117 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
SLOVENSKO-
HRVAŠKI ODNOSI 
MED DRUGO 
SVETOVNO VOJNO
Bojan Godeša
I.
Vloga in pomen Slovenije kot geopolitičnega dejavnika v Kraljevini Jugoslaviji 
sta se bistveno zmanjšala s podpisom sporazuma Cvetković-Maček avgusta 
1939, ki je v veliki meri nastal pod vtisom mednarodnih dogodkov (razpad 
Češkoslovaške in nastanek slovaške države) in je pomenil eno najpomembnej-
ših notranjepolitičnih sprememb v času prve jugoslovanske države. Ustanovitev 
banovine Hrvaške je pomenila hud udarec za dolgoletno Koroščevo pragmatično 
taktiziranje, ki Sloveniji ni prineslo zaželenega rezultata, tj. avtonomije, obenem 
pa je bila slovenska politika, ki v novih razmerah ni več predstavljala pomemb-
nega dejavnika, potisnjena na obrobje političnega dogajanja v Jugoslaviji in pred 
nove preizkušnje. Tako je ob neki priložnosti ban Dravske banovine Marko 
Natlačen celo rekel, da smo Slovenci po podpisu sporazuma Cvetković-Maček v 
Jugoslaviji postali peto kolo. Britanski diplomati v Jugoslaviji so slovenski položaj 
118 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
po srbsko-hrvaškem sporazumu ocenjevali na sledeč način: »Slovenija, ki je sedaj 
izgubila privilegiran položaj, ki ga je imela dvajset let, spremlja sporazum z nela-
godjem in celo strahom, ker v zgodovini njihovih političnih odnosov s Hrvati ni 
ničesar, kar bi jim dajalo pravico, da pričakujejo hvaležnost. Zaradi tega je bilo 
odločeno, da se nujno zahteva iste privilegije, kakršne so dobili Hrvati; in da bi se 
šlo nasproti slovenskim željam, je bil objavljen dekret o mogoči razširitvi enakih 
avtonomnih pravic tudi na druge banovine. Sedaj komisija strokovnjakov prou-
čuje položaj Slovenije. Toda kolikor izgleda paradoksalna misel, malo je verjetno, 
da bi hrvaški ministri hiteli s tem načrtom, verjetnejše je, da bodo taktizirali z 
zavlačevanjem, v upanju, da bodo na koncu Slovenci sprevideli, da je za njihove 
interese najboljše, da se vključijo v neko razširjeno Hrvaško.«
321
 
Skoraj istočasno se je začela druga svetovna vojna, s katero je versajska ure-
ditev Evrope dokončno prenehala obstajati. V okoliščinah, ko so sile osi z vojno 
skušale vzpostaviti totalitarni in rasistični »novi red«, je slovensko ozemlje v 
mednarodnih okvirih postajalo vse bolj izpostavljeno zaradi neprikritih teženj 
sosednjih držav, da si priključijo dele njenega ozemlja. Prav nasprotno se je 
hrvaški položaj z ustanovitvijo hrvaške banovine, tako znotraj Jugoslavije kot 
tudi v mednarodnih odnosih, znatno okrepil. Vodja najpomembnejše sloven-
ske politične sile Slovenske ljudske stranke (SLS) Anton Korošec je po vstopu 
v Cvetkovićevo vlado poleti 1940 zato skušal poiskati ustrezno rešitev, tako 
v jugoslovanskem kot tudi mednarodnem okviru. Korošec se je po kapitula-
ciji Francije poleti 1940, ki so jo v slovenskih katoliških krogih razumeli tudi 
kot »razkroj Zahoda«, torej zaton zahodne civilizacije, odločil za politično 
naslonitev na sile osi.
322
 Takšno usmeritev je načelnik SLS jeseni 1940 pojasnil 
nemškemu veleposlaniku v Beogradu z besedami, da vidi »nedvomno edino 
možnost za zaščito svoje slovenske domovine v tem, da se najtesneje nasloni 
na os in zlasti na Nemčijo«.
323
 Za takšno opredelitev je bilo ključno predvsem 
prepričanje v Hitlerjevo zmago v vojni, ki naj bi privedla do vzpostavitve totali-
tarnega in rasističnega »novega reda«. Dokončnega zatona liberalne parlamen-
tarne demokracije ter tržnega gospodarstva, kot so tedanje stanje ocenjevali v 
konservativnih katoliških krogih, ki so se nagibali k avtoritarnim rešitvam, pa 
niso obžalovali, temveč so v tem celo videli priložnost za uveljavitev korporativ-
nega družbenega modela, ki je temeljil na papeških okrožnicah in cerkvenem 
nauku. V pretežnem delu katoliškega tabora tako niso videli nobenih resnej-
ših težav s prilagoditvijo družbeni ureditvi, ki je vladala v totalitarnih reži-
mih nacistične Nemčije in fašistične Italije. S poudarjanjem korporativizma, 
321 Avramovski, Britanci o kraljevini Jugoslaviji (III), str. 257–258.
322 Kuhar, Razkroj zahoda, str. 3.
323 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 226–227.
119 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
antiliberalizma, antikomunizma, nasprotovanja prostozidarstvu, predvsem pa 
z izpostavljanjem agresivnega antisemitizma, ki je na simbolni ravni pome-
nil najpomembnejšo »vstopnico« v svet totalitarnega in rasističnega »novega 
reda«, je Korošec Berlinu pošiljal sporočilo, da so se takšni ureditvi pripra-
vljeni brez predsodkov in prostovoljno prilagoditi, če bo pri tem ostal neokr-
njen vpliv Cerkve.
324
 
Delovanje Koroščevega naslednika na čelu SLS Frana Kulovca je sicer pred-
stavljalo nadaljevanje Koroščeve usmeritve, ki je bila naklonjena silam osi, toda 
prišlo je tudi do zelo pomembnih sprememb v strategiji reševanja slovenskega 
vprašanja v okviru jugoslovanske države. 
Korošec naj bi svojo politiko v pogovoru z Vladkom Mačkom, kot si je hrva-
ški voditelj zabeležil v svojih spominih, utemeljeval s tem, da je položaj Slovencev 
in Hrvatov v jugoslovanski državi različen: »Mislim, da je tu potrebno reči nekaj 
o Slovenski ljudski stranki in njenem vodji duhovniku dr. Antonu Korošcu 
(…) Ogromna večina Slovencev in razumljivo tudi dr. Korošec so bili največji 
nasprotniki centralistične ureditve države. Toda, kljub temu sta se dr. Korošec in 
njegove stranka izogibala vsakršnemu ostrejšemu sporu z beograjskimi režimi. 
Celo več, Korošec si je prizadeval, da bi bila sam ali pa s svojimi ljudmi zastopan 
v vsaki vladi, ne glede, kdo je bil na čelu vlade. To se mu je s hrvaške strani precej 
zamerilo, pa sem mu, ko sva se (1924) boljše spoznala, to tudi pripomnil. On 
mi je povedal približno naslednje: »Jaz dojemam in popolnoma razumem vas 
Hrvate. Vi ste, vsaj na ozemlju Hrvaške in Slavonije, bili priznani kot političen 
narod z dokaj široko avtonomijo. Jasno je, da ste z vključitvijo v novo državo zelo 
veliko od svoje samostojnosti izgubili, in zato razumem vašo brezkompromisno 
opozicijo. No, vi morate razumeti tudi nas, Slovence. Mi nismo nič izgubili, toda 
zelo veliko smo dobili. Za časa Avstrije nismo imeli niti ene samcate sloven-
ske srednje šole, a o univerzi nismo mogli niti sanjati. Na Hrvaškem so bile vse 
šole, od ljudskih do vključno univerze, samo hrvaške. V slovenskih deželah je 
bil, nasprotno, uradni jezik nemški, pa so na primer tudi tisti uradniki, ki so 
znali slovensko, morali (vsaj formalno) s strankami govoriti s tolmačem. Danes 
imamo ne samo izključno slovenske srednje šole, ampak celo univerzo. Uraduje 
se samo slovensko. Če je naša stranka v vladi, ji tedaj v Beogradu prepuščajo 
proste roke, da vladamo, kakor mi hočemo. Prepričan sem, da centralizem ne 
bo mogel trajno ostati, toda bo še potreben čas, in do tedaj moramo izrabiti v 
sedanjih razmerah ugodnosti, ki si jih lahko izborimo.« Poleg tega je bil Korošec 
prepričan, da bodo Slovenci s pomočjo združenih Srbov, Hrvatov in Slovencev 
mogli spet dobiti prek pol milijona Slovencev, ki so bili z rapalsko pogodbo 
324 Godeša, Čas odločitev, str. 109–113.
120 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
predani Italiji.
325
 Po drugi strani naj bi po besedah tesnega Mačkovega sodelavca 
Branka Pešlja hrvaški voditelj, čeprav ni vedno soglašal s Korošcem, cenil nje-
gove politične in državniške sposobnosti, a hkrati tudi ni dvomil, da so osnovni 
interesi Slovencev v državni skupnosti v glavnem enaki kot hrvaški.
326
 Sicer pa 
je bilo hrvaško ocenjevanje Koroščevega delovanja v času med obema vojnama 
pogosto negativno in pogojeno z različnimi zamerami na njegov račun.
327
 Tudi 
v zadnjem času, ob sporu glede implementacije arbitražnega sporazuma, smo 
priča podobnim recidivom v delu hrvaške (pa tudi pri nekaterih na slovenski 
strani
328
) politične in znanstvene javnosti.
329
Ključna sprememba po Koroščevi smrti je bila, da je Kulovec, ki je bil vseskozi 
bolj naklonjen sodelovanju s Hrvati, pri čemer ga je navdihovalo politično sode-
lovanje med Slovenci in Hrvati v času habsburške monarhije,
330
 za strateškega 
zaveznika poiskal voditelja Hrvatske seljačke stranke (HSS) Vladka Mačka.
331
 
Kulovec se je z odmikom od Koroščeve politične strategije sodelovanja s kra-
ljevim dvorom in srbskimi politiki (predvsem z različnimi strujami radikalne 
stranke) na takšen način močno približal Šušteršičevemu konceptu iz časa habs-
burške monarhije, ki je temeljil predvsem na tesnem sodelovanju slovenskega 
katoliškega tabora s hrvaškimi politiki in zanemarjanju stikov s srbskimi poli-
tičnimi dejavniki.
332
 Pri tem naj bi pomembno vlogo imelo tudi skupno katoliško 
poreklo, tako da je imelo to sodelovanje tudi močne idejno-politične primesi. 
V želji po tesnem sodelovanju s Hrvati si je Kulovec med drugim prizadeval za 
rešitev ozemeljskih sporov glede štirih občin.
333
 
Tik pred napadom sil osi na Jugoslavijo je značaj slovensko-hrvaške pove-
zave v pogovoru z nemškim odposlancem Walterjem Malletkejem Maček ozna-
čil kot, da je dogovorjeno, da se Slovenija priključi Hrvaški.
334
 Mačkova izjava je 
kazala na prepričanje, da je z ustanovitvijo hrvaške banovine zagotovljen hrva-
ški nadzor nad zahodno polovico jugoslovanske države, tako da vodja HSS ni 
325 Maček, In the Struggle for Freedom, str. 92–94.
326 Pešelj, Dr. Vladko Maček in Slovenci, str. 92.
327 Krošelj, Dr. Korošec in Hrvati, str. 87–100 in Rahten, Korošec in hrvaška politika, str. 54–65.
328 V tem smislu glej Osolnik, Kajkavci so (bili) Slovenci in Gaiser, La Croazia batte.
329 Izhodišče takšne percepcije slovenske politike je razvidno iz analize politologinje Mirjane Kasapović, 
objavljene pod naslovom Povijest jedne kroatofobije v zagrebškem tedniku Globus 26. januarja 2018. 
Sicer je iz vsebine razvidna izrazita dnevnopolitična razsežnost prispevka Kasapovićeve, ki ne vsebuje 
znanstveno utemeljenih tez. V tem smislu so se s svojimi mnenji na članek v Globusu odzvali tudi 
nekateri slovenski zgodovinarji (Igor Grdina v prispevku Ivana Puca, Alpski Hrvati in panonski Slovenci, 
Reporter, 29. januar 2018, Božo Repe v članku Roka Kajzerja Začinjeno z lažmi, manipulacijami in 
hujskaštvom (Globus o Sloveniji) v mariborskem Večeru 26. januarja 2018 (str. 5) ter Janko Prunk s 
samostojnim člankom Ne vrag, le sosed je mejak, v sobotni prilogi Dela 3. februarja 2018 (str. 5–6).).
330 Rahten, Zavezništva in delitve.
331 Godeša, Kulovčevo zavezništvo s HSS, str. 397–422.
332 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 280–292.
333 Dnevnik Alojzija Stepinca. Danas, 14. 8. 1990. 
334 Krizman, Njemački emisar W . Malletke, str. 152–163.
121 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
bil ravno naklonjen temu, da bi bila ustanovljena banovina Slovenija. Maček je 
v svojih spominih Kulovca označil za svojega slovenskega prijatelja,
335
 vendar 
je tudi med njima prihajalo do nesoglasij. Tako je po podpisu sporazuma med 
Cvetkovićem in Mačkom med Kulovcem in Mačkom prišlo do določene ohla-
ditve, vzrok zanjo pa naj bi bila Mačkova opazka Kulovcu, da se bo moral sedaj 
dvajset let boriti, da bodo Slovenci dobili svojo banovino.
336
 Maček naj bi tudi 
nasprotoval temu, da bi tudi Kulovcu pripadlo podpredsedniško mesto v vladi, z 
utemeljitvijo, da bi se s tem zmanjšala njegova, to je Mačkova, podpredsedniška 
avtoriteta v vladi.
Takšne Mačkove poteze so potrjevale omenjena predvidevanja britanskih 
diplomatov o hrvaški nenaklonjenosti do uresničitve slovenske avtonomije takoj 
po ustanovitvi banovine Hrvaške. Tudi slovenski kulturni delavci so bili s strani 
Mačka, ko so ga prosili za pomoč, da bi prišlo do uresničitve slovenske bano-
vine, deležni le ironičnih opazk.
337
 Sprva je bil Kulovec sicer prepričan v iskrenost 
Mačkovih zagotovil o hrvaški podpori slovenski avtonomiji,
338
 a se je, kot kaže, nje-
govo zaupanje postopoma nekoliko omajalo. Po Ahčinovem pripovedovanju, ki ga 
je zabeležil njegov občudovalec Ruda Jurčec, naj bi bil Kulovec, potem ko je postal 
voditelj SLS, nad hrvaško držo precej razočaran. Kulovec naj bi bil namreč prepri-
čan, »da bo v Zagrebu našel kaj stikov in opore pri ljudeh, ki so izšli iz krogov Janeza 
Ev. Kreka. Toda med njimi se je vse podrlo in so že hiteli v prve vrste šovinizma.«
339
 
Mačkov temeljni cilj v času Kulovčevega približevanja HSS je bil uresničitev 
avgustovskega sporazuma (1939) s Cvetkovićem, ki je zagotavljal avtonomijo v 
okviru banovine Hrvaške in utrditev lastne oblasti v njej. Hrvaški predstavniki 
v vladi so bili zato na podlagi širokih pooblastil, ki jim jih je dajal sporazum, 
osredotočeni predvsem na izgradnjo in utrditev lastnega položaja na Hrvaškem. 
Predsednik vlade Cvetković ni užival pretirane podpore med srbskim pre-
bivalstvom in srbskimi političnimi skupinami, tako da je bil njegov položaj v 
vladi razmeroma šibek in v precejšnji meri odvisen prav od Mačkove podpore. 
Govorilo pa se je tudi že o upadu vpliva SLS na beograjski politični sceni po 
Koroščevi smrti, tako da je Mačku ustrezalo trenutno razmerje sil v vladi in si 
pri tem ni želel nikakršnih sprememb. 
Po Ahčinovem mnenju naj bi bila Mačkova pričakovanja naslednja: »Hrvati 
želijo dualizem, dvojno monarhijo, in oni bi hoteli, da bi bili Slovenci podrejeni 
njim. Oni razvijajo v letakih in na druge načine v slovenski propagandi los von 
Belgrad in pravijo: ‘Držite se nas, mi vam bomo vse dali, a ne Srbi.’«
340
335 Maček, In the Struggle for Freedom, str. 225.
336 Konstantinović, Politika sporazuma, str. 252.
337 Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, str. 173.
338 Vodušek Starič, Liberalni patriotizem, str. 61.
339 Jurčec, Dr. Ivana Ahčina spomini, str. 3
340 Jovanović Stoimirović, Dnevnik, str. 431.
122 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Mačkov odnos do Kulovca in slovenske avtonomije je tako kazal prepriča-
nje, da je z ustanovitvijo hrvaške banovine zagotovljena hrvaška prevlada nad 
zahodno polovico jugoslovanske države, tako da si je vodja HSS medsebojno 
sodelovanje predstavljal na drugačnih temeljih, kot je to pričakoval Kulovec. 
Zato se naslonitev na hrvaško politiko, ki naj bi bila po Kulovčevem prepričanju 
v boju za slovensko avtonomijo proti beograjskemu centralizmu bolj načelna, v 
razmerah sporazuma Cvetković-Maček ni izkazala tudi za uspešnejšo. V sklopu 
zapletenih mednarodnih okoliščin je vodstvo Slovenske ljudske stranke zah-
tevo po banovini Sloveniji februarja 1941 umaknilo z dnevnega reda, čeprav se 
avtonomiji kot programskemu cilju ni odpovedalo. Slovensko-hrvaška naveza 
se je namreč izkazala za precej krhko in je zatajila ob prvi resnejši preizkušnji 
aprila 1941, kljub temu da je Maček v svojih spominih Kulovca označil za svo-
jega slovenskega prijatelja.
341
 Za Kulovčevo delovanje v Mačkovi senci je bilo 
značilno, da je podpiral jugoslovansko približevanje silam osi in bil tudi za 
pristop k trojnemu paktu, za zgled pa je bil v tem času postavljen predsednik 
vichyjske Francije Phillipe Petain.
342
 Korošec je s svojimi pobudami izkazoval 
precej večje ambicije tako na jugoslovanskem kot mednarodnem prizorišču, 
kjer je skušal dejavno oblikovati jugoslovansko politiko, kot pa Kulovec s svojo 
pasivno držo in sledenjem Mačku, v odnosu do katerega je bil v izrazito podre-
jenem položaju. V tem pogledu je šlo za dvoje različnih dojemanj, kako uresni-
čevati slovenske, pa seveda tudi strankarske interese v jugoslovanski državi. 
Korošec in Kulovec si poleg tesne naslonitve na Nemčijo tudi nista želela raz-
pada skupne države, čeprav jima je bil skupen precejšen dvom glede nadaljnjega 
obstoja Jugoslavije v tedanjih mednarodnih razmerah. Po državnem udaru 27. 
marca 1941, ko je postalo jasno, da bo Jugoslavija napadena in bo na delu nje-
nega ozemlja ustanovljena hrvaška država, je Kulovec s pomočjo Mačka skušal 
doseči ustanovitev skupne hrvaško-slovenske države pod pokroviteljstvom sil 
osi, a voditelj HSS ni želel sprejeti niti vodstva Neodvisne države Hrvaške, kaj 
šele skupne države, pa tudi nemški in italijanski načrti s slovenskim ozemljem 
so bili povsem drugačni, tako da do uresničitve Kulovčeve zamisli o skupni 
državi ni prišlo.
343
 A vprašanje, v kolikšni meri je bil pri tej pobudi Kulovcu 
zgled Šušteršičev predlog italijanskim diplomatom iz aprila 1919 o ustanovitvi 
slovensko-hrvaške republike, ostaja odprto.
344
 Takoj po vesteh o puču 27. marca 
1941 v Beogradu je tudi jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu Vladimir Vauhnik 
v pogovoru z Edmundom Glaise Horstenauom razmišljal o podobni slovensko-
-hrvaški kombinaciji, vendar iz dostopnega gradiva ni jasno, ali je bil njegov 
341 Maček, In the Struggle, str. 225.
342 Godeša, Maršal Petain, str. 255–266.
343 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 201–244.
344 Kacin Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 173–176.
123 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
predlog na kakršen koli način povezan s Kulovčevo kasnejšo pobudo o skupni 
slovensko-hrvaški državi.
345
V novih razmerah po napadu na Jugoslavijo se je najboljši položaj obetal 
Hrvatom (predvidena ustanovitev samostojne države), zato se je celotna pobuda 
Slovenske ljudske stranke pred napadom sil osi na Jugoslavijo usmerila k podobni 
rešitvi tudi za Slovence, tako da je za tedanji vrh katoliške politike hrvaški pri-
mer predstavljal vzor. V ta namen so na pobudo Kulovca ob napadu sil osi na 
Jugoslavijo, predstavniki političnih strank 6. aprila 1941 ustanovili Narodni svet 
za Slovenijo, ki mu je predsedoval ban Dravske banovine, Marko Natlačen.
346
 
