Čmrlji.
(Obraz iz prirode. — Piše Stanon.)
I.
|a našo hišo zraste vsako leto na zeleni trati cel gozdič visokih cvetlic. ^e™ Ko sem bil še majhen otrok, sem se jih neizrečeno bal- Saj so bile skoro prav take, ko koprive. In kateri otrok se ne boji kopriv? — Ako pogledaš to cvetlico, zdi se ti zelo podobna koprivi. Na četverovoglatem steblu sede križema veliki srčasti listi, pokriti s sivkastimi kocinicami — prav tako,
-*g 118 s*-
kakor na koprivi, na tisti nesrečni koprivi, ki mi je včasih opekla vso ročico, ko sem jo poželjivo stezal po belem slaku, ovijajočem se po steblu pekoče rastline.
Pozneje sem začel natančnejše ogledovati te cvetlice. Gledal sem jih od daleč in opazoval, kako veselo letajo po njih marljive bučelice, kako brez-skrbno se zibljejo na njih pisani metulji — in glejte, sovraštvo do njih se mi je počasi ohlajalo. »Ne, te cvetlice ne morejo biti koprive, ne morejo biti hudobne, ker tako prijazno goste vsakovrstne žuželke. In kaku lepo rdeče cvete imajo, kako lepa stebla, kako diše . ,.« kmalu sem videl na njih vsc polno dobrot in lepot.
Slednjič pa me je pridobil vrstnik Urhov France popolnoma zanje. »Nikar ne mislite, da bi bile to koprive. Le poglejte, kako lepo cveto; samo zato so se oblekle tako po koprivje, da bi jim ne vzeli cvetov. Veste, v cvetovih imajo jako sladak med.« Tako in jednako nam je pripovedoval Urhov France.
Poslej ni bilo miru za našo hišo. Vsi otročaji smo se zbirali tu, srkali iz rdečih cvetov med in delali iz votlih stebel piščalke. Kinalu je bil lt-pi cvetlični gozdič poteptan. Strtim cvetlicam v sramoto smo piskali na njih stebla ter jim v zasmeh še dali ime mrtve koprive.
Sedanje otroke v naši vasi dobro poznam. Primšarjev Lojzek, Lužarjev Matevžek, Telinov Jožek, Praznikova Ivanka, Ptzinova Angelica . . . i kaj bi rekel, do pičice taki so, ko smo bili mi. Zato se čudim, kako je mogoče, da letos še niso uničili mrtvih kopriv za našo hišo.
No, nam je to Ijubo. Sedaj imamo vsaj priliko, da si ogledamo jednega ali drugega izmed mnogoštevilnih gostov, ki se mude od jutra do vcčera na gostiji pri mrtvih koprivah. — Prestavite se, dragi čitateljčki, v duhu na moj dom, — oh, da bi vi vedeli, kako prijetno je pri nas, gotovo me obiščete še letos — torej pojdite vsaj v duhu z menoj na trato za naso hišo!
Oh, Bog se usmili, kakšno šumenje je danes pri mrtvih koprivah — kakor na pojedini pri kakem imenitnem dostojanstveniku!
Glej, tu je gospa bučela! Videti je, da se odpravlja domov. V košek, ki ga nosi vedno s seboj na zadnji nogi, naložila si je rmenega prahu, da je kaj.
Tudi medii se je nasrkala, saj je že od jutra pri bogato pogrnjeni mizi. — Tu se lovita dva metulja. Poglej ju, to sta ti prava lahkoživca! Še med srkati se jima več ne ljubi. Prej sta se lahkotno pozibavala na srčastih listih, sedaj pa objestno frfotata po toplem zraku.
Vse to šumenje ia brenčanje se ti dozdeva podobno kakemu koncertu. Seveda pri tako bogati pojedini mora biti tudi godba. Ko tako poslušaš razno-vrstne glasove, začne te izvestno najbolj zanimati mogočni bas, ki v dolgih, pretrganih akordih prilaga jednolični godbi mnogoštevilnih žuželk. To ti je bas, kakoršnega ne spravi iz sebe niti kakšna večja žival, nikar že mala žuželka. Ni čudno, da se zanimaš za čudnega basista. Želiš ga videti. Glej ga, zdaj je zabrenčal mimo tvoje glave in sedel na prvo cvetlico.
