JCnjiga 6.
SiivCjenie in svet
Stev. 19-	Ljubljana 8. novembra 1929' Leto 3.
Viko Pirnat: »Osnutek«
Mravlje
Nova opazovanja zoologa G. Wellensteina
Mravlje kot tvoriteljice držav
Mravlje spadajo med tiste redke vrste žuželk, ki žive v državnem občestvu. K tem pripadajo v prvi vrsti tako zvane kožokrilke (med drugimi čebele, ose in omrlji), vendar pa opazujemo nekaj vzporednega tudi pri termitih, ki niso z navedenimi žuželkami .v nobenem sorodstvu, kakor bi utegnil kdo morda misliti.
Kako so prišle mravlje na tako visoko stopnjo družbenega življenja, ki je vzbujala upravičeno občudovanje in primerjanje s pojavi v življenju človeškega plemena že v najstarejših časih umnega opazovanja prirode in njenih življenskih pomenov? Ker ji manjka najvažnejša nositeljica napredka, t. j. govorica, si moramo biti predvsem svesti, da je zahteval razvoj živalskih družbenih oblik, kakršne so te, neizmerno dolgih razdobij, v katerih so se izkušnje posameznih individuov utrdile s podedovanjem v celotni vrsti. Po drugi strani pa moramo dopuščati, da jim je v razvoju pomagala že neka prirojena psihična sposobnost za ustvarjanje državnih občestev. Baš med žuželkami pa opazujemo takšne izjemne psihične sposobnosti kakor pri maloka-terih drugih živalskih razredih in te sposobnosti se očitujejo zlasti v zvezi z razmnoževanjem.
Mravlje delavke in mravlje ohranjen valke rodu
Mravlje se delijo po svojih funkcijah v državnem občestvu v glavnem v dve skupini: prvim je svrha edina ta, da razmnožujejo rod in ustanavljajo nove države — to so popolnoma razvite samice; drugim so namenjena najrazličnejša dela — to so samice z nerazvitimi spolnimi organi. Izjemoma se zgodi, kakor učijo najnovejša raziskovanja, da ležejo tudi te delavke jajca, ki so pa neoplojena in iz katerih se izvalijo le samci. Samci ne igrajo v življenju občestva nobene vloge in imajo pomen le kot ohranjevalci rodu. Spolno razvite samice so tiste, ki ustvarjajo nove države, kakor smo že omenili, in to se izvrši na različne načine. Najobičajnejši je ta, da se po poročnem oole-tu, oolojene po samcih in ko so izgubile krila, zakopljejo vsaka zase v zem-
ljo, kjer prebijejo okrog 9 mesecev brez vsake hrane, hraneč se edino z lastno mastjo in lastnim mišičevjem, ter izlegajo novi rod delavk. Te prve, sila drobne delavke, ustvarijo potem zvezo z zunanjim svetom, skrbe za hrano, za dograditev gnezda in njegovo varnost. Vsaka izmed teh nalog ima svoje posebnosti, ki presenečajo tudi manj dojemljivega opazovalca. N. pr. že način, kako si mravlje gradijo gnezda. čeprav po notranji uredbi in slogu zdaleka ne dosegajo podobnih naprav čebel in os, vendar jih prekašajo po velikosti, mnogostranosti in prilagoditvi zunanjim prilikam. Najbolj zaniiiii-
Mravlja kot straža pri vhodu iz gnezda
va je ta prilagoditev. Ena in ista vrsta mravelj ne bo v različnih klimatskih in okoliških prilikah nikoli zgradila dve povsem enaki gnezdi. V toplejšem podnebju in v ozemljih brez velikih temperaturnih razlik bodo gnezda tvorila n. pr. cele gričke , v mrzlejših pasih bo ležalo glavno ali celo vse gnezdo pod zemeljsko površino — lahko je uganiti zakaj.
Razvojna zgodovina mravljiške države
Vprašanje, kako se hranijo mravlje, nam odkriva sila zanimivo poglavje o razvoju njihovih državnih organizacij od najprimitivnejših oblik do najkom-pliciranejših. Če zasledujemo te različne/oblike, kakršne se nam kažejo n. pr. od najnižje organizirane družine tako zvanih »ponerid« do najvišje oblike »formicid« (k teim prinadaio naše gozdne in vrtne mravlje), lahko sklepamo, da so se pramravlje preživljale ta-
ko rekoč z mesno hrano in so bile po sili navezane na ropanje in plenitev. Poznejšo vmesno stopnjo bi tvorile ži-valice, ki se preživljajo z umetno hrano, s sladkimi izločki raznih rastlinskih uši, ki jih, kakor znano, gojijo naravnost v čredah. Torej mravlje — živinorejske ! Toda najbolj razvite vrste so prešle celo k nekakšnemu poljedelstvu, ker se hranijo z gobicami, ki jih same •»pridelujejo«, in z zrnjem, s katerim neprestano napolnjujejo svoja skladišča v gnezdu. Razvojna črta bi šla torej od roparstva preko živinorejstva do poljedelstva — približno tako, kakor si predstavljamo razvojno črto v zgodovini človeške družbe. Toda tu ne smemo biti prenagli s paralelizirarajem in sklepanjem fantastičnih sklepov. Gre enostano za splošno veljavne razvojne faze socialnega življenja, ki sta jim človek in mravlja enako podvržena, nič več.
Diferencirane funkcije v državi mravelj
Isto načelo, ki velja za razne razvojne stopnje človeške družbe glede funkcij, ki jih izvršujejo njeni poedinci. velja za mravlje. Kakor je mogoče, da tvorijo nizko razvito družbeno enoto radi njenega omejenega delokroga in-dividui, ki zmorejo najrazličnejša dela, tako bi družba na visoki stopnji ne mogla eksistirati brez manj ali bolj stroge delitve njihovih poslov. In za oba ta skrajna slučaja, nam nudijo državne organizacije mravelj dovolj vzgledov, ki gredo v najboljšem slučaju preko vsega, kar opazujemo to stvarno pri drugih socialno živečih živalskih vrstah. Vsaka poedina mravlja ima vsaj pri najbolj razvitih občestvih svoj določen delokrog, ki ga ne prekorači za nobeno ceno, kolikor so morali dognati raziskovalci po dolgotrajnih in težavnih opazovanjih. Ta je ena sku-l>ina državljank, namenjena samo oskrbi novega zaroda, druga samo iskanju hrane, tretja samo gojitvi »živine« in »poljskih« pridelkov, četrta graditvi gnezda, peta stražni in vojaški službi. Čebele, ki imajo poleg mravelj najboljšo državno organizacijo v živalskem svetu. n. pr. ne poznajo tako stroge delitve funkcij, ker tu opravlja vsak posamezni individiuum v raznih dobah svojega življenja vse te funkcije, kakor so dokazali pred nekoliko leti. Da teca pri mravljah — vsaj pri najbolj razvitih
— ni, nam kažejo že fizične razlike med posameznimi skupinami mrav-ljinskih individuov. tako imenovani po-limorfizem. Tako se odlikujejo »vojaki« običajno z ogromnimi glavami in dobro razvitimi čeljustmi. Pri neki sredozemski vrsti (Colobopsis truncata Spin.) ima vojak, ki stoji ob izhodu gnezda, n. pr. tako veliko glavo, da mu služi kot nekakšna vrata. Če hoče druga mravlja ven ali noter, zadostuje kratek »pomenek« s tipalkami in stražnik se malce umakne, na kar takoj zatvori izhod z glavo. Pri nekih vrstah fungi-rajo večji individui kot vojaki.. Večino svojega časa prebijejo brez vsakega dela, čim pa je stražnik ob vhodu sprožil alarm, se zaženejo v preddvorje gnezda, pripravljene na napad irl obrambo.
»Lonci z medom«
Nad vse zanimiva so bila opazovanja, ki so hotela ugotoviti, na kakšen način se mravlje hranijo. Če je ugotovljeno, da so samo nekatere med ostalimi določene za iskanje hrane — v nekem mravljišču, ki je štelo 60 indivi"
A
Mravlje se pitajo med seboj
duov, so bili samo trije poverjeni s to nalogo — tedaj gotovo ni preprosta zadeva preživljati vso kolonijo. In kakor ni preprosta, tako ni• enolična. Vsaka vrsta ima v tem pogledu svoje metode, skupno pa jim je to, da se krmijo medsebojno. Čim je dospela n. pr. od nasrkane hrane odebeljena mravlja v gnezdo, se postavijo njene tovarišice, ki so določene za službo ob vhodu, v krogu okoli nje in se s svoje strani na-
srkajo s kapljicami soka, ki jih iztisne donašalka iz svojih ust. Nato se hitro vrne k nabiranju nove hrane, dočim oddajajo njene nasičene in prenasičene družjce del nasrkane hrane v gnezdu dalje. Pri tem pridejo z oskrbovanjem zaroda poverjene delavke zadnje na vrsto. Pri ameriških mravljah iz vrste Mymecocystus melliger je skupina delavk, tako imenovanih »loncev z medom« z močno povečano golšo, določena celo za to, da se nasrkajo z vsemi dobrotami, kolikor morejo, v njihovem telesu naložena hrana pa služi vsemu mravljišču kot rezerva za slabe čase, ko hrane primanjkuje.
Dan za dnevom ista pot
Če smo iz dosedanjih primerov raz-videli, kako komplicirano zmehanizira-no je življenje v takšnem mraveljskem občestvu, nam bo naslednje dejstvo nudilo zanimiv vpogled v psihologijo drobnih žuželk. Zaznamovali so namreč mravlje, ki so hodile po hrano, vsako z različno barvno pegico in so ugotovili, da niso le vedno iste opravljale ta po,
Telesne napake
V ameriškem listu »Plain Talk« (avgust 1929) skuša Helen Leonard po« jasniti vprašanje: Ali so telesne napa« ke oziroma bolezni v kakšni zvezi z genijalnostjo, ki jo občudujemo pri iz« rednih ljudeh? Avtor piše:
Demosten je jecljal, Pope je bil gr-bast. Cezar jc bil ep leptik, takisto Napoleon in Dostojevskij. Johnson je bil napol slep in bezgavkast, Stein« metz tako pohabljen, da so mu bile ameriške oblasti skoraj /abranilc nase« litev v Ameriki. •Carby'.'2 je bolehal za dispepsijo (želodčne motnje), svobo« doljubni in modri Alfred Veliki je tr« pel vse življenje za neko notranjo bo« leznijo. Byron je imel kruljavo nogo, Gibbona je mučila vodenica, pesnika Keatsa tuberkuloza. Lanobu se je več« krat zmračila pamet, Milton je bil slep, Darvvin nevropatičen in Francis Thompson jetičen. Pisatelj Poe se je nagibal k blaznosti, filozof Nietzsche je postal po nekai letih boja z bolez« nijo popolnoma blazen. Znana je bo« lezen pisatelja Maupassanta. Lahko bi našteli še dolgo vrsto drugih; življe« njepisi odličnih mož nas prepričujejo,
sel, temveč da so posamezne med njimi izbirale na svojih pohodih tudi vedno isto smer in isti cilj. Kako se morejo orientirati ni še povsem dognano. Gotovo jim služi pri tem smer svetlobe in njih dobro razviti vonj in tip. Ker se pa niso vračale k istim točkam samo iz dneva v dan, temveč tudi iz meseca v mesec in preko let, potem ko so pre-zimile v zimskem spanju, je jasno, da jim je moralo pomagati tudi nekaj, kar nalikuje človeški sposobnosti do izkušenj, do logičnih sklepov, do spomina! To je vsekakor važno spoznanje, ki nam daje veliko misliti. Odpravljati takšna dejstva z enostavno kretnjo: instinkt! bi bilo vsekakor znak neozdravljive omejenosti. Vendar pa nam zato še ni treba misliti, da so te presenetljive živalice nekakšni človečki v miniaturi. Ogromna razlika med mikroskopsko majhnimi mraveljskimi možgani in človeškimi možgani nam bo ustavila vsakršna pretiravanja. Dosti pa je še skrivnosti med nebom in zemljo, ki čakajo svojega razodetja.
in genialnost
da jih je bilo med njimi sila malo, ki bi bili zares trdnega zdravja ali ki ne bi imeli kakšnih telesnih napak.
Sodobno dušeslovje (psihologija) pozna dva načina, s katerima skušajo taki bolniki, ki imajo sicer prirojene razne sposobnosti, izravnati pomanjk« Ijivosti svojega telesa. Prvi način je: pomanjkljivost premagati. Tako je n. pr. o velikem ameriškem državniku Rooseveltu znano, da si je z nepresta« nimi vajami in smotrenim premagova« njem tako ojačil šibko telo, da je lah« ko vzdržal največje telesne napore; samo to mu je pomagalo, da si je bil priboril vodilno mesto, ki ga sicer kot slabič ne bi bil mogel zavzeti. Tako vemo tudi o slovečem grškem govor« niku Demostenu, da se je toliko časa vztrajno boril s svojo telesno napako, da je postal iz.iecljavca občudovan in slavij en govornik.
Drugi način je tak, da skuša priza» deta oseba čim bolj razviti svoje dru« ge lastnosti in tako napraviti bolezen ali napako kar najmanj škodljivo za življenski položaj. Tam, kjer ni mogo» če premagati defekte, n. pr. pri tuber«
kulozi, padavici, duševni bolezni, pre« tirani debelosti ali preočitni mršavo* sti, se uporabijo druga sredstva, da se tak človek prerije na vodilno mesto. Izbere si delo, za katerega čuti pose* ben nagib in izredne sposobnosti ter skuša tu kar največ ustvariti. Nictz* fichc, Heine in številni drugi slavni možje, ki niso imeli dovolj telesne moči, da bi izvrševali vsakdanje po* klicno delo in živeli v običajnih dru* žabnih prilikah, so sc umaknili v sanj* ski svet pisateljevanja in si tu prido* bili ime in položaj, ki sta jih dvignila nad neštete zdrave ljudi.
Nietzsche, ki jc umrl v globoki, de* sctletni blaznosti, ki jc popolnoma uničila njegov izreden intelekt (um), jc pisal kot 32 letni mož skladatelju Wagnerju, da si mora zdraviti bolne oči tako, da poseda dolge ure v temni sobi, kjer mu prihaja mučna otožnost. Vsak zdravnik mu je priporočal dru* ga sredstva proti strašnemu glavobo* lu in bližajoči se slepoti, toda vse zdravljenje ni pomagalo niti malo. Me* lanholijo jc skušal premagati tako, da je pisal v temi filozofske aforizme. Tako je nastala njegova knjiga »Menschliches —- Allzumenschliches«. Nietzsche je romal iz zdravilišča v zdravilišče in sc je čedalje bolj odtu* jeval svetu. V družbi drugih ljudi po* staja glavobol še boli neznosen. Zato je iskal samoto. V nii so mu prihajale kozmične sanjarije. Tako je bil nastro* ien za pisanje knjig, kar mu je v ve* iiki meri nadomestilo človeško družbo.
