FRANJO ROŠ: Zgodba o Ivančku 1. akor ranogo mestnih otrok, tako je tudi Ivanček velik, šibak in bled v obraz. On in njegova mati stanujeta v velikem mestu v podstrešni izbi visoke hiše. Vse hiše tam so temne in vlažne, ulice med njimi so ozke in blatne. Zrak je tu nezdrav in poln mraka. Solnce se ogiblje teh krajev in le redk«kdaj posije do mokrih dvorišč in globokih ulic. Tu je IvanČek preživel svoja uboga leta. V tej umazani enoličnosti je preležal polovico svojih dni bolan. Njegovo drobno telo je trpelo in omahovalo in le trudoma si je ohranilo življenje. Glad in mraz sta šla vselej z njim. Z leti je rastel, a ostal je šibak. Moral bi iti v šolo, pa je čakal, da prej ozdravi. Njegova mati je bila večkrat bolna, in moral ji je streči. Kadar pa, se mu je izbolj-šalo zdravje, tudi takrat ni maral iz izbe. Samo poleti, ko je solmce sijaio po mestnih strehah, takrat je časih sedel na dvorišču in celo na ulico je pogledal časih. ,,Ivanček bo kmalu umrl," so si mislili ljudje, ki so ga videli slabot-nega in bledega. Nekoč pa mu je nekdo to tudi povedal. In takrat je Ivanček jokal ves večer. Bal se je smrti, bal se je tiste črne krste, kamor polagajo mrtve. Bal se je, da bi ga tuji ljudje ne odnesli proč od mater?.. Dolgo oasa potem si ni upal na dvorišče. da ne bi slišal ljudi, ki govonjc o njem in o smrti. Ivančkov oče je bil krojač. Pred tremi leti je odšel na vojno. V daij-njih deželah se je moral bojevati. Prvo leto je pisal večkrat, potem na ni bilo več gksu o njem. Najbrž so ga ujeli in odvedli v tuje kraje, in domov se vrne šele ob koncu vojne. Tako mu pripoveduje mati in tako si misli Ivanček in vedno vprašuje, če bo že kmalu mir in vojne konec. Pa mu pravijo vselej, da še ne bo miru in tudi očeta ne. Zato je dostikrat žalosten ob misli na očeta, ki mu je bil dober in ga že tako dolgo ni doma, Spominja se ga, ko je sedel sključen na stolu pod pknom in vbadal v sukno. Dekl je do večera, ko je večerja že stala na mizi. Preden se je napotil spat, je večkrr.t posadil Ivančka na kolena in ga božal po laseh. Ali pa je pristavil stol k njegovi postelji in mu pripovedoval o zdravju in o vsem, kar je Ivanček tootel vedeti. ,,Mogoče pa se vrne kmalu, lahko že danes ali jutri," tako dostikrat ugiblje. ,,Odprla se bodo vrata, in oče vstopi. Vse bo dobro, kakcr je bi!o. Konec bo te osamelosti, zdravje in sreča prideta." m Zadnjič so ga zagledali delavci, ki so stanovali v isti hiši in poznali očeta. ,,Kaj piše oče?" ga je nekdo vprašal. ,,Nič ne," je odvrnil Ivanček. ..Siromak si." Takrat je Ivanček spoznal, da se smili vsem drugim in zasmilil se je še samemu sebi. Sirorraak je, velik siromak. Ljudje govorijo, da nje-govega očeta ne bo več nazaj. Zakaj so tako hudobni in tako mislijo? Kaj ne vedo, da to Ivančka boli? Ali naj ostane z bolno materjo sam na svetu? Od dne do dne je na svetu huje. Kdo jima naj nomaga? Kaj ne bo mogel nikoli v šolo? Pa saj ne more verjeti, da bi ne bilo več očeta,, ki je bil fcako dober in skrben. Edino mater iraa še. Pogovarja se z njim o Bogu in o zdravju in- o vsem dobrem in lepem. Zato se zateka k injej vselej, kadar se zboji j tomnih zidov. Zasanja se v one čudežne kraje njenih povesti. Nedavno pa je mati zopet težko zbolela in že več dni se ne gane iz postelje. 