Svet si je za nalogo zadal, »da se Slovenija proglasi za samostojno državo, ki naj 
pristopi k osi«.
347
 
Prizadevanja slovenske predvojne politične elite ob začetku agresije nad 
Jugoslavijo, da bi se postavila ob bok Jozefu Tisi in Anteju Paveliću, niso obro-
dila sadov zaradi Hitlerjevega odločnega nasprotovanja takšni rešitvi. V naspro-
tju z navedenimi pričakovanji je bilo slovensko ozemlje razdeljeno in priklju-
čeno trem sosednjim agresorskim državam. Slovenski predvojni politični eliti v 
Hitlerjevih načrtih ni bila namenjena niti vloga »polnopravnih« kvizlingov, kot 
so tedaj pogosto označevali osebe, ki so prevzele takšno ali podobno vlogo kot 
voditelja marionetnih držav (puppet state) Slovaške in NDH. Tudi takšen »kvi-
zlinški« status je bil za slovensko predvojno elito v okviru nacističnega »novega 
reda« povsem nedosegljiv. Vodilni predstavniki predvojnega političnega življe-
nja so pristali na aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji. To je nato 
potrdila še »poklonitvena deputacija« konzulte, ki se je v Rim odšla zahvaliti 
Mussoliniju in papežu za »blagohotno naklonjenost do slovenskega naroda«. 
Zadovoljiti so se morali s povsem marginalnim položajem in simbolično vlogo, 
s članstvom v fašistični pokrajinski konzulti. To telo je imelo zgolj posvetovalni 
značaj, v katerem so s potrjevanjem odločitev pokrajinskih fašističnih oblasti 
zgolj izkazovali svojo lojalnost do italijanske države in fašističnega režima.
Kasnejše Natlačenovo delovanje (naslonitev na Italijane z željo po ustano-
vitvi vlade pod italijanskim pokroviteljstvom in poskus združitve slovenskega 
ozemlja pod Italijo, priznavanje priključitve Ljubljanske pokrajine h Kraljevini 
Italiji in ustanovitev konzulte ter njen obisk v Rimu pri papežu in Mussoliniju, 
ponoven poskus navezave stikov s Hitlerjem)
348
 je pomenilo nadaljevanje 
Kulovčeve in Krekove pobude, ki je izvirala iz težnje po uresničitvi hrvaške reši-
tve tudi v slovenskem primeru. Ta želja je izhajala iz prepričanja o dolgotrajnosti 
345 Broucek, Ein General im Zwielicht, str. 687. Tudi Pleterski, Cerkev in države v okupirani Sloveniji 
1941–1945, str. 196.
346 Bojan Godeša, Okupacija kot prelomnica, str. 91–110.
347 Saje, Belogardizem, str. 20
348 Godeša, »Ali bi ne bilo za vse Slovence«, str. 211–226. 
124 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
prevlade sil osi ter prepričanja, da v takih razmerah obnovitev Jugoslavije ni ver-
jetna. S poskusi pridobiti si podporo na osni strani je Natlačen prenehal šele po 
obisku v Rimu junija 1941 in še to ne zato, ker bi menil, da je ta politika zgrešena, 
temveč ker na drugi strani ni bilo nobenega pozitivnega odgovora.
Opisano ravnanje predvojne slovenske družbene elite v prvih mesecih oku-
pacije se je tako gibalo v iskanju ustrezne rešitve slovenskega vprašanja zgolj v 
okviru totalitarnega in rasističnega »novega reda« ter je s priznanjem aneksije 
Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji pomenilo njihov pristanek na debe-
lacijo Jugoslavije, tj. nepriznavanje njene državne kontinuitete in pristanek na 
njeno razkosanje.
349
 Privolitev v aneksijo je pomenila, kot je to poudaril Janko 
Pleterski, tudi »priznanje tuje oblasti kot domače«.
350
 Na podlagi pristanka pred-
vojnih strankarskih voditeljev na aneksijo seveda ti nastalih razmer po agresiji 
sil osi na Jugoslavijo niso mogli obravnavati kot okupacije. Takšno ravnanje je 
bilo v popolnem nasprotju s stališčem vlad zavezniških držav, vključno z jugo-
slovansko begunsko vlado. Za zaveznike je bilo takšno stališče v nasprotju z 
mednarodnim pravom in je zato predstavljalo popolnoma nedopustno ravna-
nje, ki ga niso priznavali kot zakonitega. Tudi z vidika predvojne jugoslovan-
ske zakonodaje je bilo mogoče tako ravnanje obravnavati kot zelo hudo kršitev. 
Potrditev legitimiranja razkosanja slovenskega ozemlja kot dokončne rešitve je 
bila z vidika slovenskih nacionalnih interesov s strani sodobnikov opredeljena 
kot največja katastrofa za slovenski narod. Razumljiva posledica političnega in 
moralnega diskreditiranja pretežnega dela predvojne politične elite je bila izguba 
verodostojnosti pred znatnim delom domačega prebivalstva, pa tudi v medna-
rodnih zavezniških krogih so bili ogorčeni nad njihovim ravnanjem. Takšni 
negativni odmevi na ravnanje predvojnih oblastnih struktur ob napadu sil osi 
na Jugoslavijo so kazali, da se je njihov čas nastopati kot legitimen in zakonit 
predstavnik slovenskih interesov pred domačim prebivalstvom in mednarodno 
skupnostjo dejansko iztekel. 
Po okupaciji in razkosanju kraljevine Jugoslavije aprila 1941 s strani osnih 
držav je nastal povsem nov položaj, ko so se, ločeni z državnimi mejami, Slovenci 
in Hrvati znašli v okviru nacističnega totalitarnega in rasističnega »novega reda« 
v povsem različnih položajih. Na usodo obeh narodov v okviru novega reda, ki 
so ga vzpostavljale sile osi, je odločilno vplivalo Hitlerjevo mnenje, da Slovenci in 
Srbi niso nikoli bili prijatelji Nemcev, medtem ko je za Hrvate menil, da so silam 
osi naklonjen narod.
351
 To diametralno nasprotno Hitlerjevo stališče se je odra-
349 Tomšič, Vojno in nevtralnostno pravo.
350 Pleterski, Pravica in moč, str. 409.
351 V tem pogledu seveda Hitlerjeve ocene o popolni hrvaški naklonjenosti silam osi ne gre razumeti 
dobesedno, saj so tik pred napadom na Jugoslavijo britanski diplomati ugotavljali, da je znaten del 
hrvaškega prebivalstva v osnovi vendarle protifašistično usmerjen.
125 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
zilo tudi v položaju obeh narodov, ki naj bi jih Slovenci in Hrvati imeli v novem 
redu. Na ozemlju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine je 10. aprila 1941, torej še 
pred kapitulacijo jugoslovanske vojske, nastala Neodvisna država Hrvatska 
(NDH) pod vodstvom ustašev Anteja Pavelića. Čeprav je šlo za satelitsko državo, 
ki je bila povsem odvisna od nacistične Nemčije in fašistične Italije in jo je pri-
znavalo le nekaj držav ter tudi ni zajemala celotnega hrvaškega nacionalnega 
ozemlja (Dalmacija, Istra), je zlasti na začetku mnogo Hrvatov doživljalo usta-
novitev lastne države kot vrhunec v uresničitvi nacionalnih stremljenj. Medtem 
ko naj bi Hrvaška postala v načrtih osnih sil pomemben regijski dejavnik, pa je 
bila Sloveniji in Slovencem v očeh načrtovalcev »nove Evrope« namenjena pov-
sem drugačna usoda. Okupacija in razkosanje slovenskega ozemlja, ki so si ga 
priključile sosednje države (Nemčija, Italija, Madžarska in NDH), je pomenila 
najnižjo točko v slovenski novejši zgodovini. Že pred okupacijo so Slovenci živeli 
v štirih državah (Jugoslaviji, Italiji, Avstriji oz. Nemčiji in na Madžarskem) in 
je bila tretjina narodnega telesa izven matične države Jugoslavije izpostavljena 
asimilacijskim pritiskom. Po okupaciji pa slovensko ozemlje ni bilo razkosano 
le med štiri okupatorje, temveč še znotraj zasedenega ozemlja razdeljeno na 11 
upravnih enot, od katerih je imela le Ljubljanska pokrajina središče na ozemlju 
današnje Republike Slovenije. Dolgoročni cilj vseh okupatorjev, čeprav so se raz-
likovali po metodah, je bila raznaroditev Slovencev – etnocid, zato za Slovence 
kot etnično enoto ni bilo prostora v novem evropskem redu, ki so ga ustvarjale 
sile osi. Tako stanje je potrjevala tudi pogodba o nasledstvu bivšega jugoslovan-
skega prostora iz leta 1942, kjer Slovenci in Slovenija, za razliko od Hrvaške in 
Srbije, sploh niso bili omenjeni. 
Kako poznana je bila usoda Slovencev v okviru nacističnega novega reda, 
preprečljivo dokazuje mnenje poljskega pravnika in lingvista judovskega rodu 
Raphaela Lemkina, ki je skoval izraz »genocid« in ga utemeljil, izraz pa je v neko-
liko spremenjeni podobi dobil tudi potrditev v Združenih narodih leta 1948. 
V svojem, leta 1944 izdanem delu Axis Rule in Occupied Europe je zapisal: 
»Prakso iztrebljenja narodov in etničnih skupin, ki jo izvajajo zavojevalci avtor 
imenuje »genocid«, kot pojem, ki izvira iz grške besede genos (pleme, rasa) in 
latinske besede cide (po analogiji z homocidom, fratricidom) (…). Genocid se 
izvaja skozi usklajene napade na različne vidike življenja podrejenih ljudstev: na 
političnem polju (…); na socialnem področju (…); na kulturnem področju (..); 
na ekonomskem področju (…); v biološkem smislu (…); na področju fizičnega 
obstoja (ki vključuje racioniran sistem za nenemško prebivalstvo, ki vodi k stra-
danju, z množičnim pobijanjem, v glavnem Judov, Poljakov, Slovencev in Rusov); 
na religioznem področju (…); na področju morale.«
352
 
352 Lemkin, Axis Rule in Occupied Europe, str. XI–XII.
126 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Tako je Raphael Lemkin kot izumitelj in pravni utemeljitelj pojma »genocid« 
ter kot tak osrednja avtoriteta na področju novih pravnih norm za nasilje, ki ga 
je izvajal predvsem nacistični režim, postavil Slovence glede na njihovo ogrože-
nost ob bok Judom, Poljakom in Rusom, za katere je menil, da so najbolj izposta-
vljeni genocidnim namenom. Ocena o tedanjem skrajno nezavidljivem položaju 
Slovencev kot enem najbolj ogroženih narodov s strani nacističnega režima je 
bila tako že za časa vojne podana z najbolj verodostojnega in merodajnega mesta. 
II. 
Pri okupaciji slovenskega ozemlja je sodelovala tudi NDH. Nova nemško-
-italijansko-hrvaška meja je v glavnem sledila utrjeni meji med avstrijsko in ogr-
sko polovico habsburške monarhije, vendar pa je prišlo do nekaterih popravkov. 
Po razmejitvi med nacistično Nemčijo in NDH poleti 1941 so slednji pripadle 
štiri vasi ob glavni cesti Zagreb–Ljubljana pod gradom Mokrice (ta je bil do tedaj 
v posesti zagrebške nadškofije, a ni pripadel NDH), ki so bile do tedaj v Dravski 
banovini: Jesenice na Dolenjskem, Obrežje, Bregansko selo (danes Slovenska 
vas) in Nova vas (danes Nova vas pri Mokricah). Krajevna tradicija pripove-
duje o advokatu in prevajalcu dr. Ivanu Brliću z močnimi zvezami v vrhu NDH, 
preko katerih si je izboril upoštevanje svoje želje po priključitvi tega območja.
353
 
Nekoliko zahodneje je NDH pripadla tudi vas Čedem v Gorjancih. V pogajanjih 
o novi nemško-hrvaški meji je sicer hrvaška stran zahtevala tudi še nekatere 
druge popravke v svojo korist, a jih je nemška stran zavrnila z utemeljitvijo, da je 
temelj razmejitve stara historična meja izpred 1918.
354
 Hrvaške oblasti so zahte-
vale tudi priključitev Bele Krajine, vendar italijanska stran na to ni pristala.
355
 V 
deklaraciji, datirani z 31. marcem 1941 (verjetno je nastala šele 5. aprila 1941
356
), 
ki je izražala zahtevo po proglasitvi neodvisne hrvaške države, je bilo zahte-
vano, da ta zajame tudi Prekmurje.
357
 Tako so nemška, italijanska in madžar-
ska zasedba Slovenije preprečevale večjo uresničitev ustaških želja po priključi-
tvi slovenskega ozemlja hrvaški državi. Takšne zahteve že v izhodišču niso bile 
skromne in so izražale težnjo ustaškega gibanja, da postane Hrvaška pod priti-
skom sil osi nastajajočih sprememb v jugovzhodni Evropi pomemben političen 
353 Guštin, O Slovencih v Jasenovcu, str. 14 in Slovenske vasi ob Bregani je dobil Pavelić, str. 330–331. Na 
zasedbo slovenskih krajev s strani NDH je že leta 1952 opozoril Tine Debeljak (pod psevdonimom 
Janez Martinc), Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji, str. 206, čeprav je navedel napačne vasi 
(Štrigova) v ljutomerskem okraju.
354 Olshausen, Zwischenspiel auf dem Balkan, str. 177.
355 Ferenc, Neodvisna država Hrvatska, str. 403.
356 Boban, Maček i politika Hrvatske seljačke stranke (II)., str. 408–409. 
357 Petranović, Zečević, Jugoslovenski federalizam, str. 579.
127 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
dejavnik v tem prostoru. Tako je Ante Pavelić januarja 1940, ko so se preigra-
vale različne kombinacije glede usode jugoslovanskega ozemlja, v pogovoru z 
italijanskim zunanjim ministrom Galeazzom Cianom predlagal, da se hrvaški 
državi priključi cela Slovenija. Ob vzpostavitvi hrvaške države, ki bi nastala pod 
pokroviteljstvom fašistične Italije, bi se namreč tudi Slovenija morala prilagoditi 
novemu položaju. Pavelić je sicer poudaril, da Hrvati nimajo absolutne naci-
onalne pravice zahtevati Slovenije, toda zanjo ne obstaja nikakršna drugačna 
možnost, poleg tega pa so Slovenci povsem slovanske krvi in podobni Hrvatom. 
Hrvaški državi priključena Slovenija pa bi uživala določeno stopnjo avtonomije. 
Pavelič je v pogovoru še poudaril, da so s Slovenci vedno živeli v soglasju in da 
bi bilo slovensko gospodarstvo pomembno za hrvaško državo. Na sestanku, kjer 
se je italijanski zunanji minister Ciano strinjal s Pavelićevimi predlogi, so tudi 
menili, da morebitni popravek slovenske meje proti nemškemu rajhu (maribor-
ski okraj), ki bi zadovoljil nemške interese v Sloveniji, ne bi bil primeren, da ne bi 
prekršili načel, ki jih je razglašal prav Hitler o svetosti tedanjih južnih meja nem-
škega rajha.
358
 V svojih predvojnih načrtih je ustaško gibanje tudi javno pou-
darjalo, da mora »bodoča samostojna hrvaška država obsegati poleg Hrvaške 
tudi Bosno in Hercegovino, Slovenijo, Vojvodino, Črno Goro in Sandžak«.
359
 O 
tem priča zemljevid na ustaškemu letaku, namenjenem hrvaškemu narodu, ki 
ga je izdelal Mladen Lorković. Poudarjal je, da mora v Novo Evropo vstopiti 
svobod na in neodvisna hrvaška država na vsem označenem nacionalnem in 
zgodovinskem področju, s pojasnilom, da za Slovenijo in Črno Goro velja pra-
vica do samo odločbe.
360
T udi kasneje so se pojavljali nekateri predlogi, ki so kazali zanimanje NDH za 
slovensko ozemlje. V začetku 1943 se je pojavila ideja, menda celo Mussolinijeva, 
da bo prihodnja meja med NDH in Italijo na Soči.
361
 Vprašanje priključitve dela 
slovenskega ozemlja k NDH se je ponovno odprlo, ko je bila po kapitulaciji 
Italije italijanska okupacijska oblast prisiljena zapustiti Ljubljansko pokrajino. 
Izstop Kraljevine Italije iz bloka sil osi je namreč postavil pod vprašaj dotedanje 
nemško-italijanske sporazume o delitvi interesnih področij. V nemškem iska-
nju rešitve statusa celotnega prostora najvzhodnejših predelov italijanske države 
(pokrajine Trst, Videm, Gorica, Reka, Pulj in Ljubljanska pokrajina), v katerem 
je bilo nato ustanovljeno operacijsko območje Jadransko primorje, je bila sprva 
negotova tudi usoda Ljubljanske pokrajine. Poleg Italijanske socialne repu-
blike pod Mussolinijevim vodstvom, ki je nastala po volji nacistične Nemčije 
358 I Documenti Diplomatici Italiani. Nona serie: 1939–1943. Vol. III, str. 162–164. Tudi Pupo, Slovenia 
e Dalmazia, str. 130.
359 Ademović, Novinstvo i ustaška propaganda, str. 41.
360 Krizman, Ante Pavelić i ustaše, str. 336.
361 Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 364.
128 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
in se ni nameravala odreči ozemljem, ki jih je pridobila Kraljevina Italija (tudi 
Ljubljanski pokrajini ne), je skušala kapitulacijo Italije izkoristiti tudi NDH. 
Hrvaška država, ki je še naprej ostajala zaveznik nacistične Nemčije, je v svoje 
meje skušala vključiti tista ozemlja (Dalmacija, vzhodna Istra), ki jih je bila z 
majskim sporazumom 1941 prisiljena odstopiti fašistični Italiji, ter hkrati sku-
šala pridobiti tudi hrvaška ozemlja, ki so Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni 
pripadla z rapalsko pogodbo. V takih razmerah je v iskanju novega ravnotežja, 
ko so se glede položaja Ljubljanske pokrajine pojavljali najrazličnejši predlogi, 
ki so segali vse od uvedbe vojne uprave pa do slovenske avtonomne uprave, v 
katero so bili Nemci celo pripravljeni sprejeti predstavnike partizanskega giba-
nja (Prežihov Voranc
362
), je 9. septembra 1943 nemški zunanji minister Joachim 
von Ribbentrop v telefonskem pogovoru s poslanikom v Zagrebu Siegfriedom 
Kaschejem povpraševal po Pavelićevem zanimanju za slovensko Ljubljansko 
pokrajino.
363
 Pavelić je na ta predlog odgovoril, da NDH želi ostati nacionalna 
država in zato ne želi slovenskega ozemlja, ker bi to lahko povzročilo spore. 
Hkrati pa je ustaški vodja menil, da bi bilo dobro, če bi se Slovenci iz Ljubljanske 
pokrajine in tudi tisti iz Gorice, Gradiške in Istre združili v eno državno telo v 
okviru rajha.
364
 Prav izražena želja po združitvi nekaterih delov slovenskega oze-
mlja (le tistih, ki so bila pod italijansko nadoblastjo, ne pa tudi tistih, ki so bila 
pod nemško okupacijo – Gorenjska, Slovenska Štajerska) v okviru novega reda, s 
katero bi bili po Pavelićevem mnenju Hrvati zadovoljni, je verjetno predstavljala 
izhodišče za načrt o konfederalni povezavi med Pavelićevo NDH in Slovenijo. 
Hrvaški konzul v Ljubljani Salih Baljić je bil posrednik med predstavniki 
Slovenske ljudske stranke in ustaškimi oblastmi v Zagrebu, kjer je tudi nastal 
osnutek Temeljna načela za državno zvezo med Nezavisno državo Hrvatsko 
in Slovenijo. Konzul je slovenskim politikom predlagal, da bi ta osnutek dva 
poslanca odnesla v Zagreb in ga tam predložila poglavarju kot slovenski predlog, 
le-ta pa bi ga potem dal odobriti Hitlerju. Že pred tem so se pojavili pomisleki, 
da je to ozemlje predmet nemških načrtov, a so dobili odgovor, da je to nemški 
predlog, dajejo pa ga ustaši, da se to ne bi štelo za nemško šibkost. Morda je torej 
šlo celo za nemški načrt, ki so ga sugerirali hrvaškemu vodstvu, le-to pa ga je 
nato ponudilo Slovencem.
365
 Vendar je že vzpostavitev avtonomnega položaja 
Ljubljanske pokrajine v okviru operacijskega območja Jadransko Primorje načrte 
o državni povezavi med NDH in Slovenijo v nemških očeh dejansko napravila 
za brezpredmetne.
366
 Glede na to, da je bil načrt slovensko-hrvaške konfederacije 
362 Druškovič, Prežihov Voranc, str. 424–425.
363 Krizman, Ustaše i Treći reich (I), str. 142. 
364 Kisić Kolanović, Mladen Lorković, str. 306. Tudi Kristen, Meje in misije, str. 293, op. 1028.
365 Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 365.
366 Giron, Zapadna Hrvatska u Drugom svjetskom ratu, str. 267. 
129 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
napisan v slovenskem jeziku, je moral pri njegovi izdelavi sodelovati nekdo, ki 
ga je bil vešč. Po nekaterih podatkih naj bi načrt pripravil v Zagrebu živeči vodja 
pred okupacijo marginalne slovenske Kmečko-delavske stranke Pavle Horvat, ki 
je po lastnih trditvah deloval na slovensko-hrvaškem zbliževanju.
367
 Glede na to, 
da je bil Horvat na slovenskem političnem prizorišču brez vsakršnega omembe 
vrednega vpliva, a je hkrati prejemal denar iz tajnega fonda zunanjega ministr-
stva NDH (deset milijonov kun),
368
 kaže, da je za načrtom slovensko-hrvaške 
konfederacije v ozadju vendarle stala hrvaška vlada. Tako so na slovenski strani 
tudi razumeli predlog skupne konfederacije. Zato je bolj verjetno, da je hrva-
ško vodstvo k ponudbi za državno zvezo vzpodbudilo omenjeno Ribbentropovo 
poizvedovanje o Ljubljanski pokrajini, ki so ga v Zagrebu očitno razumeli kot 
nemško prepustitev slovenskega ozemlja vplivnemu območju NDH. Poleg tega 
tudi hrvaško prizadevanje, da bi Slovenci nastopili pred Hitlerjem kot pobudniki 
te ideje, kaže, da so skušali zvezo predstaviti kot slovenski predlog. Poleg tega je 
iz predloga skupne zveze tudi razvidno, da položaja Slovenije in NDH ne bi bila 
povsem enakopravna. Državna zveza med Slovenijo in NDH bi namreč imela 
skupnega državnega poglavarja. Ta bi bil seveda Ante Pavelić, ki bi bil obenem 
tudi skupni vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil. Skupna bi bila tudi uprava 
zunanjih zadev in enoten carinski, valutni, prometni, pomorski in poštni delo-
krog. O vseh stvareh, zlasti še o ozemeljskem obsegu Slovenije, naj bi se spora-
zumeli v dogovoru s predstavniki nacistične Nemčije.
369
 Načrt je v bistvu pred-
stavljal tedanjim razmeram prilagojeno težnjo po podreditvi Slovenije, ki jo je 
Pavelić že januarja 1940 izrazil na pogovoru s Cianom. 
Vodstva slovenskih političnih strank
370
 in ljubljanski škof Gregorij Rožman 
so to pobudo odločno zavrnili kot nesprejemljivo, ker so se zavzemali za jugo-
slovansko rešitev.
371
 Pač pa so se predstavniki slovenskih političnih strank 
v Ljubljani odločili, da bodo še naprej ohranjali stike z ustaškimi oblastmi. 
Hrvaški predlog državne zveze NDH in Slovenije, ki je bil najverjetneje spod-
bujen z Ribbentroppovim poizvedovanjem, je bil zadnji poskus s strani NDH 
za zagotovitev politične prevlade nad slovenskim prostorom oz. vsaj njegovim 
delom. 
367 SI AS 1931, šk. 935.
368 Krizman, Ustaše i Treći Reich (II), str. 48, 286.
369 SI AS 1931, šk. Osebna zbirka dr. Albina Šmajda, a. e. 3978–3980. Temeljna načela za državno zvezo 
med Nezavisno državo Hrvatsko in Slovenijo. Tudi Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 
369–371.
370 Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 365.
371 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 311.
130 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
III.
V svoje meje je NDH zajela tudi Slovence, ki so že pred okupacijo živeli zlasti 
v Zagrebu in ob slovensko-hrvaški narodnostni meji, od Čakovca do Karlovca 
in Sušaka. Med njimi je bilo precej primorskih Slovencev – emigrantov iz Italije, 
ki so jih jugoslovanske oblasti naseljevale ob Istranih v Zagrebu in drugih hrva-
ških mestih. Po nekaterih ocenah jih je bilo v Zagrebu skupaj nekaj deset tisoč. 
Nemško zunanje ministrstvo je ocenilo njihovo število v NDH maja 1941 na 
30.000 oseb. Kot je objavilo poluradno glasilo Hrvatski narod, je bilo v NDH 
maja 1941 37.020 »Štajercev in Kranjcev«, kot so v skladu s tedanjim splošnim 
trendom okupatorskih sil, ki so zanikale slovensko nacionalno identiteto, ozna-
čevali Slovence. Precej Slovencev se je vsaj prehodno naselilo na območju NDH 
potem, ko jih je nemški okupator pognal čez še ne utrjeno mejo v prvih dneh 
okupacije ali pa so pobegnili preko meje, da bi se izognili izgonu oziroma poli-
tičnemu preganjanju.
372
 