Nietzschejeva izredna kratkovidnost je bila kriva, da se ie često zmotil pri ocenjevanju drugih ljudi, ker v stiku z njimi ni videl njihovih obrazov. Slab vid ustvarja neskončno občutljivost in človeka še bolj odtuiuje ljudem. In vendar je Nietzsche zelo hrepenel po prijateljih in po ljubezni. Sam, bolan in globoko otožen je spisal svoja ve* lika dela. »Zaratustra« in »Onkraj do* brega in zlega«, dva njegova najvaž* nejša spisa, izražata v bistvu kult nri* jateljstva; filozof hrepeni po nadčlo* veku. t. j. človeku njegovega lastnega tipa. ki je bil v njem potlačen, ko je pisal svoja znamenita dela.
Nietzsche je spoznal svoj položaj zelo ostro in je sam zapisal, da mu bolezenski napadi jemljejo mnogo ča* sa in da ga vodijo k obupu, vendar pa mora na drugi strani priznati, da iim sicer mnogo dolguje: za njimi prihaja
občutje, ki silno dviga njegovo voljo do dela.
Tuberkuloza, znana zahrbtnica, ki uničuje telo, pri tem pa povišuje bol* nikovo čustvenost in daje svojim žrt« vam kajkrat še tik pred smrtjo obču« tek, da so telesno močnejši kot kdaj poprej, je vplivala na več genijev ne« go katerakoli druga bolezen. Kaj bi bili brez nje Shelley, Synge ali Eliza® beta Brownig, čijih mogočno umetni« ško ustvarjanje se ujema s tistimi kratkimi leti njihovega življenja, ko je jetika najbolj pustošila v njihovih te» lesih?! Tuberkuloza je iifiela svojega nenavadno optimističnega Emersona in nič manj melanholičnega Poe*a. De Quinceya je zapeljala med uživalce opija; vtisnila je svoj pečat slavnim anglosaškim veleumom Thoreau*u, Johnu Lockeju in siru Walterju Scot« tu. Od novejših omenimo Havelocka Ellisa, Katharino Mansfield, Eugena O' Neilla in Rusa Antona Čehova, ki so ustvarjali svoja sloveča dela v tu« berkulozni vročici. Stari filozof Vol« taire je bil živ okostnjak, ki je že po vnanjosti kazal, kako je gospodovala v njem ta zahrbtna morilka.
Priljubljeni ameriški pripovednik Robert Louis Stevenson jc bil zmerom bolehav; vse življenje se je videlo, ka* kor da bi stal z eno nogo v grobu. Ko je bil star 34 let, ga je napravila jeti* ka za kroničnega invalida, ki se je naj« več držal postelje in ni mogel cele tedne niti govoriti. In vendar — leta, ko je najbolj trpel, so bila zanj lite* varno najbolj rodovitna. Takrat, ko mu je življenje viselo na niti, je spi* sal v postelji romana »Dr. Jekyle in Mr. Hyde« in »Otok zakladov«.
Blaznost je bila usoda Williama Cowperja, Isaaca Nevvtona;; celo Poe, Dante Gabriel Rossetti, Colcridge, Baudelaire, Schopenhauer in Swift se ji niso mogli docela izogniti. Charles Lamb je kot 21 letni mladenič prebil šest tednov v blaznici. Pozneje ga je mučila grozna melanholija, združena z večnim strahom, da ga bo zdaj pa zdaj popolnoma zapustila pamet. V tem stanju so nastali njegovi eseji, eni najlepših te vrste v vsej svetovni li* teraturi.
Bosvvell nam pripoveduje, da je bil Johnson tako skrofulozen, da je osle* pel na enem očesu, v obraz pa je bil ves skažen. Zaradi slabega vida se ža kot otrok ni nikdar igral z drugimi otroci, dasi je vse prekašal po zabav«
nosti. Nekateri njegovi življenjepise! sumijo, da je melanholija, ki ga je mu« čila vse življenje, koreninila v dedni blaznosti. Preden je umrl, je imel tr« peti še za naduho, vodenico in putiko, ki so mu ostale do zadnjega. Taka je bila usoda Samuela Johnsona, slavne« ga pisatelja in sestavljalca enega naj« boljših slovarjev angleškega jezika.
Razvoj Beethovnovega genija bi lah« ko kar grafično označili od dne, ko mu je jel pešati sluh. Ko je postal docela gluh, je njegovo umetniško stvarjanje doseglo višek. Pasteur, eden največjih znanstvenikov, kar jih je kdaj živelo, je izvršil največja znanstvena odkrit« ja po prvem udaru kapi.
Sila, ki žene nadarjenega človeka, da z izenačenjem premaga telesne de«
fekte, je dinamična. Tako nastale na« vade prilagojevanja postanejo napo« sled končni cilj in privedejo takega človeka znatno dalje, nego bi se bil razvil, če ne bi bil imel svojega defek« ta. Normalno zdravje, normalno telo bi nas nemara pri zelo mnogih slavnih osebah oropalo tistih plodov njihove čudovite izpremembe, ki jih pripisuje« mo genijalnosti. Genije bi potemta« kem ustvarjala ogromna vzpodbujeval« na sila, nezaslišna energija, ki izvira iz njihovega bolezenskega stanja in ki je — naj se nam vidi to še tako čudno — vzlic vsej svoji nenormalnosti ven« darle trajen vir človeškega napredka.
Priredil Ignotus.
Erik Mjdberg
Kraljestvo mrtvih na Borneu
Erik Mjdberg spada poleg Nor-denskjdlda, Svena Hedina in švedskega princa med najznamenitejše švedske raziskovalce. Posebno je proučeval Sundsko otočje, njegove prebivalce in njihove značilnosti. Upal se je tako daleč v notranjost Bornea, kakor še noben Evropec pred njim. Pričujoči sestavek je povzet iz njegove knjige »Po otoku lovcev na glave«.
Opisati hočem kraljestvo mrtvih med ekvatorialnimi narodi, da bodo čita-telji spoznali, kolika razlika obstoji med znanimi oblikami v severnih in južnih conah. Pri tem igra podnebje zelo važno vlogo.
Daleč naokrog je razširjeno zmotno naziranje, da je na ravniku toplejše kakor severno in južno od njega. Za časa mojega bivanja v subtropskem kimberleyskem okraju na severoza-padiu Avstralije je kazal moj pravilno idoči toplomer 51 do 53 stopinj Celzija v senci, in sicer skozi cele tedne. Ponoči je padlo srebro na 35 stopinj. Kri je vrela v žilah in nehote so prišle čez ustne besede: »To je pravcati pekel!« Ves čas mojega bivanja na ravniku nisem nikoli doživel višje temperature od 35 stopinj Celzija. Zato pa je v tistih krajih vlaga v ozračju vse višja kakor pri nas. Vročina mogočnejše pritiska kakor v suhi. od solnca pre-žarjeni Avstraliji.
Avstralija je bila za antropologe dolgo časa zagonetna dežela. Kajti tukaj je toliko ljudskih plemen kakor zalivov in med posameznimi plemeni vlada pravcata babilonska zm£Šnjava glede jezika. Za vselej bo ostala uganka, odkod so prišla ta ljudstva in kdo so bili njih predniki, čeprav se pojavljajo mnenja, da so jih naplavili semkaj veliki valovi s polotokov južne Azije. Ker pa so vrele iz notranjščine Azije nenehoma nove ljudske množice, so se morali prvotni naseljenci umakniti s polotoka Malakke in Sumatre. Od tam jim ni bila čez Banko predolga pot na Borneo.
Dajaki na Borneu imajo izrazit zmi-sel za skrivnostne stvari. Vse, kar si ne morejo razložiti, ima nanje čarno moč. Ure in ure se lahko pogrezajo v mračna premišljevanja in vrtajo v vprašanja, ki jim ni pojasnila. Če pogledamo Dajaku v oči, se nam zdi, da se v njih izraža vse njegovo predsta-votvorno življenje. Duševno življenje Dajakov pa je zelo sorodno z življenjem Malajcev. Pri obeh ljudstvih naleti raziskovalec na iste napake in vrline. Vseuničujoči val islama, ki je nekoč zaplal indijsko - orijentalski svet od Mekke na zapadu do najdaljnejše-ga Vzhoda, je segel celo do Bornea. Ampak pri Dajakih ni našel posebnega odziva, pridružilo se mu je med njimi le malo vernikov. Zato lahko
fivalimo usodo, da nam Je obranila toliko pristnih prič davnine, ki bi bile s tvojimi starodavnimi predstavami v tem primeru izginile. Tako so pa ostale in dajalko srce jih je ohranilo do dandanašnjega dneva.
Zibel Dajakov je tekla v najgloblji temi z ugankami prepredenih pragozdov. daleč od tam, kjer se izlivajo
njegov! rofaKS, da so se vzdigniti duhovi iz podzemlja, da bi pregovorili bolnika naj se preseli v sahayan, da-jaški Ha d. In kadar ugaša lučka življenja ter se smrtniku bliža konec, skušajo sorodniki in prijatelji umirajočega z vsemi sredstvi pregovoriti, naj še ostane pri njih in bijejo z njim pravi pravcati boj, da ga ne ugrabijo
Ženin in nevesta pri Dajakih
reke. daleč od nabrežij, kjer so si ustvarili odposlanci proroka'svoja trdna oporišča. Dajak se je tekom časa naučil tolmačiti zagonetna znamenja in čudeže po svojih prednikih. V potresu in v lomljenju vej, v enolični nočni pesmi črička je videl poslanstvo naravnih duhov, in se je trudil, da bi jih spoznal. Ce Dajak zboli, pravijo
duhovi in ne odpeljejo s seboj v podzemlje.
Kadair pa smrt pristopi k zglavju Dajaka, se začne jok in stok dajaških žena. Prsi pokojnika posujejo z zrnci riža, ki jemljejo nase pokoro za storjene grehe umrlega. Duh pokojnika pa mora nastopiti dolgo in nevarno pot V sabayan. Naj ga na tej poti ščitijo do-
i>rf duhovi! Šele drugi dan po smrti se izseli duh iz telesa in zapusti mrliča. Zato ga prej še nasitijo s kuhanim rižem, ki mu ga nudijo skozi ustnice, ki so se zaprle za vedno. Tisti, ki so ostali živi, se zelo boje duha umrlega. Strah jih je, da bi se mrlič utegnil vrniti nazaj mednje in jim prinesti nesrečo v hišo. Zato imajo posebne ceremonije. Kadar dvignejo rakev in jo neso iz hiše. vzamejo nekaj pepela iz ognja, ki je gorel ves čas poleg mrliča in posujejo z njim sprevod, ker so uverjeni, da bodo na ta način speljali duha pokojnika na napačno sled. Žene pa se ne smejo udeležiti pogreba. Dovoljeno jim je samo glasno jadikova-nje, ki se glasi tako dolgo, da jim izgine sprevod izpred oči.
Tretji dan po smrti pride na vrsto »pana«. Duh pokojnika in duhovi, ki so prišli v podolgovatem čolnu iz podzemlja, se še niso odstranili. Svojci gredo torej v stanovanje mrliča in vržejo skozi okno kuhan riž ali druge jedi, sekire, nože in posodje, vse. kar je pokojnik rabil v življenju pri delu in jedi. To so zadnje žrtve za umrlega, ki naj odženo duhove od oken. Prve tri do štiri večere po pogrebu pa naredijo na določenem mestu ogenj, da na ta način olajšajo pokojniku pot v kraljestvo senc. V Hadu je namreč gorivo drago. Duh vzame iz ognja ogorke in si z njimi sveti pot v onostranstvo.
Med ostalimi živi' poslej predstava, da blodi duh umrlega brez miru naokrog. Se vedno ni sprejet v kraljestvo duhov in ne dobi jedi ne pijače, vsaj ne dokler ni »pana« pri kraju. Primeri se čestokrat, da pošlje najeta jadikovalka hrano za njim v saibayan. Obenem prosi ptiča - pribočnika, naj poleti k umrlemu v podzemlje in vzame s seboj hrano in druge, potrebščine. Potem zapoje, da je ptič že na potu, da so ga duhovi sprejeli in vprašali, kaj jim prinaša. Ptič odgovarja: »Darove, solze in tožbe svojcev!« Da-jaki pripravijo škaf in pomečejo vanj daroY£_: _zlato, srebro in žlahtno kamenje. Šele zdaj se duh pokojnika udomači v novi okolici, začne graditi hiše in čolne in živi življenje, ki se jedva loči od življenja v tostranstvu. Nebeških radosti in peklenskih muk Dajaki ne poznajo. Samo globlje misleči Dajaki menijo, da duša po smrti potuje skozi več svetov, kjer prebivajo duhovi in postaja pri tem čedalje
šibkejša, dokler se naposled ne razpusti v megli in zraku.
Dajaki ne vedo nič o stražniku pekla, pač pa jim je znano, da vodi pot čez Stiks. Mnogi dajaški sosedi pripovedujejo o tesnem prehodu čez reko na ozkem iztesanam deblu. Tam preži na prevoznike Cerberus. ki ima podobo krokodila in pazi, da se duh ne izmakne. Neko pleme priveze svojim mrtvecem na nogo biser, da se pokojnik z njim odkupi pri vhodu v drugi svet.
vrednost črnila
Naj si s tinto prste maže, piscu vedno sreča laže, on živi, umrje brez daarja... Ob Prešernovem času je to veljalo in velja po večini dežel še sedaj. Med odličnimi izjemami stojita Kipling in S'ha\v, ki vtakneta vsak okoli 3 milijone dinarjev na leto za avtorska prava. Potem Llovd George, ki je prodal rokopis svojih Spominov za 10 milijonov frankov. Nedavno se jim je pridružil neuspeli kandidat za predsedni-štvo Zedin jenih držav, Sunit h, ki se je zadal pri velikem dnevniku. Honorar: dva dolarja od besede! Ob tem bi človek rad pozabil Boileaujev nauk: Qui ne sut se borner, ne sut jamaiis ecrire (kdor se ne zna omejiti, ne zna pisati) ali pa Goethe-jevo krilatico: In der Besehriinkung zeigt sich erst der Meister.
ravnovesje
Občutek ravnovesja izvira iz številnih dojmov kože, mišic, oči in ušes. Ti vtiski se urejajo v srednjih možganih. Najpomembnejši so tisti, ki prihajajo iz dela v srednjem ušesu, nazvanega polkrožni kanali. Človek ima tri dvojice takih cevi, vodoravne, navpične spred in navpične zad, zato more pojmiti trorazsežni prostor. Lam-proze, ki imajo le dva para cevi, se premikajo samo v dveh smereh po prostoru; tretja jim je docela neznana. Japonske miši, imenovane plešoče miši, premorejo zgolj en par pol krožnih cevk; premikati se morejo edino v eno smer, na levo ali na desno, drugačnega prostora ne poznajo,' nego enorazsežnega. Prerez skozi polkrožne cevi pri normalni živali povzroči motnje v ravnovesju. Njih pojnen je danes že izražen v obliki točnih zakonov.
nezgorljiv papir
Tiskan ali netiskan papir lahko napraviš negorljiv, ako ga pomočiš v vodo, ki vsebuje na liter tole raztopino-: 80 gramov amonijakovega sulfata, 30 g borove kisline in 20 g sodovega borata. Papir pomočiš za 30 sekund in ga potem na zraku posušiš.