2. PodstreŠna izba je temna in mrka, vsa je preprežena z duhom prahu,. bolezni in uboštva. Zgodaj, ko se zunaj svetlika bledo nebo, se že umika iz nje poslednja motna svetloba. Tema se je priplazila tiho in potuhnjen"1 da niti vztrepetale niso škripajoče deske. Kakor nevidna pošast se zdaj skriva za posteljo, za omaro, se plazi ob stenah in sega z dolgimi požrešnimi rokami po Ivančku. Strah se mu zajeda v misli. Pribeži k I postelji, kjer leži bolna mati in ne vidi Ivančka. drobnega, zapuščenega. I ,,Mama," zakliče polzadušeno. Z naporom je iztrgal besedo grlu in I sam se prestraši njene plahosti. Mati se zgane, izpod odeje se izrnota f roka in poišče Ivančkovo glavo, da ji gladi lice in kodre. l ,,Pri tebi sem in ni treba, da te je strah, Ivanček." ,,Lačen sem, mama, tako lačen in strah me je bilo." ..Nič se ne boj. Zvečer dobimo kruha in juhe." Materin glas je slaboten, trese se. Vendar se vsi strahovi poskrijejo ob njem in Ivainček diha prosto in globoko. Moško stopi po izbi k zagra-jenemu oknu in se pospne na njegovo polico. Zamisli se iz tega težkega vzduha, gleda v daljavo. A daleč ne more. Na nakopičenih strehah čepi nekoliko dimnikov in umazane lise lezejo iz njih. Par drobnih rumenih in rdečih lučc trepeče iz meglene teme, ki se gosti in bo kmalu zadušila v sebi vse. Ivančck čuti tudi v sebi to ugašanje in umiranje. V prsih mu je zopet gosto in tesno. Že čuti, da mu strahovi stoje za hrbtom in iztezajo roke po njetn. Tedaj zakašlja mati na postelji. Presekana je tišina, in že so plahe misli odstopile za korak. 93 F Preko vseh streh, skozi vso temo mu hitijo mlsli v pokrajmo mate-rinih povesti in njegovih sanj. Gredo v čudežne kraje, ki jih z očmi še ni videl. Gleda v temo in si v njej sam ustvarja svetle slike, zre vanje in jih občuduje. Ne vidi hiš in ne vidi ljudi. Tam so travniki, gozdovi, polje. Vsenaokolo gosta trava, mirno drevje. Tam se ne more skriti solncu in gorkoti. Vsaika bilka ima dovolj tople luči. Ivanček io čuti že kar v sanjah, Saj ni res, da bi se mestne hiše vrstile kar naprej v brezkončnost do velikega rmorja, kjer se neha svet. Tako je menil nekoč, zdaj pa ve, da se ta lepa nova resnioa nekoč razodene tudi njemu. Ko doraste in ozdravi, se bo napotil nekoč iz mesta. V eno smer pojde, do konca vseh hiš m ullc. Mnogokdaj rnu je oče pripovedoval o življenju tara, o malih raztresenih vaseh, o kmetih, o polju in travnikih. Tudi črevljarjev Joško mii je pravil o vsem tem. V gozdovih pojejo celi zbori ptic in še druee živali živijo tam. Vso to lepo deželo bo nekega dne videl pred seboj in jo občudoval, blagoslavljal bo takrat samega sebe. Tam na. kmetih ima Ivanček teto. Še nedavno je prišla na obisk in prinesla je moke, krompiria in sadja. Vse to je zraslo tam. Tokrat pa je pripeljala s seboj tudi mala Tinico, ki je nekaj mlajša od Ivančka. Tudi njo ie izpraševal, kako je tam, kier ni hiš in ne u!ic in kako visoko zraste tam trava poleti. Pozvedoval je tudi o šoli. Čudil se je Tirrici, ki ie bila živa in rdeča v okrogli obraz. Ko se je jelo mračiti, se je skoro zbala teme. ,,Kakor da bi bila v starem zakletem gradu, tako je tukaj," je dejala. ,,V šoli pravijo, da strahov ni, tukaj pa se le bojim." Teta pa mu je še rekla, naj jih nekoč poleti abišče, da vidi, kako lepo imajo na kmetih. Ivanček je prikimal z velikim veseljem in je mnogokdaj rad premišljal o tem obisku in o poletju na kmetih. 