Nacistične okupacijske oblasti so v svoji raznarodovalni politiki do Slovencev 
na zasedenem ozemlju Štajerske in Gorenjske predvidele tudi izgon 220.000 
do 260.000 Slovencev. Sčasoma so okupacijske oblasti svoje načrte o etničnem 
čiščenju morale prilagoditi in je bilo izgnanih okoli 80.000 Slovencev. Nemška 
država je imela s Slovenci velike preselitvene načrte, ki so v veliki meri zade-
vali prav NDH, čeprav Hitler sprva ni dovolil, da bi jih odpeljali na Hrvaško, 
ker bi bili preblizu svoji domovini, zato so morali izgnanci v prvem izselitve-
nem valu, razen katoliških duhovnikov in redovnic, oditi v Srbijo. Razmere na 
področju Jugoslavije so prisilile nemške oblasti, da so morale privoliti v izgon 
Slovencev v NDH, kajti zaradi velikega pritoka srbskih beguncev iz NDH in 
Bačke ter Baranje, nemške vojaške oblasti skupaj s srbsko kolaboracionistično 
civilno upravo niso mogle najti dovolj transportnih, nastanitvenih in prehram-
benih možnosti za slovenske izgnance. Čeprav se je tudi ustaška oblast sprva 
branila prihoda Slovencev, pa so skupaj z nacističnimi oblastmi na konferenci 
v Zagrebu 4. junija 1941 našli skupno korist in za obe strani ugodno rešitev, s 
katero bi se nacisti rešili Slovencev, ustaši pa Srbov. Po sklepih konference naj 
bi namreč vzajemno in vzporedno teklo izganjanje Srbov iz NDH v Srbijo in 
Slovencev iz zasedenih slovenskih pokrajin v NDH, in to po ključu: izgnanca 
za izgnanca. Tako naj bi večina slovenskih izgnancev pristala v NDH in bi jih 
oblasti nastanile predvsem na imetju pobitih in izgnanih Srbov in Judov.
373
 Po 
prvotnih načrtih naj bi NDH v zameno za izgnane Srbe sprejela okoli 150.000 
Slovencev. Okoliščine temu načrtu niso bile naklonjene, prav tako pa mu niso 
372 Guštin, O Slovencih v Jasenovcu, str. 13–14.
373 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji, str. 225–239. 
131 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
bile naklonjene niti ustaške krajevne oblasti.
374
 Tako se je prvotna številka posto-
poma zmanjševala. Avgusta 1941 se je položaj spremenil in nemške oblasti niso 
bile več zainteresirane za naselitev Slovencev v NDH, temveč so jih začele izga-
njati v Nemčijo.
V prvem izselitvenem valu je tako v začetku julija 1941 nemški okupator 
v NDH izgnal le 349 duhovnikov lavantinske in ljubljanske škofije, ki se jih je 
obvezala sprejeti zagrebška nadškofija.
375
 Duhovnike so sprva zbrali v Zagrebu, 
kjer so jih razdelili. Redovniki so šli v samostane svojih redov, starejši duhov-
niki v Slavonsko Požego, mlajši so ostali v Zagrebu. Gorenjski duhovniki so bili 
poslani v Đakovo (mlajši) in Sremske Karlovce (starejši). Avgusta 1941 so jih 
začeli nameščati kot kaplane ali goste, največ v banjaluški škofiji. Veliko se jih je 
tudi vrnilo v Ljubljansko pokrajino, kjer jih je sprejela ljubljanska škofija.
V drugem izselitvenem valu je nemški okupator na območje NDH izgnal 
okoli 9.800 Slovencev. Oblasti so jih, z izjemo enega transporta, najprej namestile 
v sprejemnem taborišču v Slavonski Požegi. Potem ko so iz njihovega naselitve-
nega območja izvzele obmejne predele, Dalmacijo, Liko in Zagreb, so Slovence 
namestile po posameznih okrajih, v juliju 194, največ v Bosni in južno od Save, 
kasneje pa v severni Hrvaški. Tako se je po navedenih podatkih in ocenah na 
ozemlju NDH v letu 1941 nahajalo okoli 47.000 Slovencev.
376
Dejanski položaj Slovencev na Hrvaškem v času NDH je bil slabši kot pred 
vojno. Namenjena jim je bila postopna integracija, šlo je za proces, ki je sicer 
potekal že pred vojno. Slovenci sicer neposredno niso občutili preganjanja, ki bi 
za podlago imelo nacionalno opredelitev, gotovo pa so čutili povečan odpor in 
nestrpnost do tujcev, ki je rasla že pred vojno in je dosegla višek z ustanovitvijo 
NDH. Z izjemo društva Sloga, ki ga je vodil Pavle Horvat, so bila vsa predvojna 
slovenska društva ukinjena. Tudi vsa slovenska podjetja so dobila hrvaške nad-
zornike. Avgusta 1941 so se morali vsi Slovenci na območju Zagreba obvezno 
prijaviti. Vse to kaže, da se je politični nadzor krepil tudi nad Slovenci. 
Položaj slovenskih izgnancev v NDH je bil slab, celo precej slabši, kot pa 
so pričakovale oblasti v NDH. Lokalne oblasti v NDH so iz različnih razlogov 
(političnih, ekonomskih) izražale pomisleke glede sprejema slovenskih izgnan-
cev, tako da je bilo med 140 okraji v NDH le okoli 55 takih, ki niso odklanjali nji-
hovega sprejema. Cele skupine izgnancev so bile nastanjene v nekaterih mestih 
(Sarajevo, Banja Luka, Bosanska Gradiška, Sanski Most, Visoko, Petrinja, Osijek, 
Valpovo). Oblasti v NDH so zagotavljale le minimalno sistemsko pomoč sloven-
skim izgnancem, kar je ob dejstvu, da so ti že sam izgon doživljali kot veliko 
374 Goldstein, Iseljevanje Srba i useljevanje Slovenaca, str. 595–605. 
375 Armanda, Nadbiskup Alojzije Stepinac, str. 5–20.
376 Guštin, O Slovencih v Jasenovcu, str. 14–15.
132 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
nesrečo, predstavljalo zanje izjemno težavne okoliščine, v katerih so se znašli 
neprostovoljno. Prebivali so v skupnih prostorih in se hranili v skupnih men-
zah, za katere so skrbele mestne oblasti. Precej izgnancev je bilo razmeščenih po 
različnih krajih na podeželju. V mnogih primerih so jih nastanili v izpraznjenih 
hišah pobitih ali pregnanih Srbov in Judov. Ob nezadostni hrani je izgnance 
pestilo še pomanjkanje obleke, perila, obutve in drugih življenjskih potrebščin. 
K slabemu gmotnemu položaju slovenskih izgnancev v NDH so pripomogle tudi 
mnoge ovire pri njihovem zaposlovanju. V letu 1941 se jih je zaposlilo komaj 
10 %. Kasneje so se razmere zaradi splošnega pomanjkanja delovne sile v tem 
pogledu izboljšale. Večina teh Slovencev je vojno preživela in se po njej vrnila v 
Slovenijo. 
Ker so se oblasti v NDH zavedale, da so nacisti pregnali Slovence iz poli-
tičnih razlogov in da zato niso niti prijatelji nacistične Nemčije niti njenega 
satelita NDH, so jih nadzirale in onemogočale vsakršno politično propagando. 
Tudi nemške oblasti so se še naprej zanimale za slovenske izgnance v NDH in 
poročale o neugodnih posledicah, da se »upad nemštvu prijaznega vzdušja pri 
 hrvaškem prebivalstvu lahko razlaga v zvezi s preseljevanjem Slovencev in njiho-
vim podtalnim rovarjenjem«.
377
 Zastopnik nemškega zunanjega ministrstva pri 
nemškem vojaškem poveljniku za Srbijo je 28. novembra 1942 poročal v Berlin: 
»Naravnost na Hrvaško izseljeni Slovenci naj se tudi ne bi sprijaznili z obstoje-
čimi razmerami. Po sporočilu državnega tajnika (Evgena) Kvaternika iz meseca 
maja se domneva, da se lahko okoli 80 % v Hrvaški prebivajočih Slovencev sma-
tra za sovražnike države.«
 378
Nekoliko drugačen je bil položaj slovenskih duhovnikov, za katere so 
poskrbele hrvaške cerkvene oblasti v Zagrebu in Đakovu.
379
 Zagrebški nadškof 
Alojzije Stepinac je vprašanje njihovega položaja urejal predvsem z maršalom 
Slavkom Kvaternikom. Nemško poslaništvo v Zagrebu je 12. januarja 1943 poro-
čalo o vplivu, ki naj bi ga imel zagrebški nadškof Stepinac na »vseskozi nemštvu 
sovraž no razpoložene slovenske katoliške duhovnike«, ker jih gleda kot sodobno 
izšolane dragocene sodelavce »pri svojem prizadevanju za širjenje in posodablja-
nje katoliške cerkve na Hrvaškem in jim zato nudi posebno varstvo in podporo«. 
Tako so imeli izgnani slovenski duhovniki kot kaplani ali gostje na župnijah, 
glede na vojne razmere in usodo, razmeroma ugoden položaj, čeprav so imeli 
težave s tistim delom hrvaške duhovščine, ki je bilo dejavno angažirano pri ures-
ničevanju načrtov NDH.
380
 
377 Ferenc, Slovenski izgnanci in NDH, str. 11–12.
378 Prav tam.
379 Armanda, Nadbiskup Alojzije Stepinac, str. 5–20.
380 Ferenc, Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, str. 82–84. 
133 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
Kljub prepovedi slovenskih društev delovanje Slovencev v NDH ni povsem 
zamrlo, a so nove okoliščine zahtevale drugačne oblike organiziranja in samo-
organiziranja. Za izboljšavo gmotnega položaja slovenskih izgnancev v NDH 
sta si prizadevala zlasti Rdeči križ v Ljubljani in Odbor za slovenske useljenike 
v Zagrebu. Ljubljanski Rdeči križ je imel pri hrvaškem Rdečem križu svojega 
odposlanca, ki je zbiral denarno in drugo pomoč za slovenske izgnance. Kmalu 
pa je večino pomoči za gmotni položaj slovenskih izgnancev prevzel oktobra 
1941 v Zagrebu ustanovljeni Odbor za slovenske useljenike, ki mu je predsedoval 
Krunoslav Draganović (za njim od januarja 1944 Franjo Harazim). Odbor, v kate-
rem je bilo delavnih zlasti nekaj Slovencev (npr. Jakob Richter, Anton Ogrizek, 
Alojz Colnar), je zbral precej denarnih sredstev in druge pomoči, vendar je bilo 
to premalo, da bi bistveno izboljšalo gmotni položaj izgnancev.
381
 Ob dobrodelni 
dejavnosti pa sta se obe organizaciji ukvarjali tudi z obveščevalno in drugimi 
tajnimi dejavnostmi, tako da je Draganović kasneje postal eden pomembnejših 
ljudi pri begu protikomunističnih beguncev, ki ga je organiziral Vatikan.
382
 S 
svojimi kanali pa je Rdeči križ pomagal tudi obveščevalni organizaciji Berliner 
Börsen Zeitung (BBZ), ki sta jo vodila Slovenec Vladimir Vauhnik in Hrvat 
Ante Anić in je delala za zahodne zaveznike. Sedež organizacije je bil v Ljubljani, 
obveščevalno mrežo pa je imela razpredeno po območju celotne Jugoslavije, 
severne Italije in srednje Evrope. Prav na Hrvaškem je bil Zagreb pomemben 
obveščevalni center te organizacije, pa tudi v drugih mestih (današnje) Hrvaške 
so bile posamezne postojanke (Reka, Zadar, Split, Dubrovnik, Osijek, Slavonski 
Brod).
383
 
Med Slovenci v NDH je bilo tudi veliko privržencev osvobodilnega gibanja, 
ki so se vključevali v hrvaške partizanske enote. Že leta 1941 je bil v Zagrebu 
ustanovljen mestni odbor Osvobodilne fronte, ki je imel pet rajonskih odborov 
in še tri posebne odbore: ekonomskega, za mobilizacijo in za propagando in tisk. 
V letih 1944–45 je bilo v Zagrebu natisnjenih 16 številk lista Osvobodilne fronte 
»Glas resnice«.
384
 
Podobno kot v nemški nacistični državi, ki je bila režimu NDH za zgled, je 
tudi v NDH pomembno mesto zavzemalo nasilje in to v prvi vrsti nad nacio-
nalno in rasno drugačnimi (Srbi, Judje, Romi), v nekoliko manjši meri pa tudi 
nad političnimi nasprotniki, vendar so tudi ti sčasoma postajali vse številnejši 
ne glede na nacionalnost. Proti njim je režim NDH ukrepal že od prvih dni 
z uvedbo izrednih ljudskih sodišč, naglih sodišč, premičnih naglih sodišč, ki 
so preganjala vsa dejanja zoper »čast in življenjske interese hrvatskega naroda«, 
381 Ferenc, Množično izganjanje Slovencev, str. 83.
382 Goňi, Resnična Odessa, str. 211–237.
383 Vauhnik, Nevidna fronta, str. 273.
384 Kržišnik-Bukić, O narodnostnem in kulturnem samoorganiziranju Slovencev na Hrvaškem, str. 157.
134 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
vsako propagandno dejavnost zoper novi režim, sabotažo, poslušanje tujih radij-
skih postaj (razen sil osi), komunistično propagando. Slovenci v NDH sicer niso 
občutili preganjanja, ki bi imelo za podlago nacionalno opredelitev, temveč so ga 
bili mnogi deležni kot politični nasprotniki režima NDH.
Na splošno bi lahko zločine režima NDH nad slovenskim prebivalstvom raz-
delili v dve kategoriji, in sicer na tiste, ki so bili povzročeni nad Slovenci v NDH, 
in tiste, ki so jih povzročile vojaške enote NDH, ko so vpadale na slovensko 
ozem lje. Po štetju žrtev druge svetovne vojne na ozemlju Republike Slovenije, ki 
ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, obstaja še nedokončan seznam 734 
oseb, ki so imele rezidenčno pravico na območju današnje Republike Slovenije in 
so izgubile življenje zaradi nasilja oblasti NDH.
Med jetniki oziroma žrtvami koncentracijskih taborišč NDH je Slovence 
težko razločiti, saj se v skupinah in transportih niso posebej ločili od drugih in 
so imeli podoben položaj ter usodo. V taborišča so bili privedeni kot sodelavci 
oziroma osumljeni sodelovanja v partizanskem gibanju oziroma zaradi protifa-
šističnega delovanja. Posebnih zunanjih oznak niso imeli. Slovenski jetniki so 
bili privedeni v Jasenovac in ostala taborišča v različnih obdobjih. Zaradi red-
kosti in malo preživelih ne obstajajo kontinuirani viri o slovenski navzočnosti 
v taboriščih, zato se tudi ocene o njihovem številu razlikujejo. Nikola Nikolić 
je ocenil število vseh Slovencev, ki so bili v taborišču Jasenovac, na 1.000 do 
1.500. Ta ocena je verjetno previsoka, obstaja namreč sicer nepopoln poimen-
ski seznam oseb slovenske narodnosti, ki so bil internirane v Jasenovcu, Stari 
Gradiški in Lepoglavi, in obsega 283 imen.
385
 Po omenjenih podatkih Inštituta 
za novejšo zgodovino je v taboriščih NDH umrlo 225 oseb slovenskega rodu, 
in sicer največ v Jasenovcu (179), v Stari Gradiški 26, v Lepoglavi 14, v neugo-
tovljenem ustaškem taborišču pa trije taboriščniki. Doma sta zaradi posledic 
taborišča umrli dve osebi, na transportu pa ena. Čeprav Slovenci v taboriščih 
niso bili najštevilnejši, pa je močno odmeval poboj osmih slovenskih katoliških 
duhovnikov v Jasenovcu, ki so bili večinoma mučeni in ubiti na okruten način.
386
 
