, ki so se zbrali iz okoliških krajev,
posebno iz Ferrare, pod Balbovim poveljstvom zasedli Ra-
venno: to je tako imenovano »zavzetje Ravenne«. Novo in večjo
stavko so razglasili 31. julija med neko stisko Factove vlade.
Dan poprej je kralj sprejel celo Filippa Turatija, leaderja
(voditelja) desničarskih socialistov, in se posvetoval z njim o
ministrski stiski. To pot je prvikrat stopil na Kvirinal socialist,
ki je bil celo vezan na stranko ter krepko podprt v poslanski
zbornici in v delavski zvezi. In videti je bilo, da ni samo mo-

55

goče, ampak tudi verjetno in že blizu tisto sodelovanje, ki so
ga nekatere skupine narodne vlade od leta 1919 vsak dan na¬
povedovale. Fašisti so seveda zahrumeli! Mussolini je vse¬
kakor brez prevelikega odpora lahko mislil kot na nekaj spre¬
jemljivega, na mogočno zvezo treh najmočnejših strank, treh
velikih sil, ki so si trenutno delile Italijo: socialistične, ljudske
in fašistične; seveda tako zvezo, h kateri bi mogel fašizem
pristopiti kot »primus inter pares« (prvi med enakimi). To je
že pred enim letom izrekel v zbornici, isto je zdaj ponovil v
svojem dnevniku (30. julija 1922). Toda nikoli ne bi maral
samo mirno gledati, posebno pa ne leta 1922, kako stopajo
socialisti v vlado, kjer je že bila ljudska stranka, ki se je
kazala vsak dan bolj sovražno fašizmu; to se pravi, da ne bi
prenesel take zveze med vlado, socialisti in ljudsko stranko,
kakršno bi lahko imeli za napoved vojske, ne pa miru, vojske
s fašizmom, s tem pa torej domače vojske v deželi.

Splošna stavka, ki so jo poskusili med julijem in avgu¬
stom 1922 in so jo zaradi njenega prevratnega načina re¬
šitve navdahnili pač prevratneži po nekem drugem prejšnjem
vzajemnem poskusu, je namreč porušila vsako možnost sode¬
lovanja z vlado, pa naj bi bilo vedenje socialistične stranke
in zveze spričo te stavke tako ali tako. Tudi zdaj so fašisti
javno zapovedali in izrekli zadnjo besedo stavkajočim in vladi:
če ne bo v 48 urah konec stavke, jo bomo mi s sodelovanjem
ljudstva zatrli. Ker se je stavka nadaljevala, so fašistična
krdela po 48 urah res zasedla postaje, prevzela železniške
zveze, spremljala in odpremljala vlake ter varovala nestav-
kujoče železničarje. Tako so stavko že v nekaj dneh zadušili.
Istočasno so 3. avgusta fašistična krdela pregnala iz milanske
občine socialiste, naskočila in razdejala so »UAvanti!«  (Na¬
prej!) ter plačala zmago s krvjo. Na Mornariški palači se je
spet pokazala tribarvnica, ki je že toliko časa ni bilo tam,
in z balkona je spregovoril ljudstvu D’Annunzio, ki se je zdaj
prvikrat po zavzetju Reke vrnil v Milan. Ce so bile med Mus¬
solinijem in D’Annunziem kdaj kake sence, so zdaj zginile.
Potem je bila bitka v Savoni, bitka v Parmi, bitka v Livornu,
ki jo je vodil z zlato svetinjo odlikovani poveljnik Costanzo
Ciano. Tudi v Livornu so zavzeli občino; tedaj pa je kot v
posvetilo zmage dvajset tisoč meščanov pokleknilo v verni
zbranosti ter se spomnilo padlih. Dne 5. avgusta je delovni

56

odbor sklenil, tudi v Genovi zasesti pristanišče, trdnjavo so¬
cialistov in njihovih zadrug, ki so si lastile samotrštvo z delom.
Vodilo pa je bilo: svoboda pristanišča, razveljavljenje vseh
pogodb med pristaniško družbo in socialističnimi zadrugami
ter upoštevanje številčne moči zadrug pri vsaki panogi dela.
Tudi tukaj so zmagali. Zavzeli so palačo svetega Jurija, zna¬
menito palačo nekdanje ljudovlade, srce pomorske Genove,
zdaj bivališče predsednika pristaniške družbe. »II Lavoro«
(Delo), ki je bil za »Avantijem«  največji genovski socialistični
dnevnik, je bil prav tako razdejan. Skratka, prevratni poskus
je popolnoma spodletel.

Vse to so bili silno pomenljivi in pomembni dogodki.
Videti je bilo, kaj premore nekaj tisoč mož, ki so pripravljeni
na boj, ki jih podžiga ena sama jasna misel in ena sama silna
strast, ob pritrjevanju in odobravanju velikanske večine me¬
ščanstva. Videti je bilo, kako socialistično pridiganje med
proletarci ni vzgojilo niti smisla za narodni red in tudi ni
znalo vzgojiti čustva in sposobnosti za prevrat. Mussolinijeve
jedke zbadljivke so dobro zadele, ko je očital socialistom, da
niso bodisi hoteli bodisi znali doseči ne sodelovanja ne pre¬
vrata. In potem? Tiste dni je fašizem doživel nekakšno do¬
končno posvetitev. In priklical je k sebi toliko novih ljudi, ki
so dotlej čakali! Dolgi so seznami novih fašijev, novih sta¬
novskih društev, novih mladinskih prednjih straž in novih
krdel. Med stanovskimi društvi in rdečimi občinami pa je bilo
pehanja kakor ob potresu; osvojili so delavsko zbornico in
prevzeli nekaj zdrug, tako na primer v Veroni in v Benetkah.
Ko so do kraja oslabili socialistično stranko, so se preusmerili
k fašizmu novi delavski sloji, in sicer to pot meščanski de¬
lavci. Pa tudi srednji in revni meščanski sloji, ki dotlej še
niso bili nikamor opredeljeni. Vse to so bile večidel posledice
različnih socialističnih prizadevanj za sodelovanje z oblastjo.
Toda ali ni zdaj socializem pokazal, da bo zmerom bolj iz¬
ključen iz sestava narodnih vrednot? In ali se ne bi prav tako
izkazal pri upravljanju države, kakor se je slabo izkazal z
neredom, razkrojem in denarnim hujskaštvom pri upravljanju
občin?

Skratka, bilo je polno novih spreobrnitev in novih pri¬
vržencev v prid fašizmu tako med meščanstvom kakor tudi

57

med ljudstvom. Ta presilna množica pa je precej prezaposlila
fašiste, tako da so nasprotniki že rahlo upali, češ da se bo
mogoče fašizmu dogodilo isto, kar se je v letih 1919/20 pri¬
petilo socializmu, ko se je sicer strašansko napihnil, a pri tem
izgubil udarnost. »Nikakor ne,« je odgovoril Mussolini. »Od
socialistov se ločimo v tem, da nismo prodajali mačka v vreči.
Govorili smo o Italiji in o njeni bodočnosti. Ne odpovemo pa
se nekaterim pravicam gospodovalnosti. Preštevilni privrženci
pač lahko škodujejo stranki prepirljivcev, ne pa stranki, ki
jo sestavljajo vojaki, kakor je naša. Naš politični red je tudi
vojaški red. Naši mladi pripadniki hočejo boja, ne prepira.
Tudi stanovskim društvom nismo nikoli obljubljali prevelike
blaženosti. Branili borno delavske pridobitve, toda če bo treba,
bomo naložili tudi dajatve« (»La Fiumana«  v »II Popolo d’Ita-
lia«  dne 26. avgusta). Nasprotno pa je bil to silno hud, skoraj
smrten udarec za socializem, tako glede števila kot glede za¬
upanja. Ker je bil spričo neuspešnih poskusov, da bi uvedel
nov red, spričo praznega pričakovanja odrešenika, spričo
majhne sile, ki jo je pokazal zoper komuniste, že ranjen,
ga je zdaj še bolj pobil neuspeh splošne stavke, pa že tudi
samo protislovje, ko je klical zakonitost na pomagaje ter se
skliceval na državno pomoč zoper fašistično nasilje, a se isto¬
časno za svoj račun zatekal k drugemu in še veliko hujšemu
nasilju. Socialisti so sami priznali poraz; takšna je bila posle¬
dica tiste stavke, o kateri so upali, da bodo z njo dosegli prav
nasprotno, namreč uničenje fašizma. Avgustovska stavka, so
pravili, je bil »naš Kobarid«. Bila je zadnja karta in ko smo
jo zaigrali, smo izgubili. Iztrgali so nam Milan in Genovo,
naši oporišči, ki sta se nam zdeli nezavzetni. Upepelili so nam
dva največja dnevnika, »Avanti!«  v Milanu in »II Lavoro«  v
Genovi. Kamor koli je dosegla fašistična burja, povsod je po¬
metla. Različni sklepi, s katerimi smo poskušali rešiti vpra¬
šanje svojega obstanka, so bili vsi prepozni: prepozen je bil
sklep sodelovanja, ki bi ga bili morali poskusiti po volitvah
v maju leta 1921; prepozna je bila tista prevratna splošna
odklonilna stavka, s katero smo poskusili, ko je že mnogo
naših utrdb padlo ... Tega so krivi notranji nesporazumi glede
ravnanja in odkloni od prvotne smeri. Treba se bo vrniti k
začetku, k ustavni listini italijanskega socializma iz leta 1892...
(»La Giustizia«  [Pravica] v Reggiu v Emiliji dne 22. avg. 1922).

58

Od avgusta do oktobra 1922

2. — Verjetno je, da avgustovska zmaga v fašistični stranki
ni utrdila zakonitih in razvojnih smeri, ampak prevratne; vsaj
spodbodla je k hitrejšemu delu. Še nikoli poprej ni bila kaka
zakonita vlada tako nebogljena in obratno, se spričo take in
zoper tako še nikoli ni tako uspešno uveljavila dejanska
vlada. Zato pa se je fašizem zaradi svoje rasti zadeval ob '
zmerom bolj nujna vprašanja, vprašanja, ki so poslej pre¬
tresala ves narod. Med drugim je bilo nujno potrebno misliti
na jug, ki je bil precej nezaupljiv in počasen tudi glede fa¬
šizma, kakor je bil sploh zmerom spričo vsega, kar je priha¬
jalo s severa. Ker je bil cesarski, čeprav zoper Bourbonce, se
je sredi XIX. stoletja ustavljal mazzinizmu. Potem se je neko¬
liko drugače odzval »piemontizmu«, ki je bil vsekakor prva
tvorba, ki je terjala enotnost. Nadalje je zelo počasi sprejemal
socializem, vsaj tisti marksistični socializem, ki je gospodaril
drugod; a vendar je bil v letih 1919/20 jug vzrok socialistične
zaskrbljenosti in bi skoraj lahko tako postal italijanska Van-
dea. Zdaj pa je skrbel fašiste. Res da je bilo na tem ozemlju
v Apuliji tiho fašistično gibanje, bilo je dalje tudi v Kam-
paniji in v Neaplju, nekoliko trdnejše tudi v Abrucih. Drugod
pa malo ali nič. Toda kako naj bi brez juga osvojili in
obdržali Rim? Kako naj bi se čimbolj izognili nevarnosti za
razdvojenost in razbito enotnost? Zato je Mussolini 11. avgusta
prisebno napovedal za 24. oktober zbor črnih srajc v Neaplju
kot uvod v.pospešeno prodiranje. Fašizem, je dodal, bo južno
vprašanje spremenil v največje narodno vprašanje. V tej de¬
želi bo prebudil politične in gospodarske sile, ki bodo lahko
dajale novega življenja. Jug bo ozdravil jug, država pa ga bo
pri tern naporu podpirala. V njem vidi fašizem silno narod¬
nostno vsestransko pomoč, to se pravi delavce in vojake, dalje
silno skupnostno čustvo in silno sposobnost odpora zoper pre¬
vratno kugo. V Neaplju bo tudi natančno razložil odnos fa¬
šizma do cesarstva...

2e je zaživela in zadrhtela v ozračju beseda: »pohod na
Rim«. Mussolini pa je vsakemu, ki ga je o tem spraševal, od¬
govoril, da se je ta pohod v prenesenem, zgodovinskem po¬
menu besede že začel. Začelo se je delo, po katerem se bo
fašizem utelesil v državo. Začelo se je oblikovanje novega

59

političnega sloja, kateremu bo zaupana naloga voditi narod;
voditi, kajti tale Facta je samo minister, ne voditelj. Pohod
100 ali 300 tisoč vojaško urejenih črnih srajc, o katerih je
vse govorilo, skozi tri okrožja, jadransko, tirensko in tibersko
dolino, je mogoč, toda ne nujno potreben, ne neizogiben...
Skratka, dvojna izbira še zmerom živi. Še enkrat jo je namreč
izrecno ponovil strankin tajnik Michele Bianchi dne 13. avgu¬
sta na milanskem zborovanju osrednjega odbora stranke, kamor
so prišli pokrajinski predstavniki. Poslej smo v obnovitvenem
razdobju, je rekel. Velika množica delavcev, ki je prišla k
nam, čaka na nas. Zdaj aut aut:  ali bomo postali življenjski
sok države in ji pripomogli ter skoraj izvedli politične volitve
in dobili glede na našo politično moč v deželi sorazmerno
zastopstvo, če pa ne, si bomo nadeli nove fašistične naloge.
Odločitev bo morala v kratkem dozoreti. Želimo, da bi vodilni
italijanski sloji to spoznali... Za vsak primer je Balbo, po¬
veljnik krdel, zahteval, naj se pri vodstvu stranke osnuje stro¬
koven in vojaški odbor, ki bo vse fašistično vojaško gibanje
enotno usmerjal in ga zmerom bolj krepil. Balbo je bil v fa¬
šizmu na levi. Zmerom je bil za oborožen fašizem, brez kakrš¬
nih koli vezi. Nasprotoval je pogodbi o pomirjenju, naspro¬
toval preureditvi v stranko.

Dne 20. septembra je bil shod fašijev Julijske krajine v
Vidmu, »prestolnici vojske«, kajti tu je bil sedež vrhovnega
poveljstva, tod skozi so šli vsi bojevniki na pohodu v strelske
jarke. Bila je obletnica predora Porte Pie. Mussolini je
res opozoril na Rim, mesto duha; na Rim, ki je bil daljni cilj
in daljni vzor že Mazziniju in Garibaldiju; na Rim, ki bo imel
bistven pomen v novem narodnem življenju, ki bo postal »utri¬
pajoče srce zaželene osvojevalne Italije«. Toda Rim si mora
to zaslužiti; zaslužiti z urejenostjo na znotraj in na zunaj, s
politiko, ki ne bo več sama odpoved in strahopetnost; mora,
»naj velja, kar hoče«. Iz Rima bo fašizem izoblikoval vlada¬
vino. Kako? Čeprav je bilo do shoda v Neaplju še mesec dni,
je bilo Mussoliniju vendar jasno, da se mora že dotakniti
napovedane izjave o cesarstvu. »Prepričan sem, da lahko ob¬
novimo vladavino, ne da bi se dotaknili cesarstva.« Treba je
imeti tudi vse drugo pred očmi! Kajti večina Italije pač ne
bi sledila. Dobili bi razcepitev po pokrajinah. »Upati si mo¬
ramo biti cesarski.« Cesarstvo je nepretrganost. Silna je nje-

60

gova naloga! Sicer pa fašistični prevrat tudi ne misli vsega
zmetati na ogenj, naj si ljudstvo nikar ne predstavlja, da vse
podira. Navalov preplaha bo še dovolj! Treba je le razdejati
povrhno zgradbo nekakšne socialistične ljudovlade. Zdaj ita¬
lijanska država nima nravne trdnosti, zmerom je v oblasti
močnejšega in načenja vsako vprašanje posebej kot politično
vprašanje. Ni do dna prepričana o svojih dolžnostih in o svo¬
jem poslanstvu. Zato pa gradi brez cementa. Preobložena je
z dejavnostjo, treba jo je razbremeniti. Mislite, da jo bo to
oslabilo? Ravno nasprotno! Zmerom in zmerom več bo imela
moči za silno gospostvo duha ...

Videmski govor je na široko odmeval: v sosednih odre¬
šenih pokrajinah in na daljnem jugu, kateremu je bil še prav
posebej namenjen. Sledilo je nekaj tednov shodov in vojaških
nastopov; tako v Vicenzi, v Novari, v Alessandrii in v Cre-
moni. Tuje  Mussolini 24. septembra rekel: »Piava ni cilj, ampak
vodilo. Odtod se bodo namreč dvignili naši prapori, tod se bo
začel pohod, ki bo usmerjen naravnost v Rim. Nobena ovira
ga ne more več ustaviti.« Dne 29. septembra je bilo v Rimu
zborovanje udov strankinega vodstva v poslopju zadružne
zveze. Tu so bili Mussolini, Bianchi, Balbo, Ciano, Terruzzi,
De Vecchi, Dudan, Bastianini in drugi; in pohod na Rim, pravi
pohod, je bil nekako sklenjen. Izogibali naj bi se spopadov
z vojaštvom, spoštovali cesarstvo, prevzeli vlado in jo iztrgali
predstavnikom poslanske zbornice. Bilo je tudi nekaj no¬
tranjih nesporazumov med fašisti. Toda poveljniki so svarili:
Nikar ne motite fašističnega pohoda, ki sme iti po eni sami
poti, po poti v Rim!

Med septembrom in oktobrom so dozoreli pomembni do¬
godki v visokem Poadižju. Ze prvega septembra je strankin
•tajnik Bianchi poslal predsedniku vlade spomenico z zahtevo,
naj odpravi samouprave, naj tudi na visoko Poadižje razširi
postave in državno oblast, naj odpravi preštevilna znamenja
prejšnje vladavine. Potem so se fašisti začeli pogajati s kra¬
jevnimi občinskimi oblastmi in so nekaj vendarle dosegli; v
Meranu na primer izvešanje italijanske zastave ob prazničnih
dneh in oba jezika za uradno rabo. Kajti tri leta po prihodu
Italijanov v te kraje, tri leta po zmagi in razsulu avstro-ogrske
države smo dosegli šele toliko. Brez uspeha pa so bila poga¬
janja v Bolzanu, kjer je bila italijanska mladina brez šole,

61

kjer je mestno redarstvo reševalo tudi politična vprašanja,
kjer je bil župan Perathoner neodvisen gospodar mesta. Brez
uspeha so bili tudi razgovori z nemškimi deželnimi poslanci.
Italijanske oblasti so potem še dalje odlašale. Zato so jih
tudi tu nadomestili fašisti. Septembra je Mussolini pooblastil
Francesca Giunta, ki je že vodil vojaške nastope v Trstu in
na Reki, za posredovanje; če bi bilo treba, tudi s skrajnimi
sredstvi. Tedaj pa so se v noči med septembrom in oktobrom
nenadno zbrala krdela iz Vicenze, Mantove, Trenta, Cremone
in Brescie, ki so jih vodili Alberto de’ Stefani, Francesco
Giunta, Roberto Farinacci, Italo Bresciani, Achille Starace in
Cesare Buttafuochi, vdrla v Bolzano, po kratkem spopadu s
posadko zasedla šolsko poslopje »Cesarice Elizabete« in ga
prekrstila na Kraljico Heleno, zasedla občino, razobesila tri-
barvnico in pritrdila kraljevo podobo, potem zasedla palačo
pokrajinske uprave Trenta, poslopje upravnika Credara in
stavila ' vladi nujne zahteve, naj odstrani upravništvo in od¬
stavi upravnika, naj uporablja italijanske zakone v odrešenih
deželah, naj strne Trento in Bolzano v eno samo pokrajino.
Boj ni bil toliko zoper Nemce, s katerimi ni maral nihče na¬
silno ravnati, kajti vsak je moral vedeti, da je tu v visokem
Poadižju 200.000 tujcev, pač pa zoper italijansko vlado, ki je
tem 200.000 tujerodcem, predrobceni manjšini v narodnostno
enotnem narodu, kakor je malokateri v Evropi, dovoljevala,
da se niso menili za Italijo in ravnali z Italijani kakor s tujci.

Po deželi je bilo spričo teh dogodkov med fašisti in tudi
med nepristranimi zadovoljstvo in neugodje in neusmerjenost,
vsakega nekaj. Govorili so: »Končno smo le dobili vlado!«
ali: »Koliko vlad pa prav za prav imamo? Dve vladi sta pre¬
več.« S tem so hoteli reči, naj fašisti brž prevzamejo vlado
ali pa naj vlada spet postane vlada in ne sme več odlašati.
Kakor koli naj odpravijo, in sicer hitro odpravijo to podvo¬
jenost! Seveda so fašisti že zdavnaj rešili to vprašanje. Saj
niti niso več prikrivali poti, po kateri bodo šli. Ko je Musso¬
lini 4. oktobra govoril delovni četi »Antonio Sciesa« v Milanu,
je izrekel jasne besede: »Zbudili smo pričakovanje, ki je pre¬
vzelo duše vseh Italijanov, ko slutijo dogodke, ki morajo priti.«
Spomnil se je tudi naskoka na »Avanti!«  v avgustu skozi za¬
poro pušk in mrež. »To,« je dodal, »je pravo nasilje milanskega
fašizma. Ne drobno, postransko, pogosto nepridovno nasilje

62

posameznika, ampak veliko, lepo, neizprosno nasilje odločil¬
nega trenutka.« Še enkrat je odvrnil pažnjo fašistov od pre¬
številnih podrobnih del, ker naj bi se osredili za delo »odlo¬
čilnega trenutka«. Vemo tudi, da je Mussolini prav tiste dni
sestavil razglas ljudstvu, ki so ga potem objavili Italijanom.
Toda Mussolini je bil, kakor smo rekli, mož, ki je imel vsa
vrata odprta; čeprav natančno vemo, da je bil Mussolini do
dna prepričan, da ni mogoče doseči zadovoljive rešitve, ki so
jo vsi fašisti že dolgo čakali, po čisto zakoniti poti, se mu je
vendarle zmerom zdelo primerno nakazati mogočo zakonito
rešitev, samo da bi tudi veliki večini omahljivcev do kraja
opravičil nasilna sredstva, ki bi se jih potem poslužil. Pred
mladino »Sciese«  je tudi rekel: »Zmerom bolj nujno je, da
Italija dobi vlado.« Po dogodkih v Bolzanu in San Terenziu
(majhen kraj blizu Spezie, kjer je pred kakim tednom zletelo
v zrak skladišče streliva in kamor so naglo pritekla na pomoč
fašistična krdela, ki jih je vodil Renato Ricci, ter bila tudi za
to preskušnjo sijajno pripravljena) pač ni bilo dvomov, kdo
naj bi jo dal. Vlada naj bi za prve dni novembra sklicala
zbornico, izglasovala nov volivni zakon in se brž lotila volitev.
Factova premena ni nič pomagala. S tako poslansko zbornico
bi mogli po tridesetih premenah dobiti samo trideset Factov.
Če vlada ne mara iti po tej poti, bomo šli mi po drugi. Poslej
bomo igrali z odkritimi kartami, čeprav se drugi malo razu¬
mejo na to, kajti zbornična politika je osušila duhove. Iz*
strelskih jarkov pa je prišla Italija polna pobud in življenja.
In mož, ki je že čutil, da bo skoraj zgrabil za krmilo, je s
široko kretnjo pokazal smer, po kateri bo šel: »Naša politika
bo ostra in nazadnjaška. Kajti tudi nazadnjaki smo. Zavrgli
bomo namreč kratkotrajno svobodoljubno šego, po kateri naj
bi bilo vse medlo, mlačno in posredujoče, ko bi vsak rad
ujel bežno enodnevnico, ni pa vidna oblast države in kralja,
ki je preveč ljudomil do zadnjega nameščenca. Ljudovlada
je vzela italijanskemu ljudstvu polet, to se pravi način ve¬
denja, barvo, silo, barvitost, nepričakovanost in skrivnostnost;
vse tisto, kar je kaj vrednega v dušah množic. Vse to bomo
mi vrnili. Igrali bomo na vse strune, na nasilje in vero, na
umetnost in politiko; smo namreč politiki in vojščaki...«

Mož, ki je tako govoril in nakazoval odločilni prevrat v
vsem načinu narodnega življenja, mladini, ki je pričakovala

63

silnih stvari, gotovo ni mogel kaj prida upoštevati pogajanj,
ki so se začela tiste dni s predsednikom italijanske vlade. A
ta pogajanja so se kljub vsemu začela, naj bo že cilj, ki so
ga fašisti prav za prav imeli z njimi, kakršen koli. Začela so
se po dogodkih v Bolzanu, to se pravi potem, ko je bil tudi
slepim očit razkroj vlade, ki naj bi poslej postal tudi nekak
razkroj italijanske države ali nasprotno, polna učinkovitost
nove vlade in nekakšne fašistične države. Težav pa ni bilo
konca. Rim, uradni Rim je bil tudi zdaj kakor med vojsko
zadnji, ki bi uvidel in spoznal italijansko resničnost. Tja je
s polotoka cizela ponarejena resničnost, vsa v ustaljenih na¬
vadah in mislih. Poslanska zbornica, strankarsko prerivanje
ih spremembe vlad, vse to je imelo odločno nesorazmeren
delež spričo resnične pomembnosti, spričo narodnega bistva,
ki je bilo v tem ali odsevalo iz tega. Vlada je zdaj načela
vprašanje javne varnosti in zakonitosti. Kar ni se mogla od¬
ločiti, da bi dala prednost eni izmed raznih političnih zamisli,
ki so tekmovale med seboj, da bi spričo njih opustila svojo
nepristranost. Fašisti so zahtevali močno udeležbo v vladi;
zahtevali so najbolj pomembna področja, tako na primer zu¬
nanje, vojno, mornariško in za javna dela, še več, upravo
letalstva. Vlada pa je ponudila podtajniška mesta, sprejela
imenovanja ministrov brez področij. Tudi spričo takega odla¬
šanja vlade ni čudno, če je stranka zelo pohitela z uposta-
vitvijo svojega vojaškega ustroja. Dne 18. oktobra so na nekem
zborovanju milanskega fašija, pri katerem so bili navzoči
Mussolini, Bianchi in De Vecchi, poveljnika krdel Balbo in
general De Bono ter generala Fara in Ceccherini, imenovali
štiri može, ki naj bi ob začetku prevrata prevzeli vso oblast.
To so bili Bianchi, Balbo, De Vecchi in De Bono. Mussolini je
predlagal dan, in sicer 21. oktober. Verjetno je, da bi rajši
še pospešil kot zavlačeval. Nekateri pa so posredovali za od¬
lašanje, češ da fašistična vojaška ureditev še ni popolna in
da jug še ni dal zadostnih jamstev vsaj za blagohotno nepri¬
stranost. Sklenili so torej, da bodo najprej uresničili za 24. okto¬
ber napovedano veliko zborovanje v Neaplju. Toda Balbu, De
Bonu in De Vecchiju so vendar naročili, naj pripravijo načrt
vpoklica in določijo zbirališča različnih oddelkov, ki naj bi
krenili proti Rimu.

64

Fašizem in cesarstvo  — Pohod na Rim

3. — V takih okoliščinah je bil 24. oktobra neapeljski shod,
kak dan poprej pa so se prav tako v Neaplju Bianchi in vsi
trije poveljniki krdel dokončno zedinili o vsem, razdelili zadnja
navodila in natančno določili dan pohoda na Rim. »Zdaj je
tisti trenutek, ko mora strelica odleteti z loka, ali pa se utrga
preveč napeta tetiva,« je rekel Mussolini v svojem govoru v
gledališču San Carlu. Hotel je reči, da je prišel odločilni tre¬
nutek. Kakšna je ta odločitev, ni povedal. Toda pokazal je na
eni strani Factovo vlado z njegovim nerazumevanjem, njegovim
dlakocepsko zakonitim duhom in njegovimi smešnimi ponud¬
bami, na drugi strani pa fašizem, ki ni mogel »po uradni poti
priti na vlado«, ker je hotel »vključiti v liberalno državo vso
silo novih pokolenj, ki so izšla iz vojske in zmage.« Cesarstvo,
je dodal, sploh ni v nevarnosti. Tu pred predstavniki pokra¬
jine, ki je imela cesarsko izročilo, če je sploh kako izročilo
imela, pa se je Mussolini še za korak približal cesarstvu.
»Nanj,« je rekel, »je navezana enovitost in nobene koristi
ne more imeti fašizem, če ga razdene. Kakor prav tako
cesarstvo ne more imeti nobene koristi, če se upira fašizmu.
Se je mar leta 1848 upiralo ustavi? Se je leta 1915 upi¬
ralo vojski?« Potem je zapel hvalnico Neaplju in njegovemu
ljudstvu. Ko mu je nekdo ugovarjal, da ta velikanska pokra¬
jina ni trpela pod boljševizmom in zato ne potrebuje fašizma,
je odgovoril: »Toda toliko drugih težav je treba odpraviti in
se lotiti toliko drugih vprašanj! Treba je razkužiti krajevno
ozračje, uravnati silo utripanja juga proti trem morjem in trem
celinam, ki obdajajo polotok ...«

Potem je bil mogočen mimohod mimo Mussolinija. Zbrali
so se zunaj mesta in se po treh urah hoje sešli na trgu Svetega
Ferdinanda, v srcu Neaplja, in sicer 40.000 četnikov, 20.000
delavcev strokovnih zvez, krdela konjenikov iz Kampanije in
Apulije, trume kolesarjev in imetniki zlatih svetinj. Na čelu
so bili oddelki iz odrešenih dežel. Vzklikali so silno prisrčno
in grmeče, vmes pa so odmevali klici Reki in Dalmaciji, ki se
je iz misli nanju in iz ljubezni zanju od leta 1919 dalje do
pred kratkim hranil fašizem. Donel je tudi klic: V Rim, v
Rim!  In Mussolini ga je posnel v kratkem nagovoru, ki ga
je imel na trgu Svetega Ferdinanda: Poulični sprevod je sam

Zgod. fašist, gibanja 5

65

sebi namen in se ne more spremeniti v bitko, »toda povem
vam z vso slovesnostjo, ki jo nalaga ta trenutek, da nam bodo
ali izročili vlado ali pa si jo bomo vzeli, ko bomo planili na
Rim«. Poslej gre za dneve in mogoče za ure. In opominjal jih
je, naj urno spet odidejo na svoja mesta spričo dejanja, »ki
mora biti skupnostno in ki mora od vseh strani Italije bedni
razred političnih voditeljev zgrabiti za vrat«. Naslednja dva
dneva sta bila posvečena delu fašističnega narodnega sveta.
Navzoči so bili tudi pokrajinski tajniki, vodstvo stranke,
osrednji odbor, vrhovno vodstvo krdel in predstavniki zadružne
zveze: to se pravi vsa politična, vojaška in strokovna fašistična
starešinstva. Govorili so o vseh nujnih vprašanjih: o stranki,
strokovništvu, pooblaščenih skupinah, volitvah, zunanji poli¬
tiki in o šoli. Toda nestrpnost je zmagovala vse. Sam tajnik
Bianchi je v svojem silno kratkem poročilu rekel, da »so do¬
godki premagali prenekatero točko dnevnega reda. Do pred
nekaj dnevi smo odlašali, toda zdaj čutimo, da so se vsa obo¬
tavljanja umaknila odločni, trmasti volji, ki hoče in mora zma¬
gati.« Takole je strnil položaj: »Zbornice nič več ne pred¬
stavljajo dežele. Vsaka vlada, ki preneha biti, nepostavno
opravlja oblast. Naša naloga je predstavnim ustanovam Italije
vrniti zakonitost.« To se pravi, obnoviti pravo sorazmerje med
postavno Italijo in dejansko Italijo, s tem da spodnesemo
zbornico. Nič drugače kot v maju leta 1915, ko je vmešavanje
naravnost od kralja zahtevalo vlado, ki naj bi hotela vojsko,
ker je zbornica ni hotela. Saj je sploh precej enaka misel
vodila tako majske dni kot pohod na Rim. Ker pa so v Neaplju
poročevalci in govorniki na dolgo in široko raztegovali, je
Michele Bianchi izrekel stavek, ki je ostal v zgodovini: »Fa¬
šisti, v Neaplju dežuje, kaj neki počnete?«

Dne 26. oktobra so prvaki  in trojaki  izpolnili povelje
neposrednega vpoklica po vsej Italiji. In nanagloma se je po
polnoči med 26. in 27. oktobrom razvil ves pripravljeni načrt.
Politično, vojaško in upravno oblast so na tihem prevzeli štirje
možje z neomejenimi pooblastili. Objavili so razglas, ki ga je
sestavil Mussolini in so ga ti štirje možje potrdili. Bila je ravno
četrta obletnica dneva, ko je narodna vojska planila na Piavi
v zadnji in zmagoslavni napad. »Danes vojska črnih srajc
znova poudarja okrnjeno zmago, se do kraja naslanja na Rim
in ga vede v slavo Kapitala.« Razglas je opominjal vojaštvo,

66

naj se ne udeležuje spopadov, prav tako tudi zastopnike javnih
sil. Boj je namerjen »zoper politični razred strahopetcev in
slabičev, ki skozi štiri leta niso znali narodu dati vlade«. Nič
se ni treba bati tvornemu meščanstvu, »fašizem hoče narod
samo urediti in pomagati vsem silam, ki naj pomnože gospo¬
darski razmah in blaginjo«. Nič se ni treba bati delavskim
množicam, katerim bomo zagotovili varstvo pravičnih koristi.
»Kličemo vsemogočnega Boga in duha naših mrtvih za pričo,
da nas podžiga en sam pogon, da nas zbira ena sama volja, da
nas vnema ena sama ljubezen: da bi prispevali k ohranitvi
in poveličanju domovine.«

Medtem so se v večjih mestih vodstva presnavljala v de¬
lovne odbore in prevzemala vodstvo gibanja. Skoraj povsod so
zasedali javne urade, občine, pošte, brzojave, redarstva in na-
čelništva. Z nepričakovanimi in naglimi napadi so odvzemali
orožje, kjer so le mogli. Zasegali so tudi druge' potreb¬
ščine. Ni manjkalo spopadov z vojaštvom in redarstvom.
V Casal Monferratu, v Oremoni, v bolonjski pokrajini in
še ponekod je nekoliko tekla kri. Tudi na splošno so
ali onemogočili oddelkom javnih sil nastope, s tem da so
stavili vse na predrznost in pretkanost ter uporabljali prese¬
nečenje, ali pa so dobili njihovo začasno dovoljenje v negoto¬
vem pričakovanju, ki pa se je brž spričo uspehov ter po
ugodnem poteku v Rimu in po vsej Italiji spremenilo v na¬
klonjenost in tovarištvo. Vojaštvo je opravilo svojo nalogo,
ostalo je na svojih mestih, obdržalo je hladno kri, kolikor je
moglo spričo fašističnih napadov, ki pa so bili bolj množični
kot oboroženi napadi, kajti spočetka je bilo celo orožja malo.
Toda njihova naloga ni bila lahka. Spričo nujnih ukazov čez¬
merne premoči so večidel vsi ubogali, pa čeprav so pozneje
obrnili orožje zoper same sebe, kakor so v različnih primerih
ugotovili za častnike v teku leta 1922. Posebno med nižjimi
častniki pa jih je bilo dosti naklonjenih fašizmu, ta pa je
s svoje strani, čeprav je veliko govoril o oboroženem narodu,
vsak dan dokazoval svojo naklonjenost za vojsko, ki je trdno
spojena z Italijo in fašizmom. Toda taki nujni ukazi so bili
kaj redki. Pomen žaloigre je z razbeljenimi kleščami ščipal
duhove. Kar je prihajalo te dni, te ure, se je potem vsem
pokazalo kot nujna zahteva usodnosti in tudi kot bistvena za¬
konitost. Tu niso bili ljudje, sovražni vojski, ki navadno zmer-

5 *

67

jajo vojaštvo, ampak je bil narod, cvet naroda, tisti, v katerih
se je najbolje utelesilo izročilo vojske; tam pa je bila du¬
hovno osamljena vlada, ki si je samo po nekaki pravni utvari
mogla domišljati, da predstavlja Italijo. Kako naj bi taka na¬
jela spopade zoper množice mladine, ki so napredovale, po¬
gosto neoborožene ali slabo oborožene, ter silno odkritosrčno
vzklikale Italiji, vojski in kralju? Poveljniki krdel so bili
bivši bojevniki in bivši častniki. Skoraj vsi so imeli znamenja
odlik in ran. Nekaj jih je zatrjevalo, da ne bi nikoli ustrelili
proti tovarišem v sivozelenem in bi nastavili prsi njihovim
strelom, stoječ v pozoru, če bi oni drugi dobili nalog, naj
streljajo. Seveda pa tudi oni drugi niso streljali. Popolnoma
izključeno je, da bi mogli govoriti o begu vojaštva, pač pa se
je to silno hitro prilagodilo novim nravem dežele, ki so se
pojavile brž po pravu.

Trofaki  črnih srajc so ostali za varstvo mest, prvaki
pa so hoteli proti Rimu. Zbirali so se po majhnih krajih kakih
trideset ali štirideset kilometrov od prestolnice; v Santi Mari-
nelli in Monterotondu tisti, ki so prihajali iz severne in srednje
Italije pod poveljstvom mejnega grofa Perrona, generalov Fara
in Ceccherinija ter poročnika Igliorija, imetnika zlate svetinje;
v Tivoliju tisti, ki so prišli iz Abrucov pod poveljstvom Giu-
seppa Bottaia, Giacoma Acerba in konzula Giannantonija. Pri
Folignu so postavili kritje pod poveljstvom generala Zambo-
nija. Južnih krdel je bilo malo, kajti skoraj vsa so imela za
svojo poglavitno nalogo straženje pokrajin in oviranje prevoza
vojaštva proti Rimu. Sedež vrhovnega poveljstva je bil v Pe-
rugi, ki je v noči 28. oktobra prešla v fašistične roke, s tem
da so prijeli načelnika, da bi se izognili prelivanju krvi. Vpo¬
klic in zbiranje je vodilo nekaj izvedenih ljudi, to se pravi
generalov in višjih častnikov, ki so se po vojski umaknili iz
dejavne službe; ravno isti so poveljevali tudi že prostovoljcem
na Reki. Vpoklic je potekel, če že ne odlično, vsaj slabo ne.
V Rimu pa se je medtem 26. oktobra sešel ministrski svet in
ministri so izročili svoja področja na voljo predsedniku ter
mu prepustili prostost glede presoje, ali je potrebno sestaviti
novo vlado. To se pravi, da najbrž niso posebno jasno čutili,
da so se znašli pred posebne vrste stisko-. Res so bili slabo
poučeni o tem, kar so pripravljala fašistična krdela. Bolje pa
je bil poučen kralj, ki je bil sicer odsoten, a je zvečer 27. okto-

68

bra pospešil vrnitev v prestolnico, kjer so ga na postaji po¬
zdravili fašisti in narodnjaki, ter sprejel odstop Factove vlade.
Facta pa je ostal na svojem mestu za ohranitev javnega reda
in naglo predlagal ostre povračilne ukrepe, ki so jih posebno
nekateri ministri terjali: tako zapor štirih mož in pokrajinskih
predsednikov, oboroženo obrambo prestolnice pri vratih in na
mostovih ter obsedno stanje po vseh pokrajinah, začenši z
28. oktobrom. To odločitev o obsednem stanju je celo objavil,
ker je bil prepričan, da bo kralj potrdil odlok.

Toda kralj ni sledil svojim ministrom. Ni odobril. Sam je
ukazal, naj se ustavljeni promet s cestno železnico obnovi.
Opoldne 28. oktobra pa je morala poročevalska družba Ste¬
fani  razglasiti, da objava obsednega stanja ni več veljavna.
To so bile ure silne vznemirjenosti in tesnobnega pričakovanja.
Luigi Federzoni, eden izmed rimskih narodnjakov, Dino Grandi,
poslanec iz Bologne, Costanzo Ciano, Cesare De Vecchi in
drugi so posredovali med vlado in dvorom, med dvorom in
Mussolinijem, med Mussolinijem in vlado. Komaj so po Rimu
razvedeli za kraljevo ravnanje, so ga začeli silno hvaliti in
mu vzklikati. Fašistična in narodnjaška krdela so začela prosto
^ krožiti. Ko je nazadnje spodletel poskus vlade pod predsed¬
stvom Salandra in Mussolinija, ker ga je zadnji zavrnil, je
bilo 29. oktobra naročeno samemu Mussoliniju, naj sestavi
vlado. In Mussolini je prihitel v Rim, se predstavil kralju,
naglo sestavil vlado, v kateri sta bila med prvimi general
Armando Diaz, vojvoda zmage, in admiral Paolo Thaon di
Revel, vojvoda morja, poveljnika vrhovnega vojaškega stana
in mornarice v zadnjem in zmagovitem razdobju vojske. Med¬
tem so oddelki začeli iz zbirališč korakati proti Rimu; zaradi
nestrpnosti in neučakljivosti poveljnikov in prostakov je vsak
krenil na svojo pobudo brez kakega višjega povelja. Pohod se
je končal skoraj brez prelivanja krvi; bilo je nekaj komu¬
nističnih zased ali »ljudskih junaštev«, nekaj strelov je padlo
z oken in s streh na oddelek, ki je prihajal iz Abrucov po
ljudski četrti Svetega Lovrenca v Rimu itd. Tako se je igra,
čeprav se je že sprevračala v žaloigro, vendar srečno končala.
Dne 31. oktobra je prišlo povelje za razorožitev. Toda prej je
petdeset ali šestdeset tisoč črnih srajc, ki so se nagnetle v
Villi Borghese, šlo mimo Mussolinija, ki jih je pregledal, se
urejeno pomikalo proti oltarju domovine, kjer so se poklonile

69

neznanemu vojaku, korakale mimo Kvirinala in pozdravljale
kralja, ki je v spremstvu Armanda Diaza in Thaona di Revela
pet ur prisostvoval mimohodu teh velikanskih množic mladine.
Peli so, vzklikali, doneli so mogočni alala,  zastave in pra-
porci so zavihrali v vetru, nekaj obledelih Garibaldijevih srajc
se je pomešalo med črne srajce fašistov, silno navdušenje je
razganjalo vse. Takoj potem pa so odšli iz Rima in se vrnili
na svoje domove.

V.