Lesorezi v današnji številki so delo slikarja-
grafika E. Justina
Tri mesece v avstralski samoti
Avtor zelo zanimivega sestavka, ki. ga priobdujemo, je dolgo potoval na svoji iadji med otoki Tihega oceana. Nekega dne se je odločil, da ustanovi na sevarnovzkodnem obrežju Avstralije kokosovo plantažo in pridobi za delo črnce, ki ©e potepajo v tej deželi iz kraja v kraj. Divjakom pa se je videlo redno delo na plantaži preveč mučno in naporno, da bi ga mogli dolgo opravljati. Počasi so mu vsi ubežali in so se vrnili |ele čez nekaj časa. Avtor nam pripoveduje, kako je živel docela sam v divji avstralski samoti.
Tri mesece in pol je bilo treba, da so se moji Avstralci naveličali svojega »dopusta« in si zaželeli boljše hrane, ki so jo lahko zaslužili samo z delom na moji plantaži. Ves čas njihove odsotnosti sem bil popolnoma sam — edino bitje, ki je še bivalo v moji hiši, je bil pes Togo, — nisem videl ne enega človeka in ne imel niti najmanjše zveze z vnanjim svetom.
To novo dobo svojega življenja sem začel v velikih skrbeh. Bal sem se popolne osamelosti. Slutil sem, da ne bo nikogar blizu, saj sem bil še nedavno prevzel svoje zaloge za četrt leta naprej; tudi sicer nisem mogel upati, da bi se tu ustavila katera ladja. Videl sem v duhu, kako počasi potekajo dnevi, vsi enolični, brez dogodkov in izprememb. Zavedal sem se dovolj znanega dejstva, da je človek socialno bitje. Samota je že marsikogar privedla v blaznost. Na svojih daljnih potovanjih sem spoznal razne dokaze o tem; slišal sem o ljudeh, ki jih je pomanjkanje družbe privedlo tako daleč, da so imeli dolge in zapletene razgovore s seboj ali s psi; o ljudeh, ki so v samoti docela izgubili dar govora; o samotarjih, ki so bežali pred bližajočimi se ljudmi kakor pred pošastmi; o ljudeh, ki so mešali resnico in pravljico brez vsakršne preudarnosti, da se niti sami niso več spoznali, kai so res doživeli in kaj je bila zgolj njihova prebujna domišljija. Moj strah, da se utegne tudi z menoj zgoditi kaj podobnega. je bil tako velik, da sem prve noči le s težavo zaspal venomer misleč na to; a tudi podnevi sem skrbno pazil, kedaj se zasačim pri samo-govoru.
Morda je bilo okrog osamelih ljudi, ki sem jih pravkar omenil, izredno malo zanimivih reči. Morda je bila njihova okolica .nenavadno prazna. Lahko je
tudi mogoče, da je moj socialni čut samo na pol razvit. Ne vem. Vse, kar vem. je to, da tiste dolge, dolge linije
nepretrganih, enoličnih, kakor jaijce jajcu podobnih dni ni bilo. Opazil sem, da je okoli mene toliko pozornost vzbujajočih reči. da so mi lahko v dobršni meri odtehtale popolno pomanjkanje človeške družbe. Kakor v tednih, ki sem jih preživel sam samcat na otoku Furtlehead, sem tudi zdaj spoznal, da je celo v največji samoti mikavna raznoličnost, če jo le človek hoče najti. MoJa samota je bila izpolnjena s tragedijami, komedijami in dramami, modrimi in glupimi dejanji, z lepotami in grdotami — prav kakor tam, kjer biva mnogo ljudi. Bila je prenapolnjena samota.
Silno zanimivo je bilo n. pr. življenje ptičev. Neka ptičja skupina se je redno zibirala na drevesu tik moje hiše. Imenoval sem jo »šolarji«. Bilo je kakih dvajset ali več majhnih, sivih ptičkov z gladkim, malce bleščaviin perjem. Ob prvem jutranju svitu so po vrsti sedli na vodoravno vejo —• največji na tem koncu, drugi pa po velikosti na drugem; ščebetali in prepirali so se tako glasno, da so me predramili iiz najtršega spanja in prisilili, da sem jih šel pogledat. Brž ko sem se pojavil pred hišo, so utihnili kakor od spoštljivega strahu pred meno); vsak je zrl naravnost pred se in 11 obe. den se ni niti zganil. Čez nekaj trenutkov je ena izmed teh pernatih klepetulj postala nemirna; prestopala je z noge na nogo, ali se celo obračala in gledala drugam. Največji na prvem koncu je nerazločno zamomljal, drugi na drugem koncu je že razločneje posvaril, obema se je prvi ptič, ki se je pregrešil zoper red, ščebetaje opravičil. Nato so se jeli tudi drugi vrteti, obračati se krog sebe, iztezati peroti in se glasno pogovarjati; prvi učitelj je izraževal s svojim glasom jezo in strogost, njegova asistentka na drugem koncu mu je pomagala; na mali ie bil ves ptičji šolski razred vznemirjen pobunjen in sprt; ptiči so prhutali s perotmi in vreščali na vse pretege, dokler se niso izkričali. Potlej so se jeli znova pomirjevati in poslušati učiteljeve ostre, očitno karajoče glasove in red se je vrnil do tistega hipa, ko se je komedija začela iznova.
Prihajali so ptiči, čijih življenje se mi je zdelo ena sarna, dolga šala; njih glasovi so bili silno podobni smehu, skoro grohotanju. Prileteli so vsako jutro ob solnčnem vzhodu posamič, dva in dva, včasi pa tudi v celih krdelih; iz džungle so izleteli s silnim plahutali jem perotnic in z vreščečim smehom. Vse vrste človeškega smeha in groho-ta so bile v tem smehu, od norčavega smeha razposajenih šolarjev do razuzdanega hehetanja kokot; ti glasovi, ki so utegnili napolniti ves kraj in prisiliti džunglo, da jih ie odmevala tja do moria, so me zvabili, da sem se še sam smejal na ves glas.
Ti veseljaki pa so se včasi sprli. Nekega jutra sem opazil, da je eden izmed njih, ki je bil na lovu, ujel s kljunom majhno zeleno kačo in jo — ob veselem, pridušenem smehu — zanesel na visoko drevo. Tu jo je — po znani navadi teh ptičev — izpustil iz kljuna in zopet ujel, preden je padla na tla. Tedajci pa prileti iz bližine nekaj njegovih tovarišev, ki se veselo pridružijo temu igračka nj>u. Nekaj trenutkov so se s kačo imenitno zabavali. Nato pa jo neki prekanjenec meni nič tebi nič popiha s kačo, namesto da bi jo vrnil na vrh drevesa. Ostali ptiči so za hip umolknili, kakor da bi se bili zgrozili; nenadoma pa ogorčeno zavrešče, se vržejo na lov za tatom in ga kmalu dohitijo. To vam je bilo vreščanja, ščebetanja, vpitja, oštevanja! Nastali prepir je urno izkoristil drugi prekanjenec in odhitel s kačo dalje. Ostali za njim. Ves dan ni bilo nad džlunglo pravega miru; kdaj pa kdai sem slišal — vedno na drugi strani — vrišč in prepir mojih jutranjih znancev. Bržčas so se ves dan pulili za dotično kačo in vsak izmed njih je menda preizkusil vlogo prvega tatu. Prepir je bržčas trajal toliko časa, da so kačo popolnoma raztrgali in ni bilo več ničesar, za kar bi se pričkali.
Prihajali so tudi taki ptiči, ki se niso ne prepirali in ne smejali, ki niso dali niti glasu od sebe; zdelo se mi je, da se zadovoljujejo s tem, da smejo občudovati svojo lastno lepoto. Med njimi so bili tako majhni ptiči, da bi jih bil lahko skril v pesti, toda barve njihovega perja so bile izbrane z umetniškim okusom, da se jih nisi mogel nagledati. Imeli so mnoge barvne odtenke: od nežnozele-nih in še nežnejše modrih do rdeče-oranževih in črnili; vsi ti barvni toni so
Imeli svole pol t o ne In odtenke poltonov in zopet poltone teh; celota je bila tako prekrasno ubrana, da ni bilo nikjer niti trohice nesoglasja ali kričavosti. Kakor da bi vedeli, da se njihova lepota najbolj blešči na solncu, so se izogibali senci; ritem njihovega letanja je bil prav tako ljubek kakor migljanje njihovih barvnih tonov, če so včasi posedli na moj živi plot, ki je bil ves v cvetju, se mi je videlo, da so zacveli novi cvetovi. Imenoval sem jih solnčne ptice.
Nadaljnji dekorativni ptič je bil tako zvani Rirle Bird, razkošna rajčica, kolikor vem edina vrsta teh ptic, ki živi izven Nove Gvineje. V bližini plantaže jih ni bilo mnogo, toda večina teh, ki so bile v mojem sosedstvu, je živela na drevju okoli hiše. Na vse zgodaj so se z vale med seboj z mehkim žvižganjem; brž jih je priletelo več in so posedle tako, da je solnčna svetloba lila naravnost nanje ter oživela in raziskrila široko modrino njihovih prsi — modrino, ki je bila motna kakor v starem cerkvenem oknu, vendar malo jasnejša. Ta barva je dajala rdečkast nadih zlatim ovratnikom, ki so jim krasili vrat, črnina ostalega perja pa je dobila od nje svetlikanje, ki je spominjalo na žareče oglje. Celo uro ali še več so sedele na solncu, občudujoč sebe in svoje družice, obračajoč se sem in tja, tako da jih je svetloba različno obsevala. Vsi njihovi gibi so očitovali premišljeno očarljivost. Opazoval sem jih za mrežo svoje verande, zakaj vzlic svojemu samodopa-denju in napuhu so se te živalice zelo bale človeka.
Videl pa sem tudi jate ptic iz daljnih dežel — Jave, Japonske, z vzhodno ležečih otokov — zakaj v tem kraju je bila ptičja postaja ob selitvah. Med nji-
mi so bil! razni Interesantni ptiči; n. pr. taki, ki so se očividno slabo počutili v novem okolju in so se venomer skrivali, potem taki, ki si niso znali najti hrane, dočim so se nekateri dobro vživeli in se pomudili dalje časa v kraju mojega bivališča.
Toda opazovanje ptičev je bil le neznaten, dasi prav prijeten opravek v moji vsakdanji puščobi. Hude težave sem imel z napadalnim rastlinstvom džungle. Deževna doba je sicer skoraj že minila in je bilo rastlinstvo manj eks-panzivno nego prej, vendar mi je dajalo mnogo sitnega dela. Včasi sem vzel orodje in začel sem sekati in trebiti te vsiljivke. Toda kaj je en sam človek proti navalu sovražne vegetacije! Tolažil sem se z mislijo, da se morajo moji zamorci kmalu vrniti, pa se bodo s spočitimi močmi vrgli na te palme, ki se niso hotele prav nič omejevati v svoji plodovitosti.
Kdaj pa kdaj me je prijelo hrepenenje za kakšnim človeškim bitjem, vendar moram reči, da ni bilo nič preveč nadležno; nu, res je, razburkalo mi je domišljijo in obudilo spomine na obljudene kraje, kjer sem prej bival, mesta, kjer žive skupaj tisoči in desettisoči ljudi, kjer sem se izprehajal po ulicah, sedel z ljudmi v vlakih, omnibusih in vagonih uličnih železnic, ne da bi bil s katerim človekom izpregovoril besedico. Zdaj mi je prihajalo, da bi s komurkoli govoril ure in ure. Zdelo se mi je, da sem prej med ljudmi zanemaril nešteto krasnih priložnosti za družabno življenje. Vendar je lepo — če so ljudje skupaj — sem mislil. Toda težke preizkušnje moje samote so me šele čakale.
(Dalje)
Soji in krize v sovjetskem duhovnem
življenju
u
To duševno in ideološko krizo je še povečal socialni in gospodarski položaj boljševiških razumnikov, ki je bil vsaj nedavno še prav obupen. Boljševizem načelno podcenjuje in zapostavlja duhovno delo nasproti fizičnemu in industrijskemu. Besedi »razumništvo« in »inteligenca« sta v ustih pravega bolj-
ševika še danes psovki. To tudi pojasnjuje skoro neverjetno dejstvo, da so v Rusiji še nedolgo tega šteli pisatelje in vobče duhovne delavce med »nedelajo-če elemente«, tedaj ne med proletarce in kmete, in so tudi ravnali ž njimi kakor z manj vrednimi ljudmi. Imeli niso nikakih pravic. Tako je moral na pri-
mer neki pisatelj plačati za najeto sobo večkratno vsoto tega, kar je lastnik zahteval od delavca. Sicer je bilo le neznatno število pisateljev, ki so se lahko preživljali s svojim delom, zakaj večina je bila prisiljena zateči se v zamudne in njih izobrazbe nevredne stranske poklice. A vzlic temu jih je erar kot »bur-žuje«, kot »parasitske (zajedavske)« člane človeške družbe obložil z velikanskimi davki; da plačevati so morali celo dokaj drago letno licenco, da so smeli pisateljevati. Tako se je primerilo, da znanemu pisatelju, ki je bil v literaturi štirideset let na vidnem mestu, ni kazalo drugega, kakor da je finančnim ob-lastvom formalno javil svoj izstop iz svobodnega pisateljskega poklica, češ da ne zmore tolikih taks. Šele ko se je med pisatelji nedavno začela pravcata epidemija samomorov, se je vladajoča stranka v Rusiji odločila, da pravni položaj duševnih delavcev vsaj nekoliko zboljša.
Pri vsem tem je vsa ta leta divjal v vrstah ruskih književnikov čuden boj, kakršnih nekomunistična Evropa najbr-že še ni doživela. Boljševiška revolucija je izbruhnila, kakor znano, v znamenju diktature in nadvlade proletarijata. Zategadelj ni bilo čuda, da je kmalu nastopila skupina tako zvanih »proletarskih pisateljev« z zahtevo, da bi bilo politično in gospodarsko hegemonijo delavskega razreda dobro kronati še s kulturno in literarno nadvlado. Tej skupini trti bilo dovolj, da je bila vsaka nekomunistična in nemarksistična ideologija uradno proglašena za protirevolucio-narno in zato prepovedana, da je vlada zabranila dela največjih mislecev vseh časov od Platona naprej, da je komunistična cenzura daleko zasenčila celo caristično. Hotela je, da bi se iztrebili vsi neproletarski elementi. Zahtevala je naj dobi vso kulturno moč v roke načelom stranke vdana manjšina, ne glede na prirojeno nadarjenost in naobrazbo. Toda duhovna kultura se ne da kar izsiliti brez nadarjenosti in naobrazbe in talent ter kvalitativno delo nista vselej združena s proletarskim poreklom ali boljševiškim mišljenjem. Tudi danes . stoje najbolj nadarjeni in najbolj čitani pisatelji še ob strani, po rodu pa so največ potomci starega sloja razumništva. Tako je bila tudi tukaj postavljena alternativa: ali vzdržati nadvlado proletarijata, ki jo je zahtevala dokrina, na vseh področjih, a le na rovaš duhovne
in umetniške kakovosti — ali pa pristati na koncesije. Leta in leta se je bil boj za to poslednjo utrdbo diktature, boj, ki je zahteval mnogo dragocenih žrtev, ker se pripadniki diktature niso strašili nikakih terorističnih sredstev. A tudi tu se mora diktatura korak za korakom umikati pred zahtevami življenja, ne da bi pri tem vselej popolnoma opustila starih metod, s čimer produktivne sile samo bega in slabi.