Med okupacijo so v spopadih s partizanskimi enotami oborožene enote 
NDH pogosto vpadale na slovensko stran, zlasti na območje Gorjancev in Bele 
krajine. Ob koncu vojne pa so se številne enote NDH umikale čez Štajersko in 
Koroško. Eden največjih zločinov pripadnikov oboroženih enot NDH zoper slo-
vensko prebivalstvo med drugo svetovno vojno, če ne upoštevamo koncentra-
cijskih taborišč, se je zgodil septembra 1942, ko so ustaši na Planini v Podbočju 
in okolici ustrelili 34 moških. Po podatkih Komisije za ugotavljanje zločinov 
385 Guštin, O Slovencih v Jasenovcu, str. 20–25.
386 V Jasenovcu so ubijali tudi slovenske rimokatoliške duhovnike, str. 84–112 in Rybař, Izgoni slovenskih 
duhovnikov leta 1941, str. 122–126.
135 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
okupatorjev in njihovih pomagačev so oborožene formacije NDH povzročile na 
slovenskih tleh 399 smrtnih žrtev, 734 osebam pa so bile povzročene različne 
poškodbe. Prijavljenih je bilo tudi 21 posilstev, prostost pa je bila po istem viru 
omejena 392 osebam.
387
IV.
Oblasti NDH so si prizadevale, da bi si pridobile naklonjenost tistih 
Slovencev, ki bi bili pripravljeni politično delovati pri slovensko-hrvaškem zbli-
ževanju, kot si ga je zamišljal režim NDH. Pri tem so bile z izjemo omenjenega 
Pavla Horvata, ki je bil tudi predsednik edinega dovoljenega slovenskega društva 
na ozemlju NDH Sloga, neuspešne. Zato so vse svoje upe polagale prav vanj, ga 
tudi finančno in še kako drugače vzdrževale, čeprav so včasih dvomile v njegovo 
sposobnost in lojalnost. Ker je imel Horvat v slovenskem političnem življenju le 
skromen vpliv, tudi s pomočjo hrvaškega denarja ni uspel vzpostaviti tesnejših 
vezi med Slovenci in ustaškim režimom, tako da ni izpolnil velikih ustaških pri-
čakovanj. 
Zanimanje hrvaških oblasti za slovenski prostor in Slovenijo se je kazalo 
tudi v ustanavljanju diplomatskih predstavništev. Tako je bil leta 1941 v Ljubljani 
ustanovljen konzulat NDH s sedežem v palači »Nama«, ki je deloval vse do osvo-
boditve leta 1945. Prvi konzul je bil od leta 1941 do novembra 1942 dr. Anton 
Zvonimir Ivanić, nasledil pa ga je prof. Salih Baljić.
388
 Muslimanski politik, ki 
je v svoji politični karieri prestal kar nekaj politično-strankarskih metamorfoz, 
je ostal na dolžnosti do konca vojne, ko je bil formalno imenovan za konzula 
v Pragi.
389
 Poleg nemškega konzulata je bil konzulat NDH edino konzularno 
diplomatsko telo v Ljubljani, zato je bila njegova pomembnost navzven precej 
opazna. Vabili so ga na razne prireditve in slavnosti. Poleg seznanjanja s slo-
venskimi razmerami je imel konzul večkrat tudi pomembno posredniško vlogo 
med predstavniki hrvaških oblasti in slovenskimi politiki. Konzulat je imel tudi 
nalogo pomagati hrvaškim državljanom, hkrati pa je izdajal vizume Slovencem, 
ki so odhajali v NDH. Uslužbenci konzulata (Albert Heric) so z izdajanjem 
pravih, včasih pa tudi ponarejenih vizumov, omogočali stike s Hrvaško različ-
nim osebam, ki so tja potovale iz različnih političnih in obveščevalnih razlo-
gov (Karel Novak, Vladimir Vauhnik, Ante Anić, Milan Apih). Do leta 1943 so 
namreč na konzulatu lahko kar sami izdajali vizume, kasneje pa so morali zanje 
387 Ustaški zločini nad slovenskim narodom. Raziskovalno-dokumentacijski sektor Državnega zbora 
Republike Slovenije, 2006.
388 SI AS 1931, ZA 400-1. Konzulati v Ljubljani (pred in med vojno).
389 Hasanbegović, Muslimani u Zagrebu, str. 45–46.
136 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
dobiti odobritev ravnateljstva v Zagrebu. Hrvati v Sloveniji so neradi hodili na 
Hrvaško zaradi režima NDH, Slovencem pa je ravnateljstvo v Zagrebu vizume le 
redkokdaj odobrilo, tako da je proti koncu vojne v Zagreb potovalo vedno manj 
ljudi.
390
 
Po nemški okupaciji se je v posebnem položaju znašlo okoli 20.000 Hrvatov, 
živečih na zasedenem ozemlju Štajerske in Gorenjske. V prvotnih nacističnih 
dokumentih o izseljevanju iz zasedenega slovenskega ozemlja iz aprila in začetka 
maja 1941 se nikjer ne omenja tudi preseljevanje hrvaškega prebivalstva. Kljub 
temu je bilo nekaj posameznih preselitev Hrvatov in njihovih družin v sklopu 
splošnega izseljevanja slovenskega prebivalstva, ki jih je izvedla nemška policija. 
Zato je vlada NDH protestirala pri nemškem poslanstvu v Zagrebu, od koder 
so obvestili nemško vlado v Berlinu. Tu se je izkazalo, da obstajajo tudi načrti o 
preselitvi hrvaškega prebivalstva in zaplembi njihove imovine. O tem je Hitler 
obvestil štajerskega gauleiterja Siegfrieda Uibbereitherja in dodal, da se mora 
preseljevanje izvršiti v dogovoru z ustaško vlado, tako da se bo ugodilo hrvaškim 
preseljencem.
391
 
V začetku junija 1941 je bila v Zagrebu izdana zakonska odredba o usta-
novitvi Poverjeništva za Hrvate povratnike s področij bivše Jugoslavije, ki niso 
pripadla Neodvisni državi Hrvaški. Naloga tega poverjeništva je bila vzpostaviti 
zveze s Hrvati izven Neodvisne države Hrvaške s ciljem, da se vrnejo v domo-
vino in da se jim nudi pravna zaščita ter gmotna pomoč ob njihovem vračanju. 
V tem času so Hrvati na Štajerskem dobili zagotovila, da lahko ostanejo, dokler 
se vprašanje preselitve ne reši po diplomatski poti. Kljub temu se je v praksi še 
vedno dogajalo, da so se v transportih slovenskih izgnancev znašli tudi Hrvati. 
Vprašanje izselitve Hrvatov iz Štajerske je postalo tako aktualno, da sta o tej 
problematiki razpravljala nemška in ustaška stran na konferenci od 28. avgusta 
do 2. septembra 1941 v Gradcu, kjer so določili načelna izhodišča, po katerih naj 
bi potekalo preseljevanje Hrvatov. Do končnega sporazuma o preselitvi hrva-
škega prebivalstva iz Štajerske je prišlo 12. novembra 1941 med šefom štajerske 
civilne uprave Uibberreitherjem in zastopnikom zunanjega ministra NDH dr. 
Oskarjem Turinom. Sporazum je določal, da imajo vsi, ki se smatrajo za pripa-
dnike hrvaškega naroda in imajo stalno bivališče na Štajerskem, pravico preseliti 
se na področje NDH, vendar jih k temu nobena stran ne more prisiliti. Vsi, ki 
bi se preselili, imajo pravico do polne odškodnine za imovinsko vrednost, ki bi 
ostala na Štajerskem. Po sporazumu je bilo ustanovljeno tudi paritetno zastop-
stvo, ki je ugotavljalo pripadnost po poreklu, jeziku in narodni opredelitvi. Po 
390 Vodušek Starič, Slovenski špijoni, str. 342.
391 Godeša, Izseljevanje Hrvatov, str. 257–269.
137 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
tem sporazumu je potekalo preseljevanje hrvaških državljanov iz Štajerske v 
NDH brez večjih težav.
392
V Mariboru je bil kmalu po nemški okupaciji vzpostavljen Častni konzulat 
NDH, ki je nato pod različnimi imeni (Konzularna agencija NDH, Socijalno 
predstavništvo NDH) in postopno vse ožjim delokrogom deloval do maja 1945. 
Bil je podrejen konzulatu NDH v Gradcu in je deloval na slovenskem ozemlju, 
ki so ga zasedli nemški okupatorji. Glavna naloga je bila zaščita Hrvatov, ki so 
živeli na tem področju, je pa v nekaterih primerih pomagal tudi Slovencem, ki so 
skušali najti zaposlitev v NDH.
393
 Proti koncu vojne je bil ustanovljen konzulat 
NDH tudi v Trstu. V Ljubljani in Trstu je deloval tudi Rdeči križ NDH. 
V.
V času razglasitve NDH so se mnogi Slovenci, ki so bili kot vojni obvezniki 
ali prostovoljci vpoklicani v jugoslovansko kraljevo vojsko, soočili z novim reži-
mom. Nekateri so se brez težav vrnili v Slovenijo, nekateri pa so imeli težave, ker 
je prebivalstvo na Hrvaškem mnogokrat nanje kot na vojake osovražene kra-
ljeve vojske gledalo neprijazno in jim ni hotelo pomagati.
394
 Sprva je bil odnos 
Slovencev in slovenske politike do NDH ter njenega režima posprem ljen z meša-
nimi občutki. Ti so segali od šoka pri tistih, ki so na lastne oči doživeli usta-
novitev NDH in vzklikanje zagrebške množice Hitlerju (Kazimir Zakrajšek),
395
 
do zavidanja nekaterih slovenskih politikov, da je Hrvatom uspelo ustanoviti 
državo, saj so si po napadu sil osi na Jugoslavijo tudi sami prizadevali za podobno 
rešitev v Sloveniji, kot se je uresničila na Hrvaškem.
396
 Takšno upanje je pri delu 
slovenske politike na čelu s predvojnim banom Dravske banovine in predsed-
nikom Narodnega sveta tlelo predvsem zaradi prepričanja, da je prevlada sil 
osi dolgoročno zagotovljena ter da ne bo več prišlo do obno vitve Jugoslavije. Po 
22. juniju 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, pa se je med 
vsemi slovenskimi političnimi dejavniki utrdilo prepričanje v zmago protihitler-
jevske zavezniške koalicije, tako da poslej med Slovenci ni bilo zaznati simpatij 
za NDH in njen režim. Od tedaj so ustanovitev NDH vse slovenske politične 
skupine označevale za politično zgrešeno, saj so ne glede na notranji spopad 
sprejele podoben narodno politični program, tj. Zedinjena Slovenija v federa-
tivno urejeni Jugoslaviji. Poleg tega se je po vesteh, ki so jih dobivali iz Hrvaške, 
392 Milošević, Izbeglice i preseljenici, str. 314–318.
393 Marđetko, Predstavništvo Nezavisne države, str. 823–833.
394 Tršar, Dotik smrti.
395 Zakrajšek, Ko smo šli v morje bridkosti, str. 113–115.
396 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 201–217. 
138 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
že kmalu med slovenskimi političnimi dejavniki utrdilo prepričanje, da so vsi 
Hrvati več ali manj za samostojno Hrvaško, a prav malo jih je za Pavelića in usta-
še.
397
 Osrednjo vlogo na Hrvaškem naj bi po teh vesteh še naprej imela Maček in 
Hrvatska seljačka stranka, s katero so v Slovenski ljudski stranki tudi v novih 
razmerah še naprej ohranjali stike. 
Ob zadnjem srečanju s predstavnikom Slovenske ljudske stranke Ivanom 
Avsenekom v negotovih dneh aprila 1941 v Zagrebu, ko so Mačka nagovarjali 
k skupnem nastopu, je glede nadaljnjega sodelovanja voditelj Hrvatske seljačke 
stranke le neobvezno dejal, da bodo po vojni Slovenci in Hrvati nujno navezani 
drug na drugega,
398
 sicer pa ni dal nikakršnih zagotovil glede sodelovanja v vojnih 
razmerah. Maček je bil očitno prepričan, da mora vsak po svoje reševati razmere 
doma in da usklajeno sodelovanje v vojnih razmerah ni niti smiselno niti možno. 
Skladno s takim Mačkovim stališčem sta najpomembnejši predvojni stranki na 
Slovenskem in Hrvaškem delovali povsem samostojno, a sta ves čas okupacije 
ohranjali stike ter izmenjavali mnenje o položaju. Iskali sta skupna izhodišča in 
usklajevali odnos do ključnih vprašanj povojne ureditve (npr. do obnove jugoslo-
vanske države in njene notranje ureditve), toda kaj več niso dopuščale niti raz-
mere, kjer sta se obe največji predvojni stranki na Hrvaškem in Sloveniji znašli v 
politični defenzivi in sta morali predvsem reševati svoj domači položaj. 
Nekoliko drugačne so bile razmere v emigraciji, kjer so se v Simovićevi vladi 
v novih okoliščinah oblikovali novi odnosi, ki so bili zaznamovani s srbsko-
-hrvaškim sporom. Ni se sicer obnovilo stanje pred sporazumom Cvetković-
Maček, toda v veliki meri so v nejasnih razmerjih glede bodoče notranje ure-
ditve države slovenski politiki znova postali pomembnejši politični dejavnik, 
čeprav so bili po smrti Kulovca in zlasti Korošca brez v jugoslovanskem okolju 
vplivnih in karizmatičnih osebnosti. Tako srbski kot hrvaški politiki so snubili 
slovenske z različnimi ponudbami, a hkrati so oboji sumili Slovence, da preveč 
držijo z »nasprotno« stranjo. Slovensko stališče o teh vprašanjih je bilo izraženo 
v nekem pismu poleti 1942: »Niti eno niti drugo Vam ni novo, in le kaže, da bi 
vas hoteli obe stranki pritegniti na svojo stran v nesrečno borbo, v katero se 
sedaj, ko je vse bolno od sovraštva in nezaupanja, nikakor ne kaže mešati. Če 
boste znali obojestranskim ekstremnostim ostati enako daleč in če boste razu-
mevali upravičene pritožbe ene in druge strani, bi utegnili res imeti pri gradnji 
bodoče države važno delo.«
399
 
Čeprav je v negotovih aprilskih dneh Maček zavrnil slovensko pobudo za 
ustanovitev skupne slovensko-hrvaške države, je med okupacijo pobuda prišla s 
397 SI AS 1660, f. 7. Poročilo 6. januarja 1942.
398 SI AS 1660, f. 8. Od Fajfarja (Ivan Avsenek), 18. avgust 1943.
399 SI AS 1660, f. 6. Pismo Izidorja Cankarja 27. julija 1942 Mihi Kreku.
139 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
hrvaške strani. Tako je Juraj Krnjević, vodilni politik Hrvaške seljačke stranke 
v emigraciji, večkrat ponudil ustanovitev slovensko-hrvaške države. Franc 
Snoj si je v svojih spominih zabeležil: »Hrvati so bili samo navidez enotni. (…) 
Dr. Krnjević pa se je v tem okolju znašel le v sili razmer in dejansko ni bil za 
Jugoslavijo ali pa morda le za takšno obliko Jugoslavije, v kateri bi vladali Hrvati. 
Dr. Krnjević mi je ob neki priliki dejal: »Jugoslavije ne bo več. Hrvatska pa bo 
ostala. Ali Slovenci kaj razmišljate, kaj bo v tem primeru s Slovenijo? Mi Hrvati 
vam nudimo bel list; napišite nanj svoje pogoje, mi jih že vnaprej sprejemamo, in 
ustanovimo hrvatsko-slovensko državo!«
400
 
Najpomembnejši slovenski politik v emigraciji Miha Krek je sprva do neke 
mere skušal nadaljevati Kulovčevo predvojno politiko tesnega zavezništva s 
Hrvati, in je še jeseni 1941, ko je v mednarodnih okvirih obstajal dvom, da bo 
Jugoslavijo še mogoče obnoviti, razmišljal, da bi bila v tem primeru za Slovence 
še najboljša rešitev (pred samostojno slovensko državo!) prav skupna slovensko-
-hrvaška država.
401
 Toda sčasoma je Kreka, ki je sicer stal na jugoslovanskem 
stališču, vnema do skupne slovensko-hrvaške države v primeru, da Jugoslavija 
ne bi bila obnovljena, minila in je poleti 1942 zapisal: »S Hrvati pa ne grem, ker 
je veliko možnosti, da bodo ob koncu vojne tretirani kot izdajalski, osovinski, 
premagani narod in nočem, da v tem slučaju Slovence kakorkoli bremene.«
402
 
Kasneje je tudi Avsenek zapisal, da bo »ideja slovensko-hrvaške države povsod 
sprejeta kot slaba in zasilna rešitev balkanskega problema. Bilo bi že boljše, če 
bi se v tem slučaju postavilo načelo samostojne države, povezane z Balkansko 
unijo.«
403
 Tako stališče vodilnih politikov Slovenske ljudske stranke je pomenilo 
dejanski konec politične usmeritve, ki jo je v katoliškem taboru najbolj vneto 
zagovarjal Kulovec in je bila bolj ali manj mrtva že od Mačkove zavrnitve sku-
pnega delovanja aprila 1941 ter od Kulovčeve smrti ob nemškem bombardiranju 
Beograda 6. aprila 1941. Slovenski katoliški politiki so bili sicer »z Zagrebom v 
najboljših odnosih« in prepričani, »da se bomo z njimi lahko sporazumeli«, toda 
hkrati so opozarjali, »da je to sožitje možno le na podlagi popolnega dualizma«, 
kar naj bi odgovarjalo tudi hrvaškemu načelu – vsakemu svoje.
404
 
V svojih poročilih v London je Slovenska ljudska stranka pogosto poročala 
tudi o razmerah na Hrvaškem, pri čemer je Mačkovo držo in delovanje vedno 
pozitivno ocenjevala ter naročala svojim zastopnikom, naj London ne napada 
Mačka.
405
400 Snoj, Spomini člana emigrantske vlade (6). Delo, 23. april 1999.
401 SI AS 1660, f. 6. Pismo Mihe Kreka Francu Snoju 8. septembra 1941.
402 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 217.
403 SI AS 1660, f. 8. 
404 SI AS 1660, f. 8. Od Fajfarja (Ivan Avsenek), 18. avgust 1943.
405 SI AS 1931, Rupnikov proces, šk. 543.
140 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Ljubljanska škofija je imela med okupacijo največ zvez z Zagrebom po slo-
venskih duhovnikih, ki so se vračali iz Hrvaške, pozneje pa tudi po kurirjih 
Rdečega križa in pošti. Tu je šlo v glavnem za vprašanje izseljenih duhovnikov, 
ki so bili tam v službi, in za vzpostavljanje kanalov z Vatikanom (Draganović). Z 
zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem ljubljanska škofija uradno ni tesneje 
sodelovala, le sem ter tja so dobili kakšno bolj značilno Stepinčevo pridigo.
406
Omeniti velja, da je srbska nacionalistično četniška stran tako v emigraciji 
kot v domovini oblikovala različne načrte, po katerih bi prišlo do uresničitve 
Velike Srbije. V tistih velikosrbskih načrtih, v katerih je bila mišljena tudi obnova 
Jugoslavije, je bila predvidena tudi ozemeljsko razširjena Velika Slovenija do 
Visokih Tur in Tilmenta (Tagliamenta), ki bi zajemala tudi celotno Istro. Takšna 
ureditev »Srboslovenije« pa je bila izključno srbski načrt, saj je vodstvo Slovenske 
ljudske stranke po pogovorih z mačkovci z njimi imelo skupno stališče: »Vsi si 
želimo obnovo Jugoslavije, toda kakega srbskega varuštva ali supremacije voja-
ške ali dvorske klike ne bo nihče sprejel.«
407
 Tako sta bili tudi glede notranje ure-
ditve Jugoslavije stališči Hrvatske seljačke stranke in Slovenske ljudske stranke 
identični.
V odstvo slovenske protirevolucije v domovini (to velja za katoliški tabor, kajti 
za slovenske liberalce se to vprašanje sploh ni postavljalo) se je pri oblikovanju 
slovenskega nacionalnega programa jeseni 1941 zavzemalo tudi za spremembo 
slovensko-hrvaške meje, vendar iz dostopnih virov ni znano kje. Razvidno pa 
je, da se s predlogom za spremembo meje niso strinjali slovenski predstavniki v 
emigraciji.
408
 Obstajajo še drugi podatki, ki kažejo, da so si zlasti nekateri pred-
stavniki v katoliškem taboru prizadevali predvsem za ozemlje v smeri proti Reki 
in Istri. Miha Krek je že 3. maja 1941 v sklopu slovenskega nacionalnega ozem-
lja omenjal tudi Istro.
409
 Kasneje je Izidor Martinjak, delegat Slovenske ljud-
ske stranke na Primorskem, poudarjal, da je potrebno sodelovanje s Hrvatsko 
seljačko stranko, in svetoval, da je potrebno zaveznike dobiti tudi na Reki in 
Sušaku, ker Trst zagotovo ne bo slovenski. Tudi Albin Šmajd se je januarja 1944 
pogovarjal z nekimi primorskimi delegati o problemu Sušaka, ki naj bi želel priti 
pod Ljubljano in prihoda slovenskih domobrancev. Sklenili so, naj v Ljubljano 
pride posebna deputacija, ki se bo pogovarjala s prezidentom Pokrajinske uprave 
Leonom Rupnikom, vendar so ugotavljali, da je rešitev tega vprašanja v danem 
položaju odvisna od vrhovnega komisarja operacijskega območja Jadransko 
primorje Friedricha Rainerja. Še konec marca 1945 je vodstvo Slovenske ljud-
ske stranke razpravljalo o tem in se odločilo, da bo povabilo duhovnika Boža 
406 Griesser-Pečar, Stanislav Lenič, str. 91.
407 SI AS 1660, f. 8. Poročilo iz Ljubljane, poslano Mihi Kreku 28. aprila 1943.
408 Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 298–299.
409 Mlakar, Problem zahodne meje pri Slovencih 1941–1945 (protirevolucionarni tabor), str. 312.
141 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
Milanovića kot predstavnika Hrvatov, ki bi prišli pod Ljubljano, v Narodni odbor, 
ki je bil ustanovljen decembra 1944. Pri tem so pristavili še, da če se Milanović 
izreče proti priključitvi, vodstvo ne bo prevzelo nobene odgovornosti, tudi če bi 
se stvari pozneje drugače zasukale.
410
 Že po koncu vojne naj bi Milanoviću, ki je 
pod fašizmom v Trstu sodeloval s slovenskimi primorskimi protifašisti katoliške 
usmeritve, ponujal goriški znanec Janko Kralj večjo vsoto denarja, če bi javno 
izjavil, da Istra pripada slovenski republiki.
411
 Tudi Erhlichov načrt Slovenski 
problem, ki je bil konec leta 1941 ilegalno poslan v London, vendar ga ni pod-
pirala Slovenska ljudska stranka, omenja na vzhodu meje, ki naj bi jih obsegala 
bodoča svobodna Slovenija: Raba, Varaždin, Sotla, Kolpa, Reka, Istra in Trst.
412
 