FAŠIZEM NA VLADI  - ZASTOJ IN NOV POLET (1922-25)

Obnovitveni in poživitveni prevrat

1. — Čeprav je Mussolini z bistveno prevratnim dejanjem
prišel na vlado, vendar ni mislil sestaviti vlade izključno iz
samih fašistov. Izmed liberalcev, prav za prav nekakšnih »no¬
vih liberalcev«, je prišel Giovanni Gentile za ministra javne
prosvete; izmed narodnjakov Luigi Federzoni, kateremu so
zaupali naselbine; izmed radikalov Colonna di Cesaro, ki je
dobil pošto in brzojav; od ljudske stranke Tangorra, ki je
upravljal denarstvo in državni zaklad; iz drugih skupin ali
strank pa nekaj drugih ministrov ali podtajnikov. Toliko da
niso vstopili tudi socialisti iz delavske zveze. Samo da ti ljudje
zdaj niso predstavljali stranke. Vlada pa ni bila zvezna, čeprav
jo je sam Mussolini tako imenoval. Bila je fašistična vlada,
sestavljena iz fašistov in nefašistov, ki so danes tiščali k so¬
delovanju, a so ga jutri odklanjali, kakor se je kmalu začelo
dogajati, začenši pri najbolj oddaljenih ali najbolj tesno po¬
vezanih s svojimi skupinami, kakor je bil na primer Tangorra
iz ljudske stranke. Toda to ne pomenja spremembe politične
smeri zoper Cerkev. Veliki svet je zaradi zborovanja ljudske
stranke v Turinu pohvalil predsednikovo dejanje, to se pravi
odpoved sodelovanja s Tangorro, ter odločno poudaril, da »fa¬
šizem ne zajema navodil in navdahnjenja za svoje delo du-
'hovne obnovitve naroda iz že dognanih sporazumov v poslanski
zbornici, ampak iz najvišjih vzorov, iz katerih je privrelo ob¬
novitveno gibanje vsega italijanskega življenja«, in izjavil je,
da je »fašistična politika vzpostavitve verskih in nravnih vred-

70

not popolnoma neodvisna od soglasnosti ali nesoglasnosti
strank, ki kakor koli poskušajo uganjati samotrštvo z deželno
katoliško zavestjo.« To se pravi, da načelni načrt fašistične
vlade ni mogoče samo sklop ali sestava različnih načrtov, ki
so jih prispevale razne sodelujoče stranke, ampak njen  lastni
načrt, namreč strnitev narodnih želja in potreb. Vlada tudi ni
nameravala biti izvršilni odbor v zbornici zastopanih strank,
kakor je prejšnje čase že skoraj postala! Nasprotno, lahko re¬
čemo, da je predstavljal novo vlado brez nadaljnjega sam
Mussolini, tako je bil viden med drugimi. Sicer že zakon sam
daje predsedniku vlade najodličnejše mesto, a Mussolini je
bil kmalu veliko več kot »primus inter pares«. Treba je prav
za prav samo pomisliti na njegovo mogočno osebnost in na
njegovo usposobljenost za ustanovitelja in pobudnika take
stranke, kot je bila fašistična, ki se je hotela enačiti z Italijo,
ki se je ravnala po strogih starešinskih postavah in po ne¬
spornih poveljih svojega predsednika, ki je bila hkrati stranka
in vojska. Med tako urejeno stranko in vlado torej ni bila samo
osebna zveza, ker je obe predstavljal isti predsednik, ampak
skoraj ustavna zveza. Nič ni bilo novega, da je stranka, ki se
je prikopala do oblasti, še dalje ohranila svoj način življenja
in opravljala svoje nadzorstveno in pobudniško delovanje, saj
je bil predsednik stranke in predsednik vlade ista oseba. Nov
pa je bil vsekakor živi stik med stranko in vlado, ki ga je
uresničil veliki fašistični svet, nova ustanova, ki ji je predse¬
doval Mussolini in so jo sestavljali fašistični ministri (spočetka
dva ali trije, pozneje vsi), nekaj podtajnikov iz najstrože po¬
litičnih področij, štirje možje, vrhovni tajnik stanovskih dru¬
štev, tajnik inozemskih fašijev, vodstvo stranke in vojaški po¬
veljniki; skratka, vrhovno poveljstvo ali zgornji fašistični dom.

V vladi so bile torej velike spremembe. Jasno je bilo že
videti, da ta niti ne izhaja iz zbornice, ampak po eni strani
od kralja in po drugi od stranke, niti ne mara biti odvisna od
zbornice in vezati svoj obstoj na glasovanje zbornice ter biti
izpostavljena trenutnim položajem v zbornici. »Potrdila sta
nas kralj in narod. Samo kralju, samo narodu smo dolžni od¬
govarjati za svoje delo,« je rekel Mussolini, ko je v oktobru
leta 1924 govoril cremonskemu ljudstvu. Skratka, bilo je konec,
vsaj dejanski, če že ne pravni, liberalno svobodoljubne države.
S tega zrelišča se je veliki svet lahko približal prostovoljnemu

71

zboru narodne vojske, ki je bila tudi ena izmed prvih ustanov
fašizma, ko je prišel na vlado. Treba je bilo rešiti nujno živ¬
ljenjsko vprašanje, namreč na nek način urediti delovnat
krdela, jim nuditi nekakšno mogočost izživljanja, da ne bi
prestopila bregov in podrla nasipov. Hkrati pa je nastalo malo
manj pomembno vprašanje, kako zavarovati prevrat pred
vsakim napadalnim poskusom strank ali poslanske zbornice.
Ko so razpustili krdela, so torej ustanovili narodno vojsko,
čisto neodvisno ustrojbo, odtegnjeno namreč strankarskemu ko¬
lebanju, »cvet, plemstvo, dušo bojevitega fašizma«, oboroženo
varstvo nove vladavine, obrambo »neizogibnega in neizpros¬
nega razvoja oktobrskega prevrata«. Bila je čisto vojaško ure¬
jena, da bi mogla s polno učinkovitostjo nuditi vojaštvu čast¬
nike in vojake, kadar bi to zahtevala potreba zunanje obrambe;
narodni vojski pa je bila zaupana tudi predvojagka vzgoja
mladine, ustanovitev železničarskih, pristaniških, poštmhp-brzo-
javnUTTn gozdarskih odsekov, nadzorstvo nad obmejnimi pa¬
sovi, skrb za posadne oddelke in vojaštvo po naselbinah. Tako
sta že približno dva meseca po pohodu na Rim nastali ti dve
»prevratni ustanovi«, kakor ju je imenoval Mussolini, ki sta
bili namenjeni obrambi, pospeševanju in uravnavanju fašizma,
njegove volje in njegove moči. Z njima se je državna vlada,
ki je postala fašistična, lotila tako imenovanega »pofašistenja«
države same, ustvaritve izključno »narodne« države, dvignjene
nad stranke, vštevši celo fašistično stranko.

Vendar kljub tem prevratnim prenovitvam nihče ni videl
v ustavnem redu tiste prevratnosti, ki je zvezana s splošnim
pojmovanjem vstaje. In precej fašistov kakor tudi fašističnih
nasprotnikov je grajalo ali smešilo Mussolinija, ker je ustavil
prevrat takoj ob prvih njegovih korakih. Dejstvo je, da Musso¬
linijev »prevrat« ni bil vstaja, ni bil »ruski«. V tako vstajo
zdaj ni več verjel, čeprav je nekaj časa verjel. Postavil se je
na zgodovinsko stališče, to se pravi, določil si je meje, ki so
mu bile odkazane predvsem s »štirimi stebri« države in itali¬
janske družbe, ki so cesarstvo, o katerem je Mussolini izjavil,
da ga misli še »utrditi in ga še bolj povzdigniti«, cerkev,
vojska in ustava, ki naj bi bile osnovne ustanove. (Govora
28. oktobra 1923 in 4. oktobra 1924). V načrtu je imel kore¬
nito prenovitev, toda hotel je tudi »prevrat uvrstiti v ustavo«,
»cepiti ga na neusahljivo deblo pradavne zakonitosti«, »spra-

72

viti v sklad staro z novim, to se pravi, kar je bilo svetega in
močnega v preteklosti s tem, kar se svetega in močnega po¬
nuja v prihodnosti« (Pravi trenutek  v januarski »La Ge-
rarchia«  leta 1923); skratka, okoristiti se s prvinami, ki so
že od prej, a so vendar še žive in življenjske. Tudi pri pre¬
navljanju je nameraval iti po stopnjah, od spodaj navzgor,
polagati kamen na kamen in ustvarjati pogoje za dobro gradnjo,
kjer jih še ni bilo. Kajti »podirati je lahko, a graditi težko.«

Dalje se je pokazala neka neposredna in nujna naloga,
ki bi mogla izčrpati delovno moč vsake še tako prizadevne
vlade; naloga, pri kateri bi bilo mogoče in koristno uporabiti
prispevke strokovnih sposobnosti in dobre volje tudi drugih
naklonjenih strank, bolj strokovna kot strankarska naloga. Šlo
je za to, da bi rešili državo in deželo suše, v kateri je obtičala,
in neurejenih hudournikov, ki so čisto samovoljno ubirali svoje
smeri, skratka, da bi dosegli docela učinkovito izrabo tako
nasvetov in pobud kakor tudi zaviranj. Lahko rečemo, da je
bilo v Italiji v letih 1921 do 1922 dosti znamenj izboljšanja
v primeri z Italijo iz let 1919 do 1920. Toda treba jih je bilo
še zvečati. Treba je bilo dodati »vis medicatrix naturae« (ča¬
rovne naravne sile) in čeprav naj jo ustvari volja, zavest in
prizadevanje za vzvišenimi cilji.

Tu pa so se pokazale izredne sposobnosti predsednika in
ostvaritelja Mussolinija. Ko je nenadno prevzel državno krmilo,
je bilo brž očito, da se čisto domače počuti na svojem mestu.
Ni bil vajen v vladanju in upravljanju, ne izkušen v uradni¬
škem ustroju. Bil je še prežet z nekakšno preproščino v načelih,
ki je nujna spremljevalka vsakega prevratneža, in z nekakšno
osuplostjo spričo zamotanosti sodobnega gospodarskega in dru¬
žabnega življenja, ki se mu je malo manj kot nepričakovano
razodelo. V nadomestilo pa je bil silno bister prilagodljivec in
posnemalec, popoln Italijan tudi v tem, kakor tudi v vnemi,
strastnosti, duševni uravnovešenosti in telesnem ustroju. Kar
podzavestno je čutil smer. Kjer je zmanjkalo znanja in skušnje,
je pomagal oster razum, silno prodirno neposredno spoznanje,
kakor ga imajo le dobri zdravniki ali veliki zgodovinarji, mo¬
goče tudi pesniki. Dalje tista poživljajoča moč, skupek raz¬
ganjajoče in izžarevajoče življenjskosti, zaupanja vase in časti¬
hlepnosti po lastnem delu, umevanja ljudske in italijanske
duše, dobrovidosti in črnogledosti, da je znal opominjati, ne da

73

bi žalil, ampak dvigal vero v izboljšanje. Nekaj mesecev po
pohodu na Rim je govoril v državnem zboru: »Nikoli ni treba
misliti, da je kaj nepopravljivo,« kakor ni na to mislil Rim,
ki je padel, pa je znal tudi vstati, počival na poti, pa je imel
vendar tudi cilj in ga skušal doseči. Taka naj bi bila, taka je
Italija: sprejema breme, ki ji ga nalaga usoda trde nujnosti,
medtem pa pripravlja duhove in moči, da bo lahko kdaj go¬
spodovala (16. februarja 1923). Govoril je šolski mladini
»Carla Tenca« v Milanu, čutil je presilno vrenje, ki je burilo
novo italijansko pokolenje. »Nesmrtno je ljudstvo, ki zmerom
najde pomlad za svoje upanje, za svojo ljubezen, za svojo
veličino.« Zaupljivo je gledal v bodočnost, toda zaupljivo za¬
radi svoje volje, ki je največja sila v življenju posameznikov
in ljudstev. Treba je hoteti, silno hoteti. Samo s tako mero
hotenja bomo lahko zmagali sleherno oviro. Radi postavljamo
ponosno voljo našega časa nasproti prihodnosti... Dne 28. okto¬
bra istega leta je govoril v Milanu z balkona dvorca Belgioiosov
na istem trgu, kjer so bili prvi shodi črnih srajc: Fašizem bo
živel, ker ni samo zmagovita stranka, ampak veliko bolj po¬
mlad, vstajenje plemena, ljudstvo, ki postaja narod, narod, ki
postaja država, država, ki išče v svetu svojega razmaha...
Dne 30. oktobra je govoril v Perugi: »Korakali bomo z varnim
in rimskim korakom nevarljivim ciljem nasproti.« Nobena sila
nas ne more ustaviti, ker nismo samo stranka ali nauk ali
zamisel in nič več; v srcu in v duši nosimo sen in bi radi
Italijo prekovali po tem snu, ki bo potem sen pesnikov in
mučencev. Že tedaj je z duhovnimi očmi videl tako Italijo,
videl jo je srečno poseljeno z ljudstvom, ki je bilo zmerom
bolj številno, delavno in močno, ki je iskalo poti svojemu raz¬
mahu v svet...

Po govorjenju Nittijev, Giolittijev in Factov, v katerem je
bila splošna in prevladujoča značilnost plitva vsakdanjost, ob¬
čutek nesposobnosti in razočaranje, je bilo to novo govorjenje,
nov poudarek, podoben Prerodu. Na italijanskem nebu so se
trgale grmade težkih in nizkih oblakov, kazale so se velike
zaplate jasnine in sonce, ki je že tu in tam poblisnilo. Italijani
pa so spet začeli prosteje misliti na prihodnost. Močan val
dobrogledosti, zaupanja in nove volje je zavel čez Italijo. Po¬
sebno mladina je postala mrzlično predana, poslušna, pokorna
in spoštujoča zakone, kar je bil precej nov pojav v Italiji,

74

deželi starodavne prizanesljivosti in hkrati naklonjenosti za
vsakršno uporniško dejanje; medtem so se tudi fašistični na¬
sprotniki v marsičem strinjali ali so vsaj samo zmerno naspro¬
tovali, bodisi da so se mogoče tudi za svoje osebe bali še
slabšega, bodisi da so imeli vsako stvar rajši kot prejšnji
nered, rajši kot razdvojenost med dejansko in zakonito vlado,
skratka, rajši kot trganje narodnega tkiva.

Notranji red in urejajoča volja

2. — V takem ozračju, ki je precej razvnemalo duhove
neznanske večine Italijanov, je bilo mogoče doseči zadosten
notranji red in skoraj čisto odpraviti vsakdanje medsebojno
rovarjenje. Prenehale so neprestane stavke, nekakšna bolezen
delovnih slojev, podeželja, javnih služb in šol. Čeprav je bila
množica uslužbencev hladna, vendar ni več povzročala sramote,
kot jo je prejšnja leta. Socialistična stranka je zgubila skoraj
sleherno sposobnost pobude. Celo splošna delavska zveza, naj¬
višja italijanska strokovna ustanova, je žalostno razpadla.
Druge stranke so zaradi nesloge, negotovosti in praznega pre¬
rekanja doživljale razdobje še hujšega razpadanja. Tudi libe¬
ralna stranka, ki so jo šele pred kratkim ustanovili, ni dolgo
in srečno životarila kljub svojini naporom, da bi poživila libe¬
ralizem kot nauk, postavljajoč ga nasproti fašizmu, in da bi
osvetlila osebnosti, v katerih je bil po njenih mislih kar naj¬
bolje utelešen, na primer v Cavourju, postavljaje ga samo
nasproti Mussoliniju. Občinska in pokrajinska nasprotovanja so
izginila ali se polegla, kajti v nekaj mesecih so krajevne uprave
postale ali fašistične ali pa so dobile kraljevske upravnike ali
načelnike; nepolitično občinsko zvezo in več kot politično zvezo
socialističnih občin pa je nadomestila fašistična zveza neod¬
visnih ustanov. Delavske skupine ali sardinske, molisenske in
lukanske stranke, ki so se zadnje čase navduševale za pokra¬
jinsko prizadevnost, poželjivo hlepele po krajevnih samoupra¬
vah in zbirale bojevnike pod liberalno svobodoljubno zastavo,
so nenadno razpadle ali, kakor se je zgodilo z nekaterimi, sto¬
pile v fašizem in se razgubile v njem. Fašizmu so se približale
skupina imetnikov zlate svetinje in zveze bivših bojevnikov,
pohabljencev in vojnih onesposobijencev, zveze napadalnih od¬
delkov, vojnih dobrovoljcev in reških prostovoljcev. Pod fa-

75

šističnimi prapori so srečno začeli zbirati mladino in otroke
obeh spolov, tako v Prednji straži in Otroškem društvu, v Mla¬
dih Italijankah in Malih Italijankah. Ustanovili so vseučiliške
fašistične skupine. Po številu, redu in zavednosti so napredo¬
vali inozemski fašiji, ki so zmogli dati trdnost, pogum in po¬
budo malo skladnim množicam Italijanov, posebno v velikih
izseljeniških središčih. Nazadnje se je povečal tudi dotok me¬
ščanskih delavskih slojev, množile so se stanovske strokovne
zveze, ki so pripadale fašizmu, raslo je fašistično zadružno gi¬
banje. Razdvojenosti med fašisti in narodnjaki, ki ni ovirala
pičlega sodelovanja, pa tudi ne nesoglasij in spopadov, posebno
na jugu, je bilo konec z združitvijo obeh strank v marcu 1923.
Po svojem osnovnem prizadevanju sta bili nekoliko sorodni,
toda imeli sta dvoje poveljstev, dvoje starešinstev in dvoje du¬
ševnih nagnjenj. Na eni strani je bilo prizadevanje za neiz¬
podbitno pravilnost, na drugi nesmisel za predsodke; na eni
strani bistveno in včasih nekoliko odmišljeno politična vpra¬
šanja, na drugi pa politično družabna. Dalje temnomodra
in črna srajca, ki nista dosti različni niti v očeh ljudi in
mladine, ki jim je tudi prispodoba pomembna vsebina, včasih
edina vsebina. Narodnjaki in fašisti so- se torej lahko združili
in prenehali z dvojnim življenjem. In so se res spojih. Na¬
sprotniki, ki so fašizem, ne čisto brez posmeha in zbadljivke,
že prej prekrstili v »narodni fašizem«, so zdaj zmerom bolj
pravih, da je fašizem pogoltnilo narodnjaštvo, malomeščanska
stranka, ki ji je bila tuja tako silna moč denarnih mogotcev
kakor tudi revnih slojev, ki je skoraj zajedavsko živela na
robu tvornega življa in bila naklonjena očakovskemu pojmo¬
vanju države. Njihovo odklanjanje fašizma pa se je nekoliko
ublažilo. V teh trditvah je resnica samo to, da je fašizem od
marca leta 1919 dalje zmerom bolj črpal narodnjaško vsebino
in privzemal njegovo podobo, tako zaradi delovanja ljudi, ki so
prešli k njemu od narodnjakov, kakor tudi zaradi samohotnega
postopnega razvoja, ki se je izpopolnjeval med dolgim bojem
zoper socializem in mednarodnost. Nič več kot to. Nasprotno,
prav kmalu se je v fašizmu pokazalo nekakšno prizadevanje,
da bi vsaj nekoliko premagali narodnjaško tesnosrčnost ter si
prilastili prenovitev ah prevrat splošne veljave.

Ko so fašisti razpustih, kakor smo rekli, oborožene od¬
delke in ustanovili prostovoljski zbor za narodno varnost (M.

76

V. S. N.), ko so korenito prerešetali strankine in vojaške od¬
delke ter onemogočili častihlepne pokrajinske kraljice (rase),
so nekateri najbolj goreči, čeprav ne zmerom najbolj odkrito¬
srčni (zato so si rajši zmanjševali kot večali naklonjenost), po¬
skušali pretiravati, nekateri neučakani, ki bi radi še korakali,
ali nedostopni za brzdanje in omejitev pa so hoteli uganjati
nasilstvo zoper državno oblast. Pogosto je veliki svet zahteval
od vodstva stranke, naj v vsakem primeru nepokorščine ravna
naglo in neizprosno. Mussolini je posredoval: branil je nedo¬
taknjeno svobodo in ugled načelnikov, ki so bili edini pred¬
stavniki vlade in edini odgovorni vladi, ohranjal pokrajinske
tajnike pri njihovih posebnih nalogah pobudnikov in urejeval¬
cev stranke; opominjal, da je starešinstvo stranke in države
ločeno in ga ni moč zamenjavati: »načelnik je odgovoren samo
vladi in zato je njegovo delo popolnoma svobodno v mejah,
ki mu jih začrtavajo postave; predstavnik stranke pa mora
poživljati in spodbujati strankino dejavnost, ohranjevati red,
jamčiti za mirno izvedbo preosnov in postopno utrditev in
razvoj fašističnega prevrata« (Spisi velikega sveta  iz let 1923
do 1927). Iz fašistične stranke so začeli odstranjevati tudi razno¬
rodne ljudi, ki bi bili lahko in so res bili vzrok načelne zmede
in razprtij, tako na primer prostozidarje. Že leta 1922 sta Al¬
berto de’ Stefani in Giovanni Giuriati, ki sta prišla od libe¬
ralcev, napravila prve korake zoper prostozidarstvo. Toda Mus¬
solini je, čeprav silno nasproten tako socialistom kot prosto-
zidarstvu, brzdal fašistično nestrpnost; ni še prišel trenutek
da bi se lotil tudi te zadeve...! Dne 15. februarja 1923 pa je
pred velikim svetom izrekel svoj aut aut:  Ali fašist ali prosto¬
zidar, ali sem ali tja, »kajti fašisti poznajo en sam red, ki je
fašistični red, eno samo starešinstvo, ki je fašistično stare¬
šinstvo, eno samo pokorščino, ki je popolna, ponižna in vsako¬
dnevna pokorščina predsedniku in predsednikom fašizma«.

V svojem prvem govoru v zbornici je Mussolini rekel:
»Zahtevali so načrtov... Toda v Italiji se ne manjka načrtov,
pač pa ljudi in volje za izvedbo teh načrtov. Vsa vprašanja
italijanskega življenja, vsa, pravim, so že bila na papirju, toda
manjkalo je volje, da bi jih uresničili. Ta vlada pa pred¬
stavlja tako trdno in odločno voljo.« Silno je pogodil, kar se
tiče preteklosti. Pogodil pa tudi prihodnost, kar se tiče te
volje. Kmalu se je pokazalo v vseh državnih strokah, še prav

77

posebno v prometni, kjer sta obnovitvena sekira — najprej
poslanca Torra, potem poveljnika Ciana — in preosnovano
pojmovanje reda delala čudeže, ki so dajali osebju polno¬
krvnost, manjšali sramotno nadlogo železničarskih tatvin, ob¬
navljali gradivo, večali dohodke, manjšali obratovalne stroške,
čeprav se je promet večal, ter dvigali računske sklepe iz
primanjkljajev.  Tudi državno denarstvo se je ustalilo. V letih
1920—21 je zguba za 17 milijard presegla dovoljeno mejo, v
letih 1921—22 za 15 milijard, v letih 1922—23 je bilo še zme¬
rom kakih 6 milijard. Potem pa se je ministru De’ Stefaniju,
ki je delal z liberalno, toda odločno gospodarstveno misel¬
nostjo, posrečilo, da je v treh ali štirih letih dosegel ravno¬
vesje, kakor ga že več kot petnajst let ni bilo; ravnovesje, ki
se je hitro spremenilo v presežek. Italijanski davkoplačevalec
se je skoraj do tal krivil pod novimi bremeni, a je vzdržal
in plačeval, ker sta ga podpirala spreprostitev davčne ureditve,
ki je postala zadnje čase pravi divji pragozd, in ne manj novi
duh meščanskega davkoplačevalca. Na šolskem področju je
Giovanni Gentile, ki je s silno trdnim ciljem in jasnimi načrti
urejal snov, ki je bila spričo premnogega spreminjanja, ob¬
ravnavanja in presnavljanja obrabljena, dosegel varno pre-
osnovo sproščenega oddiha, ki je terjala od učiteljev pregled
učnih načinov in poživitev prosvete, mladino silila k bolj
živahnemu in osebnemu sodelovanju s šolo ter spodbudila in
omogočila z državno skušnjo mnoga zasebna in krajevna pri¬
zadevanja glede srednjih šol in vseučiliških ustanov.

Napravili so načrte in jih začeli uresničevati za gospo¬
darsko in proizvodno politiko, ki naj bi odpravila naraščajočo
neuravnovešenost med več kot 40 milijoni prebivalcev in sred¬
stvi pretesnega ozemlja, ki je imelo silno obširne gorate,
močvirne in gričevnate, to se pravi, malo rodovitne predele;
politiko torej, ki se je ukvarjala s pospeševanjem, poveča-
vanjem in krepitvijo zboljševalnih del, s pogozdovanjem, z
zajezovanjem gorskih kotlin za namakanje in pridobitev vodno-
električne sile, z žitnim pridelkom, s strokovnim poukom polje¬
delcev, z izkoriščanjem podzemlja in s pomorskimi gradnjami.
Skoraj brez velikega razglašanja naukov o gospodarski neod¬
visnosti so vendar poskušali zmanjšati uvoz, zmanjšati od¬
visnost od inozemstva, saj so se zavedali nekakšnega suženj¬
stva, v katero smo zabredli med vojsko in takoj po njej za-

78

radi odvisnosti od oskrbovalcev surovin in živeža, ter posku¬
šali povečati izvoz vsaj značilnih pridelkov naše dežele. Ta
načrt gospodarske dejavnosti je zajel ne samo narodno ozemlje,
ampak tudi naselbine, posebno Tripolitanijo in Somalijo. Vse¬
povsod so začeli s precej večjo vnemo delati za izboljšanje
poljedelskih in trgovskih sredstev (krčenje gozdov, obdelo¬
vanje, iskanje studencev, ceste, pristanišča itd.), istočasno so
z obnovljeno močjo nadaljevali politično vojaško osvojevanje
Libije, ki ga je sicer tudi prejšnja vlada po različnih in ne¬
srečnih »liberalnih« poskusih že načela; dosegli so določitev
meje med Cirenajko in Egiptom; izposlovali so sklepe dolgih
in težavnih pogajanj z Anglijo glede naselbinske odškodnine,
ki smo imeli pravico do nje po londonski pogodbi iz leta 1915,
in dobili Oltregiubo, kar je pomenjalo popolno gospostvo nad
veliko reko. Ob tem novem razdobju naselbinske politike je
treba omeniti ljudi, kot so Luigi Federzoni, minister za nasel¬
bine; knez Volpi di Misurata, upravnik Tripolitanije, in Luigi
di Savoia, vojvoda abruški, predsednik italijansko-somalijske
poljedelske družbe, ki je postal iz nekdanjega pomorščaka po¬
ljedelec in naselitelj z nepremagljivo vero in duhom zatajevanja.

Naselbinska politika je pomenila tudi zunanjo politiko,
zunanja politika pa je bilo najpomembnejše področje Musso¬
linijevega delovanja, ko je bil obenem predsednik vlade in
zunanji minister; v to se je zaril z največjo ljubeznijo in
vnemo. Celo notranji red, ki ga je tako hitro obnovil, ni bil
sam sebi namen, ampak tudi, zanj pa še prav posebej, sred¬
stvo za uspešno in učinkovito zunanjo politiko. »Zunanja po¬
litika ni mogoča, če je v deželi nered,« je rekel, ko je 24. no¬
vembra 1922 govoril ob Soninnovi smrti. V svojem strokovnem
delu pa se je Mussolini poskušal skoraj pridružiti Soninnu in
življenjskim osnovam njegove politike, ki so bile smisel in
ponos narodnega dostojanstva, pretehtano vrednotenje na¬
rodnih koristi in spoštovanje pogodb. Spoštovanje pogodb je
novi zunanji minister že ves čas razglašal v zbornici, da bi
zagotovil tiste, ki so se v Evropi bali kdo ve kakšnih nasilij
fašizma, ki je prišel na oblast. Toda pogodbe, je tudi dodal,
niso večne in nespremenljive; če bi jih težko spolnjevali, jih
smemo znova pregledati in preskusiti. Mir, ki je bil po takšni
vojni še nestalen, in evropsko ravnovesje, ki je bilo bolj kot
kdaj koli prevrnjeno, to sta bila cilja, ki ju je Mussolini po-

79

skušal doseči. Pa tudi Grandi, ki je za njim prevzel zunanje
ministrstvo. Zato se je Italija z Mussolinijevo izjavo takoj
lotila vprašanja dolgov in odškodnin; prva v Evropi se je za¬
čela zbliževati z Rusijo, da bi približala Rusijo Evropi; prva
je priznala veljavo nove Turčije, prva je poskušala 'utrditi
urejene odnose z zmaganimi državami in ljudstvi osrednje
Evrope in z lastno žrtvijo omogočila Avstriji življenje. Isto¬
časno je v Ženevi po svojem predstavniku Antoniu Scialoii
razglašala svoje nazore: Zveza narodov naj niti ne podpira
nadvlade velikih držav niti umetno ne napihuje majhnih na¬
rodov in jim ne daje pomena, ki ga ne morejo in ne smejo
imeti, niti ne uresničuje popolnoma preživelih koristi, ki so
se pokazale s svetovno vojno. Skratka, imela je politiko sprošče¬
nega olajšanja in evropskega duha.

Med najbližjimi in najbolj neposrednimi italijanskimi ko¬
ristmi je Mussolinijeva vlada po desetletnem francosko-angle-
škem upiranju dokončno dobila v posest Dvanajsterootočje; z
dobrimi odnosi je vzpostavila naš vpliv na Albanijo, ki je po-
menjala za nas varnost na Jadranu, od koder so bili Italijani
nekaj let prej grdo pregnani; poskušala je, čeprav spočetka
z majhnim uspehom, biti navzoča pri vprašanjih Maroka in
Tangerja, kjer je nekoč imela dobre gospodarske in duhovne
postojanke, ter je zdaj hotela ohraniti mednarodno in nepri¬
stransko vladavino ter nekako nadzorovati pot, ki je bila za
nas za dostop in odhod iz Sredozemlja najpomembnejša ( 2 / 3
ali 3 / 4  našega pomorskega prometa je šlo skozi Gibraltar);
silno pazljivo je bedela nad vsemi razkropljenimi izseljenci,
ki so se zdaj imenovali, uporabljajoč besede, ki so budile
boleče in ponižujoče spomine, »Italijani v tujini«, in jim nudila
večjo duhovno zaslombo, nove šole, številnejše konzulate, šte¬
vilnejše in hitrejše prometne zveze z materjo domovino itd.
Posebno je Mussolini, kakor že Crispi, bedel nad Italijani v
Sredozemlju, nad 100.000 in več Italijani, ki sp bili v Tuniziji;
te rane ni bilo mogoče tako hitro zaceliti, kdor pomisli, kakšno
delo so že leta 1881 opravili v tej deželi, kamor Francija »n’y
a pas encore envoye un seul colon« (še ni poslala niti enega
naseljenca), kakor je pisal nekaj let prej Eliseo Reclus. Do¬
segel je zboljšanje in dejansko povečanje skupin za državniška
in konzularna zastopstva, da bi napravil iz njih občutljivo in
učinkovito orodje, pokorno zahtevam središča; v ta namen

80

pa je privzel veliko mladih ljudi; skrbno je udejstvil zakon,
ki je pooblaščal zunanje ministrstvo, da sme podeljevati zaupna
in odgovorna mesta tudi ljudem, ki nimajo napredovanj; do¬
tok osebja je uravnavala ocena sposobnosti, v Rimu pa so
ustanovili vseučiliško stolico za pripravo bodočih konzulov in
državnikov; podeljena jim je bila poročniška stopnja v vo¬
jaški službi itd. V nekem svojem znamenitem govoru v zbor¬
nici je leta 1926 podtajnik, zaslužni Grandi, učinkovito in
odkrito očrtal podobo novega italijanskega in fašističnega
državnika, ki naj se zaveda, da služi koristim velike dežele
na poti razvoja. S tem da je Mussolini dal suhozemskim in
pomorskim silam novo moč, si je zagotovil tudi drugačne
uspehe v zunanji politiki; vendar je izjavil, da je italijanska
vlada v soglasju z mirovnimi cilji, ki si jih je zastavila, pri¬
pravljena svoje sile zmanjšati do tiste najnižje moči, do ka¬
tere so jih pripravljene zmanjšati tudi druge evropske države.
Tako je Italija, ki v letih 1919 do 1922 ni skoraj prav nič
več pomenila v mednarodnem svetu, Italija, ki je privajeno
in poslej skoraj vdano capljala za drugimi ter skoraj samo
čakala na skope in najrajši zaničljive dobrohotnosti drugih pri
urejanju njenih lastnih zadev; tako je ta Italija spet dobila
neodvisno in samosvojo politiko, zgrajeno na odkritosti, trdno¬
sti in umerjenosti, ter postala spet pomemben političen tvorec,
posebno v podonavski Evropi, na Balkanu in v Sredozemlju.

Sadovi tega dela so bili nadvse vidni že v prvih dveh ali
treh letih nove vladavine. In kronali so načrte, ki jih je fa¬
šizem večkrat razglašal in prisegal nanje od leta 1919 do 1922.
Težko je bila kdaj po letu 1861 v zgodovini italijanskih vlad
in strank vidna večja skladnost med načrti in uresničenjem,
med obljubami in dejstvi. Razloček od prejšnjih let je bil pred¬
vsem v količini. Pa tudi v kakovosti. Storjeno delo je razo¬
devalo in zahtevalo ne samo v načinu, kako je bilo opravljeno
(vlada je imela v rokah vso oblast, Mussolini je bil dejansko
vsepovsod navzoč), ampak tudi v samem sebi pogum, duhovno
urejenost, smisel za narodno življenje in za življenje na
splošno, kar je bilo v zgodovini novodobne Italije novo; ker
pa se je očitovalo šele v fašizmu vse to, kar je dozorelo po
silnih stiskah in živih skušnjah, zaradi katerih in iz katerih
je zrasel fašizem, moremo brez nadaljnjega imenovati pri tem
le fašiste, bolj ali manj izključno fašiste. Nov in v soglasju

Zgod. fašist, gibanja 6

81

z bolj naravnim in enotnim pojmovanjem naroda in države
je bil napor, da bi spreprostili, uravnali in poenotili razne
panoge javne uprave (predsednik vlade je prevzel več pod¬
ročij; strnitev ministrstev; tesnejši upravni in dejanski stiki
med vojsko, mornarico in letalstvom ter med zunanjim in na¬
selbinskim ministrstvom; razdelitev dela in sporazum med
vojaštvom in narodno vojsko itd.; z vsem tem so poskušali
odpraviti veliko in žalostno razcepljenost ter pomanjkanje so¬
glasja in pravega sodelovanja, ki je bilo v italijanskem držav¬
nem ustroju). Nova je bila prava mera tega, kar je narod,
tako po svoji samozavesti kakor po primerjavi sil, in vrnjen
mu je bil visoki položaj tako v narodni dejavnosti v zunanji
politiki, kakor tudi v državni dejavnosti v pravem pomenu
besede. Novo je bilo prizadevanje za usmeritev misli, glav¬
nice, ljudi in pobud v naselbine; uravnavanje naroda s po¬
močjo države v naselbinsko politiko in ustvaritev dejavne »na¬
selbinske zavesti«. Nova je bila tesna medsebojna povezanost,
jasno začrtana in uresničena, med notranjo in zunanjo poli¬
tiko; dalje polna zavest hkrati družabnih, narodnih in med¬
narodnih ciljev proizvodne politike, ki je nameravala doseči
čim večje ravnovesje med delavskimi in meščanskimi koristmi
in sloji, čim večjo uravnovešenost, s tem pa povezanost med
severom in jugom, ter čim večjo neodvisnost na zunaj. Nov je
bil odnos do vere in cerkve, ki se je začel kazati v obnovi
Ljubezni (vrnili so v šole križ in dodelili mladini učenje
krščanskega nauka) in se potem izoblikoval v Spravi, ki ima
verski, nravni, prosvetni in politični namen in pomen. Nova
je bila v šolski preosnovi resna skrb za vzgojo volje in značaja,
odklanjanje razumskih vzorcev in umetnega znanja, zbližanje
in razgibana oploditev življenja in omike, ki je obnovi Lju¬
bezni izposlovala mussolinijevsko opredelitev »pristno faši¬
stične« obnove, to se pravi, nujno zvezane z gibanjem, ki ni
hotelo biti nauk, zaprt načrt ali zamisel, pripravljena za vod¬
stvo dela, ampak biti delo samo, premišljeno delo, ki se ravno
z uresničenjem samo razlaga, ter nenehno ustvarjanje. Nov je
bil način, kako se je kazala skrb za Italijane, razkropljene
po svetu, dalje duhovna in gmotna pomoč, ki so jo dobivali,
da bi vzdržali pred tujo politiko raznarodovanja; dalje napor,
da bi obdržali trdne vezi z materjo domovino in ustvarili ali
ohranili v njih zavest popolne enotnosti, čeprav so razkrop-

82

ljeni. Nova je bila, takoj napovedana in uresničena, politika
narodnostnega prirastka, čeprav je bila Italija vsaj sorazmerno
s svojimi močmi, preobljudena dežela; v skrbi za zdravje in
telesno izboljšanje mladine in ljudstva na splošno je bil že
leta 1923 ustanovljen »Dopolavoro« (Odpočitek), ki je bil na¬
menjen predvsem delavcem, pa tudi uradniškemu stanu in
srednjim slojem, da bi mogli izrabiti prosti čas in praznične
dni za oddih, pouk in šport  (knjižnice, bralnice, igrišča, poučni
izleti, strokovni tečaji, gledališča itd.).

Napad nasprotnikov, zmagovit protinapad, najvišji cilji

3. — Medtem so zorele nakljub stiskam, ki so neznansko
zavirale, nove, še večje in pomembnejše preosnove. Fašizem
je, kakor smo rekli, po oktobru leta 1922 nadaljeval svoj
pohod. Pokrajine, ustanove in družbe, ki so se ga spočetka
otepale, so ga zdaj sprejemale. Seveda je poleg resničnega
smisla in prizadevanja za popolnejše in zdravo politično živ¬
ljenje bilo tudi dosti fašističnega lošča, slabo namazanega na
stare in ne še mrtve politične grdobije. Mnogo pa je bilo čiste
lepote, kakor prejšnja leta že v socializmu, tako tudi v ce¬
lotnem fašizmu, ki se je prehitro povečal tudi z razbitinami
drugih strank, s koristolovci in z ljudmi, ki se jim je zdelo
težko mirno življenje v sporu s fašizmom, pogosto pa tudi
samo izven fašizma. Tako je nastala stiska spričo preobilja;
preveč je bilo namreč ljudi, pri katerih govorjenje in poslu¬
šanje ter govorjenje in delo nista bila v skladu; preštevilni
so bili zasilni starešine, ki niso znali niti dobro ubogati niti
dobro ukazovati; preveliko je bilo število dobičkarjev. Dalje
je bilo nespodbudno nasprotovanje in prerivanje za prvenstvo
med odličniki, posebno po pokrajinah; neprestana razdvojenost
med različnimi starešinstvi; zbledela zavest, ki se je spod-
mlevala, čeprav so jo razglašali in poveličevali, o načelu oblasti,
spričo toliko ljudi, ki so se posmehovali poveljem. Neprestano
ali pa pri vsaki priložnosti zmerom na izbruh pripravljeno
strankarsko nasilje, ki je bilo toliko manj znosno zdaj, kolikor
bolj so nasprotniki ležali skoraj na tleh ter močna vlada ni
bila več pobožna želja, in se je to nasilje sicer kazalo v manj
pogubnih oblikah, toda bolj kvarljivih za človeško dostojanstvo.
Politične volitve spomladi leta 1924 so bile nekakšno povračilo

6 '

83

tega nasilja zoper socialiste, ljudsko stranko in nasprotnike
vseh barv, ki jim je dalo povod za trditve, da je izid teh vo¬
litev, namreč velika fašistična zmaga, goljufiv in nezakonit.
Zato je bil leta 1924 nekakšen naval slabega počutja in neza¬
dovoljstva tako v samem fašizmu, še bolj pa v njegovi nepo¬
sredni soseščini in v veliki množici ljudstva, ki je bilo izven
vsake stranke. Nasprotniki so še bolj obnovili pogum in de¬
lavnost; imeli so namreč v milanskem »II Corriere della Sera«
(Večerni glasnik) in v turinski »La Stampa«  (Tisk) svoji silno
močni glasili. Namerili so svoje orožje zoper celotno delovanje,
pozneje pa tudi zoper ves miselni in načrtni sestav, ki je
vštevši delo ali brez njega začel oblikovati učeno navlako v
fašizmu, ki je bil vendar še zmerom gibek in valujoč. Tožilo
se jim je po »ustaljenosti«, ki jim ni pomenjala samo konca
vsega nasilja, ampak tudi konec tega načina vladanja, ki je
bolj skrbel za oblast kot za svobodo in ni trpel ustaljenih
oblik in varščin in jamstev, ki jih je fašizem vse prenovil.
Skratka zahtevali so popolno vzpostavitev vladavine s poslan¬
sko zbornico, v čemer so videli izročilo Preroda, novodobno
obliko političnega življenja in vez, ki je priklepala Italijo na
veliko družino omikanih ljudstev. Tako so vsaj liberalci in
socialisti postali med vojno in po njej silno rahločutni za skup¬
ščinsko vladavino. Prav tolikšno, čeprav drugače podprto, pa
je bilo nasprotovanje komunistov.

Slabše je bilo konec maja in junija, ko so odprli novo
zbornico. Na Montecitoriu so bile silno razburljive seje. Bilo
je besednih bitk in osebnih napadov med silno nadležno manj¬
šino ter večino. Prav tiste dni razdivjanih strasti se je dogodilo,
da je bil eden izmed najbolj zagrizenih in jedkih nasprot¬
nikov, socialistični poslanec Giacomo Matteotti, v bližini Rima
skrivnostno ubit. Hudodelstva so obtožili — in obtožba je bila
videti utemeljena — fašistične ljudi. Hoteli pa so obtožiti tudi
ves fašizem od predsednika do zadnjega prostaka. In ves fa¬
šizem so postavili pred obtožni stol, ga zmerjali in obrekovali.
Nasprotniki fašizma so hudodelstvo nad Matteottijem izrabili
do dna, doma in v inozemstvu, samo da bi odvzeli fašizmu
vsako vero in moč. Sto raznih nasprotnih poslancev je za
ugovor odšlo iz dvorca poslanske zbornice, poskušajoč oslabiti
zakonitost in tako ovreti delovanje nove zbornice. Delali pa so
se, kot da so pravi in zakoniti predstavniki naroda. Skratka,

84

bila je nekakšna nova »ločitev ljudstva«, nov Aventin, po¬
stavljen nasproti Montecitoriu.

Ni mogoče zanikati velike zmešnjave, ki je prevzela de¬
želo med temi dogodki in po njih: »To je silen nravni pretres
množic italijanskega naroda,« je priznal sam Mussolini. Tudi
med fašisti in njim naklonjenimi je bila negotovost, zbeganost
in spraševanje vesti; tu in tam so se začeli kakor zaradi pre¬
plaha že razhajati. Nekoliko so se zmedla tudi nekatera po¬
veljstva, ko so začutila, da so nekako osamljena in obkrožena.
Predsednikova oseba pa je bila zmerom vzvišena, čeprav so
aventinci razglašali, da ga bodo postavili pred vrhovno sodišče;
ni pa bila taka stranka. Tudi tu so nekako zmedeno želeli,
naj bi Mussolini zapustil to svojo slabo druščino in ostal sam,
sam z italijanskim ljudstvom, v čigar očeh se je predsednik
fašizma že začel upodabljati kot velik in pravičen gospod iz
nekdanjih dobrih časov. Res, v številčnem in duhovnem raz¬
voju fašizma je nastal zastoj. Nič več ni bilo gneče pred nje¬
govimi vrati in pred vrati ministrov. Kdor je iz previdnosti
še imel stike z obema taboroma ali kdor je samo čakal, da bi
se do kraja prepričal o dozorelosti fašizma, ali kdor se mu je
približal z nejevoljo, vsi ti so mu zdaj brž pokazali hrbet. Med
temi je bilo veliko vseučiliščnikov in izobražencev, nemajhen
del uradništva, posebno po ministrstvih, in mnogo prosto¬
zidarjev. Nekakšen zastoj je bil tudi v dejavnosti fašistične
vlade. Najprej je to občutila zunanja politika...