Načelni radikalizem komunističnih idealov, ki ne mara za nikake kompromise, je neizbežno moral roditi stalno in latentno krizo. Navzlic temu je v sovjetski Rusiji opažati nevzdržen in globoko segajoč preobrat. Še očitnejši nemara kot na gospodarskem in političnem polju je neuspeh utopije v duhovnem pogledu. Nihče ne bi smel ne čutiti ne misliti, kaj šele govoriti, kar bi bilo vladajoči stranki in njenim vsakokratnim pojmovanjem neprijetno v neskladju z marksistično dogmno. »Mi mlado-komunisti ne smemo imeti svojih misli. Kritika zavaja s prave poti. Za nas misli stranka. Šklepi stranke nam morajo biti na umu celo v sanjah« — tako je formuliral tipično boljševiško pojmovanje znani komunistični propovednik Gladkov. Značilno pa je, da se tudi on že postavlja proti tej mrliški pokorščini, kar se je pred nekaj leti zdelo še docela nemogoče. Danes postajajo čedalje glasnejši protesti onih. ki kriče po zrah-Ijanju duha k tlom tiščečega pritiska in po odpravi šablone, diktirane od zgoraj. Danes se ta ali oni vendarle že upa ugovarjati dokončnemu iztrebljenju »duha« in »duše« iz komunističnega besednjaka. Človeška osebnost pridobiva polagoma na vrednosti in nekdanje oboževanje kolektivnega duha in mase nekoliko popušča. Znani profesor Reissner se že celo ne boji več priporočati »organiziranje osebnosti« — »naj to danes še tako čudno zveni«, kakor sam pravi — kot važno nalogo komunističnega kulturnega dela. Da, obrača se celo odkrito proti onim, ki — kakor pravi — »vidijo v svoji naivnosti v proletarskem poreklu ali vnanji pripadnosti k proleta-rijatu neko jamstvo zoper filistejsko de-generacijo.« To je tem bolj značilno, ker je še danes n. pr. za sprejem v srednje in viš.ie šolske zavode odločilna pripadnost k stranki ali razredu. Niti komunistični pesniki niso več kakor nekdaj prepričani. da bi bilo za ustvaritev umetnine dovolj, ako izpoveduješ proletar-
sko mišljenje, ali pa, da bi bila najvišja, .naloga umetnosti in pesništva v konkretnem ilustriranju sklepov stranke. Znameniti kritiki se celo ogrevajo za povratek k »psihologiji« in propovedu-iejo prerojeno romantiko kot zaščitni strup proti čedalje bolj naraščajoči puščobi in padajočemu nivoju proletarske literature.
Viden preobrat je opažati tudi v komunističnem javnem mnenju o vprašanjih ljubezni in zakonskega življenja. Čedalje vidneje stopajo od prvotnega poveličevanja svobodne ljubezni, od ko-lektivističnega pojmovanja intimnih od-nošajev, od preziranja slehernega osebnega čuvstva kot »purgarske« sentimentalnosti. Niti zahteva po likvidira-nju rodbinskega življenja ni več nedotakljiva dogma.
Tudi ogorčena vojna proti veri se je že zdavnaj polegla. Skrunili so Cerkve, zasmehovali vero, preganjali vernike — toda pokazalo se je, da se je zato stara vera le še poglobila, deloma celo po-žlahtnila, in da so vzcvetele neštete evangelijske sekte, v katerih vidijo danes že prav resno politično nevarnost'. Spoznati so morali pač, da je prava vera vendarle nekoliko več kot samo izum »buržujskega« razreda.
Tako nam daje duhovno življenje v sodobni Rusiji sliko veletoka, ki je bil
iznenada stopil čez bregove h vse razdejal, a se zdaj zopet vrača v staro strugo. Seveda groze pri tem ruskemu ljudstvu še druge nevarnosti. Restavracija prav tako slabo pozna pota organskega razvoja kakor podirajoča se uto-pistična revolucija. Slepo se spet vračajo v tisto prošlost, ki je nekoč s svojo nemožnostjo ustvarila hrepenenje po premenitvi vseh temeljev življenja. Tak opasen simptom je val antisemitizma v vrstah kozmopolitsko orijentiraue komunistične stranke. Drugi simptom je povratek širokih krogov ruskega raz-umništva in celo boljševiškega delavstva v naročje v marsikakein pogledu še zelo primitivnega pravoslavnega cerkvenega verovanja. Taka reakcija seveda ne more biti trajna in je le nujno, da bo rodila nove pretrese in krize. Ruska revolucija tedaj ne more ne nazaj, ne po dosedanji poti naprej; v tem je njena tragika.
Napredka človeštva danes ni moči doseči niti z vnanjim prevratom in enostavnim zanikanjem, niti z vztrajanjem pri -idealih in življenskih direktivah, ki so notranje že zdavnaj postale nevzdrž-ljive. Danes nas lahko odreši samo vsestranski duhovni prerod, poglobljeno spoznavanje duševnih stvari in sintetično vse obsegajoč verski ideal.
O sip Dimov
Dom električne smrti
»Ali bi radi obiskali Sing-Sing?« me fc vprašal ameriški prijatelj. Sing-Sing! Beseda je na strašnem glasu v Ameriki. Sing-Sing je najstrožja jetnišnica v Ze-dinjenih državah, morda vobče na celem svetu. Moderni Inferno z električno razsvetljavo, s kopalnicami in z izvrstno radio napravo. Ako so pompozni nebotičniki v Wallstreetu prva črka ameriške abecede, potem je Sing-Sing zadnja. Sicer sta pa obe črki sestavni del jezika, ki ga govori velika prekoocean-ska republika s kovinastim jezikom.
Dobili smo spremno pismo sodnika R., v katerem nam je bil dovoljen popolnoma svoboden ogled velike jetnišnice. Sodnik je eden izmed najznačilnejših oseb v Ne\vyorku. Doma je iz Rusije ter je — kakor pravijo — »očistil«
(Obisk v največji jetnišnici na svetu)
Newyork. Še pred dobrim četrt stolet-
jem se je mogel izmeček starega sveta — seveda tudi novega — neovirano izživeti v zakotnih ulicah in beznicah mlade metropole. Neovirano so se pri-seljevale temne eksistence brez potnega in rojstnega lista. Svoja imena so skrivali ali pa so jih zamenjavali po mili volji. Sodnik R. je pričel energično borbo proti tem elementom ter jih kaznoval po evropskih pojmih z nezaslišano ostrimi kaznimi. Deset, petnajst, dvajset let ječe zaradi tatvine ali izsiljevanja ni bila nobena redkost. Šofer nekega znanega milijonarja, ki so ga — v pyjaimi — presenetili v zakonski spalnici njegovega gospodarja, je moral zaradi »poskušenega« rdpa za 35 let v Sing-Sing! Šele nedavno je izšel v Ame-
riki sramotilen roman proti sodniku. Roman so hitro kupovali in hitro je bil razprodan.
★
Sintg-Sing je oddaljen od Newyorka eno uro železniške vožnje v malem mestecu Ossining ob reki Hudson. Ogromno poslopje iz sivega kamna vpliva že na prvi pogled temno in strašno. Mestece samo je v zelenju, spomladi dobesedno odeto z bezgovim cvetjem. Tu so razkošne hišice newyorških poletnih g očrtov. Toda gori na kamenitem gričku stoji resno siva hiša. Kdor jo kdaj vkH, je ne pozabi nikdar več.
dovoljni, kakor hitro je ubežnik zopet \ Sing-Šingu...
Vstop v jetnišnico je zelo lahek. Vsaj zdi se tako. Mnogo težje je zapustiti sivo hišo. Vsi te gledajo zelo natančno in ostro, ko greš mimo njih. iz jetniške pisarne, ki napravi prijazen vtis, nas povede vodja k Hrtu. Tu vidimo prvega jetnika. »Uslužben« je pri dvigahi. Oblečen je v tesen, siv jopič in ima prav take hlače vojaškega kroja. Njegov ka-menit obraz je gladko obrit. In vendar žive v tem obrazu vprašujoče, govoreče oči. Trije beli krogi na rami jopice pomenijo odlikovanje za dobro obnaša-
Pogled na jetnišnico Sing-Sing (Puščica kaže poslopje s celico za usmrčenje)
Sivo kamenje. Rumeno železne. Zamrežena okna. Gole stene. Pazniki ostrih pogledov. Spodaj široka reka Hudson. Silno težko Je uteči iz Sing-Singa. In vendar se včasi zgodi. Časopisje se potem silno vznemiri in napravi veliko senzacijo. Drzen ubežnik postane velik junak. Publika simpatizira z ubežnikom. Po uradih, na podzemskih in nad&em-ski;h železnicah, v gledališčih in koncertnih dvoranah govore v-si samo o velikem dogodku. In vendar so vsi za-
nje. Njegova jetmTška doba bo skrajšana: namesto dvajset let bo ostal \ Sing-Singu samo — samo! — šestnajst let in šest mesecev.
Stopimo v ogromen prostor, kjer more použiti hrano 1500 ljudi lilkrati. Kaznenci postavljajo baš jedilne posode na dolge mize in gledajo, če je vse simetrično postavljeno. Vsi jetniki so piadko obriti in kratko ostriženi — črnci, belci, rumenokožci, stari, mladi, kristjani, židje. Nihče ne odpre ust,
vsaka zabava je strogo prepovedana Toda vsi premikajo ustnice, kakor gluhonemi, in vsi se dobro razumejo. To je njihova edina zabava. Gledajo nas s tiho, poželjivo radoznalostjo ...
Vodja nas opozori na posamezne postave: — ta črnec, poštni ropar, — tam Kitajec, ki je umoril svojo nevesto, — tu, oče in sin, nekoč ugledna bankirja, ki sta z goljufivim polomom oškodovala stranke, — oni tam je bil detektiv, ki se je dal podkupiti in je pomagal bandi-tom. Vsi so sedaj brez imena, same številke. Vsi so »boy«: šestdesetletni bankir, bivši milijonar, je danes »boy«!
delavnicah. V celicah' morajo ostati samo oni, ki so kaj zakrivili. Zvečer po končanem delu se vrnejo jetniki v svoje kletke. Da, v »kletke«, kjer zavzema zgolj ležišče pet šestink prostora. Ponovno sem videl celice ruskih jetnišnic v caristični dobi in moram reči: ameriški zločinec bi zaukal, ako bi jih videl! Ameriške kletke leže ob ravnih, neskončno dolgih hodnikih. Namesto vrat imajo železno mrežo, visoko gori na steni je okno, ki ga jetnik ne more doseči...
Prisostvoval sem »uri obiskov«, ko * sinejo videti jetniki svoje prijatelje in
Celica na smrt obsojenega
Sing-Slrg je velika komuna. Vse potrebščine oskrbe stanovalci sami. Vse se izdeluje, doma: v kuhinjah, krojač-licah, čevljarnah itd. Celo izdelovalni-ca cigaret je v hiši. Zavod ima svoje bolničarje in zobotehnike. Tudi cerkva in šol ne manjka. Povsod se pridno dela, brez besede, brez pogovorov, brez zabave, brez psovk in brez petja. Puščobno mehanično delo, mrtvo strojno delo. .Taka je ameriška jetnišnica.
Jetniki niso čez dan v svojih celicah. 80 tako rekoč »svobodni«, namreč po
sorodnike. Pretresljivi prizori. Ura obiskov je istočasno za vise v veliki dvorani, ki je razdeljena po obeh vzporednih železnih mrežah. Pred prvo mrežo stoje jetniki, pred drugo pa obiskovalci. Vsi govore istočasno, ali bolje, vsi kriče. Videl sem mnogo solza, mnogi so vzdihovali kakor pri pogrebu. Kako težka in bolestna so često ta svidenja, ti kratki poizdravi! Nihče ne sme seči v roko, nihče objeti — samo obraz se sme pritisniti na mrzlo železo, sme se kričati, da ne izgine glas v kričanju.
»A!i bi radi videli tudi električni stoj?«
»Da.,.«
Zopet smo prehodili neskončno dolge hodnike. Stopali smo mimo celic, čijih dobro zaklenjena vrata niso prozorna. Mi mogoče videti prebivalcev teh celic, čez mala »okenca« vise svetlomodri zastari. Vodja je stopal počasi in s tihim glasom rekel: »To so celice na smrt obsojenih!«
Tu so zaklenjeni ljudje, ki jih čaka električni stol. Morda pridejo ponje jutri, morda čez mesec dni, morda čez eno leto ... V Sing-Singu je včasi kar cel tucat teh nesrečnežev. »Smrtne celice« so najstrožje zastražene. Toda kljub temu — seveda silno, silno redko — ubeži kdo iz njih. časopisje napravi potem velik čudež . . .
Sedaj smo v strašnem osrčju Sing-Singa — v njegovem, ne moremo reči »najsvetejšem«, ne, temveč v njegovem »najprokletejšem«, v prostoru, kjer se vrše električne justifikacije.
Velika kvadratna soba, kjer je prostora za kakih 50 ljudi. Soba spominja na prazen razstavni prostor ali na krematorij. Pohištva ni nobenega. Samo stol. Električni stol. Dvoje vrat: ena običajne velikosti, skozi katera se pride in odide, in ena prav majhna, skoraj nevidna, v kotu poleg stola. Kdor vstopi skozi ta vrata — ali kogar nasilno privlečejo skozi — ne gre nikdar več ven. To je vhod za obsojence.
Stol stoji na neke vrste estradi, na katero vodi dvoje stopnic. Stol je lesen in ima navpično naslonjalo in visoke podpore za roke. Električna mašinerija je v sosednem prostoru, na steni neposredno za stolom. Vidi se samo črna, zavita električna žica. Ko poveznejo obsojencu na glavo kovinasto pokrivalo, spuste po tej žici električni tok v obsojenčevo telo. Drugi konec žice se dotika nog — tako se tok sklene in umori, kakor pravijo, trenutno . . .
Prvič so se poslužili električnega stola pred petdesetimi leti. Prva žrtev je bil neki črnec. Prvi ponesrečen poskus je bil strašen. Orjaški zamorec se je zvijal v strašnih stresljajih na stolu. Navzoči so natančno čutili vonj po zažganem mesu. Mnogi so se onesvestili. Trikrat so spustili tok, toda črnec je rjovel še vedno in se zvijal v nepopisnih bolečinah. Z velikim naporom so ga usmrtili komaj po petnajstih minutah. Po tem prvem eksperimentu so mašinerijo
temeljito popravili. Sedaj deluje brezhibno.