V začetku marca 1943 je Miha Krek obvestil predsednike Commonwealtha, da 
bi v primeru razpada Jugoslavije Slovenija morda tvorila enoto nove politično 
gospodarske skupine, zasnovane na pristaniščih Trst in Reka z nekakšno svo-
bodno gospodarsko cono, ki bi služila gornjemu Posavju, območjem na Dravi in 
srednji Donavi pod nekakšnim mednarodnim nadzorstvom. Shema bi vključe-
vala vrnitev slovenskih okrožij v Italiji in na Koroškem k Sloveniji, morda tudi 
celotno Istro.
413
Ugotovimo lahko, da je šlo pri omenjenih predlogih za marginalne načrte z 
zelo majhno možnostjo uresničitve, tako da za še najbolj verodostojen in hkrati 
tudi uraden dokument, ki priča o dojemanju slovensko-hrvaške narodnostne 
meje v Istri, velja zemljevid s Slovenci poseljenega ozemlja, ki so ga slovenski 
predstavniki pri kraljevi jugoslovanski vladi priložili v memorandumu z naslo-
vom »The Slovenes« (10. april 1942) in izročili predstavnikom britanske vlade. 
Temeljni namen dokumenta je sicer bil seznaniti Britance s slovensko zgodovino 
in trenutnim položajem, tako da je bila priložena karta ozemlja, ki ga naseljujejo 
Slovenci, zgolj informativnega značaja, ni pa bila mišljena kot uradni predlog 
za reševanje mejnih vprašanj. Čeprav slovensko-hrvaška meja v Istri na karti 
ni ostro zarisana, pa na njej slovensko etnično ozemlje v grobem poteka v črti 
severno od Reke do Umaga v Istri.
414
 
Medtem ko najmočnejša predvojna politična sila Slovenska ljudska stranka 
kot tudi ostale slovenske meščanske stranke v svojih narodno političnih pro-
gramih niso javno predstavile razmejitve s hrvaškim ozemljem, so hrvaški 
nekomunistični politični dejavniki (tako ustaši kot Hrvatska seljačka stranka) 
natančno določili, do kod segajo meje Hrvaške. V tem pogledu je imela hrvaška 
stran pobudo na svoji strani. Tako je že konec poletja 1942 v Ljubljano iz Zagreba 
410 Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 366.
411 Milanović, Moje uspomene, str. 151.
412 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 298.
413 Prav tam, str. 331.
414 SI AS 1660, Cankar, f. 7.
142 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
prispelo vprašanje, kakšna naj bi bila slovensko-hrvaška meja v Istri, ki ga je 
Črtomir Nagode v svojem dnevniku pospremil z opazko, da »očividno Hrvati 
nimajo boljšega dela kot iskati slovensko mejo med Čiči«.
415
 Najpomembnejši je 
bil Krnjevićev, v imenu Hrvatske seljačke stranke na željo britanske diplomacije 
izdelani memorandum (2. junija 1943) o bodočih hrvaških mejah, ki je postavil 
mejo v Istri na linijo Dragonja-Šapjane. Hrvaški politiki so tedaj sicer menili, da 
slovensko-hrvaška razmejitev ni problematična in tu ni bilo pričakovati težav,
416
 
zato so se skoraj izključno osredotočili na reševanje hrvaško-srbske razmejitve 
in odnose s Srbi, ki so jo imeli za ključne in za katere so upravičeno domnevali, 
da bodo bistveno težavnejši in pomembnejši za bodoče odnose v Jugoslaviji. K 
tej optiki razmišljanja lahko dodamo še mnenje slovenskih politikov v emigraciji 
(Alojzij Kuhar, Franc Snoj), da so bili nekateri hrvaški politiki (Ivan Šubašić) 
prepričani, da »imamo v pogledu meja Hrvati lahko stališče. Če se boste Slovenci 
količkaj borili za svoje meje, bomo mi s tem Istro pa tudi Reko avtomatično 
dobili. Reka kot pristanišče za Jugoslavijo povsem zadostuje in bi ji Trst pomenil 
samo konkurenco.«
417
 Tako je bila v reševanju mejnega vprašanja z Italijo, ki je 
zadevalo tako slovenska kot hrvaška ozemlja, celotna pobuda vseskozi na strani 
slovenskih politikov, za katero je bilo vprašanje razmejitve z Italijo osrednji pro-
blem, medtem ko so bili hrvaški politiki z redkimi izjemami na tem področju 
pasivni. Tako je Franc Snoj v po vojni napisanem referatu Kaj je bilo v inozem-
stvu napisanega glede naših meja napram Italiji in Nemčiji posebej poudaril, da 
»Hrvatje niso izdali ničesar in tudi pri izdaji naših brošur, ki obsegajo vedno 
tudi vso Istro in Dalmacijo, niso sodelovali«.
418
Posebno obliko sodelovanja med Slovenci in Hrvati je predstavljalo delo-
vanje v sklopu italijanske države, ki se je razvilo med obema vojnama, a se je 
v drugačnih razmerah in okrnjeni obliki ohranilo tudi med letoma 1941 in 
1945. V tem sodelovanju je bila vseskozi izrazito prevladujoča slovenska kom-
ponenta, saj so v času med obema vojnama vso dejavnost v korist in zaščito slo-
venske in hrvaške narodne manjšine v Italiji vodili samo slovenski primorski 
politiki.
419
 Leta 1940 je nastal Jugoslovanski odbor v Italiji, in sicer na pobudo 
nekaterih predstavnikov nekdanjih liberalno narodnjaških političnih organi-
zacij Slovencev in Hrvatov iz Italije, ki so se dogovorili z Zvezo emigrantov iz 
Julijske krajine, da ustanovijo vzporedni komite. Ta bi v primeru, da bi se vojna 
razširila na Jugoslavijo, predstavljal interese primorskih in istrskih Slovencev 
in Hrvatov v inozemstvu. Odbor je sestavljalo 24 članov, ki so bili razdeljeni v 
415 SI AS 1931, Nagodetov dnevnik.
416 Kristen, Meje in misije, str. 235–237.
417 Prav tam.
418 SI AS 1931, Nagodetov proces, Franc Snoj, 80-1, XXIX-3.
419 Kacin Wohinz, O primorsko-istrskih odnosih med dvema svetovnima vojnama, str. 556.
143 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
dve skupini: 12 znanih osebnosti je bilo iz Julijske krajine, drugih 12 pa je bilo 
emigrantov. Odbor je nameraval prevzeti vlogo Jugoslovanskega odbora iz prve 
svetovne vojne in si je zastavil za cilj, da v Jugoslaviji združi Slovence in Hrvate iz 
Julijske krajine. Za predsednika odbora je bil izbran Ivan Marija Čok, za tajnika 
pa Ivan Rudolf. V vojnih razmerah je bil odbor usmerjen k enemu samemu cilju, 
tj. priključitvi Primorske in Istre k Jugoslaviji, pri čemer so računali predvsem 
na britansko podporo. V ta namen so razvili raznovrstno dejavnost, ki je segala 
od politične, diplomatske, obveščevalne, propagandne do organiziranja voja-
ških enot iz italijanskih ujetnikov slovenske in hrvaške narodnosti na Bližnjem 
Vzhodu, ki so nato postali zametek prekomorskih brigad Narodnoosvobodilne 
vojske Jugoslavije.
420
 
Glede slovensko-hrvaške razmejitve v Istri se je v emigraciji prav med pri-
morskimi emigranti pojavil tudi drugačen predlog od Krnjevićevega memoran-
duma. Istran Dragovan Šepić, liberalno usmerjen intelektualec demokratičnega 
prepričanja, je v elaboratu Jadransko vprašanje, ki je bil izdelan spomladi 1943, 
pri oblikovanju zahtev v zvezi z jugoslovansko razmejitvijo z Italijo podal tudi 
kratko obrazložitev ločnice med področjema večinsko slovensko poseljenega 
ozemlja in večinsko hrvaškega ozemlja v Istri. Po Šepiću naj bi bila razmejitev 
naslednja: »Slovenci sačinjavanju većinu u cijelom t. zv. Primorju i sjevernoj Istri 
do linije koja ide od sela Klane (izmedju Snežnika i Rijeke) do gradiča Umaga na 
zapadnoj obali Istre. Na jugu od te grubo povučene linije žive u večini Hrvati.«
421
 
Glede na to, da je bil Šepić član Jugoslovanskega odbora v Italiji, torej predstav-
ništva slovenske in hrvaške manjšine v Italiji, in da je zemljevid s takšno sloven-
sko-hrvaško razmejitvijo izdal tudi v časopisu Bazovica, kaže, da je bila takšna 
razmejitev uradno stališče Jugoslovanskega odbora v Italiji.
422
 
Razlika med Krnjevićevim in Šepićevem predlogom je povezana z dilemo 
o bolj slovenskem ali bolj hrvaškem značaju etnično heterogenega, toda večin-
sko italijanskega področja med Dragonjo, Umagom in Savudrijskim rtom. Oba 
avtorja sta bila Hrvata, Šepič sicer kot domačin Istran vsekakor bolje seznanjen 
z dejanskimi razmerami kot pa Slavonec Krnjević, toda v hrvaškem političnem 
delovanju je seveda prevladalo stališče slednjega.
420 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 75–134.
421 Kristen, Meje in misije, str. 19.
422 Prav tam, str. 227–228.
144 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
VI.
Skladno z usihanjem moči sil osi v zaključnem obdobju vojne, s katerimi 
so bili NDH in ustaši usodni povezani, lahko sledimo tudi temu ustreznemu 
prilagajanju odnosa NDH do slovenskega prostora in slovenskih politikov. Če je 
imela politika NDH dolgo časa do Slovencev in Slovenije pokroviteljski odnos, 
ki je izhajal iz njihovega prepričanja o pomembnosti, temelječi predvsem na 
obstoju nacionalne države, pa se je ta odnos ob koncu vojne bistveno spremenil. 
Slovenija je zaradi geografske lege pred koncem vojne postala zelo pomembna, 
ne le za ustaško oblast, temveč za vse protititovske sile s področja Jugoslavije. 
Zato so ustaške oblasti tudi poskušale najti rešitev pred prihajajočo jugoslovan-
sko armado pod Titovim vodstvom ob koncu vojne s pomočjo Slovencev, za 
katere so po poročilih konzula Baljića vedeli, da imajo preko Mihe Kreka zveze 
z zahodnimi zavezniki. Po istih kanalih so bili tudi obveščeni, da naj bi Krek s 
pomočjo jugoslovanskega kralja Petra II. Karađorđevića v soglasju z zahodnimi 
zavezniki pripravljal načrt za anglo-ameriško intervencijo v Sloveniji. Obstajali 
so tudi načrti za skupno obrambo pred jugoslovansko armado na ozemlju 
Slovenije. Bolj kot se je odmikal čas in so razmere za ustaško oblast postajale 
neugodne, bolj so iskali rešitev pri Slovencih, ki naj bi jih rešili iz nezavidljivega 
položaja. Sprva je bil za NDH najzanimivejši predsednik pokrajinske uprave v 
Ljubljani Leon Rupnik, kmalu pa je v njihovih očeh postal pomemben ljubljan-
ski škof Rožman. Za vzpostavitev skupne slovensko-hrvaško-srbske protikomu-
nistične fronte je bila zainteresirana tudi slovenska stran, za katero pa je do neke 
mere prav Pavelić predstavljal oviro. Zato je vodstvo slovenske protirevolucije 21. 
aprila 1945 k njemu poslalo delegacijo, da mu je izročila memorandum. V njem 
v diplomatskih besedah Paveliću obveščajo, da je kompromis kompromis, da 
Vladko Maček uživa ugled pri zahodnih zaveznikih in da je zato nujno pritegniti 
v skupno fronto tudi njega, hkrati pa ga naprošajo, da bi delegaciji omogočil stik 
z Mačkom.
423
 Medtem ko je vodstvo slovenske protirevolucije skušalo navezati 
stike predvsem z Mačkom in se skušalo otresti kompromitiranega Pavelića, za 
katerega je paradoksalno celo Leon Rupnik tedaj dejal, da je kot človek Nemcev 
neprimeren, pa je bila za ustaško stran navezava na slovensko vodstvo ključnega 
pomena, tako da je zadnje dni okupacije konzul Baljić celo osebno prišel poro-
čati Paveliću o slovenskih razmerah, kar je bila sicer dotlej povsem ne običajna 
praksa. Po zasedanju slovenskega parlamenta na Taboru 3. maja 1945 se je v 
Ljubljani pojavil ustaški minister Ivica Frković, ki se je oglasil najprej pri Rupniku 
in se skušal nato dogovoriti s slovenskim Narodnim odborom o nadaljnjem 
skupnem delovanju. Naslednji dan je skupaj z ministrom Frkovićem delegacija 
423 Mlakar, Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 367.
145 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
novoustanovljene slovenske vlade, ki jo je vodil monsinjor Matija Škerbec, odšla 
v Zagreb, kjer se je najprej srečala s Pavelićem in naslednji dan še z Mačkom, ki 
so ga hoteli prepričati, da bi prevzel hrvaško vlado. Maček je vabilo odklonil in 
odgovoril: »Zdaj je vse prepozno in zamujeno. Doma se ne da nič več storiti. (…) 
Splošen beg se je že pričel in ni mogoče ničesar več narediti.«
424
 Enako kot pri 
dogajanju tik pred napadom na Jugoslavijo se je tudi tokrat Maček izneveril pri-
čakovanjem vodstva Slovenske ljudske stranke, čeprav so ti (ponovno) računali 
na sodelovanje z voditeljem Hrvatske seljačke stranke.
V spletu okoliščin je večplastno dogajanje med okupacijo Jugoslavije tudi ob 
koncu vojne podobno kot na njenem začetku ponovno skušalo povezati Slovence 
in Hrvate, tokrat le tiste, ki so nasprotovali partizanskemu gibanju, v skupno 
delovanje. Tudi tokrat so se skupni načrti izjalovili, čeprav so bili razlogi tokrat 
drugačni kot na začetku okupacije, pa tudi različna pričakovanja. Čeprav so se 
voditelji slovenske protirevolucije ustaškemu režimu zdeli v ugodnejšem polo-
žaju, tudi ta dejansko ni bil v zavidljivem položaju, kajti v Beogradu je že delo-
vala vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod predsedstvom Josipa Broza 
Tita, ki je bila mednarodno priznana s strani zavezniških držav v protihitler-
jevski koaliciji. Zato so imele, kljub povsem različni genezi, tudi slovenske in 
hrvaške vojaške enote s civilnimi spremljevalci zelo podobno usodo, ki je bila 
povezana s slovenskim ozemljem, kjer se je v majskih dneh 1945 končala druga 
svetovna vojna v Evropi. Že po njenem koncu je prišlo s strani Jugoslovanske 
armade na številnih koncih slovenskega ozemlja do izvensodnih pobojev zajetih 
in vrnjenih tako vojaških kot civilnih oseb s področja celotne Jugoslavije, med 
katerimi so prevladovale prav osebe slovenske in hrvaške narodnosti. Njihovo 
število še ni dokončno ugotovljeno, ocene pa nihajo od nekaj deset tisoč žrtev do 
nekaj sto tisoč žrtev. Na ozemlju Republike Slovenije je okoli 120 krajev, kjer se 
domneva prisotnost žrtev hrvaške narodnosti.
425
 Med najbolj znanimi grobišči 
povojnih pobojev Hrvatov je Crngrob pri Škofji Loki, kjer je bilo pobitih nekaj 
sto hrvaških, po večini civilnih beguncev.
426
 