Tako je potekalo vse leto 1924. Medtem pa so se že poka¬
zala znamenja izboljšanja. Obrekljivi spopad je zmerom bolj
kazal bistveno strankarskega in sebičnega duha in prave take
namene, dalje osebno sovraštvo in nestrpnost slavohlepnih
ljudi; v besnem otepanju pa so ti zadevali hkrati fašizem in
Italijo, ki ju poslej ni bilo več lahko razločevati. Obenem z
razkrojevalno neumerjenostjo sta se pokazali tudi nečimrnost
in neplodnost nasprotniške združbe, ki so jo zaradi njene razno¬
rodnosti vezale samo še zanikujoče lastnosti, ko je prava ure¬
jena sila ni več podpirala in vzdrževala. Kaj neki bi moglo
to sračje gnezdo dati Italiji, če bi se mu posrečilo podreti
fašizem? Samo novo in še hujšo zmedo.  Zato se je velika
množica nestrankarskih, ki se zmerom obračajo po vetru, a
imajo vendar precejšen vpliv na spremembe v strankah, pri¬
bližala fašizmu. Potem so se v silnem vrenju in skrajnem

85

razburjenju začeli tudi nekdanji oddelki tu pa tam shajati in
se vsi nestrpni pripravljati, da bi na prvo znamenje planili
iz strelskih jarkov; a tudi sam Mussolini ni bil mož, ki bi se
v primeru potrebe obotavljal razvezati nasilja svojih strankar-
jev. Medtem pa je imel 3. januarja svoj veliki govor v zbor¬
nici. Kakor dober vojskovodja je pričakoval pravi trenutek, ki
ga je čutil prihajati, in ga zgrabil. V tistih težavnih dneh ga
strast in hladen račun, obadva enako potrebna, nista niti za
trenutek zapustila. Nasprotniki so prestavili boj na nravno in
pravno področje. Ta pa ga je spet prenesel na politično pod¬
ročje. Ko je prikazal prevrat, je razložil vsa nasilja, ki so se
dogodila. V celoti je prevzel vso odgovornost nase, češ da je
zgodovinsko politično-nravno ozračje, iz katerega je zraslo na¬
silje, ustvaril on sam, Mussolini, z neprestanim hujskanjem
že od časov vmešavanja do danes. Zbornica res lahko na pod¬
lagi ustave postavi kraljeve ministre pred vrhovno sodišče.
Toda ali je pripravljena izrabiti to pravico?

Ta govor je postal v fašističnem letopisju in zgodovini
znamenit. In 3. januar so v fašističnem koledarju postavili ob
23. marec 1919, ob 28. oktober 1922 in ob še tri druge poznejše
slovesne dni. Po tem dnevu je imel voditelj dobljeno igro. Ko
se je Mussolini s svojo neustrašeno voljo in s svojim nadvse,
odločnim sklepom, da bo izvojeval boj do kraja, postavil na¬
sproti sovražniku, precej manj trdnemu in odločnemu od njega,
ki ga je sicer vezalo mnogo načel, ne pa eno samo, in ga
vodilo mnogo predsednikov, ne pa en sam, je naglo spet osvojil
zgubljene postojanke. Velika večina zbornice je bila bolj kot
kdaj koli z njim kljub nekakšnemu nezadovoljstvu spričo pred¬
loga za nov volivni zakon, ki ga je vlada predložila decembra.
Tudi državni zbor je bil z njim ter je pustil na cedilu preži¬
velo upanje nasprotnikov. Medtem so se počasi opogumljali
omahljivci in razočarali vse tiste, ki so se slepili s silno močjo
Aventina. Umiril se je tudi pokrajinski fašizem, ki je v novem
viharnem ozračju že pričel stegati roko po središču, to se
pravi, začel s prerivanjem, ki je bilo nevarno, čeprav tudi
potrebno. Fašizem se je izvil iz te stiske nekoliko razredčen,
toda bolj enovit ter s poživljeno voljo in načrti. Bolj kot kdaj
koli je bil prost ne samo krivih ver, ampak tudi samo
»nagnjenje in razmišljanja o nagnjenjih. Treba je bilo izbrati:
ali sem ali tja. »Naša divja volja po celotnosti'bo poslej še

86

bolj divjala« (Mussolinijev govor v Avgusteju dne 22. junija
1925). Tako so ponovno določno potegnili tudi razmejitveno
črto med fašizmom in nefašizmom, ki se je bila po prihodu
na oblast znova zameglila. Pa ne samo to, kajti nefašizmu,
vsaj tistemu, ki je bil združen v drugih strankah, 'so vzeli
pravico do življenja. Dnevni povelji sta bili: »Popolna, načrtna
in dejanska nepopustljivost« in »vso oblast vsemu fašizmu!«
Vlada je postala čisto fašistična. Liberalci so ali postali fa¬
šisti ali pa zginili s površja, kakor so socialisti in ljudska
stranka izginili iz zbornice in iz dežele. Mnogo nasprotnikov,
ki so bili bolj neomajni od drugih, je pobegnilo v inozemstvo
ali pa so bili prisiljeni oditi v pregnanstvo; toda vse to fa¬
šizmu in njegovemu mednarodnemu ugledu ni bilo v prid.

Poslej pa zbogom liberalizem! Zbogom nasprotovanje v
poslanski zbornici! Zbogom »prerivanje med strankami«. In
rekel bi, da je bil liberalizem z vsemi svojimi raznimi obli¬
kami in izjavami najbolj zadet, saj je po njem kar deževalo
udarcev. Mussolini je napadel vsakega, kdor koli se je še
oklepal tega pojmovanja, ki je bilo okrog leta 1860 tudi v
Italiji veroizpoved rodov v soglasju z nauki in zgledi, ki so
prihajali predvsem iz Anglije. Pribil je, da nasprotovanje za
zdravo politično vladavino prav za prav ni potrebno. V celot¬
nostih vladavini, kot je fašizem, pa je nasprotovanje neumnost.
Ne potrebujemo zunanjih spodbud. Spodbudo imamo v samem
sebi, dobimo jo v stvareh samih, ki jih moramo obravnavati
in se jih lotevati... Tudi mnogi »izobraženci«, ki so bili po
veliki večini usmerjeni proti tistemu liberalizmu, ki je večini
pomenjal življenje in dopustitev življenja ter se ni dosti menil
za zavednost, so se bolj oklenili fašizma, se bolj odkrito lotili
boja zanj, se zbrali na velikem shodu v Bologni ter tam se¬
stavili in razmnožili slovesno izjavo, ki jo je napisal Giovanni
Gentile. Ker pa so tej izjavi zoprvali izobraženci iz nasprot¬
nega tabora z drugo slovesno izjavo, ki jo je sestavil Benedetto
Croce, se je spričo tega vnel pravi časopisni boj, ki je bil
usmerjen v to, da bi spravil na slab glas vse omikane ljudi,
ki so se pridružili fašizmu, in postavil nekakšno nasprotje med
fašizmom in omiko, če že ne med izobraženci in fašizmom;
tako se je vodstvu stranke porodila misel in načrt o zavodu
za fašistično omiko, ki so ga res kmalu ustanovili in ga 19. de¬
cembra 1925 slovesno posvetili na Campidogliu ob navzočnosti

87

predsednika vlade in z govorom predsednika Giovannija Gen-
tileja. Skratka, bili sta kar celi vojski ali vsaj veliki posadki
književnikov in učenjakov, ki sta jih vodila dva modroslovca,
Giovanni Gentile in Benedetto Croce, a so bili pred tem zdru¬
ženi v blagodejnem delu za modroslovsko preosnovo, ki je tudi
nastajajočemu fašizmu dala nekaj življenjskih prvin. Ta zavod
si je zastavil nalogo, ki jo je poskušal tudi udejstviti, da bi
zbral vse največje italijanske osebnosti z znanstvenega pod¬
ročja, ki so se strinjali s fašizmom, da bi jih potegnil iz nji¬
hovih razglabljanj, pogosto odmaknjenih ali vsaj brezbrižnih
za porabna vprašanja; da bi usmeril njihovo razumsko silo
za razsvetlitev in izoblikovanje nove italijanske zavednosti.
Ni šlo samo za nasprotovanje med izobraženimi fašisti in ne-
fašisti, ampak tudi za delo v območju fašizma, za razjasnitev
zamisli, za ustvaritev plodnega sodelovanja umskih in ročnih
delavcev, za navajanje fašistov k pravemu pojmovanju omike,
za zavoro, da se ne bi upravičeno oboževanje dela, »stvari¬
teljska« besnost, precenjevanje čustev, strasti, neposrednega
zaznavanja in nespoznavnosti razkrojilo v načelno zaupanje
neznanju.

Skratka, fašizem je bil po stiski v letih 1924/25 silno
goreč ne samo za odpravo nekaterih vzrokov svojih slabosti,
ampak še bolj za vzgojo velikanskih množic, ki so bile izven
politike, vzgojo nepoznane »dežele«, posebno juga, kamor so
se zdaj osredili napori javnega prizadevanja; pa tudi za po-
globitveno delo v zavednosti in po zavodih, za bolj odločno
nadaljevanje po že danih smernicah in po potrebi za njihovo
popravljanje. »Tovariši, prišla je pomlad, zdaj bo vojska!«
je 23. marca 1925 Mussolini zavpil z balkona Chigijevega
dvorca veliki množici, ki se je zbrala na trgu. Vojska pa je
bila »celotnostim in enotno ponovno osvojevanje fašističnega
prvenstva, zmerom in povsod in zoper vsakega«. Treba je bilo
več kot dati »vso oblast vsemu fašizmu«, treba je bilo urediti
državo v skladu s potrebami prevrata in doseči, da bo zbor¬
nična politika za zmerom onemogočena, izvršilna oblast pa
postavljena za središče državne ureditve, za najvišjo narodno
oblast; treba je bilo »pofašistiti« Italijo in napraviti za »Ita¬
lijana« soznačico »fašist«, prav tako, kakršno je že imel »ka¬
toličan« (govor za narodni shod stranke v Avgusteju dne 22. ju¬
nija 1925). Ker fašizem ni bil več samo stranka, je moral po-

88

stati »življenjska oblika«. Kakor sta rimstvo in preporod Ita¬
lijanom izoblikovala neomajne značaje, tako naj bi jih tudi
fašizem. In res je že začelo vstajati to novo pokolenje, se
oblikovalo in ob vsaki priložnosti kazalo svoje obrise in zna¬
čilne poteze, ki so ljubezen do reda, oboževanje lepote in moči,
pogum pred odgovornostjo, zavračanje obrabljenih rekel, žeja
po resničnosti in gorečnost za ljudsko blaginjo; vse to so
»osnovna vodila fašističnega gibanja«. Dalje pa tudi žilavost,
vztrajnost in načrtnost; same lastnosti, ki se Italijanom dotlej
niso zdele kaj vredne... Iz vse te celotnostne ustavne in
nravne presnove, je dodal Mussolini v govoru v Avguste ju,
naj bi sledilo velikansko sklepno dejanje: ustvaritev cesarstva!

Tako torej: ni bilo še konec obrambne bitke, a Mussolini
je že prešel z vsemi razvitimi zastavami v napad ter italijan¬
skemu ljudstvu spregovoril čarovne besede o cesarstvu, ki ga
je pokazal skoraj kot naraven in potreben razvoj fašizma, kot
posledico te celotnostne preosnove naroda. Toda to cesarstvo,
ki se je počasi oblikovalo, kolikor je bilo ali je hotelo biti
»gospodarsko, politično in duhovno« prej kot ozemeljsko, jq
zanj že postajalo resničnost, posledica dopolnjenega prevrata.
Ker pa je pokazal prevrat nov pogled na življenje in nov način
življenja, okrepil posameznike v državni pokorščini, pomagal
zamislim in silam, ki so bile že skoraj izčrpane kakor libe¬
ralizem in socializem, z novimi zamislimi in močmi, kot je bil
nov fašizem, in vendar ohranil vse tisto, kar sta imela libera¬
lizem in socializem življenjskega, je ustvaril načrte in potrebna
sredstva za zgraditev cesarstva. To pa je začenjalo dobivati
v predsednikovem duhu in v njegovi besedi tudi že nekakšno
gmotno podobo in prostorno omejitev kot gospostvo nad Sre¬
dozemljem, nad tistim Sredozemljem, ki ga je Prerod označil
za bodoče veliko delovno področje zedinjene Italije, ki pa ga
je morala zedinjena Italija med leti 1878 in 1882 gledati, kako
so ji ga zmerom bolj odnašali Angleži in Francozi ter druga'
vstajajoča ljudstva, o katerem so leta 1885 Italijani začeli
drzno upati, da ga bodo dosegli od zadaj, začenši pri Rdečem
morju in Massaui, ki ga je nazadnje v letu 1911 Italija začela
ponovno osvajati, ko je postavila postojanke v Libiji in na
Dvanajsterootočju. Ob svetovni vojni smo se načrtno in srčno
vojskovali predvsem za neodrešene dežele in za Jadran, se
skoraj prikovali na to morje in na tisto alpsko mejo, medtem

89

pa se je na Sredozemlju bolj kot kdaj koli utrdilo francosko-
angleško gospostvo. Toda po letu 1919 se je Mussolini k matu
naveličal italijanskega narodnjakarskega prerekanja, ki se je
vse preveč zgubljalo med dalmatinskimi otočki in čermi, in je
bil med prvimi, ki je spet pokazal na silno obširno Sredo¬
zemlje, ki ima za nas vse polno možnosti razmaha in potrebnih
poti do zgodovinskih italijanskih ciljev. Ti pa imajo dve imeni,
je rekel potem: Azija in Afrika, predvsem Afrika. Vsekakor
mogočen cilj, kajti »treba si je postaviti cilje, da si jih upa¬
mo doseči«; toliko mogočnejši cilj, ker je segal brez določnih
obrisov v bodočnost. Na tretjo obletnico pohoda na Rim dne
28. oktobra 1925 je Mussolini govoril v milanskem gledališču
Scali: Osmo stoletje je bilo stoletje naše neodvisnosti; sedanje
je stoletje naše moči na vseh področjih gmote in duha. Kaj je
bilo potrebno za dosego tega cilja? Poslušna volja. To naj
vam pojasni, kako se danes uresniči čudež in da bomo lahko
videli po stoletju poskusov in žrtev, »kako bo italijansko ljud¬
stvo stopilo v zgodovino in se zavedelo svojega poslanstva«.
Danes je tisto, kar so bili nekoč naseljenci sedmerih držav,
»narod, ki si gradi svoje pravne, politične in nravne osnove ter
postaja država«. Verujem v poslanstvo moči, ki čaka italijansko
narodno mladino. »In vsi moji napori, ves moj trud, vsa
moja skrb, vsa moja bolečina, vse je usmerjeno v ta cilj...«

VI.

PREOSNOVA DRŽAVE
Od vlade do trdne države

1. — Tako je fašizem stopil v novo razdobje bolj pristne
in izključno fašistične dejavnosti. Končan je bil vihar leta
1924, ki je gotovo služil kot spodbuda; treba je celo omeniti,
da je uredil nekaj splošnih zelo nujnih in strokovnih nalog
glede javne službe, denarstva itd.; nič več ni naletel na so¬
rodne prvine, s katerimi naj bi se zaradi potrebnega sodelo¬
vanja sporazumeval; čutil je, da mora še bolje opravičiti svojo
neomejeno oblast na vladi; pridobil si je polno skušenj, ki
jih prej ni imel. Skušnje priznanja in odklona, uspehov in

90

neuspehov. Nič kaj zadovoljivo na primer ni bilo stanje stro¬
kovnih združenj, osebno prizadevanje Edmonda Rossonija.
Kljub fašističnim zvezam so obstojale tudi še rdeče in bele. Pa
tudi med samimi fašističnimi je bilo še vse preveč razredno-
bojnega duha; sodelovanje med delodajalci in delojemalci je
bilo preveč prepuščeno dobri ali slabi volji strank, zato pa je
bilo negotovo. Posledica tega je bila, da se položaj delavskih
množic ni kaj prida zboljšal, da duhovi niso bili pomirjeni, da
je bilo še nerešeno silno pomembno vprašanje javnega reda,
to se pravi konec razrednega boja in družabni mir, ki sta bila
Italiji toliko bolj potrebna spričo mednarodnega tekmovanja.
Iz tega razloga si je Mussolini konec decembra leta 1928 na
nekem veleobrtnem shodu v Chigijevem dvorcu upal trditi,
»da se poskus celovitega strokovništva vsaj na veleobrtnem
področju ni posrečil«. V Lunigiani in v Valdarnu so se poleti
leta 1924 spet pojavile tudi stavke. Druge, še večje pa v za¬
četku leta 1925 v Lombardiji. Tudi »fašistične« stavke ali vsaj
s precej vidno premočjo fašističnih društev nad drugimi, za¬
radi česar so ta lahko dejansko že predstavljala vse združene,
a vendarle stavke. Take okoliščine so posebno v političnem
trenutku, kakršen je bil tale, hudo skrbele Mussolinija, ki je
bil tedaj zaverovan v misel, da bi bilo treba strokovne sile
živo vključiti v državo in jim dati življenjski prostor, da bi
bilo treba združiti vse proizvodne moči in jih postaviti na
skupno raven, kajti »tudi delavske množice postajajo zmerom
bolj zavestna prvina pri sodelovanju za narodno blaginjo in
veličino« (v »La Gerarchia«  dne 16. maja 1926). Fašistični
prevrat naj bi zlasti pri tem vztrajal.

Skratka, prišel je trenutek, ko je bilo treba na tem ali
na onem področju dvigniti zgornji del stavbe, z zakoni do¬
ločiti dejanski stan, utrditi in ustavno uzakoniti novi red, ga
razosebiti, to se pravi, odtegniti ga spremembam posameznikov,
preiti od trdne vladavine k trdni državi, vsaj toliko, kolikor
bi trdnosti mogli dati zakoni. Toda kakor srno rekli, niso
zaupali samo zakonom. Namesto liberalne, razdrobljene, raz¬
vezane, razcepljene in popolnoma razredne države, brez lastnih
smernic, skoraj malomarne za kakovost dejanskih družabnih
sil, skratka »brezbrižne«, da pač rabimo udomačeno besedo,
ki jo je pokazala italijanska skušnja zadnjih tridesetih ali
štiridesetih let, so hoteli narodno državo, bolj skladno v njenih

91

različnih sestavinah, bolj krepko starešinsko in upravljano zvi¬
ška, bolj hitro v sklepanju in delu, zelo samozavestno in oskrb¬
ljeno s samoupravnimi smernicami, ki sta jih pokazala zgo¬
dovinsko izročilo in zavest prihodnosti, ki živi v elites  (izbran¬
cih), in samo v njih, silno čuječo in nadvse pripravljeno na
svetovne dogodke in na zunanji boj ter zlasti pazljivo pri
reševanju tako imenovanih družabnih vprašanj in pri porav¬
navanju pokrajinskih in krajevnih zahtev, ki pa jih je treba
obravnavati kot narodna vprašanja in zahteve, vneto ne samo
za priporočanje sodelovanja med sloji, ampak tudi za ustva¬
ritev zavesti o enotnosti narodnih sil in za postavitev pomoč-
kov, s katerimi in v katerih bi bilo tako sodelovanje mogoče
in taka enotnost ostvarljiva.

Že od leta 1923 je veliki svet obravnaval preosnovo ustave.
Toda tedaj je pritiskalo drugo delo. Poleti leta 1924, ko se je
nadaljeval boj, ki ga je povzročilo hudodelstvo nad Matteot-
tijem, pa je navod petnajsterih, ki ga je imenoval Mussolini
in mu predsedoval Gentile, član državnega zbora, začel obrav¬
navati nekatera podrobna vprašanja, tako glede skrivnih zdru¬
ženj, glede ureditve, ki naj jo dobi strokovništvo na področju
javnega prava in glede načinov neposrednega zastopstva pro¬
izvodnih sil v ustavnem sestavu države. Januarja je navod
petnajsterih postal s kraljevim imenovanjem navod osemnajste-
rih. Oba navoda sta pretresala, poročala in predlagala. Dne
30. aprila pa je predsednik, senator Gentile, v Velikem svetu
poročal o nekaterih sklepih, ki so jih dosegli, in o nekaterih
predlogih, ki so jih premislili. Veliki svet in potem stranka
in vlada so seveda ravnali s sklopi in predlogi osemnajsterih
silno samostojno, vendar pa so se okoriščali z njihovim delom.
Najprej so uredili zadevo glede skrivnih družb, alias  (z drugo
besedo) prostozidarstva, o katerem sta v duhu navoda poročala
Volpe in Ercole. Maja pa je zbornica že izglasovala zakon, ki
je urejal pravico združevanja (ustava Carla Alberta, ki je
potem postala ustava kraljevine Italije, je obravnavala samo
pravico shajanja) in prekoračil tudi predloge petnajsterih in
osemnajsterih, prepovedal skrivne družbe ter vsa združenja
postavil pod državno nadzorstvo. Tako so ločino vsaj raz¬
pršili, če že ne uničili, kar je bila pradavna želja liberalnih
in desničarskih socialističnih skupin, kakor tudi narodnjaških
in katoliških, bodisi zaradi vere bodisi zaradi odkritega raz-

92

rednega boja bodisi zaradi politične nravnosti in pokorščine
državljanskemu in vojaškemu starešinstvu bodisi zaradi vzvi¬
šenosti države in njene popolne neodvisnosti spričo vsake
svetovljanske dejavnosti ali ustanove. Tudi Mussolini se je že
kot levičarski socialist hudo bojeval zoper prostozidarstvo, ta
boj pa se je strinjal s tistim, ki ga je prav tako bojeval med
letoma 1910 in 1914 zoper ljudovlado in preobražanje. Zdaj
pa je fašizem združil v sebi skoraj vse te različne razloge na¬
sprotovanja; jasno pa je, da je udaril brezobzirno, čeprav je
tvegal nesoglasja in tihe notranje vojske v sami stranki, v
katero se je nateklo precej prostozidarjev. Tisti čas se ni
manjkalo niti množičnih naskokov na prostozidarske celice niti
razbijanja pohištva in njihovih znamenj, ki so jih v posmeh
vlačili po ulicah, niti objavljanja seznamov vpisanih itd.

To je bil prvi zakon iz vrste zakonov, ki bi jih lahko
imenovali in so jih res imenovali obrambne,  ker so pač oprem¬
ljali državo z novim orožjem. Drugi zakon te vrste je obrav¬
naval uradništvo, ki ga je sicer prizadel že zakon zoper pro¬
stozidarstvo, v čigar mrežo je bilo hudo zapleteno; pooblaščal
je namreč vlado, da sme odpustiti iz službe vse nevojaške in
vojaške državne nameščence, ki bi z delovanjem v službi in
izven nje ne nudili popolnega jamstva za zvesto izvrševanje
svojih dolžnosti ter bi bili nezdružljivi s političnimi smerni¬
cami vlade. Ta ukrep je bil dejansko malo uporabljan. Toda
ostal je kot opomin in grožnja, da uslužbencem ni več dovo¬
ljeno stavkati, poslušati ali voditi prevratne stranke, na državne
stroške pripravljati upor zoper državo, kakor se je posebno
med železniškimi uslužbenci in železničarji zadnja leta do¬
gajalo. Pa še drugi zakoni: o dnevnem tisku za omejitev svo¬
bode, ki se je čisto izrodila v sramotno samovoljnost; o iz¬
gnancih, ki so jim vzeli domovinsko pravico, dohodke, naslove
in v nekaterih primerih zaplenili ali zasegli tudi imetje; o
smrtni kazni, ki so jo obnovili za krivce napadov na življenje
vladarjev, prestolonaslednika in predsednika vlade, kakor tudi
za oboroženo vstajo, hujskanje, državljansko vojsko itd., vse te
zadeve so pripadale sodbi posebnega sodišča, ki se je ravnalo
po vojaškem kazenskem zakoniku in izrekalo sodbe brez
priziva.

Istočasno ali malo kasneje med letoma 1925 in 1926 so se
med »obrambnimi« in »ustvarjalnimi« ali »tvornimi« zakoni

93

vrstili tudi »fašistični« in celo »izključno fašistični«. Po po¬
membnosti prvi izmed vseh je zakon z dne 24. decembra 1925,
ki naj bi utrdil mesto predsednika vlade in okrepil izvršilno
oblast ter priskrbel večjo moč in ugled pokrajinskim pred¬
stavnikom vlade. Ta zakon, ki je v drugačnih in veliko ugod¬
nejših okoliščinah obnavljal poskus, ki ga je napravil že Fran-
cesco Crispi in potem še nekateri predsedniki- sveta, je zako¬
nito potrdil ustavno poslovanje zadnjih treh let in določil pred¬
sedniku mesto prvega ministra, ki naj ima med ministri
veljavo pravega predsednika, da bo torej lahko dal vladi
večjo enotnost v njeni sestavi in delovanju ter to enotnost
predstavljal pred kraljem in poslansko zbornico. Vse to je
bilo deloma novo, deloma pa »vrnitev k ustavi«, ki so jo že
nekaj časa napovedovali desničarski ljudje, to se pravi, ne
vrnitev k skupščinski, ampak k ustavni vladi, ki je odgovorna
kralju, ne pa poslanski zbornici. Taka vlada pa je imela zdaj
osnovo in torej tudi sposobnost za delo in življenje, česar
pred fašizmom sploh ni imela. Zakon z dne 31. januarja 1926
pa je urejal snov zakonskih odlokov. Dogajalo se je namreč
tole: Ko so se skupščinska področja skoraj neomejeno raz¬
mahnila, so začeli zakonodajno in vladno dejavnost zamešavati.
Vse je postalo zakonska snov, tudi kjer bi zadostovala pre¬
prosta predpisna uredba. Dejansko pa je bilo nemogoče po¬
stavljati zakone za vse; zato je neprestano kar deževalo za¬
konskih odlokov, ki jih je potem zbornica brez obravnavanja
odobrila, včasih kar v skupinah po deset in sto. Ker so hoteli
postaviti preveč zakonov, so skoraj nekako uničili zakonodajno
oblast. Zakon iz januarja leta 1926 pa je prav in natančno
določil zakonodajno področje, omejil pravilno in zaradi pre¬
nosa moči s poslanske zbornice vladi lastno oblast o izdajanju
pravnih določil predpisnega značaja glede izvedbe zakonov,
glede ureditve in delovanja državne uprave in glede uporabe
pristojnih pravic pri izvršilni oblasti. Tudi tu je šlo za nove
stvari, pa tudi za preprosto ponovno potrditev pravic, ki jih
je zadnja leta poslanska zbornica iztrgala vladi. Tudi to je bil
samo drug način za ustvaritev izvršilne oblasti, ki »je vse¬
povsod pričujoča in vse čase trajajoča oblast.« Prav tako so
se lotili preosnove zakonikov, ki so bili zastareli in ne več
ustrezni za dejansko stanje prava spričo toliko zakonov, ki so
jih spremenili. In vlada je ali postavila preučevalne navode

94

za preosnovo zakonikov ali pa si v poslanski zbornici izposlo¬
vala pooblastila za vnos novosti (v državljanskem zakoniku)
in za izdajo novih zakonikov (trgovinskega, pomorsko trgov¬
skega, za državljanski postopek, za pravni in kazenski po¬
stopek). Tako so lahko spravili v sklad, in dejansko tudi so,
zasebno in javno pravo ter v to vnesli vse tudi z drugih pod¬
ročij javnega prava, ki se jih še niso dotaknili, večjo podreje¬
nost zasebnih koristi koristim občestva, kar naj bi bilo bistvena
poteza fašistične vladavine.

Na deželi je nek zakon Federzonija, ki je postal notranji
minister ter se ravnal po smernicah Velikega sveta in Musso¬
linija, ki jih je razglašal z odločnimi pozivi k pokorščini pri¬
padnikov, povečal področje načelnikov in jih spremenil v naj¬
višje prenosnike in razlagalce splošnih vladnih smernic za vse
službe, pripadajoče državi in krajevnim pokrajinskim usta¬
novam in visoke urejevalce različnih pokrajinskih služb. »Naj
postane vsem čisto jasno, da oblast ne more biti oddana na-
spol... Oblast je ena in enotna. Če naj ne bi bilo tako, se
vrnemo v popoln državni nered... zatajimo namreč eno
izmed največjih gibal zmagoslavja fašističnega delovanja, ki se
bojuje predvsem za to, da bi dalo državi trdnost, oblast, ugled
in moč, da bi jo napravilo enotno in nedotakljivo, kakor je in
mora biti fašistična država. Stranka in njeno starešinstvo sta
po dokončanem prevratu samo zavestno orodje in eno izmed
državnih sredstev, tako v središču kot na deželi.« Tako je
zapisal Mussolini načelnikom v neki okrožnici, ki je zelo
zaslovela.

Tudi po občinah je nek drug Federzonijev zakon nado¬
mestil dotlej veljavni sestav volivnosti in skupščine upravnikov
z enim samim uradnikom po kraljevem imenovanju in ga za
pet let potrdil za župana. Uredbo, ki je bila sprva omejena
samo za majhne občine, po večini neurejene in brez sposobnih
ljudi, so pozneje razširili na vse občine; kmalu so tudi v Rimu,
kjer ni bilo več župana in voljenih svetnikov, ampak jih je
nadomestil upravnik s svetovalci, ki jih je imenoval kralj,
spremenili upravo občinskih poslov. Zakonodajalčev namen
gotovo ni bil omrtvičiti, ampak skrajno okrepiti ta pokrajinska
orodja, s tem da jih je poklical k novim nalogam in jih
spodbudil k podjetnosti. Hotel pa je tudi, da bi zmerom

95

zviška bedela država. Skratka, bil je skupek svobode in oblasti,
osrednje uprave in samouprav, kar najdemo poslej v vsakem
dejanju in ustanovi fašistične vlade.

Združitev delavskih sil

2. — Nazadnje so dosegli pravno ureditev nepreglednega
strokovnega in stanovskega področja ter vključitev strokovnih
zvez v državo z ustavnimi nalogami: skratka, nekakšen spoj
dveh bistev, ki sta bili do tedaj ločeni in nasprotni. To je bilo
najbolj pristno delo fašističnega prevrata. Odločilno je bilo
pojmovanje, da je italijanski narod nravna, politična in gospo¬
darska enota, ki je ostvarjena v državi; da so državljani nujno
vzajemni v narodu; da delo ni pravica, ampak dolžnost in da
je zato v državnem varstvu; da je narodna proizvodnja enotna,
da je enoten njen namen, namreč razvoj narodne moči, ter da
morajo proizvajalci sodelovati in biti vzajemni, da vprašanja
dela in odnosov med različnimi členi proizvodnje niso zasebna
stvar, kakor tudi nista čisto zasebni stvari veleobrtno gospo¬
darstvo in zemljiška posest; da strokovna ureditev, sad novo¬
dobnega gospodarskega in družabnega življenja ter potrebna
odprava tiste osamljenosti, v katero je francoski prevrat pahnil
posameznika, ne more biti prepuščena sama sebi, da bi se
namreč država ne menila za strokovne zveze in strokovne
zveze ne za državo, ker je nevarno, da bi shirala in razpadla;
da so narodne proizvodne sile, združene v strokovne zveze, če
delajo izven države, čeprav ne namerno, zoper državo, ker
morajo biti v državi, živ del države, ter odpraviti pogubno raz¬
dvojenost, ker tudi narodno gospodarski stvarnosti slabo
ustreza, ki je znotraj čisto spojena in sovisna, na zunaj pa
izročena spopadom tekmujočih narodnih gospodarstev in pri¬
siljena, da se skupno bojuje za obstanek in življenje; da mora
zato država priznati strokovne zveze, jih oskrbeti s pravnimi
osebami in odgovornostjo, jim izročiti javne naloge na delov¬
nem področju, jih pripustiti v velike državne posvetovalne in
odločujoče zbore, da bi tako postale osnova za narodno poli¬
tično predstavništvo. Posameznika in državo, doslej ločena
ali ne dobro in živo povezana, je treba bolje spojiti in nekako
prežeti drugega z drugim po strokovni zvezi in stanovskih
društvih, orodjih javnega prava, ki bi delovali v območju in

96

pod nadzorstvom države, a bi jim država dodelila omejeno
oblast in jim omogočila tekmovanje v državnem življenju, da
bi si tako vtisnili državno ureditev.

Take misli, ki so začele takoj po letu 1922, nekatere pa
že v strankini ustavi med letoma 1920 in 1921 postajati po¬
ljudne in dobivati prva uresničenja v fašističnem strokovništvu,
so bile prvikrat slovesno pravno določene v zakonu z dne
3. aprila 1926 glede »Pravnega reda skupinskih delovnih od¬
nosov«, s katerim so bile pravno priznane obrtne strokovne
zveze (ločene v strokovne zveze delodajalcev, delojemalcev in
obrtnikov) ter posamezne zveze in združenja s pravico obvez¬
nega zastopanja vseh pripadnikov posameznega razreda, če so
vpisani ali ne; priznane strokovne zveze so dobile pravico
sklepanja skupinskih pogodb, izraz pravne enakosti delodajal¬
cev in delojemalcev ter podrejenost vseh proizvajalcev kori¬
stim proizvodnje; ustanovili so Delavsko sodišče, ki naj bi
sodilo o spolnjevanju ali nespolnjevanju skupinskih pogodb,
po potrebi pa tudi določalo nova pravila; prepovedali so iz-
prtja in stavke, to se pravi, samoobrambo razredov. Iz tega
reda skupinskih pogodb so bili izvzeti javni uradniki in na¬
meščenci velikih državnih podjetij (železnice, pošte itd.), ki
ali se ne morejo strokovno zvezati (sodniki in uradniki), ali
pa morejo ustanavljati samo priznana združenja, ki pa niso
pravne osebe in ki se nikakor ne morejo kakor koli enačiti
z državo, da bi se mogla z njo pogajati, ampak so podrejena
(učitelji). Torej enotno združenje raznih delovnih sil. Vendar
pa ni bilo prisilno in eno samo združenje za različne vrste; to
se pravi, da ni bilo ne odkazanih strokovnih zvez ne samo-
trštva v društvenem življenju. Fašizem je zavrgel vsako snovno
in računarsko ali kolikostno pojmovanje ter ostal zvest tistim
voditeljem ljudstva, ki so bili v središču in na poveljstvu, ter
največ, če že ne izključno, zaupal prostovoljcem in manjšinam.
Vsakemu je na prosto dano, da se vpiše v katero koli društvo
ali strokovno zvezo v mejah, ki jih določajo zakoni. Država
pa namerava priznati in bo priznala samo tiste strokovne
zveze, ki ustrezajo nekaterim nravnim  (dejanska delavnost
tudi na področju pouka, vzgoje itd.), pravnim  (da vežejo naj¬
manj 10% delavcev ali delodajalcev posamezne vrste) in po¬
litičnim  (da priznavajo načela narodne države) pogojem; to
priznanje pa je jamstvo državi in koristno strokovni zvezi. Pri-

Zgod. fašist, gibanja 7

97

znanim strokovnim zvezam, in samo tem, bo zaupano izključno
strokovno zastopstvo raznih vrst delavcev ali delodajalcev,
vpisanih in nevpisanih; s tem je jasna sposobnost in pravica,
da smejo te strokovne zveze sklepati skupinske pogodbe.

Komaj so objavili zakon z dne 3. aprila 1926, je že izšla tudi
z osebnim Mussolinijevim sodelovanjem, kakor tudi sodelova¬
njem Giuseppa Bottaia, mladega, prizadevnega podtajnika, po¬
zneje ministra stanovstva, Delavska listina,  ki jo je Veliki svet
obravnal in potrdil 21. aprila 1927 na obletnico ustanovitve Rima
in na praznik dela, ter so jo potem objavili. Pojasnjevala je
nravna načela, ki so osnova fašističnemu pojmovanju stro-
kovništva in države; določala je področje in značaj novih
ustanov in sredstev, ki so namenjena ureditvi dela in obrtnih
koristi; zagotavljala je svobodno strokovno združevanje, ven¬
dar pa pridrževala priznanim strokovnim zvezam posebne pra¬
vice in dolžnosti; govorila je o skupinski pogodbi in delovnem
jamstvu; izjavljala je, da mora zaslužek ustrezati navadnim
zahtevam delavčevega življenja, mogočosti proizvodnje in do¬
bičku dela. Potem je pojasnjevala opredelitev rokodelstva, pre¬
vidnost, pomoč, pouk in vzgojo delavcev. Skratka, bila je
skupek zahtev in načel in vodilnih smernic, ob katerih naj bi
se navdihovala sleherna narodna proizvodna dejavnost sama
zase in za odnose z državo; v njenem središču pa je bila
osnovna misel o popolni podrejenosti posameznikovih pravic
in koristi narodnim pravicam in koristim, o enakosti razredov
ter o pomenu in nravstvenih namenih gospodarske ureditve.
Med drugim je hotela spremeniti delo v narodno službo, s tem
pa dati delavcu veliko dostojnejšp nalogo in zavest tega do¬
stojanstva, ga potegniti iz nizkotnosti dela, ki ga opravlja samo
za zaslužek, ter dati njegovemu življenju globljo vsebino.
Listina,  ki je vsebovala »izjave«, ki jih ni moč prevesti v za¬
kone, ampak so samo preprosti napotki in opomini splošnega
pomena, je vsebovala tudi druge, ki so bile že prevedene v
zakon z dne 3. aprila 1926 in v uredbo iz prihodnjega julija,
ali pa so nudile navdahnjenje in snov za poznejšo zakonodajno
delavnost, ker je bilo vladi izdano pooblastilo za izdajanje
določil z veljavnostjo zakona; da sploh ne štejemo tistih, ki
tudi niso bile prevedene v zakone, a so se uresničile v skupin¬
skih delavskih pogodbah. Skratka, na osnovi Listine,  ki ni bila
zakon, a je bila vendar objavljena v Uradnem listu,  so potem

98

nadaljevali tvorno delo, ki ni bilo samo v izboljševanju stro¬
kovnih združenj, ampak pozneje tudi v ustvaritvi sredstev za
medstrokovno povezanost in nazadnje za pravo in urejeno sta-
novstvo.

S temi zakoni ali nazovi zakoni so utirali pot novemu
pojmovanju lastnine in dela. Spoštovali so lastninsko pravo;
toda pojmovanje prava so poskušali nadomestiti z udejstvitvijo,
ki so jo zato nadzirala združenja v splošno korist in pod vod¬
stvom države. Nadvse so cenili in pospeševali zasebno pobudo,
v kateri so videli najbolj uspešno orodje narodnih koristi;
toda zasebni pobudi na gospodarskem področju so poskušali
dodati z narodnimi koristmi skladno smer. Strokovne zveze in
stanovska društva so bili uspehi svobodnega društvenega živ¬
ljenja; toda država jih je privzemala ali jim dajala skoraj
veljavo svojih ustanov, ki so odrejene službam, ki niso več
pristopne čistemu zasebnemu pravu. Država pa si je pri¬
držala ne samo pravico, da je priznala ali nepriznala strokovne
zveze, ne samo pravico, da je razsojala z Delavskim sodiščem
spore med delodajalci in delojemalci in spričo višjih koristi
poudarjala pravičnost, ampak tudi pravico, da je odobrila
uredbe, dajala placet  (potrdilo) voditeljem, ki jih je označila
strokovna zveza, da je pregledovala in potrjevala računske
sklepe itd.

Tako so italijansko strokovničarsko življenje usmerili po
poti, ki je bila precej različna od nekdanjih, ne samo od so¬
cialistične, ampak tudi od prevratno strokovničarske; po poti,
ki so jo že nekoliko slutili nekateri narodnjaški strokovničarji,
na primer Enrico Corradini, in nekateri krščanski svobodoljubi;
po poti, ki spominja na tisto, po kateri je hodilo ljudstvo
srednjeveških mest. In res so se fašistične misli zadnje čase
pogosto vračale k tistemu stanovskemu življenju v letih 1200
in 1300, ko sta bili gospodarsko družabna dejavnost in poli¬
tična dejavnost proizvajajočega meščana priključeni na ceh,
na pripadnost k cehu; cehi pa so bili sredstvo za obrambo in
ureditev razrednih koristi, orodje za nadzorstvo nad proiz¬
vodnjo, posredniki za udeležbo v javnem življenju. V srednjem
veku pa se je tudi dogajalo, da je država razpadla v stanovsko
vladavino, to se pravi, da je ta vladavina uničila državo; in
stanovi, ki so bili najprej orodje družabnega in političnega
dela za občestvo, potem gospodujoče tvorbe, so nazadnje po-

99

stali zveze razrednih koristi zoper splošne koristi, dokler jih
ni knez vrnil k prvotnemu delu. Nekateri so videli prav tako
nevarnost tudi v fašističnem strokovništvu in stanovstvu; ne¬
varnost namreč, da bi strokovništvo premodrilo državo, za¬
tajilo vrednote, ki jih je razglašal fašizem (domovina, vera,
zasebna lastnina, pobuda posameznikov, ki je državna pobuda
ne nadomesti, ampak samo poenoti, itd.), da bo zmedlo smisel
za visoke nravne in politične cilje, ki jih je navajal fašizem,
da bo prevzelo drugačne smernice kot fašizem in da bo delo¬
valo v nefašističnem duhu. To posebno potem, ko je leta 1928
zaradi preosnove volivnega zakona o političnem predstavništvu
zbornica začela dobivati svoj izvor in oblast ne več od malo¬
marnega volivnega zbora, ampak od strokovnih združenj. Pre-
osnova je bila potrebna, ker so izginile vse stranke razen
fašistične in so bila ustanovljena strokovna združenja.