3. Že je pomlad in maj. Nebo je visoko in čisto. Solnce se je že daleč pospelo in je gorko. Po ulicah hodi svež topel veter in prinaša pozdrave iz višin in dalj, kjer je zemlja v zelenju in mladosti. Do najglobljih ulic in dvorišč diši po pomladi in svobodi. Iz daljnjega kraja je prišlo pismo. Ivančkov oče.je še živ in je pisal. Ustreljen je bil v nogo in ujet nekje daleč, že skoro na koncu sveta. Zdaj pa so ga tam izpustili in je že na potu domov in že blizu. Noga še ni zdrava. Pa naj se ga doma nič ne ustrašijo. Veselje se je nastanilo v podstrešni izbi to pomlad. Sreča se vrača in vsak dan je bliže. To pismo in pomlad sta vrnila Ivančku zdravje. To pisrno je dahnilo materi nasmeh na upadla lica, a zdravja ni prineslo. :-94 S tem srečnim smehljajem leži mirno. Kadar pride lvanček k posteiji, govori šepetaje o očetu, ki se vrne doinov. Tedaj bo vse zopet dobro. Kakor nekoč bodo živeli v skromni sreči. Ivanček šteje dni in ugiblje. Dostiknat se zgodi, da se neaiadoma ozre k durim, da bi tam že zagledal očeta. Prišel bo v sivi vojaški suknji, na glavi čepico s široko streho spredaj. Potem bo sedel, da si odpočije od dolgega potovanja in bo pripovedoval o vsera, kar se je zgodilo v tujih deželah njemu in drugim. Vesel bo in veseli bodo vsi trije. Še raali bo tedaj ozdravela. Zopet bo vse tako, kakor je bilo pred leti nekoč. . Srečen in zd'-av je Ivanček, kakor še ni bil nikoli tako. Bled je v obraz, toda oči gle^ajo jasno in ne skrivajo sreče in pričakovanja, ki sta se naselila v njegovem srcu. Zopet hodi po dvorišču, posedeva na pragu črevljarjevega stanovanja. Oleda v višino, kjer solnce obseva strehe in del zidovja. Okno njegove podstrešne izbe pa je obrnjeno proti severu in nikoli §e še ni solnce uprlo vanje. Črevljarjevi imajo sedem malih. Le s težavo jim oče prisluži toliko. da morejo vsi živeti v težkih časih vojne in uboštva. Črevljarjev Joško je star skoro toliko kakor Ivanček. Le manjši je in močnejši in bolj polnih lic. Dobra prijatelja sta si in oba sta vesela, ko se zagledata na dvorišču. Ivanček mu pripoveduje o očetu, ki pridc morda že jutri. Tudi Joško je vesel Ivančkovega veselja. ,,Z menoj pojdi, Ivanček," mu reče. ,,Videl boš, kako lepo je tar. Toplo je zdaj, in vsak dan grem na polje. Piščalke si delam in lovim metuljčke. Vse polno jih je tam." ' Ivanček je čul o polju in sapa mu je zastala. Joška prime za roko in se obotavlja: ,.Da bi šel na polje? Ne grem, Joško, sam pojdi. Mati je bolna; oče pride domov morda še danes. Ne morem, res ne." ,,Pa pojdem sam. Ža! ti še bo, Ivanček!" »Počakaj... Praviš, da je lepo tara zunaj?" ,,Pa kako lepo !e! Sami travniki, polje in gozdovi. Poslušala bova škrjančke. Potem pojdeva v gozd in tam leževa v mah, ki je bolj mehak kakor gosposka postelja." ,,Kako dolgo ostaneš tam?" ,,Do mraka, ko zaide solnce." ,,Pojdem!" prikima Ivanček odločno. 4. Joško hiti naprej po trdem tlaku, zdaj teče, zdaj zopet obstane. da počaka Ivančka, ki ni vajen nagle hoje. Oba sta bosa, Ivanček gologlav in v kratki ubožni suknjici. Joško pa nosi na glavi širok slamnik, ki mu 95 je mnogo prevelik m mu leze čez ušesa. Nekoč je bil očetov in je že precej luknjičast in zapognjen. Zopet tečeta dalje po ozkih ulicah. Prav malo ljudi srečujeta. Ivanček je že jako upehan, obstane in pravi Jožku: ,,Vrnem se, predaleč je. Nikoli še nisem bil tako daleč. Doma bodo v skrbeh." Strah je v njegovih besedah. Joško pa se zasmeje: ,,No, le pojdi domov, saj vem, da se bojiš. Pa praviš, da si starejši kakor jaz." ,,Saj bi šel, pa je predaleč." ,,Ni več daleč. Za onimi hišami tam je le še malo hiš. Tam se že neha mesto." Zopet hitita dalje. Še je par ulic, a so že širje in hiše so nižje; zelenja za njimi je vedno več in vedno bujnejše je. Prideta na širako belo cesto. Za njima prizvoni voz cestne železnice. Pred nizko hisico obstane, ljudje ¦ lezejo vun, par drugih vstopi. Voz se obrne v loku in oddrdra nazaj. Naprej ne more več, ker je mesta že konec. Tu se že od