VII.
Jugoslovanski komunisti so z okupacijo postali pomemben politični dejav-
nik, ko so leta 1941 organizirali odporniško gibanje, ki je za cilj poleg izgona 
okupatorjev imelo tudi povojni prevzem oblasti. Skladno s povsem različnimi 
razmerami po posameznih jugoslovanskih pokrajinah se je pod vodstvom 
424 Škerbec, Moja pot v Zagreb, str. 133–134.
425 Ferenc M., Kužatko, Prikrivena grobišta Hrvata u Republici Sloveniji, str. 45.
426 Florjančič, Nomen est omen, str. 139–151.
146 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
KPJ in Vrhovnega štaba partizanske vojske kljub enotnim smernicam razvila 
večnacionalna strategija odpora po posameznih pokrajinah, ki je privedla do 
nastanka nacionalnih odporniških gibanj tudi oziroma predvsem v Sloveniji in 
na Hrvaškem. Izhodišča in možnosti za množičen razmah odporniškega giba-
nja so bila na Slovenskem in Hrvaškem različna ter pogojena s specifičnimi 
razmerami, v katerih sta se po okupaciji znašla oba naroda. Na Hrvaškem so 
bile po ustanovitvi samostojne države v okviru nacističnega novega reda, ko so 
se pod okriljem ustaškega režima dogajali tudi množični zločini nad srbskim, 
judovskim in romskim prebivalstvom, težavni pogoji za organiziranje skup-
nega protifašističnega odpora med hrvaškim in srbskim prebivalstvom. Sprva 
so tudi nesoglasja v Komunistični partiji Hrvaške ter aretacije in nato umori 
nekaterih vodilnih komunistov (Kerestinec) s strani ustaškega režima vplivali 
na potek organiziranja oboroženega odpora. Zato je bil množičen razvoj odpor-
ništva na Hrvaškem bolj postopen in tudi pogojen s hrvaško-srbskimi odnosi ter 
dejstvom, da hrvaškim komunistom v letu 1941 ni uspelo skleniti sporazuma s 
pristaši Hrvatske seljačke stranke ter organizirati skupne fronte. 
V Sloveniji je zahvaljujoč Osvobodilni fronti slovenskega naroda, ki je poleg 
KPS združevala še nekatere opozicijske skupine predvojnega katoliškega in libe-
ralnega tabora in bila slovenska posebnost, ki je ne srečamo v nobeni drugi jugo-
slovanski pokrajini, že leta 1941 uspelo ustvariti široke politične temelje za delo-
vanje in organizirati množično odporniško gibanje. Pri tem je bilo v Sloveniji 
politično organiziranje temelj za vojaško akcijo in ne obratno, kot je to veljalo 
na drugih območjih Jugoslavije. Kljub zelo specifičnemu razvoju sta že vse od 
začetka organiziranja odpora v očeh osrednjega jugoslovanskega vodstva odpor-
niškega gibanja Slovenija in Hrvaška kot najbolj zahodna predela Jugoslavije 
glede na okoliščine predstavljala celoto, ki je zahtevala posebno obravnavo in 
medsebojno koordinacijo. Tako je konec decembra 1941 politbiro centralnega 
komiteja KPJ, ki je po umiku iz Srbije na novo oblikoval strategijo nadaljnjega 
delovanja, sprejel odločitev o oblikovanju organizacijskega sekretariata cen-
tralnega komiteja KPJ za neosvobojene kraje, v katerem sta bila Edvard Kardelj 
in Ivo Lola Ribar, ki sta v imenu centralnega komiteja KPJ in Vrhovnega štaba 
NOVJ usmerjala slovensko in hrvaško vodstvo odporniškega gibanja ter uskla-
jevala njuno delovanje. 
Med vsemi jugoslovanskimi odporniškimi gibanji sta bili prav slovensko in 
hrvaško najbolj podobni v načrtnih prizadevanjih po izoblikovanju izpopolnje-
nega nacionalnega sistema, ki bi zajemal vsa področja od države do vojske. V 
teh dveh okoljih je imela zavest o oblikovanju lastne nacionalne države posebno 
težo. Povsod drugod po Jugoslaviji so bila bodisi zaradi nezmožnosti obstoja 
enega nacionalnega okvira (Bosna in Hercegovina, Kosovo, Sandžak) bodisi 
147 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
zaradi neaktualnosti (Srbija) tovrstna državniška prizadevanja zgolj občasna. 
Proces oblikovanja odnosov v nastajajoči jugoslovanski federaciji se je začel obli-
kovati po prvem zasedanju Avnoja konec leta 1942 v Bihaću. Jasno je bilo, da bo 
nova država (zato tudi poimenovanje Nova Jugoslavija) zgrajena na drugačnih 
temeljih kot predvojna kraljevina. Ostajalo pa je odprto vprašanje formalno-
-pravne rešitve jugoslovanskega nacionalnega vprašanja. Kardelj, ki je bil v času 
bihaškega zasedanja v Sloveniji, se je najbolj zavedal izjemnega pomena teh 
vprašanj in je posebej poudarjal, da je potrebno vstop jugoslovanskih narodov v 
novo državno skupnost izpeljati formalno-pravno po načelu samoodločbe naro-
dov. Kardelj je menil, da je prav vprašanje samoodločbe narodov najmočnejše 
orožje proti velikosrbskemu hegemonizmu, ki ga je imel za največjo nevarnost 
jugoslovanskemu odporniškemu gibanju. Na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu 
novembra 1943 je bil na podlagi pravice do samoodločbe narodov sprejet odlok 
o federativni ureditvi nove države. To je pomenilo sprejetje Kardeljevega pred-
loga, tako da lahko Kardelja štejemo za idejno-teoretičnega utemeljitelja avnojske 
Jugoslavije. Toda avnojski odloki so bili le na deklarativni in načelni ravni, saj 
v Jajcu niso določili niti natančnega števila federalnih enot niti niso razpravljali 
o bodočih notranjih odnosih v federaciji, saj je bilo to prepuščeno bodočemu 
razvoju. Pri oblikovanju bodoče federacije je šlo za vprašanja, ki so bila le navi-
dez zgolj formalno-pravne narave. Po zasedanju Avnoja v Bihaću na prelomu 
1942/1943 sta se namreč izoblikovala dva različna koncepta nadaljnje strategije, 
ki sta že nakazovala bodoče odnose v državi. Na eni strani Kardeljev (tedaj je bil 
v Sloveniji) bolj federalistično zasnovan koncept z večjim poudarkom na upo-
števanju različnosti, ki je v veliki meri izhajal iz upoštevanja slovenskih razmer, 
ter koncept, nastal v osrednjem jugoslovanskem vodstvu, ki je dajal prednost 
centralističnemu reševanju vseh vprašanj. Avnojski odloki v Jajcu jeseni 1943 
so bili tako le kompromis, ki niso bistveno spremenili že od jeseni 1942 poteka-
joče centralizacije in poenotenja posameznih nacionalnih odporniških gibanj, 
kakor so si ga pred tem zamislili v vodstvu osrednjega jugoslovanskega gibanja. 
Temu procesu se je bil prisiljen prilagoditi tudi Kardelj, ki je sprva imel drugačne 
poglede na ta vprašanja, a je kasneje tudi sam aktivno sodeloval pri centralizaciji 
in poenotenju posameznih nacionalnih gibanj, kjer so imeli za zgled politično-
vojaške izkušnje, pridobljene v vzhodni in osrednji Jugoslaviji (Srbija, Bosna).
427
Ti protislovni in kompleksni procesi, ki so potekali od jeseni 1942 dalje, a 
so v končni fazi vodili k centralizaciji in poenotenju na jugoslovanski ravni, so 
se odrazili tudi na slovenskem in hrvaškem odporniškem gibanju. Prvi odloč-
nejši poseg jugoslovanskega vodstva v specifični značaj slovenskega odpor-
niškega gibanja je bil podpis dolomitske izjave (1. marca 1943), s katero je na 
427 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 65–137.
148 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
pritisk politbiroja centralnega komiteja KPJ (prihod Iva Lole Ribarja v Slovenijo 
januarja 1943) Osvobodilna fronta postala monolitna organizacija po vzoru 
ostalih jugoslovanskih pokrajin, kjer je odporniško gibanje že vseskozi vodila 
neposredno KP. Kmalu zatem je izvršni odbor Osvobodilne fronte tudi izgubil 
pravico imenovanja poveljnika Glavnega štaba Slovenije in jo moral prepustiti 
Vrhovnemu štabu NOVJ.
428
 Vsi ti posegi so krnili slovensko suverenost, ki jo 
je predstavljal izvršni odbor Osvobodilne fronte. Slovensko odporniško giba-
nje, ki je med vsemi nacionalni gibanji na področju Jugoslavije najbolj izstopalo 
po samosvojem razvoju, se je moralo tako prvo in najbolj prilagoditi občemu 
jugoslovanskemu razvoju. Že tako usklajeno z občim jugoslovanskim modelom 
se je vodstvo slovenskega odporniškega gibanja na kočevskem zboru oktobra 
1943 nato izreklo za jugoslovansko državo kot skupnost enakopravnih narodov, 
ki naj bi bila federativno urejena na podlagi pravice do samoodločbe. Podobno 
so se izrekli tudi na Hrvaškem in pred tem ustanovili Zemaljsko antifašističko 
vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske (Zavnoh), enako se je zgodilo tudi v dru-
gih jugoslovanskih pokrajinah z izjemo Srbije. Čeprav so bila vsa ta dejanja izra-
zito manifestativno-deklarativnega značaja, pa je prišlo tako v Sloveniji kot na 
Hrvaškem v letu 1944 tudi do oblikovanja sistema državnih organov, za katere 
je osrednje jugoslovansko vodstvo kmalu ocenilo, da preveč poveličujejo sloven-
sko in hrvaško federalno enoto in premalo Jugoslavijo kot celoto. Tako je bil že 
poleti 1944 začasno priprt voditelj Osvobodilne fronte Boris Kidrič, ki je nato 
napisal članek »Več jugoslovanstva«.
429
 Največja žrtev procesa političnega poe-
notenja odporniških gibanj, ki ga je že v Jajcu leta 1943 napovedal Josip Broz 
Tito, pa je bil voditelj centralnega komiteja KPH Andrija Hebrang, ki je oči-
tno preveč vestno izpolnjeval sklep o samoodločbi narodov in suverenosti in 
ga je zato zamenjal politično manj avtoritativen Vladimir Bakarić. Predlog za 
zamenjavo je po pogovoru s sodelavci podal Kardelj, ki je bil prvotno celo glavni 
zagovornik bolj federalističnega koncepta ureditve države in idejno-teoretični 
utemeljitelj avnojskih odlokov, kar kaže na njegovo ambivalentno vlogo v proce-
sih, ki so potekali od bihaškega zasedanja Avnoja dalje.
430
 Pot do cilja, ki je vodila 
k poenotenju in centralizaciji, je bila sicer specifična, a končne posledice za naci-
onalni odporniški gibanji v Sloveniji in na Hrvaškem v bistvu enake. Čeprav sta 
novonastali federalni enoti nekatere simbole in atribute državnosti po vojni sicer 
zadržali, sta bili v vseh ključnih vprašanjih neposredno podrejeni zvezni oblasti.
428 Godeša, Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 670–673. 
429 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 393.
430 Izvori. Dokumenti centralnih organa KPJ, XX/12. Pismo Edvarda Kardelja Josipu Brozu Titu 30. 
septembra 1944. 
149 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
VIII.
Sodelovanje med slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem se je v 
času tuje zasedbe razvilo pretežno ob narodnostni meji. Do povezovanj, zlasti 
na vojaškem področju, je sprva prihajalo predvsem zaradi konkretnih operativ-
nih potreb, pa tudi nasploh je imelo hrvaško ozemlje posebno vlogo za sloven-
sko odporniško gibanje zaradi povezav z osrednjim jugoslovanskim vodstvom. 
Geopolitični položaj glede na osrednjo operativno skupino Vrhovnega štaba 
NOVJ je slovensko partizansko vojsko namreč prisilil, da se je vse do zaključnih 
operacij borila z lastnimi silami, vendar s strateško podporo osrednjega jugo-
slovanskega vodstva in je zato imela stike le s hrvaškimi partizani. Od samega 
začetka je bila težnja vodstva slovenskega odporniškega gibanja vzpostaviti in 
 utrditi povezavo med slovenskimi in hrvaškimi partizani, ki naj bi usklajevali 
svoje akcije in operacije v obmejnem pasu. Poskus vzpostavitve neposrednih sti-
kov med slovenskimi in hrvaškimi partizanskimi enotami v letu 1941 ni uspel. 
Prvi stik je bil vzpostavljen aprila 1942, ko je prišlo do sestanka predstavni-
kov 3. grupe slovenskih partizanskih odredov in hrvaškega primorsko-goran-
skega odreda. Takrat so se tudi začeli dogovarjati in načrtovati skupne akcije. 
Neposredno sodelovanje slovenske in hrvaške partizanske vojske na obmejnih 
področjih, zlasti na Gorjancih oziroma Žumberku, ob Kolpi in Čabranki, v 
Brkinih in Istri je trajalo od takrat pa do konca vojne. Zlasti tesno je bilo sode-
lovanje med obmejnimi odredi, globlje v notranjost sosednje pokrajine pa so 
odhajale brigade in divizije. Z nastankom osvobojenega ozemlja so bile vzposta-
vljene tudi močne zveze, tako da so preko Kočevske in Gorskega kotarja stekle 
kurirske poti, ki so povezovale slovensko vodstvo z osrednjim jugoslovanskim in 
tako zamenjale nezanesljive kanale po železnici preko Zagreba. 
Pomembno prelomnico v medsebojnih odnosih je predstavljalo bihaško 
zasedanje Avnoja, po katerem je vodstvo slovenskih komunistov opustilo samo-
slovensko stališče in se izreklo za jugoslovanski državni okvir. Skladno s kriti-
ziranjem dotedanjega slovenskega »določenega separatizma« je osrednje jugo-
slovansko vodstvo zahtevalo večjo integracijo Slovenije v jugoslovanski okvir. 
Januarja 1943 je tako v Slovenijo prišel Ivo Lola Ribar z namenom izvršitve 
Titovega ukaza, da se izvede vojaški in politični prodor, »ki naj likvidira doseda-
njo osamljenost slovenskih brigad od ostale vojske«, in »da se učvrsti enotnost in 
borbeno bratstvo hrvaških in slovenskih partizanov prek vseh lokalnih pregrad 
in separatizmov«.
431
K tesnejšemu sodelovanju med slovenskim in hrvaškim odporniškim giba-
njem je vseskozi spodbujal tudi Vrhovni štab NOVJ. Že poleti 1942 so sicer skušali 
431 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 85.
150 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
organizirati srečanje med vojaškima poveljstvoma, do katerega pa zaradi velike 
italijanske ofenzive ni prišlo. S Titovimi navodili, ki jih je ob prihodu v Slovenijo 
januarja 1943 prinesla delegacije Vrhovnega štaba NOVJ, pa so bila skupnemu 
boju dane nove razsežnosti, ki naj bi sodelovanje razširile ter poglobile. 
Tako je bil neposredno po Ribarjevem prihodu ustanovljen skupen sloven-
sko-hrvaški operativni štab, ki je usklajeval delovanje slovenskih in hrvaških bri-
gad v Žumberku in na Gorjancih, ki so bile koordinirane z navodili Vrhovnega 
štaba NOVJ. Sledilo je sodelovanje hrvaških brigad v boju pri Pleterjah februarja 
1943 in v operacijah v Mirnski dolini aprila in maja 1943. Pred tem je bila naj-
uspešnejša skupna akcija slovenskih in hrvaških partizanov septembra 1942, 
ko so pri Kvasicah v Beli krajini premagali italijanske enote, ki so imele veliko 
izgub (preko 100 mrtvih). Vojaško sodelovanje se je nato, seveda odvisno od 
okoliščin, le še nadaljevalo do konca vojne. Gubčeva brigada je tako sodelovala v 
bojih pri Stojdragi septembra 1943. Jeseni 1943 in pozimi 1943/44 je v izpraznje-
nem Gorskem kotarju, ko so na ukaz Vrhovnega štaba NOVJ morale hrvaške 
partizanske enote oditi proti vzhodu, operirala slovenska 18. divizija NOVJ, in 
sicer predvsem zato, da je ohranila strateško povezavo s hrvaškim partizanskim 
območjem. Poseben primer je bil enomesečni pohod slovenske 14. divizije NOVJ 
iz Bele krajine preko Hrvaške na Štajersko, pri čemer je ta enota uživala pomoč 
hrvaških partizanov in civilnega prebivalstva.
432
 Podobno je tudi Kozjanska 
grupa aprila 1945 odšla v Prekmurje preko hrvaškega ozemlja.
433
 Bilo je tudi 
več sestankov med predstavniki vojaških poveljstev obeh gibanj, razvile pa so se 
tudi druge oblike sodelovanja. Tako je na primer v Sošicah na Žumberački gori 
delovala skupna slovensko-hrvaška partizanska bolnišnica z bolničarsko šolo. 
Hrvaške partizanske vojaške in civilne oblasti so pomagale pri prevažanju slo-
venskih ranjencev in beguncev, za katere so v osvobojeni Dalmaciji ustanovili 
bazi v Zadru in Biogradu. Pleterski samostan je bil skupna lekarna za slovenske 
in hrvaške partizane.
434
 
Glavni odbor Osvobodilne fronte v Zagrebu, ki je deloval po navodilih cen-
tralnega komiteja KPH med slovenskimi izgnanci po vsej Hrvaški, je organizi-
ral Slovence, da so se vključevali v hrvaško partizansko gibanje ter priključevali 
hrvaškim partizanskim enotam. Po drugi strani pa so bili v slovenskih parti-
zanskih enotah tudi Hrvati in to z obmejnih območij ter begunci iz nemških 
taborišč. V Bazoviški brigadi je bila posebna hrvaška četa vojaških ubežnikov.
Medtem ko je bilo za čas pred bihaškim zasedanjem Avnoja značilno občasno 
sodelovanje, ki je bilo pogojeno pretežno s konkretnimi operativnimi razlogi, so 
432 Guštin, Slovenska partizanska vojska, str. 80.
433 Teropšič, Kozjanski odred (I), str. 271–280.
434 Sunajko, Sodelovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobodilnih enot 1941–1945, str. 367.
151 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
od tedaj dalje ključni postali politični razlogi, ki naj bi dokazovali »bratstvo in 
enotnost« obeh narodov v nastajajoči novi skupni jugoslovanski državi. Tako 
so se predstavniki obeh gibanj začeli redno udeleževati najpomembnejših poli-
tičnih manifestacij, kot na primer slovenska delegacija na prvem zasedanju 
Zavnoha in hrvaška na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Do 
takšnih srečanj je prihajalo še posebej, ko je imel po smrti Iva Lole Ribarja glavni 
usmerjevalec politike obeh nacionalnih vodstev Kardelj priložnost za temelji-
tejšo izmenjavo izkušenj in primerjavo delovanja. Na vojaško-organizacijskem 
področju so bile hrvaške izkušnje in prijemi (npr. organizacija Glavnega štaba in 
vojaškega sodstva) tudi zaradi rednih zvez z Vrhovnim štabom NOVJ v mnogih 
primerih od druge polovice 1943 dalje zgled tudi za Slovenijo, kljub drugačnim 
okoliščinam, ki so tu vladale. Po drugi strani pa je bila v tem času, ko se je hrva-
ško vodstvo skušalo množičneje zasidrati tudi med hrvaškim prebivalstvom, na 
političnem področju v marsičem zgled prav slovenska Osvobodilna fronta in 
njene uspešne izkušnje z množičnim pridobivanjem prebivalstva. 
Poleti 1944 je dal monsinjor Svetozar Rittig, ki je deloval med hrvaškimi 
partizanskimi enotami, pobudo za organiziranje skupne slovensko-hrvaške 
konference katoliških duhovnikov z namenom, da bi izdali resolucijo katoliških 
duhovnikov Jugoslavije, ki bi podprla osvobodilno gibanje.
435
 Do uresničitve te 
zamisli pa ni prišlo.
Gospodarsko sodelovanje je potekalo na več ravneh. Na najvišji ravni so 
ga usmerjali sestanki in dogovori med predstavniki Snosa in Zavnoha ter obeh 
glavnih štabov partizanske vojske. Šlo je večinoma za nakupe živeža in potreb-
ščin, pa tudi do zamenjav. Že od jeseni 1943 so v Slovenijo pošiljali sol, tobak 
in tobačne izdelke, vžigalice iz Hrvaške, v nasprotno smer pa so pošiljali polj-
ske pridelke, živino in tekstil. Na prošnjo hrvaškega vodstva je slovenska stran 
pomagala s hrano pri preprečevanju lakote v Gorskem kotarju, čeprav so tudi v 
Sloveniji vladale težavne gospodarske razmere. Hrvatom so omogočili povezave 
s Primorsko in celo Furlanijo za nabavljanje hrane ter organizirano preseljevanje 
delavcev v Belo krajino.
IX.
Vprašanje slovensko-hrvaških odnosov in sodelovanja nacionalnih odporni-
ških gibanj na ozemlju zahodno od rapalske meje, ki je bilo del Kraljevine Italije, 
je bilo povezano s prizadevanji za priključitev teh krajev Jugoslaviji. Od uresniči-
tve teh prizadevanj je bila namreč odvisna usoda teh krajev, zato so bila vsa ostala 
435 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 140.
152 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
vprašanja podrejena temu cilju. Delovanje odporniških gibanj zahodno od rapal-
ske meje in organiziranje odpora je bilo od vsega začetka vodeno in usklajevano s 
strani osrednjega jugoslovanskega vodstva. Pri oblikovanju strategije tega boja, ki 
je imel tudi mednarodne razsežnosti, je imel osrednjo vlogo Edvard Kardelj, ki je 
nasploh oblikoval in usmerjal dejavnost slovenskega in hrvaškega odporniškega 
gibanja. Zato je razvoj v teh krajih sledil splošnim navodilom in smernicam, ki 
so veljale za celotno področje Jugoslavije, le da so bile prilagojene konkretnim 
okoliščinam, kar je pogojevalo v nekaterih pogledih specifičen razvoj. 
Prizadevanje s strani slovenskega odporniškega gibanja za priključitev teh 
krajev je bilo izraženo takoj po okupaciji in razkosanju Jugoslavije z zahtevo po 
združitvi vseh Slovencev (program Zedinjene Slovenije).
436
 V skladu s to usmeri-
tvijo je bil avgusta 1941 na Primorsko s strani vodstva slovenskega odporniškega 
gibanja poslan Oskar Kovačič, ki je deloval tudi v notranjosti Istre in se povezoval 
s hrvaškimi sodelavci. Tudi po Kovačičevi aretaciji decembra 1941 se je medse-
bojno sodelovanje nadaljevalo, tako so na primer v Brkinih sodelovali z reško 
organizacijo KP. Prav tako je bilo običajno sodelovanje na vojaškem področju, 
kjer so Slovenci odhajali v bližnje hrvaške partizanske enote (iz Brkinov okoli 150) 
in Hrvati v bližnje slovenske. Tako je na primer zaupnik pokrajinskega komiteja 
KPS za Primorsko v materijskem okrožju Rudi Mahnič 21. aprila 1943 poročal: 
»Do sedaj smo rekrutirali okoli 90 novih partizanov, ki smo vse odpremili na 
Hrvaško, le nekaj iz okrožja v Slovenijo. Na Hrvaškem so v 6. in 14. udarni bri-
gadi, Hrvati jih visoko cenijo kot borbene in disciplinirane. Večina teh novincev 
je prestala že več borb, domov pišejo lepa pisma, ki so zelo zanimiva.«
437
 Centralni 
komite KPH je v sodelovanju s centralnim komitejem KPS celo skušal osnovati 
skupni pokrajinski komite KP za Istro in Gorico ter priporočal okrožnemu komi-
teju KPH za Hrvaško primorje, da se poveže s slovenskimi komunisti.
Zanimivo je, da so se slovenski komunisti v okviru delovanja študijskega 
odseka Osvobodilne fronte za meje, ki je deloval konec leta 1941 in v začetku leta 
1942 ter je na znanstveni ravni načelno opredelil ozemlje Zedinjene Slovenije, 
zavzemali tudi za določitev meje s Hrvaško. V teh svojih prizadevanjih pa so 
bili slovenski komunisti zavrnjeni s strani liberalno usmerjenih strokovnjakov 
(zlasti Črtomir Nagode), češ da zaradi jugoslovanskega okvira to vprašanje ni 
aktualno, pomembna naj bi bila le razmejitev proti severu in zahodu.
438
 