Izkazalo se je, da je bil strah neutemeljen. Nova država
je po sestavu stanovska, to se pravi osnovana v središču in po
pokrajinah na predstavništvu, ki ga oskrbujejo stanovi, ali na
prebivalcih, ki so združeni, kolikor jih je med proizvajalci, ter
iz pokrajin zbrani v volivne zbore; pa je tudi in predvsem
fašistična država. Sam Mussolini je rekel, da je fašistična
država samo toliko stanovska, kolikor je fašistična. S tem je
hotel pojasniti, da mora biti v novi državi politično gonilo
pomembnejše od gospodarskega; da obstoji stanovska ureditev
predvsem v tesnejši vzporedbi narodnih sil za večjo proizvod¬
njo in večjo notranjo silo in večjo moč, ker je s tem državi
omogočeno, da lahko veliko bolj gotovo doseže svoje namene.
Skratka, fašizem naj bi se ne izčrpal v stanovstvu in fašistična
država naj bi postala stanovska samo zato, da bi izražala be¬
seda »fašističen« še več stvari. Tudi zakon o Velikem svetu
konec leta 1928 to vključno zagotavlja. Ta zakon je bil ne¬
kakšna dopolnitev tistega zakona o prvem ministru, ki je od¬
tegnil predsednika vlade samovolji zbornice, a ni povedal,
kdo naj bi določil novega predsednika vlade v primeru od¬
stopa ali smrti prejšnjega. Zdaj pa je bilo določeno, da je to
ena izmed pravic in dolžnosti Velikega sveta, ki tako nado¬
mešča zbornico. Ta zakon je med pravicami in dolžnostmi
Velikega sveta potrdil tudi tiste glede izbiranja odposlancev,
ki so jih predlagale strokovne zveze, da bi sestavil seznam in
ga predložil volivcem. To pomeni, da bi morali bodoči zako-

100

nodajalci, prihajajoči iz strokovnih zvez, najprej skozi sito
Velikega sveta, izključno političnega in fašističnega odbora.
Toda treba je priznati, da so bili tu še precej na nejasnih
tleh. Nič kaj določne še niso bile misli kljub mnogemu ob¬
ravnavanju, mogoče pa prav zaradi tega. Ves fašizem ni bil
složen, ne soglasen pri obdelovanju stanovskega vprašanja, pri
pregledovanju odnosov med stanovstvom in fašizmom ter pri
začrtavanju meja državi, ki naj bi bila na stanovski osnovi.
Jasno sta bili vidni dve poglavitni smeri: eno so zastopali
ljudje, ki so izhajali iz starega prevratnega strokovništva ali
ki so se kljub dosledno zgrajeni miselnosti razvili v celovito
stanovstvo, v katerem se je vse utapljalo; drugo pa ljudje, ki
so hoteli ostati zvesti duhu prvotnega fašizma, bistveno poli¬
tičnemu duhu, kakor na primer Mussolini, ali ki so prišli k
fašizmu iz narodnjaštva, ne da bi se dotaknili svojega mišljenja
in pojmovanja države, kakor na primer Alfredo Rocco, pravni
minister, pravnik in zakonodajalec fašizma, silno bister um,
čeprav je bil nagnjen k tisti pravni dobrogledosti, ki povzroči
precenjevanje nalog in veljave zakonov.

»Nesmrtnim načelom« nasproti in delo za ponoven pregled

pogodb

3. — Vsekakor so s temi zakoni med letoma 1925 in 1927,
»prevratnimi zakoni«, posebno zadnjimi, krepko zakoračil no¬
vemu političnemu in gospodarskemu ter družabnemu redu na¬
sproti. In Mussolini je tedaj to ponovno izjavljal ter tudi pre¬
hiteval novi red, ki je bil v teh zakonih samo v zametku.
V njegovih govorih je bila zmerom in močno poudarjena be¬
seda »prevrat«; beseda, ki se ji dober Romanijec, Romanijec
iz ljudstva, nerad odpove že celo stoletje do danes. Zanj pa
je imela še poseben, bojevit pomen; namerjena je bila zoper
tiste, ki so fašizmu odrekali vsako prevratno vsebino in naravo,
zoper tiste, ki so obsodili in še obsojali fašizem kot nazadnjaštvo
in nasprotje prevrata, in nazadnje zoper tiste, ki so klicali pre¬
kletstvo nad njega, Mussolinija, češ da je odpadnik. Ni mu
bilo mar besedno skladje, silno pa je pazil na bistveno skladje
svojega življenja. Rekel je: Izvršili smo pravi, edinstveni in
koreniti prevrat, pokopali staro liberalno, svobodoljubno, brez¬
brižno in mrtvoudno državo, staro državo, ki se klanja »ne-

101

smrtnim načelom«, s tem da dopušča, da se razredni boj spre¬
minja v družabni polom; in nadomestili smo jo z državo na¬
rodne stanovske in fašistične zveze, ki zmore zbirati, nadzo¬
rovati, urejati in blažiti koristi vseh stanov, ki se počutijo
enako varne (Z balkona dvorca Chigijev dne 28. oktobra 1926).
In v nekem govoru, ki je tudi kmalu postal znamenit kot »Vne-
bohodni govor«, je 26. maja 1927 spraševal sebe in zbornico, ki
je bila že blizu svojega petletnega poslovanja (1924—29) ? Kaj
smo napravili v teh petih letih, fašisti? »Neznansko, veko vito,
znamenito stvar: ustvarili smo enotno italijansko državo.« Mus¬
solini je šele zdaj občutil »enotno državo« od rimljanskih
časov naprej. Tudi »država« je bila šele zdaj. Ni bila država
leta 1861, ampak preprost sestav načelništev, ki so bila slabo
povezana s pretežno voljenim službovanjem; ni bila država
tisto, kar so skoraj brez sape dosegli fašisti leta 1922; skratka,
ni bila država tisto, kar je bilo brez ljudstva in na kar je
ljudstvo brezbrižno, ali še slabše, sovražno gledalo; ni bila
država in prav za prav niti ne narod, ki bistveno živi z državo
kot nekaj, kar ni samo porok notranjega in zunanjega reda,
ampak tudi varuh in prenosnik ljudske duše, ki se je v sto¬
letjih izoblikovala v navadah, v jeziku in v veri. »Brez države
ni naroda« (Govor na shodu stranke dne 7. avgusta 1924).
Toda to, kar so zdaj zgradili, to, kar nadzoruje politične sile,
nadzoruje nravne sile, nadzoruje gospodarske sile naroda, da,
to pa je država; in to je tudi pravi narod...

Veselje in ponos obnovitelja sta se mešala ali se tudi
vrstila v Mussoliniju, bojevitem duhu v pravem pomenu be¬
sede, ki mu ni bila toliko potrebna zmaga kot boj; mešala ali
vrstila sta se z ustreznim, a drugačnim veseljem in ponosom
rušilca. To je bil čas, ko so se zunaj Italije najhuje zaganjali
fašistični nasprotniki. Boj, ki je doma miroval, je toliko bolj
besno divjal zunaj, kjer so bila njegova vrhovna poveljstva.
Leti 1925 in 1926 sta bili tudi leti dejanskih napadov na Musso-i
linija, štirih zapovrstjo, ne brez prigovarjanja in sokrivde z
onstran meja. Ta pa je zmerom bolj neugnano dosegal stara
načela in nauke, češ da so živo, jasno, brezpogojno in dokončno
nasprotje vsega sveta 1 judo vlad, bogatinstva in prostozidarstva,
skratka »nesmrtna načela«. Nasproti »fraternite« (bratstvo)
brez bratstva, nasproti »egalite« (enakost) brez enakosti, na¬
sproti »liberte« (svoboda), ki se je dejansko spremenila v su-

102

ženjstvo največjili revežev, je postavil fašizem in njegove po¬
litično družabne vzore; nasproti slavi Francije, pobudnice
leta 1889, slavo Italije, ustvariteljice fašizma, pobudnice nove
omike. Opomogla si je mazzinijevska misel o »pobudi«, ki
zmore podeliti prvenstvo tistim, ki si ga upajo privzeti, to se
pravi, glasnikom in predstavnikom novih življenjskih načel;
prvenstvo, ki se mora udejstviti tudi v gmotni moči, ki je tem
bolj zakonita in trdna, čim bolj je postavljena na duhovno
osnovo. Dalje pa, ali nista Mussolini in na splošno fašizem
opravila notranje preosnove tudi s tem namenom, da bi se
mednarodno utrdila? Obe stvari sta bili zanju ena sama stvar;
obe bitki ena sama bitka; tudi zato, ker so bili zdaj, kakor
smo rekli, največji sovražniki fašizma izven Italije in so se
načelnim razlogom nasprotovanja pridruževali ali primešavali
bolj izključno politični razlogi, tisti, ki navadno ne dvignejo
več samo stranke zoper stranko, ampak narod zoper narod,
državo zoper državo. Zato se je v italijanskem življenju zme¬
rom bolj tesno kazala tista živa povezanost notranje in zunanje
politike, ki je bila značilnost in moč malega savojskega kra¬
ljestva, posebno v desetletjih priprav na vojsko za neodvisnost,
ki pa jo je potem zgubilo, ko so ga politiki in stranke obtežili
ali preveč na eno ali preveč na drugo stran; posledica pa je
bila, da je ostala ena brez ciljev ali namenov, druga brez
osnove. Omenili smo »vnebohodni govor« z dne 26. maja 1927,
ki je hitro sledil Delavski listini.  Toda po veselem in ponosnem
oznanilu, da se je končno v Italiji vendar rodila enotna država,
se je pokazala druga potreba: »pripraviti« je bilo treba tako
ljudi, kakor tudi gradivo, vse kopne, pomorske in zračne obo¬
rožene sile. »Potem bomo lahko v bodoče, ko bomo med letoma
1935 in 1940 na razpotju evropske zgodovine, povedali svoje
mnenje in nazadnje dosegli priznanje svojih pravic...«

Mnogo so takrat in pozneje v Italiji, še bolj pa zunaj raz¬
mišljali o takšni napovedi prihodnosti. Dejansko je bil Musso¬
lini trdno prepričan — in ni bil edini, ki je bil — da so v
pogodbah ozemeljski, naselbinski, denarstveni in družabni od¬
stavki, potrebni obravnave, pregleda in zboljšanja v prid samim
pogodbam in njihovi življenjski sili, in da bi z izvršitvijo tega
pregleda odpravili precej najhujših vzrokov gmotnih in du¬
hovnih nadlog, ko bi miru pridružili pravičnost ter lahko bolje

103

utrdili mir in omogočili uspešno sodelovanje med državami.
Te misli na ponoven pregled pogodb, ki bi bil neposredno
koristen Italiji in marsikaki premagani državi osrednje Evrope,
posredno pa vsej Evropi, ni Mussolini po letu 1919 nikoli več
opustil. Toda zdaj se je začela ostvarjati in postajati politična
smernica in stvarna dejavnost. Medtem je jasno izjavil to
misel v nekem svojem govoru v juniju leta 1928, v katerem
je natančno povedal, da bodo med letoma 1935 in 1940 dozorele
okoliščine, ki bodo lahko odločile novo in pomembno raz¬
dobje odnosov med evropskimi državami ter pokazale posa¬
mezna vprašanja, ki jih bo mogoče, kakor je odkrito želel,
mirno rešiti; toliko bolj, če bi se s ponovnim pregledom po¬
godb izognili hudim zapletljajem, ki bi sicer lahko nastali
(Govor v državnem zboru dne 5. junija 1928). Mussolini je
poslej pričakoval malo ali nič več od Zveze narodov, ki je
v pogodbi sicer sprejela ponoven pregled pogajanj za eno
izmed svojih morebitnih nalog, a je namesto tega obnurovala
v udobnem status quo  (prejšnjem stanju) ter jo je bilo treba
v nekem smislu imeti najprej za kršiteljico te pogodbe. Toda
preden bi zares zavrgli Zvezo narodov, jo je kazalo drezati, jo
suvati v bok in ustvariti izven nje sredstva za bolj uspešno
delovanje. Italija bi tudi v tem lahko postala pobudnica in
pospeševalka. Ali ni njen prevrat v notranjosti države in v
odnosih med sloji prenovil načela vzajemnosti? Ali ni vrnil
spoštovanja starešinskemu načelu, ki bi ga lahko tudi v svo¬
bodoljubni in enakostni, še slabše, v nazovi svobodoljubni in
enakostni Zvezi narodov koristno uporabili, da bi popravili
napake in slabosti? Nedvomno si je v Mussoliniju in na splošno
v fašizmu utrla pot misel, da bi se marsikatero njegovo na¬
čelo lahko uresničilo tudi v mednarodnih odnosih. Ne da bi
sanjali o večnem miru, niti ne, da bi miroljubno imeli mir za
popolno dobroto. Bojeviti duh in pojmovanje, da je življenje
boj, ter da je najlepše »življenje v nevarnosti«, to je pod¬
žigalo fašizem in njegovega predsednika. Ni ustavila boja tista
leta priprava kopnih, pomorskih in zračnih sil, ki se je je
fašistična vlada lotila takoj po letu 1922, posebno pa po umoru
generala Tellinija v Albaniji in po pripetljaju na Krku; ni
se ustavilo delo za vojaško in bojevito vzgojo italijanske mla¬
dine. Toda vse to bi se dalo kaj lepo načelno in dejansko

104

spraviti z odkrito željo, da bi v Evropi obnovili varnejše po¬
goje miru. Italija pa je najbolj med vsemi potrebovala miru,
če samo nekaj njenih ciljev upoštevamo.

Sprava

4. — V ta čas in ne brez zveze s temi dogodki in tem
delom, ki je poskušalo razširiti državne osnove in obnoviti
odnose družabnega sodelovanja, spadajo pogajanja med Italijo
in Sveto stolico, ki so se srečno končala in ustavila stari prepir.
Čas je seveda počasi zorel. Precej je že izginil ali se polegel
stari in prazni antiklerikalizem. Duhovi so med vojsko in po
njej postali bolj naklonjeni veri na splošno, posebej pa kato¬
lištvu in papeštvu, ter jima priznavali v njunem notranjem
pomenu zgodovinsko in narodno veljavo. Že takoj po vojski
je minister Orlando poskusil znova soglasno urediti odnose
med državo in Sveto stolico namesto starega in enostranskega
zakona o jamstvih. Izvolitev Pija XI., dobrega »ambrozijanca«
in dobrega Italijana, kakor tudi resnično pobožnega duhovnika,
je posadila na papeški prestol moža, ki je bil tudi glede
osebnih čustev precej dobro pripravljen na to. Potem je na¬
stopil fašizem in kmalu potem, po nekaterih malo pomirljivih
izjavah, pogosti namigi in priznanja, spoštljive Mussolinijeve
besede o cerkvi, papeštvu in katolištvu v znamenitih govorih:
v zbornici, ko je bil še poslanec leta 1921; v Vidmu na večer
pred pohodom na Rim in drugod. Ta je pospešil zoritev časa;
ta, ki se je odločil za korenito delo v italijanskem življenju
in je torej potreboval moči in soglasja (»Če živi državnik po¬
božno po veri večine svojih rojakov, je to prvina moči in so¬
glasja,« je rekel Mussolini Ludwigu v znamenitih Razgovorih,
italijanska izdaja iz leta 1932, stran 173); ta, prevratnež in
prenovitelj, ki se prav zato ni kaj prida predajal sicer dobrotni,
a počasni sili časa, ki ni bil preobremenjen z ustaljenimi
sodbami in predsodki, ki ga ni preplašilo silno breme neka¬
terih vprašanj, ki so kakor plazovi z razvojem časov nekako
naraščali, kotaleč se po samih sebi; recimo samo, ki ga ni
preveč obremenila, ne preveč prestrašila zgodovina. Narod¬
njaška vsebina fašizma, ki jo je še poudaril s svojim spojem
z narodnjaško stranko, ga je nagnila k temu, da je sprejel
marsikaj iz stare giobertijanske in tudi predgiobertijanske

105

misli o papeštvu, ki je izraz narodnega življenja, slava in
sredstvo za okrepitev naroda v svetu. Njegov nauk, ki je bil
nasproten tako liberalizmu in individualizmu, kakor tudi snovni
ljudovladi, njegovo prizadevanje, da bi se opiral na narod
svobodnih proizvajalcev, kmetov, rokodelcev in majhnih po¬
sestnikov, je ustvarilo pomembno soglasje med fašizmom in
gospodarsko družabnim naukom cerkve. Obnova Ljubezni, ki
je vrnila v šole pouk krščanskega nauka in križ, zakon, ki
je leta 1925 strl prostozidarstvo in razpršil njegovo ločino, ter
hitro uveljavljena navada, da sta bila duhovnik in cerkvena
posvetitev navzoča pri toliko fašističnih obredih, so bila dobra
popotnica in obenem zgovorno znamenje postopnega prizade¬
vanja za zbližanje. Leta 1927 se je na pobudo duhovščine, ki
gotovo ni mogla biti popolnoma zasebna, začelo pomembnejše
delo, namreč razgovori med ljudmi dobre volje z obeh strani.
Razgovori so trajali kar nekaj let, a kljub izmeničnim spre¬
membam so bili zmerom bolj predmetni in obvezni. Kajti
čeprav bi izključili Rimljansko vprašanje, se vendar ni vse
skladalo med cerkvijo in fašizmom, tistim fašizmom, ki ni
sprejel v narodnem življenju ničesar razen države, izven
države, zoper državo in ki je skoraj po božje častil državo,
notranjo in nadčutno obenem.

Z dobro voljo in s stvarnim duhom, ki je znal ločiti
bistveno od postranskega in ki v Piju XI. ni bil manjši kot v
Mussoliniju, so vendar premagali vse ovire in 11. februarja
1929 sklenili lateransko pogodbo; bila je dvojna pogodba, če
vzamemo spravo, razveljavljenje Rimljanskega vprašanja, ure¬
ditev mednarodnih odnosov med Italijo in papeštvom na eni
strani ter konkordat, to se pravi, ureditev notranjih odnosov
med državo in cerkvijo na drugi; a ena pogodba, če vzamemo,
da sta si sprava in konkordat vzajemno pomagala, da je vsako
izmed obeh vzorno središče dvojne in enojne pogodbe; sprava,
kakor trdijo nekateri, ki so bolj navezani na ustaljeno na¬
rodno stališče, ali konkordat, kakor trdijo drugi, ki so bolj
naklonjeni verskemu in cerkvenemu gledanju. Dejstvo je, da je
bilo veliko govorjenja o tem osnovnem dejanju fašistične vlade
in celo slabo prikritih fašističnih nesoglasij, kakor tudi odkri¬
tega nasprotovanja nefašistov, ki so bili nepomirljivi in ne¬
spravljivi, kakor na primer Benedetto Croce v državnem zboru.
Isto se je primerilo leta 1887 ob prvem in brezuspešnem po-

106

skusu sprave med Crispijem in Leonom XIII. Toda ni dvoma,
da se je z lateransko pogodbo fašistična vlada precej potru¬
dila, da bi v javno narodno življenje vlila več verskih vrednot,
da bi odpravila, kar je še ostalo starega, čisto italijanskega
nesoglasja med državljanom in vernikom, da bi vključila v
narodno in državno telo tako' državljana proizvajalca, kakor
tudi državljana vernika in državljana katoličana, da bi od¬
pravila pomemben vzrok mednarodne manjvrednosti Italije.
Vlado je pri tej pogodbi seveda vodila politična misel, toda
ne nizkotna zvijačnost. Dejstvo je, da Italijani zadnjega rodu
razen tistega duhovnega vedenja, ki smo ga prej omenili, niso
pripisovali nič kaj prida več pomembnosti nekaterim »nače¬
lom«, ki so dvem ali trem prejšnjim rodovom pomenjala skoraj
življenje. Majhnih ozemeljskih prenosov (Vatikanska država)
niso imeli za nikakršno žalitev državljanske zavednosti in na¬
rodne časti. Narod ni bil več samo nekako na ozemlju, živel
je bistveno v dušah. In poslej se je čutil tako trdnega v no¬
tranjih in mednarodnih odnosih, bil je tako krepko navzoč in
delaven v svoji prestolnici, da je lahko v njej poglavarju
krščanstva izročil pomembnejše mesto, kakor bi ga mogel
takoj po letu 1860. In to, ne da bi zatajil kaj bistvenega, ne
da bi »šel v Kanoso«, kakor so potem skoraj povsod govorili
in pisali, celo v glasilih, ki so precej blizu predsednika vlade
(v februarski »Gerarchii« leta 1927, Pogodba pri Svetem Ja¬
nezu v Lateranu).

Vse to, to se pravi, strokovno in politično zakonodajstvo
s splošnim pripravljanjem države; ne preveč prijetni namigi
na čas, ki je bil že precej blizu, ko naj bi se pokazala težavna
mednarodna vprašanja; sprava s Sveto stolico, ki so si jo ne¬
kateri predstavljali kot obnovljeno zvezo žezla in pastirske pa¬
lice, kot najem papeških sil v strankarske in narodne namene;
vse to je dajalo novih nagibov ali pretvez za preštevilne, če¬
prav raznorodne vojske fašističnih sovražnikov, ki so bili po¬
temtakem večidel slabi prijatelji Italije. V tujini so se sicer
množila tudi priznanja in slovesne izjave naklonjenosti fašizmu
in fašistični Italiji. Toda to ni razorožilo nasprotnikov; ko pa
so videli, da tudi zoprni sovražniki stopajo v njihov tabor, jim
je notranji odpor celo pogoršal njihovo nasprotstvo do itali¬
janskega fašizma. Okrog leta 1930 se je to nasprotstvo spre¬
menilo skoraj v vojsko; vojsko, ki so jo seveda bojevali z

107

miroljubnimi sredstvi, kakršna so všeč bogatim ljudovladam,
ki pa zato niso manj prizadela Italije spričo hude gospodarske
stiske, ki se je prav takrat zgrnila nad Evropo; ta vojska pa
bi se vsekakor lahko spremenila v pravo in resnično, v na¬
čelih osnovano vojsko. Mussolini je kar naprej slovesno po¬
navljal svoje mirovne namene. Oboroževal se je sicer, toda
za obrambo. Nikoli ne bi poskusil kake pustolovščine. Nje¬
gova politika ponovnega pregleda pogodb je bila bistveno miro¬
ljubna politika, mogoče edina resnično miroljubna politika.
Svaril pa je tudi, da bo tisti, ki bi mogoče izzval načelno
vojsko, ki bi mogoče ogrožal neodvisnost ali bodočnost Italije,
spoznal, kako silno je mogoče razvneti italijanski narod.

Spričo dvojnega in nasprotujočega si evropskega obličja,
po večini sovražnega, toda v marsičem tudi prijaznega in na¬
klonjenega, je bil Mussolini zmerom bolj mnenja, da je treba
podčrtati fašizem kot izvirno stvaritev, edino izvirno stvaritev
novega veka, in sicer tako po splošnem pomenu, kakor tudi po
zamisli, načelih in uresničenju, čeprav je italijanski po svojem
duhu in po podrobnem načinu delovanja; zmerom bolj je bil
mnenja, da mora verovati vanj, v njegovo moč pridobivanja
in v njegovo bodočnost. Ni bilo mogoče dvomiti o izidu boja
med načeli, ki prihajajo, in načeli, ki odhajajo. Vojska, ki jim
je škodovala, je bila samo zadnji nasilni krč sveta, ki je umi¬
ral. Vsi bi morali iti po poti, po kateri je šla Italija. V de¬
setih letih bi bila Evropa fašistična ali pofašistena. Dvajseto
stoletje bi bilo stoletje fašizma, stoletje omike, ki bi jo vodila
Italija, stoletje italijanske moči. Zanj je bilo nekaj usodnega
v našem napredovanju. »V mojem duhu že žari prepričanje
kot sončna luč ob najvišjem poldnevu poletnega dne« (govor
o gospodarski politiki dne 18. decembra 1930). Nekateri govori
iz let med 1930 in 1932 v Milanu, v Florenci, v Livornu in v
Turinu so med najbolj odločnimi in včasih kar nasilnimi, ko
je namigoval na zunanjo politiko, ki si jo je potem postavil
v središče in skoraj za življenjski smisel. Toda bilo je nasilje
nekoga, ki se je čutil obkroženega in se je upiral, nasilje
nekoga, ki je videl, da njegovo delo in njegove namene napak
razumejo.

In vendarle še ni zgubil upanja, da bo lahko z miroljub¬
nimi sredstvi dosegel tisto največjo mednarodno pravičnost,
tisto priznanje pravic, ki je bil merek, na katerega je po letu

108

3919 gledal fašizem, gibanje bojevnikov ali vsaj močno okrep¬
ljeno s čustvovanjem in upanjem vojaškega naroda. Bojeviti
poudarek pa se je vrstil ali mešal z miroljubnim poudarkom,
izzivanje pa s pritožbami. Ali naj še ostanemo v Zvezi na¬
rodov? je vprašal v turinskem govoru dne 23. oktobra 1932.
Že Veliki svet si je zastavil to vprašanje. In pritrdil je, po¬
sebno zdaj, ko je bila Zveza nevarno bolna. Toda če bi se v
bodoče na osnovi pravičnosti in priznanja naših pravic uresni¬
čili načrti sodelovanja štirih zahodnih sil, bi bila Evropa poli¬
tično umirjena in bi se mogoče tudi gospodarska stiska kon¬
čala ... To je bil, mislim, prvi namig predloga, ki se je na¬
slednje leto v juliju uresničil s pogodbo štirih; pogodbo, ki so
jo sklenili izven Zveze narodov, toda ne zoper njo, in z na¬
meni, ki bi mogli, če bi jih dosegli z njenim sodelovanjem,
tudi njej vrniti nekaj zaupanja in moči. Ker pa so jo neka¬
tere velesile sprejele nezaupno in s predsodki, mogoče pa tudi
malo odkrito, ker so ji bili mnogi majhni in srednji narodi
silno nasprotni, ker so bili izključeni iz nekakšnega evrop¬
skega vodstva in so se bali, da bodo zgubili del številnih in
krivičnih dobičkov, ki so jih dosegli z vojsko, je pogodba
štirih živela samo kratko razdobje jutra, čeprav ji ni manj¬
kalo mednarodnih priznanj in so jo v Italiji razglasili kot
veliko zmago fašizma, ki so jo obširno razlagali in pojasnjevali
na vseučiliščih, po šolah in zavodih za omiko. Ko pa je tedaj
Mussolini uvidel, da je tudi to sredstvo ali orodje dela za
odškodnino in uravnovešenje v Evropi zgubljeno, so pač lahko
dozoreli v njem drugačni sklepi: naj torej resnična pobuda
nadomesti nemogočo skupinsko pobudo.

VII.

GOSPODARSKA, STROKOVNA IN DUHOVNA OKREPITEV

NARODA

»Žitna bitka« in pridobivanje tal

1. — Medtem se je ob tem silno izvirnem, izključno poli¬
tičnem in pravno stvariteljskem delu vneto nadaljevalo drugo
delo, posvečeno gospodarsko družabnim, vojaškim, vzgojnim in
drugim vprašanjem in koristim. Celo izredno se mu je pospešil

109

in okrepil tok kakor v bitki. Sicer pa je bilo, kakor smo rekli,
Mussoliniju vse »bitka«; vse je gledal, želel in obravnaval sub
specie belli  (z zrelišča vojske). Je bil mar to značaj človeka,
ki je dejansko zmerom živel ob strelnici? Je bila mar preka¬
njenost, da bi obdržal pripadnike in vse ljudstvo zmerom na
chi vive  (straži) in bolj voljne slediti mu ter povečal učinko¬
vitost povelj in hitrost dela? Je bil mar naraven pojav po
vojski v deželi, kakršna je bila Italija, ki je v vojski doživela
svoje najhujše preskušnje, ki jo je vojska silno globoko zazna¬
movala ter se je od leta 1919 dalje vse obnavljalo na duhovni
osnovi prav te vojske, prve velike in zmagoslavne vojske ze¬
dinjenega naroda? In tako smo imeli od leta 1925 dalje »bitko
za liro«, ki jo je naznanil Pesaro v znamenitem govoru, to se
pravi, žilav napor, da bi ustavili razvrednotenje denarja in
obvarovali množico malih varčevalcev, ljudstva, ki je živelo od
stalnih plač, pred nasprotnimi koristmi in spletkami, ki so jih
zastopale predvsem velike veleobrti pa tudi tujina; »bitko za
jug«, ki je bila osnovana na javnih delih in izboljševalnih
napravah, kakor tudi na posebnih ukrepih javne varnosti zoper
zadnje ostanke krajevnega hudodelstva, in zmerom bolj razum¬
ljena v njenem pravem pomenu besede, namreč bitka za Ita¬
lijo v odseku, kateremu so priznavali zmerom večjo pomemb¬
nost za narodno življenje in za njegovo sredozemsko bodočnost;
nazadnje »žitno bitko«, veliko obsežnejšo od drugih, ki je bila
prav za prav bitka za bolj izrabljeno poljedelstvo in za večji
donos vse italijanske zemlje glede žitaric, sadja, zelenjave,
tolšč itd. za potrebe notranje prehrane in za izvoz; za pove-
t Čanje in izboljšanje pičle in nezadostne živinoreje; za preskrbo
volne, lesa, tkalskih vlaken itd. Spočetka so lahko dvomili, da
bo imel Mussolini, človek strenuous Ufe  (junaškega življenja),
hrumečih strojev in hitrice, pogum in razum, da se bo raz¬
gledal po vprašanjih zemlje, ki so zmerom počasi rešljiva. Toda
bila so mogoče osrednja narodna vprašanja; ne samo gospo¬
darska, ampak tudi izrecno družabna in nravna. Pa tudi fa¬
šizem sam je dobil že ob nastanku kmečki poudarek; vsaj
zmago si je zagotovil, ko se je iz mest prelil na deželo in
jo osvojil ter bil nekako osvojen, to se pravi, nasitil se je
kmečkih prvin in zahtev; bilo je že leta 1921, ko se je Musso¬
lini po lastni izjavi »prebudil  s silno ljubeznijo za poljedelstvo«.
Poslej je bilo »pokmetenje Italije« zmerom glasnejše fašistično

110

dnevno povelje; to ni pomenilo, naj bi Italijo vrgli v roke
»poljedelcem« (rajši narobe!), ampak naj bi ji oskrbeli tisti
delež bogastva in narodnostne sile, nravnega zdravja in poli¬
tične neodvisnosti, ki more izvirati iz okrepljenega poljedel¬
stva, s povzdigom poljedelskega ljudstva in poljedelskih sre¬
dišč, ki so bila stoletja pozabljena v Italiji stotih mest z mest¬
nimi središči; pomenilo naj bi, naj bi zauzdal in ovrl tudi na
ta način pogosto vdirajočo politično moč mastnega veleobrt-
nega in denarniškega bogatinstva. V ta namen je moglo razen
kmečke ljudovlade koristiti tudi obrtništvo, posebno še, ker
je bilo, kakor je sam Mussolini izjavil, nenadomestljive prid¬
nosti posebno v Italiji; obrtništvu pa se je medtem vlada vneto
posvetila, da bi po dobri stari navadi zbližala obrt in roko¬
delstvo, da bi vrnila trgovini ustvarjalno moč in strokovno
sposobnost. Zato so ustanovili šole, poučne zavode, natečaje,
tekme, razstavne sejme itd.

Mussolini se je z izredno vnemo lotil te bitke, ki je za¬
jela vse narodne strokovnjake in proizvodne sile, kmete in
posestnike, učenjake in tovarnarje, inženirje in izvedence in
denarnike, učitelje in duhovnike. Mussolini je spodbujal bo¬
jevnike z zakoni in z vladno skrbjo, s slovesnim podeljeva¬
njem nagrad najbolj prizadevnim in voljnim in bistrim, z be¬
sedo na velikih »kmečkih« shodih in ob vsakoletnem razde¬
ljevanju nagrad ter z osebnim zgledom, ko je na svojem ro-
manijskem posestvu ali na izboljšanih poljih ali v novih
kmečkih naseljih podžigal kot orač ali mlatič, s svetim opra¬
vilom setve ali žetve. In kakor mu je silno všeč, da je sin
kovača in da je deček koval železo na nakovalu, tako mu ni
nič manj všeč, da je iz kmečke rodovine, ki je stoletja živela
v isti vasi in na isti zemlji. Kdor živi daleč od Italije, si težko
predstavlja vnemo za delo, ki sta jo prebudila beseda in zgled
tega edinstvenega voditelja v vsakem kotičku dežele. To so
priznali celo taki, ki niso verjeli v tako imenovani vpliv, po¬
sebno duhovni vpliv, ampak se jim je zdelo, da morejo vla¬
dati samo železni zakoni dobička. Posebno ostra je bila bitka,
prava bitka in ne v prenesenem pomenu besede, ker niso
hoteli samo izboljšati posestev in okrepiti tedanje proizvajalne
ureditve, ampak tudi korenito spremeniti obličje zemlje in
načine pridelovanja; kadar so se namreč lotili zemlje, ki je
bila močvirna ali zlahka dostopna poplavam ali suši in je bila

111

zato skoraj zapuščena ali malo obljudena ter dajala silno pičel
in negotov pridelek, kakršna je bila kljub delu za zopetno
pridobitev od leta 1860 naprej v vsakem delu polotoka, pred¬
vsem pa še v nizkih rečnih dolinah, vzdolž morske obale, po
ožganih apulijskih ravninah ter velikanskih sicilskih in sar-
dinijskih predelih. Tod pa so jo imenovali »celovita izboljšava«;
celovita v tem smislu, da je obsegala vsa dela, ki so potrebna
•za gospodarsko okrepitev zemlje (načrtna ureditev vode, po¬
gozdovanje in utrditev okoliških gorskih predelov, prekopi in
vodovodi in vodnjaki za pitno vodo in namakanje, vasi in na-
seljenske hiše, ceste itd.), kakor tudi v tem smislu, da si je
zastavila neposredno in posredno popolne gospodarske, dru¬
žabne, zdravstvene in vojaške cilje.

Za oboje — za žitno bitko in celovito izboljšavo — ki je
med letoma 1928 in 1984 doseglo svoj vrh in ki je potem
malo zastalo, ker so pritisnile druge bolj nujne potrebe, toda
so kmalu spet poskušali obnoviti, da bi namreč s tem pre¬
prečili, da ne bi bil zgubljen del že opravljenega dela; za
oboje je imel Mussolini krepke pomočnike v Giacomu Acerbu,
poljedelskem ministru, in v Arrigu Serpieriju, učenjaku silne
veljave in podtajniku za celovito izboljšavo; v zelo skušenih
inženirjih in strokovnjakih, ki so delovali na grudi veličastnih
italijanskih izročil; v bojni vrsti pogumnih posestnikov in po¬
ljedelcev, ki so seveda tudi z državno pomočjo zastavljali
svoje glavnice, jih nekajkrat zgubili in se zrušili zaradi pritiska
nizkih cen, ki je potem nastopil, a so vendarle začeli z delom.
Obširne predele je pridobila in zboljšala med drugimi Narodna
bojevniška zveza, ki sta jo vodila zaslužni Cencelli, potem pa
zaslužni Crollalanza, in s tem stopnjema ostvarila tisto, kar
je bilo eno izmed svetlih upanj teh bojevnikov, namreč zemlji¬
ška posest. Tako so torej začeli ali pa samo hitreje dokončali,
ponekod pa oboje, začeli in dokončali, izboljšavo piavske ni¬
žine, izboljšave buranske, parmske, ferrarske in mantovanske
okolice, ravnine okrog Piše in Grosseta, maccanjske in ostijske
kotline ter pontinskih planjav, rodovitne rietijske doline, kam-
panijske, metapontske, murške, kapitanatske in katanijske ni¬
žine; ravnine ob vznožju Etne, campidanske kotline v Caglia¬
riju na Sardiniji; tale zadnja dežela je stoletja in tisočletja
poznala samo osamljenost, izkoriščanje in zapuščenost, zdaj pa
je hitro spreminjala obličje in veliko obetala o sebi in svojih

112

bodočih sposobnostih, ne brez velikega zasluženja neustrašenih
sardinijskih bojevnikov, ki so med vojsko 1915-18 na dnevno
povelje naroda uredili otok. Korenite posestne spremembe pa
so se začele tudi v drugih otoških predelih s pretežno pastir¬
skim gospodarstvom ali docela zapuščenih, kakor na primer v
Terralbi, ki so je bile same krnice in barja, kjer je zraslo na
stotine naselij in nekaj naseljenskih središč ter majhno mesto
Mussolinia, ki ga je država postavila leta 1980.

Med dovršenimi izboljšavami pa sta znameniti maccanj-
ska severno od Rima in še bolj izboljšava pontinskih močvirij
na jugu; znameniti zaradi strokovnih težav, ki se jih je bilo
treba lotiti, in zaradi hitrice, s katero so jih premagali; zaradi
žalostnega glasu, ki je stoletja obdajal te kraje in zaradi na¬
sprotja med to revščino in zgodovinsko veličino mesta, čisto
v gospodujočem središču. Koliko pa je bilo tudi vsem domačih
spominov na nekdanje italske rodove, ki so bili tod naseljeni;
na zgodovinske, z junaštvi obdane boje, ki jih je tu bojeval
Rim ob začetku/svoje zgodovine, ter na sledeče zmage in osvo¬
jene dežele, ki so bile njegovo prvo cesarstvo, začetek veliko
obširnejšega cesarstva! Koliko brezuspešnih načrtov in brez¬
uspešnih naporov so ljudje že žrtvovali zanje, začenši pri Ju¬
liju Cezarju, ki se je prvi ob velikem razpadanju rimskega po¬
ljedelstva spet spomnil zemlje in si zasnoval obširne načrte
izboljšav, posebno v že cvetočem pontinskem okrožju! Tod je
bilo zdaj izboljševanje še prav posebej skrajno korenito; in
kjer je bilo vse, narava in ljudje, skoraj divje, sta že v letih
1932 in 1933 vstali sredi razsežne nižine med gorami in morjem
prvi novi mesti: Littoria in Sabaudia, katerima naj bi sledila
druga; okrog mest pa kmečka zaselja z imeni, ki so prepolna
spominov in svetih povračil za vojsko in darovanje: Pasubijska
vas, Grappska vas, Piavska vas, Soška vas, Montellska vas itd.;
v njih prebivajo priseljene družine, ki so prišle od vseh strani
Italije, posebno pa iz Veneta in Emilije, ki sta zgledni deželi
namakalnih in poljedelskih izboljšav. Nepozabljivi so bili dne¬
vi, kdor je mogel prisostvovati obredom ustanovitve in odkritja
novih mest: praznično ljudstvo kmetov vojakov, petje, zastave,
čelade, vsepovsod vojaška znamenja; Italija je bila navzoča v
tisoč znamenjih; tedaj pa je prišel kralj obiskat svoje pešce
ali pa Mussolini s kakim svojim kratkim, donečim in tehtnim

Zgod. fašist, gibanja 8

113

govorom, ki je komaj šele omenjal opravljeno delo in že napo¬
vedoval nove stvaritve ter ni bil namenjen samo Italijanom,
ampak vsej Evropi, da bi naznanil, da »so to bitke, ki jih
imamo najrajši«, da pa je Italija pripravljena tudi na vsako
drugo bitko, če bi jo kdo izzval ali če bi jo ovirali na njeni
poti... Nad vsem in na vse pa je sijalo svetlo rimsko sonce.

Tudi brez čudežev na pontinskem močvirju so razpredel¬
nice tistih let pokazale strm dvig žitnega pridelka, da bi skoraj
lahko krili svoje potrebe in italijanskemu ljudstvu zagotovili
vsakdanji kruh; skrajno pomanjšanje bolnih in umrlih za
močvirsko mrzlico; naselitev zapuščenih predelov ali doslej
prepuščenih redkim potujočim pastirjem; namestitev ljudstva
po naseljenskih hišah, namesto da bi bilo nakopičeno po trgih
in vaseh. Spremenitev velike, brezimenske, blodeče in nemirne
množice dninarjev, posebno številnih v Apuliji, v Emiliji in v
Venetu, v kmete, v ustaljene naseljence na svoji zemlji, lahko
rečemo, v prave ljudi, ki so dobili svojo osebno čast; kar je
bila stara naloga in vzor Italijanov, je na Mussolinijevo spod¬
budo bilo ne sicer dovršeno, ker je bila in bo mogoče zmerom
za to italijanska zemlja nezadostna, ampak precej pospešeno.
Gmotna rešitev narodnih tal in pridobitev vse lastne zemlje,
kar je bilo veliki sen poljedelca Garibaldija in potem nepre¬
stano sestavni del načrtov ljudovlad, je precej napredovala.
Pogosto pa je pomenjala samo ponovno pridobitev, kajti mnogo
izbol j sevalnih predelov je imelo pred Rimom, za Rim in po
Rimu razdobja splošnega razcveta. Zdaj pa so znova vzcvetela
pokopana mesta, vklade nekdanjih cest in ostanki namakalnih
naprav; cerkve in mogočni samostani poznega srednjega veka,
ki so se skoraj zgubili v neznanski samoti, so se zdaj spet
priključili življenjskemu obtoku; delo se je vrnilo tja, kjer je
nekoč delo kraljevalo. V teh delih in v obredih, ki so jih po¬
svečevali, je fašizem izražal globino naroda in istočasno svoj
boljši del; slavil je zmago družabnega miru in bojevitega duha
nad uporno naravo, zmago domoljubnega prizadevanja in želje
po moči, zmago ustvarjalnega prevrata. Mussolini je po pravici
lahko, gledaje skupek tega mnogostranskega dela, poveličeval
svojo dobo, ki je obnavljala ustanove, reševala zemljo in usta¬
navljala mesta.