»Oho, to je čmrlj!« zavzameš sc iznenaden. Prav praviš, čmrlj je, stari godrnjač med živalimi, ki vedno gode svojo zamolklo pesem. Ta mu je uprav prirojena. Gode jo vedno in vedno. Takoj zjutraj, ko se vzbudi, začne
-*> 119 ^-
jo brenčati, mrmra jo, ko dela, gode jo, ko se spravlja spat, in ako prileti na cvetlico, ki mu radovoljno odpre svojo napolnjeno čašo, oh, takrat šele gode, mrmra in brenči prav od srca. Brenči pa čmrlj deloma s svojimi krili, deloma pa s kocinicami, Ui zapirajo na zadku luknjice (dihalke), iz katerih stiska zrak iz sebe.
Pa pustimo to njegovo svojstvo, naj gode in brenči, kakor se mu Ijubi. Poglejmo rajše, v kakšni obleki je prišel spoštovani basist med poštene in nepoštene svoje tovariše — pevce.
Najproj opazimo, da je oblečen v dragocen črn kožuh. Brez njega ne gre stari godrnjač nikamor. Vedno ga nosi s soboj. Pod vratom ima temno-1'iunen ovratnik, okrog trupla pa si je privezal zlat pas.
Med tem ko opazujemo njegovo obleko, se naš pošteni gost čisto nič ne zmcni za nas. Zadovoljno mrmrajoč je spraznil vse čaše na prvi cvetlici ter sedel na široki Iist. Pri jecli si je nekoliko oprašil obleko. Zaprašen pa urnrlj no mara biti, zlasti pa ne na tako imenitni pojedini, kakoršna je danes pri mrtvih koprivah.
Nemudoma začne torej snažiti ohleko. »Cmrlj ima kriačo in glavnik vedno s seboj, celo na vsaki nogi po jedno, vrh tega ima še mnogotera druga orodja: v ustih krepke klešče, na vsaki nogi dve kljuki in na zadku ostro želo. V želu ima tudi malo strupa. In če se ga drzne kak radovednež nadlegovati, tedaj mu da spomin, da se ga ne loti nikoli več.«
Tudi naš znanec zna pridno rabiti svoje orodje. Ročno si osnaži na hrbtu svoj črni kožuh in sdeše ves prah na kupček. Ta prah spravi v mal košek na zadnji nogi.
čmrlj tudi zelo dobro vidi. Ni čuda, saj ima petero očes. Tri so majhna, podobna pikam, dve očcsi pa sta veliki, sestavljeni iz sto in sto očesee. Obrvij in trepalnic nima; tudi jih ne potrebuje. Ako se mu nabere na očeh prab, potegne meni nič, tebi nič jedenkrat ali dvakrat po njih s krtačico, katero ima na tipalnicah — in dobro je.
Naš godrnjač na cvetličnem listu je nekoliko utihnil. Najedel se je ter si osnažil obleko, zadovoljno si torej gladi brado, menda misli, kako bi se najuljudnejše poslovil. Glej, začel je privzdigovati zadek. Gemu neki? Tako dela čmrlj vselej, kedar namerava odleteti. Mora se namreč nadihati in si napolniti notranje prostore z zrakom, da se ložje vzdigne od tal. — Toda čmrlj ne diha s pljuči, ker jih nima, marveč na zadku ima na vsaki strani čisto majhne luknjice (dihalke ali traheje). S temi čmrlj diha. Ako se mu kakorkoli zamaše, se mora zadušiti. Od teh luknjic vodijo po vsem telesu tenke cevi, ki so razširjene na nekaterih krajih v večje mehurčke; te me-hurčke napolni čmrlj vselej, predno odleti, z zrakom, da ložje leta.
Med tem, ko smo natančnejše opazovali našega basista, vzdignil se je, oblctel nekolikokrat z glasnim, dobrovoljnim brenčanjem našo glavo in se spustil v vclikem loku na zemljo, v svoje dobro urejeno stanovanje.