V zadnjih petdesetih letih je umrlo na električnem stolu samo šest žensk.
Nepozabna ostane usoda prve teh ne-srečnic. Preprosta žena iz newyorške okolice je bila zaradi umora svoje štirinajstletne hčere obsojena na smrt. Zaman je dokazovala svojo nedolžnost. Ko je že sedela na električnem stolu, je rotila navzoče v božjem imenu, naj jo puste pri življenju in ji dajo možnost, da dokaže svojo nedolžnost. Nihče je nj poslušal. Jetniški ravnatelj je dal znamenje z zaveso — običajni znak — nevidni rabelj je pritisnil na gumb — in zadnje dejanje človeške pravičnosti sc je končalo . . .
Enajst let nato je neka soseda usrnr-čenke priznala na smrtni postelji, da je umorila deklico. Prva na električnem stolu usmrčena ženska je bila žrtev ju-stične pomote.
Električni stol je postal tako rekoč sestavni del ameriškega življenja. Ta je značilen za šege in nazore, za obči karakter Zedinjenih držav, kakor je giljotina značilna za Francijo. Sicer pa so v Uniji države (n. pr. Illinois), kjer se na smrt obsojeni obešajo. V drugih državah je smrtna kazen celo odpravljena. Pred leti so skušali justificirati zločince s plinom. Ta metoda pa je naletela na odpor javnega mnenja, češ da je to presladka smrt!
Zanimivo je tudi, da se je bivši ravnatelj jetnišnice Sing-Sing, pokojni Os--born, izjavil proti smrtni kazni. Prav tako sedanji Lewis, čeprav mora službeno prisostvovati usmrtitvam. Morda sem baš iz tega razloga dobil par dni nato povabilo, naj prisostvujem električni usmrtitvi. Hvaležno sem odklonil: To, kar sem videl, mi je bilo popolnoma dovolj.
odisavljene smotke
Postavi jih za leto dni v dobro zaprto škaitlo, tako da se s tanjšim koncem opirajo na dno shrambice, potreseno z mešanico iz enakih delov zdrobljene sladke skorje (cimeta) in nageljnove žebice. Take cigare se močno zboljšajo.
Edvard Stilgebaucr
Fitzgeraldovo
»Sailors Home« je bilo ime klubu po« morščakov v Liverpoolu. Že leto in dan so bile štiri stene n jegovega »smo« kingrooma« priče najneverjetnejših zgodb od vseh širin našega planeta in doživljajev Sida Fitzgeralda ne bi bilo vredno naprej pripovedovati, da ni ta mladi Anglež pri vseh svojih pri« jateljih znan ko redek vzor neomajne resnicoljubnosti.
Štel je 28 let in je bil strojni moj« ster na »SpringfIowerju«, ko jc nasto« pil iz Carigrada ono vožnjo, ki ji je bilo dano povzročiti tolikšne posledice po njegovih poročilih v klubu. Malo prej nego je ostavil bosporsko vodov* je, se jc bil v Stambulu oženil z 20 let* no rojakinjo, Lizzie Lighninghill po imenu, ki je bila zaposlena v zapadnja« škem hotelu turške prestolnice kot gos spodinja v baru.
Sid je imel srečo. Kapitan »Spring« flowcrja«, majhne blagovne ladje, ki ni sprejemala potnikov na krov, mister Oouldfield, je bil človekoljuben gos spod. Dal se je torej pregovoriti in vzel s seboj mlado gospo svojega no« vega strojnika kot kuharico za moštvo.
Na vožnji po Sredozemskem morju je šlo vse gladko. Vreme je bilo nepo« pisno lepo, četudi jc stal november v koledarju. Lizzie se jc znala priljubiti. Kuhala je zares izvrstno, in kadar sc je prikazal njen dekliški obrazek, ob' dan z vijoličnimi očmi, so vsi sneli če« pice, počenši od mistra Gouldfielda pa dt> najmlajšega učenčka. Lizzie je bila edini ženski stvor na »Springflovverju« m kot taka je postala v kratkem prava pravcata mati vsej ladjici. In Sid Fitz« gerald je bil zato neznansko ponosen na svojo mlado ženko. Do ušes je bil zaljubljen v svojo srčkano plavolasko in še dolgo ni bil iz svoiih medenih tednov, ko je neko jutro ladja pustila Gibraltarski nrehod za seboj in kre« nila v Atlantik.
Tu sc je podoba na mah premenila. Vreme se je slabšalo dan za dnem in od ure do ure, čim bolj so rinili proti severu. Prav naglo ie pritisnil vihar. Ali to š« oddaleč ni bilo naihujše. Dva dni vožnje od angleške obale nisi vi« del niti roke pred očmi. Nepredirna megla, kakršna ie celo po londonskih ulicah redkost. Rog ie zbog tega nasto« pil svojo službo. »Springflovver« je ti«
dvoženstvo
pal skozi neprijetno sivino, kapitan in posadka so bili večno v strahu, da bi jih utegnil potopiti kak orjak, ki ga ni bilo o pravem času zapaziti.
In res! Ponoči med 1. in 2. uro se je nezgoda primerila. Francoska pomož« na križarka »La Cigale« je zadela v malega »Springflovver j a«. V vodi se je mašinist Sid Fitzgerald onesvestil. Še« le tedaj se je zopet zavedel, ko je z obvezanim čelom ležal v zasilni bolni« ški postelji na bojnem brodu. Njego« vo prvo vprašanje je bilo po Lizziji!
Ne! ženske ni bilo med rešenci s »Springflovverja«, kolikor jih je polo« vila »Cigale«. Pri tej novici toliko in toliko, da si ubogi Sid ni vzel življenja. Vendar se je posrečilo zdravniku in sestri rdečega križa Fernando Lacom« be, ki mu je stregla, da sta ga odvrnila od tega obupnega koraka.
Pol leta zatem je tičal v brightonski novačnici, da se izvežba za službo. Lorda Kitchenerja nabori so imeli pre« boren uspeh, Conscription Bili je tudi na Angleškem uvedla za dobo vojne splošno vpjaško obveznost in Sid Fitz« gerald je skoraj nato postal prostak na dreadnoughti (nebojši) »King James«.
Hitro je napredoval in zbog tega vi« del dežele ter morja. Policijska služba, ki jo je angleška vojna mornarica za čas sovražnosti prevzela na svetovnem morju, je vrgla »King James« in z njim ubogega Sida zdaj sem, zdaj tja. Za svojo Lizzijo, ki jo je smatral na vek izgubljeno, ni utegnil žalovati niti ni imel kedaj pošiljati pisem v domovino. Njegova priletna mati v Liverpoolu je tugovala. Napisala je pisemce za pi« semcem, ali vselej z netočnim našlo« vom, saj natančnega ni mogla poznati, in po dolgih tednih se je vsaka njena pošiljka zopet vrnila kot nedostavlji« va. Tako je slednjič opustila up, da bi mogla stopiti v stik s svojim Sidom. in se odrekla temu enostranskemu, po« vsem neplodnemu dopisovanju.
A tudi ta večna vojna se je naposled nehala. Ko so se izmenjavale zadnje brzojavke mrd nemško vlado in pred« sednikom Wilsonom, ie bil »King Ja« mes« usidran pred New Orleansom. Sida Fitzgeralda so nemudoma odpu« stili. Ali hrepenenje po Angliji. Liver« poolu in postarni materi ga ie bilo oči« vidno minilo. Odkar je bilo Lizzie
zmanjkalo, zares n! vedel, kaj bi ga moglo prikleniti na daljno očetnjavo, in tako se je brž odločil za ponujeno službo prvega krmilarja na španski tr« govski ladji »Santa Cruz«.
»Santa Cruz« je bila natovorila pes troleja in plula skozi Panamo v .Vab paraiso.
New Orleans zopet ni bil prost mrz« lice. Od velikih Antiljev se je tu in tam prikradel nepoznani gost in prav iznenada proniknil do mississipskega ustja. Na širnem morju je bil obolel ob jako sumljivih simptomih eden mu« latov, ki so imeli opravka pri oljni peči »Sante Cruz«. Španski doktor ni mas ral prav z besedo na dan, toda vobče je prevladoval občutek, da se lahko govori o sreči, če se dospe v čilski pri« stan, ne da bi začela razsajati kuga na krovu.
In usoda je bila tokrat prizanesljiva. Mulat je bil ter ostal edini bolnik na »Santi Cruz«. Sid Fitzgerald sam ga je po kapitanovem naročilu spravil v bob nico v Valparaisu in prišel na ta način tam z doktorjem Josejem Gonzago v pomenek.
Medtem ko je ladja čakala na sidru pred Valparaisom, je prišel Sid ponov« no v bolnico, da bi kaj pozvedel o mulatovem zdravju, in. je ob takem posctu povedal doktorju svojo zgodbo. Ko jo je završil, je menil Gonzaga:
»To je pa zares od sile čudno!«
»Ali se vam to zdi tako nenavadno, gospod doktor?« je vprašal Sid dobro« dušno.
»Da,« se je glasil odgovor. »Pa saj ne vem, ali vam more biti znano, na kaj merim s to pripombo!« Vprašujoč je Sid upiral svoje jasne, modre oči pri teh besedah Gonzagovih v bledi obraz španskega lečnika, obrobljen s polno črno brado, in ta je zaključil:
»V naši bolnici živi namreč že nekaj let, sedaj za bolničarko izvežbana, mla= da gospa angleškega pokolenja, ki jo je ob brodolomu rešil norveški parnik. Po skoro neverjetnih blodnjah je pri« stala navsezadnje tu v Čilu. Prav čud« na je zadeva s to gospo. Zaradi strahu in smrtne groze, ki jo je prebila, je namreč izgubila spomin na vse dogodke pred ladjelomom. To je duševna bole« zen, ki nam zdravnikom ni neznana. Ko sem poslušal vašo pripoved, me je izredna sličnost doživetja domislila na to gospo!«
Da je Sid v danih okolnostih doktor; ja prosil, naj mu predstavi to Angleži«
njo, je seveda umljivo. Toda to svojo prošnjo je izrekel brez najmanjšega razburjenja. Med vojno se je potopilo na stotine ladij. Da so se posamezni potniki mogli rešiti, kdo bi se bil temu divil?
Gonzaga je šel in Sid je v bolniški sprejemnici pokojno čakal njegove vr« nitve.
Poteklo je kakih pet minut.
Tedaj se je Sidu izvil iz ust krik:
»Lizzie!«
Solnce je sijalo skozi visoko okno z gotskim oblokom. Žarko in jarko je obseval njegov svit postavo in poteze mlade plavolaske, ki je pravkar vsto« pila v obleki usmiljenke ob Gonzagovi strani.
Radost ubogega človeka spričo naj« dene ženke je bila domala nepopisna. Obe roki je iztegnil proti njej in za« klical:
»Ti si, da, ti si, moja žena!«
In vendar ... Sid Fitzgerald je stal kot okamenel.
»Meni je ime Kittv, ne pa Lizzie, in nisem vaša žena,« mu je zadonelo na» sproti.
Gonzaga se je pomembno spogledal z njim.
»To je pač ta bolezen,« naj bi bil po« menil ta pogled, in ubogi Sid je razu« mel.
Sid in Gonzaga sta morala izrabiti vse umetnosti, ako sta hotela pregovo« riti najdenko, da je šla, če že ne kot žena, pa vsaj kot gost Fitzgeraldov na potovanje s »Santa Cruz« iz Valparai« sa proti New Orleansu, zakaj zdravnik je bil mnenja, (od ondod naj bi se vr« nili naravnost v Anglijo) da bi svide« nje s staro domačijo utegnilo zopet obuditi izginuli spomin.
In po mnogih, mnogih tednih sta na« posled prispela v Liverpool. Hišica, v kateri je bivala gospa Fitzgerald, je stala v Albert Streetu. Sid ni dal nobe« nega glasu. Na ta način je torej prišel čez leto in dan — tako rekoč kot tujec — v opoldanski uri v domovino.
Vendar še v dnevih starosti jc mate« rine oko bistro, če je čakala sina.
»Sid, moj Sid!«
»Mati, mati!«
Tako sta si slonela ihteč v objetju.
Veli starkini prsti so drgetaje, kakor bi se hoteli prepričati o resnici, gladili mladeniču plave lase. In zopet najdena soproga je stala ob strani — brez ume« vanja. Minuta je prehajala za minuto.
Tedaj se je slednjič oktenila mistress Fitzgerald proti mladi gospe. Rekla je:
»Ampak, Lizzie, zakaj mi le nisi nič povedala, da se Sid danes vrne? Saj to si pač vedela, ko si pred eno uro odšla zdoma! In odkod imaš drugo obleko?«
»Meni je Kittv ime in nisem njegova žena!«
Nesrečni Sid je mislil na samomor.
Prepozno! Tudi priletna mati, ne sa* mo Lizzie, je zaradi njega izgubila pamet!
Ko le ne bi bil nikdar in nikoli prišel na misel, naj se vrne domov.
Baš se je okrenil proti durim, da bi planil ven in odnesel svojo neizrek* Ijivo bolest kam v samoto, ko mu je zadoncl klic veselja naproti: »Sid, Sid, Sid!« Zgrudil bi se bil, da ga ni pri tej priči objelo dvoje polnih, mehkih rok.
In nekaj nepojmljivega je stalo živo pred njegovimi očmi. Dve ženski, po* dobni druga drugi kakor jajce jajcu! So se mu pomešali čuti ali je to ro* mantična igra prirode? Tudi gospa Fitzgeraldova je trepetala po vseh udih. Cele dni, ne samo ure, je trajalo, preden so tu zopet srečno prišli v pra* vi tir in so možgani teh ubogih ljudi pojmili čudovito dogodivščino. Minili so dnevi, da je prava Lizzie Fitzeerald obrazložila svojo odesijado ter tako
cdgrnila prostor tajne z "dvojnega Si* dovega zakona.
Obenem z nekaterimi drugimi bro* dolomci s »Springflowerja« (je pravila pristna Lizzie) je bila v oni grozni noči vzeta na velik parnik, ki je plul v Avstralijo in Novo Zelandijo. Nešteta pisma je poslala s te zadnje angleške kolonije na Sida, a nobeno mu ni pri* šlo v roke. Brez vseh sredstev in nad je nazadnje sprejela službo sobarice pri bogati angleški dami in se z njo šele pred kratkim vrnila na Angleško. Dovolili so ji 4 tedne dopusta, da je sedaj obiskala Sidovo mater v Liver* poolu, upajoč da bo mogla odtod nas aaljevati svoje poizvedbe.
Te so končno dosegle uspeh.
Tako nekako mi je pravil Sid Fitz* gcrald svojo neverjetno usodo v »Mor* narskem domu« v Liverpoolu ter do* stavil:
»Pa tudi za nesrečno Kittv je ta osupljiva in presenetljiva podobnost z mojo ženo postala blagoslov. Saj jo je Ladv Hulmebv vzela namestil Liz* zie v službo. Lady je moja priča za istinitost te piigodbe,« je tako nadalje* val. »Sama se je pripeljala v Liver* pool, je na domu moje matere v Al* bertovi ulici videla obe ženi, pa se ji ni posrečilo, da bi spoznala svojo hiš* 110 in jo ločila od dvojnice iz Valpa* raisa.«	(K.)
