379
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
139.
K Vaalu.
Z dem ntovega polja za Vaalom 1870.
Šel sem naprej. Kmalu sem ugledal vodo v daljavi Bila je to laguna, obkoljena od nizkih, gosto zaraščenih vrhov. Ali vode je bilo težko dobiti, ako nisem hotel do kolen zabresti v močvirje. Vse na okolo je bilo raz-hojeno od zverine. Vržem toraj ranec po tleh, prislonim puško k drevesu, vzemem v roke sekiro, nasekam nekaj naročajev vej in odnesem k močvirju. Pomečem jih, in tako sem še dosta lahko prilezel k vodnej gladini. Napolnil sem kotliček, zakuril in pristavil. Skuhal sem tudi čaj, in spekel kruha v pepelu. Se ve da je pri tem go-spodinstvu mojem ranec bil odvezan in vse je ležalo po tleh: vrečice z moko, s cukrom, s čajem in drugo. Potem sem lezel še enkrat po vode. Ko sem se povrnil k ognju zavzel sem se. Okolo ognja je stala tropa črnih nagcev in so brskali po mojih zalogah. Jeden je držal mojo puško v roki. Mraz me je spreletaval. Kaj, če divjak pomeri vame in sproži!
*
380
Gledi, da puško djbiš, velim sani sebi. Potegnem revolver izza pasa in ostro vprem oči v črnca. Sklenil sem, da koj sprožim, ako bi pomeril vame. Ali bil je trapec, ni mu prišlo na um kaj takega. Ko sem se mu približal, postavil je puško k drevesu. Koj jo pograbim. Sedaj sem se oddahnil. Pogledam nepozvane goste. Bile so tri žene srednjih let in dve mladenki, pa trije mladi možaki. Vedli so se dosta krotko. Hoteli so tobaka. Niso mi verovali, da ga nimam. Da se jih znebim, dal sem možakom sira in ženskam malo cukra. Hoteli so več imeti, ali jaz sem jih ostro pogledal, brzo pobral svoje reči v ranec, da idem naprej. Vabili so me, naj ostanem pri njih do drugega dne. Pokazali so mi tudi svojo kolibe, ki jih popreje nisem bil opazil. Ali jaz sem zadel ranec in šel.
Pozneje sem naletel na rodbino Krovakov. Tudi oni so hoteli tobaka. Spraševal sem jih, kako daleč je še do Vaala. Pokazali so mi temno progo v daljavi. Bilo je drevja na bregu vaalskem. Dospel sem do večera tje. Vaal je tako velika reka kakor Veltava pod Više-gradom. Kako bodem prišel na drugo stran? Ko sem stopal ob reki, zagledam dva Krovaka, ki sta ribe lovila. Poprašam, kje je brod, ali nismo se razumeli. Prišla je je naproti Kaferka ki je gnala čreda koz. Ta mi je do-povedala, naj grem le naprej ob reki, in prišel bodem k belemu naselniku, tam je plitvina.
Mračilo se je in treba je bilo poskrbeti prenočišča. Kraj je bil žalosten, ptičev ni bilo slišati, samo neke ptice ujede so vpile, in z drugega brega se je zaslišalo kedaj pa kedaj tulenje zverine. Zbog povodnji je bilo vse raztrgano in v kotlinah je še stala voda. Našel sem vzvišeno mesto s travo in z grmovjem poraščeno. Odložil sem ranec, prinesel vode, nabral suhljadi in zakuril. Preden je bila večerja skuhana, napravil sem na primernem mestu postelj. Peti se mi ni poljubilo nocoj. Oblaki so se podili, bliskalo se je in kedaj pa kedaj je zamolklo zagromelo. Viharno noč bodem imel, dejal sem. Dobro sem zavaroval puško. Tema je bilo kot v rogu, in vihar je tulil. V okolnih šumah je bilo čedalje živejše, zlasti šakali so se močuo oglašali. No vihar se je kmalu polegel, in drugega dne je bilo vedro. Kedar človek ugleda božje solnce, ujasni se tudi njemu misel. Popadel sem ranec in šel naprej, kakor mi je bila Kaferka svetovala. V dobrej uri sem prišel k belcu; bil je angleškega pokolenja in izobraženejši od boerov halandeških. Peljal me je v stanovanje in postregel z mesom, kruhom in kavo. Potem je poklical Kafra, Lda mi na drugi breg prenese ranec. Brodil sem za Kafroin držeč visoko v roki orožje in strelivo. Voda je sezala na mestih do pasa. Rad sem dal Kafru šiling za postrežbo.
Prešed reko Vaal sem stopil na ozemlje batlapin-skega poglavarja, ki se naziva Jantje Mothiebe in sto-luje v Lekatlongu, blizu izliva Hart-ri/era v Vaal, kakih 50 angleških milj daleč od mesta, kjer sem reko prebrodil.   Na  desnem   oregu   vaalskem   se   širijo   peščeni
kraji. Povsodi je dosta nizke gošče, ali visokega drevja le malo. Ob reki stoje kolibe Kafrov in Koranov. Korani so podobni nekoliko Kitajcem. Za civilizacijo so sprejemnejši od Kafrov, in oblačijo se večinoma po vsem telesu. Ženske so dobre pevke, napevi njihovi so jako prijetni. Ce pa pojo Kafri kedar plešejo, takrat človek mora mašiti ušesa, ali pobegniti. Zato pa se Kafri odlikujejo z junaštvom. Možato se zakade v boj za svojo očevino.