114

Okrepitev naselbin in vera v Rim

2. — Marsikak cilj žitne bitke in izboljševanja se je po¬
kazal tudi v fašistični sredozemski in naselbinski politiki. Med¬
tem ko je najbolj cvetelo notranje izboljševanje, prav tedaj
si je Mussolinijeva vlada prizadevala skleniti trgovske pogodbe,
razsodišča in prijateljstva posebno z državami vzhodnega sre¬
dozemskega kotla, kakor tudi s Španijo, ki je bila zadnja leta
precej navezana na nas. Tako smo nameravali povečati zame¬
njavo s temi deželami, se osamosvojiti od drugih, bolj odda¬
ljenih in zahtevnejših oskrbovalcev, se rešiti suženjstva ob¬
veznih prehodov ali dobiti oblast nad njihovim nadzorovanjem
(končno smo se le smeli udeležiti mednarodnega dogovora o
Maroku in Tangerju leta 1928), razviti pomorsko narodno de¬
javnost na starodavnem »mare nostrum« (našem morju). »Sre¬
dozemsko ljudstvo smo in naša usoda je bila zmerom na mor¬
ju,« je izjavil Mussolini leta 1926, ko se je vkrcal za potovanje
v Libijo in pozdravil brodovje. Italija je v Libiji že svoj čas
uvedla nadvse popolno spoštovanje islamske omike; zdaj pa
se je še bolj kot kdaj koli ukvarjala z izobrazbo islamskega
sveta, z razumevanjem njegovih naporov za vstajenje, z olaj¬
ševanjem samoupravne sestavne ureditve sredozemske in mu¬
slimanske Azije. In marsikaka javna izjava te politike v letih
1930 in 1932 (Mussolinijev govor v Neaplju, mnenje velikega
fašističnega sveta, besede ministra Grandija) je prebudila slabo
voljo in hrup in vik med naseljevalnimi evropskimi velesilami*
ki so hlepele po samotrštvu. Istočasno je Italija zelo skrbela
za Rodos in Dvanajsterootočje, da bi izboljšala kmetijstvo, po¬
večala gospodarsko moč ter napravila tam privlačno in izžare¬
vajoče središče. Še bolj je napela vse svoje sile, da bi imela
čim več koristi od naselbin. Nekoč so v Italiji notranjo izbolj¬
šavo in naselbinsko politiko pojmovali kot nasprotje. Stranke
1 judo vlade pa so očitale našim vladalcem denar, češ da so ga
zmetali v afriški pesek, ko bi ga vendar lahko koristno po¬
rabili za rešitev ljudstva in italijanske zemlje iz revščine in
zapuščenosti. Zdaj je nasprotje izginilo. Kraljevo potovanje v
Eritrejo leta 1925, štirideseto leto po našem izkrcanju v Mas-
saui, je hotelo Italijane znova opozoriti na to prvorojenko med
našimi čezmorskimi zemljami in naj bi izžarevalo tudi na
druge. Pomemben je bil Mussolinijev obisk v Libiji leta 1926,

8 '

115

ki je bil zelo slovesen in glasen. Tudi prestolonaslednik in
drugi savojski knezi so obiskali Libijo, Rdeče morje in Soma¬
lijo; abruški vojvoda pa je, ko je prišla njegova ura, ko je
celo desetletje strastno opravljal delo naselitelja v kotlini
Uebi-Scebeli, hotel tam umreti in biti tam pokopan; apulijski
vojvoda, pozneje d’Aosta, pa se je, dober vojak in dober to¬
variš, udeležil ponovne osvojitve libijskih zelenic in vodil od¬
delke kamelarjev. V Somaliji so se nam priključili tudi majhni
sultanati s severnega obrežja, ki so bili precej časa pod našim
varstvom. Poskušali smo se sporazumeti z abesinskim negu-
šem glede cest in prometa, da bi naša vzhodna Afrika mogla
bolj sproščeno zadihati. Potem pa smo gradili ceste, pristanišča
in pristajališča, prekope in vodnjake, zdravstveno izboljševali
in olepševali mesta v Somaliji, Eritreji in Libiji, pogozdovali
peščine in gorska pobočja, skrbeli za živinorejo in nove nasade,
napravili nekaj velikanskih namakalnih del, da smo pridobili
zemljo za nasade bombaža, spreminjali smo pastirje v kmete
in vzgajali domačine za bolj izrabljeno in donosno poljedelstvo,
veliko zemlje smo odstopili in dali podporo za naseljevanje
bogatinom in posestnikom, ki so odšli tja s polotoka, na skrivaj
smo usmerjali veleobrt v vse tri naselbine (soline, mlini, žgal-
nice, tobačna obrt itd.), v Tripolisu smo ustanovili italijanski
vzorčni velesejem, kamor so se kmalu začeli zgrinjati razstav¬
ljavci iz okoliških naselbinskih okrožij, prirejali smo skupinske
izlete poljedelcev, trgovcev in dijakov iz Italije v Libijo, odko¬
pavali in obnavljali veličastne ostanke rimskih mest, poko¬
panih pod peskom (Cirene, Leptis Magna, Sabrata) itd. Skratka,
bila je prava »naselbinska bitka«, ki smo jo bojevali tudi z
dnevniki in posebnimi časniki, ki jih je potem govorniška pro¬
paganda razglasila za »naselbinske dnevnike«, z zborovanji, z
okrepitvijo Naselbinskega zavoda, ki je imel sedež v Rimu, in
Poljedelsko naselbinskega zavoda v Florenci, z ustanovitvijo
novih stolic naselbinske zgodovine in politike na kraljevskih
vseučiliščih itd.

V Libiji je gospodarska okrepitev korakala vštric s po¬
novnim osvojevanjem in pomiritvijo, ki jo je resda začel že
leta 1922 upravnik grof Volpi, a moremo reči šele za leto 1980,
da je bila dovršena. Potrebna je bila po eni strani politika
prizanesljivosti in dobrohotne previdnosti, po drugi pa sile.
Skušnja, ki smo jo tedaj pridobili za vojskovanje v puščavi,

116

in duh, ki ga lahko imenujemo fašističnega, sta se združila
v to, kar je bilo resnično veliko naselbinsko podjetje, ki se
je razvilo v prizorišče premagovanja strašnih razdalj, do tisoč
in več kilometrov od vsakega obalnega ali naseljenega opo¬
rišča; tak je bil na primer Fezzan. Tu na veliki puščavski pla¬
njavi so se lotili dela, ki je bilo ves čas neizprosno napadalno,
silno podjetni, silno gibčni in vsepovsod pričujoči hitri saharski
oddelki, ki jih je podžigala brezmejna drznost in volja, ki je
zmagovala vsako utrujenost, saj so zmogli prehoditi 200 ali
300 kilometrov v dveh ali treh dneh ter ostati po tri tedne z
živežem in vodo, kar so prinesli s seboj na hrbtu. S tem delom
miru in vojske so si pridobili zasluženje in silen sloves ge¬
neral De Bono, Cesare De Vecchi, maršal Badoglio, general
Graziani in Italo Balbo. Ni bilo brez pomena, da so bili trije
izmed teh, De Vecchi, De Bono in Balbo, trije izmed štirih
mož (zadnji, četrti mož, Michele Bianchi, je umrl leta 1930);
gotovo so izražali sklep Mussolinija in fašizma, da morajo zve¬
zati svoje ime z velikim podjetjem osvajanja in ustvarjanja
izven meja. Z Balbom, upravnikom Libije, se začenja politika
velikih pridobitev, ki še zdaj traja; koristila je poljedelskemu
razvoju teh dežel, a pokazala, da je premalo učinkovita, da bi
pritegnila in zaposlila italijanske naseljence. Zato se je zatekla
k obširnemu in neposrednemu državnemu posredovanju, da bi
onstran razvila majhno kmečko posest. Znova in še več zemlje
smo pridobili, jo globoko navrtali za izkoriščanje globinskih
vodnih plasti, da bi povečali mogočost postavitve vrtov, zelenic,
južnega sadja, hlevov, naseljenskih hiš itd., da bi okrepili
mršave nasade oljk, mandeljnov itd. Bolj kot kdaj koli je po¬
stalo značilno prvo in največje načelo naselbinske politike fa¬
šistične vlade v severni Afriki, ki je: povečati mogočost usta¬
ljenega življenja italijanskih delavskih družin.

Z vsem tem, kar je Italija napravila v svojih starih na¬
selbinah in tudi z izboljševanjem svoje narodne zemlje (te
dve dejavnosti pač nista dosti različni druga od druge), ni
samo poskušala v neki meri zadovoljiti neposredne potrebe,
ampak je izboljševala svoje skušnje in svojo izurjenost na
naselbinskem področju, pridobivala novo vero v čudeže volje,
se stvarno polaščala svojih afriških dežel, vzgajala v ljudstvu
občutek domovine, ki se razteza čez morja, se zmerom bol]'
živahno udeleževala izobraževanja velike celine, dajala živo

117

osnovo za svojo zunanjo politiko, si ustvarjala pravico, da bi
smela računati tudi na še večjo afriško posest. Sedanja de¬
javnost in izročilo iz preteklosti sta se skoraj združila in nu¬
dila ljudstvu vtis nepretrganosti, kakor bi novodobni Italijani
v Afriki prevzeli delo rimljanskih Italijanov. Vsem je bila
pred očmi vrnitev tistih rimljanskih časov v domišljiji, v ču¬
stvovanju in v mislih. Je to zgodba? Mogoče obrabljena govor¬
niška cvetka? Nihče ne bi niti tega odklonil v deželi,'v kateri’
je slepilo rimljanstva stoletja služilo za to, da bi varalo nje¬
govo stvarno revščino ali jo vsaj prikrivalo. Toda tudi globoko
dejstvo in odkrito vedenje italijanskega duha, ki je bilo po¬
drobno vidno vsakokrat, kadar je to ljudstvo dvignilo glavo,
bolj živo začutilo svojo enotnost, se poskusilo utrditi med dru¬
gimi ljudstvi, zagledalo, da se mu pred očmi blešči nekakšno
upanje na veličino. Spomin na Rim ali njegova podoba sta
tekmovala dve tisočletji, da bi izoblikovala in obdržala to ču¬
stvovanje, prizadevanje in upanje; to čustvovanje, prizadevanje
in upanje pa je vzdržalo ali poživilo spomin na Rim ali nje¬
govo podobo. Zato je Mussolini zelo krepko udarjal na struno
rimljanstva. Saj ni mogel zanemariti te mogočne vere človek,
ki si je zastavil tako velike načelne in stvarne cilje in je
moral zbrati okrog sebe žive in mrtve, in kakšne mrtve!, da
bi mii vsi pomagali. Kolikor bolj se je torej njegovo delo
razvijalo in dvigalo, toliko bolj je cvetel Rim, dobival obrise
in polnost pomena. Fašizem, ki je bil cepljen na deblo tega
izročila, ga je še okrepil. Od tod Mussolinijevo prizadevanje,
da bi poveličal sodobni Rim, da bi postavil v polno luč naj-
veČje spomenike rimljanstva doma in na tujem, tudi v severni
Afriki, dalje da bi prikazal v svojih govorih zdaj blesk staro¬
davnega Rima na morju, zdaj sredozemsko enoto, ki jo je
ustvaril, zdaj čudovito raztezno moč njegovih kmetov vojakov.
Različen pomen je imel zmerom Rim v očeh rodov, ki so ga
klicali in povzdigovali, v skladu z vrednotami, ki so jih raz¬
lično občutili. Rim je bil zapovrstjo »humanitas« (človečanstvo),
pravo, svoboda, prvenstvo itd. Mussoliniju in fašizmu je bil,
kakor smo že prej rekli, predvsem pokorščina, družina, vo¬
jaštvo in država. Potem pa cesarstvo. Kdor bi rad razumel
Italijo in Italijane vseh časov, predvsem pa za časa njihovih
različnih prerodov, ne sme nikoli prezreti Rima in neizbrisljivih
brazd, ki jih je zaoral in jih še zmerom orje v življenju tega

118

ljudstva (in ne samo tega, kateremu ponovno vstajenje Rima
kot prispodobe določenih vrednot ali kot poživljajoče vere ni
bilo skoraj nikoli samo italijansko!).

Veleobrt, javne naprave in obnova mest

3. — Nič manjše gospodarsko politične pomembnosti ni
imelo tista leta izboljševanje veleobrtnih podjetij, čeprav je imelo
manjši odmev v družabnem in duhovnem življenju. Velik na¬
predek so dosegli v marsikakem odseku strojnih, kovinarskih
in še bolj kemičnih veleobrti, ki so bile še prav posebej ko¬
ristne narodni obrambi, ker so lahko s stroji in gnojili oskrbo¬
vale druge veleobrti in poljedelstvo, povrh tega pa tudi, da
so dobavljale precej surovin nekaterim drugim veleobrtim (rajon
ali umetna svila). Italijanske pomorske gradnje so na primer
osvojile mesto med najboljšimi evropskimi; brodovje pa srno
kljub splošni stiski prevozov razširjevali in povečevali zaradi
razvoja naših pomorskih sredozemskih in velikomorskih poti,
zaradi preureditve in osreditve brodarskih družb, zaradi ob¬
novitve in povečanja pomorskih sil; da ne štejemo tujih na¬
ročil za trgovske in vojaške ladje v naših zelo upoštevanih
ladjedelnicah. Med prvimi Mussolinijevimi prividi ob začetku
fašističnega gibanja je bil privid »bodoče Italije, ki bo z mo¬
gočnimi ladjami napolnila morja, ki bo imela rodove mor¬
narjev, ki bodo ponesli tribarvnico na vse oceane..,« Prav
posebno so skrbeli za rudniške veleobrti, to se pravi za iskanje
in pridobivanje rudninskih kovin, okamenelega in tekočega
goriva. Ležišča železa so odkrili pred kratkim in jih izkoriščali
v Cogneju, v srcu Piemonteških Alp, več kakor 2000 metrov
nad morjem, v sardinijski Nurri pa so jih znova spravili v
delo in razširili; premogovne kotline so bile ob Raši v Istri
in prav tako na Sardiniji; rudniki boksita so bili v Abrucih
za pridobivanje aluminija, ki naj bi v toliko izdelkih nadomestil
baker itd.; vsepovsod so v nekaj letih podvojili ali potrojili
potrebna podjetja. Bolj natančno in znanstveno urejeno so
iskali petrolejske vrelce; leta 1926 pa so ustanovili Splošno
italijansko petrolejsko družbo (A. G. I. P.), da bi bolje izko¬
ristili stara ležišča, poskusili z novimi vrtanji, pridobili petro¬
lejskih predelov v tujini, izdelovali surov petrolej, oskrbovali
notranji trg, tekmovaje z ameriškimi in angleško-nizozem-

119

skirni družbami. Lotili so se tudi pridobivanja bencina iz ze¬
meljske smole in rjavega premoga, medtem ko so raziskovali
in z novo vztrajnostjo preskušali nadomestke (naravni plin,
lesni plin, gorilni alkohol). Pridružili so prejšnjim veličastna
vodnoelektrična podjetja, tudi v Apeninih (med drugimi v
Sili v Kalabriji), in se lotili velikanskega načrta za elektrifi¬
kacijo železnic, poskušali so raztegniti odjem električne sile na
poljedelstvo, tako zaradi varčevanja s premogom, kakor tudi
zaradi nadomestitve živalske pogonske sile z električno, da
bi ono rajši uporabljali za meso in mleko kot za delovno moč.
Čudovita dela so opravili na področju navadnih cest, železnic
in avtomobilskih cest, ko so neznansko povečali in izboljšali
naše cestno omrežje. Nekatere izmed teh, ki so jih začrtali in
začeli že pred leti, so dokončali s »fašistično« naglico; ome¬
nimo naj samo najbolj neposredno zvezo med Bologno in Flo¬
renco ter med Rimom in Neapljem, ki vodi čez veliko izbolj¬
šano planjavo in skozi nova mesta. Tisočem kilometrov starih
cest, ki so jih prepustili Samoupravni cestni družbi, so obnovili
gramozno plast, popravili so jih, jih povaljali in pokatranili.
Starodavna prednost Italijanov je gradnja cest, v Italiji in
izven nje. Zdaj so izročili ceste namenom hitrejšega, skladnej¬
šega in silovitejšega narodnega življenja, trdnejše izletniške
okrepitve polotoka in učinkovitejše vojaške ureditve. Mogočne
pristaniške naprave so zgradili v Bariju, središču pokrajine,
ki je obetala silen napredek, ko je bila najbolj proti Levanti
izpostavljena postojanka polotoka; zato so vpeljali tam tudi
levantinski velesejem in naučno vseučilišče, ki je privabilo
veliko dijakov z bližnjega vzhoda, posebno iz Albanije. Še
večje naprave pa so bile v Genovi, največjem prevoznem pri¬
stanišču na polotoku, in v Benetkah, kjer je na pobudo grofa
Volpija, preudarnega trgovca, kakor tudi upravnika naselbin
in denarstvenega ministra, vstajala na bližnji celini Marghera,
veliko pristanišče in veleobrtni predel. Tukaj naj omenimo še
dela, ki so jih dovršili v starih in novih pomorskih oporiščih,
posebno na Siciliji in Sardiniji, na postojankah, ki so bile naj¬
bližje Afriki; tudi dosti letališč in pristajališč je bilo posejanih
po vsej padski, polotoški in otoški Italiji na voljo zračnemu
orožju in nevojaškemu prometu, ki se mu je v nekaj letih
pomnožilo število notranjih in mednarodnih zvez s središčem
v Rimu, ki je bil določen za veliko letalsko postajo, mogoče

120

največjo za promet med tremi celinami, ki obdajajo Sredo¬
zemlje.

Skratka, bilo je popolnejše in raznoličnejše strokovno pri¬
pravljanje na vsem polotoku; narod je zmogel več pridelati in
kriti sam večino svojih potreb; pomnožili in spopolnili so
obrambna in napadalna sredstva, da bi bil narod za vsak
primer pripravljen. To je bila politična zamisel, ne manj in
mogoče še bolj kot gospodarska, v času, ko bi rajši nasprotovali
veleobrti, kot jo podpirali, in je bilo zmerom teže ne samo
pridobivati nove trge, ampak tudi ohranjevati stare za izdelke
domačih tovarn; politična zamisel, pravim, je vodila vsa ta
različna italijanska dela. Na splošno so bile deležne enakih
skrbi tudi vojaške veleobrti: obnovili in povečali so brodovje,
tako da je postalo vojaško orodje, ki se ga je bal vsakdo, tudi
močnejši od nas. Prav posebno so skrbeli za vojno letalstvo.
Po letu 1918 je letalska oborožitev padla na nič. Mussolini, ki
je bil sam letalec, jo je dvignil in ji vrnil krila. Ustanovil je
letalsko ministrstvo in ga najprej sam vodil, potem pa izročil
Italu Balbu. Balbo pa si je na tem področju kakor pričaral
uspeh in napredek do visoke stopnje ter uresničil zamisel, ki
jo je že marsikdo pogumno načel, a so ga vrhovne vojaške
oblasti zavrnile, da bi bila namreč letalska oborožitev sama
zase, da bi lahko samostojno izvojevala bitke, da ne bi bila
navaden privesek drugega orožja; po zraku je prekrižaril za¬
hodno Sredozemlje in Črno morje; vodil je zračna brodovja
na čudovitih preletih Atlantika od zahodne afriške obale do
Brazilije, od angleške obale do Združenih držav Severne Ame¬
rike ter dvignil valove navdušenja med silno številnimi itali¬
janskimi naselbinami in postavil Italijo na nesporno prvo
mesto glede na skupinske polete na velike razdalje.

Toda hoteli so še več: doseči v javnih napravah večjo
učinkovitost, izboljšati zdravstvene razmere na deželi, jo obo¬
gatiti z lepimi in koristnimi zgradbami, Italijo približati novim
navadam in sodobnosti. Mussolini je imel rimljansko strast za
graditev, za polaganje kamna na kamen, opeke na opeko.
Drugo bi že zmogle biti besede in besede, ki naj bi se sčasoma
uresničile; nikakor pa ne tako ceste, prekopi, poslopja prista¬
nišča in pridobljena zemlja. Bil je tudi »sodoben« človek, celo
vsepovsod med prvimi pobudniki. Napredka pa zanj ni pome¬
nilo toliko razmišljanje kot delo, spreminjanje, ponovno osva-

121

janje, zmerom večje uravnavanje življenja v njegovih tisoč
stvarnih uresničitvah. Tako je spodbudil neznansko gradbeno
obnovo, posebej še v večjih mestih, pa tudi v mnogih srednjih
in majhnih, ki bi bila rada velika, ali pa so bila potrebna
prenove kakor velika in mogoče še bolj. Bilo je veliko preti¬
ravanj in zapravljanja in krajevnih denarnih težav in žalitve
kmečkosti«, čeprav so jo na ves glas oznanjali, in nezado¬
voljnih malomeščanov in kmetov, ki so sicer povečanim in
olepšanim mestom pomagali nositi bremena, a niso uživali
dobrot. Na splošno pa je bilo vendar izboljševalno delo: ne¬
zdrava stanovanja so prenavljali ali popravljali; meščanske
naprave so raztegnili na obširne predmestne predele; napeljali
zadostne vode mestom, ki so bila brez nje; postavili na tisoče
vladnih zgradb, ministrstev, sedežev strokovnih zvez in dru¬
žabnih ustanov, poštnih in brzojavnih uradov, šol in nauonih
mest, občinskih poslopij, fašističnih domov, telovadnic in igrišč,
vrtov, vodovodov itd. S pospeševanjem poslov, ki so jih oprav¬
ljali v teh poslopjih, je raslo potrebno spoštovanje javnih
ustanov, podpirali so napor za dvig države, ki naj hi bila
zmerom pričujoča in delovna ustanova. Porazgubilo se je nekaj
poudarkov »krajevnih značilnosti«, kakor se je zgodilo v Ne¬
aplju, ki se je tudi začel spreminjati na sebi ustrezni ravni,
ta značilnost pa je bilo skoraj povsod umazanost in revščina.
Tudi izven mest je skoraj sleherni trg ali zaselek kaj dobil in
si včasih sam kaj izboljšal, ko so najpreprostejši delavci za¬
stonj ponudili svoje moči, da so zgradili šolo ali cesto, poko¬
pališče ali vodnjak, ter se tako tudi ti udeležili splošne obno¬
vitvene vneme.

Spričo graditve novega pa so najbolj skrbeli za starine, ki
so močan in enoten poudarek Italije, spomenik njene pretekle
veličine, večno gibalo ponosa in upanja. To je bilo očitno
predvsem v Rimu, ki je imel prvenstvo tako glede novih
zgradb, kakor tudi glede obnavljanja in povečevanja starin.
Fašizem je komaj stopil v prestolnico in že je Mussolini izrazil
svoj sklep, »da bo veličastna svetišča rešil zajedavskih zgradb«,
»da bodo v potrebni samoti zablesteli neznanski tisočletni spo¬
meniki naše zgodovine«, da bo odpravil »neumno skrunitev
cestne železnice, ki je v napotje rimskim cestam«, »zgradil
ravno cesto, ki bo prinesla mar e nostrum  in njegovo dihanje
iz Ostije, spremenjene v mesto« itd.; skratka, da bo vrnil sta-

122

rinskemu mestu svetlobo, sproščenost in življenje ter »ustvaril
neznanski novodobni Rime (Govor ob ustoličenju prvega uprav¬
nika prestolnice dne 31. decembra 1924). Po zedinjenju Italije
je bil to prvi mož italijanske države, če ne štejemo Francesca
Crispija, ki je bil navdušen za veliko prestolnico in je razumel
nujni narodni in mednarodni pomen prestolnice. Vsi pa vemo,
kaj je od tistega dne dalje nastalo iz Rima predvsem po
osebnem Mussolinijevem posredovanju. Starinsko mesto- se je
prebudilo v novodobno mesto, ohranilo se je pojmovanje o
zgodovinski nepretrganosti življenja italijanskega naroda. Rim,
o katerem se je v letih pred vojsko in po njej uveljavila
navada, da so ga na vso moč obmetavali s posmehom in ujedlji-
vostjo, češ da je zajedavsko mesto in pravo narodno breme,
je začel spet vstajati v italijanskih očeh v ponosno veličino
ter si tudi kot delavsko- in proizvodno mesto pridobivati po¬
membnost. Vsako leto ali vsak letni čas so bili v njem po¬
membni shodi: bivših bojevnikov, bivših vojakov s tega ali
z onega bojišča, vojnih pohabljencev, delavcev, zadružnikov,
kmetov, sinov Italijanov v tujini itd. Ves narod je korakal
proti Rimu in si ga resnično osvajal. Vsem tem novim delom
v Rimu in izven njega, velikim in majhnim, pa so vsekakor
poskušali dati politični pomen, ustvariti politični, to se pravi,
fašistični vtis. Fašizem je vsemu dajal svoje ime in svoj vtis.
Vsako odkritje so spremljali fašistični obredi. Osemindvajseti
oktober, obletnica pohoda na Rim, in enoindvajseti april, usta¬
novitev Rima in delavski praznik, sta postala dneva, ki sta
bila še posebej posvečena njim. Prispodobe in napisi fašistične
modrosti so vsem dobro vidni napolnili nova poslopja, zasebne
hiše, zelo prometne ceste in šolske veže. Napisi pa so bile
same Mussolinijeve besede, ki so izražale v jedro skopi, ne¬
kako otipljivi podobi fašistična nravna in politična načela.

Število in moč. Vzgoja mladine in vodilni sloj

4. — Politiki, ki je poskušala pomnožiti poljedelske in
veleobrtne izdelke ali strokovno izobraziti narod, se je pri¬
družila (pa tudi obsežena je bila v njej) politika, ki naj bi
pomnožila prebivalstvo in kakovostno izboljšala ljudstvo. Po¬
skušali so bolje upravljati ljudsko premoženje, ki je bilo
zadnjih 50 ali 60 let tako zaradi pomanjkanja kruha, kakor

123

tudi zaradi pomanjkanja duha rajši nadležno breme kot moč
ter so ga dostikrat razdevali in poškodovali. Zato so seveda
takoj prepovedali ali omejili naše izseljevanje tudi tja, kjer
so še sprejemali in skrbeli za našega izseljenca; poskušali so
osamljenega izseljenca, ki je bil izpostavljen vsem nevarnostim
raznaroditve, nadomestiti z izseljenci v skupinah, ki bi imeli
svoje voditelje in strokovnjake in glavnico za prevzeta pod¬
jetja (poskušali pa so dobiti tudi zadostno zaupanje za tako
izseljevanje); izdali so ukrepe in vabila, da bi obdržali prive¬
zane na Italijo ali spet pridobili Italiji množico izseljencev, ki
so sodili, da jih je več milijonov, ali vsaj tisti del izseljencev,
ki se še niso preveč odtrgali od Italije in bi jih bilo še moč
pridobiti; na tisoče njihovih otrok, tudi z onstran morja in
z onstran oceana, je bilo poleti povabljenih k nam na letovanje
in v obmorska taborjenja z načelom, ki so ga imeli pregnanci
Preroda, »sprememba neba, ne duha«, preden pa so odpotovali,
so jih pospremili v Rim, jih popeljali pred kraljev dvorec in
pred spomenik neznanega vojaka, jih v mimohodu pokazali
Mussoliniju ter jih spodbudili za spoznanje in stvarno pojmo¬
vanje italijanske očetnjave. Zato so se tudi bolj načrtno in
uspešno prizadevali, da bi odpravili bolezni in umrljivost ter
onesposobljenost za delo, kar je resda tudi pri nas že precej
časa obetalo zboljšanje; to se pravi, postavljali so nova zdra¬
vilišča za omejitev jetike; dalje so zavod, ki so ga ustanovili
leta 1926 pod visokim pokroviteljstvom predsednika vlade, po¬
tem spremenili v Narodni zavod, ki naj pomaga za delo hudo
onesposobljenim, jih poklicno prevzgoji, poskrbi za njihovo
namestitev itd.; razvili so se preskrbovalni zavodi, posebno
na' področju sirot, materinstva in bolezni v poklicu; dalje de¬
lavska počivališča in oskrbovališča, ki so jih ustanovila in
vzdrževala velika veleobrtna podjetja; zgradili so ljudske hiše
in nameščenske domove ter jih prepustili posebnim zavodom;
bil je obsežen načrt za obnovitev in izboljšanje naseljenskih
hiš, ki pa so ga doslej samo nebistveno uresničili, bolj pa so
okrepili in razširili zdravstveno pomoč manj premožnim slojem,
tudi na vzajemni osnovi; nekajkrat so poskusili razširiti po¬
znanje in uporabo zdravstvenih načel na deželo s posebnimi
društvi in poukom kmečkih gospodinj itd. Mussolini je krepko
poudarjal misel, da mora biti v dobro urejeni državi telesno

124

zdravje naroda na prvem mestu.« Sicer pa je celovito izbolj¬
ševanje in popravljanje toliko mest, o katerem smo govorili,
delalo čudeže hkrati tudi na tem področju.

Nazadnje so izdali ukrepe, da bi ustavili prizadevanje za
zmanjšanje rojstev, ki se je, resda z bolj počasnim korakom
kot drugod, vendarle tudi pri nas pokazalo, posebno v neka¬
terih najbolj pomeščanjenih ali najbolj zunanjim vplivom iz¬
postavljenih predelih (Piemont, Ligurija); še več, da bi v kali
zatrli vzroke, ki so pospeševali ta pojav. Zmanjšanje rojstev,
ki je hudodelstvo samo po sebi, ali pa kaže silno hudobnost,
to se pravi nravno pokvarjenost in telesnoustrojno razpadanje,
so prikazali in ošibali kot povzročitelja drugega in še hujšega
zla: šibkosti, staranja in narodne smrti. Država pa je po¬
skrbela za propagando po časopisih in knjigah in spisih, s te¬
čaji in zborovanji. Tudi to je bila prav za prav bitka, in sicer
»narodnostna bitka«. Na eni strani so bolj ostro preprečevali
razuzdanost, huje kaznovali namerne splave, detomor in po¬
dobna »hudodelstva zoper materinstvo«; naložili so samcem
poseben davek in samstvo je bilo razlog za podrejenost z
marsikako neljubo posledico. Na drugi strani pa so dajali
podpore ob poroki in ob rojstvu ter davčne olajšave in do¬
datke pri plači; določili so različne prednosti za očete števil¬
nega zaroda in za nedoletne otroke številnih družin; skrbeli
so in uvajali posebne pravice tovarniškim delavkam pred po¬
rodom in po njem ter med dojenjem; ustanovili so veliko Na¬
rodno zvezo mater in otrok za pomoč revnim materam in sko¬
rajšnjim materam, bodisi zakonskim ali nezakonskim, otrokom
in dojenčkom; podeljevali so slovesna častna spričevala in na¬
grade najbolj rodovitnim materam. To bi lahko imenovali
»politiko družine«, ki je z neposrednimi in posrednimi po-
močki poskušala, bodisi s koristnostjo ali javno zavednostjo ali
nravnimi načeli, v javnem mnenju zmerom bolj utrditi položaj
žene matere, da bi obdržala nedotaknjene družinske navade
zoper poskušanje hotene nerodovitnosti in preveliko »porazum-
Ijenje« spolnega nagona; da bi nudila družini boljše gmotne
in duhovne razmere za rast in množenje; da bi spet uveljavila
Izročilo o številni, silno složni in urejeni »dobri italijanski
družini«. Razumljivo je, da so lahko delovali v popolnem so-

125

glasju s cerkvijo. Udomačeni navadi* posebnih železniških
olajšav novoporočencem za potovanje v Rim se je pridružila
navada, da je sveti oče v Vatikanu posebej sprejemal in po¬
sebej blagoslavljal skupine mladih poročencev. Toda ni dvoma,
da je bila fašizmu in njegovemu predsedniku vsebina take
politike bistveno in predvsem... politična. »Vojaška moč
države, bodočnost in varnost naroda so zvezani z narodnostnim
vprašanjem.« »Število je moč.« »Nenadomestljiv pogoj prven¬
stva je število.« Tako in podobno je govoril in ponavljal Musso¬
lini, ki svoj čas že ni več trpel številk in je skoraj zaničeval
razpredelnice, zdaj pa se je spet lotil zasledovanja skoraj
vsakdanjih kazal rojstva in smrti ter bil pripravljen pokazati
Italijanom v občudovanje ali v grajo pokrajine ali rodovitne
sloje (na splošno jug in dežela) in nezadostne; nekakšne složne
in skrbne predele na eni strani, na drugi pa lene in klonece
pred sovražnikom. To je bila zares ostra bitka, mogoče naj¬
ostrejša, kar jih je imel Mussolini, najbolj nejasna glede
končnih izidov, kakor je menda celo sam izjavil, toda ne obu¬
pana, če smemo soditi že danes po prenekih tolažilnih zna¬
menjih.

Razumljivo je, da so za to, to se pravi, za pretežno po¬
litično vsebino »narodnostnega boja«, uporabili še večjo vnemo
pri telesni vzgoji mladine, ki naj bi pomenila, in je dejansko
tudi res pomenila, nravno vzgojo, kajti v fašističnem modro-
slovju ni bilo prostora za ločitev telesa in duše, telesa in duha,
»knjige in puške«. In v tem je silen razvoj, ki so ga dosegli
številni zavodi, ki so skrbeli ne samo za varovanje zdravja
dece in otrok in mladine obeh spolov, ampak tudi za razvoj
pobudnega duha, za vzgojo privajenosti na red, za sposobnost
uboganja, in poveljevanja, za smisel za družabno vzajemnost,
za ljubezen do domovine, do fašistične domovine. Svoj čas smo
že omenili Narodno otroško zvezo, ki je po svojem nastankp
zavzela pomemben obseg in ponesla fašistično ter italijansko
ime v vsako najbolj zakotno zaselje, ko podpira šolo in ji daje
večjo učinkovitost; omenili smo že Mlade Italijanke in Prednjo
stražo. Tem se je pridružila Ustanova liktorskih sinov za otroke
in mladino Italijanov, prebivajočih v tujini, dalje mladinski
bojevniški fašiji, ki naj bi bili nekakšno uvajanje v strankarsko
življenje, še preden bi z obredom fašističnega nabora novi

126

fašisti dobili hkrati izkaznico in puško. S tem delom sta si
pridobila lepo zaslužen j e Renato Ricci, ki je osnoval 'Otroške
zvezo, in Pietro Parini, nadzornik fašijev in italijanskih šol
v tujini. Po njunem prizadevanju so dobila pomorska in gorska
letovališča silno močno pobudo, skoraj zmerom so bila v novih
in lepih poslopjih, dalje poletna taborjenja, križarjenje po
morju, ki naj bi dalo mladini tudi bolj sproščeno pojmovanje
sveta, posebno sredozemskega, ki je tako poln in živ rimljam
škili in italijanskih spominov in izročil. Potem pa šport,  vsako¬
vrsten šport,  za posameznika in za skupine, ki so ga širili z
vsemi sredstvi in ga precej raznesli vsepovsod, saj je zajel
celo take pokrajine in družabne sloje, ki ga do tedaj niso
poznali in se je bilo skoraj bati, da ga bodo zavrgli (južna
Italija, podeželje, delavski sloj). Zato so bila vsepovsod veli¬
kanska tekmovališča in preprosta igrišča; dejansko smo se
udeleževali mednarodnih tekem ter ogrožali in dosegali prvem
stva; podeljevali so odlikovanja in nagrade »za telesno moč«
itd., vse pod visokim nadzorstvom stranke, pogosto spodbujeni
tudi z Mussolinijevim »priznanjem«, ki je bilo športnikom
priznanje zmage in »zmerom večje moči za domovino« (Govor
rokoborcem dne 28. oktobra 1934). Sicer pa je Mussolini sam
dajal zgled: bil je letalec, jezdec, plavač, pešec; kot ves fašizem
je tudi on zaničeval brezdelje, udobje in »prijetno življenje«.
Tako je bil šport  zmerom manj igra in poklic, zmerom bolj pa
izraz duhovnega življenja in vzgoja duha; ne le majhnih manj 7
šin, ampak celih množic. Športne navade so poživile tudi živ¬
ljenje po vojašnicah in na nov način preusmerile vojaški pouk,
ki je poskušal napraviti iz vsakega vojaka »junaka« in vzgo¬
jiti v vseh odsekih in v vseh enotah tiste darove, ki so bili
med vojsko pridržani posebnim naskakovalnim oddelkom. Nič
čudnega, če je bila fašistična vlada spričo takega duhovnega
nagnjenja posebno dobrohotno skrbna za letalstvo, ki je ne¬
kako značilno utelešalo tisti siloviti duh, ki je bil duh fašizma.

To je bil v Italiji trenutek mladine. Mladina je tekmovala
in mladina se je trudila ali se varala, da bi bila tudi starešina.
Vera v mladino in njeno čudežno moč je zmagovala. »Umak¬
nite se mladini,« je bilo dnevno povelje. Od tod neka samo¬
zavest v njej in nestrpnost, da bi brž zasedla življenjska mesta,

127

in nekaj nevolje na petdesetletnike in štiridesetletnike, to
se pravi, tudi na rod, ki se je vojskoval, tudi, na tiste, ki so
v novembru in decembru leta 1917, takrat še mladi, zmago¬
slavno nastavili pregrado svojih prsi nasproti prodirajočemu
sovražniku. (Čudno, kako je bila vojska 1915—18 kljub vsem
živim znamenjem, ki jih je zapustila, silno odmaknjen do¬
godek v italijanskem spominu in kako je v mladinski zavesti
sploh ni bilo, ker se je nekako potopila pod gosto plastjo novih
spominov, pod skladom dogodkov, ki so spremljali rojstvo,
rast, zmagoslavje in razmah fašizma!) Ker pa ni nihče živel
v preteklosti, niti ne v sedanjosti, ampak v bodočnosti, zato
so s posebnim zanimanjem gledali na mladino, kakor da bi ta
in samo ta utelešala to bodočnost in mogla odkriti skrivnost.
Zadajali so vprašanja: Kaj dela mladina? Kaj misli mladina?
Kaj hoče mladina? Tako je napravil okrog leta 1930 majhen
rimski časopis II Saggiatore  (Preiskovalec). Iz odgovorov mla¬
dine res ni bilo vidno, da je imela razen splošnega navdušenja
in odmišljenega prepričanja, ki spreminja svet, tudi zavest
novega nasproti staremu. Črnogledi pa so našli v tem potrdilo
za svojo črnogledost: Ta mladina, so razlagali, se ne zna zbrati,
preveč je usmerjena izven sebe itd. Stranka je zmerom bolj
nadzorovala pouk in vzgojo mladine, posebno vseučiliške, ter
tudi zavračala in odklanjala državne zavode, v katerih so bili
kljub obnovi še preveč vidni stara znanost, stari učni načrti
in stari vseučiliški duh. Vsako leto so ob narodnih tekmah ali
liktorstvih športa  slavili tudi liktorstva omike; to se pravi,
omogočali so dijakom ustne in pismene obravnave o političnih,
umetniških, strokovnih in drugih vprašanjih. Te obravnave pa
so veljale za urjenje duhov, kot sredstvo za ustvaritev in raz¬
bistritev lastnih misli, kot pobuda za novo fašistično omiko.
Ob tekmovanju dijakov so bile tudi tekme mladih umetnikov
in rokodelcev, delavcev in kmetov po trgovinah in delavnicah,
podjetjih in na polju, da bi hkrati tudi zbližali ročno delo in
omiko. Kot pogoj za pripustitev k takemu tekmovanju pa je
bilo treba napraviti preskušnjo telesne moči, odpornosti in
dobrega zdravja, to se pravi, da so zbližali tudi šport  in omiko.

Vredno je omeniti in že tedaj so omenjali nekakšno lo¬
čitev mladine od družine, ko je bila tako pritegnjena in po¬
polnoma zaposlena v fašističnih ustanovah. Nekatere je to

128

zaskrbelo. V bistvenih rečeh pa je bil vendar občutek družine
pri nas zmerom živ in krepak. Samo če se ni tisto, kar je
obstajalo od zamisli ali navade, da je življenje zasebna stvar,
razvilo bolj kot kaj drugega v družinskem območju. V obrisih
se je kazalo novo mišljenje in pojmovanje družine, treba je
reči tudi družabnosti, kakor se sicer navadno zgodi in se je
zgodilo ob vsakem razdobju korenitih sprememb in preosnov;
na primer ob koncu srednjega veka, ko je novo tržanstvo,
pripravljeno na zmagoslavje, razbilo družinsko življenje in ga
spremenilo v občino in stanove; zato pa so plemiški sloji, pri¬
pravljeni na poraz, bili in ostali trdno zaprti v svoje sorodstvo
in gradove in dvorce. Ko so družino potisnili vstran, je življenje
posameznika postalo v fašistični vladavini zmerom bolj pri¬
držano državi; državi je bila torej pridržana tudi njegova
vzgoja že čisto od mladih nog in spričo vsakogar. Vemo, da
so bila leta 1927 pogajanja s Sveto stolico prav zoper to lo¬
čitev; in toliko, da se tedaj niso razbile dobre namere miru
in soglasja. Cerkev je imela svoje vzgojne ustanove in jih po¬
skušala razširiti, da bi si zmerom bolj zagotovila vso mladino.
Mussolini pa se je uprl. »Na tem področju se ne pogajamo,«
je rekel potem, ko je govoril pred obema zbornicama o skle¬
njeni spravi. »V celotnostnem pomenu terjamo državljansko
vzgojo.« Da, tudi versko vzgojo; saj moramo to vzgojo poenotiti,
»mladini moramo dati občutek možatosti, moči in osvojevanja;
predvsem ji moramo vdihniti našo vero in ji prižgati naše
upanje« (Govor v poslanski zbornici leta 1929 spričo sprave).
Vzgoja, o kateri je sanjal in jo hotel, je imela eno samo ime;
ker pa je sovražil hinavščino, prav zato je čisto jasno razodel
to ime, ki je »vojaška vzgoja«. A ta vzgoja ni bila usmerjena
samo v to, da bi pripravljala vojsko. Vsakdo bi jo lahko sprejel,
če bi si osvojil mišljenje, da je življenje vojaštvo in da je
vojaštvo velika življenjska šola; in da je oblikovanje držav¬
ljana in oblikovanje vojaka ena sama in enakovredna stvar.

Fašizem in fašistična vladavina sta nameravala s tem
vzgojnim delom, ki je hkrati razvijalo telo in duha, ustvariti
nov vodilni sloj; vodilni sloj, ki bi bil rojen in zrasel s fa¬
šizmom in ne bi bil šele umetno prilepljen na že dovršeno
tvorbo; ker pa bi ga torej fašizem hranil, bi ta zmogel zbrati

Zgoil. fašist, gibanja 9

129

vso njegovo dediščino, jo razvijati in krepiti. Tedaj je bilo
vprašanje novega vodilnega razreda osrednje vprašanje časo¬
pisnega in strankarskega obravnavanja. Nameravali so odpra¬
viti tisto, kar je bila največja napaka Italije, ko je izšla iz
Preporoda; namreč pomanjkanje vodilnega sloja. Zdaj pa je
šlo za to, da bi ga povečali tako po številu kakor tudi po
kakovosti, mu navdahnili novega in bolj možatega poguma,
mu pokazali novih in večjih ciljev, mu uredili življenje in delo
v popolnem soglasju z ljudstvom in ljudstva z njim, ga pri¬
pravili za neprestano bogatitev z novimi prvinami in za ne¬
prestano obnavljanje. Vzgojiti tak vodilni sloj je pomenilo
vzgojiti ves narod, ga dvigniti in ga okrepiti. In res je s fa¬
šizmom nastopila tako močnejša okrepitev zemlje in vsakega
naravnega dviga dežele, kakor tudi globlja potrditev človeka.
Tudi v nravnem in družabnem redu so nekako globlje orali,
odkrivali nove plasti in sejali v brazde več semena. Samo po¬
mislimo, koliko otrok, dečkov in mladeničev so potegnili iz
zaprte družine in vasi, jih priklenili na oddelke, jim dali
puško, da so se udeleževali tekem in poučnih potovanj, se
utrjevali v posameznih in skupinskih preskušnjah, se vadili
v poveljevanju, bili in se čutili vsak za nekaj, se družabno
dvigali ali imeli vsaj zbegano željo, da bi se dvignili ali vsaj
spremenili položaj in drugače zaživeli. To je bil lep in tola¬
žilen uspeh naroda, kateremu je do pred nekaj desetletji živi
in zavestni del sestavljala le predrobeena manjšina in v ka¬
terem se je želja po prenavljanju in dviganju samega sebe
izražala najbolj v podobi prevratnosti pod zastavo razrednega
boja. Toda medtem ko se je zdelo, da je to rešitev enega
vprašanja, namreč ustvaritve naroda, je to vprašanje postavilo
drugo ali druga: Kako napraviti prostora toliko ljudem, ki so
prihajali, ki so se malo ali veliko ločili od malega sveta, v ka¬
terem so do zdaj živeli, in so videli, kako se jim pred očmi
razširja obnebje in v zavesti območje pravic? Kako zadostiti
vnetemu narodnjaštvu, ki je imelo za svojo vero ali za svoj
vzor Rim, njegovo veličino in njegovo cesarstvo? Treba je bilo
pač taki mladini in narodu, ki je bil tako silno že razvnet, pri¬
skrbeti novih odtokov, novih delovnih področij, da se taka
moč ne bi použila sama v sebi ali da se ne bi razletela na
znotraj...

130

VIII.