Dr. VI Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
32. Poleg procesa zoper Marino Vu* kinec je najzanimivejši spodnještajer* ski čarovniški proces, ki se je vršil 1. 1677. pri deželskem sodišču v Ormo= žil (sodnik pl. Will) zoper 70letno tr* žanko Dorotejo Beda iz Središča. Uso* da te čarovnice nas spominja močno na žalostno usodo Marine Vukinec. Poučen je ta proces posebno zaradi tega, ker nam kaže jasno sugestivni način zaslišanja, ki je značilen za ča* rovniške procese, neverjetno zaslep* ljenost sodnika, ki se je očividno ve* liko bavil s čarovniškimi problemi in njegovo topo hladnokrvnost napram strašnim mukam svoje žrtve. Slednjič nam osvetljuje ta pravda razmere, ki so takrat vladale pri ormoškem so* dišču. začetku marca 1677 je ovadil
središki župan (najbrže Martin Kola* rič) Dorotejo Bedo, da je baje v zvezi s samim peklenščkom. Dne 15. marca so jo pripeljali v ormoško graščino, kjer jo je sodnik zasliševal. Kot pri* sedniki so bili določeni mestni (ormoš* ki) sodnik Jakob Link, mestna sveto* valca Martin Habič in Jurij Dopusch in že omenjeni Martin Kolarič. — Sod* ni zapisnik je spisan deloma v obliki vprašanj in odgovorov1 ter nam nudi tako nazorno sliko o načinu zasliševa* nja in o poteku razprave. Zato hoče* mo navesti odlomek tega zanimivega zapisnika.
1 V izvirniku stoji I (Interrogatur se vpraša) in R (Respondet — odgovori). Radi okrajšave označimo v naslednjem vprašanje z V in odgovor z O.
iVr.: Zakaj so jo spravili v graščino in pred ormoško deželno sodišče?1
O.: Ne ve vzroka, ker ni nikomur nič žalega storila.
V.: Naj prav izpraša svojo vest; morda ji bo pokazala vzrok.
O.: Ona ne ve nobenega vzroka. Tu« di ne ve, da bi komu kaj žalega sto« rila.
V.: Ali je zvedela vzrok takrat, ko so jo prijeli.1 O.: Ne.
V.: Ali je res, da je rekla središke« mu trškemu sodniku in njegovim lju« dem, ko so jo prijeli: Martin Zamuda3 je bolan in če koga malo glava žabo« li, sem že jaz kriva, da sem mu to učinila.4 O.: Potrdi to.
V.: Poprej je rekla, da ne ve vzro« ka. Zakaj pa si sedaj domišljuje, da je vzrok Zamuda?5
O.: Ker so jo dolžili, kakor da bi ona učinila bolezen Martinu Zamudi, zato je rekla piavočasno sodniku (v Središču) in dala s tem razumeti, da bo vsakega tožila, ki bi jo tega dolžil. Zamuda pa je zbolel zaradi usode in božje kazni in bo tudi ozdravel. Ona pa ni kriva njegove bolezni.
V.: Kako ona ve, da je zbolel Za« muda zaradi usode in božje kazni in da bo zopet ozdravel?6
O.: Na to ne da nobenega pravega odgovora, ampak besedici semtertja.
V.: Kdo pa so tisti ljudje, ki so jo dolžili, da je Zamudi učinila bolezen?
O.: Martin Zamuda je tako govoril pred Kikeljico, Možečko in pred drugimi ženskami, tudi pred ženo Ja« koba Kedovca in Blaža Zamude, da mu je ona napravila bolezen.
Ker zadostuje že ta odlomek zapis« nika, da si ustvari čitatelj precej jas« no sliko o načinu »dobrohotnega iz« praševanja« čarovnic v »klasični« do« bi čarovniških procesov, omenimo še na kratko ostale »zločine«, ki jih je zakrivila obtoženka.
Iz spisov zvemo, da je obtoženka nekoč ponoči pretepavala z drugimi ženskami z železnimi šibami in živimi kačami (!) že pokojno Marjeto Bogo« nič, tako da je zbolela; nadalje, da je pred kakimi tremi leti učinila bolezen (tvor) Geri Repeša s tem, da je vlila pred skednjem njenega očeta Adama neko črno tekočino in slednjič, da je dajala ponoči z drugimi za ljudi ne« vidljivimi (!) ženskami Barbari Repeša neko pijačo, ki pa jo Barbara ni ho«
tela vzeti. Pri hišni preiskavi so sc našli razni »sumljivi« predmeti kakor neke maže, dve modri krogli v škatli z dvema luknjicama, korale v malih zavojčkih, neko pecivo, kjer je bilo vmešano različno žito, žebelj, ki je bil zaboden v krpo, strgan škapulir in motvoz z gumbi. Obtoženka je ved« no zatrjevala svojo nedolžnost; glede »corpora delieti« pa je izjavila, da ji glede nekaterih ni znano, kako da so prišli v njeno škrinjo; pecivo pa ji je dal pred več leti umrli Marko Laguš kot uspešno sredstvo zoper očesne bolezni. Priča Ana Schuster je potr« dila, da je bila obtoženka nekoč v hi« ši Barbare Repeša, sodni sluga pa, da je škapulir strgala in opljuvala. Te« kom zaslišavanja je prosila obtožen« ka za malo vode. Ponudili so ji vodo, ki je bila blagoslovljena na dan -sv. Treh kraljev (6. jan.). Obtoženka je vodo pokusila rekoč: »Kako čudna voda je to«. Nato je izpljunila vod), ki jo je imela v ustih.7
Ker je bil torej sum čarovništva dovolj utemeljen in da bi imel sodnik dovolj časa, da zbere še druge »do«
1	To vprašanje stavi sodnik po predpisih »Kladiva čarovnic« in po stalni sodni pTaksi. Mogoče je namreč, da obtoženka vzroka ne ve in pove kako drugo kaznivo dejanje. V tem primeru bi razširil sodnik postopanje na ta novi zločin.
2	Sodnik skuša na ta zvit način izslediti morebitne sokrivce oziroma ji dokazati, da govori neresnico.
3	Nek središki tržan.
4	Sodnik predoči ofotoženki del obtožbe
in sicer najprej najnedolžnejši S tem ji hoče dokazati, da laže.
6 Ker je sodnik o krivdi prepričan, jo hoče s tem vprašanjem uloviti Ce obtoženka ne odgovori, jo je napravil hudič trdovratno (judicium taciturnitatis). Če vprašanja ne more pojasniti, smatra sodnik. da hoče obtoženka krivdo zatajiti V cbeh primerih sme uporabiti torturo, ki pa jo začasno odloži. Če da povolen odgovor, je dejanje »prostovoljno« priznala. Smrtna obsodba je neizogibna. »Pomilosti« se jo pa, da se jo pred sežiganjem obglavi.
6	Odgovor na to vprašanje je naravno skoraj nemogoč. Sodnik stavi vprašanje le, da dobi nov »dokaz«, da obtoženka krivde noče priznati.
7	Z blagoslovljeno vodo je skušal sodnik pripraviti obtoženko k priznanju. V to svrho se je blagoslovljena voda v čarovniških procesih zelo pogosto uporabljala. Da tri mesece stara voda ni bila oku.s-na, je umevno. Sodniku pa je hilo seveda »dokaz«, da je starka v zvezi s hudičem, ker ne mara blagoslovljene vode.
kaze«, je predložil spise notra«je*av« 6trijski vladi s prošnjo, da dovoli tor* turo.1 Ko je došel od vlade »milostni ukaz«, da se sme uporabiti natezalnica, se je dne 16. aprila vršilo drugo za« slišanje. Obtoženko so odvedli k na« tczalnici ter jo še enkrat »dobroho-* no« opominjali, naj prizna resnico Nato je ženska odvrnila, da bo go« vorila resnico kolikor more. Obtožen« ka pa je še vedno zatrjevala svojo ne« dolžnost, posebno da ni čarovnica in da ne ve zakaj so jo zaprli. Le glede »corpora delicti« je priznala, da je kupila te stvari od nekega doktorja v Khermentu na Ogrskem za 40 fl. Stvari je rabila za oči. Žrebelj, zaboden
v	krpe, je prišel v omaro po naključju. -— Nato so jo dali na natezalnico. Se« daj pa je izpovedala, da so žena sc« cianjcga in prejšnjega župana Repeši* ca in Gera Plevec ter 2 ali 3 ciganke kuhale človeško glavo. Ona (Bedovka) sicer ni bila zraven, pač pa ii je o tem povedal Repešin hlapec (sedaj ne« znanega bivališča). Na vprašanje, kaj so ženske delale z glavo, daje obto« ženka neresnične odgovore, iz česar se da sklepati, ker so te ženske zbog učinjene bolezni deloma pomrle, de« loma ostale bolehne, da govori obto« ženka le iz hudobije in sovraštva. Na« to so jo pustili % ure na natezalnici. Poročilo pripomni: Prima tortura (pr« va natezalnica).
Dne 27. aprila se je zasliševanje na« daljevalo. Tudi sedaj ni hoteia kljub prigovarjanju priznati svoje krivde. Zato so jo dali znova na natezalnico. Tu pa je priznala le, da je nosila mot« voz z gumbi pri sebi, da ni mogel nihče o njej kaj slabega govoriti ali misliti. To sredstvo ji Je priporočal neki že pokojni Ivan Kosec. Nato je prosila, naj jo spuste, da bo vse pri« znala. Ker je bila že 3/» ure mučena (tortura secunda = druga natezalni« ca), so jo slednjič spustili. Nato so ji bila stavljena tale vprašanja:
V.: Splošno se govori, da je njego*
vi	milosti, g. vladnemu kancelarju (ki ic zahteval od nje žitno desetino, ki jo ni hotela dati, nakar je dal kance« iar svoj delež šiloma odpeljati) iz so« vraštva zavdala na desni roki. Ali je kriva?
O.: G. kancclar je bolj zdrav kot ona.
V.: Kako more kaj takega reči, ko kancelar ne more nič z desnico?
O.: Ljudje so pravili, da mu ni nič.
iV.: Kakšni ljudje so to govorili?, O.: Potrdila sta to Jurij Lakuša in Barbara Lcsjak, ki jih je vprašala.
V.: Kaj se briga za kancelarja in zakaj sprašuje po njegovem zdravju? — Nato ni dala obtoženka pravega odgovora.
Dne 28. aprila ob 9. uri dopoldne je prišla obtoženka na čarovniški stol, kjer je sedela do drugega dne ob 9. uri, torej celih 24 ur! Obtoženka pa ni dala nikakih znamenj, da bi čutila bolečine, čeprav so se uporabila vsa sredstva, da bi se odgnal satan. Iz te* ga se da sklepati, da jo je napravil hu* dič neobčutljivo! Ko so jo naslednjega dne spustili iz strašne klopi, se je ob* toženka zgrudila, kakor da bi hotela umreti. V 3 urah pa je bila baje tako zdrava in sveža, kakor da ne bi nik« dar prestala muk. Ker pa je že trikrat prestala torturo in ker so bila vsa ostala sredstva brezuspešna, se je na* daljno mučenje začasno ustavilo. Dne 2. maja je bila obtoženka še zdrava in sveža. Proti večeru pa so jo našli mrtvo v ječi. Ko jo je rabelj ogledal, je našel na njenem vratu modre in črne pege.!
0	tem dogodku je poročal sodnik vladi. Dodal pa je še naslednje, za te« danje čase in za značaj »čarovniško« izobraženih sodnikov (ki so dovršili univerzo!) nad vse značilno poročilo:
Tisto noč, ko je obtoženka umrla, je nastalo med 11. in 12. uro (dasi je bil grad zaklenjen, tako da ni mogel noben pes noter) pred ječo, kjer je le* žalo truplo, tako pasje lajanje in tu* lenje, kakor da bi se grizlo ali trgalo za kost 2—300 psov. Graščakinja je ukazala slugam, naj pse spode. Ti sc sprva niso upali tega storiti; slednjič pa so se le ojunaeili, vzeli posvečena sredstva in šli podit pse. Našli pa so samo enega črnega in enega šarastega psa, ki sta se pa kmalu izgubila. Nato je bil mir. Čez kake pol ure pa je na* stal tak vihar, da je hotel cel grad vzdigniti. Sodnik (!) sklepa iz tega, da je čarovnica Doroteja Beda sklenila s hudiči strašno, za njo pa koristno po* godbo. Zato so jo hudiči branili, da ni povedala resnice. Pasje lajanje in tu* lenje se ne da drugače razložiti, kakor da so se hudiči prepirali, kdo ima za*
1	Prvi znani primer, da prosi sodnik vlado za odobritev torture.
: Obtoženka se je torej v ječi sama zadavila, ker je z gotovostjo pričakovala, da bo obsojena na smrt.
to večjo zaslugo. Nagloma nastali vi« har pa je peklensko veselje hudičev, ki so po zakrknjenosti te čarovnice zmagali in imeli tako ormoško sodi« šče za norca. Motvoz z gumbi so no« sile tudi prejšnje čarovnice, da bi jim sodišče ne moglo škodovati. Dne 3. maja je krvnik sežgal truplo zadnje središke čarovnice in pokopal njen pepel.
Sodnik pa je imel zaradi tega pro« cesa še sitnosti. Iz teh preiskav izve« mo, kake neverjetne razmere so vla« dale takrat pri ormoškem sodišču. Dne 4. maja 1677 je žahtevala notra« nje*avst'rijska vlada v precej nemi« lostni obliki odgovor na 4 vprašanja.
1.	Zakaj ni končal sodnik procesa tudi proti neki Mravljakovi, ki je bi« la obtožena čarovništva? Sodnik pra« vi: Vprašal je vlado, če sme proti Do« roteji Beda uporabiti torturo. Med« tem ga je pozval deželni sodnik v Ce« lju Pavel Šac, da je šel sodit v Ostro« vico nekega tatu, v Šoštanj pa neko žensko, ki je zastrupila dva moža. Vr« nil se je o Veliki noči. Proti Mravlja« kovi ni bilo dovolj dokazov. Sodbo proti Doroteji Beda je že napisal in jo je vladni kancelar (komisar) tudi odobril.1 Sodba pa se ni mogla izvr« šiti, ker so Ptujčani rablja 4 dni zadr« žali. Medtem pa je Beda umrla.
2.	Zakaj ni mogel vladni kancelar žnjim govoriti, ko se je mudil zadnjič na Braneku? Sodnik pravi, da mu graščakinja ni dala niti voza niti ko« nja. Naslednjega dne pa je sodnik zbolel.
3.	Zakaj je tako dolgo odlašal z iz« vršitvijo smrtne obsodbe nad Doro« tejo Beda? — Ker ni dobil krvnika in ker je zbolel. Potem še pravi: Sodnik ni imel pisarja in je moral vse akte sam pisati. Pisarja bi si moral sam plačevati. Sposobnega pisarja pa gra« ščakinja ne mara, tako da pri sodišču ni pisarja, ki bi kaj razumel in ki bi bil zanesljiv.