Za večera sem obstal na gosto obraščenem vrhu, da prenočim. Vlegel sem se brez navadne previdnosti. Spal sem malo in slabo, v enej roki sem držal puško, v enej revolver. Noč je bila jasna in tiha. Ko hočem zjutraj vstati, vidim, da izpod koča v vznožju moli rep kačji. Na lahno vstaoem in odgrnem koc. Kača je ležala mirno, bila je mlada. Popadem jo in vržem kot bi trenil v stran. Preden sem dobil kamenja v roke, zginila mi je v goščo.
Okolu poludne sem prišel na mesto, kjer belci in črnci demautov iščejo. Okolica je kamenito gričevje. Demantov iščejo v naplavljenej zemlji, v nižinah in na vrhovih. Kjer so demanti, tam so tudi drugi dragi kamni. Srečen je, ki zadene ob demant. Nekater malo pobrska, pa ga ima, nekater pa dela in dela po več tednov, in nič ne zadene. Tu ostanem tudi jaz, da poskusim srečo. Ob prvej priliki Vam pošljem te štiri liste, ki sem jih napisal na potovanju. Bog daj, da Vam srečno pridejo v roke. Preden jih odpošljem, pristaviti hočem zadnjo pošto, da bodete vedeli kamo mi pisati.
.  Vaš
C P.
140.
Za Vaalom.
Klipdrift 1871.
Vaše pismo sem prejel še le o Božiču, ko sem se bil povrnil s pustinj južnoafriških. Bivam v Klipdriftu. Ko sem lani prišel na ta kraj demantov iskat, ne bi bil mogel kupiti niti funta sladora, a letos je uže vse drugače. Klipdrift je sredotočje cele pokrajine. Ko je počil glas po svetu, da se tu dobivajo demanti, koj so začeli vkup leteti srečolovci. Sedaj nas je uže par sto diggerjev (zlatokop) tu. Koj za nami so pritisnili tudi trgovci, Judje, kaj pak, in dobro se jim godi. Gospodar tega ozemlja je bil do sedaj Jantje v Lekatlongu, kakor sem Vam lani pisal. Živa duša se ni brigala za to pusto gričevje. Ali kakor hitro so dognali, da je tu dosta demantov, oglasila se je republika transvaalska, da je to ozemlje njena last. Mesec pozneje se je oglasila tudi Slobodna država Oranjska. Največo pravico pa si je prisvajal do teh krajin Vaterboer, kralj Grikvov.
Diggerji pa smo bili te-le misli: Naj prepirno ozemlje pripade Transvaalcem ali Oranjcem, kopanine bodo gotovo prodane špekulantom, od teh pa se nam ni
381
nadejati nič dobrega. Toraj smo pogovorili, da to ozemlje proglasimo za samostalno repuliko. Ko je vlada trans-vaalska oznanila, katerega dne hoče razviti svojo zastavo in ozemlje vzeti v last, tudi mi nismo rok križema držali. Napravili smo rudečebelo zastavo, na katerej je bilo zapisano: „Slobodna republika". Pripeli smo jo na visok drog in zasadili na najočitnejšem   mestu.
Ni dolgo vihrala naša zastava. Prišlo je dvajset oroženih Transvaalcev, ki so prinesli novo zastavo. Nas je bilo do 200 dobro oroženih diggerjev, in jaz kot najstarejši sem bil načelnik. Došel je tudi polnomočnik, ki ga je bil poslal Jantje in je proglasil, da pride 10.000 Kafrov na pomoč, ako Transvaalci nastojajo ozemlja se polastiti. Črna pl emena zavidajo republiko transvaalsko, a Jantje je naklonjen diggerjem. Transvaalce smo zapodili.
Ali zadeva ta se je čudno zasukala. Poglavar Vater-boer se je sporazumel z guvernerjem angleškim v Kap-skej, in ta je koj poslal poslance v Transvaal in v državo Oranjsko, da preporno ozemlje zasede Angleška. Bilo je po našej republiki. Kmetom transvaalskim bi se uže bili uprli, tudi Oranjcem. ali postaviti se na odpor Angležem, bilo bi zastonj.
Ni pa dobiti toliko demantov, kakor pišejo po no-vinah križem sveta. Srečen je, ki ga najde. Dosta sem se trudil in delal, ali v osmih mesecih sem našel samo štiri. Prvi tehta 4!/4 karata; lep je, kakor da ga je ka-menar obrusil, ali ni dosta čist. Cenili so ga na 10 liber šterlingov. Drugi ima tudi 4 karate; krasno je čist, in zato so mu vdarili ceno na 40 1. št. Tretji ima 2% k.; utrinja se lepo, ali malo je rumen in ne do celega čist. Prejel sem zanj 12 1. št. Četrti ima samo 1 k.; čist je, aH nepravilne oblike.
Iskati demantov je prav tisto kakor v loterijo staviti. Nekater ima srečo. Nedavno je tak srečolovec v Gong-Gongu našel demant, ki tehta 94 k., in blizu He-brona je nek Koranec našel demant 107'/« k. težak. Poslali so ga v London.
Leva roka me boli. Imel sem pred meseci blizu Kurumana, tam kjer se pričenja pustinja kalaharska, boj z leopardom. Strelil sem vanj, in se je tudi zvrnil. Ali ko se mu približam, vrže se po koncu, skoči besen vame in popade za levo roko. Vržem puško od sebe, pograbim ga za vrat in se vržem ž njim. Povalil sem ga in mu s kolenom vrat pritisnil na tla. Na to potegnem revolver in pomerim v uho. Malo se je še zvijal, stegnil in poginil. Ali roko mi je zelo poškodoval, ni se še zacelila.
(Dalje prihodnjič.)