STANOVSKA DRŽAVA IN PONOVNA OSVOJITEV
CESARSTVA

Stanovska zgradba

1. — Počasi pa se je začelo dovrševati drugo in bolj izvirno
delo strokovnega in stanovskega združevanja; delo, ki se je
začelo pred pohodom na Rim in takoj za njim, ki ga je potem
krepko pospešil zakon z dne 3. aprila 1926, ki je urejal življe¬
nje strokovnih zvez, to se pravi, združenj, osnovanih na načelu
ločitve med delodajalci in delavci, urejal delovne odnose s
skupinsko pogodbo, da bi preprečil razredne spore ter posredno
vplival tudi na potek razdelitve bogastva. Toda naloga, ki je
bila dana združenjem, se je izčrpavala na strokovnem področju:
skoraj nedotaknjeno pa je bilo še področje proizvodnje bo¬
gastva, proti kateremu se je fašizem zmerom bolj obračal. V
ta namen pa je bilo treba določneje primerjati razne činitelje
proizvodnje, ustvariti posebna orodja za zvezo itd. Že Delavska
listina iz aprila leta 1927 je določala stanovstvo, ki naj bi
zmoglo zediniti in predstavljati vse moči in koristi narodne
proizvodnje v vsakteri njeni panogi; torej nekakšno državno
orodje, ki bi imelo oblast določati obvezna pravila. Toda pre¬
tekla so leta, preden je bila ta stanovska združitev dovršena
in smo tako res prešli v stanovsko razdobje. Dejansko je manj¬
kalo še preveč pogojev, nasprotno pa je bilo treba preveč
preživelosti še obrusiti ali jih prirediti, da bi se umaknile no¬
vemu, preveč dvomov in pomislekov je bilo treba premagati,
da bi se ustni sporazumi spremenili v prepričanje. Ker so bile
razmere take, bi mogel že slabo posrečen poskus vsaj neko¬
liko .napovedovati uspeh.

Vendar v teh letih ni bil »nulla dies sine linea« (noben
dan brez načrta). Napredovali smo počasi, a napredovali smo.
Dobili smo že posebno orodje za delo, sredstvo, s katerim smo
na državnem področju poskušali uravnovesiti koristi in sile
gospodarskega sveta in nekako prehitevali nalogo stanovstva;
ministrstvo stanovstva namreč, ki je nastalo v juliju leta 1926
in mu je pomagal Narodni stanovski svet, nekakšen posveto¬
valni odbor. Stanovsko ministrstvo pa si je učinkovito priza¬
devalo, da bi izboljšalo ureditev strokovništva, ki je bila še

9 *

131

pomanjkljiva in polna vrzeli, da bi med množicami razširilo
načelo fašizma in strokovništva ter pospešilo različne sile dru¬
žabne pomoči. Ko so potem strokovne zveze priznali za osebe
javnega prava in jim prepustili celotno zastopstvo koristi
ustreznega razreda, so lahko poskusili stopnjema uresničiti
stanovsko načelo, da bi namreč v ustavnem življenju države
zastopale enote združenih koristi, to se pravi, da bi bile te
zveze v marsikakem odboru neposredne in posredne državne
uprave in v poslanski zbornici. 0 tem predlogu so se dolgo
prerekali. Kakor za zbornico, tako je bilo tudi za prenovo
državnega zbora dosti predlogov. Toda tu so težave še narasle
in sile, ki so se upirale temu, kar bi lahko prevrnilo ustavo,
so se poživile. Tako se je septembrski zakon iz leta 1928 ome¬
jeval samo na obnovo zbornice ter napravil iz nje tvorbo
državljanov, ki so bili združeni kot proizvajalci, ter ji dal
močan delež pri sestavljanju seznamov poslancev za Veliki
svet, ki je dobil decembra istega leta in potem naslednje leto
tudi sam svoj osnovni zakon, ki ga je opredeljeval po nje¬
govem bistvu, njegovem položaju in njegovem delovanju. V
stanovskem smislu so prenovili tudi Narodni stanovski svet,
sestavili so ga namreč iz zastopnikov strokovnih ustanov in
drugih združenj in združb višje stopnje, kakor tudi iz pravnih
članov, ki jih je določal zakon. Stanovski svet pa so razdelili
v odseke in pododseke, ki so ustrezali velikim panogam go¬
spodarske dejavnosti, imel je zveze odsekov, zveze več odsekov
in celotne zveze; pomnožila so se mu svojstva in leta 1930 je
dobil svoje stalno vodstveno sredstvo, to se pravi, Osrednji
stanovski odbor. Ker se je Narodni stanovski svet rodil ob
osrednji upravi s čisto posvetovalno nalogo, je tako privzel
ustavno nalogo in že nekoliko pokazal podobo tistega, kar naj
bi postala bodoča zakonodajna zbornica, medtem ko je stara
zbornica kljub volivni preosnovi v letu 1928 in volitvam z
ljudskim glasovanjem v letu 1929 zmerom bolj zgubljala ugled,
se praznila in se odtujevala stvarnemu italijanskemu poli¬
tičnemu svetu, svetu, ki ni imel več strank in strankarskih
bojev za naskakovanje oblasti, ne več vlad, ki bi jih prevra¬
čali ali obnavljali po glasovanju in odločitvah poslanske zbor¬
nice.

Čas je priganjal. Mednarodno nasprotovanje zoper fašizem
in fašistično Italijo, ki je medtem rasla v moči, neodvisnosti

132

in sposobnosti za pobudo na področju zunanje politike, ni mi¬
rovalo, ampak se je po mogočosti še ostrilo; zato je bilo zme¬
rom bolj potrebno na znotraj skleniti vrste, uresničiti popolno
narodno vzajemnost in se v celoti postaviti v eno samo bojno
vrsto nasproti inozemstvu. Svetovna gospodarska stiska je
okrog leta 1930 dosegla tudi Italijo. Tu pa je povzročila silno
omahovanje in tudi podiranje veleobrtnih in denarstvenih ali
izboljševalnih podjetij, obupno klicanje po državnem posredo¬
vanju, blazno tekanje države na pomoč temu in onemu, po¬
polno pomanjkanje tistega, kar naj bi še ostalo zaupanja v
samoozdravitveno silo liberalnega gospodarstva. Mussolini se
je spraševal, ali je napaka v sestavu , ki bi bila torej pre¬
magljiva z navadnimi zdravilnimi sredstvi, ali je napaka se¬
stava,  ki bi pa potrebovala silno korenitega zdravljenja; toda
že se je nagibal k mnenju, da je napaka sestava.  Zato je bilo
treba pospešiti ustvaritev nadzorstvenih odborov in vodstvo
gospodarskega življenja, kar so bili stanovi. Potem ko je okre¬
pil življenje strokovništva, pa je tudi rekel: aut aut:  ali bomo
imeli razredni boj in načrtni zator vsake zasebne dejavnosti
in lastnine in vsake posameznikove pobude, kakor hoče socia¬
listično strokovništvo; ali pa bomo imeli popolno sodelovanje,
s tem pa stanovstvo, ki ureja znanstveno skladno, ubrano in
ustavno sodelovanje, ker varuje zasebno dejavnost in lastnino,
a jo dviga do družabne pomembnosti, in spoštuje posamezni¬
kovo pobudo, toda v okviru narodnega življenja, kakor hoče
fašistično strokovništvo. Ustaviti se ni mogoče, ne da bi se
strokovništvo použilo v podrobnem delovanju, ki je tuje pro¬
izvajalnemu redu, ko bolj gleda kot dela, je bolj v mirnem
ravnovesju kot v nasilni napetosti (Mussolinijev govor Narod¬
nemu stanovskemu svetu dne 22. aprila 1930).

Na drugi strani je že bilo nekaj osnovnih pogojev za sta¬
novsko življenje. Močna je bila država in je postajala zmerom
bolj, »celotnostna« država, ki je lahko zviška gospodovala vsem
gospodarskim združenjem ter onemogočala samoljubnost in
pristranskost skupin in razredov. Premagane so bile stranke,
ostala je ena sama stranka, ki je družila vse državljane pro¬
izvajalce. To edino stranko pa so dvignili skoraj v ustanovo
javnega prava, da je tvorila nekakšno enoto z državo, kateri
je sporočala vse svoje vzore in ji nudila v službo vse svoje
ustanove (vojsko, otroško društvo, ženske fašije, zvezo mater

133

in otrok, Dopolavoro itd.). Kakor so leta 1929 pokazale vo¬
litve z ljudskim glasovanjem, sta bili država in stranka tako
ena sama enota, da so potem mnogo govorili o tem, če ne bi
kazalo zdaj stranke razveljaviti kot združenje, ali kar je bilo
skoraj isto, jo razširiti, da bi zajela vse Italijane, kakor jih je
zajemala država, ne da bi še kaj izbirala. Toda predsednik
je vsako misel te vrste zavrnil. Stranka, je rekel, je kakor
trdno ogrodje ali tudi kot kvas vladavine: predstavlja prosto¬
voljstvo in zaupanje. Kakor se zmerom obnavlja z večnim
dotokom novih rodov po mladinskih fašijih in fašističnem na¬
boru, tako deluje kot trajna obnovitvena sila vladavine.

Dodati pa je treba, da so se zadnji čas pri nas misli o
stanovstvu precej izbistrile in poglobile zaradi skušenj, pisanja,
zborovanj in razgovorov v območju odsekov in pododsekov Na-
i - odnega stanovskega sveta in drugih njegovih odborov. Po
pravnem ogledu stanovstva so začeli preučevati tudi gospo¬
darski videz. Književnost o stanovstvu iz teh let pozna dosti
imen in precej izvirnih del; bili so Ugo Spirito, Celestino
Arena, Carlo Costamagna, Giuseppe Bottai, Massimo Fovel,
Arrigo Serpieri, Sergio Panunzio in drugi. Niso bili posebno
složni. Nekateri so namreč v stanovstvu poudarjali gospodarsko
vsebino in namene, ko so se nekako vračali k izvoru, drugi
pa bolj politično vsebino in namene; nekateri so bili pri sta¬
novstvu na osnovi strokovništva, drugi pa na upravni osnovi,
nekateri so podpirali razredno stanovstvo, to se pravi, sta-
novstvo po posameznih poklicnih zvrsteh (pridelovalci žita naj
bi bili na primer ločeni od trgovcev z žitom in z njegovimi
izdelki), drugi pa stanovstvo po celih proizvajalnih sklopih
(pridelovalci žita in trgovci z žitom in žitnimi izdelki skupaj),
tretji prvo in drugo po različnih zvrsteh, nekateri so ravnali
previdno in nekoliko nezaupno spričo stanovstva, ker so se
bali, da bi lahko pomenilo konec strokovništva, drugi pa so
ga obratno nujno zahtevali, posebno še, ker ne bi radi videli,
da bi strokovne zveze, ki so bile skrčene na nepopolno delo,
postale neplodne in razpadle; nekateri so govorili o »lastniškem
stanovstvu«, drugi pa so to misel odločno odklanjali, češ da
je preveč korenita. Skratka, bile so desničarske postojanke ne¬
kakšnih starokopitnežev in levičarske postojanke, celo na
skrajni levi, ki so se nasprotnikom zdele nekakšen boljševi¬
zem; vse to je bilo videti in slišati na viharnem stanovskem

134

zborovanju v Ferrari leta 1932. Toda spričo tega nekoliko raz¬
bitega in razdejanega področja so si vsi želeli, da bi se rešili
negotovosti, da bi dali vklado tej zgradbi, ki je že imela nekaj
opornih zidov, da bi torej zares poskusili s stanovstvom. Tu
pa sta se že tedaj pokazali Mussolinijeva pobuda ter njegova
živa in poživljajoča moč. Mussolini poslej ni več dvomil, kakor
ni takrat, ko se je vojskoval v socializmu: napačen je bil
sestav, sestav.  Naprej Torej! Tudi Nemčija je leta 1933 kora¬
kala s svojim zmagovitim narodnim socializmom in s svojim
Hitlerjem, ki je prevzel oblast. Ko je država ustvarila poli¬
tično in gospodarsko pokorščino, je prišel trenutek, da bi si
podredila zmedeni gospodarski svet, ga zaupala stanovstvu in
to napravila za predstavnika in orodje novega gospodarstva:
trenutek tudi, ko so množice začutile, da so blizu njih usta¬
nove, ki jih je ustvaril fašizem, ko so jih dejansko in otipljivo
občutili kot sredstvo za dvig svoje življenjske vsebine in ne
samo kot uresničitev naučnih vzorcev.

Tako je mogel Mussolini z zakonom z dne 5. februarja
1934, osnovanim na Delavski listini, ustanoviti stanovstvo, ga
v maju in v juniju z vrsto odlokov ustvariti in 10. novembra
prvikrat zbrati okrog sebe na Campidogliu splošen shod vsega
stanovstva. Bilo je 22 stanov, za vsak velik sklop proizvodnje
po eden, kolikor so mislili, da jih je nujnih in zadostnih za
stvarne potrebe narodnega gospodarstva; nekateri po polje-
delsko-veleobrtno-trgovskih proizvodnih sklopih (žitarice, ze¬
lenjava, cvetlice, sadje, les, tkanine itd.), drugi po veleobrtnih
in trgovskih proizvodnih sklopih (kovinarstvo in strojništvo,
kemija, papirnice in tiskarstvo, zgradbe itd.), tretji pa po pro¬
izvodni dejavnosti naprav (preskrba in denarstvo, obrt in
rokodelstvo, promet, gostinski obrati itd.), vse pa je enako
upravljal svet, ki so ga narodnostno zgrajena strokovna zdru¬
ženja sestavila iz zastopnikov, ki so jih odbrala med deloda¬
jalci, delavci in strokovnjaki, kakor tudi med predstavniki
stranke in nekimi ministrstvi; vsi so bili razdeljeni v odseke
in usposobljeni za delo ali kot splošno stanovstvo, to se pravi
vsak v svoji celotnosti, ali kot poseben razredni odsek (v ko¬
vinarskem in strojniškem stanu na primer odsek dodeljencev
pri posebni kovinarski ali strojniški veleobrti), ali tudi kot
skupina dveh ali več stanov, ki so jih sklicala vprašanja, ki
so se tikala več gospodarskih področij; vsi pa oskrbljeni z

135

družabnimi, pomirjajočimi, posvetovalnimi, odločujočimi in
urejajočimi nalogami narodne gospodarske dejavnosti, s pra¬
vico, omejeno na lastno gospodarsko območje, sestavljanja ob¬
veznih pravil za osebe ali ustanove, katerim so nadrejeni, brez
odobritve Splošnega zbora narodnega stanovskega sveta. Za
zdaj so si stanovi zakonodajno moč delili z vlado kakor tudi
s poslansko zbornico, toda že je bilo vidno, da bo kmalu po
razdobju strokovništva in stanovstva in ko bodo stanovi pre¬
bili svojo preskušnjo, nastopilo tretje ustavno razdobje, to se
pravi razdobje preobrazbe javnih ustanov. Takrat pa bi Zbor
narodnega stanovskega sveta lahko prevzel vso zakonodajno
oblast, ki jo je zdaj delil s poslansko zbornico, ter postal edini
politični predstavni zbor vladavine, kakor je napovedal Musso¬
lini v nekem syojem govoru konec leta 1934.

To je bila osnovna preosnova, po kateri so dobili stanovi
izvajalno gospodarske naloge, to se pravi sposobnost pospe¬
ševati, pomagati in denarno omogočati vsako pobudo, ki bi
poskušala izboljšati ureditev proizvodnje, ter so bili privzeti
za orodje enotnostnega reda proizvodnje. Ta red ni bil ukazan
zviška ali po tuji ustanovi, ampak so ga ustvarile proizvodne
sile same, zbrane v živih enotah, ki jih je nadzorovala država.
Da so gospodarstvo podredili državi, ne da bi država upravljala
narodno gospodarsko življenje, to je bilo resnično novo, to je
bila značilna razlika med fašističnim stanovstvom in Marxovim
socializmom ali boljševizmom. S takega zrelišča so imeli fa¬
šistično stanovstvo za zadnje zmagovito razdobje bitke za po¬
noven pregled marksizma in marksističnega socializma, ki so
jo bojevali že dobrih štirideset let v Franciji, Nemčiji in Italiji.
Spričo fašizma v tem socializmu ni bilo več liberalnega go¬
spodarstva, pa tudi ne socialističnega gospodarstva; ni bilo več
videti dveh ločenih in nasprotnih gospodarstev in gospodarskih
pojmovanj, ampak vstajanje enega samega, novega in zmago¬
vitega gospodarstva. Tista leta smo veliko obravnavali fašizem
in boljševizem in njune medsebojne odnose. Bile so pomembne
sorodnosti, še večje pa seveda razlike in celo nasprotja med
obema prevratoma, obema naukoma, obema diktaturama, obema
vladavinama; nasprotja, ki so se kazala tudi v odnosih med
obema vladama in obema javnima mnenjima, ki sta postali
precej sovražni kljub naklonjenosti italijanske vlade do po¬
vojne Rusije. Boljševizem je deloval z diktaturo sloja, fašizem

136

z diktaturo države nad vsemi sloji, oni je podiral vse druge
sloje, ta pa jih je družil v živo sodelovanje; dni je gradil na
osnovi stare zgodovinske snovnosti, ta pa je zavračal snovnost
in zelo poudarjal vzvišene življenjske sile; dni je zametoval
zgodovino in živel v odmišljeni zgradbi, ki jo je zaukazala
majhna oligarhija, ki je bila po večini tuja deželi in svojemu
ljudstvu, ta pa je navezal močne stike z italijanskim narodom,
uporabil vse žive prvine in sicer res vihtel bič nad navadami,
koristmi in duhovnimi nagnjenji Italijanov, ker jim je hotel
dati nov življenjski slog, a se vendar vključeval v zgodovinski
tvorni razvoj naroda in države. Pomembne sorodnosti pa so
bile vidne med italijanskim fašizmom in nemškim narodnim
socializmom, čeprav sta obadva kazala značilna in ločilna zna¬
menja dveh narodov in dveh zgodovin. Tudi z Nemčijo je ita¬
lijanska vlada, posebno fašistična, navezala prijateljske odnose,
ko jo je podpirala pri politiki za ponoven pregled pogodb in
ji pomagala pri njenem prizadevanju, da bi se po hudih udar-
eih vojske dvignila; ravno to je bil pogoj večjega ravnovesja
v Evropi in večje svobode nasproti nadvladama obeh zahod¬
nih velesil. Ni manjkalo prikritih ali očitnih razlogov za na¬
sprotja; še celo leta 1934, v letu Dolfussovega umora v Avstriji,
so bili viharni trenutki v odnosih med obema vladama in
obema diktatorjema. Vendarle pa si je utrlo pot s te in z one
strani Alp prepričanje, da imata Nemčija in Italija mnogo
razlogov za skupen boj. Načelni in politični razlogi so se skle¬
nili; prav isti politični razlogi, ki šo tudi vdahnili ne čisto
izumetničeno življenje tridesetletni trojni zvezi.

»Notranji« gospodarsko družabni cilji, »zunanji « cilji moči

2. — Tako je fašistično delo glede na notranjo ureditev
vsaj precej napredovalo, če še ni bilo dovršeno. Potrebovali
bi časa, da bi se vsa italijanska stvarnost, družabna in gospo¬
darska, vokvirila v pravno ogrodje, ki je bilo precej zamotano,
in bi se znašla v svojem svetu ter bi mogla delovati in se
razširjati brez izgubljanja sil. Toda ogrodje je bilo priprav¬
ljeno in volja, da bi ga izpopolnili, mu vdihnili življenja in
razgibanosti, spravili v notranji in mednarodni red vse sadove,
ki bi jih lahko rodilo, je bila močnejša kot kdaj koli. Silno
jasne so bile tiste mesece Mussolinijeve besede, ko je pokazal

137

visoke cilje, tudi zares cilje, ki jih bodo poslej z rastočo od¬
ločnostjo in odločilnostjo pripravljali narodu. Notranji cilji so:
povečati bogastvo, odpraviti iz življenja nesrečo zdravih in
močnih ljudi, ki tesnobno in brezuspešno iščejo dela, prido¬
biti delavcem in kmetom globljo vsebino duhovnega in gmot¬
nega življenja. Videti je bilo, da se bliža »razdobje člove-
čanstva, ki je izenačeno na nižji ravni«; nižji namreč od tiste,
katero so dosegli v liberalnih in kapitalističnih vladavinah
zgornji sloji, toda na veliko višji, kot so jo dosegle proletarske
množice. To je pomenilo, da bi se zmanjšala razdalja med temi
in onimi. V devetnajstem stoletju je imel moč denar; dvajseto
stoletje pa »je stoletje moči in slave dela«, ki je pravi predmet
gospodarstva, prvoborilec proizvodne dejavnosti in stvaritelj
denarja. V prejšnjem stoletju je znanost lahko pomnožila bo¬
gastvo ali vsaj mogočost za njegovo pridobitev, v tem naj bi
pod državnim nadzorstvom in spodbudo rešila drugo vprašanje
glede razdelitve bogastva, ki ga je pridobilo vzajemno delo
vseh, in priskrbela večjo »družabno pravičnost«. S tem ni bilo
razumeti samo zajamčenega dela, pravičnega zaslužka, spo¬
dobne hiše, mogočosti za razvoj in neprestano izboljševanje,
kar bi lahko napravila ali dala vsaka vladavina za časa bla¬
ginje in velikih plač; ampak tudi zmerom zaupnejšo vključitev
delavcev v razvoj proizvodnje in dvig delavcev v prave so¬
delavce podjetja z enakimi pravicami in dolžnostmi, kot jih
imajo posestniki in strokovnjaki. Skratka, enakost ljudi pred
delom, ki je tako dolžnost kakor tudi pravica, pred delom, ki
je postalo edino merilo za merjenje družabne in narodne
koristnosti posameznikov in skupin. Tako je govoril Mussolini
13. novembra 1933 pred Narodnim stanovskim svetom, dne
26. maja 1934 v zbornici, dne 6. oktobra v Milanu, dne 10. no¬
vembra, nekaj mesecev potem, ko so stanovi že delovali, pa
na splošnem zboru Narodnega stanovskega sveta. V Mussoliniju
se je bolj kot kdaj koli spet pokazala skrb za delavca in za
povišanje ročnega in umskega dela (onega pa mogoče bolj kot
tega), ker je prvi tvorec bogastva in največje dostojanstvo
človeka; v polni luči se je zablestelo pod splošnim vprašanjem
»narodne proizvodnje«, ki so ga najbolj premlevali in obravna¬
vali liberalci in tudi narodnjaki, drugo vprašanje, že čisto in
skoraj izključno socialistično, o razdelitvi delovnega pridelka,
to se pravi bogastva. Se je mar Mussolini vrnil k socializmu,

138

seveda pregledanemu in sodobno prilagojenemu? Ali bolje, je
to mar uresničenje socializma, ki ga še nikoli ni zatajil, razen
v načinih njegovega uveljavljanja?

Za te »notranje« cilje, je rekel Mussolini v že omenjenem
govoru z dne 10. novembra 1984, ki je bil resnično znamenit
govor, poln zanosa graditelja, ki se za trenutek ustavi, da bi
pregledal dovršeno delo, a mu pogled že uhaja na drugo,
seveda še večje, ki ga mora dovršiti; za te notranje cilje smo
ustvarili stanovstvo. Toda dodal je: Pa tudi za »zunanje«
cilje, to se pravi, za povečanje celotne narodne moči in njene
zmogljivosti za razmah v svetu. Dvoje ciljev je bilo, vsak s
svojim posebnim življenjskim smislom, a vendar sta bila drug
od drugega odvisna; to se pravi, notranje blagostanje, dru¬
žabna pravičnost, mir in sodelovanje med sloji je bilo po¬
trebno, da bi narod bolje mednarodno utrdili, ga bolje pri¬
pravili na neizogibne "boje, na katere bi ga lahko izzvali. Med
svetovno vojsko, smo rekli, si je Mussolini zelo prizadeval,
da bi dal vojski »družabno vsebino <, da bi tako bolje pridobil
zanjo veliko množico italijanskega naroda. Vojska prav za
prav še zdaj ni bila končana. Cilji, ki so v letih 1915—18
bolj ali manj jasno in določno lebdeli narodu pred očmi, še
zmerom niso bili doseženi; zato je bila Mussolinijeva skrb
iz vojnih let še zmerom sodobna.

Ko smo na vsak korak zasledovali oblikovanje takega ita¬
lijanskega narodnega socializma, socializma namreč, ki ima
svojo posebno veljavo kot socializem, ima pa tudi posredno
veljavo za bolj izključno politične in narodne namene, se nam
je misel vrnila k Prerodu in k nekakšnemu toku socializma,
ki se je tudi pretakal v njem, preden se je razlil v marksizem.
Mislim na socializem Carla Pisacaneja, ki je dozorel med le¬
toma 1850 in 1857, ko se je v Italiji vendar lahko zazdelo
koristno dati »družabno vsebino« boju za neodvisnost in edi¬
nost, v zaupanju, da bi se množice, ki so brezbrižne za popol¬
noma politične načrte, mogoče le znašle, se zbližale in se ga
oprijele. Pisacanejeva misel je bila sanjarska. Neuresničljiv je
namreč sleherni družabni načrt, če ni prej ustvaril narodne
države. To se pravi, da mora imeti politični načrt popolno pre¬
moč, da ustvari osnovne pogoje za udejstvitev drugega. Zdaj
pa smo imeli državo, ki bi torej lahko reševala družabne na¬
loge z zrelišča politično narodnih vprašanj, ki so bila, dasi

189

na veliko višji ravni, ista kot pri Prerodu. Tudi v tem je fa¬
šizem v svojem prizadevanju po obnovitvi narodnega življenja
razodel nagnjenje, da bi se vrnil k izvirom, da bi dal veljavo
in moč tistemu, kar je bilo lastno in primerno narodu. Po
razdobju, ki je bilo v nekih ozirih seveda koristno in vsekakor
neizogibno, posnemanja, gradnje po francoskem ali angleškem
ali nemškem vzorcu na področju ustavnega življenja in dru¬
žabnih načel je prišlo razdobje veliko pristnejše in izvirnejše
tvornosti.

Tedaj pa je med letoma 1985 in 1936 izbruhnila vojska
v vzhodni Afriki in smo ustanovili cesarstvo; oboje je fašizem
zelo zaznamoval in je zato na oboje treba pri zgodovini fa¬
šizma misliti. Etiopsko vprašanje je bilo resnično naše staro
vprašanje. Že odkar se je okrog leta 1880 Italija pokazala na
Rdečem morju in začela s prvimi plahimi osvajanji, so bolj iz¬
vedeni in skrbni govorili, da bosta Assab in Massaua ali slu¬
žila za napredovanje proti velikemu notranjemu višavju po
stezah, ki so jih utrli naši raziskovalci in misijonarji v zadnjih
desetih ali dvajsetih letih, ali pa ne bosta za nič in se Italija
lahko vrne domov. Najprej smo res nekaj let napredovali, malo
s pustolovstvi in malo po sreči, posebno za časa Crispija okrog
leta 1890, tako da se je sicilskega državnika polastila želja po
afriškem cesarstvu in vladarski kroni, ki bi jo posadil kralju
Umbertu na glavo; ko nas je potem prizadela Adua in smo
vrgli in zavrgli Crispija, je prišlo nezanimanje in smo skoraj
opustili ne samo tiste veličastne načrte, ampak celo samo
Eritrejo, ko smo malo ali nič žrtvovali za gospodarske po¬
trebe in za italijansko naseljevanje silno vročih, suhih in
peščenih dežel ob Rdečem morju. Naselbinska obnova 15 let
pozneje se je spet posvetila Libiji, posebno zaradi sredozem¬
skega ravnovesja in varnosti, toda niti Libija ni dala Italiji
tistega, kar je Italija pričakovala od svojih naselbin, ko je
pokazala pičlo poljedelsko vrednost, pomanjkanje surovin ter
rastoče obubožanje teh dežel in teh trgov. Svetovna vojska je
imela tudi za Italijo nekakšno naselbinsko vsebino, posebno
potem, ko smo zahtevali zase svoj delež turške dediščine, ki
so si jo Angleži, Francozi in Rusi prav lepo na skrivaj raz¬
delili za hrbtom že zavezniške Italije; to pot pa smo se bolj
zavzeli za Azijo, za sredozemsko Azijo, bolj kot za Afriko.
Toda nekoliko zaradi slabe volje zaveznikov, ko nas niso več

140

potrebovali, pa tudi zaradi njihove dobre volje, da bi Italijo
tiščali ob tla, smo dobili zadnjo; nekoliko zaradi zaostritve
jadranskega vprašanja, za katerega niso bili brezbrižni niti
sami zavezniki, ki so se hoteli zavrtati v to malo morje, ne¬
koliko zaradi notranjega nereda in zanikujočega duha itali¬
janske povojne politike, nekoliko pa tudi zaradi turške vstaje
Italija niti v Aziji ni nič ostvarila glede na naselbinska po¬
sestva. Še več, v svoji želji, da bi utrdila mirovne odnose in
sodelovanje s Turčijo, se je Italija zakonito odpovedala vsa¬
kemu svojemu prizadevanju ali pravici do tistega deleža, če¬
prav so ji ga vojne pogodbe priznavale.

To je pomenilo, da smo se morali hočeš nočeš vrniti v
Afriko. Povedali pa smo, kaj vse je Mussolinijeva vlada na¬
pravila, da bi uveljavila stare afriške naselbine, da bi usme¬
rila misli in delo Italijanov v Afriko, a ne da bi se pri tem
oddaljila od Azije, torišča miroljubnega trgovskega in duhov¬
nega delovanja, ampak celo razširila to delo z bližnjega vzhoda
na srednji in skrajni vzhod (ustanova v posebnem zavodu v
Rimu za shajanje azijskih dijakov, ki jo je s pomembnim go¬
vorom odprl Mussolini na Campidogliu leta 1933). Iz tega
razloga je na zborovanju po drugi petletki vladavine dne
18. marca 1934 Mussolini lahko pred vsemi političnimi in go¬
spodarskimi starešinstvi pokazal zgodovinska cilja, za katera
bo spodbujal sedanji in bodoči rod z načrtom, ki je segal prav
do leta dva tisoč. Ta dva cilja sta se imenovala Azija in Afrika.
Italija naj bi storila svoj del za okrepitev obeh celin, posebno
Afrike, ter ju vključila v tok omike; tako bi obnovila svoje
poslanstvo zveze med vzhodom in zahodom. Prav take besede
je izrekel okrog leta 1870 Giuseppe Mazzini.

So bili mar v Mussoliniju še drugi in bolj določni sklepi,
ko je italijanski mladini pokazal »poslanstvo moči«, za katero
so »usmerjeni vsi moji napori, ves moj trud, vsa moja skrb
in vsa moja bolečina« (Govor v Milanu dne 28. oktobra 1925) ?
Se je mar skliceval že na neko veliko italijansko pobudo v
Afriki, to se pravi na tisto, ki je potem postala abesinsko
podjetje in osvojitev cesarstva s predvidenimi, a mogoče ne¬
izogibnimi mednarodnimi pretresi in zapletljaji, ko je leta 1927
za leto 1935 in naslednja leta prerokoval »razpotje« evropske
zgodovine, ga konec leta 1934 grozeče napovedal in mu v za¬
četku januarja leta 1935, ko je v Beneškem dvorcu sprejel po

141

sporazumu z La valom francoske časnikarje, že določil začetek?
Gotovo je afriško podjetje, vnaprej določeno ali ne, tista leta
naravno zorelo, kakor sad na svojem drevesu v njemu pravš¬
nem podnebju, ki je bilo podnebje mussolinijevske Italije, ki
je niso podžigali na dosledni poti samo v naši naselbinski
politiki, ampak tudi na dosledni poti v naši notranji politiki
tisti vzori, ki jih poznamo, in jo usmerjali v tisti red, ki ga
poznamo. Leta 1934 je bila »fašistična« država, ki so jo imeli
za enoto s »stanovsko« državo, že sredi silnega dela, množica
ljudstva, kateremu je vladavina posvečala veliko svojih skrbi,
je zdaj začela nekako spoznavati in priznavati narodne vred¬
note; stranka in vojska, osnova vladavine, sta se lepo udej¬
stvovali in razpredali mrežo ustanov, ki je prepletla vse ljud¬
stvo; strokovna veleobrtna izobrazba in vojaška zmogljivost
sta se precej izpopolnili kljub pomanjkanju domačih surovin,
kljub naraščajoči težavi, da bi si jih zunaj priskrbeli, kljub
utesnjenosti računskih sklepov, kar je bilo vse treba prema¬
gati; mladina in narod sta živela čisto v bodočnosti, ko sta
verovala v Mussolinija, mislila in čakala na nove in velike
stvari, ki naj bi jih novo stoletje naklonilo Italiji, ko ji je
prejšnje stoletje Prerod dal svobodo in neodvisnost.

K temu je treba dodati še razna druga dejstva: že dolgo
je bil očiten polom Ženeve, to se pravi, dokazano je bilo, da
je nemogoče od Zveze narodov pričakovati kaj drugega kot
preračunano zakonitost in oboževanje ravnovesja, ki ga je
vzdrževala z razpostavljanjem držav, da pa je zato izumetni¬
čena in nestanovitna, gotovo nasprotna marsikaki misli, ki jo
je pobudila; nič manj očiten ni bil polom pogodbe štirih zaradi
odkritega in skrivnega nasprotovanja velikih narodov, ki so
bili v skrbeh za svoje nadvladje, in majhnih sil, ki so videle
svojo korist v tem, če slede velikim, in so se bale, da bodo
tudi same imele zgubo od morebitnega ponovnega pregleda
pogodb; polom tudi vseh naših poskusov, da bi mirno preniknili
v etiopsko cesarstvo, da bi olajšali razvoj obalnih dežel našega
gospostva, kakor so čisto očitno dokazovali mnogi dogodki
prav zadnjih let do krvavega obmejnega spopada v novembru
leta 1934 na Ual-Ualu... Vse to je moralo duhove Italijanov
zmerom bolj pripravljati na to, naj delajo zase izven okvira
nemogočega in neplodnega mednarodnega sodelovanja; tudi
da se bodo izognili nevarnosti, ki je bila vse več kot dozdevna,

142

da bodo v Etiopiji na škodo Italije zagospodarili drugi. Časti¬
hlepje, da bi Italijane spet pognali v morje, je bilo staro časti¬
hlepje kralja kraljev in mnogih njegovih otročje nečimrnih
rasov, ki so jih pogosto in radi priganjali Evropci. Kajti okrog
Etiopije so se že dolgo vrteli v zmerom bolj sklenjenih krogih
različni imperializmi in kapitalizmi, nanjo so se evropske vele¬
sile že dolgo in tudi še zdaj ne malo zanašale, da bo ovirala
Italijo in ji po potrebi zvezala roke. Zato je bilo treba po¬
hiteti, ne oziraje se na načrte in sklepe, ki jih je že lahko imel
Mussolini; pohiteti že samo zato, da bi ubranili in si zagotovili
tisto, kar je Italija že imela ob Rdečem morju in v Indijskem
oceanu. Kako bi mogli usmerjati glavnico in ljudi v tiste de¬
žele, če bi jih ne mogli zavarovati pred morebitnimi naskoki
častihlepnih glavarjev in bojevitih notranjih prebivalcev? Tako
je tudi italijanska vlada sklenila in pripravila vojsko z isto
trdnostjo in naglico, ki je že petnajst let označevala vsako fa¬
šistično pobudo in podvzetje.

Kakor hitro pa je bila vojska sklenjena, so zažareli in
nas mogočno prevzeli čustveni in nravni nagibi, ki so mogli
to vojsko nasvetovati in jo celo ukazati, ne oziraje se na go¬
spodarske račune: to je bil spomin na Aduo, na tisto staro¬
davno rano, in prepričanje, da je treba oprati to sramoto, naj
velja, kar hoče, pa naj je Afrika tudi le peščena puščava ali
grmada skal. Približno tako je bilo duševno razpoloženje Musso¬
linijevo in tako tudi duševno razpoloženje bojevnikov, ko so
v začetku oktobra prve prednje straže pod De Bonovim po¬
veljstvom na dano znamenje prekoračile Mareb.

Dvojna vojska in dvojna zmaga

3. — Proti koncu XIX. stoletja so naselbinsko politiko
Italije v njenem prvem razdobju označevala znamenja tedanje
naše dobe, ko smo bili malo ali nič skušeni v afriških zadevah,
nepripravljeni in trmasti za podjetja z dolgoročnim povračilom,
v zadregi zaradi svojih prerodnih naukov, ki smo jih na ne¬
pravem kraju uresničevali, v strankarskih bojih in spopadih
med nasprotniki in vlado, z večnimi izgredi v poslanski zbor¬
nici; bila je torej slabotna in spremenljiva politika, bolj mu¬
hava kakor odločna, malo skladna v ciljih in sredstvih, nejasna
celo v vzvišenih načelih, ki so jo narekovala. Naselbinska po-

143

litika zadnjega razdobja, ki je doživela svojo silno tvegano
preskušnjo v letih 1935—36, pa je kazala znamenja nove Italije,
ki je bila bolj zrela v vsem, bolj enotna, bolj pripravljena gle¬
dati svoja notranja dogajanja v okviru svetovnih vprašanj in
prevzemati mednarodno pobudo, bolj sposobna za velik in
vzajemen napor, ki bi ne bil samo pr o aris et focis  (za dom
in ognjišče), kakršna je bila ustvarjalna in ustvarjena fašistična
Italija. Tedaj smo namreč doživeli čudovit spoj duhov in ne-
zrušljivo odločnost, da bomo kljubovali vsaki oviri in nevar¬
nosti, posebno potem, ko sta Evropa in ves svet, ki jima je
prednjačila in ju vodila Anglija, ustvarila skupno bojišče, ko
sta sklicala brodovja, sklepala pogodbe vzajemne pomorske in
zračne pomoči na Sredozemlju, nalagala sankcije in prožila
plazove krivic na Italijo v imenu mednarodnih pogodb in
nravnih zakonov, ki so slabo prikrivali račune najbolj sebičnih
koristi. Naše navdušeno prostovoljstvo pa je zbrisalo vsako
razliko med naborniki in bojevniki, ki so samohotno pritekli
od vseh strani, med redno vojsko in črnimi srajcami, med pre¬
vratniki in knezi savojske hiše, kar bi se v drugih časih zgo¬
dilo komaj za obrambo meja. Celo najpreprostejši so čustveno
spremljali, žene ne manj ko možje, politične in vojaške spre¬
membe tistih mesecev; kar se ni zgodilo v svetovni vojski niti
takrat, ko je sovražnik razbijal po vratih, smo doživeli na zna¬
meniti »dan poročnih prstanov«. Novi stanovski odbori so bili
pripravljeno soglasni glede nujnosti, ki so jih ustvarile sank¬
cije na primer v ureditvi proizvodnje, cen in porabe, in no¬
tranje življenje je silno mirno potekalo. Vse smo storili, kar
je bilo določeno, in vse pravočasno, kot je bilo potrebno in
koristno storiti; tako smo na primer 2. novembra, to je na tri¬
deseti dan sankcij, silno slovesno odprli novo in veličastno
Naučno mesto v Rimu ter podelili ad honorem  (častni) doktor¬
ski naslov Njegovemu Veličanstvu kralju in doživeli njegov
plemeniti govor, ki je bil namenjen predstavnikom vsega sveta
(»Italija zahteva samo to, da bi mogla živeti v polnosti svojega
življenja, da bi delala in posvečala svojo silo za skupne vzore,
ki tvorijo sveto dediščino omikanega človečanstva«); kakor smo
tudi odkrili drugi dve novi mesti, Pontinio in Aprilio, v ob¬
močju starodavnih močvirij južno od Rima.

Gotovo narodna sposobnost, da bi se upiral gospodarskemu
obleganju, ni bila časovno neomejena. Treba je bilo čimprej

144

streti številne in dobro oborožene neguševe sile, postaviti svet
sankcij pred dovršeno dejstvo in pred nekoristnost sankcij;
treba je bilo, skratka, naglo premagati Zvezo, kakor je zapisal
Mussolini. Za to so poskrbeli Mussolini in fašistična vlada iz
Rima, Badoglio in Graziani pa iz Eritreje in Somalije; po¬
skrbeli so vojaki bojevniki in vojaki delavci z bratstvom na¬
menov in naporov; z zaletom in odpornostjo, ki bo neizbrisno
ostala v zgodovini italijanskega naroda in afriških podjetij. Po
njihovem zasluženju je Italija pred Zvezo narodov dosegla svoj
namen. Po šestih mesecih smo premagali strahujočo afriško kugo,
premagali neugodno podnebje, premagali nepredirno goščavje,
premagali pomanjkanje vode in hkrati ravniško deževje, pre¬
magali neprehodno ozemlje, premagali neguševe vojske drugo
za drugo, premagali sankcije, premagali, skratka, vse ovire,
na katere se je zanašalo preprosto in nekoliko strahopetno
ženevsko dušeslovje, da bodo ustavile Italijo; slovesno smo po¬
stavili na laž vse domneve, ki so jih denarniki in vojskovodje,
ki so postali preroki slabih napovedi, z mirno gotovostjo raz¬
širjali na vse štiri vetrove z vrhov največjih svetovnih časo¬
pisnih glasil; naši so 5. maja stopili v Addis Abebo, ravno še
pravočasno, da so rešili mesto izropanja in tamošnje evropske
prebivalce pokolja. Dne 9. maja pa je Mussolini z istega bal¬
kona Beneškega dvorca, s katerega je 2. oktobra prejšnjega leta
poklical Italijo k orožju, »Italijo Vittoria Veneta« in »delavsko
in fašistično« Italijo ter posvaril Evropo, naj si ne utvarja, da
bo lahko uklonila italijanski narod, ne da bi se prej trdo bo¬
jeval; dne 9. maja zvečer je Mussolini razglasil, da je poslej
usoda Etiopije odločena in da je Italija končno dobila svoje
cesarstvo; cesarstvo miru, kajti ne vojskuje se, če ni neubran¬
ljivo življenjsko prisiljena; cesarstvo omike in človečanstva
za vse etiopsko prebivalstvo, ker je rimljansko izročilo, da pri¬
klene ljudstva po zmagi na svojo usodo; »fašistično cesarstvo,
ker prinaša neporušljiva znamenja volje in moči rimljanskega
liktorstva, kajti to je cilj, za katerega so se štirinajst let na¬
prezale napadalne in poslušne sile mladih, močnih italijanskih
rodov«. Eno razdobje naše Italije je končano, je dodal Mus¬
solini,. in začenja se drugo »kakor neizmerna vrata, odprta
vsem mogočostim prihodnosti«. »Italijansko ljudstvo, ki je s
svojo krvjo ustvarilo cesarstvo, ga bo oplodilo s svojim delom
in ga ubranilo pred vsakomer s svojim orožjem.«

Zgod. fašist, gibanja 10

145

Ni preteklo veliko dni, ko je Zveza narodov že sklenila
končati sankcije, veliko angleško brodovje je ponižano spet
odplulo skozi gibraltarsko ožino, skozi katero je silno do¬
mišljavo priplulo v septembru prejšnjega leta, to se pravi, po
svoji pobudi in samovoljnosti, še preden se je premaknil že¬
nevski sklop; Francija, Grčija, Turčija in Jugoslavija so druga
za drugo odpovedovale pogodbe vzajemne pomoči zoper Ita¬
lijo, v katere jih je potegnila Anglija. Medtem pa so italijanski
oddelki dovršili zasedbo etiopskega ozemlja in ga očistili obo¬
roženih tolp, v katere so se po porazu zatekli zadnji neguševi
vojaki. Na deset tisoče delavcev se je lotilo grajenja velike cestne
mreže po cesarstvu, ki je bilo sklenjeno že na dan po zmagi.
Italijanska vlada je napovedala konec suženjstva v zasedenih
ozemljih; isto pa je bil eden izmed prvih ciljev, sicer bolj
razglašan kot dejansko ostvarjan, Evrope, ki je prav zaradi
tega proti koncu XIX. stoletja osvajala Afriko. Odgovorni od¬
bori in izvedenci za naselbinska vprašanja so izdelali novo
ureditev cesarstva, razbistrili zrelišča, ki naj bi vodila odnose
sožitja in sodelovanja med Italijani in domačini v cesarstvu.
Ves narod je začel čutiti, misliti in živeti »z načrtom cesar¬
stva«, kakor je nakazal predsednik, to se pravi, bolj sproščeno,
bolj soglasno z življenjem afriških naselbin ali na kratko »ita¬
lijanske Afrike«, kakor so se zdaj imenovale vse naše čez¬
morske dežele in ministrstvo, ki jih je upravljalo. Potem pa so
govorili in pisali o »fašističnem imperializmu«, to se pravi,
da ni bil kapitalističen ne veleposestniški ne izkoriščevalec
domačinov itd., kakor so bili imperializmi prejšnjega časa, am¬
pak sta tako domačin kot narodnjak služila delu; o »stanov¬
skem imperializmu«, to se pravi takem, ki je zmogel spra¬
viti v sklad nastajajoče koristi naselbinske družbe z že usta¬
ljenimi družbami v očetnjavi.