Ključno prelomnico v teh krajih je pomenila kapitulacija Italije, ko so se na 
ozemlju začneli vzpostavljati novi odnosi in nova razmerja predvsem med na eni 
strani italijanskim in na drugi strani slovenskim ter hrvaškim prebivalstvom. 
436 Pleterski, Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slovenije, str. 233–244. 
437 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga VI, dok. 94.
438 SI AS 1931, Nagodetov dnevnik.
153 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
Dotlej šibki odporniški gibanji, slovensko in hrvaško, sta v vzdušju prave ljudske 
vstaje izdali proglasa, s katerima sta razglasili priključitev ozemelj, ki so bila 
del Kraljevine Italije, k Sloveniji oz. Jugoslaviji in Hrvaški. Slovenski proglas in 
hrvaški proglas o priključitvi, ki sta bila izrazito deklarativnega značaja, nista 
bila povsem dorečena v formulacijah ozemlja, ki naj bi ga zajemala, in sta se 
deloma celo prekrivala. 
Temeljni problem tega ozemlja je bil, da ni bilo povsem jasnih meja med 
tremi narodi (to so bila namreč narodno mešana ozemlja) in da dotedanje admi-
nistrativne meje nacionalnega vidika niso upoštevale kot merila za razmejeva-
nje. Izvor nesoglasij glede razmejitve delovanja po kapitulaciji Italije, vsaj kar se 
tiče treh gibanj s komunistično prisotnostjo na narodnostno mešanem ozemlju 
(poleg KPS in KPH je namreč potrebno upoštevati tudi KPI), je bil tudi v vse-
bini brzojavke kominterne iz avgusta 1942. V njej je kominterna dovolila delova-
nje KPS tudi »v starih italijanskih rajonih, kjer žive Slovenci in Hrvati – v Istri, 
Trstu in drugod«,
439
 toda obenem naj bi v italijanskih predelih še naprej delovala 
tudi KPI. Tako so bile pristojnosti delovanja KP razmejene po narodnostnem, 
kar je bila tedaj izjema, in ne po dotlej običajnem ozemeljskem ključu. To je 
ob dejstvu, da so obstajala tudi narodno mešana ozemlja, vodilo, poleg seveda 
drugih raz logov, do nesoglasij med komunisti, kljub njihovemu priseganju na 
proletarski internacionalizem. Glavne zasluge, da je kominterna dopustila delo-
vanje KPS tudi na delu ozemlja, ki je bil formalno-pravno še vedno pod italijan-
sko državo, pripadajo Kardelju, ki si je vse od začetkov okupacije prizadeval za 
takšno rešitev (že misija Oskarja Kovačiča avgusta 1941 je bila prvi korak v tej 
smeri). Kominternina brzojavka je dovoljevala delovanje zahodno od rapalske 
meje le KPS, takega formalnega pristanka KPH ni dobila, čeprav sta bili seveda 
obe sestavni del KPJ. Že pred tem je imela KPS z izjavo treh KP (KPJ, KPI, KPA) 
o pravici združitve slovenskega ozemlja iz leta 1934 z vidika komunističnih 
predstav o reševanju tovrstnih vprašanj določen argument za svoje delovanje 
onstran rapalske meje in za zahtevo po priključitvi Primorske k Sloveniji. Vseh 
teh zagotovil hrvaški komunisti niso imeli.
S pristojnostjo delovanja pogojena nesoglasja
440
 na ozemlju zahodno od 
rapalske meje so se v najtežji obliki pokazala v odnosih med slovenskimi in ita-
lijanskimi komunisti, niso pa povsem obšla slovenskega in hrvaškega odporni-
škega gibanja. Nesoglasja med slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem, 
če jih primerjamo s sporom KPJ s KPI, so bila v tedanjih okoliščinah povsem 
obrobnega značaja, a so imela zato toliko bolj dolgoročne posledice. 
439 Mikuž, Boji Komunistične partije Jugoslavije, str. 14.
440 Slej ko prej je bil temeljni spor med slovenskimi in italijanskimi komunisti glede bodoče ozemeljske 
pripadnosti tega ozemlja, pomembno pa so se razlikovali tudi glede strategije boja. 
154 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Kapitulacija Italije sprva ni bistveno vplivala na odnose med sosednjima 
odporniškima gibanjema. Razvoj na lokalni ravni ob narodnostni meji je kazal, 
da je bila pobuda pri usklajevanju medsebojnega sodelovanja v veliki meri pre-
puščena iznajdljivosti lokalnih političnih dejavnikov. K tesnejšemu sodelovanju 
so jih silile predvsem konkretne razmere, ki jih dobro ponazarja poročilo lokal-
nega okrožnega funkcionarja KPS sredi septembra 1943: »Ljudi imamo pribli-
žno za tri bataljone, toda vodstva ni. Enak položaj je v Istri, zato smo sklenili, 
da bomo delali skupno.«
441
 Takoj po kapitulaciji Italije sta 14. septembra 1943 v 
skladu z dotedanjo politiko okrožni odbor Osvobodilne fronte Brkini-Slovenska 
Istra in okrožni narodnoosvobodilni odbor Buzet ustanovila slovensko-hrva-
ški istrski partizanski odred, sestavljen iz Slovencev in Hrvatov, ki se je kasneje 
vključil v drugo Istrsko (hrvaško) brigado. Medsebojno sodelovanje med sloven-
skim in hrvaškim odporniškim gibanjem se je tako v času ljudske vstaje nada-
ljevalo, ko je na prošnjo slovenskih okrožnih oblastnih organov bataljon hrva-
ške druge Istrske brigade konec septembra 1943 osvobodil politične zapornike 
iz koprskih zaporov in izdal proglas prebivalstvu v hrvaškem in italijanskem 
jeziku. 
V razburljivo dogajanje neposredno po kapitulaciji Italije, ki ga je zaznamo-
valo medsebojno sodelovanje sosednjih odporniških gibanj, sodi tudi sestanek 
načelnika Glavnega štaba Slovenije Franca Rozmana s hrvaškimi sogovorniki 
v Pazinu 25. septembra 1943, o katerem pa v slovenskih virih sploh ni nobe-
nega podatka, kaj šele o vsebini njegovih pogovorov.
442
 Po edinem znanem viru, 
tj. zapisu hrvaškega funkcionarja Dušana Diminića, naj bi se sestali predvsem 
zaradi vojaškega sodelovanja in usklajevanja pred bližajočo se nemško ofenzivo. 
V teku vojaških pogovorov naj bi Rozman tudi predlagal reko Mirno kot razme-
jitveno reko med operativnima območjema slovenskih in hrvaških partizanskih 
enot, vendar naj bi, čeprav se to vprašanje hrvaškim sogovornikom tedaj zaradi 
nevarnosti nemške ofenzive sploh ni zdelo aktualno, hrvaška stran predlagala 
reko Dragonjo kot razmejitveno črto.
443
 
Na podlagi omenjenega Diminićevega zapisa so nekateri pisci (Kristen) pre-
pričani, da Rozman pri predlogu meje na Mirni ni mogel delovati brez navodil 
vodilnih, ki so mu to morali odobriti. Iz teh hipotetičnih predpostavk potem izva-
jajo daljnosežne sklepe, čeprav zanje ni dovolj trdnih dokazov, pa tudi nadaljnji 
razvoj kaže na drugačen potek dogodkov.
444
 Ta predpostavka temelji predvsem 
441 Ferenc, Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji jeseni 1943, str. 235.
442 Najboljši poznavalec dogajanja po kapitulaciji Italije septembra 1943 pokojni Tone Ferenc je zato za 
ta sestanek uporabljal pogojnik »menda naj bi bil …«, »pravijo, da …«.
443 Diminić, Istra u partizanskom notesu (1943–1945), str. 40–41.
444 Kristen, Meje in misije, str. 43–44. Tako je Kristen (Meje in misije, str. 49–50) na predpostavki, da je 
bil Rozmanov septembrski predlog razmejitve na Mirni stališče slovenskega političnega vodstva in 
da je februarja 1944 med lokalnimi funkcionarji prišlo do dogovora o meji na Dragonji, sklepal, da 
155 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
na deduktivnem sklepanju, ker je bil Rozman kot komandant Glavnega štaba 
načeloma dejansko podrejen osrednjemu partijskemu vodstvu in je bila ena od 
temeljnih značilnosti odporniškega gibanja hierarhično in centralizirano odlo-
čanje. Takšnega vzorca pa ni mogoče kar enostavno posploševati, posebej ne v 
nepredvidljivih in kaotičnih razmerah, kakršne so nastale po kapitulaciji Italije 
na ozemlju Primorske. O nezanesljivosti samodejnega prenašanja takega vzorca 
nam dobro pričajo nekateri dogodki prav iz tega časa. Tako je na primer okrožni 
NOO za Istro 13. septembra 1943 na lastno pobudo, brez vednosti in dovoljenja 
osrednjih hrvaških organov, sprejel izjemno pomemben zgodovinski odlok o 
priključitvi Istre k Hrvaški. Odlok so nato višja telesa na hrvaški in jugoslovan-
ski ravni le še potrdila, kar je bilo v nasprotju z ustaljenim vzorcem delovanja. 
Skratka, medvojni razvoj je bil nemalokrat nepredvidljiv in ga zato ni mogoče 
obravnavati po nekakšnih shematskih načelih. 
Rozmanov domneven predlog o razmejitvi operativnih območij na Mirni 
deluje še bolj presenetljivo, če vemo, da je že naslednji dan (26. septembra 1943) 
hrvaška istrska brigada osvobodila zapornike iz koprskih zaporov in tako delo-
vala na ozemlju, ki ga je sicer nadzorovalo slovensko odporniško gibanje. Morda 
so celo o posegu hrvaških vojaških enot razpravljali prav na sestanku v Pazinu 
dan pred tem, saj je koprsko akcijo spremljal tudi Rozman. To kaže, da v tistem 
trenutku Rozman za uresničitev predloga o razmejitvi na Mirni ni imel na voljo 
za nadzorovanje tega ozemlja potrebnih vojaških enot oz. celo nasprotno, za 
bojevanje proti nemškemu okupatorju se je morala v koprskem primeru sloven-
ska stran celo obrniti na hrvaške partizane za pomoč. 
Motivi in okoliščine, v katerih naj bi Rozman podal omenjeni predlog v 
Pazinu, so še v veliki meri zaviti v meglo, tako da ostaja še vedno odprto vpra-
šanje, koliko je pri tem poskusu šlo za njegovo lastno pobudo ali navodila pred-
postavljenih.
V celoti gledano se je v času neposredno po kapitulaciji Italije medsebojno 
sodelovanje med slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem na lokalni 
ravni nadaljevalo brez zapletov, hkrati pa je privolitev slovenskih okrožnih 
oblast nih organov za prihod hrvaške partizanske enote v Koper pomenila, da je 
že od prej tudi v Istri vendarle obstajala vsaj v grobih črtah določena razmejitev 
med območjema delovanja obeh odporniških gibanj, čeprav o tem ni obstajal 
noben konkreten dvostranski sporazum. Poleg tega sta bili odporniški gibanji 
je odločitev o tej spremembi sprejel jugoslovanski vrh. To naj bi dokazoval Titov pogovor s slovensko 
delegacijo 1. decembra 1943 v Jajcu, kjer je svaril pred spori s Hrvati in opozarjal, da so pomembne 
zunanje in ne notranje meje. Glede na okoliščine, ki jih opisujem v nadaljevanju razprave, lahko 
rečemo, ne le, ker ni za Kristenove trditve nobenih neposrednih dokazov, temveč predvsem zato, 
ker analiza dogodkov in umestitev v tedanje dogajanje kažeta na povsem drugačen razvoj, da so 
Kristenovi zaključki sporni in podprti s premalo tehtnimi argumenti. 
156 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
v Istri v času pred kapitulacijo Italije še prešibki, da bi se vprašanje razmejitve 
sploh zastavljalo kot poseben problem, v času ljudske vstaje neposredno po kapi-
tulaciji Italije pa so ju razmere silile k sodelovanju. 
Da pa so se med nekaterimi v slovenskem odporniškem gibanju vendarle poja-
vljali tudi določeni pomisleki glede odnosov s Hrvati, priča Titova izjava na sreča-
nju s slovensko delegacijo v Jajcu 1. decembra 1943, ko je posebej poudaril potrebo 
po vojaškem in političnem sodelovanju med Slovenci in Hrvati ter svaril pred spo-
rom glede notranjih meja, ker gre za osvoboditev vseh jugoslovanskih narodov in 
je potrebno notranje meje slabiti.
445
 Hkrati pa je Tito poudaril, da za osvobodi-
tvijo Primorske in Koroške ne stoji le slovenska vojska, temveč vsa jugoslovanska 
armada.
446
 V zapisniku sestanka je zabeleženo le, da so v diskusijo posegli vsi člani 
slovenske delegacije in da je Josip Vidmar podal predlog, da bi Slovenci imeli stal-
nega zastopnika pri Hrvatih, Hrvati pa pri Slovencih, nič pa ne izvemo o vsebini 
diskusije. Titov sestanek s slovensko delegacijo, kjer so razpravljali o najrazličnej-
ših vprašanjih o tedanjih razmerah in povojnem razvoju (vprašanje jezika v vojski, 
vprašanje sindikatov itd.), seveda ni bil namenjen slovenskim komunistom (ti so 
tovrstna vprašanja reševali interno v svojem krogu, ne pa pred nekomunističnimi 
zavezniki), temveč slovenskim odposlancem, nekomunističnim zaveznikom v OF, 
ki so jih v zvezi z oblikovanjem odnosov v nastajajoči državi težili določeni pomi-
sleki. Najverjetneje je bila Titova izjava na sestanku predvsem odgovor prisot-
nim krščanskim socialistom (Tonetu Fajfarju, Edvardu Kocbeku). Avgusta 1943 
je namreč iz koprskega zapora krščanski socialist Srečko Žumer pisal Fajfarju in 
mu predlagal mejo na Mirni, tako da je na srečanju s Titom vprašanje razmejitve 
verjetno sprožil eden od prisotnih krščanskih socialistov. 
Temeljna značilnost drugega zasedanja Avnoja v Jajcu novembra 1943 je 
bila njegov izrazito deklarativen značaj, kjer niso posebej razpravljali o bodo-
čih notranjih odnosih, še posebej ne o tako občutljivem vprašanju, kot je bilo 
razmejevanje med posameznimi federalnimi enotami, katerih končno število 
sploh še ni bilo točno določeno. Tako je Kardelj posebej poudaril, da se avnoj-
ski odloki še ne spuščajo v podrobnosti federativnega odnosa ter da bo njegove 
oblike pokazala prihodnost. Razmejitev med federalnimi enotami se je urejala 
bistveno kasneje, že po koncu vojne, a pred sprejetjem jugoslovanske ustave 
januarja 1946, čeprav je bila ravno primorska problematika zaradi nerešenih 
mednarodnopravnih razsežnosti v tem pogledu specifična. O razmejitvi sploh 
ne obstaja dokument, ki je to sankcioniral, pa tudi v kakšni sestavi je bilo to 
vprašanje rešeno, ni razvidno iz dostopnih dokumentov, čeprav je jasno, da je 
odločitev morala biti sprejeta v najožjem krogu vodstva KPJ.
447
 
445 Godeša, Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 714.
446 SI AS 1670, šk. 1.
447 Zećević, Lekić, Državne granice, str. 19–25.
157 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
Kljub temu pa je vsebina Titovega sporočila glede izogibanja mejnim spo-
rom in slabljenju notranjih meja odražala tedanji pogled na reševanje medna-
cionalnih odnosov v Jugoslaviji ter bila pomembno načelno napotilo za njihovo 
nadaljnje reševanje. Občutljivost jugoslovanskega vodstva je izvirala iz upošte-
vanja celotne jugoslovanske problematike. S takšnim stališčem jugoslovanskega 
vodstva je bila namreč tesno prepletena bojazen pred mednacionalnimi spori 
pri razmejevanju, tako da so se na primer ob dilemi, kam priključiti Bosno in 
Hercegovino oziroma kako jo razdeliti, raje odločili, da bo, kljub nacionalno 
mešani sestavi, postala samostojna federalna enota. Obenem je že tedaj jugo-
slovansko vodstvo posebej poudarjalo, da meje med federalnimi enotami ne 
bodo prave, »buržoazne«,
448
 kar pa seveda ni pomenilo, da niso bile historično 
in narodnostno utemeljene.
449
 Koncept slabljenja notranjih meja v sklopu celo-
tnega procesa poenotenja posameznih jugoslovanskih odporniških gibanj, ki je 
bil tedaj v teku, je izviral iz težnje po vzpostavitvi notranje čim bolj kohezivne 
skupne države, temelječe na geslu jugoslovanskega »bratstva in enotnosti«. 
Tudi delovanje slovenskih komunistov na Primorskem že pred kapitulacijo 
Italije je v bistvenih potezah ustrezalo načelom, ki so bila nato izrečena na pogo-
voru slovenske delegacije s Titom jeseni 1943 v Jajcu. V celotni primorski proble-
matiki je namreč ves čas kot najpomembnejše izstopalo vprašanje Trsta, ki so mu 
od vsega začetka v vodstvu slovenskega odporniškega gibanja posvečali osrednjo 
pozornost. Trst je bil v očeh slovenskih komunistov, pa tudi nasploh celotnega 
slovenskega odporniškega gibanja, pomemben tako iz nacionalnih (Zedinjena 
Slovenija) kot tudi ideoloških (veliko število delavstva) razlogov. Ti razlogi so se 
prepletali z dejstvom, da je imel Trst kot središče ozemlja, ki je predstavljalo sti-
čišče Balkanskega in Apeninskega polotoka ter srednje Evrope, pomemben geo-
strateški položaj. Osredotočenost slovenskega odporniškega gibanja na Trst niti 
ni bila posebej izvirna, čeprav so zanjo obstajali tudi nekateri specifični razlogi, 
temveč je šlo pri tem v veliki meri za kontinuiteto in prenašanje že obstoječih 
vzorcev, izoblikovanih v slovenski politični tradiciji v drugi polovici 19. stoletja. 
V taki postavitvi prednostnih nalog v primorski strategiji je imelo vprašanje slo-
vensko-hrvaškega razmejevanja tudi iz tega vidika obrobno vlogo.
Skoraj idilični odnosi med odporniškima gibanjema v Istri so se začeli spre-
minjati na začetku leta 1944, ko sta si postopoma opomogli po hudih udarcih 
nemške protiofenzive jeseni 1943. Slovenska Istra je sicer sodila pod operativno 
območje Istrskega partizanskega odreda, vendar razen komande mesta Koper tu 
ni bilo drugih stalnih slovenskih partizanskih enot. Ker je bila 2. hrvaška istrska 
brigada, v kateri so bili tudi slovenski borci, tem krajem najbližja partizanska 
448 Đilas, Revolucionarni rat, str. 355.
449 Grafenauer, Jugoslovanske medrepubliške in zunanje meje, str. 4–10.
158 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
enota, si je začela lastiti prednost pri vojaških posegih na ozemlju Slovenske Istre. 
Brez predhodnega soglasja slovenskih lokalnih oblasti (drugače kot pri zasedbi 
Kopra!) so prihajali na ozemlje s slovenskim prebivalstvom in se neupošteva-
joč razmere večkrat do njega tudi neprimerno obnašali. Po poročilu okrožnega 
odbora OF za Slovensko Istro 10. februarja 1944 naj bi se »vedli precej oblastno in 
izjavljali, da je vsa Istra hrvatska in da se njih ne tiče naša organizacija, da smejo 
delati na našem terenu, kar hočejo«.
450
 Najbolj je to prišlo do izraza ob novačenju 
v partizanske enote, kjer so se slovenski fantje uprli temu, da bi odhajali v hrvaške 
enote, a so hrvaški partizani nad njimi izvajali nasilje. Višek je pomenil nespo-
razum, ki je nastal v primeru napada hrvaških enot na karabinjersko postajo v 
Šmarjah 29. januarja 1944. Napad ni bil usklajen s slovensko stranjo, ki je imela 
dogovor karabinjersko posadko, naklonjeno odporniškemu gibanju, da se bo ta 
v primernem trenutku predala partizanom, kar pa je po hrvaškem napadu nanjo 
povzročilo težave. Da bi se uredila vsa nesoglasja in sporne zadeve, je 10. febru-
arja 1944 na Maliji potekal sestanek med lokalnima funkcionarjema, na sloven-
ski strani je bil Milan Guček in na hrvaški Andrija Babić, ki sta se sporazumela 
za natančnejšo ozemeljsko razmejitev med okrožjema v Istri. Razmejitev je pote-
kala od Sečoveljskih solin do vasi Topolovec ob reki Dragonji, nato jugovzhodno 
pod vasjo Pregara, od tam na vzhod nad Štrpedom pred Buzetom in zatem v 
smeri proti Vodicam. V krajih, ki leže severno od te črte, je bilo prebivalstvo 
samo slovenske narodnosti, v nekaj obrobnih vaseh pa so bili Slovenci v večini. 
Ostre meje nista mogla določiti.
451
 Iz pogovorov o razmejitvi je razvidno, da so 
bili sporni predvsem nekateri posamezni predeli v notranjosti. Tako so v Gradinu 
in bližnjih vaseh predstavniki slovenskega odporniškega gibanja leta 1944 celo 
izvedli glasovanje o tem, kam želijo pripadati prebivalci, kjer jih je 90 % glasovalo 
za slovensko stran.
452
 Vprašanje teh vasi se je nato vleklo še v 50. leta 20. stole-
tja.
453
 Po razmejitvi februarja 1944 sta vasi Poljane in Golac prišli pod pristojnost 
hrvaškega odporniškega gibanja, a so njuni prebivalci zahtevali priključitev k slo-
venski strani, medtem ko je vas Jelovica sprva sodila pod pristojnost slovenskega 
odporniškega gibanja, a so njeni prebivalci zahtevali priključitev k hrvaškem delu 
Istre.
454
 V marcu 1944 je bila sporazumno določena ozemeljska pristojnost med 
slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem tudi na območju Kastavščine.
455
V okoliščinah, ki so jih narekovale težavne vojne razmere, in glede na to, 
da lokalna partijska funkcionarja nista imela na voljo vseh potrebnih podatkov 
450 Ferenc, Sodelovanje med slovenskim in hrvaškim NOB v Istri, str. 344. 
451 Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 418–419.
452 SI AS 223, šk. 630. Poročilo o razmejitvi med LR Slovenijo in LR Hrvaško, 12. 9. 1955.
453 Radelić, Hrvatska u Jugoslaviji 1945.-1991., str. 141–144. Tudi Ostanek, Slovensko-hrvaška jezikovna 
meja, str. 217.
454 Giron, Zapadna Hrvatska, str. 338. 
455 Prav tam.
159 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
in gradiva, verjetno pa tudi ne zadostnega poznavanja problematike, je jasno, 
da sta lahko razmejitev določila le okvirno in približno. Za tedanje partizan-
sko ilegalno delovanje je bila pri urejanju upravno-političnih vprašanj nasploh 
značilna improvizacija, kjer so prevladovale predvsem trenutne praktične, iz 
konkretnega boja izvirajoče potrebe. Ni sicer jasno, na podlagi kakšnih meril 
in poznavanja okoliščin sta lokalna funkcionarja razmejila področje, a Guček 
na nekem mestu omenja osnovne šole v času avstrijske dobe, kar je morda bilo 
pomagalo pri njunem določanju meja med okrožjema. 
Vesti o trditvah hrvaških partizanov, da je celotna Istra njihovo opera-
tivno območje, so vzpodbudile poveljstvo slovenskega VII. korpusa NOVJ, da 
je februarja 1944 izdalo poziv za mobilizacijo, kjer je bila izrecno navedena tudi 
Slovenska Istra.
456
 Poudarek na Slovenski Istri je bil pomemben predvsem zato, 
ker je bila s tem jasno izražena slovenska težnja po operativnem nadzoru tega 
dela ozemlja. Sklep o priključitvi Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji septembra 
1943 je bil namreč pomanjkljiv, ker slovenski del Istre pa tudi Trst v njem nista 
bila izrecno omenjena. Na to nedoslednost je med prvimi opozoril Lojze Ude v 
referatu Nekaj načelnih pripomb k vprašanju o mejah marca 1944.
457
 Po drugi 
strani pa iz septembrskega hrvaškega sklepa o priključitvi k matici, ki je posebej 
omenjal Istro, ni bilo jasno razvidno, ali imajo pri tem v mislih celotno Istro ali 
le njen hrvaški del.
458
 