4.	Kako so zavarovani kaznenci in jetniki? — Sodnik pravi, da ni nikjer slabših ječ kakor v Ormožu. Sodišče nima niti slug niti paznikov, ker se jim obetana plača ne plačuje. Z jet« niki pa se ravna hujše kakor z živino: hrano vzamejo tisti, ki bi jo morali donašati. Sodnik je dal jetnikom iz usmiljenja na lastne stroške včasi kruh in vino. Zato pa je imel z gra« ščakinjo razne sitnosti. — Na poseb« nem listku pravi sodnik, da poroča
golo resnico in da Izpolnuje vestno svoje dolžnosti. Da pa ne bo imel z graščakinjo še večje sitnosti, naj se v odgovoru na njegovo poročilo ne imenuje njegovo ime, ker bi sicer gra« ščakinja zvedela, da je ovadil on vse te nerednosti.
Dne 15. maja 1677 sta dobila gra« ščakinja in sodnik od vlade prav za« sol j en odgovor. Sodniku se resno oči« ta, da je pustil poginiti (»hat krepie« ren lassen«)2 glavno čarovnico. Njene sokrivke, ki jih je bilo gotovo več, pa je pustil, da so mu ušle in da delajo zdaj ljudem škodo. Tudi naroča vla* da, da se mora odslej bolj paziti na jetnike in da mora imeti sodnija do« volj paznikov; sicer bi se morala sod* nija prestaviti kam drugam (Bvloff Fr.; Kovačič Središče. Itr. 408—418) spis v dež. arhivu v Gradcu).
1683
33.	Nikolaj pl. Beckmann nam po* roča v svoji knjigi »Idea iuris« (stran 524) o nekem čarovniškem procesu, ki se je vršil tega leta nekje v celjskem okrožju (kraj ni naveden).
L. 1683. je bilo ukradeno nekemu posestniku žito. Neka vedeževalka mu je dala žebelj, ki ga je sama blago* slovila ter naročila posestniku, da ne sme tri dni moliti in da mora Marijo zatajiti. Potem naj zabije ta žebelj v stopinje tatu, ki so se še poznale in naj pri tem izgovori gotove (ne nave* dene) čarovniške besede, nakar bo tat ohromel. To se je tudi zgodilo. Slično je ta čarovnica prakticirala tudi pri živini. O tem je poročal celjski dežel* nokrvni sodnik (menda Pavel Šac) no* tranjeavstrijski vladi, ki je to čarov« nico obsodila na smrt. Dne 17. dec. 1683 je bila čarovnica obglavljena in sežgana. (ByIoff str. 61 — 62.)
1685
34.	Krempl (str. 198), ki je posnel svoje podatke po rokopisu Simona Po* vodna (ok. 1820) in po njem Lapajne (str. 233) nam poročata, da so se mo« rale 1. 1685. zagovarjati zaradi čarov* ništva pred deželskim sodiščem v La«
1 Sodnik je obsodil torej obtoženko na smrt, če tudi še ni ničesar »priznala«, torej celo po tedanjem pravnem naziiramju brez dokaza in ne da bi določil končni dan. To »sodbo« je odobril vladni komisar! Taka je bila torej »justica« v 17. stoletju !
: Ta izra? ie za »človekoljubnost« vlade posebno značilen.
škem tri ptujske meščanke in sicer ne? ka mesarica, neka jermenarica in ne* ka trgovka. Natančnejših podatkov o tej pravdi nimamo, posebno ne kako so prišle te ženske iz Ptuja v Laško1 in kako se je proces končal. Orožen (»Tiiffer«), ki navaja več smrtnih ob« sodb v Laškem, tega slučaja ne ome« nja.
35.	Dne 1. avg. 1685 se je začel v Ljutomeru čarovniški proccs zoper go« stačko Marino Sernin, ker jo je upra« vitelj deželskega sodišča (v Sp. Gradu) Blaž Mencinger obdolžil, da je zača« rala ženo tržana Nikolaja Penesiča, tako da imenovana zakonca nista mo« gla več skupno živeti. Obtoženko je zasliševal občinski svetnik Lovrenc Mikša. Marina Sernin je priznala, da je zahtevala od Penesičeve žene sraj« co, v kateri je šel njen mož k poroki. V to srajco je napravila obtoženka tri vozle in tako »začarala« moža. Uči« telju Vincencu2 je pripravila kopel, v katero je dala mediko (melittis meli« sophvllum). Kopel je bila tako strupe« na, da je v njej poginila kokoš. Tudi učitelj, ki se je v tej vodi kopal, je moral umreti. Kaplanu (menda Matiji Križaniču), je skuhala neko sumljivo juho, ki pa jo ni hotel jesti. Kaj se je z obtoženko zgodilo, ni znano, ker se je spis samo deloma ohranil. Domnev« no je bila obsojena na smrt in usmr« čena, posebno ker je povzročila smrt učitelja. (Gubo »Stm. Verg.« str. 147.)
36.	Istega leta je bila pri deželskem sodišču na Hrastovcu obsojena in na grmadi sežgana čarovnica Marija Ricklin (Orožen I.).
'1687
37.	Nikolaj pl. Beckmann (v »Idea iuris«, odstavek »Clerici« str. 63) nam poroča, da se je vršil tega leta pri de« želskem sodišču v Laškem (»Tiefer«) čarovniški proces zoper več duhovni« kov. Spisi so se (v smislu kanonskega prava) odstopili pristojni cerkveni oblasti. Natančneiši podatki nam niso znani. Orožen (IV. »Tiiffer«) tesa pri« mera ne omenja. (Bvloff str. 174 cp. 10.)
38.	Istega leta se je vršil pri dežel« skem sodišču v Gornji Radgoni ča« rovniški proces zoper neko Jero Jed-linco, ki se je končal z obsodbo in usmrtitvijo obtoženke. (Byloff, Fr. P.)
1690
Leto 1690. je bilo na čarovniških procesih posebno bogato. Vsi ti pro« cesi se vrše v Ljutomeru, ki prekosi
tako v enem samem letu vsa ostala de« želska sodišča na Sp. Štajerskem po številu žrtev čarovniške blodnje. Zna« čilno je, da so se vršili vsi procesi v kratki dobi od konca avgusta do do cembra.
39.	Dne 23. avgusta je umrla v ječi zaradi muk na natezalnici čarovnica Agata Majar, imenovana »die Gold« \vascherin«, ker je menda hotela de« lati zlato. Truplo je krvnik sežgal na običajnem morišču in tam pepel za« kopal.
40.	Dne 29. avgusta je pripeljal zlo« glasni dolnjegrajski sodnik Ivan Lud« vik Lohrer (Lacherer) pred trško so« dišče (kjer se je vršila končna sodba) Magdaleno in Gero Tučič, obe zaradi hudodelstva magije. Sodišče (trški sodnik Jurij Varašič) je v navzočnosti 7 prisednikov obsodilo obe ženski »so« glasno« na smrt. Magdalena je bila zadavljena in sežgana, Gera pa ob« glavljena.
41.	Dne 2. septembra je bila žena posestnika Jurija Kajla prestavljena zaradi čarovništva k deželskemu so« dišču Dolnji grad. Njena usoda ni znana.
42.	Dne 9. septembra sta bila z me« čem obglavljena in sežgana čarovnika Andrej Misla p. d. Levak in Marjeta Gregorič, oba iz križevske župnije.
43.	Dne 23. septembra je umrla v ječi zaradi neznosnih muk na natezal« niči -starka p. d. Fundovka iz Cvena.
44.	Dne 3. oktobra so izročili dežel« skemu sodišču v Dolnjem gradu zara« di čarovništva neko ubogo starko He« leno. Kaj se je ž njo zgodilo, ni znano.
45.	Dne 8. oktobra je bila zaradi istega zločina aretirana kmetica Hele« na Strasek iz Ključarovc. Dne 24. okto«
1	Primeri, da so se morali zločinci — posebno čarovniki — zagovarjati pri tujih sodiščih, so bili zelo pogosti, keT je bilo pristojno tisto sodišče, kjer se je dieten je izvršilo ali kjer so zločinca prijeli.. Tako je bil n. pr 1. 1678. berač Anton Debeljak iz Sv. Martina na Dolenjskem s svojo ženo in otro-ci zaradi čarovništva usmrčen v Monakovem (»Tagesnost« od 25. XII. 1928 št. 355 str. 24); I. 1700 pa ste bili mučeni v Ausseeju na Zg. Štajerskem čarovnici Marina Košir in .Tera Šober iz Ribnice na Kranjskem (Byloff str. 241 op. 32). Zdi se, da smo Slovenci uživali kot čarovniki velik utfled!
2	Ljutomerski učitelj Franc Vincenc Hackhl se omenja v listinah \i 1. 1677. Menda je istoveten z učiteljem, ki se omenja v tej pravdi.
bra jc bila obsojena na smrt in istega dne usmrčena.
46.	Naslednjega dne (9. oktobra) je aretiralo sodišče že zopet novo čarov* nico, neko gostačko posestnika Mati* je Šunta. Istega dne (9. oktobra) so baje umorili v ječi neko čarovnico iz Lokave ter jo natihoma pokopali.
47.	Dne 15. oktobra je umrla v ječi zaradi neznosnih muk čarovnica He= lena Zmazek.
48.	Dne 18. oktobra so bile zaradi čarovništva aretirane Urša Weinitzin, Gera Krajnc, Agata Signorca in Gera Trunk. Prvi dve čarovnici sta umrli zaradi muk na natezalnici v ječi (Urša Weinitzin . dne 21. oktobra, Gera Krajnc neznanega dne, prilično ob istem času). Postopanje zoper ostali dve ča« rovnici pa se je zavleklo, ker je bil medtem krvoločni sodnik Lohrer (La« cherer), ki je imel vse dosedanje žrtve na vesti, zaradi pritožb tržanov in graščaka Mauerburga odstavljen. Dne
22. novembra je prišel deželski krvni sodnik dr. Janez Tillerich iž Gradca, ter še istega dne »odpovedal obema čarovnicama življenje«. Trški magi» strat pa je delal razne težave, tako da so peljali obe obsojenki na morišče šele 9. decembra. Pred usmrtitvijo ste obe obtoženki čarovništvo priznali* Trunkova je celo rekla, da rada umr* je in da noče nikogar dolžiti zaradi svoje smrti. Obe »zločinki« je rabelj zadavil, trupli na grmadi sežgal, pepel pa zakopal.
49.	Dne 24. oktobra je bilo deželske« mu sodišču izročenih zaradi čarovni« štva sedem tržank iz Vcržeja. Kaj se je ž njimi zgodilo, ne vemo.
50.	Dne 29. oktobra je bila usmrčena čarovnica Marija Vuklanic iz Ključa« rove.
Skupno število vseh čarovnikov in čarovnic je znašalo 25. (Gubo, St. Verg. 145 — 154; Kovačič, Ljutomer 161 — 162.)

H. Trueper
sirom Korzike
Notranjost Korzike se da prepotovati presledkoma z avtomobilom. Po-služiš se lahko tudi edine železnice, ki pa se ogiba gorskih vrhov in se vobče ne dotakne divjine. Storili smo torej čisto prav, ko smo sedli na kolesa; kajti Korzika ima izborile ceste, dasi nikakšnega omembe vrednega avtomobilskega prometa.
Gorovje severne polovice otoka med Monte Cinto, Monte d'Oro in Monte Rotondo se dviga s svojimi vršaci do višine 2700 m nad morjem. Navzlic tej višini ne zaostaja mnogo za Alpami, nasprotno, po svoji skladovitosti in zgradbi, po nebrzdanosti formacij in neposrednosti kontrastov prinaša na vsak korak nove motive, ki jih ne najdeš v dokaj višjem gorovju celine.
Na stare, podivjane vinograde naletimo v višini, ki jo pri nas jedva dosežejo drevesa. Takoj poleg pa leže kotline brez zelenja in strašno mrtve skalnate stene napolnjujejo obzorje. Raztrgane grebene planin pokriva sneg.
Tukaj vise na skalovitih temeljih male vasice. Če bi bilo mogoče, bi učinkovale na potnika še obupnejše od pokrajine same, zakaj človeku iz dru-
gih krajev je naravnost nerazumljivo, kako vzdrži prebivalstvo v tej strašni puščobi vse življenje, tem nerazumlji-vejše še, ko je priroda nekoliko nižje, približno dan hoda odtod, naravnost razkošno opremila pokrajino. Njena razsipnost je tolikšna, da se vidi celo tukaj na jugu preveč zapravljiva. Ampak ljudje ostajajo v svojih gorah. Z obraza jim lahko bereš, da je njih rod že dolgo v planinskem svetu. To prebivalstvo ne kaže razgibanosti in ljubkosti, ki jo najdeš med prebivalci srečnih zalivov na zapadni obali. Tu gori je doma sanio ponos, samota in dnevno obnavljani napor, ki se izraža v slehernem obrazu. Hiše so brezbarvne, izprane od slabega vremena, brez okrasja, zidane iz kamna in ilovice. Najdeš pa med njimi tudi stavbe, ki celo v tej divjini očitujejo neizmerni ponos Korzičana: da celo v najbor-nejših vaseh vidiš poslopja s tremi nadstropji, hiše, ki zro uporno in mračno v dolino. Od daleč napravljajo na potnika vtis pairicijskih domov ali srednjeveških imenj. Potem pa sreča? sredi gorske planote majhne, nepričakovano zaščitene usade s potoki, oljkami in senčnimi kostanjevimi gaji.
»aze v žarečem molčanju kamenitih febri — pokrajine torej, ki so dejansko polne mističnega Pana in njegove skrivnostne piščali.
Tudi ogromni visoki gozdovi so v tem pogorju. Ure in ure se vlečejo v daljavo, prastari in nedotaknjeni. Dvigamo se, vozimo se zjutraj, opoldne in pod hladni večer — in včasi po celega pol dneva ne srečamo žive duše. Samo osla najdemo povsod, tukaj v goratih krajih prav tako kakor nižje na rebrih Macchie in kje na obali, skritega med oljkami in travo. Živali
neusmiljeno po njili, čeprav so drugače z njimi zelo prijazni, da jih ljubkujejo in se pogovarjajo z njimi kot ume to le primitiven človek. Osel pa reagira šele na tretji ali četrti udarec in stopi hitreje dalje — tako, da človek ne ve. kaj je močnejše pri njem, hladnokrvnost ali bolečina. Najprikup-nejše pa so te živali tam, kjer žive popolnoma svobodno. Včasi stoje dolgo časa negibno na mestu, kakor bi bili zamaknjeni v rastlinski mir pri-rode. Ta drža pa izraža samo eno stran njihovega bistva. Zakaj kakor bi
IZas pri
stopicajo same ali se pasejo v tropili Uporabljajo jih za domača dela, za ježo in kot tovoronosce. V višjih predelih žive skoro podivjani in v temini večernih gozdov jih plašimo in dvigamo na noge z zvonklanjem, če slučajno spe sredi ceste.