Evropa, ki je'planila v to zmedo zelo lahkomiselno in po
večini nerada, z veliko preproščino, pomešano s hinavščino in
zlonamernostjo, s hudim nepoznanjem predvsem italijanskih
potreb, pa tudi mogočnih duhovnih sredstev, ki jih je premogla,
je imela od tega malo časti in malo dobička. Zveza narodov
je bila ponižana in zrahljana najbolj po krivdi tistega, ki jo
je najel bolj za lastne koristi kot za koristi vseh; z njo vred
pa je bilo zrahljano še bolj ogrodje naukov, ki so jo držali
pokonci. Anglija in Francija, dve prvoborilki žalostnega posla,

146

sta se zgubili v zapletu toliko vprašanj njunega domačega živ¬
ljenja (v Angliji pa se je splošni stiski pridružila še zveza med
politiko Antonia Edena, nesramno in nezmogljivo obenem, in
odpovedjo Edvarda VIII.). Italija je začutila, da se je otresla
vsega, kar je še ostalo vojne vzajemnosti in »starega prijatelj¬
stva« z dvema zahodnima narodoma. Nemčija je obnovila svoj
svobodni razmah spričo pogodb iz leta 1919, da so se je spet
začeli bati, ko je pripravljala »Anschluss« (priključitev). V
muslimanskem svetu so bolj kot kdaj koli vrela sovražna
čustva zoper evropske imperializme (in tudi zoper tiste, ki so
postali njihovo orodje, kakor na primer Judje v Palestini),
Japonska pa se je lotila osvojevanja azijske celine. Rusija, ki
se je po teh spremembah spet zmerom bolj krepila, se je
kmalu pokazala nad ožinami, zahtevala in dobila svoboden
prehod iz Črnega morja v Sredozemlje brez izmenjavnega pre¬
hoda iz Sredozemlja v Črno morje ter obnovila z novo močjo
svojo boljševiško propagando po vseh celinah. Pa še druge
»samolastne« vlade in drugi »diktatorji« so prihajali od vseh
strani. Naučna nasprotja, ki so bila cepljena na mednarodna
nasprotja, so se zmerom bolj ostrila in ostrila tudi ta. Evropa
in ves svet sta spet zdrknila v novo napetost duhov, v nov strah
pred vojsko in v novo mrzlico oboroževanju.

Italija pa se je srečno rešila iz stiske, to se pravi, okrepila
si je samozavest in upoštevanje, če že ne priljubljenost pri
ljudstvih in vladah. Fašizem je lahko odkrito razglasil svoje
popolno zmagoslavje, ko je potrdil zmagovito »fašistično voj¬
sko«, ki se je bojevala na dvojnem bojišču, etiopskem in sve¬
tovnem. Mussoliniju je bolj kot kdaj koli zrasel ugled v Ita¬
lijanih in v vsem svetu. Petnajst let se je na razne načine,
toda zmerom bolj zavestno pripravljal na to »bitko za cesar¬
stvo«, ko je dajal italijanskemu ljudstvu kljub sijaju svojih
besed samo nedoločne in bežne privide, kar pa je zadoščalo,
da ga je pridržal v napetosti in ga duhovno okrepil; zmagal
pa je v nekaj mesecih po garibaldijevsko ali bolje, po fašistično,
kar je resda pomenilo s silovitostjo, toda tudi pripravljeno in
načrtno. Nikoli ni tako kakor v tistih mesecih blestel njegov
neustrašeni pogum, izredno nalezljiva moč njegove volje in
njegove vere, njegova drznost vodnika in »prisebneža«. Kajti
nobena stvar ne vlije toliko zaupanja narodom, vladavinam in
vladalcem kakor taka nevarna preskušnja.

10 '

147

IX.

FAŠIZEM, FAŠISTIČNA ITALIJA IN DRUGI
Razgled po petnajstih letih

1. — Če bi hoteli zdaj v silno bežnem posnetku očrtati to
poldrugo desetletje italijanskega dogajanja, bi ugotovili, da
je bilo po letu 1919 v Italiji včasih istočasno, včasih zapovrstjo
dvoje prevratnih sil, ki sta se gotovo pripravljali že pred voj¬
sko, ki pa sta dobili svojo najvišjo moč in življenjski smisel v
vojski, ki je bila velika in nova preskušnja italijanskega na¬
roda, in v razmerah, ki jih je ustvarila vojska ali jih pokazala
v polni jasnini: prva je bila prevratna sila starega socializma,
druga pa tistega gibanja, ki se je imenoval fašizem. Med so¬
cializmom in fašizmom so bile sorodnosti in nasprotja. Mogoče
pa bi ju bili lahko včasih prisilili tudi k sodelovanju in spoju.
Obadva sta hotela pobrati dediščino prejšnje vladavine in
prejšnjih vodilnih slojev. Obadva sta bila množični gibanji ali
sta vsaj viharila množice. Obadva sta dobivala pogonsko silo
posebno iz novih slojev ali v tvorbi, ki bi jo radi dosegli. Oba¬
dva sta bila zoper ljudovlado, zoper liberalizem itd. Toda bila
so tudi globoka nasprotja. Enega je gibalo popolno in neod-
nehljivo nasprotovanje tistemu sklopu dejstev, misli in čustev,
ki se imenuje »vojska«, italijanska vojska 1915-18, posebno
kolikor je bila radovoljna in bojevana s prostovoljskim du¬
hom; dobival pa je moč — enodnevno moč — iz kalnega va¬
lovanja nejevolje in mržnje in nizkih strasti maščevanja, ki
jih je zapustila vojska. Izločal je tiste domoljubne in nravne
vrednote, tista izročila, ki so v XIX. stoletju načelovala obli¬
kovanju italijanske politike in ki so zdaj bolj kot kdaj koli
tvorila italijanskemu življenju pravo osnovo, čeprav malo vidno
v tem času slepih uporov. Napredoval je z majhno ali nikakršno
skladnostjo med svojim socialističnim ali komunističnim na¬
ukom in družabno italijansko stvarnostjo, ki je bila manj kot
katera koli druga pripravljena ali razpoložena za socializacijo;
z majhno ali nikakršno skladnostjo med svojo mednarodnostjo
in duhom, ki je tedaj načeloval mednarodnim odnosom, duhom
nasilstev, ki je podžigal vlade zavezniških dežel ob srečanjih
z Italijo, vedenje tujih delavskih slojev, ki so bili čisto gluhi
za vsako čustvo vzajemnosti. Imel je prevratni načrt, pa mu je

148

manjkalo ljudi s pravo prevratno naravo in prevratno pre¬
drznostjo; v istih množicah, ki jih je socializem vzgojil in jih
zdaj vodil, je manjkalo tiste požrtvovalnosti, ki se izoblikuje
samo z načelno vzgojo in s cilji, ki presegajo neposredne ko¬
risti. Drugi pa je živel od sprejetja vojske, celo od poviševanja
vojske in se hranil s tistimi nravnimi silami, s tistim smislom
za pokorščino, s tisto sposobnostjo za pobudo, s tistim po¬
gumom in bojevitim duhom, ki ga je v italijanski mladini in
v italijanskem meščanstvu vzgojila vojska. Sprejemal je in kaj
hitro sprejel izročene vrednote italijanskega naroda, to se
pravi, da se iejiranil z italijanskim bistvom; to je bil potreben
pogoj, da je lahko zavladal 7~da je pridobil za sodelovanje ali
tudi samo za dobrohotno nepristranost najboljše deželne sile.
Stvarneje se je temeljito posamično pridružil italijanski družbi,
ki je bila do treh četrtin poljedelska in kmečka družba. Imel
je pravega prevratnega duha in voditelje in pripadnike, pri¬
pravljene na vse, ki jih je podžigala globoka ljubezen, vzvišeno
upanje in očarljiva vera.

Tako je padel socializem in je njegov poskušani prevrat
spodletel, ker so ga pokopale ravno njegove nravne napake,
ker so ga sestavljali raznorodni členi in nedoločljivi nameni
ter nepokorni privrženci, ker ni mogel izpolniti danih obljub
in dati več, kot je dal, ker je izpuhtela prevara in zagledanost,
ker so se bojevniki proletarci spet spravili s svojo vojaško pre¬
teklostjo in se celo ponašali z njo; ranili pa so ga tudi udarci
fašizma, ki je bil izraz višjih, bolj narodnih in bolj zgodo¬
vinskih duhovnih sil. In fašizem je rasel v številu in močeh,
postal je skoraj gibanje italijanske mladine in z vsem žarom
mladine; spremenil se je v poslušno in oboroženo vojsko ter
pritegnil k sebi veliko srednjega in malega meščanstva in ve¬
liko predvsem poljedelskih delavcev, ki so že hodili za socia¬
lizmom; pridobil si je zaupanje vzgojitelja in pobudnika mno¬
žic za narodno življenje in za državni smisel; zgledno se je
približal izročilu Kima, katolištva, papeštva in cesarstva; stare
zgledne narodne dediščine ni nič zavrgel, toda tudi ničesar
sprejel, ne da bi pregledal in poživil in si zares prilastil (in
ali ni prevrat pogosto ravno ta napor novih slojev, da bi znova
zaživeli ravno v tej zgledni dediščini?); zmagal je vse druge
politične stranke tudi zaradi pripravljenosti, ki ga je krasila,
da je delal na vseh področjih in z vsakim orožjem: s poslansko

149

zbornico in s trgom, z dnevnikom in z oddelki; zbral je okrog
sebe veliko večino italijanske družbe in ji pomagal, da je do¬
bila tisto življenjsko moč, ki je ni mogla dobiti ob državi, ki
je skoraj ni bilo in sta jo stiska splošnega nezaupanja in moč
strank podrli; pomagal je vladi v preneki bistveni nalogi; na¬
zadnje pa ji bil slovesno umeščen za zakonito vlado. Tedaj pa
je uvedel diktaturo, ki je bila nekoliko državna, nekoliko stran¬
karska, nekoliko človeška, in najprej poskrbel za ustalitev ita¬
lijanskega življenja — v javnem redu, državnih službah, de-
narstvu itd. — ter zahteval ali sprejel sodelovanje tudi drugo-
barvnih ljudi; bil je “kmalu edini gospodar področja in je
nekako postal Italija, obnovil je osnovne ustanove in zakone,
da bi napravil državo' za središče in osišče vsake narodne
dejavnosti (»vse v državi, nič izven države ali zoper državo«);
uvrstil je državljane proizvajalce v strokovna združenja in na
tej osnovi zgradil stanovsko in ustavno stavbo ter tako spojil
narod in državo, gospodarsko, družabno in politično združenje.

Vse to je Mussolini, kadar je govoril v zbornici, od marca
leta 1927 imenoval »ustvaritev enotne italijanske države«. Go¬
tovo pa se je hotel sklicevati na to, kako je fašizem odločilno
prispeval, da je vzgojil v veliki množici Italijanov smisel za
narod in narodno državo, poklical ljudstvo, naj se udeležuje
državne dejavnosti in zaposlil v javnih službah vse deželne
združene sile. Nazadnje je vojaško in veleobrtno pripravil
deželo in ji omogočil, da s svojimi lastnimi pomočki lahko
oskrbi veliko svojih bistvenih potreb; dosegel je v narodu
enotnost čustev in misli, spoj ljudstva z vlado, kakršen se v
Italiji še nikoli ni uresničil; dozorel je rod, ki je rasel s
fašizmom in se ob fašizmu razvnemal; v očeh večine se je bolj
utrdilo nejasno prizadevanje po narodni veličini, ki ga je izro¬
čilo Rima v Italiji zmerom hranilo, ki ga je Prerod oživil in
ogrel, ki ga je začela svetovna vojska nekako uresničevati;
fašistična Italija se je lahko v celoti lotila naselbinskega vpra¬
šanja, ki je bilo vprašanje življenja, dela in rasti brez pre¬
velike razkropitve in poniževanja ljudstva pet in štiridesetih
milijonov, ki je imelo malo bogastva, a obilo bistrine, de¬
lovne sile, nadarjenosti, prilagodljivosti za vsako podnebje,
ker je bilo postavljeno na prag velikih celin, v katerih se je
kazala in se bo v XX. stoletju še bolj kazala raztezna moč
naše evropske omike in evropske značilnosti. Vprašanje pa je

150

bilo rešeno ali se je začelo reševati z osvojitvijo edinega
afriškega okrajca, v katerem ni bilo pravic ali zemljiških po¬
sesti velesil, pač pa je bilo veliko italijanskih pravic, ki sta
jih ustvarila delo in kri raziskovalcev in vojakov. Zato je
Mussolini 9. maja 1935 zvečer, ko je govoril rimskemu in ita¬
lijanskemu ljudstvu in vsemu svetu, lahko pozval prostovoljce,
ki jih je bilo na deset tisoče zbranih v orožju po vseh trgih
Italije, »naj dvignejo zastave, orožje in srce ter pozdravijo
cesarstvo, ki se je po petnajstih stoletjih spet prikazalo nad
usodnimi griči Rima«.

Delavska množica, ki je zbujala spoštovanje zaradi gmote
in urejenosti, kakor tudi drugi, ki so imeli drugačne in svoje
lastne nazore, vsi skupaj bi lahko sodili o načelih, ki so ga
podžigala in vodila, ter o njegovi zaupni notranjosti. Iz gibanja,
ki je bilo spočetka skoraj brez načrtov, ki je celo zametavalo
načrte, češ da ovirajo ustvarjalno silo, ki je v delu, in o ka¬
terem se je zdelo, da napreduje po vsakoletnih skušnjah, je
zrasla skladna, ubrana, dosledna in skoraj razumska stavba,
vendar pa utrjena z ljubeznijo, navdušenjem in z italijansko
vero, skratka, z netvarnimi življenjskimi prvinami. Ta stavba
je imela mogočna in dobro vidna znamenja enega samega
tvornega razuma in ene same volje, tiste volje, ki ne priznava
pravic ali dosti pravic naključju ali nepredvidenosti, niti ne
usodi niti času. Graditelj je šel naprej, gledal daleč predse,
napovedoval dela in dogodke, pripravljal ona ali se spričo
teh oskrboval z redom in načrtom, delal na široko in obenem
v globino ter uresničeval napovedane ali obljubljene stvari s
časomersko natančnostjo. Zato si je mussolinijevska zgovornost
pridobila izredno moč, ker je zmerom obravnavala dovršena
dejanja in stvari, ki bodo gotovo opravljene. Zato se je Mus¬
soliniju posrečilo vliti občutek gotovosti in varnosti vsemu
tistemu, kar je izhajalo neposredno od njega (»Mussolini ima
zmerom prav,« učijo otroke in po dvajsetletni skušnji bi že
lahko to sprejeli tudi odrasli). Zato je nazadnje italijansko
ljudstvo zmerom bolj sprejemalo čudno »diktaturo«, ki je bila
bolj osebna kot ustavna. Taka diktatura je bila zunaj Italije
razlog za silno spotikanje. Resnično pa ni prevratnega gibanja,
ni odločilnega trenutka, ni resničnega ali izvirnega ustvarjal¬
nega razdobja v življenju ljudstev, kjer bi ne bilo v tej ali
oni obliki nekakšne diktature in nekakšnega diktatorja, kajti

151

samo posamezniki in ne občestva morejo dovršiti, izbistriti in
spojiti misli in načela, spodbujati, voditi, vzdrževati sile v
vrenju, preiti od premišljevanja ali predlogov k delu. Tudi
stari Machiavelli je rekel, da ljudstva pač lahko ohranijo ljudo-
vlade in države, ustanoviti pa jih more samo knez.

Iz katerega vira je predsednik zajemal, ne mislim reči
svoje ustvarjalne ali navduševalne sposobnosti, pač pa povsod
pričujočo moč, kajti ta menda ne prihaja naravnost od Boga;
mogoče je to bolj vprašanje »človeka Mussolinija« kakor fa¬
šizma; vendar bi bil odgovor lahko koristen za boljše razume¬
vanje notranje narave ustvarjenega dela. Misliti smemo na
neizčrpno potrebo po delovanju, ki je delovanje gotovo ne
uteši, ampak bolj gotovo ohrani; na mogočno privlačno silo,
ki jo imajo zanj ovira, bitka in tveganje; na prevladujočo po¬
litično strast, ki ne popušča nasprotniku, ampak ga hoče
podreti na tla; na veliko samoljubnost in čut odgovornosti do
tistih, ki so verovali vanj, mu sledili in dostikrat umirali zanj
ali za tisti vzor, ki je bil videti v njem utelešen. Nič drugega?
Še častihlepnost in ponos rušilca in obnovitelja in osvojevalca in
kazalca novih poti, skratka, predsednika in voditelja prevrata,
svojstvenega njegovega prevrata, ki je nad vsako drugo vred¬
noto. Nič drugega, bolj notranjega in globokega, bolj lastnega
duši? Živo občutje naklonjenosti in bratstva z ljudstvom, z
brezimenskim ljudstvom delavcev, s tistimi, ki poznajo najbolj
prvinsko in bistveno dejavnost, ko spreminjajo neobdelano
snov in so pač sami neobdelana snov, to se pravi, zlahka
gnetljivi tistemu, ki jim zna vtisniti svojo podobo. Videli pa
smo, da Mussolini ni nikoli opustil upanja in volje za »naj¬
višjo družabno pravičnost«, za tisto pravičnost, ki se nikoli
ne uresniči in se vendar v zgodovini zmerom uresničuje.

Čisto nemogoče je razumeti italijansko fašistično gibanje
in fašistično Italijo brez Mussolinija; le to je, da danes še
težko razločimo v fašistični stavbi tisto, kar je ustavno načelo
in red, in tisto, kar je predsednikova osebnost; in ni še mo¬
goče določiti tistega, kar ga bo preživelo, in tistega, kar bo
šlo z njim, ker je neločljivo od njega, čeprav je imelo eno¬
dnevno smotrnost v pravnih obrazcih. Nasprotno pa ni ne¬
mogoče, ni si težko predstavljati Mussolinija v kakem drugem
zgodovinskem trenutku ali v drugem okolju, ko bi vodil drug
in drugačen prevrat. Hočem reči, da je Mussolini, kakršnega

152

smo videli po letu 1914 in še bolj po letu 1919, že sam zgo¬
dovinska tvorba vojne in povojne Italije, da predpostavlja
Italijo, da se je hranil ob italijanskem bistvu, da je šel naproti
globokim nekdanjim in novim zahtevam italijanskega življenja,
da je dal enotnost in vodstvo in silo še posamični in slabotni
in neučinkoviti volji, ki pa se je vendar že razodevala in uresni¬
čevala. Tako hitra rast in potrditev fašizma in njegovo isto¬
vetenje z narodom; taka obilnost in različnost del na vsem
neizmernem področju narodnega življenja; tako skrbna rešitev
prastarih vprašanj; vse to bi bilo nerazložljivo, če bi pojmovali
fašizem kot moč, ki so jo nasilno od zunaj naložili italijan¬
skemu ljudstvu. Pač pa je treba predpostavljati globoko sklad¬
nost, vsaj v bistvenih zadevah, med mussolinijevskim ali fa¬
šističnim gibanjem in narodom; pojmovati fašizem celo kot
obnovitveni način italijanskega naroda, ki so ga pospešile
odločne manjšine, ki so izšle iz njegovega naročja s precej
večjo neposrednostjo odnosov, kakor so mogli biti med manj¬
šino, ki je ustvarila Prerod, in veliko množico italijanskega
naroda, ki je tedaj, bolj ali manj nezavedno, sledil ali, bolje,
se prilagodil političnemu redu, ki so ga drugi ustvarili.

Ne da bi izdali Prerod ali fašizem, si lahko predstavljamo
fašizem kot nov Prerod ali razjasnjeno in zavestno obnovo
Preroda, ko so se pol stoletja pripravljale nove sile, ki so
bile v prvem Prerodu slabotne in jih ni bilo. Resnično, nasproti
Prerodu, kakor tudi na splošno nasproti XIX. stoletju se je
fašizem posebno prva leta postavil v položaj nekoliko trpkega
ocenjevalca. Zaradi tega so v prerekanjih okrog let 1924 — 5
svobodomisleci in demokrati mislili, da fašizem lahko pogube,
fašisti pa, da ga povzdignejo, če ga imenujejo »nasprotje Pre¬
roda«. Toda pomislimo, kako in v kakšni meri sta se fašizem
in fašistična Italija znašla v prenekih ljudeh, ki so predstav¬
ljali Prerod, v kakem Giobertiju in Mazziniju in Garibaldiju
in Mameliju, v samem Cavourju in v možeh zgodovinske des¬
nice. Pomislimo na istovetnost nekaterih prizadevanj in rav¬
nanj. Tudi Prerod je čutil potrebo, da bi ustvaril tisto zvezo
med zasebnimi in javnimi koristmi, med posameznikom in
državo, skratka, tisto življenjsko enotnost, ki so jo zgubili.
Tudi Prerod, ki je imel svoj izvor v svobodomiselnih in ne-
odvisnostnih prizadevanjih, je čutil potem kot osnovno, čeprav
ne izključno vrednoto enotnost, moč in veličino. Tudi Prerod

153

je poživljala misel ali vera, da bi izpolnil poslanstvo, časti¬
hlepje, da bi ustvaril lastno modroslovje, umetnost in omiko,
da bi, skratka, oživil pravo in pristno Italijo, ko je bila tako
dolgo odvisna od tujih vplivov. Toda prerodna Italija je bila
Italija brez ljudstva. Razdobje, ki je trajalo od nastanka kra¬
ljestva do danes, označuje ravno izoblikovanje ljudstva, žive
politično nravne sile, naroda s splošnim skupkom gospodarsko
družabnih vprašanj; izoblikovanje, ki se je dovršilo najprej
na robovih države in naroda, celo zoper državo in narod in
vrednote tako imenovanega meščanskega sloja; potem tudi
v državi in narodu. Zadnje razdobje, razdobje najbolj delav¬
nega in zavestnega udeleževanja ljudstva v narodnem in držav¬
nem življenju, pa je fašistično razdobje, v katerem živimo.

Nasprotja, soglasja, vzajemnost izven Italije

2. — Kakor se je dogajalo že svobodomiselstvu in socia¬
lizmu, tako tudi fašistična zgodovina ni izčrpana z notranjim
razvojem in omejena na deželo, ki je doživela njegov nastanek.
Manjkajo še njegovi odnosi z zunanjim svetom, njegov odskok
in napor ali odpor izven meja, njegov življenjski in delovni
način v drugih političnih podnebjih in med samimi sovražniki.
Kajti stranke in politične skupine izven Italije so, začenši v
sosednih deželah, hitro opazile to italijansko gibanje, ga naj¬
prej radovedno ogledovale kot nenavaden in slikovit izraz pol-
otoškega življenja, potem pa s pravim in resničnim zanima¬
njem, ker so neposredno spoznavale, da bo pomenljivo vplival
na italijansko notranjo in zunanjo politiko. Niti razvoja ita¬
lijanskega fašizma ne bi v celoti razložili, če bi pozabili na
razvneto prerekanje, na celo mednarodno bitko, zaradi katere
sta z Italijo vred tista leta rasla. Kakor je fašizem nekoliko
dolgoval svoj nastanek v razbeljenem italijanskem ozračju le¬
ta 1919 odporu duhov zoper tisto, kar je pomenjalo polom
zunanje politike in državniški poraz, ko so nas zavezniki ogo¬
ljufali tako na področju narodnih kakor tudi naselbinskih pri¬
zadevanj; tako je silno rasel in se razvijal pod pritiskom
nasprotnih sil, ki jih je s svojo rastjo in razvojem dražil in
jim buril kri.

Kajti ni dvoma, da so se takoj lotili nasprotovanja fa¬
šizmu boljševiki, socialisti, demokrati, svobodomisleci, sku-

154

pine v poslanski zbornici, pogosto tudi katoliška združenja,
dalje še cerkve in skupine miroljubov, protestantov, Judov in
prostozidarjev, ki so jih gibali nekatere ti, druge drugi, če¬
prav ravno nasprotni razlogi; nekatere prevratni, druge pa
starokopitni predsodki. Celo mednarodno prostozidarstvo, v
katerem se je združevalo veliko »ljudovlad«, mnogo judovstva,
mnogo bogatinskih koristi, je razvnelo divje tiskovne vojske,
podžigalo notranje nasprotnike, pomagalo izgnancem in jih
celo neposredno ali posredno podpihovalo k izselitvi. Ženevska
druščina in vse dejanske koristi, ki so predsedovale Ženevi,
so videle v fašizmu preveč mlačnega prijatelja in kaj kmalu
sovražnika; temu primerno pa so se tudi ravnale. Ni se manj¬
kalo niti takih, ki so bili spočetka kaj naklonjeni, ko so mogli
komaj domnevati, da je fašizem gibanje za navadno obnovo
in ustaljenost, a so se mu potem odtujili, ko so zagledali v
njem tvorna in nova in po njihovo prevratna znamenja; tako
se je na primer zgodilo s francosko desnico. Za nasprotova¬
njem fašizmu se je pogosto skrivalo tudi staro nasprotovanje
Italiji, ki je s fašizmom kazala bolj zahtevno zunanjo politiko
in odločno ponovno osvojitev Sredozemlja. Vsak je zaničeval
ali sumničil Italijo že samo zato, ker si je dovoljevala živeti,
in je našel v fašizmu razlog za poudarjanje tega zaničevanja
ali sumničenja.

Toda v vseh teh nasprotnikih ni bil samo platonski odpor.
Nekaj denarstvenih naskokov na Italijo je navdahnilo sovraštvo
do fašizma. Dejanskih napadov na Mussolinija ni mogoče pri¬
pisovati samo prenapetosti osamljenih posameznikov. V pre-
nekih trenutkih ni bil samo privid strah, da bi moglo biti
nasprotje do fašizma nagib ali pretveza za vojsko z Italijo ali
povzročiti napetost duhov, iz kakršne se rode vojske. Skratka,
uradna Evropa, Evropa vlad in vodilnih slojev v politiki in v
gospodarstvu se je oboroževala zoper fašizem kakor že pred
stoletjem zoper prerodno Italijo. Samo da je imela zdaj dru¬
gačen, celo nasproten razlog — včasih tudi pretvezo — ki je
vodil ali najbolj jasno izražal to sovražnost; fašizem tem ni
bil samo nasprotje svobodomiselstva, ampak kar nazadnjaštvo,
delavsko suženjstvo in strahovlada. Popolnoma so bili slepi
za tisto, kar bi bito lahko nravni ali prosvetni vzor fašizma: za
družabno vsebino njegovega nauka in delovanja; za odlično
in odločilno mesto, ki ga je dajal delu, in za tisto, kar je

155

ostvaril iz ljudovlade, namreč »osredeno, združeno in samo-
lastno ljudovlado«, kakor jo je v zbornici v maju leta 1927
opredelil Mussolini; za čisto posebno vrsto strahovlade. Tako
so se znašli v nekakšni enojni bojni vrsti, ki je povzročila celo
medsebojno prepletanje različnih političnih naukov, celo v
bistvu nasprotnih. In nenadno so se začeli svobodomisleci
ogrevati za ljudovlado in se delati prizanesljive in dobrohotne
boljševizmu, priznavati vse tisto, čemur so včasih nasprotovali
in pobijali, češ da je prostozidarsko. Seveda je dejstvo, da je
Evropa na vse načine nasprotovala fašistični Italiji, razdražilo
tudi fašizem in Italijo, da sta nasprotovala Evropi, namreč taki
Evropi, ter se nagibala k »Antievropi«, ko sta si zamišljala
novo Evropo, ne starokopitno pod svobodomiselno demokratsko
vlado in ne boljševiško. Nasilno nasprotovanje fašistični Italiji
seveda ni lajšalo življenja, toda jo je pomagalo tudi utrjevati,
variti notranjo vzajemnost, hraniti budne samonadzorstvene
sile, skratka, jo pospeševati.

In vendar smo slišali tudi prijateljske glasove in tudi pri¬
znanja celo z visokih časopisnih predalov, in sicer ne samo
o vsem očitni ter vsem bolj ali manj dobrodošli koristi, ki so
jo lahko ugotovili v Italiji, to se pravi o pravilnosti javnih
služb, denarstvenem ozdravljenju države, obnovitvi proizvodne
dejavnosti itd. Nasproti nekakšnemu strahu ali upanju ali
naglemu prerokovanju, da bi se fašizem lahko podrl ali da se
najbrž bo podrl kakor papirnata stavba, so pogosto tudi ugo¬
tavljali, da nikakor ni prehoden pojav, niti ne rastlina brez
korenin, to se pravi, brez zgodovinskih oporišč, brez zvez s
predfašistično Italijo, skratka, ne brez trdne osnove. Še več:
tu in tam se je začelo med ljudmi, ki so bili nasprotni kra¬
jevnim vladam in vladavinam, počasi kazati oblikovanje fa¬
šistom naklonjenih smeri, načrtov, ki so spominjali na fašizem,
političnih ali politično vojaških tvorb v črnih ali sivih ali temno¬
modrih ali zelenih srajcah, rimskega pozdrava, pokorščine in
obredov v fašističnem slogu; skratka, pravih in resničnih fa¬
šističnih skupin. Tako v majhnih ali nevelikih deželah, kot so
Romunija, Bolgarija, Ogrska, Litva in Letonska in Estonska,
Finska, Belgija, Irska, Švica in Portugalska. Zadnja je tudi
imela in ima že deset let svojega »diktatorja«, ki je po naravi
in mogoče tudi po politični zamisli različen od italijanskega,
ki pa se mu je vendar prav tako posrečilo zbrati okoli sebe

156 r

ves narod v plodovitem delu nravne in ustavne obnove. Toda
niti večje dežele niso ostale brez kakega izraza, ki mu pra¬
vimo fašističen. Tako je imela Španija od leta 1930 »Legio-
narios« (Prostovoljce), ki jih je vodil Albinana y Sanz, kakor
tudi gibanje Prima de Rivera; v Franciji je bila skupina Georga
Valoisa in novejše gibanje Strassburga, ki je fašizmu zelo
blizu; celo Anglija ima svojo »Imperial Fascist League« (Ce¬
sarsko fašistično zvezo) in pa »British Union of Fascits«
(Angleško fašistično zvezo), ki ji predseduje Osvald Mosley.
To pomeni, da je fašizem, ali kako drugače imenovan v raz¬
ličnih deželah, odprl nekaj predorov v same nasprotniške
trdnjave, v domovine svobodomiselstva, poslanskih zbornic,
»ljudovlade«, ko se staplja tudi z gibanji ali tokovi, ki so že
prej bili, toda drugačnega izvora in narave, pa so vendar so¬
rodni, ter jih poživlja in prenavlja. V vseh teh deželah pa niso
samo poudarjali silno nezadovoljstvo zoper trenutni politično
družabni red, iz katerega se je v Italiji rodil fašizem ter se
povsod in vselej porajajo prevrati; niso se samo množili gla¬
sovi zoper poslanske zbornice, zoper do kraja neplodne raz¬
redne boje, zoper samoljubnost in sebičnost meščanstva in
delavskih slojev, zoper svetovljanstvo in bogatinstvo, ampak so
govorili tudi in govore o močni državi in bolj resnično narodni,
o delavskih listinah in o stanovstvu. Stanovsko ureditev pa so
poskušali in še poskušajo z večjim ali manjšim uspehom ali
morebitnostjo uspeha; kajti stanovstvo ni preprosta politična
in gospodarsko politična zamisel, ampak predpostavlja nek
gospodarsko družabni razvoj ter novo in enotno pojmovanje
narodnega življenja in življenja na splošno. Ni pa treba pra¬
viti, kaj se je po letu 1983 dogodilo v Nemčiji z njenim na¬
rodnim socializmom, ki je v nekih ozirih še onkraj fašizma
kot dosleden duh, kot sklenjena enotna družba, kot plemenska
usmeritev in zato predvsem antisemitska. Takšna usmerjenost
je bila v Nemčiji že pred narodnjaštvom in se je obračala ne
samo zoper Jude, ampak tudi zoper južna in sredozemska
ljudstva na splošno; narodnjaštvo pa si je predvsem s pogor-
šanjem protijudovstva ustvarilo nekako svoje središče ali
osnovo. Niti ni treba omenjati, kaj se je po prvih poskusih
okrog leta 1930 zgodilo z generalom Francom od leta 1936
dalje; med drugim je namreč nova njegova »Delavska ustava«,
ki se precej sklicuje na našo Delavsko listino. Izrazi fašistične

157

narave so se pokazali tudi izven Evrope, tako v državah la¬
tinske Amerike, kakor tudi med Kanadci in Avstralci, v Južno¬
afriški zvezi in na Novi Zelandiji. Celo Roosevelt, največji
sovražnik fašizma, je začutil fašizem.

Težko je reči, koliko in kaj je v vsem tem evropskem in
izvenevropskem fašizmu izvirnega in naravnega, da bodisi
označuje skupna ali italijanskim sorodna vprašanja in skupno
ali sorodno usmerja duhove za enake rešitve, koliko tega pa
izvira iz italijanskega fašizma, ki so ga drugi bolj ali manj
sprejeli, da je dal podobnim gibanjem narodnjaški značaj in
nagnjenje tistih, ki jih pospešujejo ali predstavljajo, da imajo
za lastno vsako misel in vsak nauk te vrste ter poudarjajo
značilna in ločilna znamenja. Zdaj se namreč ponavlja fa¬
šizmu in njegovim ustanovam tisto, kar se je stoletje prej
svobodomiselstvu in ustanovam poslanske zbornice, ki so
zrasle z naravno kalilno močjo po raznih krajih, kjer so mo¬
rale ravno tako ustvarjati ali po najnovejši šegi prikrojevati
predstavni sestav, pa tudi s podobnim angleškim in potem
francoskim in belgijskim zgledom; te tri dežele so v XIX. sto¬
letju najbolj skrbele za misli in zglede na področju svobodo¬
miselstva. Isto se je zdaj dogajalo fašizmu. Jasno je pač dej¬
stvo, da ima italijanski fašizem časovno prednost pred vsakim
drugim; da se je italijanska književnost o fašizmu zelo in
splošno razširila in da je nastala tuja književnost o italijanskem
fašizmu ne samo zato, da bi se prerekala z njim, ampak tudi
zato, da bi ga poglobila in prilagodila (spomnimo se, da je bil
pred nekaj leti v Ženevi »Centre International d’Etudes sur
le Fascisme« [Mednarodni sedež za preučevanje fašizma], ki je
izdajal zelo popoln seznam vseh knjižnih del in časopis); da
so mnoga gibanja te vrste prevzela besedo fašizem, tu in tam
pa priznala, da fašizmov ni več in da jih ne more biti razen
enega, ki je Mussolinijev. In ali ni pomembno tudi dejstvo,
da imajo celo razni tuji fašizmi rimljanstvo za navdihovalca
in učitelja? In dejstvo, da se množijo in marsikateri razvijajo
čisto vštric z rastjo italijanskega fašizma in mednarodnim
priznanjem fašistične Italije? In ali ni v zmerom bolj stru¬
penem nasprotovanju fašističnih sovražnikov tako raznim kra¬
jevnim fašizmom, kakor tudi in še prav posebej italijanskemu
fašizmu že samo ob sebi razumljivo priznanje, da je bil ta
prvi navdihovalec? Vseh teh dejstev ni mogoče zanikati, če-

158

prav ravno tako ni mogoče zanikati, da je imel nekaj časa
tudi nemški narodni socializem nekakšno razširjevalno moč,
a vendarle manjšo od italijanskega fašizma ravno zaradi pre¬
napetosti narodnjaškega in plemenskega nemškega gibanja,
kar mu je otežkočalo pot izven lastnega kroga (naj tu opomnim
na razvoj luteranstva v XVI. stoletju v primeri s kalvinizmom,
ki je bil toliko bolj posplošen).

Izven Italije seveda ni bilo pathosa  (zanosa), ki daje fa¬
šizmu pravo in resnično in značilno živo barvitost ter ga je
težko ločiti od vsebine; to se pravi, da ni bilo tistega, kar je
odsev prečudovite Mussolinijeve osebnosti ali vsega ljudstva,
istega ljudstva, ki je v XIX. stoletju dalo garibaldijevstvo. Če
to pomislimo, fašizem resnično ni po reklu, ki ga večkrat po¬
navljajo, »izvozno blago«, kar pa priznavajo tudi vsi Italijani
ali tujci, ki vidijo v njem ta notranja znamenja Italije. S temi
omejitvami in utesnitvami pa je vendarle nazadnje treba po¬
udariti, kako na široko so posamezniki sprejeli njegove nauke
in odgovore, ki jih je dal in jih daje na državna in množična
vprašanja; kako pogosto se sklicujejo nanj in ga kažejo za
zgled in mu prerokujejo evropsko in vesoljno bodočnost. To
pa še posebno v deželah, ki so v vojski največ trpele in so
najdlje občutile žalostne posledice v nravnem in družabnem
in političnem redu; te so v fašizmu videle moč za vzposta¬
vitev razdejane notranje stavbe; videle so dalje v njem na¬
silno prvino, ki je sposobna sodobno Evropo iztrgati iz njene
trenutne odrevenelosti in tako poklicati k sebi vsa ljudstva,
ki so v enakih razmerah kot Italija, ljudstva »brez prostora«,
in ustvariti nekakšno fašistično mednarodnost. Tako je bilo
v Nemčiji, ko se še ni rešila iz povojne stiske. Precej manj
seveda v deželah, kot sta Francija in Anglija, ki stojita trdneje
na svoji osnovi, bolj ponosni na svoje ustaljene nauke in
ustaljene zavode, ki so bili eno ali več stoletij izraz in hkrati
vir njune veličine in njunega mednarodnega ugleda. Toda
vendar so bile v Franciji poleg že omenjenega naklonjenega
gibanja tudi takele sodbe: Če naj je bila v XIX. stoletju naša
dežela evropska politična delavnica, je zdaj ta delavnica prav
gotovo v Italiji. Zadnji čas so bili prevrati res povsod; ostvar-
jati pa so se prav za prav začeli na Tiberi in od tam delovati
po svetu.

159

S tem je Italija spet postala v evropskem življenju de¬
javna sila kot takrat, ko je korakala na čelu ljudi, ki so hre¬
peneli po vstajenju v imenu narodnostnega načela, in so bili
možje kot Mazzini, Garibaldi in Cavour nekakšni navdiho¬
vala mnogih ljudstev, ki so vstajala; in tudi kot takrat, ko
je Italija, čeprav še ni bila narodna država in ne še narod
z občutkom skupnega duha in volje, vendar kazala svojo iz¬
virno izobrazbo in svojo omiko. Seveda je v fašizmu dosti
poželenja tako po »fašistični izobrazbi«, ki ne more biti dru¬
gega kot »italijanska izobrazba«, notranje italijanska z jasno
vtisnjenimi znamenji, kakor tudi po »fašistični omiki«, novi
omiki, čeprav na prastarih osnovah katolištva in rimljanstva.
Čezmerno častihlepje?* Mladostna domišljavost? Doslej pove¬
dano nas pooblašča, da sprejmemo misel, da je v novem poj¬
movanju Italijana, ki je lastno fašizmu, začrtano tudi novo
pojmovanje človeka, kakršno navadno spremlja vsako obnav¬
ljanje omike; dalje z deli zvezana in v njih skoraj čisto stop¬
ljena izobrazba; pouku enaka vzgoja; veda, ki naj ne bo raz¬
bito in odmišljeno znanje, ampak zavesten napor, da bi si
razjasnila vse v življenju in za življenje; nasilen in ostvar-
jalen duh; mens sana in corpore sano  (zdrav duh v zdravem
telesu); misel in delo, ki ju ne pojmuje kot tvar, ampak kot
izdelek skupnih nravnih in razumskih sil; nasproti samotnemu
modroslovcu, ki je zaprt v smisel življenja, stoji zmagovalec
velemorij ali mlad rokoborec, ki si vsak dan prizadeva, da bi
prekosil skušnjo prejšnjega dne; versko čustvo, ki živi kot
duh darovanja, kot poslušnost, kot sprejetje zakonov in nuj¬
nosti in dolžnosti, ki jih presegajo; ne svobodomiselstvo in
poosebljenost ali svetovljanstvo XIX. stoletja, ampak narodna
družba, trdno občutena in potrjena domovina, ki ne živi samo
v svetih spominih; vse misli, dejavnosti in koristi so vzporejene
in podrejene blaginji višjih bitnosti. Ali bo Italija s tem svojim
novim pojmovanjem, ki ni odmišljena zamisel, ampak precej
današnja stvarnost; ali bo Italija mogla povedati res nekaj
novega svetu, pokazati pot za rešitev toliko vprašanj, bolj kot
sta jo pokazala zahod (amerikanizem) ali vzhod (boljševizem);
bolj kot Francija Massisa ali Kadmi-Cohena; bolj kot nemštvo
kakega Spenglerja ali Korherra?