Spor ob slovensko-hrvaški narodnostni meji glede pristojnosti delovanja 
odporniških organizacij zahodno od rapalske meje zaradi neobstoja upravne 
razdelitve po narodnostnem načelu tedaj ni predstavljal nič izjemnega. Prav v 
tem času (začetek 1944) se je namreč razvil še mnogo ostrejši spor med sloven-
skimi in italijanskimi komunisti glede pravice delovanja v Trstu, ki pa ga lokalni 
funkcionarji niso bili sposobni razrešiti, tako da je vprašanje na načelni ravni 
rešil šele aprilski sporazum med centralnima komitejema KPS in KPI, v praksi 
pa je bilo vprašanje rešeno šele jeseni 1944 s prevlado KPS v Trstu. Podobno se 
je dogajalo tudi z istrsko problematiko, katere reševanje se je preneslo iz lokalnih 
okvirov, ko jih tu na višji ravni ni bilo mogoče več reševati. Tako je bilo v poro-
čilu okrožnega odbora za slovensko Istro z dne 15. aprila 1944 zapisano: »Pred 
časom smo Vam poročali o dosegi organizacijsko-teritorialne razmejitve med 
hrvatsko in našo organizacijo, ki smo jo določili z njihovimi pooblaščenci. Sedaj 
pa dobivamo dnevna poročila z obmejnega ozemlja o prekrških hrvaških čet 
in terenskih organizacij proti upoštevanju kompetenc naše terenske in vojaške 
456 SI AS 1887, šk. 69. Zadnji poziv. Slovenski partizan, 13. februarja 1944.
457 SI AS 1643, Predsedstvo SNOS, šk. 13.
458 Grafenauer je menil (Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka, str. 42–45), da je hrvaški odlok 
imel v mislih celotno Istro, čemur pa je kasneje oporekal Strčić (Prilog o hrvatskom sudjelovanju u 
diplomatskim odlukama druge Jugoslavije, str. 55).
160 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
organizacije.«
459
 Izkazalo se je, da kljub februarskemu dogovoru vprašanje raz-
mejitve ni bilo zadovoljivo rešeno in odpravljeno z dnevnega reda. Zato so okro-
žni organi zaprosili, da izvršni odbor OF posreduje pri Glavnem štabu Hrvaške, 
da uredijo odnose z obmejnimi hrvaškimi enotami.
460
 
Ker je s problemom mobilizacije aktualno postalo tudi vprašanje razme-
jitve operativnih območij, se je vpletel tudi Glavni štab Slovenije, ki je o tem 
obvestil hrvaški Glavni štab in tako se je vprašanje razmejitve preneslo na višjo 
raven.
461
 Nato je hrvaški glavni štab zaprosil slovenskega, naj izdela razmejitveno 
črto med operativnima območjema slovenske in hrvaške partizanske vojske. V 
začetku marca 1944 je slovenski Glavni štab hrvaškemu poslal karto z vrisano 
mejo na področju Istre in Kolpe, ki naj bi delila operativni območji VII. (sloven-
skega) in XI. (hrvaškega) korpusa NOVJ.
462
 Glavni štab slovenske partizanske 
vojske je predlagal, naj razmejitev obmejnih okrožnih komitejev velja tudi za 
operacijska območja. Obenem so hrvaško stran opozorili, da so mejo začrtali na 
podlagi podatkov, s katerimi trenutno razpolagajo, tako da ne morejo zagotoviti 
njene točnosti prav za vse vasi.
463
 
Prav zaradi teh nejasnosti je slovenski Glavni štab zaprosil Znanstveni inšti-
tut pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, da določi raz-
mejitveno črto, ki dotlej ni bila nikoli meja administrativnih enot. To nalogo 
(izdelavo karte in elaborata) je prevzel predsednik Znanstvenega inštituta zgo-
dovinar Fran Zwitter. Zwitter je razmejitev označil na Dragonji, če se omejimo 
le na njen najzahodnejši del.
464
 Ohranjeni Zwittrovi zapiski o slovensko-hrva-
ški meji kažejo, da se je pri njenem opisovanju oprl predvsem na dela Simona 
Rutarja, Mieczysława Małeckega, Milka Kosa, Lava Čermelja, Antona Melika, 
Nika Županiča, Josipa Mala, Emila Laszowskega in še nekaterih drugih.
465
 Pri 
tem je Zwitter v skladu z načelnim stališčem do mejnih vprašanj, po besedah 
Boga Grafenauerja tako sledil tradiciji o njeni presoji v slovenski znanosti, tako 
da se »ne more načuditi, da o poteku slovenske narodnostne meje ni bilo nobe-
nih dvomov«.
466
 Zwitter je svoje delo o tem vprašanju v poročilu Znanstvenega 
inštituta spomladi 1944 opisal z besedami, da je »dovršil nekaj pripomb o 
459 Ferenc, Sodelovanje, str. 344.
460 Marin, Dogovor o organizacijsko-teritorialni (vojaškopravni) razmejitvi, str. 53.
461 Takšen prikaz na podlagi analize konkretnih okoliščin in primerjave s podobnimi tedanjimi primeri 
kaže, da Kristenova razlaga o ukazu »od zgoraj«, ki bi zahteval mejo na Dragonji, ne temelji na 
prepričljivih argumentih. Mihelič (Ribič, kje zdaj tvoja barka plava?, str. 97), ki sicer sprejema 
nekatere Kristenove teze, pušča to vprašanje odprto. V glavnem pa knjiga Darje Mihelič, ki temelji 
na arhivskem gradivu, v dokajšnji meri zagovarja podobna stališča kot pričujoča razprava.
462 Karta v arhivu ni priložena.
463 SI AS 1851, šk. 18.
464 SI AS 1164, šk. 72.
465 SI AS 1402, XXII/16.
466 Grafenauer, Miti, str. 44.
161 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
slovensko-hrvatski meji v Istri na željo GŠ«.
467
 Po osvoboditvi, sredi 50. let prej-
šnjega stoletja, se je Zwitter ponovno vračal k zgodovini slovensko-hrvaških 
odnosov
468
 in pri tem v elaboratu z naslovom Meja med Slovenci in Hrvati v 
Istri izrazil dvom, »da bi (op. BG – zgoraj omenjena medvojna karta) kaj vplivala 
na kasnejšo razmejitev, ki imamo zanjo druge, bolj direktne dokumente«.
469
 Za 
razmejitev administrativnih enot po koncu vojne je Zwitter kot pomembna in 
neposredna dokumenta omenil Cadastre national de l’Istrie (1945) in eno od 
kart v atlasu Maps relating to the ethnical structure of the Julian March (1946). 
V 70. letih prejšnjega stoletja pa je Zwitter v zvezi s tem vprašanjem posebej 
poudaril, da meje med okupacijo ni določil, temveč jo je samo opisal na podlagi 
dotedanje literature.
470
 
Zwitter je že pred tem, februarja 1944, povsem neodvisno od zapletov glede 
razmejitve operacijskih območij, s katerimi tedaj v Znanstvenem inštitutu pri 
predsedstvu SNOS še niso bili seznanjeni,
471
 v referatu Problem bodočih sloven-
skih meja zapisal: »Nekoliko kasneje so se Slovenci približali morju, v začetku 
so se izognili tržaški okolici in prišli v Istri (…), tako da postane italijanstvo ob 
vzh. Jadranu sev. od slovensko-hrvatske meje ob Dragonji že tedaj omejeno na 
ta mesta ob obali.«
472
 Takšno razlago je Zwitter povzel po Zgodovini Slovencev 
Milka Kosa in Sloveniji Antona Melika ter literaturi, ki sta ju ti dve deli navajali. 
V obsežnem referatu, ki je predstavljal temelj za nadaljnjo razpravo o mejnih 
vprašanjih, je to edina omemba tega vprašanja. Ta ugotovitev, ki je bila v refe-
ratu omenjena zgolj obrobno, tedaj ni bila sporna za nobenega od strokovnjakov, 
zbranih pri Znanstvenem inštitutu, ki so o Zwittrovem (in Dularjevem) referatu 
razpravljali 20. marca 1944 v Semiču.
473
 Tudi v referatu Nekaj načelnih misli k 
aktualnim slovenskim vprašanjem je izražena misel, da »ne bo nobenih kompli-
kacij (…), kolikor je znano, glede hrvatsko-slovenske razmejitve v Istri«.
474
 
467 SI AS 1643, šk. 63.
468 SI AS 1402, XXXVI/1. Slovensko-hrvatska meja v zgodovini.
469 SI AS 1402, XXXVI/1.
470 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po vojni, str. 267. 
471 Tako je npr. Ude v omenjenem referatu iz marca 1944 zapisal, da bo treba »glede slovenskega dela 
Istre (…) s Hrvati še spregovoriti jasno prijateljsko besedo, da še se tu ne pojavijo kakšni spori«. Na 
podlagi omenjenega februarskega mobilizacijskega poziva VII. korpusa NOVJ pa je presojal, da je 
bilo v vojaških krogih že govora o tem. 
472 SI AS 1643, šk. 13.
473 SI AS 1643, šk. 13. Na to opozarja tudi Grafenauer, Istrske zdrahe in Grafenauer, Miti, str. 44.
474 SI AS 1643, šk. 13.
162 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Prav v času Zwittrovega črtanja slovensko-hrvaške meje (maja 1944) je 
geodetska sekcija Glavnega štaba NOV in POS izdelala karto slovenskega oze-
mlja v merilu 1 : 200.000, kjer je bila zarisana upravno-politična razdelitev na 
okrožja in okraje. Bistvena razlika od omenjenih razmejitev je bila, da na tej 
karti razmejitev med slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem ne poteka 
po Dragonji, temveč po mejah piranske občine do savudrijskega rta in tako upo-
števa njeno celovitost.
475
 Karta upravno-politične razdelitve je tako odražala 
stališče, ki je očitno prevladovalo med v zgodovinsko-upravnih zadevah dobro 
podkovanimi izvedenci v aparatu Glavnega štaba Slovenije, da je pri določanju 
meja slovenskega ozemlja potrebno upoštevati tudi te vidike. Takšno stališče je 
bilo v Glavnem štabu Slovenije kontinuirano prisotno vse leto 1944. Tako tudi 
karta občin slovenskega dela Julijske krajine, ki jo je oktobra 1944 zopet izdelala 
Geodetska sekcija Glavnega štaba NOV in POS, zajema celotno piransko občino, 
to je ozemlje vse do savudrijskega rta. 
V slovenskem odporniškemu gibanju smo priča neusklajenosti med različ-
nimi političnimi in vojaškimi dejavniki glede postavitve južne meje večino časa, 
ko se je leta 1944 to vprašanje odprlo. Vse to kaže, da vprašanje upravno-poli-
tične razmejitve med odporniškima gibanjema ni bilo v celoti razrešeno. Kljub 
medsebojnemu dogovoru o razmejitvi operacijskih območij pa se ga obe strani 
nista dosledno držali in je prihajalo do obojestranskih pritožb zaradi domnev-
nega kršenja. Vprašanje »mejaštva« je bilo tako vse leto 1944 na neki način še 
odprto.
476
 
Tako so še novembra 1944, torej devet mesecev po omenjenem dogovoru, na 
sestanku okrožnega komiteja KPS za južno Primorsko ugotavljali, da je v istr-
skem okraju odnos med Slovenci in Hrvati precej napet, Hrvati naj bi namreč 
silili proti Trstu.
477
 Torej se že na začetku leta 1944 izražena hrvaška težnja po 
obvladovanju celotne Istre še ni povsem umaknila v ozadje. Za celotno leto 1944 
je značilno, da je sicer prihajalo do obojestranskih kršenj, vendar je bila vseskozi 
prisotna hrvaška težnja po prodoru proti zahodu (Trstu), medtem ko je sloven-
ska stran bolj ali manj uspešno to skušala preprečevati. 
To kaže, da niti februarski dogovor na Maliji in dogovor med glavnima šta-
boma niti Zwittrova označba slovensko-hrvaške meje niso v celoti razrešili vseh 
težav, ki so se pojavljale na terenu na lokalni ravni ob robu slovensko-hrvaške 
narodnostne meje. Kljub temu da so lokalni dejavniki o teh obmejnih nespora-
zumih redno obveščali predpostavljene forume (pokrajinski oziroma oblastni 
komite KPS za Primorsko in ta dalje centralni komite KPS), pa iz dostopnih 
475 SI AS 1851, šk. 46.
476 Podobno ugotavlja tudi Celar, Slovenija in njene meje, str. 98.
477 SI AS 1487, šk. 29. Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje. Zapisnik V . seje okrožnega komiteja 
KPS za Južnoprimorsko okrožje 14. novembra 1944.
163 Godeša: Slovensko-hrvaški odnosi med drugo svetovno vojno
virov, razen splošnih navodil o potrebi bratskega sodelovanja s hrvaškim odpor-
niškim gibanjem, ni zaslediti nobenih konkretnih navodil, kako se odzvati na 
problem in kako ga konkretno zgladiti. Med pokrajinskima vodstvoma odporni-
škega gibanja za Slovensko primorje in hrvaško Istro tudi ni bilo pomembnejših 
medsebojnih stikov, čeprav so prizadevanja (zlasti na hrvaški strani) v tej smeri 
obstajala. Nasploh je hrvaška stran kazala večje zanimanje za sodelovanje tako 
na političnem kot vojaškem področju, kar je bilo razumljivo tudi z zemljepisnega 
in strateškega vidika. Prihajalo je tudi do sestankov med lokalnimi funkcionarji 
in izmenjave izkušenj, vendar bistvenega napredka ni bilo. Na področju politič-
nega sodelovanja so se hrvaški predstavniki celo pritoževali zaradi premajhne 
slovenske zavzetosti, da je postavljen pravi »kineski zid« med organizacijama.
478
 
Nekoliko drugače je bilo na vojaškem področju, kjer po dogovoru o razmejitvi 
operativnih območij ni bilo težav in je prihajalo do sodelovanja med posame-
znimi slovenskimi in hrvaškimi vojaškimi enotami. Te so bile povezane preko 
kurirske in radijske zveze, tudi na operativnem področju, zlasti po ustanovitvi 
druge istrske brigade in 43. istrske divizije NOV in POJ sredi 1944. Nekatere 
hrvaške enote s področja Istre so se občasno umikale tudi na operativno podro-
čje slovenskih partizanskih enot.
Posebno obliko sodelovanja med Slovenci in Hrvati onstran rapalske meje so 
predstavljale prekomorske partizanske formacije, ki so bile sestavljene iz nekda-
njih internirancev, konfinirancev, zapornikov, pripadnikov posebnih kazenskih 
enot in nekdanjih vojakov italijanske vojske. Ti so med drugo svetovno vojno 
prišli v baze v severni Afriki in južni Italiji. Prekomorcev je bilo skupaj 35.000, 
od tega 27.000 Slovencev (med njimi 22.000 državljanov Italije) in 5.000 istrskih 
Hrvatov, ostalo pa so bili Dalmatinci in Črnogorci. 
X.
Odnosi med Slovenci in Hrvati v času druge svetovne vojne, ko so bili ločeni z 
državno mejo, so se oblikovali na več ravneh in so bili večplastni. Politika režima 
NDH je v sklopu svojih prizadevanj po uveljavitvi hrvaške države v okviru naci-
stičnega novega reda stremela tudi k prevladi nad slovenskim ozemljem. Pri tem 
so bila njihova prizadevanja zaradi nemških in italijanskih interesov v sloven-
skem prostoru neuspešna. V okviru NDH se je poslabšal tudi položaj Slovencev 
na Hrvaškem in nekateri izmed njih so bili zaradi protifašistične usmerjenosti 
deležni nasilja s strani režima NDH. Kljub temu lahko rečemo, da je bila politika 
oblasti v NDH do Slovencev od vseh sosednjih držav, ki so zasedle Slovenijo, 
478 Ferenc, Sodelovanje, str. 346.
164 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
slovenstvu še najmanj škodljiva, tako da ta medvojna izkušnja ni pustila trajnej-
ših negativnih posledic med sosednjima narodoma.
Na povsem drugačnih temeljih so se oblikovali odnosi med slovenskim 
in hrvaškim odporniškim gibanjem, med katerima ni bilo prisotne težnje po 
podrejanju. Kljub različnim okoliščinam sta si bili slovensko in hrvaško odpor-
niško gibanje v prizadevanjih po oblikovanju lastnega nacionalnega sistema zelo 
podobni. Med vojno in še zlasti v prvem povojnem obdobju sta doživeli enako 
usodo. Med njima je prišlo predvsem v obmejnih predelih do sodelovanja v obo-
jestransko korist, ki je bilo zaradi vpetosti v vsejugoslovanski okvir še politično 
vzpodbujeno (geslo o bratstvu in enotnosti). Med odporniškima gibanjema je 
obstajala tudi določena tekmovalnost, ki se je kazala v različnih nesporazumih 
in sporih na terenu (najbolj izrazit je bil spor zaradi razmejitve med operativ-
nimi območji), ki pa nikoli niso postali neobvladljivi in sta jih vodstvi odporni-
ških gibanj vedno skušali zgladiti.