Osli so neločljivi del Korzike in priti moraš prav sem, če se hočeš seznaniti z njimi. Njihova hladnokrvnost je pretresljiva, posebno tedaj, kadar so vpreženi in vlečejo vozičke. Možje, žene in otroci bije jo s trdimi palicami
Bastifi
jih nekaj pičilo, zdirjajo in stečejo drugam s komičnimi skoki.
Poleg oslov ima Korzika mezge in tujevrstne gorske koze in ovce. Mezgi so bili, še bolj molčeči in topi nego osli in pokazujejo naravnost začudlji-vo razumevanje za razmere, v katerih žive. Brez njih sd ne moreš misliti tega otoka.
Tu in tam naletimo na ljudi — na priliko tedaj, ko prehajamo čez gol gorski prelaz, kjer nas je prehitela nevihta. Zatekli smo se x napol razjia-
dlo kamenito kočo, kjer so vedrili trije pastirji. Toča jih je pregnala od čred sem pod streho. Iz Iresk in lesa zakurimo ogenj, se sušimo m grejemo, kadimo in se imenitno zabavamo. Ce slišimo te ljudi, ki so močni, lepi in dobri, spraševati po tujih deželah, Nemčiji in Franciji, po vseh mogočih stvareh in rečeh na kontinentu, potem nas njih besede iznova potrdijo v tem, kar smo že sami slutili: Evropa leži daleč, daleč odtod in korzičan-ske otočane loči od drugih ljudi globok prepad. Nam Evropcern je tako pri duši, kakor da smo zašli med predzgodovinske ljudi, ki so še docela nedotaknjeni in neoblizani od naše civilizacije.
Ko smo se hoteli odpraviti naprej, je pritisni) hlad. Toča, dež in nevihta je močno ohladila ozračje. Zapadel je tudi sneg. Na tem otoku je vse mogoče. Korziški ledeniki segajo lahko do morja palme pa lahko rasejo v snegu. To bi bilo čisto verjetno, če pomislimo na trto, ki uspeva tako visoko v planinskem svetu. Ta polariteta pa je hkratu prokletstvo Korzike, ki je bogatejša in bohotnejša, obenem pa revnejša in siromašnejša nego katerakoli francoska pokrajina. Na obalah rase žito, uspevajo smokve, oranže, trta in čebele. Vsega tega ima Macchia v izobilju. Izvoz pa nikakor ne odgovarja temu položaju. Bogastvo Korzike, njeni zakladi ležijo v zemlji. Podoba je, kakor bi se prebivalci bali obdelovati zemljo in vrtati v njeno srce zaradi narave, ki je tako plodovita in strašna hkratu.
Najfantaštičnejši doživljaj smo imeli zadnjo noč ko smo bili na kolesin in vozili nepretrgoma, da bi pravočasno dosegli ladjo v Bastiji. Drčali sme z višine 1400 m navzdol proti morju. Rabili smo zato dve dobri uri. Cesta je kila dobra. Za Calacuccio smo prišli v neskončno dolino — Scala di Santa Regina — ozko globel med visokimi vršaci. Vsenaokoli sam kamen, na dnu je drla divja voda, srečavali srno groteskne figure: ljudi, živali, ptiče, visoke 30 do 50 cm. Ovinki prelaza so prinašali nenehoma nova presenečenja, nove skupine. Potem se je dvignil mesec nad vrhunce gora in se. je spustil k nam doli v globel. Kričeče beli je lil na cesto, tako da smo upih-nili svetiljke. V mesečnem siju so se zdele skale še pošastnejše. Razločili srno vsako kljuko, vsako razpoko y.
skalovju. Kdor ima kaj zmisla za nočno romantiko skalovja, naj obišče Korziko, naj si ogleda Scalo di Santa Regina v luninem svitu — prišel bo gotovo na svoj račun! Okrog polnoči smo prišli zopet med zelenje, uzrli prve hiše. Psi so lajali, mezgi so napol bdeli, napol spali in stali na dvoriščih. Potem je bilo vsega tega konec kakor bi odrezal. Prišli smo v široko dolino z gozdom na desni in levi, minevali smo vasi, mline, majhno reko, prastare visoke mostove, srebrno svetlikajoče se oljke. Od nekod se je razlegalo slavčevo petje in nad vsem se je širil vonj Macchie, ki nas je vse opil in še bolj polepšal naše vtise.
Okrog 4. ure zjutraj se je začelo daniti, ob petih smo bili že zunaj planin. Kmalu nato se je pojavil ozek trak na obzorju. Morje. Tu stoje že lepe hiše in vile, njive in negovani vrtovi. Ta ravninica na severovzhodu otoka je zelo rodovitna, toda tudi mrzlična. Nabrežje je močvirnato in poleti se .umakne večji del prebivalstva v gore. Že srečujemo prve ljudi. Glasove, s katerimi priganjajo svoje živali, bi si lahko vzeli v. svarilo mi sami, zakaj trudni smo že in upehani. Jasna jutranja svetloba slepi naše oči.
Bastia leži slikovito v malem zalivu. Staro trgovinsko mesto s svojo ribiško luko in z visokimi poslopji je največji kraj Korzike. Vendar mu manjka dostojanstvo in žareča lepota prestolnice, manjka tudi zaliv, ki bi ga povzdignil v to, kar naj bi predstavljal.
Predpoldne nas prepelje »General Bonaparte« mimo Korzičanskega rta. Krenemo proti severozapadu v praven Niče. Desno pred nami leži zabrisano v daljavi obala Elbe, ki nam kliče v spomin velikega Korzičana ki je živel tamkaj in zrl na svoji nedokončani poti proti Franciji. Takrat ni mislil na Korziko, marveč se jo je spomnil šele na tretjem otoku Sv! Helene. Tam je izrekel o Korziki pretresljive besede. Pod pritiskom svojega genija je pozabil na svojo domovino celih trideset let. Šele na koncu svojega fantastičnega življenja je našel v sebi glasove, ki so govorili o Korziki z neomejenim ponosom in s strastno nežnostjo.
Ali je hrana 11
Utvare! To opazko so morali slišati ljudje, ki so trdili, da se jih po vsakem uživanju banan, morskih rakov in po* dobnega lotijo slabosti in pa oni, ki so dejali, da jih napade naduha, če se preveč približajo konju ali mački. Ta« ko je bilo do nedavna. No, sedaj je medicinska veda odkrila, da take pri« tožbe niso namišljene, marveč da gre res za bolezenske pojave, čijih vzroke je uspelo odkriti šele v najnovejšem času.
Odkritje, da nekatere jestvine in posebni prahovi, ki se vdihavajo, ki pa so v normalnih okoliščinah povsem nedolžni, utegnejo povzročiti pri ne« katerih čezmerno občutljivih ljudeh težka obolenja, spada nedvomno med najvažnejše pridobitve moderne me« dicine. Ta pojav je dokaj pogost in lahko se računa, da pride vsaj na vsa« kih sedem ljudi eden, ki je nenormal« no občutljiv za izvestna jedila, poseb« no pa za nekatere vrste prahu.
Nekateri ljudje dobijo naduho, da le pogladijo mačko, ali zajašejo ko« nja. In mnogi med njimi prav tako naglo tudi ozdravijo, čim zamenjajo konja za avtomobil, ali pa spode mač« ko od hiše. V vseh takih primerih je bilo mogoče s pomočjo kožnih reakcij dognati, da so bili ti ljudje čezmerno občutljivi za prhljaj, ki se lušči s kože mačk, konj, oziroma drugih domačih živali. Najmanjše luskinice tega prh« ljaja, če pridejo v pljuča, lahko po« vzroče naduho, čeprav na normalne ljudi niti najmanj ne učinkujejo.
Senena mrzlica spada v isto skupi« no bolezni, z edinim razločkom, da je ne prenaša prhljaj, torej ne snov ži« valskega izvora, marveč svetovni prah, ki ga veter zatrosi po zraku. Vsako leto, zlasti avgusta začno mnogi lju« dje nenadoma kihati, dobe nahod in očesna vnetja in vse to samo zaradi tega, ker so pre- ič občutljivi za cvet« ni prah. Najmočneje reagirajo na cvet« ni prah trav in nekaterih rastlin n. pr.: kresnic, pasjeSa repa (Pleum), kurjih čevc, pelina itd.
Zanimivo je na tem pojavu, da je prhljaj, ki povzroča astmo, pa cvetni prah, ki zakrivi seneno mrzlico, na ve« čino ljudi popolnoma brez vpliva, in da obole samo ljudje, ki so dovzetni samo za neke izbrane vrste prahu ozi« roma prhljaja. Ta specifična zmož« nost reakcije sc imenuje alergija. Ta oz»
ko strupena?
načba se uporablja samo v primerih, kjer popolnoma nedolžne snovi po« vzroče obolenja pri ljudeh, ki so za« nje posebno disponirani. O alergiji se more govoriti n. pr. ako se Dri paci« jentu pojavijo bolezenski znaki po tem, ko je bil na injekcijo difterijske« ga seruma vdihaval cvetni prah kres« nic, ali pa jedel banane.
Pri ljudeh, ki so preveč občutljivi za nekatere vrste jedi, se takoj po uživa« nju pojavi pupenčna vročnica. Dalje se opazuje, da dobe nekateri pacijenti po uživanju korenja in jabolk kožne izpuščaje, ki pa brž izginejo, ako se zdrže teh jedi. Pri otrokih, ki so za vse te reči še mnogo bolj občutljivi kakor odrasli, se taka obolenja vča« si končajo celo s smrtjo. Dr. Starck poroča o primeru nekega dečka, ki je dobil vselej nevarne kožne izpušča« je, kadar je jedel grah, pripravljen na ta ali oni način. Če ni jedel graha, so izpuščaji takoj zopet izginili: Tedaj po vsej pravici lahko trdimo, da je mnogim ljudem strup, kar je drugim hrana.
Dr. Vaugham je opazoval 12 prime« rov glavobola, ki se je pojavil pri pa« cijentih vselej samo po uživanju nekih določenih jedi. Nerodno je samo to, da je večina teh pacijentov preobčut« ljiva za več ještvin hkrati, tako da jih je zelo težko točno opredeliti. Kakor rečeno, se one specifične snovi, ki po« vzročajo bolezni lahko doženejo s po« močjo kožnih reakcij, ki so v tem po« gledu izborno in zanesljivo sredstvo moderne medicine. Zadostuje, da se koža le malo nareže in rana natere z majhno količino protein«ekstrakta, pa se takoj pokaže, za katere beljakovi« naste snovi je pacijent čezmerno ob« čutljiv.
Proteinov, ki se uporabljajo, je 72 in vsekako bi bila malo preveč dolga procedura, ako bi bilo treba preizku« siti vsakega posebe. Zaradi tega so vse alergene, to so namreč one snovi, ki povzročajo bolezni, razdelili v sku« pine. V neko skupino spadajo n. pf. školjke, morski raki in ostrige; v dru« go: grah, fižol, leča itid. Ako na rani, ki so jo otrli s proteinom ene teh sku« pin, ne nastane izpuščaj, je to zname« nje. da pacijent za celo skupino ni obw čutljiv. Ako na se izpuščaj pojavi, in to se ponavadi opazi že v nekaj minu* tali, če je pacijent res nagnjen k bo»
leznim, potem morajo seve zapovrst« jo preizkusiti vse proteine, ki spadajo
v	dotično skupino. Povzročitelja bo« lezni tedaj ni težko najti. Prav tako preprosto pa je tudi zdravljenje. Paci« jent se mora samo zdržati zanj op a s« nih jedi, n. pr. mandljev, česna itd., ako je preobčutljiv za to skupino, pa bo za vedno ozdravljen. Včasi je zdravljenje seveda bolj težavno. Vze-. mimo samo ljudi, ki ne bi smeli uži« vati jajc, peciva iz pšenične moke in mleka. Te snovi so organizmu nujno potrebne in bolniku ni mogoče po magati drugače, kakor da se napravi neobčutljiv napram tem živilom. No, tudi to težko nalogo je moderna medi« čina zmagovito rešila. Zdravljenje v tem primeru je zelo slično ceplj :nju proti nalezljivim boleznim. Pnteini, ki prihajajo v poštev, se jamejo v prav majhnih množinah, da ne morejo ško« diti, vbrizgavati pacijentu pod kožo ali v želodec. Injekcije se polagoma večajo, dokler bolnik za proteine, ki so bili zanj spočetka povzročitelji bo« lezni, ne postane popolnoma neobčut« ljiv. Na ta način ozdravi za vse življe« nje in lahko v bodoče uživa jedi no katerih je bil poprej e vsakikrat bolan.
Prirodo pojavov, ki jih razumemo pod imenom alergija so nam dodobra pojasnili šele poskusi z morskimi pra« šički. Vzemimo dvoje teh živalic in
vi	rižgajmo eni izmed njih pod kožo majhno množino konjskega seruma. Čez 10 dni ponovimo injekcijo, a to pot se vbrizga serum obema živalica« ma. Pokaže se to«le: Morski prašiček, ki je dobil samo en vbrizg, ostane po« polnoma zdrav, dočim se na drugem takoj pokažejo znaki neugodja. Živali« ca jame hlipati za zrakom, popadejo
jo krči in slednjič pogine z močno na« brekljenimi pljučami. Zakaj? Prva in« jekcija seruma, ki je za morskega nra« šička popolnoma tuja snov, povzroči temeljite izpremcmbc v vsem stani« čevju živalskega telesa, v katerem se razvijejo milijoni kemičnih telesc, ta« ko imenovanih protitelesc, ki imajo namen prestreči škodljivi učinek se« ruma. Ako pride ^o vseh teh izpre« membah čez 10 dni nova do-a seruma v organizem, potem se zgodi nasled* nje: Protitelesca takoj napadejo se« rum in ga jamejo razkrajati, kar rodi usodne posledice. Pri razkrajanju se« rumovih proteinov, ki so silno zaple« teno sestavljene kemične spojine, se namreč tvorijo različni strupi, ki sled« njič usmrte živalico. Kvarne posledice injekcij konjske-- seruma se pokaže« jo tudi na človeku, samo v milejši ob« liki in se le poredkoma končajo smrt« no. Podobni pojavi se kažejo tudi po injekcijah seruma zoper difterijo, ki je tudi sestavljen na osnovi konjskega seruma.
Na podoben način učinkujejo tudi proteini, ki jih vsebujejo živila. Sreča je samo, da človek ni tako slaboten kakor morski prašiček, ker bi moral drugače tudi poginiti od strupov raz« krojnin takih živil, ki njegovemu or« ganizmu ne prijajo. No, poleg te do« brote pa je tudi sam učinek strupov od hrane nekoliko nedolžnejši.
Sedaj razpolagajo zdravniki že s kompletno vrsto proteinskih ekstrak« tov in potemtakem lahko vsakemu povedo, katerih vrst cvetnega prahu, prhljaja ali jestvin naj se izogiblje, da ne dobi alergije.
Po članku v reviji IV. u. F,
Današnja umetniška priloga
Golnik po originalu F. Juga
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljeva ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do«
larja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodne tiskaiao d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.