160

Rastoče nasprotstvo in fašistična utrditev

3. — Vojska v Etiopiji je z novo silovitostjo postavila
fašizem, ki je dal tej vojski ime in duha, nasproti njegovim
sovražnikom; pognala je med trpke ocenjevalce Italije tudi
take, ki so bili Italiji, neke vrste Italiji, navadno naklonjeni,
in celo nekaj takih, ki jih je vezal na Italijo spomin na dolgo
in ljubeznivo preučevanje njene zgodovine. Nasprotno pa so
se tudi zdaj mnogi tujci, posamezniki ali skupine, iz istih
dežel, ki so povzročile sankcije, odkrito uvrstili med prijatelje
Italije ter priznali, da je zakonito tudi zanjo tisto, kar je bilo
zakonito za druge in s čimer se je ponašalo toliko drugih. Iz
same Švice in celo iz Ženeve je predsednik »Union Nationale
(Narodne zveze), Giorgio Oltramare, obsodil »zaroto trgovskih
narodov zoper vojaške in pesniške narode« ter čez Alpe po¬
zdravil italijanski narod, »ki si z orožjem osvaja svojo pra¬
vico do življenja«. Na drugi strani pa silen plaz krivic iz
dnevnikov, z govorniških odrov poslanskih zbornic, z zboro¬
vanj, s puritanskih in anglikanskih prižnic! Še huje: silna
dvoličnost in obrekovanje, ki so ju trosili z obema rokama
pogosto zavestno, da bi skalili vodo, da bi izzvali v mašče¬
vanje za domnevno onečaščeni mir vojsko, veliko večjo vojsko!
Kakšna uživajoča naslada v trdnem pričakovanju, da se bo
Italija vdala, ko se bo bojevala v Afriki in bo v Evropi stra¬
dala! Italija se ni bojevala zoper nobeno evropsko državo in
nobenemu naselbinskemu cesarstvu ni grozila. Toda kljub
temu so uporabili zoper njo načelno in stvarno orožje, kakrš¬
nega uporabljamo samo zoper očitnega sovražnika; v vse to
pa so se zapletli fašistični nasprotniki. Opazili smo, kako so
tiste mesece tuji obrekovalci zapovrstjo jemali na muho ita¬
lijansko stanovsko ureditev, razglašali njen polom, razlagali
etiopsko vojsko kot slepilo, ki naj bi prikrilo za pričakovano
vojaško zmago take in drugačne napake vladavine. Resnica,
kakor smo videli, je bila nekoliko drugačna; enotna ureditev
proizvodnje in uporabe ter duhovna enotnost, ki jo je fašizem
ustvaril ali izrazil, pa nista bili najmanjšega pomena za
zmago kakor tudi za odpor zoper sankcije.

Konec vojske in evropskega obleganja bi lahko pomenil
novo olajšanje tega boja, kateremu je bila domnevna italijanska
kršitev ženevske pogodbe deloma pobuda, deloma pretveza. In

Zgod. fašist, gibanja 11

161

res je bilo olajšanje za kak trenutek mogoče. Mussolini je se¬
veda vsem ponudil oljčno vejico, predvsem pa Angliji. Anglija
je ni zavrgla; toda besedam »gentleman’s agreement« (pošteni
pogodbi) niso sledila dejanja, vsaj tista ne, ki bi edina lahko
zagotovila mir. Niso nam priznali cesarstva, kar so odlagali
zmerom... na jutri. Vendar pa je treba dodati, da so medtem
nastopili drugi zapletljaji, se pokazali drugi razlogi za med¬
narodno nasprotje, se razgorelo drugo ognjišče vojske, namreč
špansko, s slabo prikritim vmeševanjem številnih velesil, ki
so bile na vse načine prizadete, tako zaradi gospodovalne po¬
litike, iz varnostnih razlogov, iz načelnih razlogov, tako za
vojsko kakor tudi za usodo Španije. Drug, bolj določen itali-
jansko-angleški sporazum iz začetka leta 1938 naj bi zadobil
veljavo, ko bi bili izpolnjeni nekateri pogoji. Ti pogoji po
angleški sodbi do jeseni leta 1938 niso bili izpolnjeni kljub
dobri volji, ki jo je pokazala Italija. Tako je kazalo, da je
tudi drugemu sporazumu usojeno, da bo ostal samo na pa¬
pirju ...

Tedaj pa se je Italijanom zazdelo, da se drugi nalašč po¬
služujejo zavlačevalne politike, da bi pridobili časa; v priča¬
kovanju, da se bodo italijanska sredstva zmerom bolj krčila,
da bodo stara in nova sredozemska oporišča zmerom bolj pri¬
pravljena, da bo velikansko pomorsko oboroževanje zmerom
bolj izpopolnjeno... Je bila sodba napačna? Priznamo, da
Italijani nekako radi sumničimo druge, kar je razumljivo v
deželi, ki je bila stoletja lovišče vsakogar. Toda mnogo do¬
kazov je res podpiralo to sodbo. Naj že bo kakor koli, Musso¬
lini je čutil, da se mora zavarovati. Tedaj smo dobili silno
tesno politično, gospodarsko in načelno zvezo z narodnjaško
Nemčijo (povečanje prometa, stalno urejeno izseljevanje ita¬
lijanskih delavcev v Nemčijo, ustanovitev odbora za pravne
italijansko-nemške odnose, ki je imel v juniju leta 1938 svojo
prvo skupno sejo itd.): to je »os Rim-Berlin«. Proti koncu
leta 1937 smo se sporazumeli z Japonsko, kjer smo prav tako
poskušali vstaviti nekaj načelnih prvin: to je »trikot Rim-
Berlin-Tokio«. Kakor Nemčija in Japonska, tako je tudi Italija
izstopila iz Zveze narodov in se na ta način pridružila naravni
manjšinski skupini velesil, ki so gospodovale drugim. Po¬
sledica tega je bila, da so izstopili še drugi, tako nekatere
države latinske Amerike, ali nazovi izstopile, kakor na primer

162

sedem držav iz skupine Osla in Švice, ki so izjavile, da ne
priznavajo prenekih najbolj bistvenih in značilnih obveznosti
pogodbe, kakor so bile na primer sankcije (člen 16); tako se
je zlomila politika sankcij, ki je zadela v črno tistega, ki jo
je z vsemi sredstvi povzročil. Novi prostovoljci črnih srajc so
prihiteli v Francove oddelke na pomoč Španiji, ki ni marala
biti prikolica nobene velesile in se je svobodno odločala, Špa¬
niji, ki je bila po svoje fašistična; fašistično čustvo pa je pod¬
žigalo tisto prostovoljsko italijansko mladino, ki se je deloma
vračala z druge, toda tudi »fašistične« ali fašistično občutene
afriške vojske. Nazadnje smo dobili »bitko za gospodarsko
neodvisnost«, to se pravi politiko gospodarske neodvisnosti, ki
je dosegla najvišji napon, ko je dobila celotnostni načrt skoraj
zaprtega gospodarstva. »18. november bo poslej dan, ki po-
menja začetek novega razdobja v italijanski zgodovini«, je
rekel Mussolini na drugem stanovskem zborovanju spomladi
leta 1936, ko so sankcije še veljale. »18. november vsebuje
nekaj dokončnega, hočem reči, nepopravljivega. Novemu raz¬
dobju italijanske zgodovine bo načelovala tale zahteva: uresni¬
čiti čimprej čim večjo samoupravo v gospodarskem življenju.«
Zato je bil nujen »urejevalni načrt« italijanskega gospodarstva
za morebitno vojsko. »V sedanjem zgodovinskem razdobju je
vojska  hkrati s fašističnim naukom odločilna prvina položaja
države spričo narodnega gospodarstva.«

Poslej je nastala iz gospodarske neodvisnosti soznačnica
za domoljubje, nravno načelo in popolnost. Ob »skrivnostni veri
v fašizem« in ob »skrivnostni veri v cesarstvo« smo dobili
»skrivnostno vero v gospodarsko neodvisnost«; to se pravi,
novo vero in zvestobo v pomoč stvarnim zahtevam. Pomnožili
smo dela, nova dela, kakor tudi taka, ki jih je z navadnim
tokom zahteval čas. Posebno smo se potrudili, da bi povečali
proizvodnjo rudninskih kovin, goriva in vodnoelektrične sile,
tkalskih vlaken in staničnine. Tedaj sta vstali Raša in Carbonia,
dve rudniški naselbini, ena v zdaj pretežno izboljšanem pre¬
delu Istre, druga na Sardiniji. Tedaj smo začeli z deli v ob¬
močju srednje Soče, ki je bilo že napojeno s toliko krvjo, za
ustvaritev enega izmed najmogočnejših evropskih vodnoelektrič-
nih središč, ki zmore spričo svoje popolnosti oskrbovati pol
milijarde kwh, in za ustvaritev nekega drugega središča v
predgorju Gran Sassa v srcu Apeninov. Tedaj so ob spodnji

li

163

Soči v neizmerni ravnini, ki smo jo rešili močvirja, in v bližini
visokega, tisočletnega oglejskega zvonika zrasle veličastne na¬
prave pri Torre di Zuinu za staničnino s poljedelskim prede¬
lom, ki je zasajen s trstjem (6000 hektarov) in veleobrtnim
predelom za predelovanje trstike; medtem ko so posebno na
pobudo državnega mnogopisnega zavoda postavili druge to¬
varne za pridelavo staničnine iz slame v Apuliji, ki zmorejo
glede papirja zadostiti potrebam državne uprave in še več.
Ker smo imeli tedaj težave s preskrbovanjem železa za gradbeno
stavbarstvo, smo brž vse preusmerili v vezan cement, se vrnili
h kamnu in marmoru, znova oživeli kamnolome, razmišljali o
»osamosvojitvi stavbarstva«, da bi si lahko pomagali predvsem
z domačim stavbnim gradivom, in tesno povezali stavbno gra¬
divo s slogom, da bi ostvarili res italijansko stavbarstvo, celo
fašistično stavbarstvo, ki bi ga družno sestavljala spoštovanje
izročila in ustvarjalna domišljija. Tedaj smo dobili nove na¬
prave za proizvodnjo glinice in aluminija, ki nadomešča baker,
in za predelovanje aluminija v lahke zlitine; za predelovanje
železovega kršca; za izdelke iz svinca in cinka, ki ju kopljejo
v sardinijskih rudnikih; za izdelovanje žveplene kisline, bar-
vilnih snovi, kalcijevega karbida, etilnega alkohola; za porabo
novih tkalnih vlaken in umetnih vlaken, ki jim bomo surovine,
namreč staničnine, zmerom več pridelovali v Italiji iz dreve-
sastih rastlin, slame, trstike, konopljenih stebel itd. Da bi raz¬
kazali izdelke tkalske veleobrti, jim pridobili ceno in razširili
uporabo, smo dobili tedaj zelo uspelo Tkalsko razstavo v Rimu
leta 1938, ki jo je priredila fašistična stranka. Ne štejepio pa
sem tistega dela, ki smo ga nadaljevali na področju prehrane:
vlada je poskrbela, da je uveljavila deset milijonov divjih
oljk, ki rasto predvsem v nizki sredozemski goščavi v južnih
pokrajinah in na otokih, da je zasadila nove oljčne gaje, da
je razširila mešane nasade oljk; zgradili smo manjših ribiških
ladij za odprto morje, da bi zmanjšali uvoz rib na debelo,
nenasoljenih, nasoljenih in v škatlah; napravili smo natančne
načrte za ureditev velikih lombardijskih jezer, da bi povečali
namakalno področje, s tem pa seveda travnike, krmo, živino
itd.; odločili smo se, da bomo povečali svet za posevek, dokler
ne bomo dosegli 90 milijonov stotov pridelka.

Vse pa v znamenju gospodarske neodvisnosti glede na pre¬
bivalstvo, ki bi moglo v nekaj letih narasti na 50 milijonov.

164

Kaj ni bila narava v Italiji preskopa s toliko surovinami?
Toda ne toliko, da bi za veleobrtjo ne mogli premagati narave.
Odvisno je od volje. Volja je moč. Ne vdati se v usodo, to je
življenje, je rekel nekoč Mussolini; in to vodilo je postalo
skoraj dnevno povelje gospodarske neodvisnosti. Veda po¬
maga. Pomagala je v žitni bitki, ko je posredovala nove razno¬
terosti ali zvrsti, ki so jih ustvarili italijanski gojitelji pleme¬
nitih rastlin. Pomagala naj bi še za druge najdbe. Ko je fa¬
šistična vlada prevzela oblast, je ustanovila Narodni svet za
raziskave s poglavitno nalogo, »naj bi pregledal, če more Ita¬
lija uresničiti svojo gospodarsko samoupravo na področju na¬
rodne obrambe in v kakšnih mejah... naj bi nadaljeval s
spiski naših pomočkov in določil povrh tudi tisto, kar pre¬
moreta še stroka in veda.« Tako je rekel Mussolini na Campi-
dogliu. Postal naj bi »najrahlejše strokovno posvetovalno
orodje narodne vlade.« In res so po končani afriški vojski ta
svet, ki je nekoliko dremal, prebudili in spodbudili, ko je
dobil za predsednika samega zmagovalca v tej vojski, maršala
Badoglia. Posebno so se oprli na kemijo, ki se je v tej vojski
takoj znašla v prvih vrstah; vpoklicali pa so učenjake in stro¬
kovnjake, povečali in izpopolnili preskuševalne zavode pri
veleobrtnih podjetjih; veda in stroka sta pomnožili svoje plo¬
dovite stike. Italija, ki je bila še po vojski precej zaostala na
tem področju v primeri z drugimi deželami, jih je hitro do¬
hitela. Gospodarska neodvisnost je bila videti uresničljiva čez
mejo, ki je bila prej videti mogoča. Ne samo to: kajti zoper
strah, da bi mogla pomeniti zastoj v strokovnem napredku in
se tox*ej spremeniti v škodo za narod kakor nekatere stare
zaščitne carine, ker je odpravila tekmovalno spodbudo; zoper
ta strah so začeli soditi, da prav nasprotno gospodarska neod¬
visnost, to se pravi, potreba in volja po lastni preskrbi, lahko
deluje kot spodbuda, učinkovito kakor tekmovanje in bolj kot
to, ter postane vir napredka. Zato ni bila gospodarska žrtev,
kar je naložil in naprtil »suprema lex« (najvišji zakon) po¬
litike in narodne obrambe; ampak dobiček na gospodarskem,
strokovnem, znanstvenem, kakor tudi obrambnem področju;
zato ni bila samo začasno vojno sredstvo, ampak navaden red
ali verjetnost, da bo to postal...

Seveda je politika gospodarske neodvisnosti napregla tudi
naselbinsko področje. Naselbine so bile gospodarski neod-

165

visnosti potrebne; iz te nujnosti pa se je zadnji čas rodila
mogočna spodbuda naše naselbinske politike. Naselbine pa so
morale vsekakor imeti neko najnižjo količino za kritje svojih
potreb, da bi se mogle vzdržati, čeprav bi bile zveze z očetnjavo
pretrgane. Spomin na sankcije, na pomorsko in zračno pogodbo
sredozemskih držav zoper Italijo, na nujnost, v kateri se je
Italija tedaj znašla glede ureditve brambe italijanske Afrike,
ta spomin je svaril. Zato je bila v okviru tesne zveze in do¬
polnjevanja med naselbinami in očetnjavo nekakšna gospo¬
darska neodvisnost onih tudi spričo te. Takšna dvojna zahteva
je vodila italijansko gospodarsko politiko v Afriki; zato smo
ustanovili marsikako veleobrt in hitreje dovrševali začeti načrt,
da bi povrednotili libijsko zemljo in jo obljudili z naseljenci,
ki bi bili tudi vojaki. Z lopato v eni roki, s puško v drugi.
Dne 28. oktobra 1938 pa je med slovesnimi in ginjenimi izrazi
narodnega bratstva odplulo iz italijanskih pristanišč in se
izkrcalo v Libiji nad dva tisoč naseljenskih družin, to se pravi
malo manj kot 20.000 Italijanov, ki so jih povedli v nove vasi
in v nove kmečke hiše, ki so bile pripravljene za njihov
sprejem; bila je majhna ljudska selitev kakor v času mno¬
žičnih preseljevanj. Toda koliko se je spremenilo od takrat,
ko so se še prerivali s svojimi capami po pristaniških nasipih
in na obmejnih postajah ter potovali natlačeni na umazanih
parnikih in bili prepuščeni brez obrambe ljudskim izkorišče¬
valcem, parniškim družbam, lakomnim veleobrtnikom in »fa-
zenderos« (upravnikom), ko jih je domovna vlada komaj imela
za vredne pogleda za koristi, ki so jih izseljenske »pošiljke
prispevale za trgovski računski sklep Italije!

X.

ZADNJI NOTRANJI IN ZUNANJI RAZVOJ  - IZMIRJENI
EVROPI NAPROTI?

Zmerom bolj fašističen fašizem. Plemenska politika

1. — Ureditev gospodarskega življenja in proizvodne de¬
javnosti za bistveno politične naloge, čeprav deloma po nepred¬
videnih zahtevah; okrepitev veleobrti, ki so mogle imeti enega
samega odjemalca, namreč državo in njene oborožene sile;
združevanje mnogih proizvodnih zvrsti v velika podjetja (v

166

naselbinah »družbe«), ki so si sebi v breme nalagala naloge
ne samo gospodarskega, ampak tudi družabnega in v nekem
smislu političnega reda; vse to in še drugo naj bi dalo zmerom
bolj javen značaj tolikemu delu narodnega gospodarskega
življenja, tudi kjer država ni vodila dela. Dodajmo, da je bila
gospodarska neodvisnost, ki naj bi bila ostvarjena, ne da bi
se spremenila v vladavino, ki daje nekaterim prednosti, druge
pa izkorišča, podrejena nekaterim predpostavkam; potrebno
je bilo popolno sodelovanje in urejenost proizvodnih sil; trdno
nadzorstvo narodnega gospodarstva; in če niso hoteli, kakor
fašizem ni hotel, podržaviti gospodarstva, zmerom bolj učin¬
kovita stanovska ureditev. Zato se je za namene gospodarske
neodvisnosti nadalje ostvarjal fašistični načrt v svojih bistvenih
prvinah, to se pravi, da se je ustvarjal fašizem. Naj tu ome¬
nimo, da je doživel leta 1925 mogočno pobudo, da je pospešil
korak in določil, udejstvil in prevedel v zakone in nove na-
redbe tisto, kar je v fašizmu vrelo ali se počasi oblikovalo,
nekoliko zaradi notranjih težav, iz boja s protifašizmom, iz
potrebe, da bi bil znova in popolnoma navzoč v narodnem
življenju. Po letu 1935 pa je spet dobil drugo pobudo iz med¬
narodnega položaja, iz zunanjih groženj, ki so jih podpihovale
nasprotne narodne in gospodovalne koristi, da je še bolj sklenil
vrste in poudaril notranjo vzajemnost, da se je še bolj na¬
čelno osamosvojil. V ta leta spada priprava predloga za novo
zakonodajno zbornico, ki je dobil veljavo spomladi leta 1939;
za Fašistično in stanovsko zbornico, ki jo sestavljajo pred¬
stavniki Narodnega sveta stranke (tajnik, vodstvo, nadzorniki
in zvezni tajniki) in Narodnega stanovskega sveta (pravi sta¬
novski členi), po katerem naj bi bili udje te zbornice tisti,
ki bi in kolikor bi in dokler bi opravljali posebne vodilne
službe v stranki in posebne stanovske naloge. V ta leta spada
pomembna vrsta ukrepov, ki naj bi izpopolnili, razširili in
zakonodajno izpopolnili snov družabne preskrbe, posebno na
kmečkem področju. Tako so nekaj obveznih družabnih zavaro¬
vanj raztegnili na sloj dninarjev in najemnikov, ki imajo med
delavci svojstveno stališče, ko njihov delovni dobiček ni osno¬
van na zaslužku, ampak so neposredno deležni proizvodnje in
svojih pridelkov; razširili so obvezno zavarovanje za mate¬
rinstvo in otroštvo na žene, ki so zaposlene v poljedelstvu in so
odvisne od drugih ali pa pripadajo jedru dninarske družine;

167

postala je obvezna skladnost družinskih prejemkov, sorazmerno
po številu otrok, za delavce in delavke družinske poglavarje,
ki so zaposleni v veleobrtnih podjetjih, kako dolg naj je te¬
denski delovni urnik itd. Dobro je vidno v vsem tem prizade¬
vanje, da bi napredovali tako rekoč kolikostno in kakovostno;
da bi raztegnili preskrbo tudi na manj nujne potrebe v korist
narodnostni politiki vladavine; da bi bilo deležno koristi za¬
varovanja čim večje število delavcev in oseb (delavci sorodniki
delodajalcev, zadružni udje, osebe, ki bivajo v prostorih, kjer
je delo, ki bi moglo biti vzrok nezgodam itd.); da bi odvzeli
zavarovanju pomen navadne odškodnine, ki ji je vzrok krivda
ali odgovornost, in imeli poškodovanca za člena družine in
državljana proizvajalca. Čisto vrhovni položaj za izvajanje ob¬
veznih družabnih zavarovanj so podelili Narodnemu fašistič¬
nemu zavodu za družabno pomoč, javnopravni ustanovi, ki je
zadnja leta, ko jo vodi zaslužni Biagi, silno vsestransko in učin¬
kovito delovala (zdravilišča, ljudski domovi, naseljevanje Li¬
bije itd.).

Tudi stanovsko zgradbo smo izpopolnili in okrepili, dali
smo večjo učinkovitost sestavu gospodarskega nadzorstva in
vodstva, zraslo je število mirno rešenih spornih vprašanj. Vpra¬
šanje je še, do kakšne meje se bo stanovstvu zares posrečilo
ustvariti vzajemnost med sloji, sodelovanje med glavnico in
delom, skladnost med različnimi činitelji proizvodnje; do
kakšne meje se bo velikanskemu stroju posrečilo, da se ne bo
izrodil v 'novo in okorno pretenkovestno uradništvo, da bo v
pravem razmerju družil potrebno varstvo zviška s potrebno
svobodo v osnovi, da se ne bo izčrpal v naporu za uradovanje
in v ohranitvi svoje ureditve; do kakšne meje bodo delavske
množice čutile, da so zares živ del narodnega gospodarskega
podjetja in da ima vsak proizvajalec javno nalogo, ki jo mora
rešiti. Na tem področju še ni vse trdno. Da smo dobili izjave
o pravicah, kakor je Delavska listina, in celoto zakonov in
odredb, ki urejajo snov, samo zase še ni zadosti trdno. Bolj
pa je trdna učinkovitost teh izjav in zakonov spričo tega, da
smo v zadnjih dvajsetih letih zelo zrasli v oblikovanju enotnega
narodnega občutja in občutja družabne vzajemnosti. Zunanje
dogajanje in temno mednarodno ozračje pa sta zelo pospešila
to in ono.

168

V čisto zadnja leta spadajo tudi drugi dogodki, majhni in
veliki, toda vsi bolj ali manj pomembni. Italijanska liktorska
mladina (G. I. L.) je postala edina matica vseh mladinskih
združenj, mladinski vzgoji pa smo dali še bolj odkrit vojaški
značaj. Zahtevali smo obvezen kroj za vse državne uslužbence.
Poostrili smo nekaj splošnih predpisov o vedenju fašista (»rim¬
ski« pozdrav, »vikanje«  namesto »onikanja«,  ki je »suženjsko
in tuje« itd.). Za vojsko in za vse vojaške edinice smo uvedli
»rimski« slovesni korak, ki je bil precej nov v deželi, ki je
bila vajena v gibčnem in okretnem in hitrem ostrostrelcu vi¬
deti in slišati svojega značilnega vojaka. Ni manjkalo posmeha
in zbadljivk izven Italije za nekatere izmed teh novosti, pa
tudi v notranjosti je bilo nekaj nestrpnosti in nekaj o b j oko-,
vanja, češ da se zgublja veliko prave podobe Italije. Toda
Mussolini je pozval na dvoboj zoper »te ostanke dvomljivcev
slabotnih domačinov in tujcev, ki bi imeli Italijo radi lahko¬
verno, neurejeno, zabavno in brenkljajočo, kakor je bila v starih
časih, ne pa vokvirjeno, trdno, molčečo in mogočno, kakor je
v fašističnem razdobju«. Zmerom bolj je »ozračje, v katerem
se je razvijalo življenje italijanskega ljudstva, imelo vojaški
značaj, gp mora imeti in ga bo še zmerom bolj imelo,« kakor
se spodobi »ljudstvu, ki je od nekdaj pripravljeno na mirovna
in vojaška dela«. Tako je zapisal v uvodu za zadnji zvezek
Del Velikega sveta  v juliju leta 1938, prav tiste dni, ko se
je razvnela nova bitka za »pleme«.

Ta beseda se je že nekaj časa ponavljala pod peresom in
v ustih mnogih fašistov, prežet pa je bil z njo Mussolini, iz
katerega zdaj odkrivajo besede in rekla, da bi pokazali po¬
polno skladnost med njim in fašizmom. Res smo o plemenu
govorili predvsem v smislu »ljudstva«, »naroda« in »rodu« z
bistveno duhovnimi značilnostmi. Zdaj pa je skupina učenjakov,
po večini poznavalcev rasti, živalstva in življenja, natančno
določila tvarno vsebino tega pojmovanja in izoblikovala itali¬
janski nauk o plemenu, ki ima vsa znamenja uradnega nauka
in ga je tisk soglasno objavil. V razliko od nemškega narodnja¬
štva in tudi od Anglosaksoncev, dasi ti prav za prav sploh niso
preveč razglabljali o tem, italijansko plemenstvo vsaj v tej
svoji prvi sestavi ni govorilo o višjih in nižjih plemenih, ni
določalo odnosov med življenjeslovnimi in duhovnimi vredno¬
tami. Toda kakor nemško narodnjaštvo je tudi italijansko ta-

169

ko j namerilo vse svoje cevi na judovsko muho, vendar pa ni
pozabilo pridružiti svojega pojava novemu dejstvu cesarstva
in novim zahtevam italijanskega naroda, ki je postal nasel¬
binska velesila ter dosegel tesne stike z barvnimi plemeni, zato
pa je treba v državljanih ustvariti živo zavest njihove osebnosti
tudi zato, da bi se izognili nevarnosti mešanstva z vsemi nje¬
nimi političnimi in nravnimi nesrečami.

Tudi protijudovski glas v Italiji ni bil čisto nov. Že dolgo
je na primer odmeval v časopisu Vita Italiana  (Italijansko
življenje), ki ga je urejal dr. Preziosi. Toda ni mogoče reči, da
je bilo v naši deželi razširjeno poznanje semitskega ali judov¬
skega vprašanja. Neznanska množica ljudstva, meščani in še
bolj deželani, ni poznala Juda, v razliko od drugih dežel osred¬
nje in vzhodne Evrope. Celo srednji in izobraženi sloji so
premogli kvečjemu hitro ugotovitev, da imajo v Italiji Judje
nekatere gospodarske panoge skoraj v zakupu (zavarovanje,
borza, trgovina s tkaninami itd.); da imajo sorazmerno svo¬
jemu številu, ki je neznatno, pomembno mesto na vseučiliščih,
posebno v nekaterih učnih področjih; da so se sicer pomešali
v narodno življenje in se prav za prav ne upirajo mešanim
zakonom, a so medsebojno zelo vzajemni, se podpirajo pri
prizadevanju za rast in sestavljajo majhen, toda dobro urejen
narod v narodu. Vse to je do pred nekaj leti iz zapletenih in
nerazrešljivih verskih in plemenskih razlogov res ustvarjalo
občutek razločka med Judi in Nejudi, ne pa pravega in od¬
kritega nasprotja. Pa tudi po prihodu fašizma, kljub temu, da
je bil precej nezaupljiv do Judov, kljub temu, da je bil silno
željan razbiti na drobno kak mogočen in seveda politično zlo¬
glasen denarni zavod, v katerem so gospodarili Judje in povrh
še tujci; kljub vsemu temu se dotok Judov na vodilna gospo¬
darska mesta, v javno upravo in na vseučilišča prav za prav
ni zmanjšal, ampak se je sorazmerno rajši celo povečal. Toda
fašizem je, medtem ko se je počasi razvijal in se v samem sebi
jasnil, krepko poudarjal narodnostne razloge zoper svetovljan¬
stvo, zoper človečanstvo, zoper miroljubje, zoper mastno bo-
gatinstvo, zoper ljudovlado, zoper svobodomiselstvo, zoper
prostozidarstvo in zoper boljševizem; kar je bil vse skupaj
bolj ali manj, vključno ali izključno, razlog zoper judovstvo
ali kar bi se lahko razvilo v protijudovsko gibanje. Potem se
je zmerom bolj kazalo, da so italijanski Izraeliti, čeprav jih je

170

bilo veliko fašistov ali mnogo vpisanih v stranko, čeprav so
bili tu že od prvega trenutka in silno zaslužni za vladavino,
vendar veliko prispevali tudi protifašizmu in bojevitemu be¬
gunstvu; in da so se v boju zoper fašizem in zoper fašistično
Italijo inozemski Judje skoraj v celoti znašli med sovražniki.
Niti ni manjkalo spričo tako bruhajočih narodnjaštev vsepovsod
tudi v Italiji nekakšnega vzcvetenja judovskega narodnjaštva
ali sionizma; to se pravi, da so tudi italijanski Judje sklenili
vrste, se v mislih oklenili svoje umišljene domovine, ki so si
jo nekateri predstavljali v novi palestinski državi. Med vojsko
v Etiopiji in po njej se je vsemu temu na eni strani pridružila
zaostritev evropskega in svetovnega boja zoper fašizem; tesna
vzajemnost med Anglijo in Judi, ki se je pokazala seveda tudi
med sankcijami; po drugi strani pa izhod Judov iz Nemčije
in potem iz Avstrije ter njihov dotok v tisočih in deset tisočih
v Italijo, kjer je bilo že prej v izobilju nemških Judov in kjer
so zdaj begunci, naslanjajoč se na svoje sovernike, takoj po¬
kazali, da bi radi pognali korenine, dasi jih ni podžigala
posebno goreča ljubezen do fašizma, Nemčije in politike osi.
Zdelo se je torej — mogla so seveda sodelovati še druga
dejstva in okoliščine, ki jih ni treba objavljati — da se je
judovsko vprašanje pokazalo tudi v Italiji (Nesmiselno je
menda misliti, da smo hoteli s tem celo zoprvati nemškemu
plemenstvu, ki je imelo na piki vse sredozemske rodove,
vštevši Italijane, in Rim, naj bo že starodavni ali krščanski;
da smo se mu hoteli upreti z naukom, ki naj bi med sredo¬
zemskimi rodovi osamosvojil Italijane in jim vrnil mesto v
plemeniti »arijski« družini?)

Tako se je rodilo fašistično plemenstvo, ki je resda na¬
vajalo v razlagi, ki je bila objavljena, tudi politične razloge,
vendar pa predvsem poudarjalo narodnostno fiziološke in pa
razumske in nravne namene. Spričo tega je bilo italijansko
javno mnenje v precejšni zadregi in ni manjkalo nekaj od¬
pora, čeprav so vsi poznali zakonitost nekaterih plemenskih
zahtev. Ker je prišla plemenska politika skoraj nepričakovano,
še ni našla dosti pripravljenih tal. Velike vzajemnosti med
Judi in kristjani, to se pravi med »semiti« in »arijci«, ki jo
je ustvarilo skupno učenje in vseučiliško tovarištvo, dve vojski,
ki so ju skupno bojevali, skupna pripadnost stranki in tudi
posli, ni bilo lahko z enim udarcem razbiti. Mnogi so se spra-

171

sevali, če je bilo za samo zaviranje judovske prvine, ki je
resda osvojevalna in vpojna, potrebno pognati v tek ves veli¬
kanski naučni ustroj nejasne znanstvene veljave in slabo
ustrezen ustaljenemu italijanskemu pojmovanju zgodovine. Spo¬
minjali so se, da je imelo staro tržaško gibanje za odrešitev
mnogo zagovornikov med Judi, ki so prelivali celo kri. Bali
so se, da bi moglo biti protijudovstvo v škodo politiki in itali¬
janskim sredozemskim koristim. Pokazal se je dvom, če v
trenutku hude mednarodne napetosti, kakor je ta, kaže množiti
in še bolj kačiti sovražnike Italije. Nek drug skriven strah je
bil tale: Da bi šel fašizem glede plemenskega nauka lahko po
stopinjah nemškega narodnjaštva in tako zgubil nekaj potez
svojega izvirnega in pristnega italijanstva. Taki in podobni
dvomi, strahovi in ugovori so se tiste dni širili po italijanskem
podzemlju, medtem ko so odkrito napadali in načelno naspro¬
tovali dnevnik Vatikanske države Osservatore Romano  (Rim¬
ski obzornik) in sam papež, kakor tudi visoki cerkveni do¬
stojanstveniki, ki so bili dotlej zelo naklonjeni fašizmu. Na
to je tisk odgovoril s še hujšim bojem zoper Jude in fašizmu
tudi v tem gibanju osvajal prvenstvo, Mussolini je zavrnil
predvsem inozemske presojevalce in ponovil reklo iz časov
sankcij, ki je postalo znamenito in slavno: »Ukrojili si bomo
pravico.«

In res so kmalu sledila dejstva: vlada je prepovedala
otrokom in mladini, potomcem z obema judovskima rodite¬
ljema, obiskovati javne šole, čeprav so krščeni, in ustanovila
zanje posebne osnovne in srednje šole; onemogočila je judov¬
skim profesorjem in učiteljem poučevanje, jih izključila iz
akademij, prepovedala šolske knjige, ki so jih ti napisali, in
omejila njihovo pisateljsko udejstvovanje; odstranila je Jude
z vodilnih mest v velikih gospodarskih podjetjih in iz javnih
služb; ni dovolila mešanih zakonov; tuje Jude, ki so se po
vojski priselili v Italijo, je izgnala. Izjavila je, da prav za
prav ne misli začeti s politiko preganjanja Judov, vendar pa
so ukrepe, ki jih je sprejela glede njih, razlagali kot del naj¬
silovitejše bitke, kar jih je začela cesarska Italija za svojimi
polotoškimi in afriškimi mejami za neoporečnost plemena zo¬
per nevarnost mešanja ali »skrunitve« z drugorodnimi pri¬
mesmi; kot napoved narodnostne bitke, ki ji ne bo šlo samo
za povečanje kolikosti, ampak tudi za izboljšanje kakovosti

172

italijanskega naroda; kot nadaljnji napor za ponareditev itali¬
janske omike, da bi jo odtegnili vplivom prizadevanj in tokov,
ki so kazali slabe novosti v književnosti ali umetnosti, ki so
ju v pomembnem številu predstavljali Judje, to se pravi tujci,
ki so bili tudi drugačnega plemena, uporni za vsako priličitev,
ponosni na svojo vzvišenost nad vsakim drugim plemenom...

2. — Vse to seveda ni služilo za razorožitev fašističnih
sovražnikov in za preskrbo novih prijateljev fašistični Italiji:
niti gospodarska neodvisnost, niti plemenska vojska, niti pod¬
krepljeno vzgajanje vojaškega duha v mladini, čeprav je bila
usmerjenost za gospodarsko neodvisnost vidna tudi v deželah,
ki so se najbolj nad njo spotikale; čeprav so vladne ukrepe
in časopisne napade zoper tujce, zoper čisto določene tujce,
vštevši Italijane, pogosto iz čisto plemenskih razlogov začeli
in uporabljali v »svobodomiselnih« in »ljudovladnih« deželah
še pred »celotnostnimi« državami; čeprav so sklepi in priprav¬
ljenost za vojsko zadnja leta vreli posebno po »velikih ljudo-
vladah« in med strankami, ki so vsak dan izpovedovale miro¬
ljubnost. To so ugotovili tudi Francozi in Angleži. Sam Cham¬
berlain je poleti leta 1938 obžaloval, da so mogočne »skrivne
sile«, ki v Franciji delujejo zoper italijansko-angleško zbliža-
nje, to se pravi, zoper mir. Med češkoslovaško stisko v sep¬
tembru celo toliko da te sile niso zmagale in je rešilo mir
samo odločno Chamberlainovo in še bolj Mussolinijevo posre¬
dovanje. Pa ga je tudi res za zmerom rešilo? To bomo videli
prihodnje mesece. Gotovo pa je, da je zmerom nevaren po¬
vzročitelj vojske tako tisti, ki si je preveč in resnično želi,
kakor tudi tisti, ki jo preveč sovraži ali se je boji. Italijani
nismo ne med prvimi ne med drugimi. Med nami ni niti
»skrivnih sil«, ki neposredno ščuvajo na vojsko, niti silnega
strahu pred vojsko, ki pogosto nasvetuje »zaščitno« vojsko ali
ustvari duhovne pogoje, iz katerih se vojska rodi, ne da bi jo
kdo hotel. Ker smo tako silno zaposleni z velikim notranjim
delom, ker bi radi iz Afrike napravili veliko delovno torišče
za današnjo in bodočo Italijo, ne bomo hodili z ognjem okrog
smodnika. Čeprav smo skrbeli, da bi dali domovini čim večjo
politično neodvisnost, kajti spričo nobene nasprotne koristi ne
sme kloniti; čeprav smo vsak dan z mislijo in z delom pri¬
pravljali tisto, kar je potem postalo cesarstvo; čeprav smo

173

sovražili miroljubnost kot življenjski nazor, je fašistična oblast,
to se pravi, prav za prav Mussolini, ki je v fašistični Italiji
postal jasna in budna vest, v Evropi zmerom delala za mir.
Seveda ne za nepremičen ali ravnovesen mir, ne za mir, ki
bi bil prikovan na neke postojanke kot popolna blaginja, ne
za mir, ki bi bil za večno zaupan »svetosti pogodb«, ampak za
mir, ki se živo in dejavno zaveda svoje naravne zveze s spre¬
menljivim in napredujočim evropskim in svetovnim življenjem
ter se vsak dan obnavlja ali ustvarja v sebi pogoje za svoje
življenje ali trajnost. Zato je bil Mussolini, naj še enkrat po¬
novimo, od prvega dne, hočem reči, od tistega dne, ko so na¬
stale mirovne pogodbe, za politiko ponovnega pregleda po¬
godb; za isto politiko, ki jo je imela Italija stoletje prej po
dunajskem shodu in Francija za Napoleona III. in vsa mlada
Evropa XIX. stoletja. Nepozabljive besede je napisal že maja
leta 1919, ko so bili mirovni pogoji že določeni, a jih Nemci
še niso sprejeli: »Ali naj versajsko pogodbo spremene isti
ljudje, ki so jo pripravili, ali pa bo ponoven pregled kdaj po¬
zneje in ga bodo opravili drugi. Tedaj — kajti nič ni večnega
in popolnega na tem svetu — bomo imeli ne samo mirovno
pogodbo, ampak mednarodno mirovno zvezo in evropsko živ¬
ljenje se bo spet lahko razcvetelo... Vse, kar je krivično, sla¬
botno in nadležno, bo prešlo. Ponoven pregled versajske po¬
godbe bo dogodek najbližje prihodnosti in ga bo lahko opravil
Rim. Versailles je dal ime za mir med državniki; Rim je vre¬
den časti, da da svoje ime miru med ljudstvi.« Za to svoje pri¬
zadevanje in upanje, ko je že od začetka dvomil, od svojih
prvih srečanj ali spopadov z drugimi predsedniki vlad (lon¬
donski razgovori z Bonarom Lawom v decembru leta 1922) v
sposobnost polnokrvnih posvetovalnih in odločujočih teles, naj
se že imenujejo poslanske zbornice v starem slogu ali skup¬
ščine ženevske Zveze narodov; za to je Mussolini sprožil leta
1933 svojo pogodbo štirih. In tudi potem, ko je pogodba štirih
razpadla, nikoli ni krenil z njene smeri; dobro je čutil in
gotovo ne po naključju in ne brez zadovoljstva, da je dala
jasna znamenja življenja še konec septembra v angleško-fran-
cosko-italijansko-nemškem sporazumu, ki je bil sprejet v Mo-
nakovem, ki pa mu je bil Rim mogoče največja pogonska sila
in ki je pomenjal samomor tistih pogodb, ki so bile najbolj
potrebne ponovnega pregleda.

174

Če bi hoteli bolje spoznati Mussolinijevo notranjost, bi
morali opaziti v njem še kaj več: na primer veliki sen o res¬
nično zedinjeni in vzajemni Evropi in o resnični »Zvezi na¬
rodov«. V človeku, kakor je ta, pa ni sanj,  ki se ne bi zares
uresničile ali ki jih ne bi na kak način poskušal ostvariti.
Mogoče je tudi zelo samoljuben, ko bi rad vtisnil svojo podobo
tej novi stvarnosti. Kakor je deloval za ureditev narodne
družbe, ko jo je odtegnil precej neurejenemu torišču njenih
sil, tako naj bi uredil Evropo, raznovrstno in eno družino
njenih rodov; jo podredil skrbi njene lastne tvorne volje, ne
da bi posilil narodne moči, ampak jih napeljal in usmeril in
privedel, da bi se zavedele svoje vzajemnosti. Skratka, da bi
obnovil »narodno načelo« in ga mogoče podkrepil, kajti bilo
je živo in dobrotljivo delavno v preteklem stoletju in med
svetovno vojsko, zdaj pa se je osušilo; da bi narodno korist
in narodno svobodo spojil v višjo korist ter ju spravil z višjo
oblastjo. Vse to v lepo začrtanem okviru Evrope, Evrope, ki
je deloma zemljepisna celota, veliko bolj pa duhovna enota,
ki se ne ujema v vsem z ono. Tu naj omenimo, kako je
leta 1932 Italijanska kraljevska akademija na enem izmed
svojih letnih shodov »Volta«, celo na svojem prvem shodu,
izbrala in pred državniki in učenjaki iz vseh dežel obravna¬
vala naslov »Evropa« ter je bila pobuda v popolnem soglasju
s predsednikovo mislijo in njegovim pojmovanjem. Seveda tu
ni šlo niti za to, da bi do kraja dognali pravo; niti ne zato,
da bi našli nek sestav ali ustvarili stroj. Potrebna je poživlja¬
joča zamisel, kakor je bila zamisel potrebna takrat, ko ni bilo
več mogoče nadaljevati samih osvojevanj in so v preteklem
stoletju hoteli ustvariti enotnostne in narodne države; kakor
je bila zamisel potrebna, da je usmerila povojno Italijo na
nove poti; kakor je zamisel potrebna za vsak prevrat, naj bo
že v notranjem razvoju ali v mednarodnem. Potrebna je za¬
misel, »evropska« zamisel. Boj zoper boljševizem, ki ga je
fašistična Italija odločno bojevala, ni bil samo boj zoper dru¬
gačno in nasprotno načelo, ampak tudi boj zoper Evropi tuje
načelo, ki ne sme zmagati, če nočemo Evrope, prave Evrope,
posiliti. Vmeševalni odpor fašistične Italije zoper razlitje bolj¬
ševizma po Španiji je bil in je skrb za obrambo in zagotovitev
Evrope. Skratka, Evropa, bodoča Evropa, nova Evropa in ven¬
dar zakoreninjena v starodavnosti, bo morala utelesiti neko

175

zamisel; in sicer zamisel, ki niti ne more biti boljševiška,
kakor najbrž ne bo tista, ki že zahaja in jo danes predstavljajo
: velike ljudovlade«, ki so vse v bolj ali manj očitni in za¬
vestni stiski. Katera zamisel pa bo torej? To je vprašanje
prihodnjega desetletja ali petdesetletja. Tu naj povemo samo
tisto, kar se tiče fašizma: da njegovemu dviganju rimljanskih
vrednot, njegovemu oboževanju Rima, njegovemu prizadevanju,
da bi vse to oživil v domišljiji in v zavesti ne samo Italijanov,
ampak vsega omikanega sveta, ni bila tuja misel in skrb za
novo Evropo, da je hotel celo prispevati pri gradnji nove
Evrope, ker je v Rimu še čudovita živa sila.

176