Zmago Švajger: VELIKI DAN (Iz zbirke: Med tovariši.) »So v življenju dnevi, ko človek ničesar ne vidi, ne čuje in ne sluli. Niti dvomov ni! Olovek se bliža k topi popolnosti in zaprc vdano pred seboj in drugimi svoje oči. Čez obraz se mu razlije čuden mir. In slepci vidijo na njegovem licu srečo! Le ob velikem dnevu se človek zopet zbudi iz vsakdanje dremavosti, radovedno odpre oči in išče življenja, tovarišev, ljubezni, odkrite in tople besede — misli, ki bi nam pokazala našo pravo podobo, obdano z okvirjem resničnega življenja naših dni. In nič več bi si ne želel na tem svetu, kot videti naše obraze v živi procesiji ob tej podobi... Najboljši izmed tovarišev bi nam moral v uvodu (namesto običajnega poročila) odkrito povedati, da se vsaki pesmi, ki se poje iz leta v leto z isto melodijo, manjša tudi iz leta v leto krog njenih poslušalcev. — Res je, tu pa tam še kateri malo prisluhne, morda nas celo pohvali — toda ne varajmo se, pesem z našim napevom rada ostari in pride počasi v pozabo! Pesem, ki poje le o važnosti enega stanu, pač ne bo nikoli ponarodela... Le zdrav dih iz življenja jo lahko še reši, da je ne bomo lepega dne peli samo sebi! Stanovska prosveta lahko ima samo naš napev, pesem o kruhu pa mora imeti melodijo, ki jo bodo lahko pele množice šolanih in nešolanih pevcev, pesem o kruhu — sanje in hrepenenje malih — naj ima zdrav napev, ki sc je rodil v ljudstvu! Ko bi izzvenele zadnje besede, bi se pričela procesija. Človek bi jih gledal kot ničesar nikoli! Počasi bi prihajali... Tovariš predsednik z uglajenim korakom! Priljubljen je. Vsi ga imajo radi. Prepričan je. da bi si tovariši izvolili boljšega predsednika, če bi ga našli. Z vedno se smehljajočim obrazom bi brez strahu odložil dopise. Za trenutek bi pozabil na nje in se ustavil ob podobi. — Svečan molk navzočih tovarišev, čeprav društveni zvonček počiva: »Tako, tako,« bi mrmral, »toliko življenja brez nas in dopisov! Nobenih predlogov — čudoviti dih trpljenja jih vodi v eni sami veliki misli... Kam? Nikjer ni videti zlate sredine!« Dovolj. Vrnil bi se nazaj k mizi. Pred njim bi ležali dopisi... papir našega časa! Tovariš tajnik! Spodobno bi dvignil zamišljeno glavo, pogled bi mu splaval preko tovarišev in tovarišic k predsedniku, počasi bi zapustil tajniško mizo in s pesniškim zanosom občudoval podobo. »Videl sveta sem in ljudi, videl sem bogatinov življenje in revcžem daroval sem toplo besedo v grenke dni! — Tovarišicam z našo živo besedo, kazal sem večkrat, kje doma je trpljenje in kje poznajo res bedo. — Tajinstvena slika, sijajen uvod k umevanju odlomkov iz Gorkega drame: Na dnu, ob tajniškem poročilu!« Z zavestjo, da bo ob prvi priložnosti, če ne bo napovedanega predavatelja o pogozdovanju ali čem podobnem, o tem tovarišem predaval, bi se vrača! na svoje mesto. Na vedno jasno čelo bi padel mrak, ki se zajedava v dušo in sili človeka k trajnejši svetlobi. Na tajniški mizi bi za trenutek brez posebne vrednosti slonela znana knjiga... Tovariš blagajnik — človek iz carstva številk, bi se pomaknil bližc. Resen bi bil kot vcdno. Živa naša vest je. Ta članarina — vkopan kamen spodtike in glavna tačka občnega zbora, je še vedno najsigurnejšc kazalo stanovske zavesti in sloge ter moči med nami. Ob nobeni priložnosti ne bo pozabil poudariti težav, ki nastanejo zaradi ncrednega plačevanja članarine. Danes je izgubil bitko — nekaterim članom so zmanjšali članarino na račun zlatc rezerve, ki je pač draga vsa- kemu dobremu blagajniku! Huda reč je s temi nesrečnimi številkami! — Ob podobi je. Poslovil bi sc rad od številk. Ne more — ves je v njih! »Toliko ljudstva — takšno društvo — pa brez blagajniškc knjigc! Ni mogoče! Če je le nimajo skrite — kdo ve? Najbrž blagajnik ni viden — članarino pa plačujejo ob priliki. Na občnih zborih, če jih sploh imajo, najbrž o njej ne glasujejo. Vsaj soditi je tako. Takšen svet!« Pomikal bi se dalje. Tajna o članarini in o blagajniku, ki ga ni videti, bi mu težila korak. Tako bi prihajali in odhajali. Srce polnu dvomov o življenju, ki bi ga naj vodili, bi se zrcalilo v naših očeh ... Tovariš pokretaš! Z mladeniškim korakom bi se vljudno bližal podobi. Dobro pozna življenje najširših plasti našega ljudstva. Bcležnica ga na sleherni poti navadno spremlja Ustavil bi se. Cudno — beležnica bi ostala v žepu! Viden vtis mu je čitati z lic. »Glej jih no, kako živijo! Kakšna neki so njih pravila, če jih sploh imajo? Gotovo jih nimajo! Kje neki je njih delovni načrt? Toda kljub temu je videti živahno delavnost in neki skriti red. Prava skrivalnica življenja! Neverjetno! Mnogo čednih pravil sem že prečital in sestavil, marsikaj zanimivega za naše oči sem že videl ob svojih študijskih raziskovanjih vasi, kaj takšnega, ne, kaj takšnega pa še res ni v naših beležkah!« Vračal bi se k svojim. Na obrazu bi mu čital nemir — beležnica bi skrivnostno počivala v žepu ... Bližali bi se najmlajši.... S sipin brczposelnosti so prišli tovariško med svoje. Vero v knjižno modrost, v moč vzgojnih naukov, v resničnost lepih besed in v človeško pravico, so jim omajali ljudje, ki so jih morali srečavati na poti do kruha. Tudi ti bi obstali pred podobo! Vsc bližja bi jim bila kot ostalim ... Pogled bi jim lepel zdaj na podobi, zdaj zopet ob tovariših, ki so jih vzeli med se. Našli bi sebe in videli, da so vez med njimi! Obrazi s podobe bi jim bili znani s poti, ko so bili Iačni kruha in pravice do življenja. Nič začudenja! Odhajali bi... V očeh volja do dela! Zavest skupnosti in iskrenega tovarištva bi jih vodila tja, kjer se vsak dan čuje, da živi naš narod! — Življenje bi vsem smehljaje pisalo skrito pravljico sodobnosti... Tako bi radovedno zrl v živo procesijo, iz oči bi ji zajemal misli, in ne bal bi se več teme med nami!«« Tako stoji zapisano v dnevniku učitelja Nerada, ko se je vrnil z zborovanja in hotel pričeti novo življenje .. .